naš tednik
LETO XXXX. Štev. 4 Cena 8.— šil. (200 din) torek, 26. januarja 1988
Poštnina plačana v gotovini Celovec P.b.b.
Erscheinungsort Klagenfurt/lzhaja v Celovcu Verlagspostamt 9020 Klagenfurt/Poštni urad 9020 Celovec
V petek, 22. jenuerje, je Nerodni svet že devetič poiožu venec na grob
ustanovitelja in častnega predsednika, prvega ravnatelja Slovenske gimnazije dr. Joška Ti-schlerja v Žrelcu. Med spominsko svečanostjo je predsednik NSKS dr. Matevž Grilc poudaril pomen dialoga za obstoj in ohranitev skupne dvojezične šole. Zato mora dr. Tischler prav danes biti zgled modre narodne politike.
,Za pogovore z vlado nimamo alternative*
Osrednji odbor NSKS potrdil predloge predsedstva I
Več ko petdeset članov osrednjega odbora NSKS iz skoraj vseh dvojezičnih občin (razen Škofič in Djekš) je v ponedeljek, 18. 1. 1988, soglasno podprlo stališče predsedstva NSKS, da je treba najti skupno rešitev z zvezno vlado v nadaljnjih pogovorih. V tej zvezi je bilo tudi soglasno potrjeno, da so bile izjave predsednika dr. Ma-
tevža Grilca v skladu z vmesnim poročilom zvezne strokovne komisije. Nadalje so člani osrednjega odbora soglasno sprejeli predlog naših strokovnjakov za nadaljnja pogajanja z zvezno vlado, predvsem o odprtih vprašanjih v vmesnem poročilu! Predlog so izdelali mdr. dr. Vospernik, dr. Inzko, dr. Apovnik in Gabrijela Part! (str. 2/3)
IX. Tischlerjeva nagrada dr. Janku Hornböcku
v petek, 22. januarja, sta NSKS in KKZ podelila dr. Janku Hornböcku, ravnatelju Mohorjeve družbe, letošnjo Tischlerjevo nagrado kot priznanje za vsestransko prizadevanje v službi Družbe sv. Mohorja, ki jo je bistveno sooblikoval po obnovi leta 1948, najprej kot tajnik, pozneje pa kot ravnatelj. Največ je prispeval, da ima danes Mohorjeva družba v Celovcu kot lastnica založbe, tiskarne, knjigarne in mladinskih domov neizbrisen pomen za Slovence v zamejstvu in zdomstvu.
Več o podelitvi poročamo na straneh 8 in 9.


Tednikov komentar

% činskega naroda, ki se zavzemajo za naše M pravice, so bili v zadnjih dneh še posebno ^ nesramni. Kot eno od glavnih žrtev so si ^ izbrali univ. prof. Gstettnerja — ker hoče-h jo s tem zadeti tudi celovško univerzo.
% Trenutno se v tej kampanji najbolj izpo-
^ stavlja koroška „Krone“. Njen „Stichling“ ^
Koroška kampanja |
b je prof. Gstettnerja označil mdr. kot „faši- || I sta“.	1
1
1
^ Pri tem se razni koroški žurnalisti poslu- ^ žujejo celo Karla Smolleja — s tem, da se % « sklicujejo na neke njegove izjave proti is Gstettnerju in komiteju, ki jih Smolle niko- s$ ^ II ni dal od sebe.
h Koroške oblasti oziroma nasprotniki po-^ zitivne rešitve šolskega vprašanja pač do- % s bro vedo, kdo jim lahko postane nevaren. H
vedo, kdo jim lahko postane Zato ga hočejo uničiti z vsemi sredstvi —
S bodisi z lažmi bodisi s kljukastim križem.
^ Tembolj zaslužijo njihove žrtve našo so-h Udarnost.	s*

Politika
STRAN o Torek,
O 26. Januarja 1988
Politika
Življenjski prazniki so za vsakogar nekaj častitljivega in dostojanstvenega. Še zlasti pa velja to za nekoga, o katerem moremo zapisati, da se je vse svoje življenje javno udejstvoval za naše ljudi. In da je pri tem za naše ljudi vedno iskal pravičnost ter skupnost.
Tak človek je tudi dvorni svetnik dr. Valentin Inzko. V petek, 21. januarja, je praznoval svojo 65-letnico.
Slavljenca posebej predstavljati, bi pomenilo nositi sove v Atene. Znano nam
Ob 65-letnici dr. Valentina Inzka
je, da se je rodil pri Pregle-ju v Svčah. Iz rodovine, iz katere prihaja tudi duhovnik, politik in veliki narodni buditelj Andrej Einspieler, katerega 100-letnica smrti je bila 16. januarja letos.
In da je bil dolga leta predsednik Narodnega sveta ter — kar nas še posebno veseli — prvi odgovorni in dolgoletni glavni urednik Našega tednika.
Prav tako se zavedamo njegovih številnih zaslug, ki si jih je — kot predsednik nemško-slovenskega koordinacijskega odbora pri krški škofiji — pridobil v prizadevanjih za mirno sožitje na Koroškem.
Svojo 65-letnico pa praznuje dr. Valentin Inzko tudi v času, ko nam grozijo usodne odločitve v šolskem vprašanju. Zato bi ravno v taki situaciji potrebovali na odgovornih šolskih mestih ljudi, ki imajo na področju dvojezičnega šolstva trajne izkušnje ter podrobno stro-
kovno znanje.
Dr. Valentin Inzko s svojim vsakdanjim delom dokazuje, da je kompetenten šolnik. Bodisi kot dolgoletni nadzornik za slovenščino na srednjih šolah bodisi kot vodja manjšinskošols-kega oddelka pri deželnem šolskem svetu po smrti Rudija Vouka.
Tem bolj nas boli, da bo moral kmalu iti v pokoj. V času, ko gre za obstoj skupne dvojezične šole, nastane z njegovim odhodom prav gotovo velika vrzel.
Kljub temu pa smo prepričani, da nam bo tudi v zasluženem pokoju stal ob strani. Kajti: vsak nasvet našega slavljenca ter njegova pripravljenost za sodelovanje nam bosta v pomoč — ter v veliko korist našemu narodu.
V tem smislu: na mnoga leta!
Narodni svet Koroških Slovencev Uredništvo Našega tednika
Šolstvo: pogovor strokovnjakov
Prejšnji petek so se nadaljevali pogovori o šolskem vprašanju na strokovni ravni. Pogovor je bil na ministrstvu za pouk, umetnost in šport, vodil pa ga je dr. Josef Kirchberger.
Z naše strani so se ga udeležili: dr. Reginald Vospernik, dr. Pavle Apovnik, Gabrijela Partl (za NSKS), dr. Marjan Sturm, dr. Teodor Domej in dr. Avguštin Malle (za ZSO) ter vodja manjšinsko-šolskega oddelka pri deželnem šolskem svetu dr. Valentin Inzko. Sodelovali so mdr. tudi dr. Ralf
Unkart (za koroško deželno vlado), dr. Feliks Jamak in dr. Klaus Latz-ke (za ministrstvo).
Kakor je bilo rečeno, je mdr. dana možnost, da se ustanovi strokovni gremij pri zveznem ministrstvu, ki bi nadzoroval in spremljal vse reforme in v katerem bi bili zastopani tudi zastopniki manjšine in univerze. Sicer pa se bodo pogovori nadaljevali tako na politični kakor strokovni ravni.
Medtem sta KHD in Haider že ostro protestirala proti zadnjemu razvoju v šolskem vprašanju.
Pogovarjali smo se z ravnateljenr. Reginaldom Vospernikom
Kakšen je bil ptek dosedanjih pogajanj s prestavniki vlade?
Kako oz. zakaj je prišlo do zvezne pedagoške komisije pri ministrstvu za pouk, umetnost in šport? Kdo jo je predlagal?
Po sklepu treh v deželnem zboru zastopanih strank, ki so se soglasno odločile za tako imenovani koroški pedagoški model, so koroški Slovenci in njih simpatizanti odločno zahtevali o tem pedagoškem modelu nadaljnje pogovore. Na osnovi teh zahtev je ministrca za pouk Hawlicek ustanovila pri svojem ministrstvu posebno komisijo ekspertov za študij vprašanj v zvezi z manjšinsko šolsko zakonodajo na Koroškem. V tem razmeroma širokem gremiju je bilo zastopanih 30 osebnosti, ki so se rekrutirale v bistvu iz štirih skupin: zastopani sta bili osrednji organizaciji koroških Slovencev, avstrijska rektorska konferenca, predstavniki koroške deželne vlade oz. koroških deželnih strank in višji uradniki pri zveznem ministrstvu za pouk in pri uradu zveznega kanclerja.
Zvezna pedagoška komisija je izdelala vmesno poročilo. Kaj vsebuje to poročilo? Katera vprašanja so ostala odprta?
30. septembra 1987 je po šestih sejah te zvezne komisije v plenumu in dveh redakcijskih sejah, ki so se odvijale od marca do konca septembra 1987, izdelala komisija posebno vmesno poročilo, ki je bilo od vsega začetka načrtovano. To vmesno poročilo je nastalo na osnovi temeljitih razprav vseh članov ekspertne komisije. Vsebuje vrsto tako imenovanih konsensual-nih točk, na katere smo se zedinili skupno vsi. Vsebuje pa seveda tudi nekaj točk, ki niso bile sklenjene soglasno. Tu gre predvsem za vprašanje kvalifikacije drugega oz. asistenčnega učitelja, za število ur, ki naj bi jih ta učitelj učil v dvojezičnem razredu, za delitveno število po jezikovnih kriterijih in za način, kako naj se ta šolska reforma izvede. Glede drugega učitelja so predstavniki osrednjih organizacij in predstavniki rektorske konference predlagali kot kompromisno rešitev drugega učitelja, ki naj bi imel kvalifikacijo na pedagoški akademiji, v primeru pa, da takih učiteljev ni, bi zadostovala tudi slovenska matura oz. večmesečni obvezni tečaj slovenščine na pedagoškem inštitutu oz. na celovški univerzi. Prav na to točko obveznosti tega tečaja predstavniki strank nekakor niso hoteli pristati.
Drugo važno vprašanje je problematika delitvenih številk. Soglasno smo se zedinili, da naj bi prišlo do znižanja števila učencev v razredu in do potrditve, da velja otvoritveno število za razred, kakor je veljalo doslej, to se pravi deset učencev. Seveda pa smo pristavili, da te številke nikakor ne bi smele pomeniti kriterija za ločevanje po jezikovnih skupinah u-čencev.
V	čem se razlikuje poročilo zvezne pedagoške komisije od dogovora strank SPÖ/ÖVP/ FPÖ z dne 18. novembra 1987?
V	uvodnih pripombah tega strankinega papirja je zajetih več soglasno sklenjenih točk iz zvezne ekspertne komisije, vendar je konkretizacija teh točk utemeljena predvsem na koroškem pedagoškem modelu, ki ga koroški Slovenci v tej obliki odklanjamo. Opazno je tudi, da ostaja vrsta točk iz vmesnega poročila sploh neomenjena. Tako v strankinem papirju ni soglasno sklenjenega svetovalnega gremija pri zveznem ministrstvu za pouk, ki naj bi šolsko reformo spremljal in eventualno korigiral, ni soglasno sprejetega določila o vrednosti dvojezičnosti (namesto tega je ostala le pripomba o vrednosti dvojezične šole), ni določila, da bi se naj drugi učitelj fleksibilno uporabil v pouku v dvojezičnih razredih, ker mu ni treba obvladati tudi ne v osnovah slovenščine.
Zakaj so ukinili delovanje zvezne pedagoške komisije?
V zvezni pedagoški komisiji so na vseh sejah, ki jih je zelo spretno vodil izkušen šolnik sekcijski šef mag. Leo Leitner, prevladovali strokovni pogovori, ki so jih nominirali koroški Slovenci skupno s predstavniki koroške univerze. Ker je postala situacija za predstavnike koroških strank prav v tem ozire strokovnosti kočljiva, je prav
gotovo padla odločitev za ukinitev te komisije na politični ravni. Medtem, ko smo vsi s predsednikom sekcijskim šefom Leitnerjem vred do avgusta bili prepričani, da bo vmesno poročilo res vmesno poročilo in da bodo sledile seje tudi še po septembrski seji, nas je pri zadnjem zasedanju nenadoma presenetilo sporočilo, da je delovanje komisije pri kraju. Stranke so silile v hitro odločitev, kajti za začetek šolskega leta 1988/89 je načrtovana dejanska izvedba šolske reforme spričo bližajočih se deželnozborskih volitev.
Kljub temu je — na pobudo državnega poslanca Karla Smol leta —15. januarja 1988 prišlo na Dunaju do informacijskega pogovora med zastopniki NSKS in ZSO ter parlamentarnih klubov SPÖ in ÖVP. Kaj ste tam predlagali? Je bil to skupen predlog NSKS in ZSO?
Česar pravzaprav nismo več pričakovali, se je vendarle zgodilo 15. januarja 1988. V parlamentu je sprejel 5 predstavnikov koroških Slovencev klubski šef SPÖ dr. Heinz Fischer z obema šolskima referentoma velikih strank Schafferjem in Matzenauerjem ter z vrsto uradnikov iz ministrstva za pouk in zunanjega ministrstva, da bi se informiral o naših pomislekih glede šolske reforme. Pogovor je potekal v prijateljski in odprti atmosferi. Imeli smo vtis, da par-(Dalje na strani 7)
Spomin na ustanovitelja in dolgoletnega predsednika NSKS, ustanovitelja in ravnatelja Slovenske gimnazije, kulturno-političnega delavca dr. Joška Tischler-ja naj nam bo v oporo in opomin prav danes, ko se nahajamo v težki narodnopolitični situaciji. Za zgled nam morajo biti njegovo ravnanje, njegova daljno-
nost za našo narodno skupnost, da ne kapituliramo že vnaprej, češ da itak ni mogoče ničesar doseči.
Tako kapitulacijo vsebuje v resnici parola „Vse ali nič!“. Skupna rešitev je namreč možna le v pogovoru in dogovoru, ne pa v diktatu, to še posebno ob dejstvu, da nimamo oblasti, da bi komu diktirali.
„Ne kapitulirajmo že vnaprej!“
Iz govora predsednika NSKS dr. Grilca na
podelitvi IX. Tischlerjeve nagrade
vidnost in stvarna ocena političnega trenutka.
Če danes stvarno ocenjujemo stanje v šolskem vprašanju, potem moramo ugotoviti, da za razgovore na zvezni ravni ni resne alternative. Naše hotenje mora iti v smer, da zabranimo uresničitev pedagoškega modela, da dosežemo vsebinsko zboljšanje sklepov treh strank z dne 18. 11. 1987 in potrebne dopolnitve. Kdor je danes proti pogovorom, se je že sprijaznil s pedagoškim modelom. Temu moramo očitati, da ni pripravljen storiti vsega za preprečitev ločitve naših otrok.
