to xxxm maj 1986 i številka 5 RODNA GRUDA Slovenija VU ISSN 03S7-2282 fovija *a Stojne* p gosposko letovišče ob jezeru Nahuel Huapi, obdano od zasneženih vrhov Andov. Tam blizu sta Rautenstrauchova ime- la mično hišico v izbranem tirolskem slogu sredi nedotaknjenega pravljičnega gozda, kjer sem preživel nekaj čudovito lepih dni. K družabnemu življenju v Buenos Airesu so sodili tako imenovani »asados«. To so bila vabila k prijetnim, sproščenim srečanjem na prostem, največkrat v velikih ali malih vrtovih gostiteljev. Na odprtem ognju so pekli velike količine mesa za goste, seveda so nudili tudi temu primerne pijače, predvsem prvovrstno vino iz argentinskih vinogradov. Mali asado je potekal v intimni družbi ožjih prijateljev, k velikemu asadu pa je bilo povabljenih tudi do petdeset ali več gostov. V obeh primerih je meso na žaru osrednji dogodek. Druga vrsta priseljencev je prišla v Argentino, ko je v Nempiji prišel na oblast Hitler. Med njimi je bil tudi pomemben zdravnik za grlo dr. Leo Forschner, s katerim sem se že kot študent na Dunaju večkrat posvetoval, pa mi ni nikoli nič računal. Presenečen sem ga spet srečal v Buenos Airesu. Tam sem spet postal njegov pacient. Forschner in njegova žena Edita, rojena Argentinka, sta bila.gostoljubna in navdušena za glasbo. V njunem domu smo se večkrat sestali tudi z dirigentom Clemen-som Kraussom in ob takih priložnostih so nas pogostili s tipičnim dunajskim obedom, včasih pa tudi s kranjskimi klobasami. Poleg Forschnerja je imel v Buenos Airesu prakso še drug zdravnik za pevce, ljubezniv star gospod De Luca. Stanoval je v odlični plemenitaški hiši. Med svojo petdesetletno prakso je zbiral njemu posvečene fotografije pevcev in z njimi je okrasil svoj dom. Nobenega velikega imena ni manjkalo, od Saljapina in Carusa do Renate Tebaldi in Marije Callas do Giglia in Maria del Monaca. V čast mi je bilo, da si je za svojo zbirko izprosil tudi mojo fotografijo s posvetilom. De Luca je poznal pevce bolje od vsakega operneg direktorja, saj so bili vsi njegovi pacienti. Pri njihovi evidenci pa se ni zadovoljil le z navadno kartoteko, temveč je vodil o njih poseben seznam z osebnimi podatki. Zajetni sveženj iz njegove zapuščine je s temi zapiski nedvomno neprecenljiva dokumentacija, o kateri smemo upati, dajo hranijo v arbivih Teatra Colon. Tretji val izseljencev je prišel leta 1945, predvsem tisti Hitlerjevi pristaši, ki jim je postalo v Evropi prevroče. Policijska Peronova oblast jih je vsestransko podprla. Veliko teh »beguncev« - večkrat naj višji nacistični funkcionarji - se je povzpelo pri Peronu na visoka mesta. Obenem z njimi pa so prišli tudi ubežniki iz vzhodnih držav, pri čemer je včasih prišlo do nepričakovano čudnih srečanj. Dogajalo se je, da sem v Buenos Airesu naletel tudi na svoje rojake. Stika z njimi sicer nisem iskal, srečali pa smo se večkrat po naključju. Njihova usoda je bila največkrat zelo težka in vsi so morali v Argentini začeti znova. Prijeli so za vsako delo. V hotelih so pomivali krožnike, bili nočni čuvaji, pomožni delavci pri gradnjah, samo da so preživeli. Toda Slovenci so žilavi, skromni in marljivi in si znajo pomagati. Marsikateri si je z delom, skromnostjo in vztrajnostjo tam zgradil skromno eksisten- co. Postali so trgovci, mali tovarnarji, pa tudi uradniki v tamkajšnjih državnih službah. Spominjam se mladega moža z Gorenjskega, ki je začel z mehanično delavnico, ta pa je tako dobro uspevala, da je naročila komaj zmagoval. Usoda dveh rojakov pa me je osebno zelo prizadela. Prvi je bil Jožef Mikelj, ki je bil med mojo kratko službo v Kropi moj sosed v pisarni. Po vojni se je po trudapol-nih potih s petimi otroki prebil v Argentino. V časopisih je bral, da tam gostujem, in me je poiskal v gledališču. Tako sva se po vseh teh letih spet srečala. Ko me je prvič povabil k sebi domov, so stanovali v zasilnem stanovanju, v hiši, ki je bila namenjena za rušenje. Pet let pozneje pa je že imel svojo hišico in bil je nastavljen pri neki industrijski firmi. Iz leta v leto mu je šlo bolje, končno je dobil tudi primerno pokojnino. Vseh pet otrok je prišlo do kruha, nekateri so se poročili, imel je že vnuke, vsi pa so postali Argentinci. »Tu bom ostal«, mi je rekel Mikelj smehljaje se, »vživel sem se in tu sem našel drugo domovino.« Mikelj mi je govoril o stricu Rudolfu Wagnerju. Ta je živel v prav skromnih razmerah. Bil je nadebudni sin »tete Wagner« iz Ljubljane, pri kateri sem stanoval kot študent glasbe in imel preprosto, toda prijetno stanovanje. Rudolf se je v domovini povzpel do službe visokega banovinskega uradnika, po vojni pa je preko Italije odšel v Južno Ameriko. Ko je prišel tja, je imel že nad 50 let in se je le težko znašel v novih razmerah. Ko sem pozneje po več letih spet obiskal Ljubljano, sem zvedel, da seje Rudolf Wagner težko bolan vendarle vrnil in nato umrl v nekem domu počitka. Da bi svoje rojake v Argentini razveselil, sem uvrstil v spored svojega pevskega večera v Teatru Colon tudi več slovenskih pesmi. Od vsepovsod so prišli Slovenci in mi s posebnim odposlanstvom poslali na oder lovorjev venec, okrašen z našo trobojnico, ter velik šopek rdečih nageljev. Med navdušenjem in solzami so doživeli košček svoje stare domovine. Mislim, da se je v Teatru Colon prvikrat slišalo slovensko petje. In poleg umetniškega pomena je bil to tudi za nas vse nepozaben družinski praznik. S tretjo skupino priseljencev se je priselilo tudi veliko takih, ki jim je bila Evropa premalo varna in so se prostovoljno odločili za odhod. Pozneje pa bi se nemara spet vrnili na staro celino. Ko je izbruhnila vojna na Koreji, so mi nekateri prijatelji svetovali, naj si tudi jaz zagotovim bivanje v Ameriki, kar je pomenilo, da bi si moral priskrbeti trajno dovolilnico, ki bi veljala tudi zunaj časa »temporade«. »Boste videli,« tako so trdili, »prišlo bo do tretje svetovne vojne. Tu boste pa varni. Niti Američani niti Rusi se ne zanimajo za Južno Ameriko.« Res sem si preskrbel to izkaznico, rekli so ji »cedula«, nisem pa je k sreči nikdar uporabil. naši po svetu Ob slovenskem kulturnem prazniku 8. februarju, so na pobudo Gustla Teropšlča v Meilenu v Švici pripravili tradicionalni kulturni večer, ki so ga posvetili spominu dr. Franceta Prešerna in tudi drugih slovenskih pisateljev. Na večeru so prikazovali diapozitive s posnetki slovenske kulturne dediščine, potem pa se je razvil razgovor. Večer je bil kar lepo obiskan. Udeleženci so našemu uredništvu poslali tudi pozdravno razglednico s podpisi. ZDA Odlično smo slavili Prešernov rojstni dan Cleveland - v Clevelandu smo 7. februarja letos prvič praznovali obletnico smrti našega velikega pesnika Franceta Prešeren. In to na pobudo jugoslovanskega generalnega konzula Ivo-ta Vajgl in njegove soproge, novinarke Metke Vajgl, kajti oba želita zbuditi zanimanje med ameriškimi Slovenci za literarna dela naših velikih mož, med katerimi je gotovo pesnik France Prešeren. Ta dan veličastno praznujejo vsako leto v Sloveniji, posebno še v Ljubljani. Zato je več kot umestno, da tudi v naši drugi »Ljubljani«, v Clevelandu počastimo ta dan. V stolpnici, kjer stanuje naš konzul, je dvorana (party room), namenjena za sestanke grupam, ki štejejo do sto povabljencev. Če bi bilo dovoljeno večje število, bi jih bilo povabljenih gotovo še enkrat toliko. Program se je pričel pred sedmo JOŽE PREŠEREN Sem in tja po kontinentih Organizacije jugoslovanskih izseljencev v Združenih državah Amerike in v Kanadi so pozdravile izročitev vojnega zločinca Andrije Artukoviča Jugoslaviji. V posebnih izjavah so ocenile, da je to poteza, na katero seje predolgo čakalo, vendar je kljub temu dobrodošla. Jugoslovanski izseljenci so tudi ugotovili, da je bil Artukovič v proceduralnem in sodnem postopku obravnavan kot navaden zločinec. To dejstvo je, kot menijo, pomembno tudi zaradi poskusov ekstremne emigracije, ki poskuša svojo teroristično dejavnost skrivati za politično krinko. * V Avstraliji v zadnjih letih ugotavljajo precejšen porast števila učencev v šolah, kjer poučujejo tudi jezike priseljencev. Državna šola etničnih jezikov v Bankstownu v Sydneyu je sporočila, da je letošnji vpis v slovenske razrede enak lanskemu. Trenutno obiskuje pouk slovenščine šestinšestdeset učencev, ki so razdeljeni v štiri razrede. Učijo jih tri izkušene učiteljice, ki se jim je letos vsaj začasno pridružil še en učitelj. Maturo iz slovenskega jezika bo letos opravljalo deset učencev, prihodnje leto pa bo to število, kot kaže, za polovico večje. * Ob slovenskem kulturnem prazniku je bila tudi med našimi rojaki na tujem vrsta proslav in kulturnih prireditev, posvečenih dr. Francetu Prešernu. Tako nam poročajo o lepi slovesnosti v prostorih slovenskega društva Sydney v Avstraliji, na pobudo nekdanjega predsednika slovenskega planinskega društva Triglav v Švici so priredili kulturni večer v Meilenu ob Zuriškem jezeru, prvikrat pa so - na pobudo jugoslovanskega generalnega konzula v Clevelandu Iva Vajgla - pripravili lepo proslavo slovenskega kulturnega praznika tudi v Clevelandu, o kateri poročamo posebej. * V začetku februarja je bila v Chicagu v Združenih državah Amerike uspešna tridnevna jugoslovanska kulturno-gospodarska manifestacija. Gospodarstvenikom tega pomembnega ameriškega središča, med katerimi je tudi veliko uglednih poslovnežev jugoslovanskega rodu, so bili prikazani jugoslovanski izdelki, ki so po dosedanjih izkušnjah zanimivi za ameriško tržišče - pohištvo, konfekcija, usnjena galanterija, zlati nakit, kristal, nekateri živilski izdelki ter alkoholne in brezalkoholne pijače. Obenem so čikaškim turističnim agencijam predstavili jugoslovansko turistično ponudbo. Gospodarski del teh prireditev so spremljale tudi nekatere kulturne prireditve, med katerimi je vzbudila največjo pozornost razstava sodobnega jugoslovanskega slikarstva. * Viktorijski umetniški center Shell v Melbournu je priredil veliko revijo folklornih skupin različnih narodov in narodnosti, ki delujejo v Avstraliji, nekatere skupine pa so povabili tudi iz tujine. Na reviji so sodelovale tudi nekatere folklorne skupine naših avstralskih izseljencev, ki izvajajo plese vseh jugoslovanskih pokrajin in vseh narodov in narodnosti. Ta prireditev si je v minulih letih pridobila že lep ugled pri avstralski publiki, letos pa je na njej sodelovalo skupno 77 folklornih skupin, ki izvajajo plese 36 narodnosti. * V pravi poplavi gramofonskih plošč, ki jih v Združenih državah Amerike v samozaložbi izdajajo številni slovenski zabavni ansambli in harmonikarske skupine, se je pred kratkim pojavila tudi plošča in kaseta nekoliko zahtevnejše vsebine. To je plošča s posnetki samospevov in slovenskih ljudskih pesmi, ki jo je izdal baritonist Frank Levar, na klavirju pa ga spremlja Catherine Merhar. Plošča, na kateri so posnetki 15 slovenskih pesmi, ima naslov »Slovenske melodije«, izšla pa je v Elyju v Minnesoti. Clevelandski slovenski rojak, znani športni komentator in publicist Robert Dolgan (na levi) v razgovoru s predsednikom pevskega zbora Zarja Edom Polšakom,.za njima Steve Valenčič. uro. Konzul Ivo je pojasnil pomen te proslave in pokazal na steno, kjer je visela slika, reprodukcija upodobitve našega slavljenca Franceta Prešerna, delo akademskega slikarja Božidarja Jakca. Pod to sliko je pri okrogli mizi sedelo pet povabljencev, ki so nam predo-čili nekaj del iz bogate Prešernove zakladnice. Mizo je tudi krasila prekrasna, bujno rastoča ciklama, poleg nje je ležalo šest drobnih knjižic »Poezije doktorja Franceta Prešerna«, kot darilo Slovenske izseljenske matice peterim in šesta osebi, ki ima najbližji rojstni dan s Prešernovim in ta je bil Anthony Novak. Nato je bil predstavljen konzulov gost Gregor Zore, sin pok. Slavka Zoreta in ki je v isti službi, kot je bil njegov oče in sicer v tajništvu jugo-slov. ambasade v Washingtonu. Predstavljena je bila tudi njegova 14-letna hčerka. Zoretova mama, Nada se še prijetno spominja lepega sprejema, po vojni, ki so ji ga priredile Progresivne Slovenke z zanimivim programom v Slovenskem narodnem domu. Povab- ljena sta bila tudi dva moška: Louis Adamič in Slavko Zore. Prvi izmed govornikov je bil predstavljen Joško Valenčič, ki ima zvezo z Western Reserve Historical Society in se je globoko zatopil v zgodnjo zgodo- vino južnih Slovanov, posebno Slovencev. Njegov govor je bil še posebno zanimiv zato, ker je pojasnil, da smo Slovenci kot pionirji posnemali kulturne vrline od svojih sosedov; tudi kletvice. Očividno je, da je bil Preše- Slovenska hranilnica in posojilnica v Canonsburgu v Pennsilvaniji, edina tovrstna ustanova ameriških Slovencev, ki je tudi po uradnem nazivu ostala slovenska, je pred kratkim objavila poslovno poročilo za leto 1985. Iz tega poročila je razvidno, da je ob koncu lanskega leta znašala vrednost njihovega premoženja 56 milijonov dolarjev, kar predstavlja porast za skoraj 3 milijone dolarjev v zadnjem letu. Lanski čisti dobiček hranilnice je bil blizu 700 tisoč dolarjev, kar predstavlja skupno skoraj 5 milijonov dolarjev, s katerimi lahko hranilnica prosto razpolaga, bodisi da jih vlaga v investicije ali jih nameni za nova posojila. Vsi ti uspehi dokazujejo prodornega poslovnega duha naših ameriških Slovencev, obenem pa tudi to, kako močna je še nacionalna zavest, pa čeprav potomce naših izseljencev danes povezuje zgolj ime in ne več toliko jezikovno izročilo. * V minulih dneh je prispela v našo državo nova številka glasila lista Jornal do Imigrante, ki ga skupno izdajajo priseljenska društva v Sao Paulu v Braziliji. Ta zadnja številka tega mesečnika je skoraj v celoti posvečena jugoslovanskim izseljencem v Braziliji in Jugoslaviji na splošno, izdana pa je bila v počastitev dneva republike. Časnik prinaša daljša poročila o proslavah dneva republike v Sao Paulu, predstavlja kulturne in druge dejavnosti jugoslovanskih izseljencev v tem brazilskem velemestu kakor tudi nekatere vidnejše predstavnike jugoslovanske etnične skupnosti v Sao Paulu. * V Geelongu v avstralski zvezni državi Viktoriji, kamor se je zaradi močne avtomobilske industrije v minulih desetletjih priselilo tudi veliko število jugoslovanskih priseljencev, so v januarju položili temeljni kamen novega doma na zemljišču Jugoslovansko-avstral-skega kulturno-socialnega centra. Priložnostni slovesnosti so prisostvovali predstavniki jugoslovanskega generalnega konzulata iz Melbourna, minister za etnične zadeve pri državi Viktorija Peter Spyker in predstavniki številnih drugih jugoslovanskih društev v Avstraliji. Jugoslovanski center v Geelongu je zemljišče kupil že pred nekaj leti, lani pa je bilo v celoti izplačano. Med kampanjo za zbiranje denarja za dom so sami člani prispevali v ta sklad preko 10 tisoč dolarjev, z akcijo pa še nadaljujejo. * V Zahodni Avstraliji že osmo leto deluje humanitarna organizacija Titov fond, ki je že dalj časa tudi legalno registrirana pri ustreznih avstralskih oblasteh. Temeljna naloga te organizacije je pomoč izseljenski mladini pri razvijanju vezi s staro domovino in pri ohranjanju kulturnih tradicij našega življa. Odbor tega sklada skupaj s koordinacijskim odborom jugoslovanskih društev v zahodni Avstraliji pomaga pri komemorativnih slovesnostih ob obletnicah smrti Josipa Broza Tita. * Konec januarja je bilo v prostorih slovenskega kluba Triglav v Sydneyu nenavadno srečanje starih prijateljev. Svoje nekdanje farane je namreč obiskal Jože Kovačič, župnik v Jelšanah pri Ilirski Bistrici, ki so mu nekdanji faraniv ki živijo v Avstraliji, plačali potne stroške za obisk Avstralije. Župnik Jože Kovačič je obiskal svoje ožje rojake razen v Sydneyu tudi v Melbournu. * Na univerzi Kent v Ohiu so v pomladanskem semestru trije tečaji slovenskega jezika, ki jih brezplačno vodi tamkajšnji profesor sociologije dr. Edi Gobec. Redno vpisanim študentom se bo študij slovenščine štel v redni študij, če bodo to želeli, ob koncu šolskega leta pa se bodo lahko potegovali tudi za slovensko študijsko nagrado, ki jo podeljuje univerza Kent in jo bodo podelili na slovesnosti ob koncu študijskega leta. To nagrado so doslej prejeli že številni študentje slovenskega porekla, katerih večina je danes vključena tudi v delo ameriških slovenskih organizacij. Pogled na del udeležencev Prešernove proslave v Clevelandu ren pravi pionir v pesništvu. V Zormanovem prevodu v angleščino je preči-tal pesem »Strunam«. Iskreno smo mu bili hvaležni za njegova izvajanja. Sledil mu je Božo Pust, ki je citiral zelo znano »O Vrba, srečna, draga vas domača . . .« s krepkim glasom, in izrazito, da je mogel vsakdo razumeti pomen pesmi. Bil je nagrajen z gromkim aplavzom. Na vrsto je prišla znana solistka Cilka Dolgan s Prešernovo zahtevno pesmijo »Nezakonska mati«. Ta pesem ni za vsako pevko, zato jo je pri nas pela le igralka Mary Ivanush s svojim dramatičnim sopranom. Sledi ji pa Cilka Dolgan, ki nas je vse prijetno presenetila, ne samo kot izborna pevka z bogatim dramatičnim sopranom, ki je pela brez spremljave, ampak tudi kot izvrstna igralka. S čutečo dušo je spraševala: »Kaj pa je tebe treba bilo, dete lubo, dete lepo, meni mladi deklici, neporočeni materi? . . . Do solz je ganila vse navzoče s svojim izvajanjem, zato je tudi požela bogat aplavz. Poklican je bil spet Božo Pust, ki je vstal izza mize in samozavestno stopil s kozarcem vina med prijatelje, da jim je izigral Prešernovo »Zdravljico«. Kar strmeli smo vanj. Saj to ni samo navadna napitnica, to je spev čudovitega uma in duha, ki kliče: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, do koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan.« Povedati na pamet osem dolgih kitic zahteva že pravega igralca, kar Božo je. Slišala sem v Ljubljani slovečega igralca Staneta Severja recitirati isto pesem, a me ni tako ganila in navdušila, ko me je ravno Boževa sproščenost in razpoloženje, ko je napival svojim prijateljem. Vemo tudi, da je Božo poleg igralca tudi poklicni slikar iz šole Božidarja Jakca. Njegova znanka z Ljubljane, Slavica Fisher, urednica slovenske strani Prosvete, je obžalovala, ker zaradi prehlada ni mogla priti na Prešer- nov dan, da bi ga slišala in si tudi izbrala eno sliko. S hvaležnim ploskanjem, smo mu v duhu zaželeli, kot umetniku, še oblilnih uspehov. K besedi je bila poklicana tu rojena in zelo simpatična Rose Mary Prosen, profesorica angleščine na Cuyahoga kolegiju. Poznana je kot pesnica in po moji sodbi je tudi njena proza nekaj posebnega. V dr. Gobčevi knjigi »Antologija slovensko-ameriške literature« je tudi njen spis »Looking Back«. Dvomim, če je še kdo drugi opisal življenje in običaje naših slovenskih pionirjev tako do pičice natančno in pravično, kot je to storila Prosenova. Tudi njene pesnitve so globoke. Ta večer je prečitala svojo pesem »Apples«, katero je posvetila svojemu dedu, ki ga nikdar ni poznala. Ta večer sem jo prvič srečala in štejem si v čast, da jo poznam. Tudi ona je bila hvaležno sprejeta. Peti govornik je bil clevelandski pesnik, Jack Tomšič, ki se je sam imenoval »Mali berač učenosti«, kar pomeni, da je bil že kot otrok željan izobrazbe in učenosti, kar pa kmetje niso zmogli. Če beremo njegovo biografijo, se nam v srce zasmili. Sam pove, da za njegov 18. rojstni dan, da je namesto voščila dobil poziv v prvo svetovno vojno. Ko je prišel iz triletnega italijanskega ujetništva domov, se je spet znašel v Italiji, kajti njegova vas Bač na Notranjskem je spadala tudi pod italijanski jarem. Žalost mu je zalila srce, ki se je pridružila še njegovi resnični bolezni, ki jo je prinesel iz vojne. »Že naslednji dan je obležal in za nekaj mesecev priklenjen na posteljo. Zdravnik je nad njim obupaval in napovedal celo smrt. Le mati ni obupala in ga negovala do zdravja«. Svoje pripovedovanje ga je končal in z močnejšim glasom dejal: »Izpolnil sem 89. leto in se vedno sem tukaj kar pri dobrem zdravju.« To je pač kraška trdna korenina. Toda ta »Mali berač učenosti« nam pokaže v zrelih letih veliko mero zdrave pameti, naravnega talenta in veliko pridobljene učenosti. Za vzgled, da je globoko misleč in zvest Slovenec, pričajo vse njegove pesmi, toda naj tukaj navedem samo eno kitico njegove pesmi »Slovenci«, ki pravi: »Kot stekel pes se zaletava sovražnik, ki bi zmlel nas rad, zastonj kriči, mori, zahteva, mi smo na živi skali-grad! Njegova drobna knjižica pesmi »Pognale so na tujih tleh« je vredna branja, ker v njej je zajeto naše življenje. Jack, zaslužil si čestitke in vsi ti želimo sto zdravih let! Torej, to Prešernovo slavje nam je nudilo uro literarnega razmišljanja o Prešernovih stvaritvah in tudi spoznavanju naših domačih talentov in umetnikov, kar je tudi važno in potrebno. In zato gre najlepša hvala gen. konzulu Ivu Vajglu in njegovi soprogi Metki za to pobudo in za povabilo. Enako prisrčna hvala nastopajočim, ki so s svojimi talenti požlahtili to slavnost. Tončka Simčič Slovenska folklora na Pittsburškem festivalu Na Pittsburškem folklornem festivalu (The Pittsburgh Folk Festival) bodo prihodnje leto ( 1987) Slovenci med štirimi etničnimi skupinami, ki bodo nosile organizacijsko in vsebinsko breme celotnega festivala. Prav zato rojaki želijo, da bi bila prihodnje leto slovenska razstava oziroma slovenski delež tega festivala večji, kot je bil doslej. Med drugim nameravajo pripraviti več razstav, ki naj bi prikazale bogato folklorno in kulturno dediščino Slovencev. Tako nam je pred nedavnim v Ljubljani pripovedoval Frank Kalik, vodja Kollandrove potovalne agencije za Pennsylvanijo in obenem predsednik novega društva Slovenian Heritage Association. Glavna naloga tega društva je prav skrb za dostojno pred- Dva slovenska radijska napovedovalca iz Pittsburgha, PA.: Mary Skerlong je dolgoletna, priljubljena napovedovalka Slovenske radijske ure, ki je na sporedu vsako nedeljo od 12. ure do 1. ure popoldne na radiu WPIT v Pittsburghu. Ta radijska ura predvaja slovensko glasbo in poročila slovenske skupnosti v Zahodni Pennsylvaniji. Frank Kalik pa vodi dva programa mednarodne glasbe na radijskih postajah WEDO in WHJB. Pred odprtjem razstave grafik Božidarja,Jakca v Vancouvru. stavitev slovenske skupnosti na tem festivalu. Slovenian Heritage Association je v času, odkar je bila ustanovljena v letu 1984, sodelovala že na vrsti pomembnih dogodkov. Tako so med drugim sodelovali na mednarodnem festivalu v McKeesportu, poleti 1985 pa so bili organizatorji gostovanj dveh priljubljenih narodnozabavnih ansamblov iz Slovenije v Pennsylvaniji - ansambla Lojzeta Slaka in ansambla bratov Avsenik. Obe gostovanji sta bili pri rojakih lepo sprejeti, vsekakor pa sta veliko pomagali tudi pri utrditvi in finančni okrepitvi samega društva Slovenian Heritage Association. Društvo je za pomoč pri organizaciji slovenskih razstav na pittsburškem folklornem festivalu v letu 1987 zaprosilo tudi Slovensko izseljensko matico, ki naj bi jim pomagala zlasti s strokovnimi nasveti in pri zbiranju potrebnega etnografskega blaga. Ob koncu leta 1985 so sodelavci Franka Kalika pripravili tudi lepo počastitev 25-letnice glasbenega delovanja Franka Kalika. Na prireditvi, ki je bila v Slovenski dvorani v Yukonu, je sodelovala vrsta slovenskih harmonikarskih ansamblov iz Pennsylvanie in Ohia ter iz Detroita, nastopila pa je tudi folklorna skupina Slovenskega folklornega inštituta iz Clevelanda pod vodstvom Ede Vovk-Pusl. Frank Kalik vodi dve radijski uri: »On Tour with F’rank Kalik and Polka Paradise« na radijski postaji WHJB v Greensburgu, od leta 1984 pa vodi tudi radijski program »A World Showcase of Musič« na postaji WEDO v McKeesportu. Oba programa vodi Frank Kalik iz lastnega studia. /. P. KANADA Dve uspešni slikarski razstavi Kanadsko-jugoslovanski etnični komite Expo ’86 je v zadnjem času organiziral nekaj uspešnih prireditev, s katerimi se je dobro uveljavil. V oktobru 1985 smo priredili razstavo grafik Božidarja Jakca, ki je imela lep odmev v tukajšnji javnosti, v desetih dneh pa si jo je ogledalo preko 1500 obiskovalcev. Razstava je bila v uglednih prostorih galerije Robson Square Media Centre. Pri sami organizaciji razstave je veliko pomagal tudi jugoslovanski generalni konzulat v Vancouvru, med samo razstavo pa je prevzel nadzor Izidor Špenko od Slovenskega kluba. Od 24. februarja do 6. marca 1986 pa je bila v istih prostorih razstava del jugoslovanskih umetnikov, ki ustvar- Ob vhodu na Jakčevo razstavo jajo v Kanadi. Sodelovalo je enajst slikarjev iz Toronta in 3 iz Vancouvra. Odbor bo pomagal tudi pri organizaciji nekaterih drugih kulturnih prireditev, ki jih pripravljajo kot spremljevalne akcije Expo ’86. Tako bo predvidoma prišlo do gostovanje lutkovnega gledališča iz Ljubljane in tudi do razstave sodobne slovenske grafike v sodelovanju z Moderno galerijo v Ljubljani. Igor Mekjavič Vse več mladih pri Bledu Po dolgem času se oglašam iz Hamiltona, kjer tudi v društvih kar pridno delujemo, za kar ima zasluge tudi dolga in hladna zima. V Hamiltonu smo prejšnjo jesen ponovno izbrali Miss Slovenije Hamilton, za katero je bila izbrana prikupna Kristina Selšek. Poudariti moram, da je bila tokrat celotna organizacija te prireditve v rokah mladih Bledovih sil in sicer Andreje Krušič, Karmen in Tine Špilar. Tudi silvestrovanje je bilo zelo veselo, saj je igral naš mladi orkester Bled, katerega sestavljajo Tommy in Danny Miklavčič, Matjaž Nedeljko in Aleš Kodarin. V zadnjem času opažamo viden porast mladine na naših prireditvah, kar je odraz dobrega dela z mladino pri Bledu. Ustanovili smo tudi prosvetno sekcijo »Planinka-Bled«, v katero je vključena mladinska plesna skupina, ki žanje lepe uspehe po Kanadi. Pričakujemo tudi nastop folklorne skupine odraslih, ki bo edina te vrste v Kanadi. Pevsko društvo pa je za zdaj še kvartet, vendar upamo, da se bo kmalu razširil. V začetku januarja 1986 smo imeli občni zbor, ki je zelo lepo uspel, saj se ga je udeležilo doslej največje število članov. Imeli smo skupno'kosilo, nato pa smo obravnavali skupne probleme. Izvolili smo tudi nove odbornike in to so: Alojz Jelovčan, Ivan Sobočan, Milan Štefanec, Janez Hočevar, Marko Moleč, Aldo Česen, Martin Lukežič, Andrej Leban ter Francka Dim kot prva ženska v našem odboru. Za predsednika je bil izvoljen Ivan Krušič, tajnik je Alojz Jelovčan, finance pa so zaupali Jožetu Špilarju. Pozdravljamo vse Slovence po svetu in doma! Za društvo Planica VPZ Bled Hamilton Egidij Kodarin, Hamilton, Kanada od porabja do Čedada_________ Koroški kulturni utrip Niko Kolar sodi med tiste kulturne zagnance iz Slovenj Gradca, ki že 15 let skrbe za razmah različnih kulturnih dejavnosti. Njegova prizadevanja pa so segala v teh 15 letih tudi preko meje, na avstrijsko Koroško, s katero imajo tesne kulturne stike. Spregovorila sva najprej o koroški ljudski pesmi. Kdaj jo izražate in na katerih prireditvah jo lahko slišimo? »Ljudska pesem zazveni predvsem na medobčinskih zamejskih srečanjih pevskih zborov ob prireditvi, ki ima naziv ,KOROŠKA POJE1 in ,OD PLIBERKA DO TRABERKA1. Ob teh priložnostih se ljudska pesem izraža na najbolj neposreden način. Imamo tudi nekaj skupin, ki načrtno gojijo ljudsko pesem. Slovenjegraška občina ima dobre stike tudi z izseljenci, predvsem preko Kulturnega društva Stari trg, ki navezuje stike s pevskimi zbori in skupinami iz Kanade, ZDA, Francije in z društvom »Soča« iz Švicarskega mesta Schafhausen.« - Kako ste Korošci na tej strani meje povezani z našimi zamejskimi Slovenci, ki žive v Pliberku, Celovcu, Železni Kapli . . .? »Povezava je zelo tesna. Tako je nedavno naš 50-članski dekliški pevski zbor gostoval v majhnem zaselku pod goro Peco, v Globasnici, kjer je priredil samostojni koncert za krajane in s tem potrdil tradicionalne stike in sodelovanje. Zvezna kulturnih organizacij Slovenj Gradec redno sodeluje s posameznimi skupinami iz Pliberka, Primoža, Sel in z drugimi društvi, predvsem s pevskimi zbori na avstrijskem Koroškem. Želo dobre stike imamo tudi s Slovensko prosvetno zvezo iz Celovca, z njihovo pomočjo ob različnih priložnostih sodelujemo tudi na likovnem področju, s slikarji, kot so Zorka Weiss, Gustav Januš, Valentin Oman in drugi, ki razstavljajo pri nas ali pa mi pri njih. Tako naši slikarji razstavljajo v Celovcu, koroški rojaki pa pri nas, največkrat v Slovenj Gradcu in po drugih slovenskih mestih. Zelo dobro sodelujemo tudi na področju literature, pisane besede. Literarni klub v Slovenj Gradcu že 25 let sodeluje z ustvarjalci iz zamejstva. Naš dolgoletni sodelavec je Janko Messner, Florjan Lipuš, Gustav Januš in mlajši ustvarjalci, kot so Jožica Čertov in drugi. Književniki prihajajo iz Avstrije v Slovenj Gradec na literarne večere in druge kulturne prireditve. Zelo pogrešamo pokojnega Valentina Polanška, med živečimi pesniki pa zelo dobro sodelujemo z Andrejem Kokotom. Večina se jih je zbirala okoli literarne revije ,Mladje1. - Na vsakoletnem srečanju slovenskih pevskih zborov v Šentvidu pri Stični se sreča okoli 6000 slovenskih pevcev. Pripotujejo tudi izseljenski zbori in zbori iz zamejstva. »Pevski zbori iz slovenjgraške občine se vsako leto udeležujejo te pevske manifestacije. Pevci s te in one strani meje se srečujejo, pojejo, se spoprijateljujejo in navezujejo stike, ki nato rojevajo dolgoročne rezultate. Predvsem si izmenjujemo notno gradivo, pesmarice, ki jih pošiljamo našim pevskim zborom v tujino. Takšen primer so pesmarice Jožeta Leskovarja, našega domačega skladatelja, ki je priredil mnoge ljudske pesmi na koroški melos in izdal dve pesmarici.« - Bili ste pobudnik za ustanovitev kulturnega časopisa Odsevanja. Koroški Slovenci na avstrijski strani pa izdajajo revijo Mladje. Ali obstaja notranja vez med vami, izražena v pisani besedi in kako se ta vez izraža pri vašem sodelovanju?« »Časopis ODSEVANJA je glasilo za literarna vprašanja in leposlovje, ustanovljen je bil leta 1975. Bralci so ga lepo sprejeli, ohranja pa tradicijo založniških prizadevanj v občini Slovenj Gradec. Hkrati pa se ves čas zavzema za sodelovanje z zamejskimi Slovenci. Skoraj vsem sodelavcem revije ,MLADJE1 smo ob- javili dela tudi v Odsevanjih in jih nekajkrat samostojno predstavili. Tako sodelovanje se je izkazalo za zelo koristno in je imelo širok kulturni odmev. Tudi naši bralci so bili zelo hitro seznanjeni z novostmi, ki so jih člani MLADJA vnašali v osrednji slovenski literarni prostor.« - Zdaj ste direktor Koroškega radia v Slovenj Gradcu. Kako ste povezani z našimi onkraj meje? Se kaj slišite s Celovcem? »Petnajst let dela v kulturni skupnosti Slovenj Gradec je vendarle dolga doba, kjer so se pokazali najrazličnejši rezultati. Koroški radio je ustanova, ki sega s svojim glasom dokaj daleč po Sloveniji, prav tako tudi do Celovca in drugih slovenskih krajev onkraj meje. Lahko rečem, da ga radi poslušajo in je dokaj uveljavljen. V svojem programu daje mnogo poudarka zamejstvu. Redno se vključujemo v osrednji program oddaj Ljudje ob meji, posredujemo tudi Koroške razglede ter oddajamo reportaže iz zamejskega prostora. Imamo pa tudi sodelavce onstran meje kot tudi iz Mežiške in Dravske doline. Tako nismo lokalno obarvani, skrbimo za širok pretok informacij, kar je ena izmed spodbud za sodelovanje z zamejskimi Slovenci. Kaže, da se bo Koroškemu radiu priključila tudi radijska postaja Radlje ob Dravi.« Niko Kolar (slika levo), ki je bil 15 let tajnik slovenjegraške kulturne skupnosti, organizator, animator in pisec. Ob njem slikar Jože Tisnikar. mladi mostovi________________ JOŽE PREŠEREN Kdaj spet renesansa slovenstva? Zdaj se ti predstavi kot mlad poslovnež, saj je zaposlen kot »promotion manager« pri gospodarski reviji »Industry Week« v Clevelandu, jutri pa ga vidiš na odru, ko skupaj s sestro, znano pevko in dirigentko Cilko Dolgan intonira ameriško in jugoslovansko himno na veliki prireditvi. Tak je ta mladi ameriški Slovenec Joe Valentič, ki ga v clevelandski slovenski skupnosti v zadnjih letih najdemo skoraj povsod tam, kjer se dogaja nekaj pomembnega. »V Ameriki sem zaveden Slovenec in me za takega tudi imajo, tu v Sloveniji pa me imajo vsi za Amerikanca. Na splošno pa je veliko Američanov, ki se štejejo za Slovence, čeprav ne znajo več slovensko. Zelo važna pa je že zavest pripadnosti nekemu narodu,« pripoveduje Joe Valenčič in se nasmehne. Očitno je, da o tem veliko razmišlja, da ima izdelana stališča in urejen pogled na svet. Ko ga vprašam, od kod mu tako znanje slovenščine, mi brez zadržkov odgovori: »Jezik je največja slovenska značilnost. Kultura je bila vedno izredno pomembna za Slovence in to navdušenje se je preneslo tudi v Ameriko. Opažam, da je vsakih deset let renesansa slovenstva v Ameriki. Zdaj vi- dim, da še ne bomo izumrli. Slovenski jezik je zame pravi biser. Naučil sem se ga doma od mame in očeta, med seboj smo se vedno pogovarjali po slovensko. Vendar se tega mojega ljubega jezika še vedno učim, vedno odkrivam nove besede in odkrivam tudi besede, ki jih ne obvladam in jih zamenjujem z angleškimi.« V šole ga je gnala sla po znanju, to ni bila le želja staršev, ki pa so prav gotovo tudi prispevali odločilen delež pri njegovi vzgoji. Dobil je štipendijo za študij na Phillips Academy v Ando-veru, Mass., kjer je študiral dve leti, pozneje pa je na univerzi Kent študiral trgovski design in umetnostno zgodovino, tam je študiral tudi slovenščino. Kar dve diplomi si je pridobil, čeprav je bil ves čas študija zaposlen tudi z izvenštudijskimi dejavnostmi, med drugim je bil tudi urednik univerzitetne kulturne revije. Po diplomi se je za nekaj časa zaposlil kot kustos v clevelandskem mestnem muzeju (Western Reserve Historical Museum), kjer je še danes svetovalec za slovensko zgodovino v Clevelandu. Zdaj dela pri reviji za poslovneže. Kakšni so Slovenci v ameriškem busi-nessu? »Slovencem jeziki hitro stečejo,« pravi Joe Valenčič, »in naši ljudje hitro uspevajo. Amerika je na splošno zelo tolerantna do vseh nacionalnosti. Danes se tudi ne dogaja več, da bi si ljudje spreminjali priimke, da bi zveneli bolj amerikansko, zdaj ni več potrebe po tem. Naj povem le še to, da je tudi urednik revije »Industry Week« Slovenec Stanley Modic, ki malo govori tudi slovensko.« Jože Valenčič tudi poje, odkar pomni, mnogi ljudje ga poznajo samo kot pevca . . . »Pojem že od 'mladega. Ko mi je bilo enajst let, sem že pel v clevelandski operi otroško vlogo. Pozneje sem pel v mladinskem pevskem zboru krožka št. 2 SNPJ pod vodstvom Antona Šublja in odtlej me petje spremlja vsepovsod. Tudi v vseh šolah, kjer sem bil, sem bil vedno povezan s petjem in na sploh z glasbo . . .« Prek glasbe Joe Valenčič danes navezuje stike z rojaki v Ameriki in doma. Koliko prijateljev si je že pridobil z glasbo. Vendar pa mu to ni dovolj. Društveno delo mu je v posebno veselje, zato je tudi predsednik clevelandske federacije društev Slovenske narodne podporne jednote, je podpredsednik Slovenske čitalnice, ki poskušajo ponovno oživiti njeno delovanje, je podpredsednik Ameriško-sloven-skega komiteja za kulturne izmenjave, ki ima željo, da bi slovenski Cleveland kar najbolj tekoče sledil kulturnim tokovom v domovini. Za vse to delo je treba kar veliko sil, pripravljenosti in tudi sposobnosti. In vse to ima Joe Valenčič. Joe Valenčič v družbi z nekdanjima štipendistkama Slovenske izseljenske matice Jeannette Zaman in Vicky Gleim materinščina JANKO MODER Sila spomina Tudi letos smo Prešernov dan 8. februarja praznovali z mislijo na vse Slovence, doma in na tujem, v bližnji in daljni soseščini, z željo, naj bi že napočil dan, ko bi lahko vsi nemoteno uživali temeljne pravice materinščine. In prepričan sem, da ste ga tudi vi, rojaki po svetu, praznovali z isto mislijo in željo ali pa se ga vsaj na tihem spomnili. Slovenci doma smo ga praznovali še dodatno v znamenju spodbud, ki jih moremo v neugodnih gospodarskih razmerah črpati iz misli na Prešerna, na njegov čas in njegove odločitve. Takrat sicer še ni bilo toliko Slovencev razkropljenih po vsem svetu, izseljevanje se je namreč začelo šele pozneje, vendar tudi takrat Slovencem ni bilo z rožicami postlano. Niso imeli svoje države, gostovali so v drugi in v drugih, niso imeli svojih šol, niso imeli možnosti za uveljavljenje svojega jezika, kakor jih imamo danes. In vendar se je Prešeren, čeprav se je moral šolati v tujem jezikovnem okolju in čeprav se mu je kot pravniku vnaprej obetalo več možnosti za boljši zaslužek na nemškem jezikovnem področju, vendarle odločil za vrnitev v Ljubljano. Seveda pa tudi tedanja Ljubljana ni bila ne narodnostno ne jezikovno taka, kakor je danes. Veliko je bilo v nji nemščine, naj bo v uradih, po šolah in še marsikje. Samo v cerkvi in na ulici, kadar so v mesto pritisnili ljudje z dežele, so se glasila slovenska narečja, ker takrat tudi enotnega slovenskega knjižnega jezika in zbornega govora še ni bilo. Prešeren se je torej po končanih študijah odločil vrniti se domov, še naprej zvest jeziku staršev, materinščini. To se najlepše vidi iz njegovih najbolj osebnih izpovedi, iz pesmi, ki so v pretežni večini napisane v slovenščini. Se vam zdi to popolnoma naravno in samo po sebi razumljivo? Če tako mislite, potem ste na njegovi strani. Vendar takrat to le ni bilo tako preprosto, saj vemo, da si pesniki na splošno želijo kar največ bralcev, ker stvari, ki jih pripovedujejo, niso pisane zato, da bi ostale ljudem prikrite in zadržane. Tudi Prešeren bi se bil torej lahko - da ostanemo pri njegovih sodobnikih -odločil za nemščino, kakor se je na primer pesnik Anastasius Griin (1806-1876), ali za hrvaščino, kakor se je pesnik Stanko Vraz (1810-1851), ali za nekakšno medslovenščino, kakor se je Korošec Matija Majar (1809-1892). Prešeren je bil torej od vseh teh in tem podobnih ne samo najzvestejši, temveč tudi najdaljnovidnejši. Tisti čas se sicer njegovim pesmim v slovenščini ni obetalo nič dobrega, ne veliko bralcev, ne veliko razumevanja, ker še skoraj ni bilo slovenskih knjig, saj še niti prisrčno zapeti ljubezenski pesmi ni moglo prisluhniti do kraja razumevajoče slovensko uho. In vendar je Prešeren ne glede na vse to pel v slovenščini, čeprav je znal enakovredno peti tudi v nemščini, kakor dokazuje nekaj njegovih pesmi, med njimi tudi ena najlepših, V spomin Matija Čopa. In je storil prav. Mogoče niti ne toliko zase, kakor za nas, kakor za slovensko stvar. Če bi bil pesnil v nemščini, bi imel mogoče veliko manj osebnih težav, izvirajočih iz tedanjega slovenskega, vse premajhnega duhovnega obzorja. Njegov pesniški glas bi segel daleč na Dunaj in po vsej Avstriji; mogoče bi bil celo pritegnjen kam v višjo družbo, kakor je bil tedaj malomeščanski ideal. Ampak s tem bi bili mi, Slovenci, ostali sirote. Čakati bi bili morali na Jenka, na Stritarja, na Levstika, da bi zapeli v našem imenu, saj si ne bi ne s Slomškom ne s Koseškim mogli toliko pomagati, kakor si lahko s Prešernom. Kar je torej Prešeren naložil v slovenski jezik, se mu obilno obrestuje. Njegove pesmi so dragocena glavnica, iz katere Slovenci že poldrugo stoletje rod za rodom črpamo zvestobo in V bližnji okolici Celja prodam večjo visokopritlično hišo v IV. gradbeni fazi, primerno za obrt, od centra oddaljeno 5 km. Ponudbe po telefonu, po 18. uri, (063) 33-616. Polovico hiše, stanovanjski dvojček, 180 m2 stanovanjske površine, z vrtom, na Vrhniki, prodam. Oddaljeno je 20 km od Ljubljane. Informacije po telefonu (0038 61/752-737. moč. Njegove Poezije so še zmeraj nepogrešljiva knjiga v vsaki slovenski družini doma in po svetu, ob nji se nam zbirajo misli, ob nji budi ljubezen do materinščine. Ampak letos se je knjigi Prešernovih Poezij pridružila še knjiga o njem, in sicer je Mladinska knjiga v Ljubljani izdala imeniten zbornik in album pod naslovom Sila spomina in s podnaslovom: Dr. France Prešeren v spominih svojih sodobnikov. Profesor Janez Mušič je zbral in uredil 42 spominskih besedil 32 avtorjev. Med njimi so seveda posebej zanimiva pričevanja Prešernove sestre Lenke in nečakinje Marijane, pa seveda Prešernove hčere Ernestine Jelovškove, katere spomini, pisani v nemščini, so za to priložnost posebej prevedeni v slovenščino. Ravno tako bogata pa je tudi slikovna plat knjige. V knjigi je zbranih 62 upodobitev Franceta Prešerna 34 slikarjev in kiparjev, od najstarejših, ki so Prešerna še poznali, pa do najnovejših, ki iščejo njegovo podobo predvsem po drugotnih virih in predstavah. Tako nam pravzaprav šele obe knjigi, Poezija in Sila spomina, kažeta Prešerna v celoti, v njegovi duhovni in telesni podobi, tako da se nam bo šele ob branju in pregledovanju obeh Prešeren obojestransko dopolnjeval in stopil pred nas kakor živ in vendar tudi duhovno tako močan, kakor more biti močan samo simbol. Rojaki iz Slovenije! Prodam dve zazdi-ljivi gradbeni parceli: - prva je v središču Šmarja pri Jelšah, velikost 870 m2. Cena 10.000 DM. - Druga parcela je v Atomskih Toplicah, v središču Podčetrtka. Velikost je 640 m' Cena 8.000 DM. Poizvedbe po telefonu (063) 823-150. vaš kotiček za razvedrilo Večje težave - Gospod natakar, vaša kava je popolnoma brez okusa! - Zaradi ene same skodelice se pritožujete!? Kaj pa naj jaz rečem, ker je imam še petdeset kil za skuhat?! Gostobesednost - Tale politik je govoril ure in ure. O čem pa je govoril? - Vidiš, tega pa ni povedal! V bifeju - Oprostite, zdite se mi znani. Ste že kdaj bili v Radovljici? - Se nikoli. - Tudi jaz ne. Najbrž sta morala biti dva popolnoma druga! V postelji - Dušica, sem prvi? - Mogoče pa si res, nekam znan se mi zdiš! V avtobusu mestnega prometa - Oprostite, bi bili tako dobri in potegnili komolec iz mojih reber? - Takoj, samo vi potegnite pipo iz mojih ust! Med otroki - Kje si se pa ti rodil? - V bolnišnici. - O, kaj ti je pa bilo? Ekspert - Janez je prvorazreden tat. - ??? - Kadarkoli se rokujem z njim, moram potem prešteti svoje prste! Uganka - Kaj vedno serviramo, pa nikoli ne pojemo? - Teniško žogico. Matematična uganka - Na žici sedi petnajst ptic. Ustrelite s puško in dve zadenete. Koliko jih ostane na žici? - Nobena, ker ostale odletijo! V razredu Učiteljica pokliče učenca: - Peter Novak! - Ga ni, zatuli razred. - Miiiiir! Naj Peter odgovori sam! Jože Petelin Kombinacijska križanka s slovenskim pregovorom Spodnje besede morate s pravilnim kombiniranjem razvrstiti v lik križanke. Polja, ki ločijo besede med seboj, so že vrisana. Črke, ki pridejo na polja s številkami, prenesite na oštevilčena polja pod križanko. Tam boste po vrsti prebrali znan slovenski pregovor. il črk: ERATOSTENES 19 črk: TERRAROSSA 9 črk: APARATURA 8 črk: BRUEGHEL/GROTESKA ULBRICHT 7 črk: ALTOONA ARLBERG DARITEV DISKONT INTRIGA JEGO-ROV KARITAS LUBADAR SKRNOBA STIKALO 6 črk: ALAN1N AVALIT BARBER HROVAT KARETA PORABA ŠIBILA SIRIUS TAS1LO VIRAGO 5 črk: ABANO ARARA ATIKA KARAŠ LODEN NEHRU OHCET OPORA PALEŽ RADAR SENCA TARAS VASJA ZADAH 4 črke: AKUTANAA ARATANNA BEDA KLOTKROVOGIB REED SARI USTA ŽARA 3 črke: AIR ALT ANI CEH ERO GIL KOL ONO SIN VRT 2 črki: AN BA BU HS SZ TU 1 z 3 f f5 6 7 B 9 10 11 12 13 It 15 16 17 16 19 20 21 22 23 j O 3 o 20 o 6 11 16 o O 12 O 1 23 O o 10 o O O o 17 o 9 o 7 o o O 6 o 22 o 2 19 o o o O O O o O o O 21 O o IB 15 o o o 13 O t 5 O O o H »Krst pri Savici« kot slikanica Prešernova družba je v dneh pred slovenskim kulturnim praznikom predstavila javnosti vrsto knjižnih novosti, od katerih so brez dvoma posvetili največ pozornosti novi izdaji Prešernovega »Krsta pri Savici« v privlačni slikaniški obliki. To je razkošna ilustrirana izdaja, primerna za vsakega Slovenca od najmlajših, ki jim je treba to zvrst približati na privlačen način, pa do starejših ljubiteljev slovenske književnosti. »Krst pri Savici« je za to knjigo posebej ilustriral akademski slikar Ivan Seljak-Čopič. Vseh skupaj je v knjigi 34 celostranskih slik, od katerih je vsaka zase umetnina, obenem pa ponazarja vsebino. Prešernov Krst je pač umetnina, katere skrivnosti odkrivaš ob večkratnem branju in vsakokrat se ti odkriva na novo. Zdaj, z ilustracijami, je to miselno delo lažje. Nova izdaja »Krsta pri Savici« v obliki slikanice je izšla v visoki nakladi 30.000 izvodov, kar je nedvomno dokaz, da so pesmi Franceta Prešerna danes bolj kot kdajkoli doslej zasidrane v zavesti slehernega Slovenca, ki mu je njegovo delo še danes navdih in spodbuda. Zadnjo izdajo je izdatno podprlo tudi trgovsko in proizvodno podjetje Lesnina, ki je za svoje delavce že v predplačilu odkupilo 3000 izvodov. Prebujenje Prešernova družba je pred nedavnim izdala v dveh knjigah z naslovom Prebujenje antologijo jugoslovanske proze 1941-1945. Urednika te antologije Emil Cesar in Janez Rotar sta v ti dve knjigi uvrstila izbrana prozna dela oziroma odlomke daljših del, ki so nastajala v vojnih letih v jugoslovanski književnosti. Ob številnih antologijah je ta prva te vrste, ki prikazuje v celoti jugoslovansko medvojno kulturno dediščino. S temi deli se nam ohranja podoba vojnih let, saj so to književnost pisali in ustvarjali sami borci, aktivisti, taboriščniki, talci. Naslov je knjigi »posodil« Ciril Kosmač s svojo črtico Prebujenje, za njim pa je v antologiji zastopana še dolga vrsta 33 slovenskih pisateljev, od danes priznanih in uveljavljenih partizanskih pisateljev do tistih, ki je njih delo ostalo nedokončano zaradi nasilne smrti. Urednika sta za antologijo prispevala tudi tehten uvod in kratke življenje-pisne podatke o vseh zastopanih avtorjih. RENATO OUAGLIA BASIDE Pesnik Renato Quaglia je Slovenec, doma iz vasi Solbica v Reziji, pokrajini, ki je pod Italijo, pod pobočji mogočnega Kanina. Za zbirko pesmi »Baside« je prejel letos nagrado Prešernovega sklada. Kaj je gnalo ustvarjalca teh pesmi, ki se naslanjajo na peto, od ust do ust potujočo, po živem ljudskem izročilu živečo pesem, da se je po študijah v Vidmu, Veroni, Lou-vainu in Bruslju, kjer je diplomiral na teologiji in iz psihosocioloških ved, vrnil domov, izstopil iz duhovniškega stanu, postal tovarniški delavec? Ves se je spojil s preprostimi ljudmi v svoji vasi, ustanovil gospodarsko zadrugo »Ta rožyna dolina« in postal glavni pobudnik kulturnega, družabnega in gospodarskega življenja v Reziji in vodi zdaj podjetje za proizvodnjo brusilnega orodja. Njegove pesmi se napajajo z legendami in miti, nekatere so zapete kot zakletveni obrazci, starodavne so in preproste. Pesnik rad gre med ljudi, ki govorijo »solbaški govor«, kakšnih tri tisoč jih je še, in jim z vsemi posebnostmi in zvočnimi podobami pripoveduje svoje pesmi. Iz njih veje starosvetni čas, čas pradedov in neke davne srečnosti, ko je bila vas še trden, zanesljiv organizem, kjer so ljudje delali, molili, pošteno živeli in se veselili življenja po starih šegah in navadah. Temačni otožnosti se pridruži tudi obtožba izseljevanja in želja po vztrajanju in to, kar je zapisal Renato Quaglia za pesem »Ples pri zelenem jezeru«, velja za večino pesmi v knjigi »Baside«: »To pesem sem napisal za te ljudi, ki so odšli in se niso več vrnili; za tiste, ki so nekega dne šli in so se drug dan mrtvi vrnili; za vse, ki bi hoteli spet nazaj priti in ne morejo, ker nimajo nobenega dela v naši dolini; in končno za tiste, ki niso niti mignili, ne da bi šli, ne da bi ostali, ne da bi kaj spremenili v našem življenju.« Pesmi je iz rezijanščine prevedel pesnik Marko Kravos, ki je tudi urednik Založništva tržaškega tiska, ki jo je izdalo. Vezana je v platno in stane 1.800 dinarjev. Literarna nagrada V petek dopoldne mi je poštar prinesel pismo, ki mi je seglo v globino srca. Priznati moram, da so me v zadnjem letu dni navkljub optimističnim govorom, strokovnim člankom, spodbudnim reportažam, sijajnim intervjujem in ostalim litanijam, ki jih preberem v časopisih in revijah, najbolj razveselile in navdušile tri kratke vrstice v prispelem pismu: »Spoštovani tovariš, na natečaju za literarno črtico ste prejeli drugo nagrado v znesku pet tisoč dinarjev. Tovariški pozdrav...« Že naslednji dan mi je telefoniral znanec, ki ga nisem videl že najmanj sedem let. »Čestitam, čestitam, stara sablja,« je grmel v slušalko. »Že od nekdaj sem zaupal vate. Sem bral v časopisu ... Ko se prvič vidiva, boš dal za pijačo!« Prvič sva se videla že naslednji dan. Prišel je namreč na obisk in ostal toliko časa, da je žena trikrat morala v trgovino po nove steklenice. V naslednjem tednu sem srečal najmanj stopetdeset znancev, prijateljev, slučajnih znancev in slučajnih prijateljev, ki so vsi vedeli za nagrado. In niti slučajno ni vsakič šlo brez kozarčka ali dveh. Osmi dan mi je žena zagrozila z ločitvijo, če bom še kar naprej hodil domov natreskan, vinsko izobražen in nalit. Povedal sem ji, da literarne nagrade pač niso dež, ki pade vsake toliko časa, pa tudi to, da k takim stvarem po pravilu sodi kakšen liter s prijatelji in znanci. In če imaš veliko obojih, se pač zgodi, da literaturo rimaš z litrom. Če smo precizni: z litri. Pol meseca od prejema pisma je poteklo, ko sem že vso plačo zamenjal za ustekleničeno veselje, kajti bilo je poletje, prijatelji in znanci pa neskončno in neusahljivo žejni. Počasi sem začel dobivati občutek, da sem prejel najmanj najvišjo državno literarno priznanje, neizbežno pa seje začela porajati misel, da bi bilo dobro obiskati kakšen sanatorij za ljubitelje močne kapljice. Čez deset dni sem se nekako streznil. Žena mi je od časa do časa namenila kakšen bežen pogled, spregovorila pa ni. In spet je naključje (oh, ta naključja!) hotelo, da sem srečal prijatelja, ki je ravnokar prišel z dopusta in mi ves vesel čestital za nagrado. »To moramo zaliti,« je rekel kratko. Res smo zalili. Bila je pravzaprav prava povodenj, tako silovita, da sem ostal s popolnoma suhimi žepi, čeprav sem si medtem že sposodil desettisočaka. Ko sem se spet nekako streznil, sem izračunal, da me je nagrada stala petkrat toliko, kolikor je bila vredna. In sploh se nisem začudil, ko sem v časopisu prebral, da so delavcem v gostinstvu dvignili plače za celih štirideset odstotkov. Od tedaj je minilo že leto dni. Če mi mimogrede omenite kakšen literarni natečaj, dobim izpuščaje, pa tudi za svoje zdravje ste lahko zaskrbljeni. Literaturo pišem in objavljam še naprej, vendar se spretno izogibam vsem natečajem. Vseeno pa se bojim, kaj bi se zgodilo, če bi me počastili s kakšno Nobelovo nagrado za literaturo. Jože Petelin PRINAŠALA VAM BO DELČEK DOMOVINE Gotovo poznate Našo ženo, prvo slovensko družinsko revijo, ki prihaja vsak mesec v številne slovenske domove, in to že 48. leto. Če ne, naj vam jo malo podrobneje predstavimo. Vsaka številka Naše žene ima 72 strani zanimivega, koristnega in aktualnega branja. Revijo delimo pravzaprav na dva dela. Prvi vsebuje: ankete, reportaže, potopise, portrete zanimivih ljudi iz tujine in domovine itd. Druga polovica Naše žene je izrazito praktične in svetovalne narave. Mnogo naših bralk in bralcev zelo rada prebira rubriko »Zdravje«, kjer vsak mesec obdelamo to ali ono zdravstveno tegobo današnjih dni; veliko jih zelo rado prebira rubriko »Svetujemo - odgovarjamo«, kjer na različna zdravstvena, psihološka in pravna vprašanja odgovarjajo zdravniki, psihologi, psihiatri, pravniki itd. Zelo priljubljene so tudi strani »Na jedilni mizi«, kjer je vedno cel kup kuharskih receptov. Vrtičkarjem in tistim, ki imajo samo rože v stanovanju, svetujejo naši vrtnarski strokovnjaki. Tudi naše modne strani, na katerih boste našli vse od pletenja do šivanja, so zelo priljubljene. In še to. V vsaki številki Naše žene imamo krojno polo ali kakšno drugo prilogo - na primer zdravstveno, kozmetično, vrtnarsko, shujševalno itd. Smo vas navdušili? Če smo vas, postanite še vi naš naročnik ali naročnica, pa vam bo Naša žena poleg zanimivega branja prinašala na tuje še košček domovine. Naj vas spomnimo še na tole možnost. Cesto se zgodi, da ne veste, kaj bi podarili materi, sestri, ženi ali očetu za rojstni dan ali kakšen drug praznik. Naš predlog: naročite jih na Našo ženo. Letna naročnina za tujino velja: 7200 dinarjev ali 23 ameriških dolarjev, 56,60 zahodnonemške marke, 48 švicarskih frankov, 174 francoskih frankov, 398 avstrijskih šilingov ali 176 švedskih kron. Naj vas spomnimo, da je v to ceno vračunana poštnina. Pa prijetno branje! NAROČAM REVIJO NAŠA ŽENA od meseca .dalje Podpisani(a)........................... Kraj, ulica ........................... Država ........................................... Pošta ............................................ Datum ............................................ Podpis naročnika(ce) ............................. Naš žiro račun: 50100-603-41502, TOZD Delavska enotnost, za Našo ženo Naš devizni račun: 50100-620-100-010 257300-210/0, TOZD Delavska enotnost, za Našo ženo domače viže BOGOMIR ŠEFIC Zvoki za peté Med številnimi ansambli naše domače glasbe sestav Alpski kvintet danes nedvomno zavzema mesto prav na vrhu široke piramide muzikantov te zvrsti. Ansambel letos praznuje 20-letni-co delovanja, pri tem pa je zanimivo, da je preboj v kakovostni vrh Alpski kvintet začel pravzaprav v tujini. Dolga leta so sestav mnogo bolje poznali v Avstriji, Švici in Zahodni Nemčiji, kakor pri nas doma. Le pičle vesti so nas doma obveščale o resničnih uspehih gorenjskih muzikantov. Priznanja so seveda našla odmev tudi doma in tako Alpski kvintet vse pogosteje nastopa na domačih tleh, s svojimi živahnimi vižami žanje nedeljena priznanja. Besedovali smo z Jožetom Antoničem, kitaristom in vodjem sestava: »Vse, prav vse je zgrajeno na delu in pravem poklicnem odnosu do dela, ki ga opravljamo. Ničesar ni podarjenega, seveda pa se človek veseli uspehov, posebej, da nas zdaj tudi doma lepo sprejemajo.« Skopo povedano: 6 zlatih plošč na nemško govorečem področju in prva zlata za dvojni LP album »Ljubim te, Slovenija« pri domači diskografski hiši RTB. Lani so prestopili h gramofonski tvrdki Teldeca, kjer so zamenjali ansambel bratov Avsenik, ki so si izbrali novo tvrdko. »Vedno in povsod pa smo glasno in jasno povedali, da prihajamo iz Slovenije in Jugoslavije. Na naših ovitkih gramofonskih plošč ali kaset so predstavljeni najlepši kotički slovenske zemlje, na nekaterih posnetkih pa zapojemo tudi v slovenskem jeziku. Morda imamo celo zasluge, da slovensko narodno »Mi se imamo radi« igrajo in prepevajo po vsej Evropi in to v našem jeziku.« Danes v sestavu poleg vodje Jožeta Antoniča nastopajo še Ivan Prešeren s trobento, Vinko Sitar — klarinet, Edi Seme na harmoniki, Janez Per na bas kitari in baritonu, prepevata pa Ivanka Kraševec in Oto Pestner, znani pevec in odličen komponist. Veljava kakovosti Alpskega kvinteta se odraža tudi v neki nenavadnosti, ki bo pravcato presenečenje v nemških deželah. Pri avstrijski tvrdki VM bodo muzikanti izdali album in kaseto s 14 vižami, zapetimi v slovenščini. To je nedvomno velik dosežek, hkrati pa tudi dokaz, da dobra glasba resnično ne pozna meja: »Imamo nekaj klubov oboževalcev ansambla, ki nam sledijo na naših potih tudi po nekaj sto kilometrov. To je potem tista odgovornost, ki pretehta. Seveda pa ni lahko biti vedno zbran, prijazen, nasmejan.« Ali bi se Alpski kvintet odzval vabilu naših rojakov za nastope v širem svetu? »Nedvomno, saj na svojih križarjenjih srečamo veliko naših ljudi, ki jim domači zven ogromno pomeni. Spominja jih na rodno grudo in potem se skupaj veselimo.« * Ansambel Lojzeta Slaka utegne kmalu pri domači založbi gramofonskih plošč Helidon Obzorja iz Maribora prejeti za doslej izdano število plošč platinasto ploščo. * Mariborski sestav »Trim« je podpisal pogodbo za enoinpolmesečno gostovanje po Nemški demokratični republiki v mesecu juniju in juliju. Fotografija: Bogomir Šefic slovenski dom___________________ Bržčas ste že kdaj razmišljali, kaj loči istrsko kuhinjo od primorske, kaj odlikuje prvo in kaj drugo, kaj je vabljivej-še pri prvi in kaj pri drugi in kako pripraviti jedi prve ali druge za domačo mizo . . . Ni dolgo tega, kar sta bili ti dve kuhinji ločeni: istrska - celinska - je bila značilna zavoljo obilja testenin, primorska pa se je - seve - odlikovala zavoljo rib in ostalih »plodov morja«. Danes že lahko govorimo o enotni kuhinji, kajti povsod po Istri (slovenski in hrvatski) pa po naši Primorski lahko dobimo zelenjavno juho (mineštro), pečene klobasice z zeljem, njoke (cmoke, svaljke) v kokošji obari, brodet iz škarpine pa folpe (hobotnice) v solati. Treba je še povedati, da so vse te jedi zelo preproste za pripravo, čeprav to seveda ne pomeni, da jih je tudi lahko pripraviti. Gre za drobne skrivnosti, na primer, kis mora biti vedno vinski, olje nadomešča pri solati slanina (panceta), ki smo jo zrezali na koščke in primerno ocvrli, zarebrnico ali pečeno klobasico bomo ha koncu potresli še z naribanim ovčjim sirom ... in tako dalje. Znameniti so RAVIOLI, katerih testo naredimo iz 400 gramov moke, enega jajca, ščepca soli in malo vode. Testo razvaljamo v tanko ploščo in jo premažemo s stepenim jajcem, potem pa ga narežemo na trakove in damo nanje po dolžini nadev - 200 gramov ribanega ovčjega sira zmešamo z dvema jajcema in malo kisle smetane. Testo preganemo in z robom širokega kozarca izrezujemo polmesece, robove pa pritisnemo z vilicami. Raviole skuhamo v slanem kropu, jih odcedimo, prelijemo s stopljenim maslom in posipamo še z naribanim sirom (ovčjim parmezanom). Na jedilniku istrske kuhinje so zelo pogosto razne mineštre: iz mlade ko- ruze, s komarčkom, bela, mlada, z ješprenjčkom, oglejmo pa si pobliže POSTNO MINEŠTRO. Kakih 15 dag zrnatega fižola očistimo in malce prekuhamo v vodi, odcedimo, dolijemo novo vodo, posolimo in kuhamo naprej. Ko je fižol napol zmehčan, dodamo 20 dag olupljenega in na kocke narezanega krompirja, razrezan paradižnik in nasekljano zeleno. Vkuhamo očiščen in opran riž (približno dve žlici), začinimo s soljo, poprom in oliv- nim oljem ter kuhamo še približno dvajset minut. Tako pripravljena mineštra ustreza ljudem, ki imajo kakršnekoli želodčne težave, sicer pa Istrani radi začinijo svoje mineštre s tako imenovanim »peštom«. Pešt pripravijo tako, da na drobno narežejo suho slanino (panceto), česen in peteršilj. Pripravljeno meso dodajo mineštri že na samem začetku kuhanja, ker se mora slanina dobro razkuhati. filatelija Zaradi pogostih sprememb cen poštnih storitev v domačem in mednarodnem prometu je Skupnost JPTT v zadnjem času izdala oziroma pretiskala z novimi zneski več rednih znamk iz serije s turističnimi motivi, katerih nominalna vrednost je zaokrožena na cele dinarje. 6. decembra 1985 je prišla v prodajo giSBg JUGOSLi JUGOSLAVIJA / redna znamka za 100 din, na kateri je motiv mesta Zagreba-Dom športov ter znak Univerziade 87. Znamka je natisnjena v dvobarvni ofset tehniki in polah po 50 znamk. V prodajo pa so prišle pretiskane naslednje redne znamke: - 4. decembra 1985 znamka za 70 din z motivom Maribor in prvotne Zaradi še neopredeljenih datumov nekaterih proslav, v programu niso določeni dnevi izida priložnostnih poštnih znamk. Ti bodo določeni naknadno, ko bodo dnevi proslav znani, datumi izdaje tistih znamk, ki niso vezane na datume, pa bodo določeni glede na zmogljivosti posameznih tiskarn. Prav tako bodo lahko spremenjene tudi nominalne vrednosti znamk, glede na spremembe poštnin v domačem in mednarodnem prometu. vrednosti 38 din, znamka za 20 din z motivom Korčule in prvotno vrednostjo 26 din, in znamka za 8 din z motivom Kikinde in prvotno vrednostjo 6 din. - 18. decembra 1985 znamka za 2 din z motivom Kruševa in prvotne vrednosti 0,05 din. - 25. decembra 1985 znamka za 1 din z motivom Budve in prvotne vrednosti 0,25 din, znamka za 3 din z motivom Omiša in prvotne vrednosti 0,35 din, znamka za 4 din z motivom Travnika in prvotne vrednosti 5,60 din, ter znamka za 50 din z motivom Ohrida in prvotne vrednosti 16,50 din. Vse znamke so natisnjene v polah po 100 znamk. Dne 14. novembra 1985 je izšla dopisnica z novo vrednostjo znamke za 8 din, na kateri je motiv poštnega roga ter masovni ovitek z znamko za 10 din prav tako z motivom poštnega roga. Skupščina skupnosti Jugoslovanskih pošt, telegrafov in telefonov pa je za leto 1986 sprejela naslednji program izdaje priložnostnih poštnih znamk: Izdaja znamk število znamk v poli nominala vrednost 1. Muzejski eksponati 4 25 10 20 50 100 2. Favna 4 25 10 20 50 100 3. Josip Broz Tito 1 25 10 4. Evropa CEPT 2 9 100 5. Evropsko varstvo narave 2 9 100 150 6. Umetnost 5 25 10 20 50 70 . 100 7. Radost Evrope 2 9 100 150 8. Mednarodno leto miru - ZN 1 25 70 9. XIII. kongres ZKJ 2 25 10 20 blok 100 10. Svetovno prvenstvo v nogometu - Mehika 1986 2 870 150 11. 40 let Avto moto zveze Jugoslavije 2 25 10 70 12. Evropsko prvenstvo v jadranju razred Leteči Holandec 2 8 blok 50 80 100 13. Kliment Ohridski 1 25 10 14. 100 let Srbske akademije znanosti in umetnosti 1 25 10 15. Rugovski ples 1 25 10 16. 400 letnica smrti Primoža Trubarja 1 25 10 17. 125-letnica Srbskega narodnega gledališča v Novem Sadu in JU letnica Sterijinega pozorja 1 25 10 18. 50-letnica internacionalnih brigad 1 25 10 19. Univerzitetne športne igre v Zagrebu 4 25 10 20 50 100 MONTAŽNE HIŠE JELOVICA jelobor - zastekljena vezana okna termoton - okna s termoizolacijskim steklom polkna s fiksnimi in gibljivimi lamelami, rolo omarice in žaluzije notranja vrata, furnirana (hrast, mahagonij), vidni podboji z ali brez nadsvetlobe vhodna vrata, stranske svetlobe in garažna vrata (zaščiteno s pigmentiranim lazurnim premazom) stropne in stenske obloge montažne in počitniške hiše ter druge objekte (šole, vrtce, skladiščne prostore...) vam nudi m JELOVICA lesna industrija Škofja Loka pokličite nas (064) 61-361, 61-185 ali pa nas obiščite v maloprodajni trgovini v Škofji Loki, Kidričeva 58! RODNA GRUDA - SLOVENIJA vaš najbližji most do Slovenije! Zunaj meja današnje SR Slovenije, Jugoslavije, živi skoraj četrtina slovenskega naroda in številni od teh so izseljenci v vrsti evropskih in prekmorskih držav ter njihovi potomci. Najbližji most, najhitrejša vez, ki vam omogoča žive stike s Slovenijo, je revija RODNA GRUDA - SLOVENIJA Pomaga vam odkrivati, kdo smo Slovenci, kaj pomenimo v svetu, kje so naše korenine, kje vse živi naš narod. Seznanja vas z razvojem vaše rojstne dežele, vašim potomcem odkriva skrivnosti slovenstva. Enkrat na leto izide tudi zanimiva knjiga SLOVENSKI KOLEDAR, ki predstavlja pravo zakladnico zanimivih podatkov o sedanjosti in preteklosti Slovencev doma in na tujem, zanimivo branje in številne izbrane barvne fotografije slovenskih krajev. , Naročite si našo revijo in koledar na dom. Posredujte to naročilnico še drugim slovenskim rojakom! Letna naročnina revije Rodna gruda - Slovenija: ZDA 11 dolarjev, Kanada 13 dolarjev, Avstralija 13 dolarjev, Južna Amerika 11 am. dolarjev, Belgija 420 bfr., Francija 60 FF, Nizozemska 27 Hfl, Italija 13000 lir, ZR Nemčija 25 DM, Švedska 60 Skr., Švica 20 Sfr. Cena Slovenskega koledarja: ZDA 6 dol., Kanada 7 dol., Avstralija 7 dol., Južna Amerika 6 am. dol., Belgija 250 Bfr., Francija 35 FF, Nizozemska 14 Hfl., Italija 7000 Lit., ZR Nemčija 13 DM, Švedska 30 Skr., Švica 11 Sfr. RODNA GRUDA - SLOVENIJA your nearest bridge to Slovenia! Almost a quarter of the Slovenian population lives outside the borders of SR Slovenia, Yugoslavia. Many are Slovenians who have emigrated to various European and overseas countries, and their children. The nearest bridge, the fastest link, which makes possible the living ties with Slovenia is the monthly magazine RODNA GRUDA - SLOVENIJA It helps you to discover who are the Slovenians, what do we mean in the World, where are our roots and where we live. It informs you of the developments in your native country, and will uncover the mysteries of Slovenia to your descendants. Once a year we also publish a very interesting book, the SLOVENSKI KOLEDAR, which is a real treasure of valuable information giving you the past and present about Slovenians at home and abroad. It brings you selection of reading, and many outstanding colour photos of Slovenia. Subscribe to the magazine RODNA GRUDA - SLOVENIJA and the SLOVENSKI KOLEDAR at your home address. Please, show this subscription-form to other Slovenian fellow-countrymen in your neighbourhood! Yearly subscription for Rodna gruda Magazine: U.S.A. $ 11, Canada $ can. 13, Australia $ Au. 13, South America $ U.S. 11, Belgium 420 Bfr, France 60 FF, Netherlands 27 Hfl, Italy 13.000 Lit, FR Germany 25 DM, Sweden 60 Skr, Switzerland 20 Sfr. Cost of the Slovenski koledar per copy: U.S.A. $ 6, Canada $ 7, Australia $ 7, South . America S 6, Belgium 250 Bfr, France 35 FF, Netherlands 14 Hfl, Italy 7.000 Lit, FR Germany 13 DM, Sweden 30 Skr, Switzerland 11 Sfr. SLOVENIJALES lesna industrija id rija h KOMPONIBILNI PROGRAMI MIZE KREDENCE SPALNICE naslov: 65280 Idrija, Jugoslavija, p. p. 88, telefon (065) 76-0 SLOVENE HEALTH RESORTS Slovenian health resorts (Spas) prevail above all middle-alpine woodclimate, with some meditteranean influences covered by a great supply of sunshine. These spas are: Terme Čatež, Dolenjske Toplice, Laško, Lendava, Dobrna, Moravske Toplice, Atomske Toplice-Podčetr-tek, Ptujske Toplice, Radenci, Rogaška Slatina, Strunjan, Šmarješke Toplice, Topolšica and Terme Tha-lassotherapie Portorož. Connections to Slovenian spas from all parts of Europe are quite convenient. Airports by Ljubljana, Maribor and Zagreb enable our guests a quick transfer by a well linked network of buses and trains to any of the health resorts. The above mentioned spas have a tradition of more than five hundred years. Collectively there is at ones disposal more than 6.000 beds,of which 1,200 are in the hotel category »A«. There is the availiability of 400 beds in bungalows and 1.500 beds in private accomodation. Overall, the Slovenian health resorts have a well organized and effective medical service (57 doctors-speci-alists, 120 balneo-physioterapeuts, etc.). The resorts specialize irr the healthcare of such medical problems as heart diseases, rheumatic diseases, convalescence after injuries of locomotional system, digestive organs diseases, metabolic diseases, gyneacologi-cal diseases, diseases of kidneys and of urinary tract, neurological diseases, skin diseases, neurotic disturbances and respiratory diseases. These indications are based primarily on the healing effect of natural factor. Among these natural factors are the well known termomineral waters, peloids and the climate in which the resorts (spas) are located. There are special programmes that also include such items as medically programmed active vacation, weight-control programmes, acupuncture, beauty programmes, dentistry service and many types of rehabilitations programmes for sportsmen. Please, for further information contact: Community of Slovenian Spas Tomšičev trg 7 63001 Celje Slovenia - Yugoslavia Telephone: 063/28-017