Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - 11 Gruppo Katoliški Ured ništvo in uprava: Ce n a : Posamezna štev. L 25 Gori : a , Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečno L 110 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Za inozemstvo : Mesečno L 190 L m m Leto VI. - Štev. 46 Gorica - 18 novembra 1954 - Trst Izhaja vsak četrtek Iz dolgega uvodnika v zadnji številki »Novega lista« sem si prepisal sledeče vrstice: . . . »naj voditelji naših strank pozabijo stara sovraštva ter se združijo v enotni obrambi pravic, ki nam jih daje posebni statut. Tukaj gre vendar za skupne koristi vseh Slovencev, pa naj bodo pristaši katerekoli organizacije ali ideologije.« razložil tov. F. Štoka, tržaški šef OF. 3. Kateri katoliški Slovenec si želi zveze med kominformisti in OF, in to v korist tržaškim Slovencem? Ali ste kdaj pomislili, da je razdor med obema koristil komunistom in ne Slovencem? Ali ne pomislite, da bi njihova sprava pomenila danes korist za italijanske komuniste, ki bi Napad na krščansko družino Pisec članka je hotel pokazati zgodovino spora med Rusijo in Jugoslavijo in, če sem prav razumel, zgodovino spora med ruskim in jugoslovanskim komunizmom. Izrazil je tudi željo, da bi se po pomirjenju, o katerem imamo v zadnjem času precej dokazov, znašli v skupnem bratskem objemu tržaški Vidalijevi komunisti in pristaši Osvobodilne fronte. In to bi bilo seveda v veliko korist tržaškim Slovencem. Upam, da sem smisel članka zadel. Zato si upam staviti nekaj vprašan j: 1. Kdaj je O F postala komunistična organizacija? Torej je res, kar smo vedno trdili? Kdaj so odgovorni uredniki »Novega lista« prišli do tega prepričanja? Pri neki važni seji, ko je bilo treba braniti nastop »Slovenske skupnosti« pri zadnjih volitvah, je nekdo trdil čisto nekaj drugega. Veseli smo tega odkritega priznanja. 2. Voditelji strank se med seboj sovražijo. Je tako tudi pri SKSZ? Nikoli ne bi mislili, da je to mogoče pri stranki, ki vsaj v svojem imenu trdi, da hoče izvajati krščanski socialni program in ki si v veliki meri, vsaj tako se zdi, prizadeva, da bi prišlo do ustanovitve enotne Gospodarske kulturne zveze, katere pomen in namen je pred kratkim na ta način okrepili svojo moč in svoj ugled? 4. Ali imamo katoličani v Trstu dolžnost, da branimo samo pravice, ki nam jih priznava londonski sporazum? In če nam bi italijanska vlada prepovedala vso službo božjo v slovenskem jeziku in vse naše organizacije, ki tudi prosvetno delujejo, kdo bi branil naše pravice? Londonski sporazum? Katoličani moramo braniti še marsikatero drugo pravico, ki je sveta po naravnem in božjem zakonu, ki je pa ne omenja londonski sporazum in še manj priznava jugoslovanski komunizem ali socializem. Nas ne zanima samo, v kakšnem jeziku bodo brcali žogo ali prodajali paradižnike in kranjske klobase, ampak kako se bomo približali vsem našim ljudem, da jim s pomočjo tudi naravnih sredstev (kakor so materin jezik, slovenska katoliška kultura, zakladi njene zgodovine, itd.) pomagamo, da postanejo res pošteni in dobri otroci božji. Slovenski narod ima sveto pravico, da se mu ohranijo vsi sveti zakladi, ki si jih je pridobil v teku dolgega trpljenja, ko je hotel ostati slovenski in katoliški in ko je le v tej trdni enotnosti ohranil svojo samobitnost. 5. Še katero vprašanje? Za to številko lista dovolj. _ - Ur. L. Sk. Vietnamski begunci Število vietnamskih beguncev, ki so jih spravili v zbiralna središča pri Saigonu in Cholomi, znaša po zadnjih poročilih več kot 300.000 oseb. Oblasti računajo, da se bo zateklo tja še pred koncem leta kakih 100.000 oseb, medtem ko pričakujejo v prvih dneh januarja še nadalj-nih 150.000 beguncev. Množični dotok beguncev iz pokrajin, ki so prišle pod komunistično oblast, povzročajo oblastem južnega, to ie nekomunističnega Vietnama resne skrbi, vendar bo mogoče večino teh ljudi s podporo Združenih narodov in Združ. drž. Amerike naseliti v poljedelskih pokrajinah Spodnjega Mekonga. Mnogo delavcev in rokodelcev bo dobilo bivališče in zaposlitev v manjših industrijskih središčih. Begunce podpirajo tudi razne mednarodne podporne organizacije, med njimi Ameriški rdeči križ in podporna organizacija ameriških kato. ličanov (NCWC), ki podpira, kakor znano, tudi naše goriške begunce. Naj omenimo, da je več kot 90 odstotkov beguncev katoliške vere. Kakih dvajset tisoč beguncev iz Tonkinga se je zateklo na male otoke ob Izlivu Rdeče reke. Francoske bojne ladje so bile voljne vkrcati te begunce ter jih prepeljati na jug, toda komunistične oblasti so sporočile, da bodo njihove obalne baterije odprle ogenj na vsako vojno ladjo, ki bi se približala ondotnim otokom ter poskušala odpeljati begunce. Francoske oblasti so protestirale zoper to grožnjo, češ da ženevska pogodba, ki prepoveduje francoskim vojnim ladjam dostop v ko. munistične teritorialne vode, ne go- vori o kaki prepovedi, ki bi se nanašala na prevoz beguncev v južni Vietnam. Ti nesrečneži so si zato morali sami pomagati do francoskih ladij s pomočjo čolnov in splavov. Toda morje je tam nemirno in precej ljudi se je pri tem potopilo. Računajo, da nekaj tisoč. Novi ruski predlog Sovjetska zveza je koncem preteklega tedna stavila evropskim državam predlog, da bi se sklicala 29. novembra konferenca vseh evropskih držav in Združenih držav A-merike ter s prisotnostjo komunistične Kitajske kot opazovalke. Konferenca, ki bi se morala vršiti v Parizu ali Moskvi, bi imela nalogo izdelali in podpisati nov varnostni pakt med evropskimi narodi. Ta varnostni pakt naj bi nadomestil Zapadnoevropsko zvezo, onemogočil oborožitev Nemčije ter odstranil vsako nevarnost nemškega militarizma. Sovjetski najnovejši predlog je poskus Sovjetske zveze preprečiti ratifikacijo pariških oziroma londonskih sporazumov, zato ga bodo evropski narodi, posebno pa zapad-ne velesile, gotovo zavrnile. Portugalci v Fatimi Za sklep marijanskega leta so na Portugalskem organizirali veliko vsenarodno romanje v Fatimo. Zbralo se je 300.000 ljudi. Navzočih je bilo tudi 600 bolnikov. V Vzhodni Nemčiji vodi posle ju-stičnega ministra Hilda Benjamin, ki jo ljudstvo imenuje »Rdečo Hildo«. Ta ne baš laskavi pridevek si je Hilda Benjamin pridobila s svojo brezsrčnostjo in grozovitostjo na-pram nasprotnikom komunističnega režima v Vzhodni Nemčiji. Ta ženska ni več mlada; vseučilišče je končala že pred 30 leti, nakar se je posvetila političnim in socialnim vprašanjem. Najprej je bila preprosta funkcionarka v socialde-mokratični stranki; pozneje pa se je poglobila v Marksove nauke ter prestopila v komunistično stranko. Po zadnji vojni so jo postavili Rusi za prokuratorja v Lichterfeldu, kjer je živela z materjo in sinom, ki ga je imela iz zakona z judovskim fizikom Jurijem Benjaminom, ki je u-mrl v nacističnem koncentracijskem taborišču v Buchenvvaldu. Ko je mesto Lichterfeld prišlo