I z h a j a : 10. in 25. vsakega mesca. Dopisi naj sefrankujejo. Rokopisi se ne vračajo. Velja: za celo leto 1 gold. za pol leta 50 kr. Denar naj se pošilja pod napisom: Izdajatelju „Mira“. Leto Y. V Celovei 25. februarja 1886. Št. 4. Xtt.se prešla j e. Kadarkoli so se naši slovenski poslanci potegnili za slovenske šole na Koroškem , vselej so jim nemški liberalci odgovarjali: „Saj koroški Slovenci sami prosijo za nemške šole.“ Še le te dni je to laž pogrel neki poslanec v budgetnem odseku državnega zbora. Mi pa vemo, kako ljudstvo misli in sodi o sedajnih šolah, zato smo svetovali rodoljubom, naj začnejo nabirati prošnje za take šole , kakor si jih ljudstvo želi, namreč naj bojo šole 1. verske, 2. šestletne z dodano 2 ali 3 letno nedeljsko šolo, 3. slovenske, pa tako, da se v višem razredu podučuje tudi nemščina. Slovenci so take prošnje radi podpisovali. Nabralo se je vsega 9 3 prošenj, in sicer se je podpisalo v 42 farah 1700 posestnikov in posestnic, potem 20 občinskih zastopov in 3 1 krajnih šolskih sovetov. Prošnje so poslale sledeče fare: Apače, Podklošter, Žrelec, Doberla ves, Kazaze, Žel. Kapla, Borovlje, Galicija, Št. Jur pri Velikovcu, Glinje, Klobasnica,. Skočidol, Št. Jakob na cesti, Škocijan , Klošter Grebinj, Kotmara ves, Št. Lenart. Lipa, Bilčoves , D. M. na Jezeru (3 prošnje), Podgorje, Šmarjeta pri Velikovcu, Med-gorje, Mohliče, Št. Nikolaj na Dravi. ŠLPeter pri Velikovcu , Pokrče , Kuda , Čače , Št. Štefan pri Trušnjah, Kamen, Sveče, Tinje, Vrata, St. Vid podjunski, Slov. Šmihel, Sele , Podljubel, Diekše, Orna. Potem sledeče občine: Božna Bistrica, Tolsti Vrh, Galicija, Klobasnica, Škocijan, Libeliče, Bilčoves, Medgorje, Šmarjeta v Rožu, Vesica, Rožak, Rekarja ves, Vrba, Sele, Vovbre, Svetna ves, Diekše, Črna, Libuče. Slednjič krajni šolski s o ve ti: Apače, Št. Danijel. Kazaze, Št. Ilj,. Žel. Kapla, Št. Lipš, Škocijan, Kerjanče, Kotlje, DvoK Libeliče, Št. Lenart, Lipa, Bilčoves, Podgorje'/Šmihel pri Pliberci, Medgorje, Mohliče, Št. Peter pri Velikovcu, Št. Primož podjunski. Vogerče, Rožak, Žabnice, Žitara ves, Sveče, Oerneče, Slov. Šmihel, Slov. Plajberg, Brodi, Diekše, Orna. Toliko prošenj spričuje pač dosti jasno, da ljudstvo ni zadovoljno s sedajnimi šolami. Kaj porečejo pa naši nasprotniki? Vemo že naprej : rekli bojo. da so vsi ti podpisi prisiljeni. Pa pravičen Človek jim tega ne bo verjel, ,ako pomisli, kako mirna in pohlevna je slovenska stranka na Koroškem in kako malo najde podpore in zaslombe med višo gospodo. Ko bi le za enega zvedeli, da smo ga mi prisilili k podpisu, hitro bi nas tirali pred sodnijo ! Kako bi tedaj mogoče bilo , da bi mi skor 2000 neodvisnih posestnikov zamogli prisiliti , da se podpišejo ? Podpisi so pravični in prostovoljni, zato jih državni zbor ne more prezreti ! Naši nasprotniki, nemški liberalci, sami čutijo, da bi jim vtegnile naše prošnje postati nevarne. Zato zdaj v naglici nabirajo nasprotne prošnje, naj ostane pri šolah vse pri starem. In kdo podpisuje njihove prošnje? Na to je odgovor prav lahek: v prvi vrsti tiste liberalne, na pol ponemčene občine okoli Celovca, ki jih imajo naši nasprotniki v rokah, in katere so od nekdaj navajene govoriti v imenu vseh koroških Slovencev, pa le takrat, kedar je treba pobijati slovenske prošnje. Tukaj imajo nemški liberalci svoje fabrike in svoje gradove; slovensko ljudstvo je pa večidel revno in se mora ravnati po bogatinih, ki mu dajejo zaslužek. Tudi po drugih slo-vensko-koroških krajih je dosti tovarn, grajščin in fužin, in povsod se najde še kak zagrizen nasprotnik slovenščine, ki bo nabiral podpise proti nam. Zato že vrjamemo, da bojo nabrali nekaj prošenj našim nasprotnih. Ako je pa vlada pravična, mora prvič ozirati se tudi na naše, ne pa samo na prošnje naših nasprotnikov; drugič pa ne sme pozabiti, kaj je namen ljudske šole in kaj tirja od nje postava. Ko bi le to veljalo, kar ljudstvo želi, potem bi vlada ne smela pobirati nobenih davkov, kajti teh si gotovo ne želi nobeden. In če v šolskih rečeh malo podučeno ljudstvo