Nihče ne more garantirati, da bodo pogovori uspešni. Vendar terja odgovor-
Načelarstvo za vsako ceno škoduje interesom naše skupnosti. Tudi, če ti stopi voda do vratu, lahko od žeje umreš, če se niti toliko ne prikloniš, da bi dosegel njeno gladino. Ni res, da v šolskem vprašanju nimamo ničesar zgubiti; smo namreč na tem, da izgubimo skupno šolo, katere ustanovitelj je bil prav dr. Joško Tischler.
Ne morejo biti na mestu tisti, ki želijo neuspeh pogovorov na zvezni ravni samo zato, da bi potem lahko rekli, da so imeli prav. Takim namreč nista pri srcu razvoj in obstoj koroških Slovencev, temveč zasledujejo druge cilje, ali osebne ali gotovih skupin.
Detajliraf predlog naših strokovnjakov za šolstvo
(Dalje s 1. strani)
Predlog so mdr. izdelali ravnatelj dr. Vospernik, vodja manjšin-skošolskega oddelka pri deželnem šolskem svetu dr. Inzko, dr. Apovnik in učiteljica Gabrijela Partl. Vsebina:
Drugi učitelj
•	Biti mora dvojezično kvalificiran — več stopenj kvalifikacije v naslednjem vrstnem redu možnih:
1.	Izobrazba na pedagoški akademiji z izpitom za dvojezični pouk,
2.	matura iz slovenščine,
3.	polletni tečaj za slovenšino na pedagoškem institutu ali univerzi (najmanj 5 ur tedensko) z izpitom.
•	Pri nastavitvi ima prednost kvalificirani učitelj pred manj kvalificiranim ali nekvalificiranim.
•	Drugi učitelj z manjšo kvalifikacijo ali brez nje mora v primeru, da je spet na razpolago učitelj s Popolno ali z višjo kvalifikacijo, oddati njemu mesto.
•	Razredni („prvi“ ali glavni) učitelj mora na vsak način imeti izpit za dvojezični pouk s pedagoške akademije.
•	Obseg učne obveznosti: 6 do največ 8 ur na teden.
•	Zagotoviti je treba fleksibilno uporabo drugega učitelja tako or-Sanizatorično kakor v praksi.
•	Nastavitev drugega učitelja velja šele od sedem prijavljenih v enem razredu naprej.
•	Potrebni so šolski poizkusi.
•	Ustvariti je treba pedagoške Pogflje za medsebojno akceptan-co obeh učiteljev.
•	Rešitev raznih službeno-
pravnih vprašanj (pouk na več šolah, dotacije v primeru kvalifikacije itd.)
Število za odprtje razreda
•	Število učencev za odprtje razreda je po zakonu 10.
•	Najvišje število učencev v razredu je 25.
odst. 1/1. stavek zakona o šolskem pouku (SCHUG), ki pravi: „Učence porazdeli v razrede šolski ravnatelj ob upoštevanju predpisov o šolski organizaciji.“
Posebna varnostna določila naj onemogočijo, da bi šolske oblasti lahko omejevale to pravico šolskega ravnatelja.
• Na šolah s prijavami mora ravnatelj imeti dvojezično kvalifikacijo.
Svetovalni gremij
Pri ministrstvu za pouk, umetnost in šport je treba takoj ustanoviti svetovalni gremij v istem sestavu, kakor je bila zvezna strokovna komisja pri ministrstvu. Zvezna in koroška deželna vlada, parlament in koroški deželi zbor ter koroške šolske oblasti ne morejo v manjšinsko-šolskih zadevah sklepati, preden niso poizvedeli po stališču svetovalnega gremija.
To so konkretni predlogi, ki so jih izdelali naši strokovnjaki.
Če sta obe osrednji organizaciji za pogovore (in to sta, ker vesta, da bi bilo nespametno, biti trenut-
no proti njim), potem morata seveda imeti konkretne predloge in jih tudi skupno zastopati. V nasprotnem primeru se lahko brez nadaljnjega zgodi, da nas bodo naši nasprotniki še lažje pohodili — „češ, saj sami niste vedeli, kaj hočete“.
Zato je tem bolj nerazumljiva izjava dipl. inž. Wieserja, ki je dejal: „Če bo Narodnemu svetu uspelo prepričati vlado o zgoraj nakazanih predlogih, jih bo podprla tudi ZSO.“ Očitno je Feliks Wieser hotel s tem reči: „Če boste uspeli, sem za te predloge, če ne, pa proti njim. Tako sem imel vedno prav.“
Temu se pravi čisti populizem. Le-ta pa je naši narodni skupnosti ravno v trenutni situaciji vse drugo kakor v korist in oporo.
Politika
Nova knjiga prof. Gstettneija
Po „Zwei Kulturen, zwei Sprachen, eine Schule“, ki jo je napisal skupno s prof. dr. Lar-cherjem, je univ. prof. Peter Gstettner pretekli teden predstavil (na Dunaju in v Celovcu) svojo drugo knjigo o problematiki dvojezičnega šolstva na Koroškem. „Zwanghaft Deutsch? — Über falschen Abwehrkampf und verkehrten Heimatdienst“ je izšla v založbi Drava v okviru serije „disertacije in razprave“ Slovenskega znanstvenega inštituta.
Knjiga nudi dober pregled o zgodovini in razvoju prepira o dvojezičnem šolstvu, osvetljuje dejanska politična in sploh nepedagoška ozadja, ki so privedla do trostrankarskega sklepa o uresničitvi „pedagoškega“ modela in se prepričljivo in dobro argumentirano zavzema za nadaljnji obstoj skupne dvojezične šole. Gstettner točno analizira razpoloženje med koroškim prebivalstvom in ima čut za to, kako govor dostikrat izdaja ideologijo zagovornikov ločevanja. Vsekakor knjiga, ki jo lahko priporočamo vsakemu prizadetemu, saj je napisana tudi v lahko razumljivem jeziku.
Tiskovno konferenco na Dunaju, na kateri je bila pretekli petek predstavljena knjiga, je vodil predsednik Avstrijske lige za človekove pravice Alfred Ströer. Ta je uvodoma prebral tudi odločbo občnega zbora Lige, v kateri se zavzemajo za ohranitev skupne šole kot človekovo pravico pripadnikov narodne skupine.
Avtor knjige Gstettner je rekel, da se je treba v vsakem večkulturnem prostoru odločiti ali za zavestno dvojezičnost ali za prisiljeno enojezičnost, Koroška pa se je očitno odločila za drugo. Kot čudno protislovje je Gstettner označil
dejstvo, da se ravno FPÖ, ki se najbolj zavzema za udeležbo Avstrije pri Evropski skupnosti, istočasno izreka proti dvojezičnosti — ki pa bo gotovo pogoj za skupno Evropo. Taktiko koroških strank je Gstettner označil z izrazom iz socialne znanosti „simbolično opogumljanje“: s tem, da so stranke proti skupnosti v šoli, opogumljajo prebivalstvo, da se postavlja tudi proti skupnosti v cerkvi in proti skupnosti slovensko- in nemško govorečega prebivalstva sploh.
Knjiga obsega 240 strani in stane 195,— šilingov.
P. S.: Čeprav je boljše, da se časnikarji medseboj ne kregajo preveč, naj bo tukaj dovoljena opomba. Postopanje zastopnikov „velikih“ koroških časopisov na tiskovni konferenci je bilo enostavno nemogoče. Čeprav dobro poznajo dejstva, jim v stroki „demagogija“ niti Haider ne bi bil kos. Odkar je Gorbačov razglasil „glasnost“, najbrž niti na vzhodu ne najdemo več takšnega kleče-plaštva napram vladajoči(m) stranki(am). Dragi kolegi, čemu imamo svobodo tiska?!
Državni poslanec Karel Smolle je kot predsednik KEL v posebni tiskovni izjavi poudaril, da KEL pozdravlja iniciativo predsednikov parlamentarnih klubov vladnih strank ter njunih šolskih govornikov nadaljevati s pogovori v klimi, kakor je bila pri prvem srečanju z osrednjimi organizacijami. „S tristrankarskim sklepom se ne smemo zadovoljiti. Dokler so
Izjava Koroške enotne liste
vrata za pogajanja odprta, je treba to priložnost izkoristiti,“ tako Smolle.
Nadalje se je Smolle v imenu KEL zahvalil vsem, ki so solidarno podprli prizadevanja koroških Slovencev. Smolle je tudi opozoril na to, da se KEL o Komiteju za obrambo dvojezične šole nikoli ni izjavljalo tako, kakor se ji to sedaj očita. Še posebno ni KEL podtikava-la nepoštenih namenov celovškemu univerzitetnemu profesorju Gstettnerju. V tej zvezi je Smolle izpostavil Gstettnerjev prispevek v prizadevanjih za ohranitev skupne šole in je ostro obsodil najnovejše zlobne napade na prof. Gstettner-ja.
Šolstvo: diskusija v Domu v Tinjah
Prejšnjo sredo je bila v Tinjah zanimiva diskusija o šolstvu. Sodelovali so dr. Vospernik, dr. Larcher, dr. Wakounig, dr. Unkart in prof. Reinprecht. Vodja diskusije: dr. Inzko. Več o njej v prihodnji številki.
Slavnostna prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku
„80-LETNICA USTANOVITVE OSREDNJE KULTURNE ORGANIZACIJE NA KOROŠKEM“
Čas: sreda, 3. februarja 1988, ob 19.30
Kraj: avla Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu
Prireditelj: Slovenska prosvetna zveza in Krščanska kulturna zveza
Slavnostni govor: Tomaž Ogris, predsednik SPZ in dr. Janko Zerzer, predsednik KKZ Glasbeni del: mešani pevski zbor in vokalni ansambel SPD
„Danica“, ansambel „Drava“ iz Borovelj, mešani mladinski zbor Zvezne gimnazije za Slovence Povezava: Sonja Wakounig in Miha Vrbinc
Z dr. Strutzem se je pogovarjal urednik Franc Wakounig
NAŠ TEDNIK: Vi ste doživeli še zadnje odtise obveznega dvojezičnega pouka. Kaj se je za Vas spremenilo po tem, ko so ga odpravili?
STRUTZ: To, da slovenskega pouka nisem več obiskoval. Ne vem, zakaj so me starši takrat odjavili (in pozneje nikoli več prijavili), a verjetno so za to bili merodajni vzdušje v okolici in znana stališča učiteljev do slovenščine.
NAŠ TEDNIK: Vi ste v šoli izgubili stik s slovenščino. Kdaj se potem pri Vas pokaže zanimanje za slovenščino in kaj je bilo vzrok, da ste spremenili odnos do nje?
STRUTZ: To je bilo leta 1972, ko naj bi tudi na Rudi dobili dvojezični krajevni napis, a ga nismo dobili. Takrat so na Rudi bili hudi prepiri in od tistega leta naprej se zavestno ukvarjam s slovenščino, ki je doma seveda pogovorni, občevalni jezik.
NAŠ TEDNIK: Kako pa s sosedi teče beseda?
STRUTZ: Seveda tudi slovensko. Opažam pa, da se po nekaj stavkih kaj radi izognejo v nemški pogovorni jezik. Potem pa še to, da tistega, ki govori slovensko, odrinejo kot ekstremista. Večkrat sem namreč že čul: „Ti
„Zamejska slovenska književnost je
si ekstremist, zakaj pa hočeš v javnosti vselej slovensko govoriti.“
NAŠ TEDNIK: Aha!
STRUTZ: Pri meni je pač tako, da ljudi moje starosti nagovorim po slovensko, ker vem, da znajo slovensko. Dostikrat odgovorijo nemško.
NAŠ TEDNIK: Kaj mislite Vi, zakaj je Ruda, pred dobrim desetletjem še docela slovenska vas, v nekaj letih spremenila jezikovno podobo?
STRUTZ: Po mojem zato, ker ni bilo slovenskega prosvetnega društva, vsaj meni ni znano, da bi kdaj obstajalo. Pa tudi neorganizirano vaško kulturno življenje ni bilo na Rudi opazno. Pa še nekaj bi rad omenil: na Rudo slovenska prosvetna društva od drugod niso prihajala, prezrla so jo, poustila so jo ob strani. Predvsem pa to velja za slovenske osrednje politične in kulturne organizacije. Pozabile so na Rudo in se za naše kraje niso pobrigale, niso si prizadevale položaja in pomena slovenščine pri nas izboljšati in spremeniti.
NAŠ TEDNIK: Znanstveno se težiščno ukvarjate s književnostjo Slovenije, Koroške in Furlanije-Julijske krajine. Kakšno mesto bi kot strokovnjak za književnost tega dela Evrope, ki mu lahko brez pretiravanja re-
^emo osrčje Evrope, dodelili zamejski slovenski književnosti in *e posebej slovenskokoroški?
STRUTZ: Celovška univerza je ^uličen kraj za primerjalno književnost, saj smo na stičišču šti-r'n kultur: slovenske, nemške, halijanske in furlanske. V tem Prostoru ima slovenska zamej-ska književnost, v Italiji in Av-
striji, pomembno mesto in vlogo: z ozirom na različne politične sisteme v Avstriji, Italiji in Jugoslaviji je ta književnost samostojna in posredovalna. Pri-spodobno povedano je drevo, ki rodi sadove, hkrati pa je aktiven del skupnega slovenskega kulturnega prostora in dogajanja, v katerem imajo regionalizmi, kot

Doma je na Rudi, kjer je obiskoval — nekaj časa še tudi obvezno dvojezično — ljudsko šolo. Po glavni šoli v Velikov-CU'in maturi na celovški trgovski akademiji je v Gradcu študiral germanistiko in anglistiko. Na germanistiki je bil že asi-sten. Vendar ga je vselej vleklo domov na Koroško, v slovensko okolje in območje in zato se je klica celovške uni-verze, naj pride na inštitut za občo in primerjalno književnost, seveda zelo razveselil. Ta inštitut se težiščno ukvar-ia a književnostjo na Koroškem, v Sloveniji in Furlaniji-Julijski krajini.
Dr. Strutz trenutno piše svojo habilitacijo, redno pa prireja referate in seminarje o književnosti iz teh treh dežel.
vsepovsod drugod po svetu, svoj pomen.
NAŠ TEDNIK: Kako bi to slovensko koroško književnost ocenili in jo opredelili?
STRUTZ: Rekel bi, da je slovenska koroška književnost — v skoraj še večji meri pa slovenska književnost v Italiji — inovativna glede na centralni slovenski prostor. To pa zato, ker ni bila uokvirjena v dogmatični realizem, ki je po vojni vladal tudi v Jugoslaviji in profilirala je od razvoja na zahodu.
