Veri Vzgoji SLOVENSKI UČITELJ Glasilo slovenskih krščanskih učiteljskih in katehetskih društev Štev. 4 Letnik XIII. 1912 5L@V€NSKI SdČIT£LJ Vsebina: še nekaj za nadaljevalne šole. K. Š.....................................73 Blažena Imelda Lambertini. A. Čadež.....................................77 Krenimo na nova pota! Janko Polak.......................................80 Pomen pogostnega izpraševanja. —ik......................................83 Razredni učitelj. Iv. Š............................................... 84 Jutro I. sv. obhajila. St. Premrl.......................................86 Katehetski vestnik: Katehetsko gibanje................................................... 88 Katehetske beležke....................................................89 Zgledi................................................................90 Učiteljski vestnik: Učiteljske vesti............................................... . 91 Raznoterosti........................................................... 93 Vzgoja .................................................................94 Slovstvo in glasba .....................................................95 Slovenski Učitelj Glasilo slovenskih krščanskih učiteljskih ::: in katehetskih društev. ::: Last »Slomškove zveze" in »Društva slovenskih katehetov". Letnik XIII. V Ljubljani, 15. aprila 1912. Štev. 4. K. š. Še nekaj za nadaljevalne šole. omur je izboljšanje našega kmetiškega stanu res na srcu, ta bo k referatu g. Humeka »Šola bodi temelj narodno-gospodarskemu napredku« (»Sl. Učit.« 1911), vzkliknil: Fiat! Udejstvi naj sc idealno zamišljeni načrt prav kmalu! Vendar pa bi se drznil dostaviti še nekaj k omenjenemu načrtu. Ko je svoj čas neki kandidat S. L. S. nastopil pred volilci, je v svojem nagovoru izrekel tudi te-le besede: »Gledati pa moramo tudi na to, da ima ljudski zastop kaj zmisla za največji narodov zaklad, t. j. za z d r a v j e.« Za ta odstavek govora mu je občinstvo burno pritrjevalo. Odkrito rečeno, omenjene besede so res zaslužile pohvalo, ker se le preredko slišijo iz ust ljudskih zastopnikov in — sit venia verbo — ljudskih vzgojiteljev. Današnji čas so ljudski zastopniki tako zaverovani v izboljšanje gospodarskih razmer ter vneti za sanacijo socialnih bolezni, da ta skrb skoraj popolnoma prezre subjekt sam, — človeka samega. Isto vidimo tudi pri prej omenjenem načrtu g. Humeka. Gosp. referent je sprejel v svoj osnutek celo zakonoznanstvo, kar je vse hvale vredno, a za pouk o zdravstvu in zdraviloslovju ne najdemo odmenjene nobene ure. In vendar je tudi ta pouk nujno potreben. Pri našem ljudstvu se že kaže sad izobraževalnega dela bodisi glede znanja samega kot tudi gospodarskega napredka. Čim intenzivneje goji kak kraj izobraževalno delo, tem jačji je sad. Eni kraji goje le bolj intelektualno izobrazbo, drugi so se vrgli bolj na gospodarski napredek. V enih krajih prevladujejo predavanja, v drugih se vrše razni praktični tečaji, ki pretvarjajo teorijo v življenje. Povečini pa naše izobraževalno delo preveč eliminira pouk o zdravstvu. Dvojno je mogoče: ali je naše ljudstvo že tako visoko naobraženo, da ne rabi nikakega pouka več v zdraviloslovju, ali pa so naše življenske razmere tako lagodne ter dobro urejene, da ne zahtevajo kake sanacije v tem pogledu. I. Kaj pravi k temu izkušnja? Kje pa naj bi bilo dobilo naše ljudstvo to izobrazbo? Ali v ljudskih šolah? Ali je v učnem načrtu naših pet- in večrazrednic kaka ura tej stroki odločena? Ali je kak predmet, ki bi implicite vseboval sistematičen pouk tega predmeta? Zares visoko se povzpne ta in oni predavatelj v različnem oziru. Tako sem enkrat slučajno naletel na tabli V. razreda celo Ludolfovo število v računstvu, ki je bilo do polpreteklega časa menda le bolj last srednješolcev. Kaj vse se zahteva od otrok iz fizike, o tem niti ne govorimo ne. Ali dobi deček in deklica v nadaljevalni šoli vsaj mal pogled v to poglavje? Iz mnogih reformnih načrtov, ki se baš v sedanjem času objavljajo, bi sklepali, da tudi tu ni pričakovati glede zdraviloslovja kakega napredka, ako se pravočasno kaj ne ukrene. Res je, da imamo dandanes vse polno »ljudskih univerz«, t. j. izobraževalnih društev, poučnih tečajev, gospodinjskih šol itd.; tu naj bi se izpopolnilo in popravilo, kar je šola zamudila. Toda naša društva v tem oziru veliko premalo store. Vsa možna temata beleži kronika naših predavanj: iz političnega, gospodarskega polja itd., a predavanja iz prirodoslovja so le redka, zelo redka prikazen. In kaj bi bilo temu vzrok? Po eni plati nebrižnost za to stroko, po drugi pa pomanjkanje izvežbanih in strokovnjaških predavateljev. Marsikateri voditelj izobraževalnega društva se ne loti takih referatov, ker se čuti nezmožnega, kajti pri tem predmetu je treba temeljitega znanja, fantazija tu ne pomaga nič. Toda koliko društev je pri nas tako srečnih, da bi videla na svojem odru takega gospoda ? Ali bi temeljit pouk v tej stroki