sim ter tje zahteva take (nemške) šole, v kterih se otroci nič ne naučijo, ne more in ne sme se mu vse potrditi, ker mora šola biti tako uravnana, da se otroci toliko naučijo, kolikor tirja od ljudske šole postava. Kar m i tirjamo, to se vjema s postavo, in na tabo željo se vlada lahko ozira; nasprotniki pa hočejo take šole, ki so zoper postavo in zoper pravi namen ljudske šole. Kako postopajo naši nasprotniki, naj razvidijo gospodje poslanci še iz tega: pobirajo namreč prošnje tudi v Št. Petru, v Št. Jurji in v Št. Martinu. To so tri vasi blizo Celovca, ki so že skor čisto ponemčene. Druge krati bi se ti ljudje razžaljene čutili, ko bi jim kdo rekel, da so Slovenci. Pri ljudskem štenji so se skoraj vsi zapisali za Nemce. Zdaj, ko je treba pobijati naše prošnje, postali so pa naenkrat Slovenci in prosijo v imenu koroških Slovencev za nemške šole! Ali se to ne pravi, svet slepiti? Kaj nam poročajo prijatelji naši? Iz Celovca. (Prenapeta struna po k n e.) Grabštanjska fara šteje blizo 1500, in Šent-Petrska 800, torej vkup 2300 duš. Šola v Grabštanji je štiri razredna in šteje blizo 300 otrok. Obe fari in celo šolo oskrbljujejo gosp. fajmošter A. Wieser, ki so zraven še dehant in imajo s pisarijo veliko opraviti. Gosp. dehant W. slovijo po celej škofiji kot eden najizvrstnejših duhovnikov, ki so vredni vse hvale in časti na vse strani. Kjer so bili za kaplana — v Kapli in Celovci — povsod so v najboljšem spominu in jih skorej ne morejo pozabiti. Kaka se jim pa godi v Grabštanji? Ni ga skorej liberalnega časnika, v kterem bi se ne napadali in grdili prav robato, surovo in lažnjivo. Da so ta zvesti in vneti duhovnik nevernim liberalcem hud trn v peti, to lebko vrjamemo in za-popademo. Česar pa ne zapopademo, je to, da veliko veča večina tamošnjih farmanov, ki so res dobroverni katoličani in zvesti Slovenci, da ti vse te grdobe mirno in tiho prenašajo in dopuščajo, da se dušnemu pastirju in dehantu dela taka vnebovpijoča krivica in taka grozna sramota. Večkrat so že brali, kako možko in resno so se te ali une fare potegnile za svoje duhovnike in liberalne časnike prisilile, da so njih lažnjive pisarije preklicali, zanaprej pa molčali. Dozdeva se nam, da tako ne pojde več dolgo naprej. Vsaka reč ima svojo mero —, kar je preveč, je preveč, — prenapeta struna pokne. — Iz Celovca. (Kako hitro je nekteri človek razžaljen!) Gospod Travnik v Medborov-nicah se strašno jezi, da smo ga imenovali „Žiga“ Travnik. Ali mar ne vé, da je Siegmund po slovensko „Žiga“ ? Baron Cojs ni bil prav nič razžaljen , da so ga imenovali „baron Žiga Cojs“. Še nikoli nismo slišali, da bil kdo jezen, če smo ga imenovali „.Ja ieza“ namesto „Johana“, ali pa ,,Jer-neja“ namesto „Bartelna“. Gospod Travnik je pa tako razžaljen, da nam ukazuje po § 19 tiskovne postave, da moramo popraviti, da on ni „Žiga“ ampak „Siegmund“, in sicer zavolj tega, „da derartige ehrenruhrig - satyrische (!) Namensfalschungen (!) ein sehr unliebsames Attribut zur Folge haben konnten.“ Ge je toraj g. Travniku kaj pomagano s tem, bomo pa rekli, da ni „Žiga“ ampak „Sieg-mund“. In tako „mirna Bosna“ ! Iz Celovca. (Občni zbor Celovške podružnice.) Dne 16. svečana zbralo se nas je lepo število, da smo volili stalni odbor za našo podružnico sv. Cirila in Metoda. Za predsednika smo izvolili gosp. prof. Einspielerja, za blagajnika g. Ko s s b a eh e rj a , za tajnika pa gosp. Haderlapa. Blagajnik je bil dozdaj g. Legat, pa zdaj ga nismo več volili, da ne damo zopet povoda tukajšnjim liberalcem do netaktnega napadanja, ker ima ta smrtni greh na sebi, da je na Kranjskem rojen. Zadnjič so ga „Freie Stimmen“ zaradi tega prav neotesano trgale v uvodnem članku. Ker pa zmirom pravijo, da slovenščino na Koroškem delajo samo Kranjci, zato smo hoteli pokazati, da ima tudi Koroška ljudi, ki ne prisegajo na evangelje od „N. fr. Presse41. Gosp. prof. Einšpieler je v lepem govoru razložil pomen in potrebo družbe sv. Cirila in Metoda. Podružnica je tudi sklenila prositi glavno družbo, naj ona pridol i advokata, ki