437
Alfonz  Gspan,  Cvetnik  slovenske  vezane  besede 2
RUDI MIŠKOT, ŽIVI PODOBA TVOJA
Pesniški zbirki Živi podoba tvoja* je vredno pripisati vso pozornost zaradi pristnosti njene poezije, kar pomeni, da je ustvarjena po splošni podobi poezije, brez slepote kake njene eksklu-
* Rudi Miškot, Živi podoba tvoja. Opremil Marjan Keršič. Založba Obzorja, Maribor 1979.
zivne smeri in predvsem po pesniku, človeku samem. Njena posebnost ni nobena posebnost ali izrazito razlikovanje njene oblike in izraza od drugih; drugačna je samo od tistega pesniko-vanja, ki skuša biti kar se da izvirno v besednih zvezah in izjavah in ki pesništvu bolj nasprotuje kot pa neguje njegovo rast. Zbirka sploh ni videti moderna, še manj pa avantgardna, saj izstopa iz teh tokov ter se ne vdaja nobeni specifični individualizaciji pesniške zbirke. Nasprotno, zvesta je osnovnemu načelu uporabe pesniških tropov in oživljanja doživetij s podobami, zato bi jo ustrezneje opredelili z mislijo, da hodi naprej po poteh poezije in življenja ter lastne, svobodne izbire pesniškega jezika.
Zaman bi v pesmih Rudija Miškota iskali tudi tiste besede, ki jih govori od narave in sveta osamosvojen ter docela vase pogreznjen človek; tu ni videnj, ki nastajajo samo v notranjosti ali po značaju brez razmerja z neposredno zunanjo stvarnostjo. Vzemimo vrstice: »Noč nastelje drevesnega miru iz pokrajin tišine. Popotni ščip — kakor nespeči ženin izza goličavih vej strmi. Mirujoča luč v zasneženem gradu noči: njena ogrinjala so sanjske praproti! Potope se, oči v zrcalu molčečih globin ... Polnoč nasuje blestečega ivja utišanim zimnim potokom tišin.« (Nočni februar, str. 51.) Podobe so konkretne, stvarne, in ne sprevračajo smisla narave s fantazijo logičnih kombinacij; držijo se realnega čutnega opažanja, ki niso izmišljena, ampak objektivna. Prav zato se vprašamo, kje pa je pesnik sam? Subjektivnost je prikrita v občutju, torej je ravno tako hermetična kakor v poeziji od narave emancipira-nih doživetij, le da je berljiva v slikovitih impresijah februarske noči. Toda v bistvu ne gre za opis naravnega dogodka, ampak za alegorijo duševnega razpoloženja, ki mu je zunanji svet le evokativni simbol. Zatorej se moramo ravno   tako  prebiti   skozi  skrivnostno
438
Samo Simčič
nit prispodob, ki prenašajo stvari v njihov popolnoma osebni pomen. Navedena pesem je iz petih stavkov sestavljeno in stopnjevano čutenje miru, ki ga kakor svetloba v noči odslikavajo slike, izbrane z občutljivo natančnostjo in jasnostjo. Pesnikovo bistvo je iz-povedano v četrti kitici: »Potope se, oči v zrcalu molčečih globin.«
Ta lastna, subjektivna pesniška moč v objektivnih čutno zaznavnih, realnih podobah je značilna za vso pesniško zbirko in jo nakazuje že sam njen naslov: podoba je res živa. Toda čigava? Pesnik pravi: tvoja. Pri tem misli, kakor beremo iz enako naslovljene pesmi, »dobro mater«, ki je spet jasna, konkretna, vendar hermetična, alegorična figura svetlobe pesniške misli — modrosti in pesnikove zamaknjenosti vanjo: »Zapustila si mi živ spomin, ki vsak čas s tvoje me podobe gleda. Zdaj radostno me zroč, zdaj vprašujoč. Včasih si žalostna celo in stroga. Kolikor-krat pogledam ti v obraz, tolikokrat mi znova kaj odkriješ. Usmiljena, doli ješ mi tolažbo, zgubljenemu, iščočemu pomoč ... Predolgo sem v nevednosti živel, s prebliski upanja in dvomov! Kot steber, v nepremičnicah stoječ, otrplo hrepenel po soncu. Zdaj vem, da na tej tihi steni, kjer ob očetu upodob-
ljena živiš, s tvojimi očmi in milim licem — še vedno čakaš me, o dobra mati« (Živi podoba tvoja, str. 72.) Na videz je povsem jasno, za kaj v pesmi gre, v resnici pa je pesnik v razmerju s tem realnim položajem pred materino sliko prenesel njeno stvarnost v povsem drug, skoraj nerazviden pomen, ki ga doumemo samo, če se vživimo v celotno pesem.
S takšnim, razumevajočim branjem in z znanjem, kako se približati smislu poezije, lahko bralec razkrije, da Mi-škotove pesmi niso zanemarljive in da so kljub vpeljanemu jeziku razmeroma neprosojne. Kažejo, kako pesniku ni bilo treba izumljati atrakcij in inovacij za izpoved težko dostopne misli ali težko dostopnega doživetja. Vtis njihove preprostosti ter jasnost besednih zvez je življenjskost in svoboda Miško-tove poezije, katere vsebina je pomen-ljivejša od oblike. Oba navedena primera osvetljujeta značaj celotne zbirke in dokazujeta, da pesniku ni toliko do osebne izvirnosti kot do pesniško resnične misli. To je tudi prava perspektiva poezije, ne pa upor zoper njo, zaradi česar te pesmi živo govorijo pesništvu nasploh in jim tu pripisujemo primerno vrednost.
Samo  Simčič