škodil zdravnikom glede njihovega materialnega stanja? Ali bo manj pacientov? — Zdravniki sami uvidevajo in tožijo, zlasti glede priprostega ljudstva, da imajo veliko pacientov, ki se oglase prepozno. V najvažnejšem trenutku se ljudje poslužujejo dvomljivih, morda celo nevarnih zdravil in nočejo k zdravniku. Spomnijo se nanj, ko je že prepozno, ko je vsaka zdravniška pomoč brezuspešna. Potem pa radi godrnjajo nad zdravnikom češ, da nič ne zna, da nič ne razume itd. Ako bi ljudje o pravem času (iskali pomoči pri zdravniku, bi bili zadovoljni sami in zdravnik. Potem bi tudi zdravniki dobili tisti ugled, ki jim gre, ako so vestni. Za prvo silo je pa treba pouka, treba je znanja, da se bolezen ne poveča, da se ne onemogoči zdravljenje, ko dojde zdravnik. Kdo naj pa skrbi za pouk? Vsekako oni, ki razume; razume pa tisti, ki se je bavil s tem predmetom. Kdor je prepričan o potrebi takega pouka, se bo lotil sam quasi medicinske stroke. Zares Slovenci smo tudi v taki literaturi revni. Vendar imamo nekaj praktičnih knjig. Jako dobre in poljudne razprave so v knjižicah: »Najhujši sovražniki (dr. Murnik); dr. Valenta: »Pomoč v nezgodah«, »Somatologija« (Erjavec). Macher ima v svojem »Prirodoslovju« v opisu človeka tudi nekaj praktičnih navodil. Če eno knjigo dobro preštudiraš, ti bo že služila za kak referat; zlasti prva (»Najhujši sovražniki«) tvori nekak temelj za razna higienična navodila. Sicer pa to le mimogrede. Življenje torej negira prvo misel, da je naše ljudstvo že naobraženo v vedi zdravstva in zdravoslovja. V ljudski, v vsakdanji in ponavljalni šoli se ta predmet ne vpošteva, enako tudi povečini ne v učilnicah nadaljnjega izobraževalnega dela. Ergo . . . II. Kaj pa druga trditev: Ali so življenske razmere pri našem ljudstvu tako lagodne ter dobro urejene, da ne potrebujejo kake sanacije v tem pogledu? In kake naj so te razmere in uredbe? Higienično urejena stanovališča, gosto nastavljeni zdravniki, bogato opremljene lekarne, strogi zdravstveni predpisi, šolski zdravniki v vsakem večjem kraju? Na prvi pogled vsak uvidi, kako daleč smo še od takih idealnih naprav. Koliko je krajev v naši domovini, ki nimajo od vsega naštetega prav nič! Gotovo da bi previsoko zleteli, če bi hoteli imeti v vsakem kraju zdravnika, lekarno itd. Naleteli bi na financielno in veliko drugih ovir. A baš zato je treba stvarnega pouka ljudstvu samemu. Brez daljnjega dokazovanja par resničnih dogodkov. Mlad fant se je pri tesanju hudo nevarno vsekal v koleno. Pripeljejo ga iz gozda domu. Domači vsi preplašeni ne vedo pomoči. Dobre sosede začno znašati razne »rcnije«: cvetlice, masti, olje i. dr. Ranjencu se ne izboljša nič. Do zdravnika je štiri ure hoda; preveč bi stalo, če bi ga poklicali; do postaje je zopet štiri ure, preveč bi ranjenec oslabel. »Mlad je, doma bo ozdravel.« Pride mož, star dragonec. Vsa nada je še na njem. On svetuje: »V rano mu nalijte čistega jesiha, to bo izčistilo in zacelilo.« Se zgodi. Fant grozno trpi. »Le še mu nalijte, bo že boljše.« Končno ga peljejo v bolnišnico, kjer se konštatira, da je prepozno in da je noga vsled napačnega zdravljenja za vedno pokvarjena. Fant je po več mescih prišel s sključeno nogo nazaj. Prej junak, sedaj je le za lažja dela. Drug slučaj: Moža je drevo pritisnilo na nogo, da mu jo je skoro strlo »V bolnišnico ne hodi, odrezali ti jo bodo,« tako ga svare sosedje. Uboga in se zdravi doma. Kar kdo pove, vse poizkusi. Ženi pošlje dobra prijateljica celo karbolne kisline. »S tem ga mažite, pa bo kmalu shodil.« Žena mu res začne vlivati na nogo čistega karbola. Mislite si lahko, kako se je ubogemu vozniku izboljšalo. Ta dva tragična slučaja — navedli bi jih lahko še več — nam pač glasno govorita, kake razmere in kako znanje je v našem ljudstvu glede zdravilstva. Zmajal boš, češ, izredno zaostal kraj ... Če bi nabirali takih slučajev, sem prepričan, da bi prišla presenetljiva slika na dan. Vsaj nekoliko pouka bi bilo potreba za take in enake nevarnosti; doseže naj se, da bodo ljudje bolnika nemudoma odpeljali v bolnišnico ali pa podelili vsaj prvo pomoč ter poskrbeli za razkuženje z razredčenim lysolom itd. Če bi se v zapuščenih krajih paralelno s teorijo tudi praktično pritiskalo za zasilno lekarno, kjer bi se dobile v to svrho že preparirane obveze in druge preproste priprave, kake neprecenljive vrednosti bi bilo to v marsikaterem slučaju. No, in če bi kdo to zanikal češ, pri hudih ranah ljudje hitro (?) pošljejo po zdravniško pomoč, potem preidimo na drugo velevažno polje: bakteriologijo. Silen pomen tiči v tem oddelku zdravniške vede za naš največji zaklad: za zdravje. Ste že opazovali človeka z nalezljivo boleznijo — jetiko? Kako se on obnaša napram zdravim, kako obratno zdravi 7a napram njemu! Tu ima bacil tako prosto polje, kakor jazbec, ki ponoči najde koruze polno njivo. Ni ovire, ni zadržka. Zato pa toliko slučajev, ki očividno kažejo, da se je bolezen nalezla. Ko pokopljemo