V	primerjavi s koroško nemško književnostjo pa je kot regionalna literatura kvalitetno na izjemno višji ravni. To pa zato, ker se je slovenska književnost orientirala po svetovni literaturi in je preko dveh jezikov partici-pirala od veliko večjega prostora — in to v literarnem in umetniškem pomenu.
V	koroško-slovenski literaturi velja to za liriko in prozo, ki se lažje uveljavljata v privatnosti, v intimnosti zasebnega okolja. Ne velja pa to za dramatiko, ki za svojo sporočilnost potrebuje javnost, gledališče. In prav to je prednost tržaško-slovenske književnosti, ker tam imajo lastno gledališče (Stalno slovensko gledališče —- op. p.), ki pri nas na Koroškem manjka.
inovativna“
NAŠ TEDNIK: Kakšno mesto pa ima slovensko-koroška književnost v odnosu z osrednjo slovensko?
STRUTZ: Vzemimo na primer obdobje od leta 1960. Takrat se formira mladje in slovenska koroška literatura je bila avantgardistična, literatura v matici je takrat bila preveč institucionalno ovirana. Vselej pa je slovenska koroška literatura bila regionalna, ne šele danes, ko to postaja vse bolj pomembno in splošno.
NAŠ TEDNIK: Ali je resna enciklopedija avstrijske književnosti brez navedbe slovenskega prispevka še možna?
STRUTZ: Ne. Zavedati pa se moramo velikega prispevka in deleža Petra Handkeja za uveljavitev slovenske koroške književnosti v avstrijskem prostoru in preko njega. Šele z njegovim prevodom sta predrla zid Lipuš in Handke. Prednost naših avtorjev, poleg že omenjenih še na primer Messnerja, Kokota, Ferka, Hartmanove, Haderlapove in drugih je ta, da kombinirajo regionalnost z avantgardističnim postopkom.
NAŠ TEDNIK: Kako pa kot strokovnjak za primerjalno književnost ocenjujete zahteve po ločevanju v šoli?
(dalje na 6. strani)
Gost v NT
Med nemško pišočimi časnikarji na Koroškem se je razvila posebna zvrst tega poklica, namreč žurnalist, ki vselej in povsod brani deželo pred slovenskimi in drugimi ekstremisti in ki vrhu tega točno ve, kako je treba pisati, da žvenket šilingov v kasah časopisov ne poneha.
V to skupino tega koroškoelit-nega in vrlega ter za enoto domovine vselej zaskrbljenega žurnaliz-ma se je zadnje mesece uvrstil in medtem v prvo bojno črto prerinil sam redakcijski vodja dunajskega dnevnika, ki s svojo koroško mutacijo hoče vsakemu Korošcu povezniti krono na glavo. To je gospod Gerhard Stichauner, bolj znan pod umetniškim nazivom „Stichling“.
To diko koroškega žurnalizma, ki jo med drugim odlikuje celo to, da je šla skozi partijski žurnali-zem ljudske in socialistične stran-
Ob robu povedano
ke in je povsod bila pridna sluga svojega gospodarja, najbolj boli naš in naših nemško govorečih (na primer prof. Gstettner) prijateljev boj za skupno šolo; veseli pa se, če smo Slovenci neenotni in spet enkrat drobiž drugih interesov, namesto da bi bili nerazcep-Ijivi gospodarji v lastni hiši.
Proti nam gospod Stichling kaj rad operira s pojmi kot „komunisti, marksisti“ (kot bivši urednik socialistične KTZ se na take pojme seveda ekscelentno spozna) in dobro obvlada taktiko „deli in vladaj“. Če je treba, brani in ščiti kakega slovenskega politika, ki, kot piše on, ničesar noče imeti skupnega s svojimi ekstremističnimi rojaki, ki bi se kot „partizani najraje spet borili za anšlus južne Koroške k Jugoslaviji“. Potem pa spet očita slovenskim voditeljem vroč medsebojni boj za nagrado za posebno radikalizacijo in v isti sapi poslanca v avstrijskem parlamentu, Smolleja, podučuje, da je po avstrijski ustavi nemščina uradni jezik republike.
Marsikaj pa potrjuje, da se gospod Stichling kljub vsemu pi-sunstvu le še ni mogel uveljaviti kot velemojster „koroškega" žurnalizma in še ni prišel v njegovo valhalo. Očitno mu manjka nimb mučeništva in prav zato v svojih izlivih tajno hrepeni po mučeniški kroni: da bi ga vsaj eden ozmerjal kot nacista ali pa da bi ga kak „superlevi vrtni škrat“ imenoval „nemškonacionatnega hujskača“, kakor v svojih komentarjih sam pisari.
Na oltar domovinskega mučeništva naj se Stichauner skobaca kar sam, saj Slovenci nismo psihiatri za njegove komplekse. Ne bomo ga imenovali ne „Nazi“ in ne „deutschnationaler Einpeitscher“, ker se od takih besed distanciramo. Čisto nam zadošča „Stichling“, kot se gospod Stichauner sami imenujejo.
-vvafra-
Rož, Podjuna, Zilja
Celovec: ultramarinsko gledanje Rudija Benetika
Modra barva od torka, 19. 1., naprej (pa do 29. 1. 1988) prevladuje v banki „Z“ v Celovcu — tam je namreč razstava „ultra-marinskih“ del Rudija Benetika, akademskega slikarja iz Podjune pri Globasnici.
Ultramarinski val je Rudi Bene-tik prvič predstavil javnosti in ga tudi dodelal na lanskoletnem sve-škem slikarskem tednu, trenutno pa je že pravi mojster tega modro-globokega gledanja in slikanja, ki ne dopušča veliko odtenkov in kontrastov, a gledalca skoraj
Rudi Benetik
omami, če že ne umiri. Benetik pravi, da ultramarinska modrina umirja. Vendar je ta barva že sama po sebi tako močan kontrast do ostalega okolja, da v sebi očitno ne dovoljuje razgibanosti, temveč le napetost in umirjenost hkrati.
Razstavo v banki je odprl celovški kulturni referent Siegbert Metelko in dejal, naj umetnost ne bi bila zaplankana, kot to osebno zadnje čase zelo intenzivno doživlja in okuša, ampak odprta, kakor to kaže Rudi Benetik. On da sodi med tiste slikarje, ki stalno širijo meje tolerence in odnosa do umetnosti in s tem veliko doprina-šajo k medsebojnemu sporazumevanju posebno na Koroškem in tudi v celotnem alpsko-jadranskem prostoru. Najavil je, da bo Benetik v doglednem času (morda bo to že njegova naslednja razstava, kajti umetnik ni hotel izdati skrivnosti, kje bo) razstavljal v razstavnih prostorih mesta Celovec.
Profesor Kaufmann pa je s svojo elektronsko glasbo prispeval glasbeni okvir razstavi.
-wafra-
OBJAVA
Po odloku Deželnega šolskega sveta je na dvojezični Strokovni šoli za gospodarske poklice zavoda šolskih sester v Št. Petru pri Št. Jakobu v Rožu
VPISOVANJE DEKLET IN FANTOV
v 1. razred 3-letne strokovne šole za gospodarske poklice in v 1-letno gospodinjsko šolo
od 8. do 29. februarja 1988.
Formularje za vpis lahko dobite že sedaj v šolski pisarni.
Izpolnjene tiskovine je treba na šoli oddati najkasneje do 29. februarja 1988.
Priložiti morate polletno šolsko obvestilo v originalu ali od šolskega ravnatelja potrjen prepis.
Prijave so možne osebno v šolski pisarni ali po telefonu 04253/343.
POGOJ ZA SPREJEM v oba tipa je uspešno opravljena 8. šolska stopnja in vsaj delno znanje slovenščine.
Za sprejem v 3-letno strokovno šolo pa je poleg tega še potreben pozitivno opravljen pedagoško-psihološki test, ki bo na šoli 8. julija 1988.
Za obisk 1-letne gospodinjske šole ta test ni potreben.
Vodstvo šole
Gost v NT.
STRUTZ: Te so nekaj strašnega. Osebno sem za uveljavitev obveznega dvojezičnega pouka v celotnem obveznem šolstvu. Odnos do slovenščine bo postal še bolj prazničen, kot je itak že, kar je že zapisal Januš. Slovenščina postaja jezik notranjosti, v javnosti je skoraj ni več. Po mojem pa tudi slovenska politika ne stori bogvekaj dosti proti temu, če-
. (Nadaljevanje s str. 5)
prav je literatura edina umetniška zvrst, ki temelji na jeziku. To besedo bi tudi v slovenskem političnem dogajanju morali dosti bolj spoštovati.
Ločevanje pa bi legaliziralo izrivanje slovenščine iz javnosti in njeno mesto le še poslabšalo. Obenem bi ločevanje v šolah bilo le začetek večpomenskega ločevanja na vseh drugih področjih.
Za nas jagre iz nižinskih lovišč, kjer nimamo stalne jelenjadi, je velik dogodek, če dobiš povabilo na to veliko divjad.
Leto se nagiba proti koncu. Navsezgodaj se podam na pot. Končno le srečno dospem do cilja. Lovski prijatelj mi vošči dobrodošlico, mi pokaže sobo, kjer se hitro preoblečem, postreže mi še z dobrim čajem in že sva na poti v prelepi revir.
Se že svita, ko izstopim in se spravim po gozdni cesti na določeno mesto. Krasno zgodnje zimsko jutro — brez snega, in če ne pogrešaš dobrote ptičjega petja, skoraj lahko trdiš, da je pomladno jutro. Ko previdno postopam po stezi čujem, kako klokar (žolna) tolče z vso močjo s svojim trdim kljunom po suhem drevesu, kakor da bi nekdo zabija! žeblje v krsto. Za kratek čas stopim pod na samem stoječo široko smreko, ki ima veje zra-ščene do tal. Tišina šepeta — kakor da mi hoče reči, pri jagi je res: brez jagrske sreče ne gre — pa naj bo oko še tako ostro in boroveljska puška še tako „lepo“ draga. Nič se ne premakne. Povsod diha žlahtna navzočnost zdravih jelk, smrek in mogočnega bukovja.
Nadaljujem previdno kakor
star maček svojo pot, poln pričakovanja in lovskega optimizma. Veverica se spušča z jelke na tla. Vidim, kako poskakuje po odpadlem listju in se oddaljuje. Naenkrat se mi zazdi, da se pod cesto nekaj premakne. Dvogled k očesom. Za vejami leskovega grma zagledam slabo prebarvanega jelenčka. Z napetimi uhlji nepremično strmi v dolino. Kaj kmalu se pripaše iz kritja v smeri proti meni. Napeto pričakovanje narašča. Čutim, kako mi sili kri v glavo in kako mi razbija srce.
Puška je na mah pri licu, ko mi pokaže svoje široko pleče.
Ko usmodim, točno ugotovim, kako se dlaka pokadi. Kakor da bi ukadit v dobro napolnjen „povštr“, pa krvava coklja — jelenček — še vedno stoji! Da, stoji kakor okamenel in se ne gane. V njegovi bližini se čisto zbegano, kakor iz zemlje vzeto, pojavi kar še dvoje jelenjadi, ki razmeroma počasi zbeži po strmini — eno še kratko zaboka. Imam celo možnost strela.
S pripravljeno puško pri licu
— še vedno nepremično stoječega — ne izpustim izpred oči. Nad menoj nekaj zaropota. Vidim, da se od zgoraj čez cesto požene dober jelen, gotovo od košutinega glasu opozorjen na pretečo nevarnost. Prav široko postoji, celo streljati bi mogel, preden odskoči in kot prikazen izgine za robom.
Jagrova častna dolžnost je, da reši ranjeno divjad trpljenja. Zato ponoven strel na še vedno stoječo žival.
Zanimivo, da sedaj ohromeli odskoči kakih dvajset metrov in še na robu nepremično obleži.
Ko ravno hočem na nastrel, vidim, da že prihaja moj vodič. Ne motim se, da je čul oba strela in radovednost — kako in kaj, je pa drugo! Medtem ko se bližava dvakrat streljanemu, mu razlagam na dolgo in široko vse štorije. Nadvse me zanima, kje sta strela.
Res, da sta dva, eden v desetici in eden kakih 10 cm nad desetico. Ponudi mi za na klobuk vejico, orošeno v krvi na smrtni, prvi vstrelni rani.
Močnejši jelen sicer ni padel — za jagra pa je to zimsko jutro bogato in neponovljivo doživetje.
Rož, Podjuna, Zilja
Dvorec Pri Hodišah: Poslovili smo se od Jožka Čimžaria
V torek, 19. januarja, je v celovški bolnišnici v 77. letu starosti umrl Jožko Čimžar iz Dvorca pri Hodišah.
ČESTITAMO
Svoj 84. rojstni dan je praznovala Neža Lipusch iz Železne Kaple. Naše iskrene čestitke.
*
Na Rutah praznuje svoj 60. rojstni dan Nežka Wrulich. Ju-bilantki želimo vse najboljše, predvsem zdravja in božjega blagoslova.
*
Abrahama je srečal Vincenc Paulič, doma na Obirskem.
(Nadaljevanje s str. 3)
|amentarni predstavniki resno želijo reformo, ki bi mogla najti tudi Pristanek koroških Slovencev. Prav gotovo je bilo z naše strani Poudarjeno, da smo na taki skupni rešitvi nadvse zainteresirani. Pogovarjali smo se o vsej problematiki šolske reforme, ne da bi šli Pri tem v kake detajle oz. da bi iznašali kake predloge, ki bi naj bili obvezni za obe osrednji organizaciji. S strani predstavnikov Narodnega sveta je bila nakazana možnost glede rešitve delitvenih številk v to smer, da bi lahko na osnovi že obstoječih zakonov izključno ravnatelj šole odločal o tem, ali naj pridejo vsi prijavljeni otroci v eno izmed dveh paralelk ali so razdeljeni na obe paralelki. Zveza slovenskih organizacij se 2aenkrat za ta predlog še ni mo-gla ogreti, pustila pa je odločitev tedi v tem vprašanju odprto.
Kaj bi ta predlog pomenil za koroške Slovence v praksi?
Zdi se mi, da ravnatelji šol najbolj poznajo krajevne razmere in pričakovanja staršev v teh šolah. Prepričan sem, da bi, če šolska oblast ne bi dajala drugačnih navodil, odločali tako, da bi bilo v interesu dobrega sožitja obeh narodov na Koroškem. Glede asisten-onega učitelja pa smo vztrajali na zahtevi, da bi moral obvladati v osnovah drugi deželni jezik.
Naš tednik iskreno čestita in mu želi vse najboljše.
*
Te dni je praznoval Jože Mohar iz Encelne vasi pri Galiciji svoj 87. rojstni dan. Jubilantu izrekamo vse najboljše, predvsem zdravja in božjega blagoslova.
*
Svojo 65-letnico je slavila Heimi Sadolšek v Lobniku pri Železni Kapli. Jubilantki iskreno čestitamo.
Na kateri osnovi je možno najti skupno rešitev med zvezno vlado in prizadetimi?