bo Korošcem pomagal do narodnih šol. S tem je bilo končano stvarno zborovanje , in sledila je prosta veselica s petjem in napitnicami. Ustanovnikov se je oglasilo pet, drugi so letniki. Iz Celovške okolice. (Še veje stara sapa.) Liberalna navada je, nove šolske hiše staviti prav daleč od cerkve in šole, tudi po slovenskih farah napraviti nemške. Človek bi mislil, da se je v šestih letih, kar imamo konservativno, vsem narodom pravično ministerstvo grofa Taffa, liberalna sapa vendar prevrgla, — pa temu ni tako : še veje stara sapa. • Na severnej strani mesta Celovec stoji — le pičlo uro hodi od mesta — farna cerkev sv. Jurja. Pridiguje se tukaj vselej po slovensko, otroci pa so dozdaj hodili v Celovške šole. Zidala se bo nova šolska hiša in št. Jurje dobi svojo šolo. Farna cerkev stoji na prijaznem, solnčnem hribcu in se človeku prav prijetno naproti smehlja. Kako lepo in veselo bi stala nova šolska hiša blizo zraven farne cerkve ! Pa le daleč proč od cerkve, da otroci ne morejo hoditi k šol-skej sv. maši in da imajo katehet le prav sitno hojo v šolo. To je stara liberalna sapa : tam pri Anabihljnu — blizo pol ure od cerkve — se je kupil prostor in se bode stavila nova šola. Se ve da bode tudi nemška, še tega menda ne bode treba, da bi učitelj znal tudi slovensko. Tako je volja nemškoliberalne gospode in nemškoliberalnega g. župana. Gosp. duh. svetovalec in fajmošter Mih. Možič se je sicer potegoval za to, naj da se šolska hiša zida blizo cerkve in da učitelj mora vsaj znati slovensko, — pa vsaka beseda je bila bob ob steno. Taka se godi Koroškim Slovencem : vse še po starej sapi. Iz Borovelj. (Dajte Slovencem prav osnovane šole.) Borovska občina šteje blizo 1900 duš, med temi jih domačinov ni deset trdih Nemcev. Kar jih je, so privandrani tujci, ki se med nami Slovenci prav dobro počutijo. Šola v Borovljah ima štiri razrede in šteje 325 učencev. Učencev, ki bi ne znali slovensko, je v resnici prav mala peščica, — podučni jezik pa je ne m-ški. Tako berem v šolskem koledarji 1. 1886.“ — Ko sem to bral, pride mi na misel, kaj se je v Borovljah godilo 1. 1848 ali 1849. Tedajni občinski odbor je zaukazal, da mora v Borovskej šoli biti vse le nemško. Gosp. učitelj Greg. Somer in slovenski rodoljubi so se postavili po robu. Hodili so od hiše do hiše in nabirali podpise, naj posestniki naznanijo, ali res hočejo nemško šolo. Yeliko več posestnikov se je izreklo za slovensko šolo, v kterej se v višem razredu naj pridene nemški nauk. Tako je tudi ostalo in tudi gosp. Prešern ki je tedaj v Borovsko šolo hodil, pa je zdaj c. k. okrajni šolski nadzornik in sedi tudi v c. k. deželnem šolskem sovetu, tudi ta gospod bode pritrdil, da so se otroci dobro naučili slovenščine, zraven pa tudi nemščine. Saj so Borovski šolarji v Celovških trdo nemških šolah prav lehko in dobro napredovali. Gosp. Somer so pa tako le podučevali: 2—3 leta je bil ves nauk samo slovenski, — potem je na vrsto prišel nemški abced-nik, vmes se je vtikala nemška slovnica, tudi nemška računica, nemško berilo, in nemško spi-sovje. Tako smo se vsi — tudi jes sem tedaj hodil v šolo — lepo in lehko naučili slovenščine in nemščine. Srečni smo, da znamo oboje; moji otroci pa, ki obiskujejo sedanjo Borovsko univerzo, znajo nemško brati in pisati, pa le pičlo razumejo, kar pišejo in beró, — slovenščine se pa sramujejo in slovenskih besed iz bukev komaj na dan spravijo. To je žalostno in sedanje šole niso vredne tolikih stroškov in toliko otroških let! Jes nisem učitelj, pa šole me jako veselijo in zanimajo; zatorej poznam tudi nekaj sedanjih šolskih bukev, le škoda da se ne rabijo ali celo nič ali pa premalo. V krajih, kjer je en sam učitelj, naj se rabi čisto slovenski abcednik v prvem oddelku, v drugem pride na vrsto slovensko berilo, slovenska slovnica in računica; v tretjem oddelku, to je v četrtem ali petem letu se začne rabiti Prešernov abcednik, in nemška slovnica in računica ; slovensko in nemško veče berilo in spi-sovje. — Tudi v večrazrednih šolah mora nauk biti skoz in skoz slovenski kakor je zgorej rečeno o prvem in drugem oddelku. Ako bi se ljudske šole po slovenskih farah tako osnovale in uravnale, naučili bi se otroci slovenščine in nemščine prav dobro in bilo bi konec vsemu prepiru zavoljo ljudskih šol. Ysi bi jih bili veseli. Od spodnje Krke. (Šent Peterčani Slovenci?) Nisem vedel, ali bi se jezil ali smejal, ko sem bral v „Celovčanki“ (št. 32 od 10. febr.), daje „slovenskau občina Št. Peter pri Celovcu enoglasno sklenila, naj ostane pri šolah na Koroškem vse pri starem, to je, pri nemščini. Ali je pa Št. Peter res slovensk? Ko so leta 1879 ljudi šteli, zapisalo se je 914 Šentpeterčanov za Nemce in le 214 za Slovence. Kedar je treba pa pobijati slovenske prošnje, oblečejo „za špas“ spet slovenski jopič, kterega so že davno slekli. Delajo ravno tako, kakor tisti „Marenberger Slovenen“, ki se vsake kvatre enkrat oglasijo v „Tagespošti“. Koga hočejo s tem slepiti ? Ministre na Dunaji, ki ne poznajo koroških razmer. Mi pa že vemo, kakšni „Slovenci“ so Šentpeterčani. ! spodnje Žile. (O zadnji volitvi in pa o!-Uružbi sv. Cirila in Metoda.) Dopadlo se mi je, kar so Plajberžani postavili v „Mir“, da pojdejo Zilanom pot delat, če bo spet kaka volitev. Dobro bi pa bilo, ko bi prinesli seboj ne samo lopate ampak tudi mevtre ali škafe, da bi liberalno lužo znosili v deveto deželo. Hvale vredni so so pa Šent Lenartčani, ki se snega niso ustrašili in so prišli po dve in tri ure deleč. Šent Lenartčani imajo še tisto besedo med seboj, da bi se najrajši ločili od Podklošterske občine. Ko bi vlekli z nemškimi liberalci, bi jim to brž obveljalo, tako pa ne vem, če pojde ali ne. Nekteri Zilani, ki še niso čisto ponemčeni, menijo se zdaj med seboj, da bi napravili podružnico sv. Cirila in Metoda. To bi bilo pač prav! Iz Strojne pri Prevaljah. (O zadnji volitvi na zgornjem Koroškem.) Tudi mi spodnji Korošci smo se jezili, ko smo slišali, kako so Podkloštrom in v Smerčah zavozili slovenski voz v liberalno lužo. Zdaj bomo videli, kako jim bo Ghon „davke znižal.41 Morda se jim je Ghon s tem prikupil, ko je predlagal v deželnem zboru, naj se odpravijo vse mute, da se bojo gospodje zastonj vozili v svojih kočijah, kmet bo pa plačal še več davka ? Ja modrost naših liberalnih posili-nemcev je tako velika, da bi bilo škoda, ko bi se pozabilo na njo ; zato bi bilo dobro, ko bi se vsi nemškutarski pregovori zapisali in natisnili v posebnih bukvicah. Kdor bi take bukvice nosil pri sebi, tak bi imel zmirom dosti denarja, ozdravil bi vsako bolečino in pečeni golobi bi mu kar sami letali v usta. Pa meni se zdi, da ponujajo nemški liberalci tako srečo, kakor tisti ljudje, ki prerokujejo numare za loterijo. Ko bi vedeli, da tiste številke res pridejo, zakaj jih pa sami ne stavijo? Tudi nemškutarji pravijo, da bomo vsi srečni, ko bomo enkrat nemško znali. Bil sem pa več let med Nemci in sem videl tam veliko beračev, čudno se mi je zdelo, da tem siromakom nič ni pomagala nemščina. Iz Podjunske doline. (Ali je to prav?) Že davno imam na srci, da bi nekaj povedal o šolah v bližnjem Velikovci. Celovčanka (Klagenfurter Zeitung) dne 5. febr. 1886 oglaša, da je v Velikovci prazno učiteljsko mesto. To mi daje priložnost, da povem, kar na srci imam. Velikovška okolica je čisto slovenska, v mestu samem je malo trdih Nemcev, in kaka je z otroci, ki v šolo hodijo ? Potrudil sem se, da sem zanesljivo zvedel narodne razmere v Velikovskih šolah. V šolskem letu 1884/5 je štel I. razred 96 učencev. 37 nemških, 59 slovenskih, med njimi 7 tujih ; II. razred 70 učencev, 43 nemcev, 27 Slovencev 9 tujih. III. raz. a) 64 uč., 15 neme., 49 slov. 16 tujih; III. raz. b) 68 uč. 30 neme., 38 slov., 12 tujih ; IV. razr. 96 uč., 49 neme., 47 slov. 15 tujih ; V. razr. a) 57 uč., 22 neme., 35 slov., 15 tujih; V. razr. b) 45 uč., 35 n., 10 sl., 4 tuj.; torej vseh vkup je 496 učencev, med njimi 231 nemških, 265 slovenskih; iz tujih ne v Velikovške šole všolanih krajev jih je med temi 78 učencev. — Vesoljni svet naj pa zdaj posluša: Za Velikovške šole, kjer jih je 231 nem ški h in 265 slovenskih otrok c. k. okrajni šolski sovet nič ne omenja, da mora učitelj znati tudi slovensko! Kako more trd Nemec na takej šoli dobro in vspešno podučevati ? Omilovanja vreden je posebno gosp. katehet, ki podučuje mladino v krščanskem nauku. Slovenski otroci znajo brati nemški katekizem, ga pa ne razumejo; slovenskega pa, kterega bi razumeli, ne znajo ne brati, ker jim nihče ne pokaže slovenskih črk! Ali to ni narobe svet? Slišal sem praviti, da je v Porečah, Krivejvrbi, Grabštajnu le toliko trdo nemških otrok, da jih lehko našteješ na prstih ene roke. Gg. kateheti tudi teh nemških otrok ne zanemarjajo, ampak storijo in se trudijo ž njimi, največ ko premorejo. Slišal sem pa, da so jo od zgorej dobili, ker ne učijo nemških otrok tudi po nemško. Kdo pa se spominja 265 slovenskih otrok v Velikovskej šoli, kjer je vse trdo nemško ? Prej ko ne višini šolskim oblastim v Celo vci te narodne šolske razmere niso znane, in gosp. katehet bi prav storil, ako bi vse to na-tanjko naznanil dotičnim oblastnijam. Upam, da pride od zgorej prava pomoč! Iz Šent-Janjža v Kožnej dolini. (Ali je to res postavno?) Bral sem v „Miru“, da so pri občinskih volitvah v Vetrinji in Pokrčah nemško-liberalni slovenski odpadniki zmagali s tim, da so si pridobili pooblastil (Vollmacht). Otočanci imajo kako njivo ali kak travnik ali nekaj gore v Vetrinjske] občini. Od teh si je priskrbel gosp. župan Seebacher potrebnih pooblastil in jih k volitvi seboj prinesel menda petnajst! Kavno taka je tudi bila v Pokrčah. Posestniki iz bližnjega Tomaža, Timenc in drugih vasi imajo nekaj zemlje v Šent-Miheljskej, to je v Pokrškej občini. Tam je ravno tako storil gosp. Wieser iz Škofjega dvora, akoravno ne spada v to občino. Razdelil je menda blizo dvajset oblastil! Tako so Slovence podrli, — meni se dozdeva, da to ni po postavi. Le poglejmo jo ! § 4. občinskega volilnega reda od 15. marca 1864 pravi, da mora k volitvi vsak sam priti, le nekteri smejo po pooblastilu voliti. Med te spadajo tisti, ki imajo kako realiteto (Realitat) pa drugod stanujejo. Pod besedo „realiteto“ pa nikdo ne zastopi kake njive, kakega travnika, ali nekaj gore, realiteteta je kako posestvo , pri kterem je tudi hiša ali skedenj. Kdor ima le kako njivo, travnik itd., pa zunaj občine stanuje, ta ima pravico voliti, pa mora sam priti volit. Zatorej pravi § 1. volilnega reda : Kdor kaj direktnega davka plača od realnega posestva, ta ima pravico voliti. Postava v § 4. pravi „realitat“, v § 1. pa „realno posestvo1', kar ni vse eno in gotovo bi postavodajalec v enej in tistej postavi ne rabil za eno in tisto misel in reč različnih besed, — to bi se reklo zmešnjavo in pravdarijo napravljati. Torej je moja misel ta-le : Kdor zunaj občine stanuje, pa ima tam kako realno posestvo, od kterega plačuje kaj direktnega davka, ta sme in more po § 1. voliti pa mora sam priti. Kdor pa zunaj občine stanuje, pa ima tam kako „r e alit e t o“, le samo tak sme in more pooblastilo narediti in koga mesto sebe pooblastiti, da voli namesto njega. To bi bila tudi za davkoplačevalce velika krivica, ki bi vsi ti, ki zunaj občine stanujejo, pa imajo nekaj krajcarjev direktnega davka pri občini plačati, imeli pravico, po pooblastilih voliti. Domačini, naj plačujejo 50 ali 100 gld., morajo vsi sami volit priti, nimajo pravice poslati po-oblastenca. — Pa vendar to so le misli moje, prostega kmeta, fnaj to reč razsodijo za to učeni in postavljeni gospodje ! Iz Kanalske doline. (Spomin na Belaško volitev 3. februarja 1886.) Akoravno je poteklo že več od treh tednov po volitvi v Belace, vendar še hočem spregovoriti nekoliko besed v spomin in o pomenu te volitve. Mi koroški Slovenci ne moremo kaj za to, da nemški sosedje še enega glasu ne privoščijo katoliškemu poslancu slovenske krvi, — da se nekteri Slovenci dajo nemškim in ponemčenim fužinarjem, grajščakom, uradnikom, učiteljem itd. za nos voditi in na li-mance vjeti. Dokler se Slovenci vsi ne oživijo, nam je skoraj nemogoče dobiti zastopnika in poslanca naše krvi in narodnosti, zlasti če se od nasprotne strani rabijo še raznoteri pritiski, kterih mi ne zmoremo. Pred zadnjo volitvijo se je nam tu in tam porugljivo in občutljivo rekalo: „škoda za vaš trud, — Čemu hodite v Belak, — saj ničesar ne hote opravili.11 — Pač smo vedeli to tudi mi, ko smo zvedeli, da so propadli naši v Podklošterskej občini, vendar se še nismo dali oplašiti. Šli smo na volilno bojišče svetu dokazat, da je še Slovencev na Koroškem, da imamo svoje potežnje in se borimo za svoje pravice. V tem oziru me je volitev razveselila; v prijetno tolažilo mi je bilo, kako so se vedli in obnašali rojaki ob volitvi. Ce odštejemo nekoliko odpadencev ali polutancev iz krajev, kjer ponemčevanje pritiska in tlači že več rodov, so drugi slovenski volilci trdno stali in zavedno glasovali za kandidata, ki se že 40 let neumorno bojuje za naše in ljudske pravice. Pri Bogu ! nam Slovencem ne gre zato, da bi zdražbo delali ali z nemškimi sodeželani v razpri ali boju živeli, — tega ne; — temuč kakor naši očetje in praočetje želimo tudi mi v miru in spravi živeti v deželi. Vendar si tudi želimo vsaj enkrat zadobiti svojih pravic, ki jih ima vsako ljudstvo, vsak narod od Boga in ravno to nas žali, da nam Nemci teh pravic ne privoščijo, celo ne umejo, kako da se drznemo jih tirjati. Sobice nam Slovencem nikdar ni odveč prijazno sijalo ; vedno smo bili kakor ubogi Lazar v evangelji, primorani pobirati drobtine, ktere so padale od mize nemškega bogatina. Naš jezik je bil po uradih vedno v kot postavljen, iz šol iztiran, od sosedov in odpadencev zasmehovan in zaničevan ; pa vkljub vsem tem neugodnostim, ki nas tarejo že več od 1000 let, smo še v deželi in mislimo še naprej ostati — Slovenci. Ta pomen je imela in dokazala Belaška volitev o. februarja. Opazoval sem gospodo in gospodiče nasprotne stranke pred in med volitvijo, zdaj smem reči, smešen se mi je zdel njih strastni črt zoper nas in naše potežnje. Tu je bil šibek gospodič, kte-remu se strast kakor živo srebro po žilah pretaka in mu ne da odmora, — vedno obiral svoje redke bradine lasulje ; spet drugo škričasto človeče se je obnašalo, kakor da bi bil njegov ata že na strani Anilina se bojeval zoper Rimljane, kakor on zoper nas Slovence, pa njegovo ime doni prav pravcato in kaže, da je kje ob Aitavi ali Moravi zagledal nemški svet. Divji krohot , ki se je razlegal po dvorani, ko se je naznanil izid volitve, me je močno spominjal bojnega krika rjavokožcev tam v amerikanskem zalesji. Naši sorojaki se tudi tega niso ustrašili v zavesti, da so storili svojo dolžnost. Naš narod je vendar trdna tvarina, da se ne da tako lehko zdrobiti, zmleti in vničiti! V letopisu slovenske Matice berem, da so se Slovenci v sedanji Benečiji že blizo leta 700 po Kr. torej že pred 1200 leti vojskovali zoper Longobarde ob rečici Nediži pri Ažlji ; do tje so namreč takrat segali. In dandanešnji je še pri onem mestu, ki leži uro od Čedada nazgor meja med Slovenci in Furlani. — Koliko pritiskov so ondi trpeli Slovenci v teku 12 sto let in vendar so še ostali Slovenci in se kličejo tako. Rojaki posnemajmo jih tudi mi ! Iz Tinjan. (Šolske prošnje.) Že dolgo dragi „Mir“, nisem več pisal, pa zdaj me vleče k dopisu neka priložnost. Zvedel sem, da so g. pro-vizor v Tinjah, kakor v drugih farah, napravili za državni zbor prošnjo za versko, šestletno, najprej slovensko, potem pa tudi nemško šolo, res za slovenske kmete prav koristna in pametna prošnja; zakaj goste so ja pritožbe zoper sedajno šolo in gotovo so g. provizor podpisov — kolikor ne vem — od Spoštovanih kmetov že nabrali. — Pa kaj se zgodi ? Nasprotno prošnjo za sedajno liberalno, osemletno in skoz in skoz in skoz nemško šolo v Tinjskem okraju je pa prevzel in oskrbel Albin Holcer, po domače Špehko ; njegov sluga, kteri je prošnjo trabantal, je bil Luka Ovšan, gost ali ofar pri Henželnu. Kakor „Juri s pušo“ iz svojega balona, tako sem tudi pokukal na nasprotno prošnjo in sem videl sledeče podpise: Franc Jerne, najemnik pri Cekavu, Jožef Dobernik, po domače Župan, Luka