jetičnega moža, pride čez leto na vrsto žena ali otrok. Ali pa če je starejši otrok jetičen, gredo mlajši dostikrat vsi za njim. Ali: Pozimi kmetiške ljudi kaj rada glava boli. Koliko kron izdajo za razne kapljice, a nič ne pomaga. Zakaj? Doma leže ob razbeljeni peči, zraven sebe pa štedilnik, kjer se celo noč producira ogljik. Toda spis bi preveč narastel, če bi hotel omenjati kaj več slučajev — dokazov, da pri nas ljudstvo razmeče vsled nevednosti in vsled nezadostnega pouka silno veliko denarja ter zapravi le prevečkrat svoje trdno zdravje. Koliko slučajev prezgodnje smrti, koliko dolgih bolezni, koliko trpljenja, bolečin, prečutih noči, koliko uničenih mladih moči, koliko nadebudnih mladeničev in deklet v prezgodnji jami, ko bi se često dalo vse ali vsaj marsikaj preprečiti! Mahoma ne, pa vsaj s sistematičnim poukom. Priznajmo! Preprosto ljudstvo pozna veliko zdravil, zlasti zelišč; mnogo se jih ozdravi brez velikih stroškov. Marsikdo si pomaga celo, ko niti izurjen medicinec ni vedel pomoči; pa kaj je vse to v primeri z drugimi označenimi in drugimi številnimi slučaji! Veliko se danes razmotriva, o vsem se razpravlja in debatira; a to-le vprašanje se tako malo vpošteva. Kot smo uvodoma omenili, se je začelo tudi v tem oziru novo gibanje. Zares na veliko korist bo ljudstvu pouk v živinozdravništvu. Živina je našemu kmetu velik zaklad, a še večji mu je vendar njegova deca, družina, in največji — njegovo lastno zdravje. Zato treba pouka tudi v tem prevažnem poglavju. Ne mislim morda kakega tečaja, da se ne bi že anticipando dvignil kak del javnosti, marveč pouk naraščaja našega naroda, pouk v šoli. Zato končno še enkrat izražam željo: K lepo zamišljenemu načrtu o kmetijskonadaljevalni šoli še kako uro za zdraviloslovje, higieno in medicino. Pouka pa tudi ljudstvu v naših društvih. V demonstracijo te potrebe navedem nekaj iz svojega življenja. Spoznal sem potrebo takih predavanj in lotil sem se jih. Nisem medicinec, težko je bilo. Začel sem z bakteriologijo po dr. Murnikovi knjigi »Najhujši sovražniki«. Po predavanju sem imel zavest, da se je moje poslušalstvo silno dolgočasilo. Ej, pa sem kljub temu še poizkusil: na podlagi prejšnjega sem govoril o jetiki. Opazil sem, da je bilo že več obiskovalcev. Sklenil sem pa pustiti ta predmet. Pa glej! Ljudje sami so prišli k meni in me prosili, naj še nadaljujem o »človeku«. Veselilo jih je in izredno zanimalo. Ta doživljaj in že prej našteti slučaji so mi potisnili pero v roko, da sem napisal te skromne vrstice. Sklepam s prošnjo: Gospodje šolniki, sprejmite v svoj delokrog še poglavje o zdravstvu; in ti prijatelj našega ljudstva, pojdi med ljudstvo in uči ga, kako gojiti in varovati najdražji zaklad — zdravje! A. Čadež. Blažena Imelda Lambertini. Zavetnica prvoobhajancev. v. oče Pij X. je v dekretu o pogostnem in vsakdanjem sv. obhajilu tolmačil željo Gospoda Jezusa Kristusa in voljo sv. katoliške Cerkve. V odloku ddto 8. avgusta 1910 naroča papež, da je treba pustiti k sv. obhajilu tudi manjše otroke koj, ko morejo že toliko misliti, da ločijo najsvetejši zakrament od navadnega kruha. Vrhovni poglavar sv. Cerkve ve, da potrebuje pomoči božjega Zveličarja že nežna mladina, da ne izgubi krstne nedolžnosti. Prejemanje angelskega kruha jih bo varovalo pred grehom, utrdilo v dobrem in ohranilo v posvečujoči milosti. Mladina naj zgodaj sklene tesno in iskreno prijateljstvo z najboljšim Prijateljem v najsvetejšem zakramentu. Legenda o blaženi deklici I m e 1 d i nam pokaže, kako kliče nebeški Zveličar male k sebi, kako rad se z njimi združuje v skrivnosti svoje ljubezni. Sv. Alojzij je patron učeče se mladine. Rokodelci imajo sv. Jožefa, poljedelci sv. Izidorja, služkinje sv. Notburgo, mornarji sv. Nikolaja za svojega patrona. Tudi prvoobhajanci imajo poleg sv. Tarcizija svojo zaščit-nico: blaženo devojčico Imeldo Lambertini. Papež Leon XIII. je to nedolžno jagnje izbral kot patrono prvoobhajancem, da bi se ji priporočali, naj bi jim izprosila milost vrednega sv. obhajila. Bilo je v Boloniji 1. 1322. V palači grofa Egano Lambertini je bilo živahno vrvenje. Grof in grofinja sta bila presrečna, ker ju je Bog obdaril z ljubkim otročičem. Sv. krsta nista kar nič odlašala, temveč sta takoj obvestila strica, nadškofa na Kreti, ter ga prosila, naj bi on podelil deklici zakrament sv. krsta. Ko so materi prinesli iz cerkve krščenega otročiča ga je darovala in posvetila Bogu z obljubo, da hoče zanj skrbeti z vso vnemo in vestnostjo ter da ga hoče vzgajati za nebesa. • Mala Imelda ji kar nič ni obtežila te vzvišene naloge, kajti že zelo zgodaj je kazala nagnjenje do izredne pobožnosti. Ni se izlepa utrudila, ko se je še sedeč v naročju skrbne mamice učila izgovarjati prve molitvice. Večjega veselja ji grofinja ni mogla napraviti, kakor če jo je vzela s seboj v cerkev. Tu je kakor zamaknjena sklenila ročici ter nepremično zrla proti tabernaklju, ker so ji povedali, da tam stanuje