pod ameriško nadzorstvo, je zapustila Hilda mater in sina ter se preselila v vzhodni Berlin, kjer je dobila važno službo' v justičnem ministrstvu. Pozneje je bila poklicana v Moskvo na poseben socialen tečaj. Ko se je vrnila v Berlin, je bila imenovana za podpredsednika Najvišjega sodnega dvora za Vzhodno Nemčijo. Ob znani junijski revoluciji lanskega leta se ji je. posrečilo izpodmakniti tla tedanjemu vzhodnonemškemu justičnemu ministru Maksu Feclinerju ter zasesti njegovo mesto. Feehnerja so zaprli in ista usoda je zadela na stotine vzhodnih Berlinčanov. To bi bil. na kratko življenjepis Hilde Benjamin, ki deli že skoro poldrugo leto komunistično pravico v Vzhodni Nemčiji in ki je v teku tega časa podpisala že dve smrtni obsodbi, osem obsodb na dosmrtno ječo in sedemnajst obsodb na skupno 190 let zapora. Ta brezsrčna ženska se je spravila zadnje čase na krščanske družine. Predložila je namreč vzhodnonemškemu parlamentu zakonski osnutek, ki postavlja zakonsko in družinsko pravo na čisto marksistično podlago. Ta načrt še ni bil sprejet, a je baje le malo upanja, da bi ga parlament zavrnil. Navesti hočemo le nekaj odlomkov iz tega zakon, skega načrta. »Starši so dolžni napraviti iz svojih otrok bojevnike za mir, svobo-do in zmago socializma. Ako starši ne bodo izpolnili teh dolžnosti, bo država prevzela direktno vzgojo mladoletnih. Očeta in mater, ki ne dosežeta pri delu predpisanih norm, je mogoče proglasiti za nevredna, da bi vzgajala svoje otroke. Za otroke takih staršev poskrbi država s tem, da jih posije v posebne zavode. Sodniku, ki razsoja o razporoki, ni treba preiskovati, kateri izmed zakonskih je kriv, ampak se samo prepričati, ali je nadaljevanje takega zakona družbi v korist. Po razporoki se izročijo otroci roditelju, ki daje večja jamstva za njihovo politično vzgojo. Do alimentacij (vzdrže-valnine) bo imel pravico tisti zakonski, ki jo potrebuje, čeravno je bil zakon razvezan zaradi njegove krivde.« Fatemi ustreljen Bivšega iranskega zunanjega ministra Ilusseina Fatemija, ki je bil poleg ministrskega predsednika Mo-sadeka glavni povzročitelj lanskega državnega udara, so 10. novembra justificirali. Fatemi je bil pred enim mesecem obsojen na smrt in njegovo obsodbo je potrdilo tudi apelacijsko sodišče. Prošnja, ki jo je Fatemi naslovil na perzijskega šaha, da bi smel vložiti priziv na kasacijsko sodišče, je bila zavrnjena. Po tem načrtu bosta torej zakonska zveza in razporoka popolnoma v službi komunistične stranke. Za raz-poroko bo zadostovalo, da se sodnik prepriča, da je razporoka v korist komunistične družbe. V nekih slučajih bo sodnik celo dolžan razglasiti razporoko. To velja za slučaj, ako bi se eden ali drugi izmed zakonskih branil, vzgajati svoje otroke v komunističnem duhu, ali ako bi bil politično obsojen. Katoliški škofje niso mogli vpričo tega atentata na krščansko družino in krščanski zakon molčati. Poslali so prvemu ministru Vzhodne Nemčije GrotewoIhu energično protestno pismo ter opozorili njega in njegovo vlado na usodne posledice, ki bi jih prinesel ta zakonski načrt, ako bi ga parlament sprejel. Katoliški župniki pa so povabili vernike, naj se pridružijo protestu svojih škofov. Koliko bodo s temi protesti dosegli, je seveda drugo vprašanje. Komunistični režim se čuti po zadnjih »demokratičnih« volitvah, pri katerih je moralo prebivalstvo voliti za edino stranko, dovolj močnega, da izvede svoj načrt. Toda protestirati je bilo treba, da spozna tudi ostali svet, kako brezobzirno in brezvestno posega komunizem v zakonsko in družinsko življenje in kako ruši glavne temelje, na katerih temelji človeška družba. Naguib zopet odstavljen Egiptovski Revolucionarni svet je v nedeljo 14. novembra odstavil predsednika egiptovske republike gen. Naguiba in sicer na podlagi izjave Yusufa Talaata, ki je bil eden izmed glavnih organizatorjev atentata na egiptovskega predsednika vlade Nasserja. Yusuf Talaat, ki so ga aretirali zadnjo nedeljo, je namreč pri zasliševanju izjavil, da je gen. Naguib vedel za nameravani atentat ter da je celo obljubil, da bo v slučaju, ako bi se »muslimanskim bratom« posrečilo izvesti državni udar, sestavil novo vlado. Takoj po tej izjavi se je sestal Revolucionarni svet ter izglasoval odstavitev gen. Naguiba od predsedniške službe, nakar sta se vrhovni poveljnik egiptovskih oboroženih sil gen. Amer in polk. Ibrahim podala v predsedniško palačo ter naznanila gen. Naguibu njegovo odstavitev. Gen. Naguib je vzel vest baje mirno na znanje, sklical svoje uradnike in častnike ter se jim zahvalil za njihovo zvesto delovanje. Nato je zapustil v spremstvu obeh omenjenih visokih častnikov predsedniško palačo ter se odpeljal na svoje privatno stanovanje, kjer bo ostal v hišni konfinaciji, dokler ne bo Revolucionarni svet o njem kaj drugega odločil. Generala Naguiba je Revolucionarni svet sedaj že v drugič odstavil. Prvič ga je odstavil meseca februarja tekočega leta kot predsednika republike in kot prvega ministra in sicer pod obtožbo, da je sabotiral delo Revolucionarnega sveta. Ta odstavitev je trajala le nekaj dni, kajti njegovi pristaši, ki jih je imel Naguib med armado in preprostim ljudstvom, so mu pripomogli zopet do oblasti. Ko pa je hotel gen. Naguib vpeljati v Egiptu zopet parlamentarno življenje, je zadel na odločen odpor Revolucionarnega sveta, ki je prisilil Naguiba, da je moral zapustiti mesto ministrskega predsednika in vojaškega guvernerja ter se zadovoljiti s častno, toda brez-vplivno vlogo predsednika republike. Ponesrečeni atentat na predsednika vlade Nasserja, ki je bil izvršen 26. oktobra, je dal temu najlepšo priložnost, da se iznebi svojih najhujših nasprotnikov, muslimanskih bratov, in s tem tudi svojega nevarnega tekmeca gen. Naguiba, ki je bil baje zapleten v to zaroto. S sedanjo odstavitvijo gen. Naguiba ni nikakor izrečena zadnja beseda, možna so razna presenečenja. Veliko je odvisno od tega, kako stališče bo zavzelo do zadnjih dogodkov egiptovsko in tudi sudansko ljudstvo, ki je bilo še v začetku te. ga leta za gen. Naguiba zelo navdušeno. Pa tudi »muslimanskih bratov« ne bo mogoče kar tako ukrotiti in zato se ne bomo prav nič začudi« li, ako bi slišali, da se je gen. Naguib zopet povrnil na oblast. Novi milanski nadškof Pij XII. je imenoval za milanskega nadškofa svojega protajnika msgr. Janeza Krstnika Montinija. Imenovanje visokega prelata na škofovsko stolico sv. Ambroža in sv. Karla Bo rame jsikega je bila sprejeta z velikim veseljem. Novi milanski nadškof je na go*l sv. Karla Boromejskega darovat sv. mašo v cerikvi sv. Karla, kjer se hrani srce velikega svetnika* Predvideno je, da bo novi nadškof posvečen na god sv. Ambroža, stolico svoje škofije pa bo zasedeT za praznik Razglašenja Gospodovega začetkom prihodnjega leta. Novi milanski nadškof ima 57 let in je skoro vsa svoja duhovniška leta preživel na Državnem tajništvu ter bil po smrti kardinala Maglio-neja, zadnjega državnega tajnika, desna roka Pija XII. Skrbimo za našo šolsko mladino! Ko vidimo, kako zalezujejo naše šol. Saj je znano, kako so večkrat otroke na slovenskih šolah in jih revni otroci, ki obiskujejo naše šole. na vse mogoče prikrite in odkrite Bodisi v mestu kot na deželi so ti načine skušajo od njih odtrgati, nam otroci pogosto iz najrevnejših dru-morajo ti naši otroci postati še ljub- Ugodilo se je, da otroka ni bilo ši in z njimi tudi naše šole, ki ima- v š°lo. Ko se vrne, ga je učiteljica jo toliko in tako hudih sovražnikov. vPra*(,la’ zakaj prejšnji dan ni pri Ta zavest nas mora voditi k praktičnemu delu in dejanski skrbi za otroke naših šol. Ni dovolj, da zanje skrbe starši in učitelji, da se zanje potegujejo naši ljudski predstavni- šel v šolo. Dečko nekoliko pomolči, nato pa sramežljivo pove: »Zato, ker mi je mama oprala hlače, drugih pa za v šolo nimam.« Tako je večkrat z našimi otroki. ki s protesti pri odgovornih državnih ^ato bodo ljudje dobrih src prav oblasteh, za otroke slovenskih šol se Sotovo radi priskočili na pomoč, da moramo zavzeti vsi, ki nam je pri mo8°č(‘ obdarovati najpotrebnej- srcu blagor naše mladine in naro- *e. °^ro^e naših šol ob priliki bliž-da. To se mora pokazati zlasti ob niet>a sv• Miklavža. Na poziv, ki priliki bližnjega praznika sv. Mi- Rjavila »K.G.u. in »Demokra- klavža. Kakor je že stara navada ciiaa’ so se nekateri že oglasili, go-po naših družinah, se ta dan obda- ,ot,° bodo še drugi. Računamo, rujejo otroci. Letos naj bo Miklavž nihče nc odreče svoje pomoči. radodaren do vseh otrok slovenskih Uredništvo K.G. Zadnja pobink. nedelja HjflSžHZI' x. .iv— - Tisti čas je povedal Jezus množicam to priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svoji njivi. To je sicer najmanjše izmed vseh semen, ko pa zraste, je večje kot zelišča in postane drevo, tako da prilete ptice neba in prebivajo na njegovih vejah.a. — In še drugo priliko jim je povedal: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« — Vse to je povedal Jezus množicam v prilikah in brez prilik jim ni govoril, da se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: »Odprl bom svoja usta v prilikah, razodel bom, kar je bilo skrito od začetka sveta.a (Mt 13, 31-35) * DRUGI PRIHOD Kristus pride zopet ob koncu sveta. S prvim prihodom je razodel verske resnice, z drugim razodene svoje veličastvo. Pride sodit. Tako bo zadoščeno resnici in pravici. Kdaj bo to? Nepričakovano: »Kakor blisk pride od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sinu človekovega«. Čeprav ve za ta dan le Bog, so v sv. pismu neka znamenja. Dokler se ta ne izvršijo, ne bo še konca sveta. Ta znamenja so: »Oznanil se bo evangelij po vsem svetu v pričevanje vsem narodom; in takrat pride konec.« (Mt 24, 14). Narodi bodo zvedeli za evangelij, a to ne znači, da ga bodo tudi spre-jeli. Judje se bodo spreobrnili: »Izraelovi otroci bodo veliko dni brez daritve in brez oltarja, potem se bodo spreobrnili in približali s strahom Gospodu« (Oz 3,4). Tudi sv. Pavel je oznanjal, da bo rešen ves Izrael, a šele za pogani. Prihod antikrista in odpad od vere: »Poprej mora priti odpad od vere in se razodeti človek greha, sin pogube, ki bo nasprotoval in se vzdigoval čez vse, kar se imenuje Bog ali se kot božje časti, tako da se bo usedel v svetišče in se skazo-val, kakor da bi bil Bog... In takrat se razkrije tisti hudobnež, ki ga bo Gospod Jezus Kristus končal z dihom svojih ust in uničil s sijajem svojega prihoda. Nastopal bo (=an- Na smrt obsojen duhovnik KNA poroča, da je bil v Zagrebu obsojen na smrt katoliški duhovnik Marijan Herman. Komunisti so opravičili to obsodbo z nekimi zločini, katere naj bi bil duhovnik zagrešil pred 13. leti. Zadnje poletje je župnik Herman bil na nekem zborovanju duhovnikov-elanov duhovniških filo-komunističnih društev. Na tem zborovanju je javno pozval duhovnike, naj ubogajo svoje škofe. Kmalu na to so zaprli mnogo njegovih župljanov, potem pa še njega. Na procesu so bili oibremenjevalne priče ljudje, ki so pred 13 leti imeli komaj osem ali devet let. Na prostoru za ljudstvo v sodni dvorani so bili sami mladi komunisti, ki so zasramovali obtoženega duhovnika. Če so ga obsodili, je tpač glavna krivda v tem, da je nastopil zoper omenjena prikrita komunistična društva duhovnikov. Tudi v Litvi katoličani vztrajajo Glavno glasilo komunistične litvanske stranke je v nekem poročilu prineslo vest, iz katere je razvidno da se litvanski delavec nikakor ni odtujil veri. Glasilo se nam. reč pritožuje, da delavci v masah hodijo na božja pota, opuščajoč eele dneve delo na velikih kolhozih, voditelji kolhozov pa eelo dajejo na razpolago prevozna sredstva. Poročilo pravi, kako so nekatere dneve ostala polja brez delavcev, ki so se v masah napotili na božjo pot v Plateliai po odpustke. Ceste so bile polne romarjev, polja prazna; celo predsednik krajevne komunistične sekcije je šel na božjo pot, prisostvoval pobožnostim m pel nabožne pesmi. Za nagrado pa je od vodstva stranke prejel zelo hud ukor. Nekaj dni nato se je nudil isti prizor, ko so mase delavcev šle na božjo pot Kalvarijo. Glasilo komunistične stranke se čudi, da delo stotine protikatoliških in protiverskih agitatorjev ni rodilo še sadu- Zelo se glasilo huduje nad učitelji kraja, mladinskimi voditelji in partijskimi funkcionarji, ker so se udeležili verskih slavnosti skupaj z delavci. tikrist, človek greha) pa po satanovem delovanju z vso močjo in znamenji in slepivimi čudeži in z vso zlobno zapeljivostjo za tiste, ki se bodo pogubili, ker niso vzljubili resnice, po kateri bi se bili zveličali. Zaradi tega jim Bog pošilja silno blodnjo, da verjamejo laži« (2 Tes 2,3). Antikrist, ki ga imenuje tu a-postol, je nasprotnik Kristusov, v širšem pomenu vsak, ki se Kristusu upira, v ožjem pa določena oseba. Njemu bodo pomagali mnogi zape- Slovesnosti v čast božji Materi, ki so se po katoliškem svetu v preteklih mesecih pomnožile, so v javnih prireditvah kakor tudi v pobožnostih posameznikov na sijajen način dokazale ljubezen do Marije in vero v njene edinstvene odlike. Toda za zaključek, da kronamo vse te prireditve s posebno slovesnostjo v Marijinem letu, smo hoteli postaviti in slaviti praznik Marijinega kraljevskega dostojanstva. Nihče izmed vas, dragi sinovi in hčere, se ne bo temu čudil in ne bo mislil, da gre za kak nov naslov, ki bi ga hoteli dati Mariji. Ali ne ponavljajo verni kristjani že stoletja v litanijah vzklike, ki pozdravljajo Marijo kot Kraljico? Ali molitev rožnega venca, v katerem premišljujemo vesele, žalostne in častitljive skrivnosti božje Matere, ne spominja na koncu, da jo je njen božji Sin vzel v nebesa in jo kronal kot kraljico? Ni bil naš namen, da bi vpeljali kaj novega, ampak da bi v sedanjih razmerah pokazali svetu resnico, ki more prinesti zdravilo boleznim, katere ga tarejo, ki ga more rešiti strahu in ga usmeriti na pot rešitve, ki jo hrepeneče išče. Marijino kraljevsko dostojanstvo, nadaljuje papež, se ne sme razumeti tako, kakor da bi imelo kako zvezo z modernim političnim življenjem. Nebeških reči si ne moremo drugače predstavljati kakor z izrazi slabotne človeške govorice. To pa ne pomeni, da se mora izreči za kako posebno obliko vlade, kdor hoče častiti Marijo. Marijino kraljevsko dostojanstvo je nekaj nadzemskega, ki pa istočasno sega v notranjost src in jih zadeva v njihovem globokem bistvu v tem, kar imajo duhovnega in nesmrtnega. Izvor Marijine slave, pravi sv. oče v svojem govoru, slovesni trenutek, ki razsvetljuje njeno osebo in njeno poslanstvo, je tisti, v katerem je polna milosti izjavila nadangelu Gabrijelu svoj »Zgodi se,« ko je izra- ŠKOF V JEČI Po vesteh, ki so jih sporočili nekateri nemški vojni ujetniki, ki so se vrnili v domovino, je stari pomožni skof iz Vilne msgr. Mieeiszlav Reynis še vedno zaiprt blizu Moskve. Škof je bil pred časom obsojen na 10 let prisilnega dela. PODPISI ZA BREZMADEŽNO V AVSTRIJI V Avstriji so zbrali že poldrag milijon podpisov za pismeno vlogo, s katero zahtevajo, naj vlada prizna praznik Brezmadežne za zapovedan praznik. TUDI UMETNIKI BEŽE Poljski komponist Panufnik je bil do nedavnega priznan kot največji predstavnik poljske kulture in umetnosti. Pa je kljub temu pobegnil iz domovine ter se zatekel v London. Leta 1953 je dobil prvo nagrado miru za kompozicijo »Simfonija miru«. Tu>di na mednarodna olimpijadi v Helsinkih si je priboril zlato medaljo. Pred njegovim pobegom v svobodni svet je komunistični tisk naznanil novo njegovo drlo za 10-letnico komunistične nadvlade nad Poljaki. P. PIERRE IN FILMSKI IGRALEC Znamenitemu pevcu in filmskemu i-gralcu Charles-u Chnplin-u so partizani miru podelili nagrado za mir. Charles Chaplin pa je nagrado izročil znanemu duhovniku patru Pierre-u, ki gnidi stanovanja za pariške reveže, O delu p Pierra ge pripravlja dokumentarni film. ljivci: »Vstalo bo mnogo prerokov, ki bodo premotili mnoge,« je napovedal Jezus. Med narodi bo velika stiska: »Takrat bo velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta, takrat se bodo jokali vsi rodovi na zemlji, znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet,« je napovedal Jezus. Za vsakega izmed nas bo sodni dan na našo smrtno uro. Ali živimo tako, da bo srečen? Kličemo na pomoč Marijo? Uživamo pogosto Kruh življenja? žila svoj pristanek na božji načrt in je tako postala božja Mali in Kraljica; sprejela je tedaj kraljevsko službo, da čuje nad človeškim rodom in nad mirom med ljudmi. Trdno zaupamo, da se bo človeštvo polagoma usmerilo na to pot rešitve. Ona bo vodila poglavarje držav in srca narodov k medsebojnemu razumevanju in ljubezni. Kaj bi mogli storiti kristjani v sedanjem trenutku, se sprašuje sv. oče, ko sta edinost in mir na svetu-in celo viri sami življenja v nevarnosti, kakor da obračajo svoj pogled nasproti Njej, ki se jim prikazuje odeta s kraljevsko močjo? Kakor zavija v svoj plašč božje Dete, ki je Prvorojenec vsega stvarstva, tako naj sedaj ovija vse ljudi in vse narode s svojo čuječo ljubeznijo. Dalje pravi sv. oče, da se čuti v vrstah tistih, ki nosijo odgovornost v človeški družbi, neka utrujenost, nedelavnost, ki jih ovira, da se ne lotijo z vso odločnostjo reševanja težkih vprašanj sedanjega časa. Prepuščajo jih toku, namesto da bi jih skušali obvladati. Nujno je, da se mobilizirajo vse žive sile. da vzpodbude tiste, ki se ne zavedajo popolnoma nevarnosti. Ne gre za kake vojne namene, marveč edino za duhovno moč, ki jo občudujemo v heroični meri na Mariji in ki izhaja iz zavesti, da je treba pogumno delati za božji red v svetu. Naj bi, zaključuje sv. oče, prošnja k Mariji Kraljici izprosila ljudem, ki se bolj zavedajo svojih odgovornosti, pomoč, da bodo premagali lenobo v času, ko si nihče ne more dovoliti niti trenutka za počitek, ko so pravičnost, svoboda in dejavna volja zatemnjene po rovarjenju lažnive propagande in ko se zdi, da so sile zla bile razvezane na zemlji. Tako naj Marija izvršuje svojo kraljevsko oblast, da sprejme naše prošnje in posluša tudi najbolj ponižne in nepopolne molitve. ŽRTVE »ŠPANSKE DRŽAVLJANSKE VOJNE V poletnih mesecih so v Španiji izdali Zbornik ikatoliške cerkve, iz katerega je razviden sedanji (položaj katoliške Cerkve v tej državi. Podani so natančni podatki o žrtvah v državljanski vojni, ki je zahtevala nič manj kot 7300 žrtev med duhovniki, redovniki itd. Žrtve sp bile: 12 škofov, 1 apostolski administrator, 4266 svetnih duhovnikov, 2489 redovnikov, 283 sester, 249 semeniščni-kov. Število bogoslovcev, katerih je bilo leta 1945 le 2857, je sedaj 8406. Sedaj deluje v Španiji 101.452 svetnih duhovnikov in redovnikov. SPREJEM KARDINALOV IN ŠKOFOV V torek na dan vernih duš je sv. oče sprejel v posebni avdienci kardinale in škofe, ki so bili prejšnji dan navzoči pri kronanju Marijine podobe Salus populi romani. Zbranih je bilo 26 kardinalov in 280 škofov. Papež je imel poseben nagovor, v katerem je poudaril odgovorne naloge škofov v sodobnem svetu. SPOMENIK MARIJI KRALJICI Odkar je bil proglašen nov liturgični praznik Marije Kraljice, so bili Španci prvi, ki so postavili velik spomenik na čast Mariji Kraljici. Postavili so ga v pokrajini La Mancha na najvišji točki pokrajine. Okrog 100 delavcev se je. trudilo noč in dan, da so dovršili delo do praznika Vseh svetnikov. BIVŠI REVOLUCIONAR - NOVOMAŠNIK Na Kubi je pred kratkim daroval prvo sv. mašo pater Pastor Gonzales. Preden je začel študirati bogoslovje, je bil šolski nadzornik, govornik, novinar, revolucionar in državnik. Prvo sv. obhajilo je prejel z dvajsetimi leti. Zeljo, da bi postal katoličan, je začutil po nekem razgovoru s frančiškanom, patrom Tomažem de Soloeta. AVSTRIJCI IN RADIO Avstrijski katoličani se dobro zavedajo, kako velik vpliv na življenje in mišljenje ima danes radio. Ustanovili so zato poseben odbor, ki se zanima za radijske probleme. Odbor je organiziral po vseh škofijah konference o radiu. Odbor je stalno v stiku z ravnateljstvom avstrijskih postaj in skrbi za oddaje verske vsebine. Ob prazničnih dnevih govore zelo pogosto po radiu avstrijski škofje. MOSKOVSKI PATRIARH POTUJE V visokih krogih pravoslavne cerkve v Grčiji in Turčiji je zavladalo precej vznemirjenja oh vesti, da misli moskovski patriarh Aleksij obiskati dežele Bližnjega Vzhoda. V Carigradu ima svoj sedež patriarh Atenagoras, oster protikomunist. Moskovski plačanci pa že ipridno delajo v Siriji, Jordaniji, Libanonu in Izraelski državi, da bo patriarh Aleksij dobil stike s predstavniki krajeviiih pravoslavnih voditeljev. Ve se tudi, da bo moskovski patriarh prinesel s sdboj denarna sredstva za revne pravoslavne samostane z namenom, da jih podvrže Moskvi. Vsi pa' vidijo obisk moskovskega patriarha kot poizkus izpodbiti vipliv in ugled ekumenskega patriarha Atanagorasa v Carigradu. ESCORIAL Drugi dan našega bivanja v Madridu je bil posvečen obisku nekdanje kraljevske palače Escorial, ki je sezidana približno 50 km severno od Madrida. Escorial leži na lepem pobočju, odkoder se vidi v Madrid. Zgradil ga je kralj Filip II., ki ga je naš španski vodnik vedno znova in znova poveličeval. Označeval ga je kot moža ,ki je bil strog, trd. mrzel in odločen. V bojih po Franciji je Filip II. razrušil majhen samostan in takrat je napravil zaobljubo, da bo v .povračilo napravil Bogu krasno palačo, sebi pa skromno stanovanje. Svojo obljubo je držal. Dal je zgraditi ogromen samostan v obliki ražnja, na katerem je bil mučen sv. Lavrencij. Zase je prihranil le tisti del ogromne zgradbe, ki predstavlja* ročaj od ražnja. Njegovo stanovanje je bilo zares skromno. Še sedaj je opremljeno tako, kakor je bilo za njegovega življenja. Z okna delovne sobe se vidi Madrid. V dvoranah so krasni gobelini — slike na zavesah. Barve so izredno žive. Stoletja niso nič škodovala barvam. Najpogostejši so lovski prizori. Te vrste tkanine še danes izdelujejo v Madridu. Težko bi slikar bolj vemo posnel sliko, kakor so tu z vezenjem izdelane slike. Cerkev je natančen posnetek cerkve svetega Petra — seveda je mnogo manjša. Glavni oltar je postavljen tako, da je kralj mogel v dolgi 'bolezni iz postelje prisostvovati vsak dNew York Timesa, da mu Kremelj marljivo dvori in da bi u-tegnil sprejeti vabljive trgovinske ponudbe Moskve, ako bi ga Združene države ne podprle z denarnimi in drugimi sredstvi. Tito j5 govoril prav tako jasno in brez možnosti kakega dvoumja. O dvorjenju Sovjetske zveze Titu ne more biti dvoma. To dvorjenje je šlo zadnje čase tako daleč, da je postalo še Titu neprijetno. Podpredsednik sovjetske vlade Maksim Sa-burov je ob proslavi obletnice oktobrske revolucije govoril o normalizaciji odnošajev med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo ter omenil pri tem »skupne sovražnike Rusije in Jugoslavije«. To govorjenje o skupnih sovražnikih Rusije in Jugoslavije, ki bi bili seveda zapadni zavezniki, je spravilo v zadrego jugoslovanske oblastnike, tako da je čutil znani Draškovič ob priliki zadnje tiskovne konference potrebo, podati izjavo, da se Jugoslavija pri izberi svojih prijateljev in sovražnikov ne pusti vplivati od nikogar. Ali so bile Draškovičeve besede odkritosrčne? Mi se bojimo, da niso bile, ampak da so bile izrečene samo zaradi tega, da bi odvrnile vsako sumnjo zap. zaveznikov glede ju-goslovansko-sovjetskih odnosov. Tito potrebuje še vedno ameriške pomoči, da opremi svojo vojsko in da se tudi gospodarsko spravi na nog^ Predno tega ne doseže, ne bo prelomil z zapadnimi zavezniki, njegovo komunistično srce pa je nedvomno že sedaj bolj v Moskvi kot v Washingtonu. DROBNE NOVICE Rudnik krede Pri Srpenici na Bovškem so že pred vojno vedeli, da se nahaja v zemlji ruda krede, toda izkoriščali je niso, oziroma le v zelo majhni meri. Po vojni pa se je izkopavanje krede v ležiščih pri Srpenici vedno bolj večalo. Lani so je izkopali že 1118 ton, letos računajo, da se bo proizvodnja povečala na 2300 do 2400 ton. V zemlji se nahaja ogromna količina krede tik pod zemeljsko površino; plast krede je debela 30 em. Težava je v prevozu, ker se Srpe. nica nahaja 36 km daleč od železnice pri Sv. Luciji. Zato so prevozni stroški občutni. Rudnik krede je dobil posojilo 20 milijonov din, da si nabavi najpotrebnejše-orodje in opremo, ker je dosedanji način izkopavanja čisto primitiven. Svojevrsten beg v svobodo Na svojevrsten način je pobegnil iz Madžarske neki 28-letni monter. Skril se je v zaboj s strojem, ki je bil namenjen v Av»tralijo\. V Hamburgu je s trkanjem na zaboj opozoril nase. Bil je že čisto izčrpan, ker je pot trajala dalj časa, kot je računal in ni vzel s seboj zadosti živil in vode. Radioaktiven prah Iz Amerike javljajo, da ugotavljajo od srede septembra t. 1. stalno v določenih razdobjih radioaktiven prah, kar mora biti le posledica eksplozij vodikovih bomb v Sovjetski zvezi. K. M. Da se resnica prav spozna Tržaški tednik »Novi list« je dne 4. XI. t. 1. prinesel članek o petdesetletnici Edvarda Kocbeka; podpisan je neki M. Z. Članek obsega 38 vrstic; ker je takoj v začetku omenjeno, da je Kocbek pesnik in pisatelj, bi človek pričakoval, da bo ocenjeno njegovo literarno delo. Kaj še! To je odpravljeno na kratko: omenjena je Kocbekova pesniška zbirka »Zemlja« in v 3 vrsticah je podana nekaka oznaka. Navedena je sicer revija »Dejanje«, pa brez oznake, kakšna je bila ta revija, ali lite. rama ali znanstvena ali umetniška ali splošno kulturna ali kakšna. Še imeni po-vojnih del »Tovarišija« in »Strah in pogum« sta omenjeni, pa spet brez navedbe vsebine ali vrste. 1’ovsod pa so raztreseni sami superlativi kot n. pr. najizrazitejši in najpomembnejši predstavnik moderne slovenske literature in kulture; je med najpomembnejšimi in najmodernejšimi slovenskimi pesniki; izbran jezik; pomembna vloga; »Tovarišija« spada med najzanimivejšo knjige med vso evropsko literaturo in podobno. Vsa ta hvala, ki pa je po veliki večini pretirana, je čudno sumljiva. Zgleda, da je M. Z. iz istega kroga kot Kocbek ali pa je njegov oboževalec. Prava »republique des camarades« je to, to se pravi, republika tovarišev, kjer se med seboj hvalijo ali eni hvalijo druge. Pa pustimo to hvaljenje; pisec M. Z. ima pač tak okus ali pa tako malo literarnega znanja, da le v petih ali šestih vrsticah obdela Kocbeka kot pesnika in pisatelja. Toda v ostalih vrsticah je veliko netočnosti, napačnega prikazovanja Kocbekove o-sebnosti in zamolčevanja Kocbekovega u-dejstvovanja pred vojno in med vojno, da ima človek vtis, kot da je hote tako napisano. Kot katoličani in Slovenci ne moremo mimo teh izkrivljenih in zamolčanih dejstev in to zato, da se da resnici pravi obraz, in pa, ker je Kocbek človek, ki je povzročil slovenskemu narodu vse preveč gorja in škode. Značilno je, da je uredništvo (pa ne odgovorni urednik), dopustilo. da je članek tak kot je, to je, da je Kocbek prikazan samo v lepi luči in da je marsikaj bistveno drugače, oziroma da je marsikaj zamolčano; dejstvo je namreč, da je vsaj eden (če ne dva) od uredništva bil v letih 1936 pa do 1946 neposredno priča Kocbekovemu žalostnemu udejstvovanju. Ali je urednik spregledal ali pa je hote pustil članek tak kot je. Dejstvo je, da je vodja skupine, ki izdaja »Novi list«, še v bližnji preteklosti potrdil oziroma se izjavil, da je krščanski socialist, kar je bil tudi v času, ko je izšel prvi zvezek Slov. biografskega leksikona (glej pod črko B kratko njegovo biografijo), in za takega se je izdajal on oziroma njegova skupina v Ljubljani in na Primorskem tudi leta 1939. Krščanski socialist pa je bil tudi Kocbek in še celo eden izmed vodilnih; to potrdi tudi M. Z. v svojem članku, ko pravi, da se je Kocbek »s krščansko socialistično skupino vred takoj odločil za sodelovanje v boju proti okupatorju.« Na kulturnem polju se je ta krščansko socialistična skupina imenovala »tretja skupina« in je izdajala revijo »Dejanje« in tam je bil Kocbek sploh glavni ideolog. Isti ljudje, ki so tvorili krščanske socialiste in »tretjo skupino«, so bili nekdaj povečini pristaši mladinskega križarskega gibanja. Krščanski socialisti oziroma »tretja sku- pina« je bila tista skupina katoličanov, ki se je upirala odločni katoliški smeri (zlasti Katoliški akciji), razkrajala katoliško u-darnost in disciplino, simpatizirala za sodelovanje s komunisti (in nekateri so dejansko z njimi sodelovali), napadala je s krivičnimi očitki katoličane in Cerkev (pri tem pa je bila vedno polna fraz o ljubezni in slogi), skratka, je neprestano na vseh področjih rušila katoliško edinost in skupnost. Iz teh skupin so izšli Marinšek, Stanovnik, Brecelj, Fajfar, Jeza, Musek, Juvančič, Brejc, Gradišnik, Sever itd. To pa so ljudje, ki so povečini zavzemali ali še zavzemajo važne funkcije v komunistični OF; Kocbek je človek, ki je bil v izvršnem odboru OF (Kocbek je zastopal slovenske »katoličani1«) skupaj s Kardeljem in Mačkom in drugimi partijci in je tako soodgovoren za vse umore in zločine, ki jih je ukazal izvršni odbor. Člankar M. Z. je zamolčal, da je Kocbek stopil v komunistično OF in da je bil celo v izvršnem odboru. Zakaj to zamolčanje? V boj proti okupatorju je šel skoraj ves slovenski narod, toda le manjšina je šla s komunistično OF, oziroma le manjšina je odobravala taktiko, sredstva in cilje OF. Dokaz za to »o Slovenska legija in četniki in Narodna legija in Sokolska legija in Plava garda in Vaške straže in Domobranci in še vse druge organizacije, ki so vse sestavljali Slovenci, ki so bili in se borili proti okupatorju, pa so jasno videli nevarnost in cilje komunizma in zato so se borili tudi proti komunistični OF. Člankar M. Z. ne pove resnice, ko pravi, da je Kocbek »leta 1936 napisal znamenit članek proti španskemu fašizmu, s katerim je povzročil krizo katoliške leposlovne revije ’Dom in svet’«. Resnica je drugačna. Kocbek članka ni napisal 1. 1936, pač pa meseca aprila leta 1937 in članek je bil priobčen v reviji »Dom in svet«. Članek je imel naslov »Premišljevanje o Španiji« in ni bil zgolj nedolžen članek o španskem fašizmu, pač pa je po svoje presojal špansko državljansko vojsko in je bil po vsebini nekatoliški. Jedro Kocbekovega članka je približno tole: Španska vojna sploh ni verska vojna, je le b&j kapitalizma zoper lačno ljudstvo, boj okrutnega fašizma zoper ljudske množice, ki so žejne pravice in svobode. Izgleda, da je bratomorne vojske kriva duhovščina, zlasti višja. Saj komunizma v Španiji sploh ni bilo! Komunizem služi španskim fašistom le za pretvezo, da lahko nastopajo zoper delavski razred. Z GORIŠKEGA Nov oddelek v podgorski predilnici Goriška trgovinska zbornica je odobrila načrt za gradnjo novega velikega oddelka v podgorski predilnici. Služil bo za izdelavo umetne svile »rayon«, ki je danes prevladala na vseh tekstilnih področjih. Zidava novega oddelka bo stala 400 milijonov, za potrebne stroje bodo izdali 1 milijardo in pol. Novi oddelek bo zaposlil okrog 300 delavcev, večino moških, ki ho-do nadzorovali stroje. S tem novim oddelkom bo podgorska predilnica, kakoT tudi predilnica v Ronkah, mnogo pridobila, kar daje upanje in zagotovitev za nadaljnje delo in zaposlitev še drugih brezposelnih. Letno poročilo zavoda INAM Goriška bolniška blagajna INAM je izdala poročilo o svoji aktivnosti od 1. januarja do 30. sept. 1954. Iz teh poročil je razvidno, da je omenjeni zavod v tem času izvršil veliko delo. Trenutno ima vpisanih 57.781 članov, izmed katerih je 29.042 direktnih zavarovancev in 28.739 družinskih elanov. V tem obdobju so sprejeli v popolno oskrbo 11.881 resnejših primerov bolezni. V 3191 primerih pa so nudili tudi bolniško oskrbo. Nova zvijača ustanove „Tre Venezie" Ustanova Tre Vcnezie je poslala prejšnji teden vsem 96 pevmskim najemnikom od-slovilna pisma. V njih javlja, da morajo z dnem 11. novembra t. 1. prepustiti zemljo ustanovi. Kdor bi kljub tej prepovedi obdelal zemljo, ki jo ima v najemu, bo moral plačati odškodnino. Razumljivo, da je ta zahrbtna poteza ustanove prestrašila pevmske najemnike, kljiub temu da so že plačali najemninsko pogodbo kot vsako leto. Ker pa je spor pred beneškim prizivnim sodiščem še vedno v teku in sodba še ni bila izrečena, imajo do tedaj najemniki vso pravico zem. ljo še nadalje obdržati in tudi obdelovati. Upravne volitve bodo šele spomladi leta 1956 Ministrski svet je sklenil, da se bodo občinske in pokrajinske volitve, ki bi se morale vršiti prihodnje leto spomladi, odložile na pomlad leta 1956. Tako bodo Občinski in pokrajinski svetovalci, ki so bili izvoljeni leta 1951, ohranili svoja zastopstva vse do leta 1956. Državnozborske, kakor tudi občinske in pokrajinske volitve, se bodo vršile po novem proporcionalnem in ne več po večinskem sistemu. Tečaji esperanta Tudi v Gorici bodo odprli tečaj espe-Tanta. Zainteresirani naj pošljejo svoje prošnje na Ustanovo za turizem do 20. t. m. Prisrčno slovo dveh zaslužnih delavcev V gostilni pri Komelu na Tržaški cesti so delavci tovarne ledu SAIF priredili svojima dolgoletnima in zaslužnima tovarišema prisrčno poslovilno slavje. 71-letni Jožef Nanut iz Štandreža in 71-letni Angel Margherita iz Podgore sta po 35 letih, odnosno 40 letih zvestega dela stopila v zasluženi pokoj. Slavju je prisostvoval tudi ravnatelj tovarne ledu, Anton Gazzarolo, ki je izročil upokojencema v spomin zlato kolajno. G. Jožef Nanut se je v svojem imenu in v imenu svojega sodelavca iskreno zahvalil za izkazano jima priznanje. G. Jožef Nanut je naš dolgoletni naročnik, zato mu tudi »Katoliški glas« izreka svoje prisrčne čestitke. Sv. misijon v Sovodnjah V župniji sv. Martina, tam kjer se Vipava steka v Sočo, se je v tednu sv. Martina vršila duhovna obnova v obliki celotedenskega sv. misijona. Misijonske pridige, stanovske nagovore in vse tozadevne pobožnosti je vodil in ljudem razlagal naš neutrudni misijonar č. g. Jože Vidmar, ki je sam imel po štiri, včasih še po več govorov na dan. Temu izrednemu trudu je dal Gospod vseh misijonov tudi svoj izreden blagoslov. Seme božje besede je našlo rodovitna in dobro pripravljena tla. Po veliki večini so se verniki odzvali božjemu klicu in so v vedno večjem številu napolnjevali hišo božjo, "ki jim jo je pokojni župnik Butkovič-Domen tako okusno zgradil in opremil in so jo pridne roke deklet nad vse lepo okrasile. Ganljiva je bila u-deležba mož in fantov pri polnočnici med soboto in nedeljo; napolnili so cerkev in v zbrani pobožnosti izpričali, da jim je zadeva sprave z Bogom resna stvar vesti. Za spovednike je preskrbel v zadostnem številu goreči gospod župni upravitelj, za lepo petje pa pomnoženi pevski zbor. Ob najlepšem jesenskem nedeljskem popoldnevu se je po sklepnem govoru in po posvečenju župnije brezmadežnemu Srcu Marijinemu razvila veličastna procesija po vaških poteh. Na čelu procesije so sovo-denjski fantje nesli misijonski križ, za njim je bilo videti dolgo vrsto samih moških, ob nebu so belo oblečena dekleta nosila palmove veje in enajst duhovnikov je spremljalo Najsvetejše, za nebom pa je prepevala in molila še večja množica deklet in žena. Zvonovi so veselo pritnkovali in srca udeležencev so bila polna svete radosti in nebeškega miru. Saj je v njih prebival Gospod s svojo milostjo. Naj bo na tem mestu izrečena prisrčna zahvala vsem, ki so kakorkoli sodelovali pri duhovni obnovitvi župnije sv. Martina v Sovodnjah. Gospodova milost pa naj pripomore, da bodo sadovi sv. misijona trajni. Krojni tečaj ERREVI se bo vršil stalno v Gorici, ulica Alviano 6, v slovenščini. Vpisovanje bo od 22. novembra dalje vsak dan od 15. do 16. ure. Isto-tam se dobijo tudi vsa potrebna tozadevna pojasnila. Pouk bo pričel takoj ko se bo prijavilo zadostno število učenk in se bo vršil po njih želji dopoldne - popoldne ali pa tudi zvečer. Istočasno in istotam se sprejemajo prijave za dopolnilni tečaj, katerega se lahko udeležijo vse one učenke, ki so izpolnile prvi tečaj. Po želji obiskovalk se bo lahko vršil tudi šivalni tečaj. tela splezati na eno najvišjih gora Dhau- mole. Gorše je razstavi S TRŽAŠKEGA KINO TABOR V DOLINI v nedeljo 21. novembra ZNAMENJE KRIŽA PREDSTAVE OB 5., 7., 9. PRIDITE ! Mašniško posvečenje V nedeljo 21. novembra bo tržaški gospod škof posvetil v mašnika g. P. Spine.t-tija. Posvečenje bo v cerkvi sv. Vincencija. Isti dan bodo tudi trije bogoslovci prejeli subdiakonat. Župnija Sv. Jakoba V nedeljo je s slovesnim obredom prevzel župnijo sv. Jakoba novi župnik g. Mario Cosulieh, ki je bil imenovan za župnika že lansko leto in ki deluje v župniji že več časa. Novi g. župnik je prišel v Trst iz zadrske škofije. Želimo mu pri delu veliko božjega blagoslova. Župnija sv. Jakoba je ena največjih v Trstu, saj šteje 25.000 duš, in je bila ustanovljena leta 1855. Župno cerkev so pa posvetili leta 1854. Tako praznuje letos ta župnija svojo stoletnico. Na praznik Kristusa Kralja so v cerkvi začeli s praznovanjem te stoletnice z veliko slavnostjo. Tej otvoritvi je sledil misijon v italijanskem jeziku, ki je trajal cel teden. V cerkvi so v teku velika prenovitvena dela, ki so bila zelo potrebna in ki bodo dala notranjosti cerkve popolnoma novo in prijetnejše obličje. Ali se bodo slovenski verniki na poseben način spomnili te pomembne stoletnice? DAROVI ZA TRŽAŠKO MARIJANIŠCE Neimenovana dobrotnica iz Doline 1000 lir. Bog plačaj! SLOVENCI PO SVETU Iz Argentine Slovenski izseljenci in begunci v Argentini imajo svojo osrednjo organizacijo, ki so ji dali ime Društvo Slovencev. To je najštevilnejša slovenska organizacija tam doli. Šteje 1178 članov obeh spolov. Njen predsednik je ing. Albin Mozetič, doma iz Solkana. Pretekli mesec je društvo imelo občni zbor. Ob tej priliki so med drugim povedali, da je v preteklem letu prišlo v Argentino 23 družin, ali skupno 94 oseb, največ žena in otrok, ki so prišle tja dol iz Slovenije za možmi oziroma očeti. Na občnem zboru so izvolili nov odbor. Za predsednika je ostal še nadalje ing. Albin Mozetič. — G. Mozetiču čestitamo in že. limo, da bi društvo vodil vedno naprej do novih uspehov in zmag. KULTURNO ŽIVLJENJE Argentinski Slovenci so v preteklem poletju, ki je zanje zima, imeli vrsto razstav, predavanj in raznih drugih prireditev. O razstavi umetnika Meštroviča smo v našem listu že poročali. Za njim so razstavljali še drugi tu in lam v Buenos Airesu. Zadnji čas poročajo o razstavi Milana Volovška, ki razstavlja slike. Volovšek je med vojno živel tudi v Gorici in na Vipavskem, kjer je služil v domobranskih edinieab. V Argentini ga cenijo kot slikarja in je odnesel že več nagrad. Med raznimi predavanji omenimo ona, ki jih je imel na več krajih Dinko Bertoncelj o svojem pohodu na Himalajo. Kot znano se je preteklo pomlad mudila na Himalaji posebna argentinska ekspedicija, ki je ho- laghiri. Kot član te ekspedicije se je udeležil pohoda tudi slovenski begunec Dinko Bertoncelj. Ekspedicija ni dosegla svojega cilja zaradi izrednih vremenskih neprilik. Vsled ozeblin je na povratku umrl vodja ekspedicije Ibanez. Vendar so se vrhu približali na zelo majhno razdaljo. Bertoncelj je prvi Slovenec, ki se je povzpel na take višine. Rojaki v Buenos Airesu so ga pri njegovih predavanjih s skioptičnimi slikami zelo radi poslušali, saj jim je govoril o neznanih svetovih, ki jih je sam videl. POČASTITEV KLEMENTA JUGA V zvezi s tem povemo še, da so na Ca-tedralu, ki je najlepša skupina gora v Argentinskih Alpah v bližini mesta Bariloehe, odkrili spominsko ploščo slovenskemu alpinistu Klementu Jugu iz Solkana, ki se je pred 30 leti ponesrečil v triglavskih stenah. Ploščo so odkrili ob vznožju Slovenskega stolpa, nezavzetne skalnate višine, na katero sta se do sedaj povzpela edinole dva slovenska plezalca. Vsi ostali poizkusi so se izjalovili. Ob koncu meseca novembra bo v Argentini izšel Koledar Svobodne Slovenije za leto 1955. Tudi letos napovedujejo, da bo to izredno bogata in aktualna knjiga. Ko ga bomo dobili v Evropo, bomo o njem ‘kaj več povedali. Iz Kanade Poglejmo danes še v Kanado k ondotnim našim rojakom. Kanada preživlja trenutno precejšnjo krizo v zaposlitvi. Poročajo, da je nastopila občutna brezposelnost, ki je prizadela posebno nove naseljence. Vendar med njimi ni veliko Slovencev, ker so ti prišli v Kanado ona leta, ko je bilo dela na pretek in so zato že skoro vsi pri stalni zaposlitvi. Marsikdo si je ustanovil družino in si že zgradil svoj dom. O podjetnosti in blagostanju kanadskih Slovencev nam priča dejstvo, da so si v Torontu, kjer je največ Slovencev, ustanovili svojo lastno župnijo, ki jo vodi lazarist dr. Kolarič, pomaga pa mu misijonar g. Kopač. Toda župnija brez cerkve je kot družina brez stanovanja. Zato so si umislili tudi svojo lastno cerkev. Od načrtov so prešli takoj k uresničitvi, kakor hitro so dobili potrebna dovoljenja. Sedaj je cerkev že pod, streho ter delajo pri njeni notranji opremi. Vse kipe in oltarje so naročili pri kiparju Francetu Goršetu, ki živi v Clevelandu. Upajo, da bo cerkev posvečena še v tem Marijinem letu, čeprav ne bo še docela opremljena. Vse stroške za cerkev so krili izseljenci sami, ali pa jih bodo še krili. Kipar France Gorše je kipe. napravljene za cerkev v Torontu, razstavil v mesecu septembru v prostorih umetniške galerije prof. Karla Maya, novega naseljenca iz Sudetov v Torontu. Skupaj z Gor.