Ovšan, Miha Vedenik, Vedenikov sin, Peter Kvas, Tomaž Gregor v Verdinovi bajti Jožef Kic, Petkov sin, Anton Bauer, mlinar, Lah, Alojz Moro, zidarski delavec. Pri vseh stoji ime: Grundbesitzer, pa sam Župan je posestnik. Zna-biti da bom še več podpisov zvedel in pozneje v „Miru“ oznanil. Ta imena pa zdaj povem, da bojo g. piovizor in drugi Tinjani vedeli, kteri ljudje da so v Tinjski fari tako vneti za sedajno, nemško šolo. Iz Loč pri Bekštanji. (Velika krivica) se godi našemu č. g. fajmoštru. Liberalci jih namreč toliko črnijo in obirajo po svojih časnikih; pa mi farmani nemarno nobene pritožbe zoper gospoda. Lepo in prav nas učijo v cerkvi in zunaj cerkve. Da se liberalcem postavijo nasproti, to jim je le v cest. Mi Slovenci hočemo ostati pri našej starej, katoliškej veri, in želimo le še to, da bi bile tudi šole uravnane v tem duhu, da bi se otroci izrejali za dobre kristjane. Iz Velikovškega okraja. (Ponočevanje. Krajne table.) Poročali ste menda že, da je pogorel Harih v Vodovnici. Morda bi bili še kaj rešili, ko bi bili hlapci doma. Pa le en sam je bil doma, drugi so šli — na ponočevanje. To nepotrebno in nemarno ponočevanje bi se moralo res prepovedati s posebno postavo. To bi bilo dobro sa gospodarje pa tudi za hlapce. Govori se, da bo okrajno glavarstvo pustilo . narediti nove, krajne table. Zdaj bi se lahko odpravila ta krivica, da so bile te table večidel le trdo nemške. Ali delajo mar te table samo za nemške vandrovce ? Jaz mislim, da so najprej za nas, potem še le za druge ljudi. Mi smo pa Slovenci in hočemo slovenske table ali pa vsaj v obeh jezikih. Kaj bi pa Nemci rekli, ko bi jim naredili trdo slovenske table po vaséh? „Kar sam sebi ne želiš, tudi drugim ne delaj !“ — Opomba vredništva. Ta reč spada v občinski zastop. Srenjski svetovalci naj se tedaj potegnejo za slovensko pravico ! Iz Vogerč pri Pliberku. (Šola in nemški liberalci.) Tudi pri nas pobirajo nemški liberalci podpise za prošnjo , naj bi ostalo pri šolah vse pri starem. Pri nas se je pa malokdo podpisal ; saj naši kmeti ne marajo za osemletno šolo. Dosti je revnih otrok, ki nemajo kaj jesti. Lahko bi šli za pastirje, pa noben kmet jih ne mara, dokler jih mora pošiljati v šolo. Kmetom se godi tako slaba, da morajo najprej misliti na ljubi kruhek, potem pride še le nemški a-b-c. Od D. Dfl. v Dolini pri Krki. (Ne motite službe Božje.) Veseli smemo biti, da imamo Božjo pot, da pride v našo cerkev čedalje več romarjev od blizo in deleč, da se priporočajo Mariji, nebeškej kraljici, ali se-jej zahvalujejo za preiete dobrote. Pridejo pa tudi laki, ki jim ni za molitev, ampak le za kratek čas. Komaj čakajo, da je Božja služba pri kraji in da se začne razveseljevanje. Po leti kegljajo, po zimi pa po ledu igrajo. Popoldne vriskajo tam okoli cerkve , namesto da bi šli k nauku. Taki ljudje naj bi si izbrali kak drug kraj za svoje veselje; Božjo pot pa naj prepustijo pobožnim ljudem. Iz Lipice. (Življenje fužinskih delavcev.) Fužinski zaslužek je koj slab. Vender bi še nekaj zalegel, ko bi ga ljudje obračali po pameti. Ker pa ne poznajo nobenih Božjih in cerkvenih postav, zato nemajo nobenega blagoslova ali žegna. Če celi teden ne bo jedel mesa, v petek ga pa bo! Enkrat z betom, enkrat s pesom! Ko denar potegne , ne ve , kako bi ga prej zapravil, čez tri dni je pa joj. Tudi v starih časih so bili ljudje veseli, še bolj ko zdaj, pa vedeli so, da ima vsaka reč svoj čas in svojo mero. Zdaj so Božji plot raztrgali, pa kaj pomaga, ko jim je revščina postavila še bolj tesnega! Od sv. Lovrenca pri koroški železnici. (Naše bralno družtvo). Tukajšno kmečko bralno družtvo prav dobro napreduje. Dne 27. dec. min. L zborovalo je drugokrat. Pri tej priliki je g. župnik Puščavski razlagal, kako moramo svoj materni jezik nad vse druge jezike spoštovati ter se tudi za nja postavne pravice v javnem življenji potegovati. Naši nasprotniki vedno kriče na vsa usta, da jim delamo krivico, da hočemo nemški jezik zatreti in več takih bedarij, s katerimi pa slepijo le nevedne ljudi. Mi