ljubi Zveličar. Njena krot-kost, njena nedolžnost jo je prikupila vsem; bila je ljubljenka vse hiše; toda angelskočista devojčica ni marala ne za občudovanje, še manj za ljubkovanje. Najraje je ostala sama v svoji sobici, ki jo je izpremenila takorekoč v kapelico. Ljubezen do samote in gorečnost za pobožne vaje se je večala od dne do dne. Ni čuda, če se je polastila njenega srca že v tej nežni dobi iskrena želja, da bi se Bogu posvetila v kakem samostanu. (V času, ko je živela Imelda, ni bilo nič nenavadnega, če so se že otroci Bogu darovali in prosili, da bi smeli živeti bogoljubno v kakem samostanu.) Starši so z ginjenim srcem opazovali, kako dekletce napreduje v čednosti in milosti; posebno materi je bilo všeč, da je njeno prizadevanje rodilo tako lepe sadove. Ko je pa dekletce razodelo svojo namero, se je pa vendar prestrašila, če bi se morala tako zgodaj ločiti od svoje ljubljenke zlasti, ko so ji sorodniki svetovali, naj nikakor ne dovoli, da bi se tako mlada, lepa, bogata in plemenita deklica odpovedala sijajni in srečni bodočnosti, da bi se mala grofica zavezala strogo po samostansko živeti. Toda grof Egano Lambertini in njegova res plemenita soproga se nista ozirala zgolj na zunanjost; imela sta pred očmi le pravo in resnično srečo otrokovo, V ta namen sta bila pripravljena sprejeti in prenašati tudi največjo žrtev. Privolila sta ljubljeni Imeldi, da sme stopiti v samostan, Nedolgo nato je bila devetletna deklica tako srečna, da se ji je izpolnila srčna želja. Grof in grofinja sta jo spremila v samostan domini-kank »Val de Pietra«. Solnce je pripekalo in stlalo svoje bogate žarke na Bolonjo, ko je visoka družba pozvonila na samostanski porti. Vrata se odpro. Hladna mrakota zaveje iz križnosvodnih mostovžev nasproti grofovski družini, ki je v prvem hipu občutila neko tesnost v srcu; kajti sveta tihota samostanska prevzame nehote človeka, ki stopi iz šumnega življenja, iz hrupnih ulic v mirno samostansko zavetje. V tem hipu sta se grof in grofinja bolj živo zavedala, kako velika je žrtev, ki sta jo prevzela nase, ko sta dovolila otroku vstop v samostan. Deklici pa so žarele oči veselja, ko je srečno došla na kraj, kjer se je hotela popolnoma posvetiti Bogu. Z resnostjo, ki bi jo taki mladenki ne pripisovali, obenem pa tudi z veseljem je sprejela redovniško obleko mlada novicinja: belo volneno krilo z enakim škapulirjem in pasom, ki je ob njem visel precej dolg molek. Mlada redovnica se je obnašala povsem resno; nič otročjega ni bilo na njej. Takoj se je vživela v samostanska pravila; dasi grofovske rodovine, je kmalu vzljubila vse običaje in navade redovnega življenja, ki se pač dokaj razlikujejo od vsakojakih lagotnosti v grofovski palači, Enako kot druge redovnice je vstajala o polnoči k skupni pobožnosti, se je vadila v premišljevalni molitvi ter se je vanjo tako v topila, da se je zdelo, kakor bi pozabila na ves vnanji svet. Ljubezen do božjega Zveličarja se je bila v nji tako utrdila in okrepila, da so jo starejše sosestre imele za zgled. Ko se je izprehajala med drevjem, se je zdelo, kakor da hodi angel po vrtu. Središče vsega njenega mišljenja, vse njene 1 j u bežni pa je bil Zveličar v tabernaklju. Na ljubo skritemu Bogu je hotela tudi Imelda živeti skrito in revno. Njegovo skrivnostno molčanje jo je priganjalo in krepilo v molčečnosti, pokorščini in v zatajevanju. Pri sv. maši je bila mlada novicinja vsa zatopljena in zamaknjena v premišljevanje čudovite božje skrivnosti na oltarju. Kadar so pa redovnice pristopile k sv. obhajilu, takrat je pa bila mala nevesta Kristusova sila žalostna; kajti tudi ob tistem člasu so ljudje bili napačnih misli, da mladina do gotove starosti ne sme iti k sv, obhajilu, zato tudi Imelda ni smela še sprejeti nebeškega Ženina v svoje nedolžno srce. Solznih oči je večkrat prosila spovednika in tudi prednico, da bi dobila dovoljenje za sv. obhajilo; toda vselej je dobila odgovor: Kadar boš 12 let stara. Zdaj pa se je odločila, da hoče potrkati pri Jezusu samem; s podvojeno gorečnostjo in prisrčnostjo se je obrnila do nebeškega Prijatelja otrok, saj je rekel sam: »Pustite male k meni!« Gotovo ne bo prezrl moje prošnje, si je mislila, ter me bo povabil k sebi. In res. Zveličar ni prezrl njene goreče prošnje. Bilo je na predvečer Vnebohoda Kristusovega, 12. maja 1333. Imelde se je zopet polotilo nena-sitljivo hrepenenje po nebeški mani. Na praznik Vnebohoda je bila slovesna sv. maša v redovniški cerkvi Val de Pietra. Po sv. maši odpre duhovnik tabernakelj, prime zlat ciborij z najsvetejšim zakramentom, se obrne vproti redovnicam ter jim deli božjega Zveličarja v zakramentalni podobi. Imelda kleči, moli, joka in upa . . . Ne more verjeti, da bi zastonj prosila, saj uprav ta dan opominja Cerkev vernike z besedami Jezusovimi: »Prosite in boste prejeli; iščite in boste našli!