St. 33.
V Gorici, dno 24. aprila 1900. Letnik II.
l/.li;ij;i vsak torek in petek v
(t'diiu (ih 11. iiri prrtlpoliliM1 z:i uieslo
U'V ob i'». uri ixipoltlu«' /:i di'/.t'lo.
Stiiii«1 po jxjsli pri'jcmiui ali v
Gorici n;i ilom pošiljan celoletno h K..
pollclno i- K. in cctillctiH) '1 K.
I'roilaja sc v (ioriri V lobakaniah
Schwarz v ttolskili ulicali in .1 <• I-
lorsilz v iXmiskili ulicali po 8 vin.
GORICA
(Zjutrinje izdaiije.)
Ureduištvo in upravuištvo st*
iiahajata v «Karodni tiskarui»,
ulica Vt.'lturini h. St. 9.
Dopise je nasloviti na uredniätvo,
oglase in narodnino pa na upravništvo
«üorice». Oglasi se računijo po petit-
vrstali in sicer ako sc tiskajo 1-krat po
1(5 vin., 2-knit po 14 vin., 8-krat po
12 vin. Ako se vučkrat tiskajo, raču-
jiijo so po pogodbi.
Izdajatolj in odgovorni urednik Josip Marušič.
Tiska „Narodna tiskarna" (odgov. J. Marušič).
Pocjletl nazaj in naprej.
(l)opis)
Lclos je iniiiolo 100 Icl. (nlk;ir je
iiinil / ;i (I M j i Ü <> r i s k i <r r o I' in s lem
jc preiicha.la iiaša dežela. bill samo-
slojlia (I Y'A \\ V i CM.
Ako sc o/rcino nazaj v dobo. ko
so vladali našo dcžclo goriški ^rolje,
inoramo reč.i. da njili vladanjc in bilo
za dcžclo kaj blagoslovljcno. Dcžela
(ioriska je l)ila ziin c in a rj en a še
lnjlj kakor pozncjc in jc se dandancs.
Zc za časa vladanja ^oriškib «jro-
Ibv so hrepeneli po nnsi deželi zaliodnji
njc sosedje, bogali Jienečani, kateri so
nameravali pridružili našo deželo He-
nečiji. Po smrli zadnje^a goriskega
groia pa so porabili priliko ler ndrli v
deželo in jo posedli. llabsbu ršk i
v I a d a r j i so niorali z silo olcli de-
zclo od Benccanov, kalcril: vojska je
vcckral pnslosila lepo naso dcžclo. Be-
riečani so bili več stolelji lindi nasi
sosedje. To je bilo krivo, da je za-
oslajala naSa C.oriska v napredku in
blagoslanju.
Razmerjc se je sprcmcnilo šele po
padcn niogočnega Napolcona I., ki
je vladal v dcželi, zdrnžcni z llirijo.
Napoleon je bil zadal sinrlni udarec
ponosni Benečiji lor lako odstranil ne-
varncga našega soseda. Da je bila do-
bila A vsl rija Heneci j 0 P() JVapo-
leonovem padcu, ni bilo za dczclo
(iorisko poscbno u^odno. Nase miicnje
je, da je bilo lako kaj neiigodnu.
l'oprcj jc Bei cčija vsled vcdnili
napadov in nevarnoslij, da bi posedla
deželo. bila vzrok. da nismo mogli nii
(ioričani napredovali. Ko pa je bila
dobila Avslrija Benečijo. je bila a.v-
slrijske vladc vcč.ja skrb obrnjena
preko nasc dezcle v Benečijo in zopcl
snio bili zaposlavljeni.
JMilijoni so roniali v ilalijanske
pokrajine, da bi se pripravile za našo
državo. Godilo se je lako, kakor
kadar se mečc psn mesa zato, da lie
lajainne grize in da je iniren in krotak.
Pozabilo pa se je l)ilo na dejstvo, da
ko se nasili, bode se z vočjo silo se
zagual na dobrolnika, za j)lačilo, da ga
je krmil.
Uboga Cloriska je bila vedno med
pozabljenimi. üoije maliin dezelain
med velikinii!
