GLASBENA MATICA V LJUBLJANI.
OSMBRO BLAGROV
(LES BEATITUDES)
BESEDILO PO EVANGELIJU NAPISALA M^§ COLOMB. UGLASBIL CESAR FRANCK.
V PONEDELJEK; DNE 18. MAJA 1Q£5
OB 8. URI ZVEČER V VELIKI DVORANI HOTELA „UNION".
SPORED IZVAJAJO:
gospa PAVLA LOVŠE (sopran).
VILMA THIBRRY (mezzosopran), MILA WOHINZ (mezzosopran), gospod SVETOZAR BANOVEC (tenor), JULIJ BETETTO (bas),
HUGO ZATHEY (bas), orkester Muzike dravske divizijske oblasti, orkestralno društvo Glasbene Malice In pevski zbor Glasbene Matice v Ljubljani.
Zborovodja: gospod SREČKO KUMAR.'
Izvajajo se: Prolog, III., IV., V. in VIII. blagor.
Tenor solo:
Beda je zemljo objela, bolest vse duše je trla, srca obup je navdal.
Kri nedolžnih žrtev je napajala zemljo
in pod bremenom zločinov je umiral bedni svet.
V	ta tožni čas je zadonel z višav nebeških glas opojno sladak, nežen in rajsko mil.
In zapuščeni človek je pozabil na žalost
in dvignil je k nebu pogled. Tam, na višavah svetih, kjer božji Sin kraljuje, so angeli zapeli radostni spev:
Zbor:
O blažen, Gospod, o blažen, Gospod,
ki z nado sveto, navdahnt-š potrto srca!
Blagor žalostnim, ker bodo potolaženi.
Zbor:
Kruta kraljica, o bolest!
Z roko neizprosno raniš srca nam!
Kruta kraljica, o bolest!
Ti bdiš že, vsem nevidna, poleg zibelke nam!
Ti slediš neizbežna do groba nam!
Mati:
O smrt 'prekruta, o smrt zavistna!
Dajte, da ob zibelki prazni v grenkih solzah še sama umrem!
Sirota:
Revna sirota sem brez majke, sama na svetu brez pomoči! Ah, zame je življenje smrt!
Vdova:
O tovariš na življenja poti, ti moja sreča vsa, še predno dan se moj je nagnil, sem izgubila te na vek!
Vdovec:
O spremljevalka na življenja poti,
ti moja sreča vsa,
še predno dan se moj je nagnil,
si zapustila me na vek!
Mati:
Predragi otrok, na vek slovo! Sirota:
Mati mila, na veke slovo! Vdova:
O drago srce, na vek slovo! Vdovec:
O drago srce< na vek slovo!
Zbor:
Kruta kraljica, o bolest!
Z roko neizprosno raniš srca nam!
Zbor sužnjev:
Kdo bo sužnje osvobodil? Kdo bo vrnil nam prostost?
Zbor modrijanov:
Vsem dušam, ki jih dvom preganja, razodeni se, večna modrost! Bogovi, ki jih prosimo, nas ne čujeio!
Resnica, resnica, razodeni se nam!
Sužnji:
Zaman je hrepenenje, po tebi, rodni kraj!
Zbor:
Kruta kraljica, o bolest!
Z roko neizprosno raniš srca nam!
Kristus:
Blažen, kdor se joče, ker potolažen bo!
Zbor:
Blažen, kdor se joče, ker potolažen bo!
Vrata nebeška so odprta in nebo bo sprejelo pregnance v svoje okrilje.
Vrnilo bo siroti ljubljeno mater, sužnjem dalo bo rodni kraj!
Tam resnica prebiva in iz pozemskega trpljenja Bog podaril bo izvoljenim krono večne luči.
In vsa bolest tedaj zamre. Blagor žalostnim ker bodo potolaženi!
IV.
Blagor tistim, ki so lačni in žejni pravice, ker bodo nasičeni.
Tenoi:
Kajti povsod kjer nas zadene usoda zla,
v vsem življenju in v človeški duši kraljuje zlo.
In srce hrepeneče, razpenjajoč krila,
čuti tisoč upornih čustev, ki ga teže.
Duša ječi, ker vse hrepenenje v skritih globinah v solzah medli,
kot neugasni božanski] plamen. Ideal, blagovest, pravica, razkrijte se!
Rotimo vas, prosimo vas!
Reši nas, sveta resnica!
In od nas zapodi mračno noč, ki vlada svetu!
Pridi, pridi!
Kristus:
O blažena srca, ki ste žejna pravice!
Zares, nejio vas bo napojilo!
In blagor srcem, ki so se žrtvovala :
kar so storila, jim povrne nebo!
Blagor usmiljenim, ker bodo dosegli usmiljenje.
Tenor:
Kakor viharna toča pobije žito k tlom, tako premaga zlo slabotnega človeka.
Brez moči, brez orožja, brani se napadov in maščevalne sanje mu v brezupnem srcu tle. Dušo, polno gneva, tare obup
in njene grenke solze k Bogu najdejo pot.
Zbor zemljanov:
Dvigni se, močni Bog, proti krivici in nesreči! Premagani ginemo; ti sovražnike kaznuj! Sovragov zlobno predrznost in neizprosno objestnost
s svojim srdom kaznuj!
Dvigni se, močni Bog, in kaznuj jih strašno!
Ti se zavzemi za naš spas!
Če Bog je gluh za naše prošnj':, in ne kaznuje sovragov, strnimo zdaj vse moči v naši obupni stiski!