Zdi se mi, da je v obeh vladnih strankah na Dunaju dosti državno-politično odgovornih ljudi, ki bi bili pripravljeni najti skupno rešitev s koroškimi Slovenci. Če je naša skupna osnova dobro sožitje obeh narodov na Koroškem ob upoštevanju vse zgodovine, zlasti pa ob upoštevanju bodočnosti, potem rešitev ne more biti težka. Dvomim pa, da bi mogli najti skupno rešitev na širši bazi, to se pravi tudi ob vključitvi Haiderjeve FPÖ.
Kot priznanega šolskega strokovnjaka Vas vprašamo: imamo koroški Slovenci v trenutni situaciji kako drugo alternativo — namesto pogovorov z zvezno vlado?
Pogovori z zvezno vlado, če so nam ponujeni, morajo pri rešitvi kateregakoli vprašanja slovenske narodne skupnosti na Koroškem biti na prvem mestu. Rešitev je možna samo znotraj Avstrije. S tem seveda ne trdim, da vprašanje koroških Slovencev nima tudi mednarodnih razsežnosti, ki jih je treba upoštevati. V prvi vrsti pa pridejo za rešitev v poštev konstruktivni pogovori z avstrijsko zvezno vlado, ki jamči za izpolnitev člena 7 državne pogodbe.
Dorasel je z eno sestro in štirimi brati na majhni kmetiji v Čahorčah v kotmirški fari. Ko se je poročil, je ustanovil svojo trgovino za mešano blago v Kotmari vasi. Med zadnjo vojno je aprila leta 1942 morala tudi njegova mlada družina — kakor družina brata Mirta in brat Andrej — v pregnanstvo v taborišče na Hesselberg in v Hagenbüchach. Zadnje leto pregnanstva in konec vojne pa je preživel na Frombergu na Mareschevem posestvu na Nižjem Avstrijskem.
Takoj po koncu bojev, še v aprilu 1945, je v tedaj še zelo nevar-, nih okoliščinah s še drugimi izseljenci iskal zvezo z Dunajem in preko njega pot nazaj na Koroško, kamor se je vrnil z vso družino preko Dravograda iz Ljubljane sredi julija 1945. Z vso silo se je lotil obnove svoje trgovine in prav tako kot pevec in prosvetaš sodeloval v domačem prosvetnem društvu. Kakor mnogi izseljenci, se je tudi
on vključil v odporniško gibanje in sprejel od državnega predsednika Kirchschlägerja odlikovanje za zasluge za osvoboditev Avstrije.
Sredi petdesetih let pa je začel na novo in prevzel Bachlerjevo ta-berno na Dvorcu v hodiški fari. S pridnostjo in z vztrajnostjo se mu je posrečilo, da je staro vaško ta-berno preuredil v sodobno, tujskemu prometu ustrezno gostilno in penzion, kjer so se že leta vršile tudi slovenske prireditve hodiške-ga društva.
Pogreb rajnega Jožka Čimžarja je bil v soboto, 23. januarja, na pokopališču v Hodišah. Pogrebne obrede je v zastopstvu domačega župnika opravil kotmirški župnik Maks Michor. Ob grobu so mu zapeli v slovo pevci društva „Gorjanci“ iz Kotmare vasi in „Zvezde“ iz Hodiš.
Naj Jožko Čimžar počiva v božjem miru!
Žalujočim pa izrekamo naše iskreno sožalje.
V soboto je bil v Št. Janžu novoletni koncert. Nastopali so „Oktet Suha“, Podhumška dekleta in domači tamburaši. Več o tem v naslednjem Našem
tedniku.
Pogovor z dr. Vospernikom
Ce_pridete v Šmihel, obiščite nas.
Trgovina KRIVOGRAD
Oglas
Ugodno prodam stanovanje. Dve sobi (4x4) s kuhinjo in z vrtom, s hišico za orodje blizu tovarne „Obir“. Lado Hajnžič, 9133 Rebrca 30, tel. 0 42 37 / 23 1 24.
VJllVll i/LljIJ )3IV1 ri^lLO
Ob polnoči Vas bo zabaval tudi ansambel
VERITAS
Petek/Freitag, 29. 1. 1988, 20.00 Hiša ÖGB (Delavska zbornica) ÖGB-Haus (Arbeiterkammer) Igrajo/Es spielen: RENDEZ-VOUS, MARELA
1. nadstropje/l. Stock: ORF slovenski spored/ORF slow. Abteilung Izbor uspešnice meseca in ples Slowenische Hitparade und Tanz Moderator: Marijan Velik
Reportaža
Reportaža
IX. Tischlerjeva nagrada dr. Jnku Homböcku
V petek, 22. januar^s dan pred obletnico smrti dr. Joška Tisch*’ sta Narodni svet koroških Slovencev in ^nska kulturna zveza podelila letošnjo Tiscfevo nagrado: njen dobitnik je ravnatelj Mo^f družbe v Celovcu, prelat dr. Janko HornP’ župnik v Podgorjah in dolgoletni rožeški del
Tischlerjeva dvorana v Slomškovem domu, ki je tudi sad delovanja in daljnovidnega poslovanja slavljenca, je bila v petek nabito polna. Med številnimi gosti, ki so se podelitve nagrade udeležili, je predsednik NSKS dr. Matevž Grilc pozdravil člane Tischlerjeve družine, mariborskega škofa dr. Krambergerja, škofijskega kanclerja Krištofa, konzula SFRJ Franca Mi-kšo, predstavnika ZSO in koordinatorja avstrijskih manjšin dr. Francija Zvvittra, predsednika KSOO Frica Kumra, provincialko slovenskih šolskih sester s. Karmelo Kelih in številne doslejšnje nagrajence Tischlerjeve nagrade.
Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar se je pismeno opravičil, da ni mogel priti na podelitev in ji je zaželel dober potek.
Dr. Grilc je v svojem nagovoru, ki ga posebej objavljamo, poudaril pomen dialoga, ki ga je vselej čuval in gojil dr. Tischler, in je poudaril zasluge slavljenca za Mohorjevo in za narodno skupnost. Lav-dacijo za slavljenca je imel dr. Janko Zerzer (glej poseben okvir).
Po podelitvi nagrade Slomškove slike, je slavljenec spregovoril sam. Zahvalil se je za nagrado in še v isti sapi dejal, da brez svojih sodelavcev, med katerimi ima dr. Tischler še posebno odlično mesto, nič ne bi zmogel. Mohorjeva, tako slavljenec, ki je citiral dr. Severja, je „celi kup dobrih volj“. Na kratko je povedal, kako je bila družba po vojni razdejana, kako je pomagal s svojimi prihranki dr. Podgorc in kako je dr. Tischler skupno s slavljencem urejal prvi povojni koledar Mohorjeve družbe, pa to, koliko potov in intervencij je bilo treba, da je dobila družba
nazaj, česar jo je oropal nacistični režim in koliko so pomagali tudi rojaki doma in po svetu. Njegovo življenjsko geslo da je bilo „Nikoli ne bom napadal nobenega“ — kajti če napadaš, nimaš časa, da bi kaj pozitivnega delal, kakor je zvedel od jezuitov v Innsbrucku.
Zaključil je dr. Hornböck svoj nagovor sledeče: „Sam ne vem, kako je vse to nastalo. Božji blagoslov, molitev in velik kup dobrih volj — to je Mohorjeva družba.“ Slavljencu se je v imenu Mohorjeve družbe zahvalil njen podpredsednik dr. Pavle Zablatnik, mari-
borski škof dr. Kramberger pa je v prisrčnih besedah prinesel pozdrave iz Slovenije in je poudaril skupnost, ki povezuje Mohorjevo družbo in mariborsko škofijo: namreč Anton Martin Slomšek.
Pripravil Franc Wakounig
Kaj bi bila svečana podelitev brez kulturnega okvira! Tokrat so ga prispevali pevci iz Podgorij: mešani pevski zbor, moški zbor, moški kvartet in mladinski zbor, ki jih vodita Rezka in Urhej Kassl, so s svojim petjem izpovedali spoštovanje, ki ga je dr. Hornböck deležen pri svojih faranih.
Številnim čestitkam dr. Horn-böcku se pridružuje tudi uredništvo Našega tednika.
Slika na str. 8 (levo): mešani pevski zbor iz Podgorij.
V sredini: zborovodja Urh Kassl čestita nagrajencu.
Slika (desno): dr. Janko Hornböck z mariborskim škofom dr. Krambergerjem.
Blato
Po kratki, težki bolezni, nas je v soboto, dne 16. 1. 1988, za vedno zapustila Marija Rakeb, pd. Rake-bova mama z Blata. Zdravila se je v bolnici v Celovcu, žal ji pa tudi vse zdravniške vede niso mogle več pomagati.
Pokojna Rakebova mama je bila tiha, verna, delovna, skromna in narodno zavedna žena. Moli in delaj, tega gesla se je držala vse življenje. Rodila se je leta 1915 pri Štučniku v Dvoru. Pred 40 leti se je poročila na tedaj majhno kmetijo k Rakebu. V srečnem zakonu z možem Janezom se je rodilo 5 otrok: 4 hčerke in sin Janez, ki gospodari na zdaj zelo povečani in razsežni kmetiji. Rakebova rodbina je bila že od nekdaj zelo narodno zavedna in prepričani smo, da bo ostala taka tudi v naprej. Posebno mož Janez zelo rad prebira naše slovensko čtivo, ter se še vedno zanima za naše narodnostne probleme.
Drago pokojno mamo smo v sredo, 20. 1. 1988, ob obilni udeležbi sorodnikov, znancev in sosedov na pokopališču v Šmihelu položili k večnemu počitku. Č. g. de-
Žalostne vesti iz šmiHske fare
Šmihel
kan Srienc so ob asistenci g. kaplana Markoviča opravili pogrebne obrede. Z lepimi, v srce segajočimi besedami, so orisali življenjsko pot pokojne, ter jo stavili vsem kot vzgled. Cerkveni pevski zbor pod vodstvom Miha Sadjaka je zapel v cerkvi in na grobu ganljive žalostinke.
Naj draga Rakebova mama v miru počiva, njeno lepo življenje naj bi posnemalo čimveč naših žena in vaščanov.
Žalujoči družini ter sestri Zalki in vsem sorodnikom izrekamo v imenu EL Pliberk, NSKS ter NT naše najiskrenejše sožalje.
Letina
V četrtek, dne 7. 1. 1988, se je po kratki in težki bolezni v bolnici v Celovcu končalo truda polno življenje Jurija Žvapa z Letine.
Pokojni Jurij Žvap se je rodil pred 80 leti pri Žvapu na Letini. V mladosti je služil svoj kruh pri raznih kmetih po naših vaseh. Starej-
ši ljudje se še spominjajo, kak0 rad je po večerih s fanti-sosed' prepeval po vasi, imel je zelo leP glas.
Poročil se je z ženo Marijo, roj’ Hafner, pd. Krojnikovo iz Rinkoj; Mnogo let je delal tudi v bližnij opekarni, kupil si lično hišico Pr' pd. Tiču na Letini. Pred leti mu j6 umrla žena, tako da je zadnja let3 živel v lepi vzajemnosti s sinof11 Štefanom. Sin Fric pa uspešn0 gospodari pri Krojniku v Rinkolad-
Pokojni Jurij Žvap je bil zelo mi' ren, tih, delaven, pa tudi prijazen in narodno zaveden človek. Kak0 je bil rajni spoštovan, je pokazal3 tudi izredno obilna udeležba n\e' gove zadnje poti. Od dragega P°' kojnika smo se v soboto, dne 9- "i' 1988, na pokopališču v Šmihe^ za vedno poslovili. Domači pe^J' so mu v slovo ganljivo zapeli-g. dekan so ob asistenci g. kapi3 na Markoviča opravili pogreba3 obrede. V izbranih besedah so mi’ nemu za lepo življenje izrekli zad' valo ter ga stavili faranom
29led. Naj dragi oče v miru počiva, sinovoma ter ostalim sorodnikom izrekamo v imenu EL Pliberk in NT iskreno sožalje.
*
Ponovno se je na Letini oglasi-'a dekla smrt ter iztrgala iz naše srede Žajnikovega očeta Franca Grosa. Pokojni je že dalj časa bolehal. Na dan pogreba, 20. 1. 1988, bi izpolnil 86. leto.
Pokojni je dolga leta z ženo uspešno gospodaril na veliki Žaj-nikovi kmetiji, dokler posestva ni oddal hčerki in zetu. Pokojni je pil, dokler mu je dopuščalo zdravje, zelo rad v družbi sosedov in znancev, s katerimi se je zelo rad pogovarjal, saj je bil zelo zgovoren in družaben človek.
Od pokojnega smo se za vedno Poslovili na pokopališču v Šmihelu. Domača duhovnika sta opravi-Is pogrebne obrede. Pevci so se v obeh deželnih jezikih s pesmimi Poslovili od rajnega. Naj v miru Počiva, domačim pa naše iskreno sožalje.
Posebno nas je pretresla tragična smrt pokojnega Alojza Maleja iz Šmihela. Pokojni Tevžev Lojz, tako so mu pravili sosedje, je dočakal starost 75 let. V mladosti se je pri stricu v Libeličah izučil za mesarja. Nekaj let je delal v poklicu, dokler ni bil poklican v nemško vojsko. Šele leta 1946 se je bolj bolehen vrnil iz ruskega ujetništva. Zaposlil se je pri pošti kot pismonoša, poleg tega pa še gospodaril na majhni kmetiji, dokler ni šel v zasluženi pokoj. Vsi, ki so ga poznali, so ga zaradi njegove skromnosti, poštenosti in narodne zavednosti zelo spoštovali in cenili, saj je to tudi pokazala izredno številna udeležba ob njegovem pogrebu. Gospod dekan so v poslovilnem nagovoru izrekli lepe tolažilne besede, ter nakazali tudi izredne talente in sposobnosti pokojnega. V imenu slovenskega čebelarskega društva se je od rajnega v lepih besedah poslovil predsednik g. Luka Boročnik. Pokojnemu v slovo je zapel tudi domači pevski zbor.
Ženi ter otrokom in vsem sorodnikom v imenu naših organizacij in EL Pliberk naše iskreno sožalje.
Slavnostni govornik dr. Janko Zerzer je v svojem govoru dejal, da se je dr. Hornböck že v gimnazijskih letih zelo aktivno vključil v narodno življenje, predvsem na počitniških se-
nim uspehom. Vedno spet je presenetil odbornike s kako novo idejo, in izkazalo se je, da se lahko zanesejo na njegove ocene položaja in njegov gospodarski talent.