Med naji'aznejse dobrole, kalere
je dobila naša dezela od vladarja
babsburške dinaslije, smeino šleti usla-
novilev c. kr. k in e I i j sk eg a d ni-
si v a po ccsarici Alariji Tereziji. Polje-
dclslvo in gospodarslvo sploli, ki j<'
bild poprej zelo zancmarjciio. da je
naše Ijiidslvo večkral lakole Irpelo in
umiralo, zacelo je polagoma napre-
dovali.
Ko je napočila nova doba. doba
železnic, ostala je Goriska zopcl po-
zabljena. Ko se je zidalo južno že-
leznico, ni se oziralo na našo deželo.
Večkral so merili železnico po
So ški dolini, a vse npanje jc spla-
valo doslej po Soči.
Prcd Icloin 1866. se je z golo-
vosljo govoi'ilo, da (lobimo ležko pri-
čakovano zeleznico, ki bi povzdignila
zapnsčeno gorsko stran, a nesrecno
leto nam jc ))rineslo mesto železnice
li 11 do vojno na severu in jugu.
Da jc zgnbila naša država 1. 1 S66.
Benečijo, ne smeino mi Slovene, i in
Ac posebcj goriški Slovenei bili
nezadovoljni, amj)ak narobe. J^'av je,
da se je lako zgodilo; a nasa vlada
bi morala l)olje skrbeli za zanemarjene
pokrajine ob m<iji. Nič lacega se ni
zgodilo, ampak oslalo je vse pri sla-
rcin.
Goriški Slovenci se ne moremo z
zadovoljnosljo spominjali davno mi-
nole dobc vladanja goriskili grolov,
nili ne dosedii.nj(;ga. bivanja | od oki'i-
Ijcin niogočnc Avslrije. Ta je sicei'
mnogo slorila za Primorsko, a poseb-
nib dobrol nismo bili deležni Slovenci
na (ioriskeiii; kar se je slorilo za IVi-
morjc, dobil je vse Trsl, kalcrega je
Avslrija j)ovzdignila na sctlaiiji visck.
Znamenja kažejo, da bode v bo-
dočnosli ludi na (Joriskom bolje. V
najki'ajsem času npaino dobili vipav-
sko in sosko zeleznico. S lema crlaina
pričnc golovo za naso deželo nova
doba, do ba na p red ka.
Kmelijskim nasim pridelkom se
bode odprla. pol v svel. Ob nasib vo-
dali se bode razvila živabna obrinija.
[Jpamo, da nas narod je dovolj izo-
biažen in zaveden, da bode znal izko-
rislili ngodnosli, kalcre se mn ponii-
dijo v bližnji bodočnosti.
Kmelijstvo bo Ireba povzdigniti
na višjo slopinjo. To naj se zgodi s
pomocjo dezelnega kmelijskega druslva
in s pomočjo krajnib gospodarskib
drušlev po dczeli. Kaziimništvo nase
po dežcli ne sine držali križcm rok,
ampak loti naj se organizacije kme.t-
skega si an n. Drugače iilegnemo doži-
veti, da se naselö v deželo z želez-
nicanii tujci, ki vzamejo domačinom
boljši kos kruha od ust.
Poleg kmelijstva ne smeino po-
zabili na obrtnijo, kalere se lolijo
golovo tujci. Kar ne zmore v lej
stroki pojedinec, to zrnorejo gotovo
druslva. kalcra bo Ireba uslanavljali.
Za vsako obrtnijsko vecjc podjelje je
treba združitve.
Ako bodemo znali Slovenci izko-
risl.ili ugodnostij in dobrol, kalere se
nam ponndijo v kralkej dobi, smemo
upali. da naslopi za nas boljša, sreč-
nejša doba. V lej nadeji obliajajmo
šlirislolelnico združitve Goriškega z
Avstrijo. Bodočnosl naj l)ode srečnejša,
kakor je bila preteklosl.
Dopisi.
Iz iK'itcljskih krogov na (ioriškem.
