MI
POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
MLADI BORCI
STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. — LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 16 DIN, NEDIJAŠKA 26 DIN, PODPORNA VSAJ 30 DIN. — POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR - UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI RAČ. ŠT. 16.078.
LETO L	LJUBLJANA,	PETEK,	20.	AVGUSTA	1937.	ŠTEV.	49.
V zmedah	moderneg	življenja
V teku stoletij so se že večkrat pojavila gibanja, vsa prevzetji strastnih, nepremišljenih čustev, tem sil-nejših, čim manj so pod vkido razuma. V nemirni dobi živimo in mnogi se rajši prepuščajo navdušenju takih gibanj, kjikor dJi bi zdisciplininili svojega duha in iskali pravih poti iz omotičnega vrteža dogodkov. Vstajajo »mistike«, druga drugi skrajno sovrjižne.
Posebno ob nastopu komunizma se njun zdi ta pojav skoro nujen. Komunizem se je rodil skoro pred enim stoletjem kot rejikcija na zlorabe liberalizma in se je posebno v zadnjih dvajsetih letih hitro razširil P,o vsem svetu. Komunizem je novo gibanje, v njem je veliko ognja in sile, včasih tudi kaj plemenitosti. Kmalu je izzval močne reakcije, te pji so zopet izzvale nove, druge reakcije, tako da so danes že skoro vsi zapleteni v neko splošno ideološko borbo, ki utegne nekega dne strmoglaviti človeštvo v moderno državljansko vojno, če v zadnjem trenutku ne zmaga pamet.
MISTIKE SOVRAŽNIH TABOROV
KOMUNIZEM
Najprej innimo mistiko komunizma. To je mistika proletarske revolucije in raja na zemlji, mistika blodnega ideala, pred kratkim obsojenega v okrožnici »Divini Redemptoris«.
REVOL.UCIONARIZEM
Dalje imamo mistiko revolucionarizma ali lucife-rianizma, kakor to gibanje imenuje sloveči nemški ekonom VVerner Sombart. To gibanje hoče, da bodi vse drugače; kjij pride za tem, mu ni važno. To je zabloda tistih nepočakanoev, ki so nesposobni, da bi s postopnimi reformami odpravili ali popravili zlorabe, vsled katerih družba trpi. Njili reforma se začenja z rušenjem vsega, kar obstoji.
To zadržanje ni svojsko komunistično; značilno je tudi za anarhiste in še za nekatere druge nepremišljen-ce, ki ali mislijo, da bodo iz te pravde kovali dobičke, ali pa da bodo uničili svoje nasprotnike, pa se zato zavestno a.li nezavestno vežejo z onimi, ki hočejo družbo razrušiti.
Ta »mistika« je rodila strastno željo po uničevanju, ki je bila značilna za rusko revolucijo, pa tudi značilna za rdeč,, Španijo, za strahote v Mehiki in drugod.
'Ta revolucionarizem in liberalizem je gibanje, ki se mora po svoji njiravi hitro znajti v eni strugi s komunizmom, naj bo ta zavestno ali nezavestno, kajti s komunizmom ga vežejo globoke sorodnosti.
FAŠIZEM
Nasprotno so pa kot reakcija na komunizem nastopila druga gibanja, ki so dahi nove sile idejam, starim
kakor svet; »plamenu« ali »naciji«, to so razna fašistična in nacistična gibanja. Zopet mistika, in še posebno strastna, kajti patriotična strunji drhti v srcih vseh ljudi. Pravo tragedije bodo nastale, če kdaj izbruhne konflikt med vdjmostjo, ki jo dolgujemo domovini in ono, ki jo dolgujemo veri. Sjuno trdno prekaljeni značaji bodo pravilno upoštevali hierarhijo vrednot in znJiU dati cesjirju, kar je cesarjevega in Bogu kar je božjega.
ANTIFAŠIZEM Fašistična, ali nacistična mistika plemena ali naroda vzbuja v ogroženih narodih mistiko antifašizma.
Kolikor se namreč kult plemena ali naroda oddaljuje od božjega zakona in zato od resničnega patriotizma, toliko bolj vodi v zjiničevanje drugih narodov ali plemen. Ti narodi pa čutijo, da je ogrožena njih čast ali njih celotnost, potem pa ne reagirajo samo proti zlim pretiravanjem v fašističnih državah, ampak tudi proti tem narodom samim, proti njihovim ustanovam, proti njihovim državnim oblikjim.