ne zatiramo nikogar, mi se le potegujemo za pravice svojega jezika, ki nam mora biti podlaga našej omiki in našemu napredovanju. Kdor se pa tako podučuje, kakor žele nasprotniki, tisti nazadnje ne zna ne slovenski in ne nemški, in postane res to, kar oni žele, pravi tepec, s katerim potem ravnajo, kakor se jim poljubi. Igrali smo potem po Slovenskem zelo znano šaloigro s petjem „Županova Micikau. Igralci so bili večinoma domačini, pa prav pošteno so se potrudili, da so vsak svojo ulogo rešili bolje, kakor se je pričakovalo. Miciko predstavljala je Marija Hermann (Štefanova) tako živo in spretno, da jo je bilo veselje gledati, ravno tako dobro je tudi Alojzija Ladinik (Lakožičeva) svojo resno ulogo izpeljala. Marija Gati in Fornezi sta se odlikovala z lepim petjem, J. Oswald (Betušek-ov) v Lehnu pa se je kot kmečki fant koj vrlo in krepko obnašal ter je zlasti s svojim petjem družbo razveseljeval. Viktor Gati je pa s svojo šaljivo ulogo vzbujal smeh in dobro voljo med gledalci. Bila je to res veselica vsem prav po volji, in mi smo odboru za njo hvaležni, ter ga samo prosimo, da tudi zanaprej prireja veselice z gledališkimi igrami. — Pri volitvi občinskega odbora v bližnjem Činžatu so dne 17. t. m. prav pošteno zmagali Slovenci. Naj bi tako storili Slovenci tudi po drugih bližnjih občinah! Opomba vredništva Ktera fara bo na Koroškem tako srečna , da bo zamogla prva poročati o podobni veselici ? Kaj dela politika. Poslanec Hren je državnemu zboru izročil naše šolske prošnje. Novi naučni minister pl. Gautsch je slabo potolažil slovenske poslance. Dr. Tonkli ga je namreč prašal, kdaj se bojo naredili slovenski razredi na latinskih šolah v Celji, Mariboru, Gorici in Pazinu? Minister je rekel, da se mora še prej pokazati, kako se bojo obnesle slovenske paralelke na Kranjskem, in če bojo učenci znali dosti nemščine, ko prestopijo v peti razred, kjer je poduk nemšk. Mi pa vprašamo : zakaj mora biti v viših razredih vse nemško ? Cehi, Poljaki, Hrvati imajo že latinske šole v svojem jeziku, zakaj pa Slovenci ne? Tudi zarad ljudskih šol na Koroškem je dr. Tonkli prijel ministra. Gautsch se je izgovarjal na poročila, ktere dobiva od deželnega šolskega soveta Koroškega. Naši poslanci ne morejo zadovoljni biti z večnimi izgovori; treba bo pritiskati na to, da se naredi jasna postava, ki bo konec naredila vsem tem prepirom. — Nemški liberalci so predložili postavo, naj bi se nemščina razglasila za državni jezik; pravice drugih narodov pa hočejo tako obrezati, da bi se o ravnopravnosti ne moglo več govoriti. Sreča je, da liberalci nemajo večine ; naša stranka bo pa se ve da zavrgla ta predlog. — Bolj pameten je nasvet poslanca Tauscheja, naj bi se naredila postava zoper vse tiste , ki k va-r ij o i n p onar ej a j o jedi in pijače. Taka postava bi bila res potrebna, pa kaj pomaga postava, če se pa ne izpolnuje. — Heilsberg je nasvetoval, naj bi žganje prodajala samo država, kakor tobak in sol ; drugi ljudje ne bi smeli žganja ne kuhati, ne prodajati. Vlada še ni nič odgovorila na to. — Vlada je predložila državnemu zboru novo postavo „o črni vojski“ (Landsturm). Vsak, ki je za to, bo moral pod orožje do 42. leta. „0rna vojska“ se bo razdelila na dva kampa. Možje od 37. do 42. leta bojo stražili samo domačo deželo ; tisti od 32. do 37. leta pa pojdejo tudi nad sovražnika, ako bo treba. Bližamo se res žalostnim časom. Kdo bo pa delal, če bo vse vojak? Ali se ne bo zemlja preveč opustila, če jej odtegnejo vse močnejše možke? Kako bojo orale ženske in otroci? B iz mark hoče nekoliko odjenjati v boju zoper katoliško cerkev, da bo imel več duška proti Poljakom. 100 miljonov mark, v našem denarji dobrih 50 miljonov goldinarjev hoče porabiti za to, da bo med Poljaki nakupil zemljo in trde Nemce naselil na njej. Poljake hoče pregnati iz krajev, kjer so od nekdaj prebivali v miru in krščanskih šegah; za Nemce ugrabiti hoče zemljo, ki so jo obdelali in rodovitno storili Poljaki. Nemcem to ne bo prineslo sreče. — V Londonu so se zbrali delavci in sredi me