(„N a I* od n o-nap rednemu" dopisniku
v „LJčit. TÜV." žtv. 11.) V glasilu sloven-
skega učiteljstva je objavil dopisnik dopis o
shodu narodno-napredne (??) stranke na
Goriskorn ter povzdiguje v deveto nebo
».program" iste stranke, kolikor zadeva
Solo in učiteljstvo. — Mi pa trdiino, da nas
je pustil „program" hladne, prav hladne, ker
vomo, da so le besede — za katero že li-
sicM ne da ničesa, ker je dovolj zvita, da bi
verovala praznim besedam.
Vsak raziumiik ve, da pravi program
so osebe, ki ga izvršujejo ; osebe pa, ki no-
sijo zvonek pri novopečeni narodno-napred-
ni (!) stranki na Gori^kem, so nam znane.
naši stari znanci so — poznamo jih kot
zatiralce prave svobode, pravega napredka;
ligovo |)(M-j(^, za katero se zdaj skrivajo, ko
so se razkrinkali, ne zakriva njih nagoto
na|)ram resnicno naprednernu učiteljstvu.
Gabršček in pa naprednost si nista v so-
rodstvu niti v devotem kolenune! Njegovo
prijaleljstvo do učiteljstva j(i pač dobro
znano. Svobodnjak Gabršček in njegovi klici
po policiji in korbih so pač Se vsakemu v
spominu. Kolegom, ki se dajo loviti na nje-
gove limanice, iz srea privoščimo vse „lepe"
naslove, s katerimi je obkladal ueiteljstvo
pred letom dni. Smešni so izgovori, da za
Gabrščeka niso, ampak za stranko, ko vemo,
da on je pri stranki — krarnar. — Na to,
kar kvasi do|)isnik, ki je bil neki učitelj ta-
krat na Livku. ko je učiteljeval znani Drej-
cek, o prevzetju učit. plač od strani dr žave,
ne rečemo druzega, nego da ga zavračamo
na besede, katere je spregovoril naučni mi-
nister deputaciji avstr. učiteljstva.
Pot, katero je nasvetovala resolucija
„nar.-napredne stranke", je že stara, za into
se je potegoval dr. Gregorčič in grof Co-
ronini še prej, ko se Gabrščeku niti sanjalo
ni, da bo nosil zvonek v novej stranki, ka-
tero bi bil pred letom ozmerjal po svojem
načinu, ako bi se bila osnovala brez njega.
Kar kvasi resolucija o državni podpori
deželi naži za ljudsko šolstvo,je maslo koga
druzega, ne pa stranke, ki je v tern pogledu
sraka s pavovim perjem.
Kot posebno naklonjenost nove stranke
do učiteljstva naiUeva dopisnik — izvolitev
dveh učiteljev v odbor. Izmed 21 odborni-
kov sta dva učitelja; — v „Slogi" pa sta
tudi dva izmed devetorice menda. Katero
je več?
Vsled tega zahteva dopisnik od nas,
da naj bi se z vso dušo in z vsem ognjem
oklenili nove stranke. Ti šmentana reč. Šua-
marji bi hoteli nič več in nič manj, kakor
vse duže učiteljstva ! Skromni pa niso ti
novo-strankarji! Kaj mislijo, da so naäe
du.^e tako po ceni, kakor kramarjeve — za
srajce ! Naših duž, vseh dus, da bi vam dali
kar z ognjem, tega ne doživite. Lahko vja-
nietn cenene dušice v večjern ^tevilu ; a vseh
nikdar in nikoli ne. Nekoliko vam jih pa
radi prepustimo, le imejte jih. Smeäna je
trditev, da je skoro vse učiteljstvo, brez
nialo žalostnih izjem v taboru nove stran-
ke. Mnogo je uči te Ij ev, zavednih uci-
teljev, ki biv resnici morali iz-
gubiti zadnjo iskrico stanovske-
ga ponosa, ako bi hoteli pristopiti v
stranko — Gabržčekove „Soče". Raje- na
vislice, nego za staf'azo krutim zatiraleem!
Onemu, ki nas je pital z najnesramnejšimi
pridevki, katerim lastnik je lastnik glasila
nove stranke, da bi bili priganjačiV Nikdar
in nikoli ne ! Toliko slovanske krvi se äe
pretaka po naših žilah, da se ne spozabimo
tako daleč.
I, 1 S T K K.