Ta »antifašistična« mistika se čedjilje bolj širi selo v okoljih, ki z anarhizmom ali komunizmom nimajo nobenega opravka. Je pa seveda komunizmu dobrodošla.
»ANTI ANTIFAŠISTIČNA« MISTIKA Ta antifašizem se često zveže s komunizmom in anarhijo — največjima sovražnikoma Cerkve. Zato mora pri nekaterih duhovih, ki so se sedaj držali nekako ob strani, nastati nova, »antiantifašistična« reakcija. To gibanje očita antifašistom njihovo resnično ali dozdevno navezanost na one, ki hočejo porušiti družbo in religijo.
PROBLEM ZA KATOLIČANE Tako ljudje čedalje bolj izgubljajo iz vida večne vrednote in puščajo, da zmaguje v njih politična strast, človeštvo se razdeljuje v razne oborožene tabore, bliža »o nevaren razvoj.
Kako se bomo obvarovali 'teh zablod? Kako ven iz tega labirinta?
Vsa ta gibanja vplivajo z neko silo tudi na katoličane in jili skušajo iztrgati iz katoliškega organizma; da, skušajo ta organizem sJim raztrgjuti. Kako naj enotnost katoliškega organizma ohranimo in zjivaru-jemo ?
Kakšna mora biti prva naloga katoličanov v tej zmedi ?
»... KAR LE MOČI SLOŽNI«
Naloga katoličanov je zdaj predvsem, da ohranijo svoje vrste strnjene — to pa je (mogoče le v zvesti sklenjenosti s papežem.
Zaupam v moč razširjanja krščansko luči, ki je teme, prav tako danes kot včeraj, niso sposobne zadušiti.	'	'	(Kardinal	Lienart.)
Zdi se nam primerno, da navedemo tale mes-ta ix okrožnice »Divini Redemptoris«:
»71. — Vse sinove1 Cerkve in naše kateregakoli stanu ali naroda, katerekoli skupine, religiozno ali laiške, zopet in zopet opominjamo, naj bodo k a or le moči složni.«
»že večkrat so naše srce z bolestjo napolnili prepiri med katoličani, ki nastanejo dostikrat iz praznili vzrokov, a imajo neredko žalostne posledice, ko se bore med seboj sinovi iste matere Cerkve.
Tako dobe prevratni ljudje, ki jih sicer ni toliko, usodno priliko, da te prepire nctie in dosežejo to, česar si tako žele, da namreč katoličan® druge proti drugim nahujskajo.«
PROČ Z EGOIZMI!
Predvsem se j,e treba truditi, da se odstranjajo in da s® ne poglabljajo razlike, ki med katoličani nastajajo iz zasebnih interesov in političnih vzrokov. Glavno pri tem je, da se razlike med vrednotami pravilno cenijo. Nadnaravne vrednote so nad vsemi! Zavedni katoličan tem vrednotam vse druge podreja.
NE NEKA »DUHOVNA CEIIKEV«,
AMPAK HIERARHIJA!
Težko je, v tem napetem ozračju v katerem živimo, pravo pot vedno natančno spoznati in se brez omahovanja zanjo odločiti. Da se ne bomo pustili od te poti odvrniti, je samo eno sredstvo:
UPRIMO SVOJE POGLEDE NA SV. OČETA, V POSAMEZNIH DEŽELAH NA CERKVENO HIERARHIJO, UTRDIMO NAŠE VEZI Z NJO. TISTI, KI SE POHUJŠUJEJO NAD REALNO CERKVIJO, KAKRŠNA JE, IN NEPRESTANO IŠČEJO NEKO NEDOSEGLJIVO DUHOVNO CERKEV, KI JE NI — NISO NA PRAVI POTI.
Gotovi smo, da je med milijoni katoličanov mnogo idealnih ljudi, ki Cerkev ljubijo zaradi nje sam® in ki so pripravljeni žrtvovati vse, CELO SVOJA NAJDRAŽJA ČUSTVA, in ponižno slediti namestniku Njega, »ki ima besede večnega življenja«.
Brez dvoma preživljamo usodno ure. Toda če ustvarimo močno četo, enako mislečo in trdno usmer-jeno v iste cilje, potem bo naš trud Bog blagoslovil.
DVA PROTESTA ŠPANSKIH DOMINIKANCEV
Kot je znano, so nekateri odlični francoski pisci, med njimi Fran-(jois Mauriac in Jaques Maritain, podpisali razglas, kjer so zahtevali ■varstvo za špansko .civilno prebivalstvo. »Osservatore Romano« je dne 9. III. pod naslovom »Per i non combattenti« lepo prikazal oklic francoskih piscev, za kar se mu je J. Maritain zahvalil. Vendar je na oklicu nekaj, iiz česar se da sklepati, da ima ost proti generalu Francu in burgoški vladi.
Zato sta dominikanska profesorja p. dr. Carro, ki predava na dominikanski univerzi Angelicum v Rimu, in p. Beltram de Herrera, ki tfe sam Bask, dne 5. V. izdala manifest: »La guerra Espanola. Con-testando al manifesto de un grupo de escritores caitoliicos franceses«, kjer najodločneje protestira zoper oklic francoskih piscev.
Dominikanska profesorja se sprašujeta, kje so bili francoski katoliški pisci do sedaj ? Ali ni španska vojska »zavzemala oster značaij« tudi tedaj, ko so ubijali tisoče in tisoče katoliških duhovnikov, žena in otrok, ko so požigali cerkve, rušili spominke, knjižnice in arhive? Ali sta Durango in Guemica svetejša kot katedrala iv Zaragozi, ki so jo boijševlki bombardirali, kot svetišče v Caibezi, kjer so se v cerkev zatekle matere z otroki, kot Alca-zar, ki so pod njim boljševiki postavljali miine, kot Oviedo itd. ? Naj francoski pisci vzamejo v roke zemljevid in bodo videli, da je katoliški baskovski narod za nacionalno vlado, da se ji pa upira Bilbao, kjer so že od nekdaj bili komunisti in tisti, ki so porušili Guemico in Durango. Francoski katoliški pisci so žrtev mednarodne marksistične propagande. Španci, M so dosedaj vedno raizločevali med vlado ljudske
! fronte in katoliškim francoskim narodom, ne bodo mogli več tako lahko opravičevati tega razločevanja.
Podoben protest je priobčilo tudi uredništvo vodilne španske teološke revije dominikanske »La Cien-oia Tomista« (1937, 110—115) z naslovom »Zoper krivično kampanjo«. Ugotavlja žalostno dejstvo, da na Francoskem dominikanska revija »La vie intellectuelle« ta tednik
P. A. Little S. J. je objavil v marčevi številki letošnjih dublinskih »Studies« tehtno razpravo o sedanji krizi inteligence. Avtor zahteva, da se v irske srednje šole uvede pouk v sholastični filozofiji. Stvar utemeljuje takole:
Razlogi, da se uvede sholastična filozofija v irske srednje šole, so silno močni.
Najprej je to m od rosi o v je edina prava razumska podlaga katoliške kulture.
Drugič: Irska dobiva vajeti svoje usode v svoje roke. Da pa bo narod zmožen rabiti svojo svobodo tako, kot se spodobi njegovi katoliški preteklosti, mora imeti neki ideal, ki ga navdušuje in mora znati rešiti probleme, ki ga od tega ideala ločujejo.
»Sept« nesimpatično pišeta o nacionalnem gibanju v Španiji in želi, da bi španske katoličane ivodil duh ljubezni. »La Oiencia Tomista« poudarja, da je učiteljica francoskih katoličanov o dogodkih v španilji masonerija. čudi se, da so se celo duhovniki in redovniki dali preva-rit.i spletkam sovražnikov vere. Vprašuje, kdo ima večjo krščansko ljubezen, ali 'tisti, ki umirajo na bojiščih. za vero in domovino ali pa tisti, ki skupaj z marksisti izročajo zasmehovanju te krščan. mučence.
Na noben način pa si narod ne more izoblikovati jasnih idealov niti si zagotoviti bodočnost, ako izobraženi krogi, ki vodijo domovino, niso oblikovani na podlagi zdrave filozofije, t. j. sholastične metafizike.