Roko dviga maščevanje, pest obup vihti!
Gorje ti, sovrag, zdaj zmaga je naša in tvoj je obup!
O, sladostrastno zmagoslavje! Glej, na krvavi poljani trupla sovražna leže!
Vsako žalitev so plačali z obrestmi, vsak napad in vsako rano, vsako solzo v prošlosti!
Če Bog je gluh za naše prošnje, in ne kaznuje sovragov, strnimo zdaj vse moči v naši obupni bedi!
Roko dviga maščevanje,
pest obup vihti!
Gorje ti, sovrag, zdaj zmaga j'e naša in tvoj je obup!
Kristus:
»Le meni samemu gre maščevanje«
je rekel Gospod.
In on zavzel se bo napram sovragu za vašo stvar!
Ti, človek, pa svojim bratom odpuščaj!
Sovraštvo tvoje le veča bedo. Resnično, resnično vam povem: Na vek blagor bo usmiljenim!
Zbor nebeščanov:
Večno blaženi vsi, ki milosrčni ste! Odpuščajte, da vam bo odpu-'r	ščeno!
Odpuščajte, božji ukaz je; Večno blaženi vsi, ki milosrčni ste!
Odpovej, odpovej se, človek, sovražni sli, da bo duša polna svete milosti!
In ko na strašni sodni dan prišel večni bo sodnik, da sodi o krivicah zemskih, takrat, ponižen ves, mu boš dejal:
»Gospod, milosti prosim te!
Res v življenju svojem mnogo sem grešil; a vendar verno upam: kajti odpuščal sem rad!«
In Bog se te bo usmilil in uslišal bo tvojo prošnjo.
Zbor:
Večno blaženi vsi, ki milosrčni ste! Odpuščajte, da Vam bo odpuščeno!
Odpuščajte, božji ukaz je! Večno blaženi, vsi, ki milosrčni ste!
Blagor tistim, ki trpe preganjanje zavoljo praviee, ker njih je nebeško	kra-
ljestvo.
Satan:
Moja moč je preživela poraz! Spet uporno dvigam glavo: ne, jaz ne udam se še!
Kriste, poglej, kaj godi se na svetu:
vsa bodočnost in vsa preteklost polni sta grozot in krivice! Jeza, sovraštvo umor!
V	sponah gineva krepost solze namakajo zemljo!
Glej, kako zmaguje zlo, glej, kako trpe dobrotni, glej, in če se drzneš, hvali blagostanje svojih vernikov!
Zbor pravičnikov:
O pravica neskončna, ki trpimo za te,
srce je tebi vdano sredi stisk in gorja!
Kaj more zloba škodovati? Smrti mirno zremo v oči!
Ti si naše zadoščenje!
Zate sladko umreti je!
Satan:
Slepci! Nespamet vaša se mi smili!
Sanjale o sladoslrastju trpljenja!
Jaz pa bom vam z mukami
ukrotil duše uporne,
kajti moje ime je:
kralj vseh grozot in vseh muk!
Zbor:
O pravica neskončna, ki trpimo za te, srce je tebi vdano sredi stisk in gorja.
Kaj more zloba škodovati? Smrti mirno zfjemo v oči!
Zate sladko umreti je, le ti si naše zadoščenje!
Satan:
Ubogi sužnji, črvi zemlje, dno prašine in nesnage, meni se upirate?
Mar upate da se iz vas rodil vam osvetitelj bo?
Zbor:
0 pravica neskončna, ki trpimo za te!
Srce je tebi vdano sredi stisk in gorja!
Kaj more zloba škodovati? Smrti mirno zremo v oCi!
Ti si naše zadoščenje, zate sladko umreti je!
Mater dolorosa:
Jaz mati sem Odrešenika, sedmerih žalosti sem mati! Bolečine vse vesoljne zemlje pred mojo bolestjo oblede.
Tam stopa na goro Kalvarijo moj sin, ki nosila sem ga.
On gre, kot žrtev prostovoljna, brez vsake krivde in laži. Vidim ga, pravičnika,
kot zločinca ga bičajo.
Njegovo čelo k prsom kloni pred srdom večnega Boga.
Z njim sem pila kelih trpljenja
in krotila svoje srce.
Dala sinti sem kot žrtev na oltar za človeški spas.
Satan:
Kaj pomeni ta žena?
In zakaj mi je dušo prevzel tak strah? Je to Evina hčerka,' ki mi bo meč zdrobila in vzela vso moč?
Ki njen greh bo maščevala in mi strla glavo z nogo zmagoslavno?
Kristus:
Pravični, ki vas oče moj je poslal na svet, ohranite radost sveto, če grozi vam pogin!
O blagor vam, ki boguvdano zapuščate ta svet!
Blagor vam, ki ste za pravico bili preganjani!
Nebo ste si priborili!
Blagor vam, ki ste čuli zvesto; nebesa ste si zaslužili!
Satan:
Kriste, premagan sem sedaj in pogubljen!
Kristus:
O pridite vi vsi, ki vas oče moj ljubi!
Moj ukaz ste na zemlji vestno izpolnili.
Zdaj k večnemu veselju moj križ vam vrata bo odprl. Nebeški zbor vas zove k tebi in angeli sprejmejo vas!
Zbor:
Hozana, hozana!
Mir je na zerrflji za srca dobre volje zdaj! Hozana, zapojmo slavo večnemu Bogu!
Ilozana, hozana, hozana!
Maka Hrovatin, Ljubljana.