Pravni običaji,
ohranjeni v ljudstvu na Tolminskem
(in nekoliko na Bolškom).
Halo sjiravijo uže nekaj dnij peed
svatbo na nov doin nevoslin. Pri tej priliki
mora se nevesla odkupiti, t. j. plačati lan-
tom tiste vasi nekaj za to, ker odide iz
vasi (izpod njihovegn. „kraljeslva"? Nu,
<luvki so mnogovrstni!) Oe gre iz svoje vasi
skozi drugo vas: mora plačati na obeh
krajih. Včasih so i prepiri zaradi tega; po-
sebno, če dotična nilad(;nka ali njena
hiša ni v milosti pri lantih. Včasih žugajo
uže prej, da onega dne ne bo dobro. To
se je zgodilo nekje pred Jeti. Gospodar si
pa naroči za določeni cas — žandarje in
prišla sta 2 iz T. dva iz K. in reč je bila
pri kraju. Denar za doto se izplača po do-
govoru. Včasi pa so zaradi tega pozneje
prepiri.
16. Ali se daja tudi nepremakljivo
blago za doto?
16. Nepokretno imelje se ne daja za
doto; to ohrani oni sin, ki dobi gospodar-
slvo v roke, t. j. glavni dedič. Zgodi se pač,
da oče svoje premoženje razdeli mej 2
olroka; a navadno tu ni sreče, mini in
složnosti. — Glej St. 49. spodaj.
17. Ali plača kaj zet očetu ali neve-
sliniin sorodnikom ali nevesti?
17. /enin no plača nič tastw, nevesti
pa kupi obleko, če je bogat; ona njemu pa
nai-edi srajco za poroko.
18. Kaki so glavni obredi pred svatbo,
o svalbi, na nev(^stinem domu, na poli do
cerkve, v cerkvi, izvzemši cerkv. obred, pri
vhodu do nevestinega doma. v .stanovanji
(hiši) i drugega dne zjuli-aj?
18. Svalba se vr.ši lako: / vsako stra-
ni povabijo posebej „na ohcet" (svatbo)
svoje sorodnike ali znance. Kolikor jn
drugov, toliko jo troba družic, Ženin si iz-
bere jednega druga za slarasino (na Bolskem
je „banderar" — brautluhrcr). Svatbo na-
pravljajo na obeli straneh, „če se rajma",
— ali pa le na ženinovern domu. Uže zve-
čer pred svatbo in prej streljajo (mlade-
niči) drugovi na cast ženinu in nevesti s
pištolami. Na domu pa v tern pripravljajo
vsega potrebnega. Tudi vina si kupijo za
take prilike, naj si ga sicer nimajo. Pride
dan poroke. Gosti se snidejo pri ženinu, da
bi šli po nevesto. Po poti streljajo ild. Kjcr
so bolj premožni in krajne razmere to do-
puscajo, ondi se vozijo — konji in vozovi
so olepšani. Družice kupijo rože za olepša-
nje. Na nevestinem domu jirn ne dado takoj
v hi.šo iti. Prašajo jih: po kaj ste pri.šli?
itd. Na zadnje jih puste v hišo. Ko se ne-
koliko okrepčajo, začne starašina nagovor.
Nevesta joka. Potlej gredo v cerkev. Po
poti slreljajo in sicer drugovi streljajo iz
pistol, vse drugo se pri tern raduje. — Na
Bolškem ndsi jeden Cant spredaj kako po-
dobo svetnika. Če koga srecajo po poti»
dajo rnu pitja — vina in žganja. (Na Bol-
škem takrat zaprö važki fantje poti, da se
momjo odkupiti!) V cerkvi se izvrSi obred,
veekrat So sveconik tu izpregovori, ter po-
uči so nova zakonska: kaj in kako. Pri
lein se navadno ženin resno drži, drugi
ušesa naslavljajo in zijujo, a nevesta si
brise oči. — Po nekodi je pri tej priliki tudi
navadno darovanje ali oler (na Bolškem).
Po dokonöanili cerkv. obredih, gredö
k g. nuncu, da se vpiše v nove bukve, kjer
še do zdaj ni bilo njegovega imena, potem
pa „rajat" v krčmo (na Bolškem). