Zadnja postaja Prešernovega očeta in strica
Skaručna
Kar nekako v navado nam je prešlo, da se decernbra vsakega leta spominjamo po-membne obletnice za zgodovino slovenske li-terature, patudi naroda nasploh. Tretjegadne tega meseca je namreč pričelo biti srce dok-torja Franceta Prešema, plemenitegačloveka in poeta, ki nas je s svojimi pesmimi zapisal v zlato knjigo evropske in svetovne poezije.
Letbs mineva že 185 let od njegovega roj-stva. pa kljub temu še ne moremo trditi, da je narod v resnici spoznal veličino njegovega dela. »Vodnik je vsaj sam spisal svojo avtobio-grafijo, jaz pa še tega ne morem, ker ima moje življenje tako malo zanimivega.« S temi bese-dami je Prešeren izročil izvod Vodnikovih poe-zij svoji življenjski tovarišici Ani Jelovšek. Ko pa danes odkrivamo njegovo usodo in spoz-navamo tudi njene posamezne drobce, lahko uvidimo, kako polno je bilo njegovo življenje kljub množici viharjev in stisk, ki mu jih je »na-klonila sovražna sreča«.
Decembra lani smo se v okviru naših popo-tovanj namenili na Šmarno goro, kijojepesnik rad obiskoval, saj je tu do leta 1837 služboval njegov stric Jakob Prešeren. Ta izletniška in romarska točka pa je ostala deležna Prešer-novega obiska tudi po stričevi smrti, posebno še zato, ker je v bližnjo vasico, Skaručno, še istega leta prišel drugi stric, duhovnik Franc Ksaverij Prešeren, ki je tu preživel zadnja leta svojega življenja. Stric Franc, nosil je isto ime kot naš pesnik, je dobil to vodiško podružnico kot že upokojeni duhovnik, Prešeren ga je rad obiskoval že v prejšnjih krajih, kjer je Franc Ksaverij služboval. V počitnicah je bi! tako nje-govgostv Borovnici (1814—1824). nadaljena Goričici pri Domžalah (1824—1837) ter se-veda tudi na Skaručni. Stricu so dolga leta go-spodinjile pesnikove sestre, rad pa ga je obi-skoval tudi Prešernov oče šimen, ki je bil Francu Ksaveriju brat. Naključje je hotelo, da je prav tu v Skaručni pesnikov oče našel zad-nje življenjsko zatočišče. Ko sta Prešemova starša prepustila domačo hišo v Vrbi svoji hčerki Mini in zetu Vovku, sta morala zaradi nesoglasij z novima gospodarjema zapustiti domačijo. Mati Mina je odšla k sinu Juriju, du-hovniku na Koroškem, oče Šimenpa k bratu, prav tako duhovniku na Skaručni. Že po nekaj mesecih tega žalostnega pregnanstva pa je oče avgusta 1838 na Skaručni umrl. Dočakal je še obisk svoje žene, pesnikove matere Mine, medtem ko mu je med kratko tridnevno boleznijo stregla hčerka Katra, ki je sicer dolga leta gospodinjila našemu poetu.
V času službovanja strica Franca Ksaverija na Skaručni, ki pa tudi ni trajalo več kot štiri leta, je bila ta skromna vasica pogosto v Pre-šernovih mislih. Sem se je večkrat podal sam ali s svojimi prijatelji in znanci. Izkazan je tudi njegov obisk s prijateljico Ano Jelovšek, ki da-tira v december leta 1838, ko se je ravno pri-čela njuna romanca. Takrat je ona štela komaj štirinajst let in je verjetno že imela kake težave
z očmi, kajti Skaručna je s svojo cerkvico sv. Lucije vabila prav tiste romarje, ki so tako ali drugače trpeli za očesnimi boleznimi. Če je kakaod njihžetakratdoletelaAno Jelovšek, ne vemo, vsekakor pa so jo take tegobe prizadele na stara leta, prav tako kot tudi njeno in Pre-šernovo hčerko Ernestino, ki je konec življenja pričakala skoraj popolnoma slepa.
Na skromnem kotičku slovenske zemlje, Smarni gori in njeni okolici, počivajo kar trije bratje Ribičeve domačije iz Vrbe na Gorenj-skem. Prešernova strica, duhovnika Jakob in Franc Ksaverij, ter oče Šimen. Tod so vodile stopinje njega, ki je sam o sebi trdil, da »koder hodi mu je s trnjem pot posuta«. Veseli srmo lahko, da je bilo vsaj v krajih naše občine druga-če. Sredi svojih sorodnikov in znancev je našel vsaj dobro besedo in tolažbo. ki jo je tako po-treboval, ko si je sam utiral pota sredi malo-meščanskega sveta reakcionarne Avstrije.
Andrej Mrak