« — Ko se redovnice vračajo na svoja mesta, se zdi, da bo njena prošnja brezuspešna. Toda ne! Glej čudo! Iz ciborija splava sv. hostija prosto po zraku proti mali redovnici. Nebeška vonjava prepoji cerkev. Vse navzoče prevzame sveta strahota . . . Božja mogočnost je posegla vmes, da je nedolžno srce prejelo tolažbo božjega Zveličarja. Imelda čaka polna hrepenenja; oči ima uprte v sveto hostijo, ki visi nad njeno glavo, kakor bi jo držal neviden angel, dokler se ne približa duhovnik, ki je s tresočo roko prijel najsvetejši zakrament ter ga podal nedolžni nevesti Kristusovi . . . Kakor zamaknjena kleči nekoliko časa presrečna deklica na svojem prostoru, potem pa zatisne oči. Njen obraz je kakor brez krvi. Deklica se topi v blaženstvu . . . Redovnice ne trenejo, ampak prevzete svetega strahu opazujejo in občudujejo presrečno tovarišico, ki se ne gane. Polagoma se ji približajo, skrivnostna slutnja jih obide. Pokličejo jo po imenu, rahlo se je dotaknejo, toda Imelda se ne zgane. Srce, ki je dobilo svojega Zveličarja, ne bije več. Ženin je peljal svojo nevesto od ženitovanjskega obeda v večna bivališča . . . Nebeška vonjava je prepojila ob tem čudovitem dogodku vso cerkev, da bi tudi navzoči verniki mogli pričati o resničnosti božjega čudeža. Glas o tem dogodku se je urno širil po vsem mestu; ljudstvo je prihrumelo trumoma v cerkev, da bi videlo srečno in blaženo obhajanko. Veliko jih je bilo do solz ganjenih, ko so videli malo redovnico na mrtvaškem odru; začeli so se takoj priporočati njeni priprošnji. Prihitela sta seveda tudi grof in grofinja. Živa vera, da bosta svojo ljubljenko zopet videla v raju, misel, kako srečen je zdaj njun otrok, jima je dala moč in tolažbo. Zadnjikrat sta poljubila čelo, ki je na njem počival znak večnega miru. Redovnice so dale zanjo napraviti krsto iz belega marmorja ter jo pokopale v cerkvi, nedaleč od tabernaklja. Pozneje je bil postavljen na njeni grobnici krasen spomenik, ki je predočeval ves čudoviti dogodek. Več kot 200 let so čuvale redovnice z vso skrbljivostjo nagrobni spomenik svoje tovarišice; vsako leto so praznovale 12. maja obletnico velikega čudeža in smrti blažene Imelde. V stiskah so klicale malo svetnico na pomoč. Tudi ljudstvo jo je jelo iskreno častiti; samostanska cerkev se je izpremenila v slovečo božjo pot. Bog sam je poveličal blaženo Imeldo z mnogimi čudeži. Veliki nemiri, ki so bili v Italiji tekom 16. stoletja, so povzročili, da so se morale dominikanke z dovoljenjem papeža Pija V. preseliti v mesto, ker so bile zunaj mestnega ozidja v samostanu Val di Pietra brez varstva. Ostanki bi. Imelde so ostali še v Val di Pietra okrog 16 let. L. 1582., dne 24. februarja so pa dvignili kosti blažene deklice ter jih položili v dragoceno krsto. Učenjaki, grofje in senatorji in drugi odličnjaki so si šteli v čast, da so spremljali telesne ostanke bi. Imelde v novo svetišče domini-kank, ki so bile presrečne, da so bile zopet v posesti dragih in pomenljivih svetinj. L. 1599. so dobile redovnice dovoljenje, da so smele svetinje blažene deklice ob gotovih dneh izpostavljati javnemu češčenju. Leon XII. je pri-štel mlado dominikanko 1. 1826. med svetnice, Leon XIII. pa jo je izbral za patrono prvoobhajancem. Po »Gnadenjahr*:. Kalender fiir Erstkommunikanten. Janko Polak. Krenimo na nova pota! a naše kmetiško ljudstvo bo velikega pomena, ko bo ponavljalna šola teorično in praktično preurejena. A dati ji bo treba vir, ki bo iz njega črpala življensko moč. In ta vir je — vsakdanja šola. Torej tudi pri pouku v vsakdanji šoli bomo morali kreniti na druga pota, ako nočemo, da nam preurejena ponavljalna šola ne usahne, kot usahne lepa cvetka, če nima redilnih snovi, krepke podlage. Menim, da bom povedal v sledeči razpravi marsikaj, kar utegne zanimati. Črpal sem te zanimivosti iz različnih del, jih duševno prebavil, prikrojil za naše razmere in ustvaril tako celoto, ki bo morda marsikateremu všeč. Seveda svojih nazorov nikomur ne vsiljujem. Toliko lahko rečem, da bodo moja izvajanja marsikomu olajšala naporno delo v šoli in mu donesla lepih sadov že v vsakdanji šoli. Razvrstil sem sledečo razpravo v šest delov, t. j. vsakemu šolskemu letu sem odmeril poseben del. Posamezne dele sem delil po predmetih. 1. Važna naloga v prvem šolskem letu je poverjena nazornemu nauku, ki ga delimo v opisovalni in pripovedovalni nazorni nauk. Kateremu bi prisodil prvenstvo? Težko se je odločiti, zakaj velikega pomena sta oba. Prvi ustvarja podlago realijam, drugi pa jezikovnemu pouku. Oglejmo si sedaj najprej opisovalni nazorni nauk. Vsakemu je znano, da je pretežna večina naše šolske mladeži kmetiškega stanu. Temu primerno moramo ubrati pot že v prvem šolskem letu, če hočemo po nji privesti nam v vzgojo in pouk izročeno mladež do realij, ki ji bodo nekoč v življenju koristile, t. j. do poznanja zemlje, rastlin, živali, najnavadnejših natornih pojavov itd. Pa me utegne kdo zavrniti, da smo vpoštevali vse to že tudi dosedaj. — Smo in nismo; zakaj zdi se mi, da smo se zaverovali preveč v