Posebno so pa metafizična načela potrebna v prehodni dobi k novi svobodi, ker le-ta načela uravnavajo rabo te nove svobode. Nujen pogoj, da si tako inteligenčno vodstvo dobimo — danes je to bolj kot kdaj koli najmočnejša vrsta vodstva — je, ako so naši razlogi pravi, da Irska prevzame sholastično filozofijo kot vzgojno podlago, kot edini bistveni predmet za vse Irce.
Krixa inteligence
Edini izhod
V BOHINJU se je vršil od 10. do 15. avg. akademski kul-turnjo-socialni teden, ki so ga priredila društva »Danica«, »Zarja« in »Savica«.
Zbralo se je okrog 150 udeležencev, večinoma akademikov, razmeroma precej pa je bilo tudi starešin. Stanovanje in hrana sta bila v zavodski koči pri sv. Duhu in v Stari Fužini.
Od predavanj navedemo nekaj naslovov: Katoličan v sodobnem svetu (prof. St. Cajn-kar), Svoboda duha in kulturna rast (prof. Fr.Koblar), Problem svobode in vezanosti v življenju (dr. St. Gogala), Komunizem, fašizem in občestve-nost (prof. M. Miklavčič), Kulturni cilji in zahteve Slovencev (prof. J. šolar), Socialjie naloge katoličanov (dr. A. Gosar), Kulturne naloge slovenskih katoličanov (Fr. S. Finžgar).
Predavanja so torej obravnavala kulturna in socialna vprašanja, s katerimi se bavi tudi naš list, a na precej drugačen način.
Predavanja so se vršila v prijetni senci pri sv. Janezu in deloma pri gradu v Stari Fužin. Na splošno je bilo opaziti, da so udeleženci predavanjem in debatam z velikim zanimanjem in zbrano sledili. V celoti prav dostojni ton je prijetno vplival.
Škoda pa je, da je bil večji del teh predavanj tako meglen, nejasen in deloma dvoumen, da res, kdor ni strokovnjak, ob njih lahko tudi zaide.
V nekih ozirih je bilo opažati napredek. Ne moremo pa reči, da bi bil ta tečaj dal jasnosti. Ni je dal v načelih, še manj pa v gledanju, svetovnih in krajevnih dogodkov.
To se je dalo točno razbrati iz vseh razgovorov. Prinašamo nekaj sličic.
DAJTE BESEDAM NJIH PRAVI POMEN!
Za večino predavanj je bilo najbolj značilno nejasno in megleno izražanje. Zato je eden
Delati moramo za svoje
Z Bohin
(Kulturno-socialni teden)
od starešin povedal: »Dajte besedam njih pravi pomen!«
Eden od predavateljev: »Potemtakem se bo treba zelo previdno izražati, zelo paziti, kakšne izraze bomo rabili.«
Eden od starešin: »Ravno to hočemo. Treba je jasnosti in zlasti odrasli smo v svoji vesti odgovorni, da bomo mladino jasno vodili, ne megleno.«
IZJAVA TEOLOGA
K predavanju o vezanosti in svobodi, je bilo podano pri debati tole teološko strokovno mnenje: »V svrho teološke korektnosti bi bilo predavanje, preneseno v običajno teološko terminologijo, treba dopolniti v nekaterih bistvenih stvareh, zlasti kar tiče poti od objektivnega do osebnega spoznanja.«
»FANATIKI«
Pri predavanju o kulturi se je trdilo, da so napačni goreč-niki ovira kulture. Ni bilo čisto jasno na koga točno to leti.
Sicer je pa stvar drugačna.
Kdor je nasprotnik »Doma in sveta«, zato še davno ni sovražnik kulture. Kdor »Domu in svetu« želi boljših spoznav in varnejših potov, zato še daleč ni sovražnik »Doma in sveta«.
ČUT ODGOVORNOSTI . ..
Inteligent: »Meni je Kocbekov članek odprl oči glede Španije.«
Akademik iz delavskih krajev: »Ta članek so brali tudi po deželi razni manjši voditelji, na primer delavski. Jaz sem videl, koliko je naredil škode, ker je vsejal nezaupanje proti Cerkvi.«
Inteligent: »Kaj pa to mene briga? Jaz ne čutim nobene odgovornosti. Saj je »Dom in svet« pisan za inteligenco, ne za delavce.«
Vprašanje uredništva:
1.	Kako more reči, da njega ne briga? Kako more tako govoriti katoliški inteligent?
brate, kakor da bi se brez njih
2.	Zakaj se pa potem o članku — ko ni pisan za delavce — na dolgo in široko razpravlja v delavskem glasilu?
OB CERKVENI IZJAVI
Cerkveni zastopnik je preči-tal škofovo razsodbo o Kocbekovem članku iz Škofijskega lista. Nekaj jih je mislilo, da je to primerna prilika, da se nasmehnejo, nekdo drug zopet se je pa potolažil, češ saj bo Kocbek odgovoril.
CENZURA IN CENZURA
»Dom in svet« je, kakor se čuje, odklonil, da bi sprejel predcenzuro svojih člankov — a cenzuro sprejeti je dolžnost vsega katoliškega tiska. (Čudno je, kako se državna cenzura. nekaterim bolj umevna zdi!)
Vodstvo tečaja, ki z »Domom in svetom« simpatizira, je zahtevalo od predavateljev — ne vemo, če od vseh — predavanja v cenzuro. Tako naj bi doktor teologije predložil svoj referat v cenzuro dijaškemu odboru. Ali komu ... ?
Če KTD zahteva cenzuro od »Doma in sveta« — temu poreko »duhovno nasilje«. Če isto zahteva dijaški odbor od teologa — kaj je to ?
»Ja, Bauer, das ist eine an-dere Geschichte.«
MIMO OKROŽNIC
Predavanje o komunizmu in fašizmu ni omenilo nobene papeške okrožnice, dasi sta »Divini Redemptoris« in »Mit brennender Sorge« komaj dobro izšli. Komunizem je po papeževih besedah največja nevarnost in bi bilo prav, da bi ga tudi kot takega ob vsaki priliki prikazovali. Obe okrožnici sta svetovna dogodka. Kako je mogoče v takem predavanju in na katoliškem akademskem tečaju iti molče mimo njih?
Tolažbe, da je komunizem bežen pojav in da se ga bo družba sama rešila, so prazne in škodljive. Če se bolezni same zdravijo, zakaj potem sploh kličejo zdravnike?
mogli zveličati. (Malegue.)
NEPOZNAN JE ČLOVEKA
Radikalni katoliški generaciji: »... Vi sploh nimate problemov v svoji notranjosti. Vse notranje človekove zadeve vam ureja en sam voditelj.«
»Gospod doktor, za duhovne stvari imamo duhovne voditelje. Ah je bolje, da človek tava?«
Dostavljamo:
Tanquerey, vodilni francoski teolog, je napisal (pr. N. P. VI. str. 20, 21) tele stavke:
»V nas sta torej dve vrsti popolnoma nasprotujočih si teženj.«
»Odtod strašni in včasih grozo vzbujajoči boj.«
»V nas je torej neprestan boj, bolj ali manj živ, med Duhom Jezusovim, ki smo ga prejeli pri krstu, in zlim duhom, ki je ostal v nas kot žalostna dediščina po našem prvem očetu.«
Torej iz tega se da videti, da problemi so, a da jih vi ne slutite.
Sploh opažamo, da nekateri razna občečloveška »doživetja«, ki so jih v sebi odkrili — morda celo nekoliko kasno — drugim odrekajo. Tako je potem kajpak umljivo, da čutijo neko vzvišenost nad »drugimi«. Temelji pa taka vzvišenost kajpak na pomanjkljivem poznanju življenja in premajhnem včutevanju v druge.
NEPRIZNANI VODITELJI
Iz enega od predavanj: »... Mi smo takrat začutili, da moramo biti duhovno svobodni, to smo tudi zapisali in povedali. V zadnjih par letih pa je naša (križarska) stvar nekoliko potihnila. Danes pa je tu zbrana mladina, ki isto čuti, kot smo čutih mi, isto doživlja, kot smo doživljali mi.«
Eden izmed vodilnih mlajših pozneje v razgovoru: »Morda imamo kake skupne točke, da bi pa bili ti (stari križarji) naši voditelji, pa odklanjamo.«
Anto>nio de Trueba:
toMfo -
Baskovska povest. Prevod iz španščine.