Stankih slovenskih študentov, in je že takrat pokazal svoje miselne in organizatorične sposobnosti. Po maturi je študiral v Innsbrucku teologijo in študij zaključil kot doktor bogoslovnih ved. Novo mašo je pel leta 1938 — torej bo letos zlatomašnik — in po kaplano-
Dr. Zerzer je potem naštel vse zasluge slavljenca, od obnove glavnega poslopja družbe do postavitve hiš v Karfrajtarci in do Slomškovega doma ter Modestovega doma, ob tem pa še dom Korotan na Dunaju. Poleg vsega je slavljenec bil
Lavdacija dr. Zerzerja
vanju v Železni Kapli prišel v Podgorje. Od tu so ga nacisti pregnali 1941 v Wolfsberg. Leta 1947 je postal urednik Nedelje in je prevzel kmalu še Dušnopastirski urad.
Istega leta je bil kooptiran tudi v odbor Mohorjeve in naložena mu je bila skrb za knjižni dar. Aprila 1948 je bil izvoljen za podpredsednika družbe ter njenega tajnika. Od leta 1968 pa je poslovodeči tajnik in ravnatelj družbe. Vseh 40 let vodi Mohorjevo z neusahljivo vnetostjo in občudovanja vred-
še na vodilnih pozicijah pri koroški sinodi, zastopnik Slovencev pri škofu in škofijskih uradih ter član nemškoslovenske-ga koordinacijskega odbora. Pripravil je obširno spomenico v zadevi veroučnega jezika. Velike pa so njegove zasluge kot dušni pastir, kot dekan rožeš-ke dekanije. Z besedami „Mohorjeva družba je lahko srečna, da je imela toliko let in še ima tako podjetnega in sposobnega človeka na svojem vrhu“ je dr. Zerzer zaključil lav-dacijo na dr. Hornböcka.
Šolstvo
Značilno pa je, da se tudi ta strokovno razgledani učitelj ni mogel otresti vseh predsodkov, ki so se glede na slovenščino in njen prestiž izoblikovali v prejšnjih desetletjih. Tako tudi ne preseneča, da v predmetniku ne upošteva slovenščine. Konec novembra 1928 meni, da jezikovno mešana šola zaostaja za splošno in navaja nekaj dejstev, ki to zaostalost pogojujejo. Med temi dejstvi navaja škodljiv mehanizem jezikovno formalnega šolanja, preobremenjenost učnega načrta, nacionalne razmere v jezikovno mešanem področju, že imenovani nemogoči abecednik, pomanjkanje ustreznih učbenikov in ustreznih jezikovnih knjig ter knjig za računstvo, najavlja globoke pomisleke glede na didaktično enolončnico, veljavni splošni učni načrt, število otrok na razred, število tedenskih ur in pomanjkljivo izobrazbo učiteljev in ne nazadnje jezikovno izolacijo otrok jezikovno mešanih šol, ki zopet pogojuje težave pri integraciji otrok v nemško kulturno skupnost. Wedenig ta dejstva lepo našteva, obenem pa predlaga tudi določene ukrepe, ki
so torej skupno z učiteljstvom na novo skušale formulirati osnovne cilje utrakvistične šole, ki je bila kot vemo glavna sporna točka pri razpravah o kulturni avtonomiji.
Drugi veliki sklop, ki nas v zvezi s šolstvom koroških Slovencev v času pred anšlusom zanima, so pogajanja, ki so jih vodili koroški Slovenci z novimi oblastniki v Avstriji, to je s predstavniki Vaterländische Front. O teh pogajanjih je najprej pisal Theodor Veiter v svoji knjigi	„Die slowenische
Volksgruppe	in Kärnten. Ge-
schichte, Rechtslage, Problemstellung“ (Wien/Leipzig 1936) k temu vprašanju se je ponovno vrnil v svoji knjigi „Das Recht der Volksgruppen und Sprachminder-heiten in Österreich“ ter še v nekaterih drugih manjših razpravah. Pred leti je nekaj o tej problematiki povedal tudi Arnold Suppan, s slovenske strani pa je dr. Tone Zorn prispeval nekaj razprav.
Pogajanja so se začela poleti 1933, zaradi političnih dogodkov v Avstriji se leta 1934 niso nadaljevala, zato pa je prišlo do intenzivnejših kontaktov leta 1935. Od aprila 1935 se je zvrstilo nekaj
praktično drugo točko slovenskih šolskih zahtev. Glede strokovnega inšpektorja in njegovih kompetenc je bil Heimatbund mnenja, da naj bi ta imel pravico nadzirati utrakvistične šole glede na uporabo slovenščine, ugotovljene nedo-statke in pritožbe naj bi predložili v odločitev okrajnemu odnosno deželnemu šolskemu svetu. Pri imenovanju učiteljev pa je Heimatbund zastopal mnenje, da naj bi slovenski inšpektor imel pravico svetovanja pri vrstitvi in predlogu kompetentov. Heimatbund pa je bil tudi mnenja, da naj bi vsak učitelj na utrakvistični šoli imel izpit iz slovenščine. Na učiteljišče naj bi sprejeli 2—3 Slovence, ki se priznavajo slovenski materinščini. Dopolnilne izpite gimnazijcev na učiteljišču pa po mnenju Heimatbunda ovirajo zvezni predpisi. O kmetijski strokovni šoli je Heimatbund bil pripravljen na pogovore. (...)
Heimatbund je reagiral na zahteve kor. Slovencev še v drugi obliki in sicer konkretno na izvajanja slovenskega predstavnika dr. Tischlerja, da naj bi veljale vse tiste šole kot manjšinske, v katere
otroka v obeh deželnih jezikih pri popolnem upoštevanju učnih ciljev elementarnih šol. Ta cilj pa se da po mnenju slovenskih strokovnjakov doseči le na osnovi materinščine šoloobveznih otrok.
Razgovore med koroškimi Slovenci in vladnimi zastopniki so močno ovirali tudi razni protislovenski ukrepi kot npr. prepoved ljudske igre Izgubljeni sin na Ra-dišah, dogodki okoli župnika Fer-tale iz Pokrč, oviranje delovanja Luke Sienčnika, zadeva Jožka Hutterja ter Alojza Čebula ter načrtno izrivanje oz. neupoštevanje koroških Slovencev v organizacijah Vaterländische Front. Dobrlo-veški župan Taurer je posamezne člane Slovenske prosvetne zveze obdolžil veleizdaje in jim grozil s KZ-tom v Wöllersdorfu.
Postopoma je slov. manjšina precizirala svoje predstave in glede šolskega vprašanja je v tozadevnih prepisih rečeno, da naj bi bile manjšinske šole vse tiste, ki jih je zvezni kancler dr. Ramek dne 3. marca 1935 v parlamentu kot take tudi označil. Slovenska prosvetna zveza je vztrajala pri enotnem učnem načrtu za vse
Utrakvistična šola in koroški Slovenci
III. del
bi utegnili odpraviti te pomanjkljivosti.
Na osnovi teh predlogov, zlasti pa na osnovi izvajanj Franca We-deniga, je deželni šolski inšpektor dr. Gräber 9. 4. 1930 na konferenci deželnih šolskih inšpektorjev za ljudske šole na Dunaju referiral o specialnem učnem načrtu za utrakvistične šole. Uvodoma je deželni šolski inšpektor poudarjal posebnost te šolske oblike. Menil je, da za to obliko šole ne more veljati splošni učni načrt, ter rekel: „da otroci pri vstopu v šolo ne razpolagajo z nobenim znanjem ali le zelo malim znanjem nemščine, ki mora pozneje služiti kot učni jezik“. Ponovil je vse predsodke proti slovenščini, ki jih poznamo iz literature, ter menil, da se mora jezikovno mešana šola približati učnim ciljem nemške šole. Za dosego tega cilja pa mora jezikovno mešana šola doseči glavni namen, ki obstaja v priu-čenju nemščine. To se najlaže doseže s tem, da se z nemškim jezikom začne že v 1. razredu, kot pomožno sredstvo za priučenje nemščine pa služi slovenski hišni jezik učencev. Slovenski pouk se v prvem šolskem letu omejuje na priučitev slovenske abecede. V 2. in 3. šolskem letu se slovenščina sme uporabiti le še za boljše razumevanje nemških tekstov. V 4. šolskem letu pa mora slovenska konverzacija popolnoma izginiti iz pouka in se po potrebi omejiti na 3 tedenske ure. Učni načrt za utrakvistično šolo je bil torej izdelan v smeri čim hitrejšega priu-čenja nemščine.
Celotna diskusija o reformi učnih načrtov za utrakvistično šolo je bila tesno povezana z razpravami o kulturni avtonomiji koroških Slovencev. Deželne šolske oblasti
razgovorov med obema strankama, deloma pa je bil k tem pogovorom pritegnjen tudi predstavnik koroškega Heimatbunda Alois Maier Kaibitsch. Zahteve slovenske strani so bile sledeče: ugotovi naj se, katere šole da so sploh utrakvistične, uveljavi naj se novi učni načrt za utrakvistične šole — prva 4 leta naj bi bil učni jezik slovenski s predmetnim poukom nemščine v 1. razredu 2 v 2. 4, v 3. 6, v 4. 8 ur, na ostalih šolskih stopnjah pa bi učni jezik bil nemški s padajočim številom slovenskih ur. Imenoval naj bi se slovenski šolski inšpektor z nalogo, da preverja novi učni načrt na utrak-vističnih šolah, imel naj bi tudi pravico soodločanja pri imenovanju učiteljev na utrakvističnih šolah. Vsak učitelj na utrakvističnih šolah bi moral biti vešč slovenščine. Na učiteljišče naj bi letno sprejeli 3 do 4 slovenskih šolarjev. Do dosege zadostnega števila usposobljenih učiteljev pa naj bi slovenski gimnazijci dobili možnost opraviti na učiteljišču dodatne učiteljske izpite. Nazadnje so Slovenci zahtevali še spremembo strokovne kmetijske šole v Gold-brunnhofu pri Velikovcu v dvojezično. Kärntner Heimatbund je tem zahtevam ugovarjal ter predlagal ustanovitev manjšinskega oddelka pri deželnem šolskem svetu, ki bi obstajal iz nemškega in slovenskega inšpektorja. Ta oddelek naj bi odločal o karakterju šole. V spornih primerih pa naj bi odločala oblast, vendar bi kot najvišji princip obveljala volja staršev. Obenem z jezikovno določitvijo karakterja posamezne šole naj bi oba inšpektorja odločala še o učnem načrtu šole, pri čemer se Heimatbund sklicuje na veljavne učne načrte in s tem zavrača
vstopi začetka leta 50% šolarjev s slovenskim družinskim jezikom. Heimatdienst je razdelil elementarne šole na 3 oblike: prvi tip šole naj bi predstavljala šola s slovenskim učnim jezikom v prvih 4 šolskih letih, kot je to predlagal dr. Tischler. Na šolah drugega tipa pa naj bi prevladovala nemščina v razmerju 1:2. Tretji tip šole pa naj bi bil tudi na jezikovno mešanem področju čisto nemški. V principu se je slovenski zastopnik s to delitvijo strinjal z izjemo šolskih okolišev Bistrica v Rožu, Po-krče, Babja vas in Tinje. Slovenski zastopnik se je pri tem skliceval na nacionalno pripadnost otrok oz. na družinski jezik otrok na osnovi podatkov iz leta 1935. V Tinjah so tedaj našteli 112 učencev s slovensko narodno pripadnostjo. Celotna šola je imela 160 otrok. V uradnem katalogu šole v Babji vasi pa je bilo od 68 šolarjev 64 slovenske nacionalne pripadnosti. V Pokrčah pa je bilo od 160 otrok 112 slovenskih. Bistrica v Rožu pa je izkazala v šolskem letu 1928/29 75 slovenskih in 35 vindišarskih otrok. Podatek iz leta 36/37 pa za ta šolski okoliš izkazuje 113 otrok, od katerih je bilo 78 slovenskih. Heimatbund je predlagal za te šolske okoliše nemško šolo.
Heimatbund je razpravo o preureditvi utrakvistične šole zavlačeval tudi na ta način, da je odgovarjal na zahteve kor. Slovencev v dokaj neobvezni obliki. Stalno pa je postavljal kot vrhovni princip voljo staršev. Na dokaj precizno izdelane učne načrte slovenskih strokovnjakov za dvojezično šolo ni bilo nobenega odziva. Slovenci so pri tem izhajali iz sledečih postavk: ustno in pisno izražanje o doživetem iz neposrednega okolja
manjšinske šole in zahtevala, da pridejo pod enotno nadzorstvo. Poleg tega je Slovenska prosvetna zveza ponovno zahtevala, da se na učiteljišče sprejme odgovarjajoče število slovenskih kandidatov. Učitelji na manjšinskih šolah naj bi bili pripadniki slovenske narodne skupnosti, prav tako učitelj slovenščine na učiteljišču in učitelj slovenščine na gimnaziji. Inšpektor manjšinskih šol naj bi bil podrejen neposredno prosvetnemu ministrstvu in bil tudi član izpitne komisije na učiteljišču kar zadeva slovenščino. Slovenskega inšpektorja naj bi imenovala oblast na predlog Slovenske prosvetne zveze, torej bi mogel postati nadzornik le človek, ki bi imel zaupanje manjšine. SPZ naj bi imela tudi pravico, da prireja za odrasle
Piše
dr. Avguštin Malle
tečaje slovenščine pod vodstvom slovenskih učiteljev odnosno drugih kvalificiranih oseb. Pri zveznem referatu za izobraževanje naj bi bil tudi slovenski zastopnik. Seveda je imela slovenska manjšina še vrsto drugih zahtev do avstrijskih oblasti. Večinoma so se nanašala na enakopravnost slovenskega jezika v javnosti, zanimivo pa je, da je zahtevala tudi izpraznitev slovenskega dijaškega doma, Mohorjeve hiše in hotela Heimlinger.
Vrhovni učni princip na utrakvističnih šolah naj bi bil usmerjen v medsebojno spoštovanje obeh narodov na Koroškem. Slovenščina naj ne bi ostala omejena le na ljudsko šolo, slovenski predmetni pouk naj bi bil obvezen za Slovence na koroških srednjih šolah v vseh razredih.
Pismo bratcev
Kot v posebnem sporočilu za tisk poroča Mohorjeva družba, da zvezna ministrica za pouk, umetnost in šport, Hilde Hawlicek, nagradila na predlog Mohorjeve založbe pisatelja, prevajalca in izdajatelja Petra Kersche-ja s prevajalsko premijo.
Že od sedemdesetih let naprej je nagrajenec eden najvažnejših prevajalcev jugoslovanskih literatur in literature koroških Slovencev; v nemščino je doslej prevedel nad 60 pesni-
P Kersche dobil
prevajalsko
premijo
kov in pisateljev, med drugimi: Ivana Cankarja, Ervina Fritza, Nika Grafenauerja, Gustava Januša, Janka Ferka, Florjana Lipuša, Edvarda Kocbeka, Tomaža Šalamuna, Matjaža Kmecla, Srečka Kosovela, Žarka Petana, Karla Smolleja, Vena Tauferja, Hermana Vogla in Daneta Zajca. V več ko 50 revijah, antologijah in časopisih je svoje prevode objavil.
Njegova „Bibliografija jugoslovanskih literatur v nemških prevodih 1775—1977 (Dunaj 1978 pri založbi „Verlag für Geschichte und Politik) sodi med standardna dela.
Pred nedavnim je prevedel Kmeclovo monografijo „Ljubljana“, ki je izšla v štirih jezikih ...
Za Mohorjevo založbo je Kersche pripravil zbirko „Gedichte aus Kärnten“ Milke Hartmanove in dvojezično antologijo „Zadnja možnost spoznati Avstrijo“. Trenutno pripravlja bibliografijo koroške slovenske literature.
□ pisma BRALČEVO
Demonstracija
Eni reko:
„Gremo na demonstracijo..." Drugi menijo:
„Stisnimo pesti in ostanimo doma, saj je vse zaman, saj nič ne izda!“
Nekateri pravijo:
„Kaj hočete, kaj kričite?
Predobro vam je božji ljudje!“
Demonstranti pa kričijo:
„Dajte nam šole .. otroške vrtce ... dvojezično je bolje, za naše okolje, ena, dva, tri, šola že gori..."
Protestna delegacija pa dostavi: „Strankarska trojica je že sklenila, s tem člen'sedem je spolnila.“ Trenutek silen, obup v očeh v srcih srd, na ustih krik ...
„Kje je vaša vest... kje naša je pravica?“
Že stoletja za pravico se borimo, a vedno le po hrbtih jih dobimo ...
Karolina Haderlap
ADABEI-nik
Dovolite, da se nekoliko nare-penčim. V tretji številki NT (19. 1. 7988), ste se na zadnji strani hudo pregrešili zoper žurnalistično obveznost do objektivne in obširne informacije.
Zakaj se hudujem? Napisali ste, da je šef konzulata SFRJ vabil na neki cocktail in tam „lahko pozdravil vrsto imenitnih in manj imenitnih gostov, mdr... in druge“. Ob takšnih nevsakdanjih priložnostih bi morali vedoželjnim bralcem nujno obrazložiti, kdo med „vrsto gostov“ je bil „imeniten“ in kdo „manj imeniten“. Seveda smo tudi silno radovedni, kdo neki je bil uvrščen med „druge“. Nadalje se sprašujem, katero kategorijo gostov je tovariš konzul pozdravil „lahko“: imenitno ali manj imenitno, morda celo tako imenovane „druge“?
Kako bi se človek v svoji borni nevednosti tudi spoznal! So „visoki predstavniki“ po rasti manjše goste nemara porinili v ozadje in jih tako zakrili, da teh ni bilo mogoče pozdraviti „lahko"? Kaj, če se je zaradi te razporeditve v dvorani zdel opazovalcem kak gost „manj imeniten“, ali pa je bil — kar Bog obvaruj — uvrščen celo med „druge“? Kdo bi se spoznal?
Katoliški dom prosvete v Tinjah vabi na večer z dr. Eriko Horn (Gradec):
Bila sem za Hitlerja
Prireditev bo v četrtek, 28. januarja 1988, ob 19.30
Ugotavljam torej, da je zgoraj omenjeno poročanje nejasno in zamegleno, da ustvarja kočljivo zmedo in povzroča mučne nesporazume.
Zato predlagam, da se v bodoče poslužujete sledečega postopka: za vsakim imensko navedenim gostom napravite oklepaj in vanj napišite „/“ za imenitnega, „mi“ za manj imenitnega in „d“ za drugega gosta. Tako bomo bralci konkretno in predvsem aktualno obveščeni, kdo med nami koliko velja. Nadalje predlagam, da razložite tudi gostiteljevo početje: za kvalifikacijo gosta v oklepaju napravite vejico in zabeležite — z ustrezno kratico — način pozdrava. Vedeti je namreč treba, koga so pozdravili „lahko“, koga „teže“ in koga „najteže“. Nasplošno domnevam, da se bo način pozdrava ujemal s stopnjo imenitnosti (primer: „Mavžlnov Moti — d, nt“ — se pravi: Mavžinovega Modna je gostitelj uvrstil med „druge" goste in ga je potemtakem „najteže“ pozdravil). Vendar si morem predstavljati, da se kak „d“ (npr. zaradi kake bogate dediščine) s časom skobaca tudi do „mi“- ali celo (kar vsakomur iz srca želim) — do „i“-gosta.
S pomočjo komputerja se dajo izdelati statistične tabele takih uvrstitev. Na podlagi teh bi ob koncu leta (ali ob pustu?) bralci NT mogli izvoliti „Najbolj priljubljenega i-ja“. Med zvestimi volilci-bralci pa bi lahko izžrebali zmagovalca in ga za nagrado poslali za cel teden k istrskim ribam na kak cocktail.
Toni Kumer, Blato
Hvala za duhovito (in imenitno) pismo. Z „manj imenitnim“ gostom pa je Adabei-nik mislil sa-meaa sebe.
Nehajte s prepirom!
Pred dvema tednoma se je v obeh slovenskih tednikih vnel prepir, ki nobenemu ne koristi in ki škoduje celotni narodni skupnosti. Od urednikov glasil osrednjih organizacij bi lahko pričakovali, da argumentirajo stvarno in da opuščajo nekonstruktivne napade na funkcionarje nasprotne organizacije. S tem, da niso ugodili tem upravičenim pričakovanjem, so sami uganjali prav to, kar sedaj drug drugemu očitavajo: rušenje akcijske enotnosti narodne skupnosti.
Postopanje dr. Grilca pred tremi tedni je bilo usklajeno z vmesnim poročilom komisije strokovnjakov. Vendar se nam to v dani situaciji niti ne zdi tako bistveno: ravno to postopanje brez vsakršne koordinacije osrednjih organizacij in solidarnostnega gibanja je namreč bito izhodišče za nepotrebno in nesmiselno „taborsko“ vojno in je povzročilo v naših vrstah mnogo potrtosti in ne nazadnje tudi resignacije. Navzlic nekaterih samovoljnih izjav dr. Grilca v preteklosti se bojimo, da bi NSKS bil v šolskem vprašanju pripravljen za še nadaljnjo popuščanje, ki ne bi bilo več sprejemljivo. Tudi dr. Grilc ni popravil skraj-
šane nemške verzije intervjuja ORF-u. Menimo, da predsednik NSKS nima pravice, da na lastno pest daje izjave, ki bi lahko imele negativne posledice za vse koroške Slovence.
Pod tem vidikom ima KSŠŠ/D razumevanje za mazaško akcijo proti dr. Grilcu. Seveda pa akcije ne more odobravati, kdor ve za popolno besedilo Grilčevega intervjuja. Naziva „izdajalec“ in kljukastega križa si dr. Grilc gotovo ni zaslužil.
Vendar tudi upravičena ogorčenost ne sme biti povod za nesmiselne in nespametne napade na račun Komiteja za obrambo dvojezičnega šolstva, kot jih je v prejšnji številki NT objavilo deželno vodstvo KEL. Tudi KEL in NSKS morata priznati, da ima komite velike zasluge za dvojezično šolstvo in da je opravil delo, ki ga osrednji organizaciji očitno nista bili zmožni opraviti. Zahtevamo, da se predsednik KEL državni poslanec Smolle komiteju opraviči.
Komiteju za obrambo dvojezičnega šolstva predlagamo, da skliče sejo, na kateri naj zastopniki komiteja, ZSO in NSKS skupno še enkrat sklenejo načrtovano protestno zborovanje. Protestno zborovanje brez udeležbe ene izmed osrednjih organizacij namreč tudi ne more služiti akcijski enotnosti.
Kot to tudi ne morejo naslovi kot „Strel v hrbet“ in „Kdor je za model, je proti nam“ (Slovenski vestnik, 20. 1.). Ali ni dosti, da je dr. Grilc povzročil zmedo — ali jo mora delati še Vestnik? Črno-beli dokaz za Grilčevo ločevanje je namreč spodletel, to so dlakocepske debate. Obema časopisoma predlagamo, da se vrneta k stvarnemu poročanju, NSKS, ZSO, komite in KEL pa se naj vrnejo k skupni liniji in k skupnim akcijam. Sicer bomo gotovo podlegli, po skupni krivdi.
Klub slovenskih študentov in študentk na Dunaju
Opomba ured.: Klubu slovenskih študentov in študentk na Dunaju se vmesno poročilo zvezne pedagoške komisije „ne zdi tako bistveno“. Za nas pa je to vmesno poročilo bistveno.
Spoštovani dr. Grilc,
čestitam vam k izjavi, ki sem jo v torek, 4. januarja, slišal po radiu, da je kompromis v šolskem vprašanju še možen.
To ne mislim ironično, temveč sem prepričan, da je ta pot pravilna!
Škandalozno mazaško akcijo vehementno odklanjam in upam, da storilce čimprej najdejo. Ce so bili udeleženci mazaške akcije pripadniki slovenske narodnosti, me je sram, da se imenujem Slovenec.
Vem, da moje mnenje ni merodajno, kljub temu sem pa primoran, da napišem te vrstice.
S spoštovanjem!
Anton Reichmann, Gradec
Prireditve/Radio
STRAN
12
Torek,
26. januarja 1988
Strokovna kmetijsko gospodinjska šola s pravicojavnosti zavoda šolskih sester v Št. Rupertu v Velikovcu
SPOROČA staršem in dekletom, ki se odločajo za nadaljnje šolanje ali za 9. šolsko leto, da sprejema za šolsko leto 1988/89 učenke v
STROKOVNO ŠOLO.
NAMEN ŠOLE je, učenkam poglobiti splošno izobrazbo in jim posredovati dobro podlago za poznejši uk v različnih poklicih. Usposablja dekleta pa tudi za samostojno vodstvo gospodinjstva, ker pripisuje posebno važnost spretnosti v kuhanju, šivanju, ročnosti in gospodinjstvu.
VZGOJNI CILJ — Pravilno oblikovanje telesnih in duševnih zmožnosti, samovzgoja in vzgoja v družini in družbi, poglobitev vere in verskega življenja.
POGOJ ZA SPREJEM je končana 8. šolska stopnja in vsaj delno znanje slovenskega jezika oziroma narečja.
V	primeru, da učenka 8. šolske stopnje ni končala, je v to šolo lahko sprejeta s sprejemnim izpitom.
V	danih pogojih dobijo učenke državno podporo za internat!
Ta šola velja tudi za 9. šolsko leto — politehnični letnik, poučuje se v obeh deželnih jezikih.
OBVEZNI PREDMETI: verouk, slovenščina, nemščina, računstvo, umevanje življenja, zdravstvo, petje, telovadba, znanstvo o perilu in oblačilih, gospodinjstvo, hra-noslovje, vrtnarstvo, gospodarstvo, strojepis, kuhanje, šivanje, ročnosti, nega otroka.
Prijave so možne že sedaj vključno do konca februarja 1988 po telefonu 0 42 32 / 38 96, pismene ali osebne.
Nadaljnje informacije dobite pri vodstvu šole: 9100 Völkermarkt/ Velikovec, Klosterstraße 2.
• Tinje
od nedelje, 24. januarja, od 18. ure do srede, 27. januarja, do 13. ure
Duhovne vaje za članice zveze spravnega rožnega venca,
nem.
Voditelj: p. Wolfgang Frühwirt OFM, Dunaj
v sredo, 27. januarja, ob 19.30
MOJSTER ECKHARDT (predavanje o mistiki), nem.
v petek, 29. januarja, od 14. do 19. ure
Tečaj za spretne roke: RADIRANJE NA STEKLO, nem. Voditeljica:	Renate Terpet-
schnig________________________
od petka, 29. januarja, od 18. ure do nedelje, 31. januarja, do 13. ure
Duhovne vaje za može, ki imajo otroke od 1. do 18. leta KRŠČANSKI MOŽ V DRUŽINI, DRUŽBI IN CERKVI Voditelj: žpk. p. Ivan Antolič
v soboto, 30. januarja, od 9. do 18. ure
DUHOVNA OBNOVA OB MEDITACIJI ZA MLAJŠE ŽENE Vodi: msgr. dr. Andrej Kajžnik, Plešivec
v soboto, 30. januarja, ob 13.30
Kuharski tečaj: RAZLIČNE PRILOGE PRI JEDILNIKIH, nem. Voditeljica: Maria Steinbrug-ger, Beljak
v soboto, 30. januarja, ob 19.30
Predavanje: FASCINACIJA IN GROZA HUDOBIJE, nem. Satanizem in obsedenost Predavatelj: univ. prof. ddr. Bernhard Wenisch, Salzburg
• Tinje
Razstava del Deskoskija Ljub-ča (akvareli in risbe)
Razstava bo odprta do 19. februarja 1988
Kraj: Katoliški dom prosvete v Tinjah
•	Beljak
Alenka Kham-Pičman — slike Razstava odprta do 5. 2. 1988 Kraj: Galerie an der Stadtmauer, Widmannsgasse 30, Beljak Prireditelj: Kulturni urad mesta Beljak
•	Celovec
ULTRAMARIN Razstava Rudija Benetika Kraj:	Zentralsparkasse und
Kommerzialbank, Karfreitstra-Be 11
Čas: od 19. 1. 1988 — 29. 1.
• Pliberk
Predstavitev nove kasete moškega pevskega zbora „Kralj Matjaž“
„Tam kjer se čuje z gaja“
Cas: sobota, 30. januarja, ob
19.30
Kraj: gostilna Schwarzl v Pliberku
Sodelujejo: Mlada Podjuna, družina Lipuš, Trio Libuče in moški pevski zbor „Kralj Matjaž“ iz Li-buč
Prireditelj: Moški pevski zbor „Kralj Matjaž“ iz Libuč
•	Šmihel
Mladinski klub Šmihel in KPD Šmihel vabita na PUSTOVANJE
Čas: v nedeljo, 7. 2. 1988, ob
19.30
Kraj: farna dvorana v Šmihelu Za zabavo igrata ansambla YETI in KORENIKA
•	Rožek
PUSTNA PRIREDITEV
Čas: sobota, 6. 2. 1988, ob 20. uri
Kraj: pri Kosu na Ravnah Igra: Trio „DRAVA“ iz Borovelj
•	Št. Primož
16. PLES „DANICE“
Čas: sobota, 6. februar 1988,
19.30
Kraj: Kulturni dom „Danica“ v Št. Primožu
Za ples igra: ansambel ZMEDA
•	Celovec
DON BOŠKO ŽIVI (1888—1988) ob 100-letnici smrti sv. Janeza Boška
Čas: četrtek, 4. februar 1988, ob 18. uri
Kraj: Modestov dom v Celovcu
•	Kotmara vas
Predavanje z dia-pozitivi „O avstrijskem delu evropske pešpoti E6“
Čas: sobota, 30. 1., ob 19.30 Kraj: pri Mežnarju v Kotmari vasi
Predava: Zoran Naprudnik
•	Celovec
Svetlana Makarovič „Mali Kakadu“ (poje Svetlana Makarovič)
Čas: nedelja, 31. 1., ob 16. uri Kraj: Mladinski dom SŠD v Celovcu, Mikschallee 4 Prireditelj:	Kulturno društvo
„Pri Joklnu“

RADIO CELOVEC
Slovenske oddaje
Sreda, 27. 1. 1988
Dobra volja je najbolja. Pesmi in melodije, ki jih radi poslušate.
Četrtek, 28. 1. 1988
Rož — Podjuna — Zilja.
Petek, 29. 1. 1988
Domača in ledinska imena (A. Feinig).
Sobota, 30. 1. 1988
Duhovni nagovor (Janez Tratar) — Voščila (Danica Ur-Vschitz).__________________
Nedelja, 31. 1. 1988
„Vse sorte pesmi trosim, ne zmanjka jih nikoli!“ Ob 80. obletnici smrti Franca Ledra-Lesičjaka (I. Virnik).
Pon., 1. 2. 1988
Enotnost. Diskusija v živo — gosta v studiu 1 sta predsednika osrednjih organizacij koroških Slovencev dr. Matevž Grilc in dipl. inž. Feliks Wieser.
Torek, 2. 2. 1988
Flalo, prijatelji! Partnerski magazin.
KRIVOGRAD
ŠMIHEL ST. MICHAEL
Zimska razprodaja oblek in perila od 30. 1. do 20. 2. 88
ŽENSKE HLAČE
SMUČARSKI OVERALI
1—5 let od 198,— 6—16 let od 590,— Ženski in moški od 790,—
NAŠLI BOSTE NAJVECJO IZBIRO V PLIBERŠKI OKOLICI
Kultura
Vrhunske razstave v Ljubljani
Slovenska prestolnica Ljubljana je v teh dneh in tednih za vsakega ljubitelja umetnosti cilj obveznega obiska. Na sporedu so tri razstave, ki so brezdvomno velik uspeh galerijske dejavnosti: v Moderni galeriji je razstava kiparskega dela prof. Franceta Goršeta, v Narodni galeriji so razstavljeni evropski slikarji, ki jih hrani Ermitaž v Leningradu in v Narodnem muzeju je razstava o antičnem portretu v Jugoslaviji.
Razstave so druga od druge oddaljene samo za lučaj kamna, a povsod je toliko obiskovalcev, da lahko govorimo o navalu. V ta trikot umetnosti dnevno pride nekaj sto ljudi in po govorici sodeč prihajajo tudi iz vseh obmejnih dežel in pokrajin Slovenije.
Torej bo kar držalo, da Ljubljana postopoma postaja metropola umetnosti in kulturnega življenja in dogajanja v prostoru Alpe-Jadran.
Moderna galerija v Ljubljani
Evropski slikarji
V Moderni galeriji razstava Goršetovih del
iz Ermitaža
Ta razstava sodi med „cu-krčke“ razstavne sezone in dejavnosti v Narodni galeriji. Kdor je kdajkoli imel priliko obiska Ermitaža v Leningradu in je videl dolge vrste čakajo-
Od 29. decembra 1987 pa do 27. januarja 1988 je v Moderni galeriji v Ljubljani odprta razstava kiparskih del prof. Goršeta. Obiskovalca takoj prikleneta moderacija postavitve kipov in pa neverjetno široka paleta Goršetovega opusa, čeprav je v prostorih galerije razstavljen le del umetnikovih del. Tu
čih na vstop v razstavne prostore, bo razumel, da je to gostovanje eksponatov iz te svetovno znane galerije v Leningradu prava senzacija. Temu primeren je tudi narodni in mednarodni odmev. Pa še to: kljub visokokaratnosti razstave v Narodni galeriji niso dvignili vstopnine, kar bi brez nadaljnjega doživeli kje drugje. Tudi to je servis za obiskovalca.
se vidi, kaj je ta človek, ki smo ga koroški Slovenci smeli in mogli doživljati v vsej njegovi delavnosti in umetniški eruptivnosti, dejansko opravil in ustvaril. Razstava je dokaz razsežnosti in globine mojstra, ki je delal z različnimi materiali, kot so to kamen, les, kovina, marmor in ki je v svetovno in občeslovensko zakladnico umetnosti in kiparstva prispeval velike dragocenosti.
Prva retrospektivna razstava Goršetovih del v Sloveniji je bila
organizirana — in že postavljena —- poleti 1972 v Kostanjevici na Krki. A dobesedno tik pred odprtjem je morala biti odpovedana. Ni mi znano, kdo je imel tako „močne argumente“, da jo je zmogel v zadnjem trenutku zabraniti. Vsekakor pa je tisti oz. so tisti, ki so jo preprečili, pokazali tako malo spoštovanja do umetnika in občutka za kulturnost, kot to znajo le tisti, ki se bojijo odkrite razprave ali pa jim sploh ni mar zanjo; umetnosti, predvsem kiparski v Sloveniji, so napravili medvedjo uslugo, umetniku in pa organizatorjem takratne razstave pa so prizadejali boleče presenečenje. Zato je sedanja retrospektivna razstava Goršetovih del v Moderni galeriji v določeni meri kulturen popravek tedanjega nekulturnega postopanja in tudi v zadoščenje organizatorjem kostanjeviške retrospektive.
Besedilo in sliki: Franc Wakounig
Mislim, da ni pretirano, če zapišem, da je razstava v Moderni galeriji poklon Ljubljane in Slovenije pred umetnikom Goršetom. In to celo posthumni poklon, kajti prof. Gorše osebno je v razgovoru s predstavniki najvišjih kulturnih institucij Slovenije (NT je kot edini časopis poročal o tem razgovoru) pristal na tej retrospektivi in se je zelo veselil. Ni je dočakal, a tudi tako potrjuje, da je prof. France Gorše bil velikan kiparstva.
Manjša razstava Goršetovih del je bila, kot je NT poročal, poleti 1986 v Kostanjevici in je naključno sovpadla s smrtjo mojstra.
Za sedanjo razstavo je prof. Ivan Sedej pripravil obširen katalog „Kipar France Gorše“, ki je
kot študija o umetniku zakladnica podatkov in informacij o njem in njegovem delu.
Ce je v uvodni besedi tega kataloga rečeno, da je France Gorše odpiral vrata v neznane svetove, sam pa je ostal na pragu, potem naj bo dodana samo ugotovitev, da je Gorše kot slovenski kipar svetovljanskega kova koval in sooblikoval — in to s celim srcem — skupni slovenski kulturni prostor.
Antični portret v Jugoslaviji
Tla današnje Jugoslavije so že vselej bila klasična tla prihajanja in vzpona narodov, kultur, jezikov in ver. In vsi pred-namci so zapustili svoje sledove. Trenutna razstava o antičnem portretu v Jugoslaviji kaže delček, takorekoč izsek iz velike palete teh sledov — to je umetnost portretiranja v antiki v vsej dognanosti in dovršenosti ter materialni pestrosti, ki sega od marmorja do zlata.
Razstavo, ki je odprta še do 29. februarja, so pripravili narodni in arheološki muzeji Jugoslavije. Na razpolago je tudi zajeten katalog.
NAŠ TEDNIK — Lastnik (založnik) in Iz-dajatelj: društvo „Narodni svet koroških Slovencev“.
Tisk: Mohorjeva/Hermagoras, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec. NAŠ TEDNIK izhaja vsak torek, naroča se na naslov: „Naš tednik“, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec. Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave: (04 63)51 25 28. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS, Gradišče 10, 61000 Ljubljana, tel. 22 30 23.
Šport
Skakalna turneja v Švici: Franci Wiegele na 8. mestu
Na skakalni turneji, ki je štela tudi k svetovnemu pokalu, je Zahomčan Franc Wiegele odlično skakal in po treh konkurencah v skupnem seštevku dosegel 8. mesto.
V St. Moritzu je Wiegele postal osmi. V Gstaadu je dva dni navrh dosegel 17. mesto, v Engelbergu pa je v nedeljo postal 10. in je tako v skupnem seštevku turneje osvojil 8. mesto.
Turneja v Švici: 1. Nykänen (Fin); 2. Tepeš (Jug); 3. Vettori (Avs); 4. Weisflog (NDR); 5. Ploc (ČSSR); 6. Felder (Avs); 7. Fidjestöl (Šve); 8. Franc Wiegele (Avs);
Poden: Zahomčan Rausch drugi
V Podnu je bilo preteklo nedeljo tekmovanje za avstrijski pokal smučarskih skakalcev. Na startu so bili tudi Zahomč-ani, ki so pretekli teden na tej skakalnici odločili koroško prvenstvo zase. Pri mladincih je Peter Rausch dosegel 2. mesto, pri šolarjih je Günter Kaiser postal tretji.
Müller dobil skoke za evropski pokal
Zahomčan Christof Müller je v St. Ägydu osvojil v 1. mesto v konkurenci za evropski pokal. Na drugo mesto se je uVr-stil Zahomčan Paul Erat.
Šentjanžani na Svinjski planini uspešni
Na Svinjski pianini je nastopil šentjanžki naraščaj in odnesel prva mesta. Na dolgi progi je zmagala Dunja Jam-nig, na kratki pa je bil najhitrejši Danijel Užnik, ki je dan poprej na tekmi na Simonhöhe premagal tekmovalce vseh skupin.
Tekma na Svinjski planini: Otroci 1:1. Romana Dovjak; 2. Andrea Krušic (Št. Janž); 3. Petra Salzmann (Eberstein); (fantje): 1. Andreas Puck (Klipitztörl); 2. Franc Weigel (Eberstein); 3. Andreas Granegger (Št. Janž); otroci II: 1. Katja Malle (Št. Janž); 2. Andrea' Krušic (Št. Janž); 3. Brigitte Filipič (Št. Janž); 4. Anja Dovjak (Djekše); 5. Tatjana Zablatnik (Št. Janž); (fantje): 1. Daniel Užnik (Št. Janž); 2. Andrea Novak (Djekše); 3. Markus Vuk fšt. Janž); 4. Dominik Kropivnik (Št. Janž); Solarji I: 1. Dunja Jamnig (Št. Janž); 2. Tanja Sobotka (Št. Vid); 3. Margot Rem-schnig (SC Saualpe); Šolarji I: 1. Gregor Kassel (Djekše); 2. Mario Puck (Klipitztörl); 3. Harald Krušic (Št. Janž)
Avstrijski pokal: senzacija je izostala
SK Aich/Dob je v 2. kolu avstrijskega pokala dobil premočnega nasprotnika ih je gladko podlegel 0:3. Zdaj se bodo Dobljani koncentrirali na
prvenstvo.
SK Aich/Dob — Sokol X 0:3
(7:15; 6:15; 4:15)
Postava:	P. Trampusch, M.
Trampusch, Pepej Trampusch, Mi-cheu, Matschek, Opetnik, Ažnah, E. Trampusch, Kužnik;
Dunajski nasprotnik iz 2. lige je bil za Dobljane le nekoliko premočen. V prvem nizu so sicer domačini imeli vsaj ob začetku tekmo v rokah, toda naposled so bolj rutinirani in telesno večji Dunajčani pokazali skoraj vse, kar znajo. Težave so imeli le s sorazmerno majhno dvorano, v kateri je navijalo precej navijačev za koroškega prvaka.
Rekli so po tekmi:
Trener Dunajčanov, Vaček: Sokol igra ligo višje, kar se je tudi poznalo. Moji igralci so bili tudi telesno nekoliko večji, kar je lahko v odbojki odločilno. SK Dob se je dobro boril, publika in majhna dvorana pa sta jim pomagala. Zmago smo seveda pričakovali.
Vlado Oder, trener SK Aich/Dob: Na žalost so imeli naši igralci preveč rešpekta in strahu pred nasprotnikom. Celotno moštvo je igralo preveč krčevito. Po
mojem pa bi morali dobiti vsaj en niz, to bi tudi ustrezalo naši trenutni kvaliteti. Zdaj pa se bomo pač koncentrirali na prvenstvo, kjer bomo v play-offu spet šli na 1. mesto.
Lojze Opetnik, kapetan: Nasprotnik je bil premočan, naše moštvo pa je igralo preveč hektično. Videli smo, da nam manjka še mnogo rutine, ki pa jo bomo s časom gotovo dobili.
DSG Sele: kljub porazu v vodstvu
V državni B-ligi je ženska ekipa DSG Sele še na 1. mestu. Cilj Selank je 2. mesto, ki bi lahko pomenilo še kvalifikacijo za najvišjo avstrijsko ligo. Od leve: Marti Oraže, Nada Fojka, Carmen Traunig in trener Mirko Oraže.
Pretekli konec tedna je imela ženska ekipa DSG Sele v državni B-ligi doma dve tekmi. Proti Kirch-bichlu je trojica Traunig/Fojka/ Oraže le jasno zmagala 6:3, dan navrh pa so dobile Selanke drugi poraz v prvenstvu. Presenetljivo so podlegle Lenzingu 3:6. V tej tekmi so bile Selanke mogoče nekoliko prenervozne, manjkalo pa jim je tudi na vseh koncih in krajih sreče. Kljub presenetljivemu porazu so Selanke naprej prve na lestvici, ker ima Union Oberndorf še dve tekmi manj.
V primeru, da bi Selanke ob koncu zasedle vsaj drugo mesto, imajo možnost se v kvalifikaciji proti predzadnjemu A-lige kvalificirati za najvišjo avstrijsko ligo.
DSG Sele — Kirchbichl 6:3
Traunig 3, Fojka 2, Traunig/Fojka DSG Sele — Lenzing 3:6 Traunig, Fojka, Traunig/Fojka
Galo v Globasnico, Wölbl ostane
Preteklo nedeljo je SAK v Annabichlu pričel s treningom. Na treningu so bili vsi igralci razen Kreutza in Jovičeviča, ki pa je igral v Sloveniji na zadnjem turnirju. Manjkala sta tudi Wölbl in Galo, oba želi Globasnica za vigredno sezono. Sekcijski vodja SAK Albin Waldhauser se je pogajal s predsednikom Globašanov Harrichom in se. domenil, da bo Galo šel nazaj v Globasnico, ki je v veliki nevarnosti za izpad. Kristijan Wölbl pa bo na vsak način naprej ostal pri SAK.
Richard Burger, novi igralec iz Št. Vida, je pričel prav tako s treningom kakor Mario Pihorner, katerega je SAK dal na transferno listo. Pihorner, ki je sam svoj igralec, si lahko do konca tedna še poišče nov klub.
SAK bo v nedeljo igral v Vetrinju ob 8.30 na koroškem prvenstvu v dvorani. Nasprotniki bodo: Žihpolje, Vetrinj, Feffernitz, Admi-ra Beljak.
|_j\ H SAK in InoTtedniki Naš tednik vabita
v soboto, 13. februarja 1988, ob 19.30 na ples SAK pri Šoštarju v Globasnici
SLAVJE ŠPORTNIKOV in NOGOMETAŠA LETA 1987
OKVIRNI PROGRAM:
Boks: Koroška-Štajerska (za Koroško boksata mdr. rojaka Franci WIESER in Marijan ORAŽE)
Ding Yl Whei Zeng (ekshibicija v namiznem tenisu)
Za ples igra „ALPSKI SEKSTET“
Sport
Pred 35 leti so v Zahomcu zgradili prvo skakalnico, čez katero je kot prvi skočil današnji trener Zahomčanov Franc Wiegele. Do danes je že povsod po svetu znani trener z velikim idealizmom delal in treniral s svojimi skakalci, s katerimi je dosegel največje uspehe — od državnih do olimpijskega prvaka.
Čeprav so uspehi zahomških skakalcev šli po vsem svetu, je Franc Wiegele ostal tisti človek, ki je bil ob začetku. Ko so vsi poročali še o zmagah in slavili velike uspehe, je Franc Wiegele že delal naprej. Neumorno in intenzivno delo trenerja se je letos spet obrestovalo. Sin trenerja Franci Wiegele bo nastopil na olimpijskih igrah v Calgaryju.
Franc Wiegele: trener, — Id gre svojo pot
Doleg domačij Nika Kriegla in l Janka Zwittra stoji v Zahomcu kmečka hiša, ki je že vsa leta središče zahomških skakalcev. V hiši trenerja Franceta Wiegeieta se namreč že vsa leta zbirajo zahom-ški skaktflci, katerih je bilo vsega skupaj že nad 500. Le približno 300 metrov od Wiegeletove hiše pa sta zahomški skakalnici. Na teh skakalnicah so na Koroškem priredili prve večje mednarodne skoke, na teh skakalnicah pa so seveda vsi Zahomčani začeli s skakanjem. Na Koroškem je bii Zahomc edini center skakalcev, zahomški skakalci so bili vsa leta seveda tudi brez prave konkurence. Mnogo se tudi do danes ni spremenilo, Zahomčani naprej zmagujejo na skoraj vseh prireditvah.
16 skakalcev ima trenutno Franc Wiegele pod svojim okriljem, štirim od teh (Wiegele, Er-ath, Mörtl, Müller) pa je že uspelo prodreti na vrh. Z busom trener Franc Wiegele sam prevaža svoje skakalce na treninge in tekmovanja, sam pripravlja skakalnico in je seveda vedno zelo hvaležen, če kdo izmed staršev skakalcev pride na pomoč, ali pa če pomaga pri Prevažanju.
V vasi in občini so ljudje vsi zelo ponosni na uspehe svojih skakalcev in tudi radi pomagajo, če je kje potrebno. Kljub temu pa živijo skakalci zelo skromno, če jih primerjamo z drugimi športniki. Malico vzamejo na tekmovanja sami s seboj, pri pripomočkih za trening si sami vedo pomagati in s tem štedijo že tako skromni budžet društva.
7elo pomembna je pri tem vzgoja skakalcev, za katere je trener Franc Wiegele zgled. Trener sam je velik idealist in to skuša dati tudi svojim „šolarjem“. Predvsem v 14. in 15. letu starosti so mladinci najbolj težavni, opaža Wiegele že vsa leta.
Mladince v teh mladostnih letih vabijo od vseh strani diskoteke Ipd., zato Wiegele vzgaja svoje skakalce že v prvih letih zelo špar-tansko. Skakalec je namreč še bolj ko drugi športniki odvisen od zdravega življenja in mora konec koncev biti tudi sam do sebe kon-sekventen, čeprav je seveda vča-
sih zelo težko premagati se in se odreči temu ali drugemu. Trener ima pri tej vzgoji nedvomno važno vlogo, da posreduje mladim skakalcem toliko trdnosti in doslednosti, ki je potrebna za vrhunskega športnika. Uspešni skakalci Schnabl, Wallner, Millonig so šli skozi „roke“ in seveda tudi skozi vzgojo trenerja Wiegeieta; njih uspeh daje Wiegeletu prav. Drugi skakalci, ki niso dosegli absolutnega športnega vrha, pa so prav tako mnogo pridobili, saj so vsi po vrsti v poklicu in v življenju uspešni.
Poleg dobrega treninga je v skakalnem športu važna tudi motivacija. Ker je skoraj vsak skakalec drugega značaja, mora biti trener pravi psiholog. Nekateri so 'bolj tankočutni, druge je spet treba „prijeti“ bolj trdo, tako Wiegele, ki ve do zadnjega karakterizira-ti vse svoje bivše in sedanje skakalce. „Najbolj trdo pa sem vedno držal svoja sinova,“ je dejal Wiegele, ki svojim skakalcem tudi v
krizah skuša vedno pomagati s strokovnim nasvetom. Iz teh kriz pa je skakalcem včasih zelo težko pomagati, ker sami s seboj niso čisto na jasnem. Pogosto je kriva le malenkost, katero pa velja najti, tako Wiegele.
ut o so zahomški skakalci prišli ■ m v avstrijske kadre in so odhajali po svetu na skakalne turneje, so vedno radi prišli nazaj domov po nasvete k svojemu trenerju. To je ostalo do danes tako, posebno pa seveda posluša svojega očeta mladi Franci Wiegele, kateremu je nekajkrat znatno pomagal, ko mu ni šlo in ko mu tudi avstrijski trenerji niso znali pomagati. Dobro se gotovo še vsi spominjajo na palico, s katero je Franci skakal v roki. To metodo še danes posnemajo druge države, če ima skakalec težave z ravnotežjem.
Le malokdo tudi ve, da je bil Wiegele s svojimi skakalci prvi, ki je skušal pri zaletu z držo rok nazaj. Nemci so potem, ko so slišali
o teh poizkusih, prevzeli ta slog pri zaletu. Danes skačejo na vsem svetu tako.
O uspehih zahomških skakalcev bi lahko naštevali še in še, čeprav trener tega pravzaprav ne mara. Skoraj bi lahko rekli, da je preskromen. Wiegele zelo realistično gleda na vsa vprašanja, od športa pa tja do političnih.
V	nekaterih vprašanjih se mi Wiegele zdi skoraj prevelik realist, ker pač vidi povsod tudi kritične strani. Toda optimizem, ki ga trener mladim skakalcem nedvomno izžareva, to spet ovrže.
C rane Wiegele je bil že dvakrat F deželni trener skakalcev, toda obakrat sta se skakalna zveza in trener predčasno razšla. Verjetno se funkcionarji v Celovcu niso mogli sprijazniti z jasnim in načelnim delom Zahomčana, za katerega v delu za skakalni šport ni nobenih kompromisov.
Čeprav se danes na Koroškem že vrsta klubov ukvarja s skakanjem, so Zahomčani še vedno vodilni. Uspehi, ki jih kuje zahomški trener skupno s svojim bratom dr. Jankom Wiegeletom in ostalimi društveniki, so povsod po Avstriji in po svetu znani. Toda le preradi včasih pozabijo koroški časopisi na Zahomčane in povzdigujejo druge skakalce, ki mogoče niso bili tako uspešni. Wiegeieta to sicer na eni strani jezi, toda tudi tu hodi svojo pot in odgovarja vsemu temu z vrhunskimi rezultati.
Na vprašanje, kdo bo nekoč vodil njegovo delo naprej, nisem dobil odgovora, Wiegele se je namreč že zdavnaj zapisal popolnoma temu športu, ki ga do zadnjega fascinira.
Takih osebnosti je vsepovsod v športu na žalost premalo, nenazadnje zaradi tega, ker je potrebno izredno veliko idealizma, ki seveda v veliki meri gre na račun osebnega prostega časa in preko tega.
V	Calgaryju bo 14. februarja nastopil na olimpijskih igrah Franci Wiegele, za katerega vsi upamo, da bo dosegel dobro uvrstitev. Če pa bomo po televiziji zasledovali nastop Zahomčana, pri vsem tem velja tudi pomisliti na delo in trud vseh tistih, ki so športniku pomagali do tega uspeha.
35 let dela Franc Wiegele že za zahomško društvo. V Zahomcu ga je obiskal naš urednik Silvo Kumer.
Pokali pričajo o velikih uspehih zahomških skakalcev, ki so že po celem
svetu znani.
Da so položaj in razmere na svetu podvržene neprestanim spremembam, ima gotovo tudi svoj pozitivni učinek. Takšen primer je tudi sprememba naziva šole, ki jo vodijo šolske sestre v Št. Petru pri Št. Jakobu v Rožu. Nam je njeno delovanje že prav dobro znano pod imenom Triletna dvojezična strokovna šola za ženske poklice. Njen uradni naziv se sedaj ob nespremenjenem učnem načrtu glasi: Triletna strokovna šola za gospodarske poklice.
Zakaj ta sprememba?
Stremljenje po emancipaciji obeh spolov in gospodarski razvoj sta prinesla s seboj tudi to, da prej izrecno moški poklici že lep čas niso več pridržani moškemu spolu. Prav zato moškim ni treba več iz radovednosti samo
skrivaj pokukati v lonec, saj se tudi oni ogrevajo za dela, ki jih je do nedavna opravljal sa-mo^nežni spol.
Čeprav /e bila možnost izobrazbe v Strokovni šoli v Št. Petru že nekaj let dana tudi našim koroškim fantom, pa je njen naslov dajal videz, da je obisk šole pridržan samo dekletom. Zato novi naslov gotovo bolj odgovarja vsestranskim možnostim, ki jih šola nudi. Ši-cer pa je prvi korak v zvezi s tem že storjen, Marjan Male obiskuje kot prvi zastopnik močnega spola že letos Enoletno gospodinjsko šolo v zavodu. V koliko lahko zadovolji s svojim učnim programom pričakovanje tudi fantov, nam bo povedal Marjan. Z njim se je pogovarjala sestra Salvatora.
„Šentjakobska šola mi je v veliko korist“ sSr*“’
Marjan, bi se, prosim, najprej predstavil, da bomo vedeli, kdo si, in da bodo tudi dvomljivci lahko verjeli, da res obiskuješ našo šolo.
Ime mi je Marjan Male. Doma sem iz Sel. Mama je že pri mojem rojstvu umrla. Zame pa z ljubeznijo skrbita dobra stara mama in moj oče.
Ker imata samo mene, se oba zelo trudita, da bi mi, čeprav z velikimi žrtvami, s primerno izobrazbo olajšala pot v življenje.
Kako si prišel na misel, da si se odločil za obisk naše šole?
Pravzaprav smo vsi trije skupno ugotovili, da bi bilo absolviranje 9. šolskega leta v zavodu v Št. Petru zame najugodnejša rešitev.
Da bi se po končani osemletki v Selah vsak dan vozil v šolo v Celovec, se nam ni zdelo pametno. Tudi v Št. Petru sicer res ne morem stanovati v zavodu. Dobili pa smo sobo pri najbljižnjem sosedu, pri Štikru, kjer se prav dobro počutim in se mi zdi, kakor da bi bil doma. Rad jim v prostem času pomagam, kjer morem, posebno v moderno urejenem hlevu.
Te je pri odločitvi kaj oviralo, ko si zvedel, da boš v razredu edini fant med samimi dekleti?
To pa prav nič. Saj sem bil tudi v osnovni šoli v Selah skupaj z njimi.
Kako si se počutil ob začetku šolanja v Št. Petru?
Že od vsega začetka sem se prav dobro počutil. Prestop mi je olajšalo tudi to, da sem tu našel tudi dekleta, s katerimi sem hodil v šolo v Selah.
In kako se počutiš zdaj?
Vsak dan boljše. Ugaja mi, ker je v šoli tako vzdušje, da sem lahko čisto domač.
Kateri predmeti te najbolj veselijo?
No ja. Pravzaprav vsi. Res čutim več veselja do praktičnih predmetov, pa se tudi celo pri računstvu ne dolgočasim, ker mi ne dela nikakih težav. Še naloge, ki dekleta mučijo, kar dobro in hitro rešim.
Te kaj moti, ker je učni jezik slovenski?
Ne. Nasprotno. Vesel sem, da imam priložnost, da spopolnjujem svoj materin jezik. Sicer res ne mislim postati tajnik v kaki pisarni, pa tudi ne advokat, ker me tako delo ne veseli. Vem pa, da mi bo temeljito znanje slovenščine tudi pri izvajanju drugega poklica koristilo. Svoj materin jezik imam pa tudi rad, saj se prav zato v šoli tako dobro počutim, ker lahko govorim po domače.
Dohajaš tudi pri pouku šivanja dekleta, ki so s teboj?
Pri pouku šivanja imam možnost, da izdelujem predmete za svojo potrebo. Res ne šivam kakšnih kril in plesnih oblek. Ne bom si znal prišiti samo gumba, temveč si upam že sedaj zašiti svoj delovni plašč, hlače in že tudi overal. Ker nimam mame, babica pa tudi že slabo vidi, nama bo z očetom to presneto prav prišlo.
Kako pa je s kuhanjem? Kuhaš rad?
Kuham pa rad. Posebno, če si pri tem lahko obliznem sladke prste. Seveda moram to storiti skrivaj, da me učiteljica ne vidi. Saj ima menda važno nalogo, da pazi na higienske predpise. Lizanje prstov pa menda ne spada med nje. Pri kuhanju doma — kar že tudi poskušam — pa si obliznem prste tudi, če me babica vidi. Ta ni tako zahtevna in natančna, kakor morajo biti učiteljice v šoli.
Kakšni so tvoji načrti za bodočnost?
Po končani šoli se grem učit za mizarja.
Kaj te nič ne mika, da bi postal zdaj, ko več znaš, krojač, kuhar ali slaščičar?
Svojega prvotnega načrta ne bom spremenil, ker je oče, ki je sicer samo mizar-samouk, nabavil za to delo že precej strojev in me to delo res veseli. Z vsem, kar se bom naučil v tej šoli, pa bom lahko olepšal družinsko življenje že sedaj. Pozneje, ko se bom poročil, pa bom s tem pomagal tudi svoji ženi in otrokom, ki nama jih bo Bog dal.
Bi fantom, ki jih srečuješ, priporočil, da pridejo v našo šolo?
To pa prav gotovo. Vem, da bi se vsi veliko naučili in pri tem dobro počutili. Šola bi jim bila gotovo v veliko korist.
Tako Marjan Male iz Sel, ki se kot prvi koroški fant pripravlja na življenje v Št. Petru.
Današnji čas zahteva pri zaposlitvah čim več izobrazbe. Šola v Št. Petru ni samo dvojezična, temveč nudi tudi pogoje za zaposlitev v raznih poklicih, poleg tega pa še — preko mature — možnost za nadaljevanje študija na višjih šolah.