okolico, ki obdaje učenca-novinca momentano, t. j. v šolo. Vem, da temu nismo vzrok sami, temveč oni, ki so nas učili, da je najbližje in najbolj znano učencem-novincem to, kar obvlada njihovih petero čutov momentano. Ne oporekam, da je ta izrek pravičen, trdim pa, da je ta okolica otrokovi duši tuja in da so mu radi tega prve vaje v nji muka. Kako tudi ne! — Učenec do šestega leta šole ni videl drugače nego takrat, ko je šel z nekim tesnim čutom mimo nje v cerkev k službi božji. S šolo so ga plašili doma na razne načine. Zdaj pa naj bi govoril učenec-novinec o rečeh, ki mu zbujajo strah in nemir, kar prve dni z veseljem in zanimanjem? — Čudna zahteva! Toda zdaj nastane vprašanje, če me more kdo prisiliti, da se uklonim napačnim nazorom. Nihče! ... In zaraditega trdim, da je pedagogični greh, ako začnemo voditi učenca-novinca po šoli in ga vodimo po nji kar cele mesece — kot slepo miš — in mu šele črez mesece pokažemo dom, v katerem je živel šest let — kot nekaj čisto novega. Nihče mi ne more izpodbiti trditve, da je okolica, v kateri je živel učenec šest let, njemu telesno in duševno bližja in bolj znana, nego pa mu je okolica, v katero smo ga prestavili hipoma in s silo. Torej ne šola, temveč dom bodi izhod vsemu nazornemu nauku v prvem šol. letu. Za nas ne sme biti nikdar merodajen moment, kam je došel učenec, temveč odkod je došel. Na predmetih, ki jih je videl otrok doma, mu pojasnimo predmete, ki mu jih nudi šola. Dom in šola nam nudita za prvo šolsko leto toliko snovi, da je v tem času ni moč obdelati dodobra. Saj tega tudi treba ni. Duševni in telesni razvoj otrok v ti dobi ni tak, da bi bil kos ravnokar omenjeni nalogi. Pa še nekaj važnega je treba pomniti. Otroški duh potrebuje v ti dobi dokaj razvedrila; mučili in morili bi ga, ako bi mu nudili vsak dan isto hrano. Otrokom je treba dati kaj novega. Ko smo jim pokazali dom in šolo, povedimo jih na dvorišče in vrt, v hlev in sadovnjak, na polje, travnik in pašnik, v gozd in vinograd, sploh v domače šolsko okolišče, — v katerem bodo radi preživeli vse svoje življenje, če ga jim bomo znali priljubiti. Meni se zdi, da vzdrži enotnost na pravi poti učitelja in učence. Zaradi tega bi priporočal vsakemu učitelju prvega šolskega leta, da si vzame za vzor lepo zaokroženo posestvo s čedno hišico, ki ima snažno dvorišče, lep vrtiček, zdrave hleve, primerna gospodarska poslopja, senčnat sadovnjak, rodovitno polje, sočnat travnik, zelen pašnik, vabljiv gozd in solnčen vinograd. Ljudje božji, ali ne veje v tej okolici ono življenje, ki zapusti v nas tako mil in drag spomin, da ga v še tako zapeljivi tujini ne moremo izbrisati? — Če ne cenimo pedagogičnih izrekov samo radi lepšega, moramo priznati, da v nobenem obzorju ne učimo lažje in temljiteje za življenje, nego v ravnokar očrtanem. In koliko življenja in kako življenje polje v tem obzorju!... Kolik razloček med namišljenim življenjem v šoli, pa med resničnim življenjem, ki diha svežost stvarstva božjega ! V šoli smrad, prah in podoba, na posestvu pod milim nebom božjim pa balzam, solnce in resnica. Vedno in vedno se poudarja, naj skrbimo, da mladina vzljubi dom, da se ne bo silila v mesto in tujino ter puščala tam moči, ki jih rabi dom tako krvavo. Začnimo že v prvem šolskem letu. Nikjer nimamo toliko prilike, kot uprav pri nazornem nauku. Znano je, da sprejema naš duh vse dobro in slabo iz zunanjega sveta potom peterih čutov. Naša naloga v prvem šolskem letu ob nazornem nauku je, da vadimo predvsem petero čutov. Če se nam posreči, zbuditi v peterih čutih predvsem zmožnost za sprejemanje vsega dobrega in lepega, smo lahkcf zadovoljni; zakaj s tem smo zbudili tudi kal hrepenenja po vsem dobrem in lepem in to hrepenenje mora voditi k značajnosti, ki je danes tako redka. Priliko za vse to pa nam daje dom, šola, dvorišče, vrt, hlev, gospodarska poslopja, sadovnjak, polje, travnik, pašnik, gozd in vinograd. Ume se, da moramo izbirati bolj to, kar zanima otroke v ti dobi telesnega in duševnega razvoja. Da pa bomo vse to zadeli, ne smemo siliti v ospredje sami, temveč prepustimo k samodelavnosti po možnosti otroke že v prvem šolskem letu. Vadba peterih čutov v prvem šolskem letu je eminentnega pomena. Ne samo vid in sluh, temveč tudi vonj, okus in tip morajo priti do veljave. Enostranost pri pouku je največji pedagogični greh in ta greh je vzrok, da obdrži šolska mladež tekom šolske dobe tako malo. Do šestega leta je sprejemal otrok življenje z vsemi peterimi čuti, ko pa dojde v šolo, ga sprejema navadno samo z dvema; in če ni povoljnih uspehov, pa tožimo, da so otroci zabiti. Več svežega življenja in manj šolskega prahu, pa bo tudi manj tožba o neuspehih v šoli. Brez podob seveda tudi v ljudski šoli ne moremo izhajati; to bi bilo moč samo tam, kjer bi imela šola vzorno posestvo, četudi v miniaturi. Prehajam k pripovedovalnemu nazornemu nauku, ki ustvarja podlago za jezikovni pouk. Predvsem poudarjam, da je