Baskovska vojska, ki jo vodi Jaun-Zuria — tako namreč imenujejo Baski irskega princa — prodira nasproti tujou, ki se že bliža po padur-skih višinah. Sancho Estiguiz, gospod iz Duranga, že tudi zapušča svoj grad v Tabiri na čelu Duranžanov, ki hrepenijo, da bi se borili na strani svojih bratov.
Trda bitka in hrup odmeva po prej tako mirnih baskovskih hribih.
Gosti oblaki sulic zatemnijo sonce. Baski vale ogromne skale na sovražne vrste, jih spravljajo v nered, jih trgajo in drobe. Baskovske sekire, sulice in meči sekajo glave tujcev in namakajo s krvjo' sovražnika padurske skale.
Toda Ordohev obup je neizmeren. Sovražni vojskovodja napne poslednje sile, da bi poživil pogum pustolovcev. Bitka še ni odločena.
Ordono zavpije: »Ubijem baskovskega vojskovodjo, in zmaga bo naša!«
Po teh besedah steče proti Jaun-Zurii, ki se bori v najhujšem bojnem metežu.
Sin irskega kralja plane pred častihlepnega poglavarja in se spusti z njim v krut boj.
Lekobidova sulica, ki jo suče železna roka irskega princa, prebode Ordona, ki zarjove kot lev, tako da odmeva po vseh padurskih hribih, ter izdahne. Toda gorje! Sovražni kamen je zadel plemenito čelo duran-škega gospoda, za čigar življenje bi daroval irski princ svoje lastno življenje.
Nered v zdrobljenih sovražnih vrstah je strašen. Sovražnik beži v neredu po pobi. kjer je prej sejal kri in ogenj.
Baski ga zasledujejo do vznožja Luxe. Tam pa se. utrujeni vsled pobijanja in videč, da je njih domovina spet svobodna in srečna, ustavijo ter proslave svojo slavno zmago v senci drevesa Malastu, ki stoji na meji njih svobodne dežele.
VI.
Kakih deset stoletij je minilo>, odkar so Baski pod vodstvom irskega kraljeviča premagali sovražnika na padurskih poljanah.
■Če hočete vedeti, kje leže te poljane, ne iščite na zemljevidu imena »Padura«. To ime se je zamenjalo z imenom »Arrigorriaga«, kar pomeni v bogatem im častitljivem baskovskem jeziku toliko kot »Krvave peči«. Skale v nekdanjem padurskem gorovju so namreč dolgo časa ohranile krvavo barvo, kajti tu so padle tolpe Ordona Hudobnega. In zato je nekdanja Padura dobila ime »Arrigorriaga«.
Pojdite v župno cerkev v Arrigorriagi, in tam boste videli pri vratih ob blagoslovljeni vodi kamnat grob. Vprašajte preprostega kmeta, kdo leži v tem grobu, in odgovoril vam bo s ponosom, da tam leži Ordono Hudobni, ki je hotel oropati baskovski narod njegovih svoboščin, pa ga je ubil Jaun-Zuria, prvi baskovski vladar.
Poglejte nato v zaprašeni cerkveni arhiv, in če obvladate nespremenljivi in večni baskovski jezik, vam bodo črvivi 'in orumeneli pergamenti razodeli, da sta se tisti čas poročila Lekobidova hči in sin nekega irskega kralja.	KONEC
CARDIJN ODLIKOVAN
Ustanovitelja žosistov, kanonika Jožefa Gardijna, je belgijski kralj v iznak priznanja za njegovo delo imenoval za viteza Leopoldovega reda.
Belgijski kralj je tudi sicer že večkrat javno izrazil svoje občudovanje katoliškemu delavskemu gibanju žosistov.
VAN ZEELAND O ŽOSISTIH
Belgijski ministrski predsednik van Zeeland |je v nekem svojem govoru pohvalil belgijske žosiste zaradi njihove akcije zoper nemoralo. Dejal je: »Vaš boj je po vsej deželi našel globok im opogumljajoč odmev. Od vseh strani — brez razlike svetovnega nazora — vam je
prihajalo odobravanje in pomoč. S svojim bojem podpirate tudi cilje vlade.«
Odg. urednik: Ciril Kovač (Ljubljana). Izdaja konzorcij (J. Prešeren, Ljubljana). Tiska Misijonska tiskarna, Groblje-Domžale (Jože Godina).