šetom je istotam razstavljal tudi slikar Božidar Kra- ne “■‘‘J urugi umetnin ne samo onih namenjenih za cerkev v Torontu. Ohisk je bil zelo zadovoljiv. Iz Toronta poročajo tudi. da je naš rojak Mirko Rener promoviral za doktorja iz nemškega jezika in že tudi dobil službo lektorja za nemški jezik na tamkajšnji univerzi. Poleg tega se g. Rener še vedno-bavi z muziko in vodi razne zbore. Našemu rojaku g. Renerju želimo obilo nadaljnjih uspehov. Darovi za sklad L. Kemnerla V gpomin pok. očeta Maksa Troha daruje Rado Troha 1000 lir. ZA REVNE DIJAKE N. N. Trst 5000 lir. Bog povrni! Za SLOVENSKO SIROTIŠČE DOBERDOB-POLJANE: 150 kg krompirja, 110 kg koruze, 3 kg pšenice, 3 kg ječmena, 4 kg sode za pranje; v denarju: 2900 lir. Gdč. Toroš Tončka 1000 lir. RUPA-PEČ: 250 kg krompirja, 40 kg koruze, 2 kg moke, 1 kg fižola; v denarju: 3100 lir. Iskren Bog plačaj! Poziv usmiljenim srcem Uredništvi »Katoliškega glasa« in »Demokracije« pozivata vse Slovence usmiljenega srca, naj priskočijo na pomoč potrebnim učencem osnovnih šol s slovenskim učnim jezikom. Sprejemajo se darovi v denarju in blagu. Izročite jih lahko na Placuti štev. 18 (ured. KG) ter v Trstu til. S. Anastasio štev. l.C. Gorica, 1. nov. 1954. Uredništvo Kat. glasa Uredništvo Demokracije f Preteklo soboto 13. nov. je umrl nam nad vse priljubljeni oče MAKS TROHA Umrl je v Velikih Žalbljah na Vipavskem, v starosti 79 let. Zapušča našo mamo in od desetih, še osem živečih otrok. Trije smo tostran meje, ostali v Jugoslaviji. S solzami se poslavljamo od našega dragega očeta ter se vedno spominjamo njegovih krščanskih naukov. DANICA - VERENA - RADKO Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici DARILNE POŠILJKE razpošilja še vedno J | gf% 4mr TVRDKA IMPORT & EXPORT ' Lastnik: Aleksander Goljevšček TRST - TORREBIANCA 27 - TELEFON 2-44-67 Obračajte se na nas s polnim zaupanjem in najsolidneje Vam bomo postregli! Morda se od strani rdečih res gode številna nasilja, toda to so izlivi sovraštva posameznikov, ki jih Ljudska fronta obsoja. V Španiji se sploh vera ne preganja, preganjajo se njeni predstavniki. Ti pa so često preganjani zato, ker niso dovolj duhovniki, ne pa zato, ker so duhovniki. Nikdo jim ne očita, da verujejo v Kristusa, ampak to, da Kristusa ne posnemajo. Obe strani sta krvavi. Če pa je res treba tak tabor posebej šibati, je to fašistični tabor, ki se predstavlja za branilca krščanstva, pa pri tem nekrščansko postopa... Kocbek ni napisal članka kot očividec, pač pa ga je sestavil na podlagi izjav nekaterih ljudi, ki so bili katoličani samo na papirju, in na podlagi pisanja francoske mladinske revije »Esprit«, ki je večkrat prinašala nckatoliške članke, polne »tuje učenosti«. Kriza »Dom in sveta« ni nastala, ker je Kocbek napisal »znamenit članek o fašizmu«, ampak zato, ker se je slov. katoliška javnost začela zgražati, da je v katoliški leposlovni reviji izšel članek, ki je bil nekatoliški in ni imel nič opraviti z leposlovjem. Gospod M. Z. ni povedal, zakaj in kako je Kocbek odrekel sodelovanje pri »D.S.«. Po Kocbekovem članku je vodstvo Kato-toliškega tiskovnega društva, ki :e bilo založnik in lastnik »D.S.«, prosilo urednike, naj napako popravijo, v bodoče pa dajejo versko kulturne članke pred natisom na vpogled. Uredniki pa na to niso pristali, češ da se jim na ta način krati svobodo. Nato je nadškof Jeglič, ki je živel v pokoju, poslal urednikom pismo, naj vendar uvidijo napako in ubogajo KTD; tudi na ta očetovski opomin se uredniki niso udali. Ljubljanski škofijski list je slednjič 2. avgusta 1937 prinesel obsodbo »Premišljevanja o Španiji« in sicer dobesedno takole: »...Edvarda Kocbeka članek, »Premišljevanje o Španiji«, ki je objavljen v »Domu in svetu« 1937 str. 90-105, je po vsebini in obliki zmožen zbuditi v čitate-ljih krivične sodbe o katoliški CeTkvi in raržnjo do nje. Stavek: »Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, du- hovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico«, je, kakor je zapisan, popolnoma zmoten in nasprotuje stališču in nauku katoliške Cerkve.« (Podpisan je skof Gregorij Rožman). Uredniki so videli, da so bili obsojeni tudi z najmerodajnejsega cerkve, nega mesta v deželi. Ukloniti se niso hoteli in so naslednji mesec odstopili. »Dom in svet« je spet začel izhajati aprila 1938 pod novim urednikom msgr. dr. J. Debevcem. Kot zanimivost naj navedemo, da je takrat pisatelj Fr. Bevk napisal sledeče: »Ako bo »D. in S.« revija, ki se bo razen z leposlovjem bavila le z umetniškimi problemi (jaz bi opustil vsako ideološko prerekanje, ki se ne tiče zgolj umetnosti), in bo izhajal redno, ne le vsake kvatre, si ho kljub morebitni skromnosti kmalu pridobil novih prijateljev in naročnikov.« In Kocbekova revija »Dejanje«! »Igrala je pomembno vlogo v slovenskem kulturnem življenju«, pravi člankar v »Novem listu«; toda ta pomembnost je bila žalostna in pogubna. Sejala je med katoliške vrste, zlasti med inteligenco, zmedo in nejasnost, kajti hodila je po zmotnih stopinjah modernizma in personalizma; napadala je uradne katoliške organizacije, načelne katoličane in duhovščino; smešila je razne verske ustanove in nauke: metala je krivične očitke Cerkvi in krščanstvu; naipelja-vala je nu sodelovanje s komunizmom, o-ziroma z »ljudsko fronto« in podobno. Zlasti je Kocbek jasno opredelil svoje stališče v članku »Odločiti se je treba« (Dejanje, nov. 1940). Cisto po svoje je analiziral ne samo razmere med slovensko katoliško inteligenco, ampak sploh med slovenskimi katoličani. V članku ponavlja svojo staro frazo, da so slovenski kristjani odpovedali, da je njihova borba le borba za osebne koristi in poziva svoje somišljenike, da se »desolidarizirajo« s »krščansko« družbo, ki izdaja človeka in kristjana. Tak je bil Kocbek, tako je bilo njegovo udejstvovanje, tako je bilo »kulturno« poslanstvo njegove revije, taki so bili krščanski socialisti in »tretja skupina«. # Smatramo, da je bilo potrebno, da nekoliko obširneje prikažemo Kocbekovo vlo- go, ker iz članka v »Novem listu« ni razvidno, da je bilo njegovo delo tako zelo nekatoliško in tako zelo v prilog komunizma. Ne vemo, kakšen položaj zavzema danes Kocbek v Sloveniji, oziroma ne vemo, zakaj se je umaknil ali bil zavrzen pri sedanji partiji. Če je bil prisiljen, da se je umaknil ali če ga je slovenska titovska komunistična partija odžagala, ker ji je postal nekoristen, je to samo dokaz več, kako žalostno vlogo igrajo komunistični sopotniki in simpatizerji in kakšno neizmerno in nepopravno škodo povzročajo krščanstvu in svojemu narodu. Ta škoda je tem večja, če so ti sopotniki izobraženci in širijo svoje ideje po časopisu. Zato s komunizmom ne bo nihče sodeloval, komur je mar krščanska kultura. Prav v zadnjem času je spet citati pozive na slogo in sodelovanje, toda za katoličane je sodelovanje s komunisti — titovskimi ali komin-formističnimi — nemogoče in se je tudi tukaj na Primorskem vedno izkazalo, da so bili katoličani vedno opeharjeni. (Konec)