umno gojenje pripovedovalnega nazornega nauka v prvem šolskem letu velika opora pravilnega govorjenja ter pravilnega čitanja, pisanja, memoriranja in spisja, t. j. vsega jezikovnega pouka, ki pride v poštev v ljudski šoli. Pripovedovalni nazorni nauk v tem letu je pa še večjega moralnega pomena. In kako lahko ga prilagodimo opisovalnemu nazornemu nauku v obliki jedrnatih in resničnih dogodbic iz življenja, ne da bi nam bilo treba zraven moralizirati. a) Ko vežbamo vid na domu, se navadi oko na red. V obliki dogod-bice, vzete iz vsakdanjega otroškega življenja, doženemo prav lahko, kako neljube posledice ima tuintam nered. b) Ako smo vadili posluh v gozdu, smo dopovedali otroku, kako lepe so pesmice, ki jih je dal Bog ptičicam. Potom dogodbice mu povemo, kako velika sirovost je, razdirati gnezda, pobijati jajčeca, in koliko škode pro-vzročimo, če lovimo in preganjamo koristne ptičke. c) Na nesnažnem dvorišču smo uverili nos o smradu, ki ga razprostirata raztreseni gnoj in razlita gnojnica, ter dobili pojem neprijetnega vonja. S primerno povestico ali priliko lahko otrokom dopovemo, da je škoda in grdo, če gnoj raztresamo in da so odprte gnojne jame nevarne za otroke in živali. d) Na sladkem sadju v sadovnjaku smo vežbali okus; pri tej priliki domislimo otroke s primerno dogodbico, kako nevarno je za človeško zdravje nezrelo sadje in kako slabe posledice imajo različne sladkarije za želodec in zobe. e) Na bodečem trnju v gozdu smo pokazali otrokom pojem tipa. Kratka zgodba lahko otrokom pojasni, da ni varno prijemati vsake reči v roke itd., itd., itd. Dom, šola, dvorišče, vrt, hlev, gospodarska poslopja, sadovnjak, polje, travnik, pašnik, gozd in vinograd nudijo toliko snovi, da bi je tudi v debeli knjigi ne mogel izčrpati, kamoli v kratki razpravi! Omenjam še to, da je treba posebno v prvem šolskem letu pri nazornem nauku paziti na individualnost otrok in domačega šolskega okolišča. Če pazimo na to, nam ni treba biti v skrbeh, da nismo ustvarili dobre podlage za drugo šolsko leto, ki se spusti že bolj v podrobnosti zgoraj naštetih momentov ter vpošteva že bolj duha nego petero čutov. Toda o tem v drugem šolskem letu. (Dalje prih.) —ik. Pomen pogostnega izpraševanja. ado se zgodi, da veroučitelj, ki se trudi, da bi vsak nauk dodobra razložil in raztolmačil, zanemarja izpraševanje, da preveč govori in govori. Naj bo njegova metoda še tako prikladna in dobro pogodena, vendar se bo slednjič na lastno žalost prepričal, da bo znanje otrok le pomanjkljivo, ako si ni prizadeval, da bi tudi pridno izpraševal, kar je s trudom in z veliko vestnostjo razlagal. Dostikrat se sploh opazuje, da katehetje veliko raje predavajo, »pridigajo«, nego da bi pri katehezi mladino pritegnili k živahnemu sodelovanju. So stvari, pri katerih se katehet le zamudi, oziroma trati brezuspešno čas, ako bi hotel s pomočjo otrok učiti. Kadar in kolikor se da, naj pa le priklene k duševnemu delu in k sodelovanju tudi poslušalce, da bo pazljivost tem večja, da bo predmet tem bolj zanimiv. Še važnejše pa je, da katehet drugo uro z otroki pridno ponavlja, kar se je prej razlagalo, da izprašuje pridne in manj pridne učence čim večkrat tem bolje. Kdor hoče doseči tudi v vednosti lepe uspehe, mora izpraševati in zopet ipraševati. Toda pomni: Izpraševanje je obenem tudi merilo, po katerem se spozna vrednost dobrega kateheta. 8a Prof. dr. Edv. Martinak v Gradcu razločuje dvojno izpraševanje. Prvo je izpraševanje, ki ima namen poučevanja; in to izpraševanje imamo tu predvsem v mislih. Drugo je bolj mehanično za razredenje, v kolikor je poleg prvega še potrebno. Izpraševanje v poučne namene je nekako skupno delovanje kateheta s celim razredom, skupno vežbanje, skupno učenje in ponavljanje. Temu delu je pač treba posvetiti mnogo časa, žal, da ga ponajvečkrat primanjkuje. Noben učenec naj ne bo pri izpraševanju izključen. Da bi vsi vsako uro prišli na vrsto, ni pričakovati, pač pa želeti. Ako se ta in oni otrok ne mara učiti, je dostikrat vzrok morda tudi katehet sam, ker ga malokdaj pokliče, ker se zanj dosti ne zmeni. Otrok pričakuje in hoče, da je vprašan, ko se je doma trudil in učil. Ako se ne »izkaže«, ker ni bil vprašan, je žalosten, pa ga vdrugo ne mika več, da bi se učil. Pogostno in stalno izpraševanje je vsled tega stanovitno bodrilo, najboljši pripomoček za pridnost otrokovo. Kako naj se izprašuje? V prvi vrsti gotovo z besedami katekizmo-vimi, pozneje pa naj se vprašanja razkosajo, zasučejo, zavijejo . . ., da se vidi, če učenci stvar res umevajo. In uprav pri takem izpraševanju se razodeva spretnost, oziroma nespretnost katehetova. Tu je treba velike potrpežljivosti in ljubezni, da je moč vztrajati, kajti nevednost, lenoba, zanikarnost večjega ali manjšega števila otrok utegne kateheta spraviti v neprijetno razpoloženje, ki škoduje njemu in napredku otrok. Prepričani smo, da bo prišlo v marsikako šolo novo življenje, ako se bo katehet ravnal po tem navodilu. Iv. Š. Razredni učitelj. Branje. e govorim o posameznih predmetih, ne morem nuditi učenih razprav; za to so drugi sposobnejši. Mnogo temeljitih strokovnih obravnav pa je zbranih v knjigah S. Š. M., ki bi jih moral vsak učitelj proučiti, — žal, da marsikatera šola še naročena ni nanje, ali pa leže zaprašene in nerazrezane v knjižnici. Zelo važna knjiga S. Š. M. se mi zdi knjiga »Posebno ukoslovje slovenskega jezika v ljudski šoli;<, ki jo je spisal dr. J. Bezjak. Vzemi in beri! Pa, da se vrnem k svoji nalogi. Najvažnejši predmet ljudskošolskega pouka je brezdvomno branje. V tem nas potrjuje ljudska sodba, ki na ta predmet največ da, potrjuje nas o tem državnošolski zakon, ki celo zahteva, da more iz šole le tisti, ki zna dovolj brati; pa v tem nas potrjuje tudi naša izkušnja. Branje je temelj vsem drugim predmetom; od gladkega in pravilnega branja je bolj ali manj odvisen napredek v drugih predmetih. Splošno se napredek razreda prav lahko sodi tudi po branju. Po tem znanju se sodi celo izobrazba narodov in držav. Ponosne so države, ki morejo izkazati le majhno število analfabetov. Žal, da je naš narod, kakor tudi naša država v tem oziru bolj na zadnjem mestu. Prekašajo jo Nemčija, Dansko, Švica, Švedsko, Angleško, Nizozemsko, Francosko, Belgija. Še slabše kot Avstrija pa so države: Grško, Italija, Srbija, Rusija in Rumunija. Avstrija izkazuje od 1000 v vojake poklicanih mladeničev 220 nezmožnih branja in pisanja! Nemčija pa le 0'3!! Ali ne tiči v tem tudi vzrok boljšega blagostanja, oziroma socialne stagnacije? Da, da! V izobrazbi je ključ do gospodarskega napredka države in vsakega posameznika. Ključ do izobrazbe same pa daje točnost v branju. Poglavitna dolžnost vsakega učitelja razrednika je tedaj, da nauči učence dobro brali. Ali je v tem oziru današnja šola storila svojo dolžnost? Kar brez ovinkov lahko priznam: Ne! Krivda pa ne zadene zgolj učitelja, ampak šolsko birokratsko upravo in uredbo. Vedno in vedno se ponavlja staro pedagoško reklo: »Non multa sed multum«; pa kako malo se prime to tistih, ki bi se jih moralo. § 21. že omenjenega zakona zahteva štiri predmete, ki se jih mora učenec naučiti, da se sme izpustiti iz šolske obveznosti, a učiti jih moramo 12, in sicer ne oziraje se na sposobnost učencev. Učitelj čuti nad seboj šolsko upravo in ubija, v glavo normalno in nenormalno razvitih učencev snov vseh dvanajstih predmetov! In posledice? Vzgaja se polovičarstvo, ki ni za nikamor. Kaj storiti? Predvsem naj se učitelj razrednik zave, da je pravzaprav njegov smoter: vse učence usposobiti, da bodo vsaj mogli, ko bodo šolo zapustili, gladko čitati, čedno pisali in za potrebo računati. To pa zahteva seveda drugačne priprave, nego je sedaj v navadi. Sedanja priprava na pouk je v lem, da se določi snov in pa začrta pot, po kateri se snov učencem podaje. To je sicer veliko vredno, a je še premalo. Ta priprava ima pred seboj zgolj snov, ne pa tudi učencev! Ni pa vse za vse. Črevliar ima mnogo kopit, krojač mero, — le učitelj jo reže navadno po eni meri, dasi ima v razredu toliko različnih duševnih velikosti. In prav pri pripravi na branje se je treba ozirati na različne zmožnosti učencev. Pa da sem konkreten, navedem en sam zgled. Obravnavati mi je kratek berilni sestavek. V razredu imam učence, ki jih delim v tri skupine: pra\ dobre, srednje, slabe. Smoter priprave je, dovesti vse učence, da bodo razumno in gladko čitali. Ako se ravnam po znani šabloni: branje, pripovedovanje, spisje, — tedaj mi je sledila le prva skupina, srednja in slaba sta zaostali. — Kako tedaj? Takole: Kakor hitro čutiš, da recimo prva tretjina učencev že dobro bere, tedaj ji daš že drugo delo, a ostali dve tretjini se vadita še v branju. Ko tudi druga tretjina dobro čita, tedaj tudi tej odkažeš posebno delo, zadnja pa čita do konca ure. Na ta način imajo vse tri skupine nekaj od ure. Prve nisi oviral, a zadnje ne prezrl. (Dalje.) 86 S. Elizabeta. Pelje. Spremljanje. Jutro prvega sv. obhajila. Moderato. Stanko Premrl. mf 1. O zla - ti 2. Na - j|ni - te =j==|=: z : dan, naj - lep - ši dan živ- zdaj ne - be - sa se vi- 4- mf $ t T iziLz r -j— :Jni f =|: -J- rrs mf 1. lje - nja, iz 2. so - ka, po ~tS>- =<*== :E=d A~ J. du - še dna pozdravljen ti - soč šlji-te an-ge-lov ni - zdol za --r-J----------J- krat! Ti me, da /V\ r -W- r- ■<&- f 'rr m/ —i—i ,57- f -<5>~ =t== 1. sreč 2. spre r; ni :3; i :z^z=fc=J±:: cilj jo si pre vse sre ga hre-pe čne-ga o ne-nja, ti tro-ka, ki r-- —O— -1* tr p j J. j pr- st. 4 slovenski učitelj S N «-- 87 Piu V 1. za - me si ne - be - ško lep, 2. pr - vič k ob - ha - jil - ni mi bo zi gat. 0, gre. In ^t==t===*"= “J: i h i J —-1 | 1 I * »—te— i-3 =±#Li=t "T" "T p -4—4- mosso. > —/?- 1. da - nes, 2. ti, Ma :i); a!i da - nes ri - ja, AttNHiH&ll h-i •*■*' ."V M i<5. .c',*\\4' •■■■•■•-? ■• »-v ••i' *,'•,■ **;•• >*<» ' , '■'-*:•• •»/■r •••*•■..■* . ••.'S'-' • ■ ■' • **/;.,• ■< *' ■ . • , ' //.>•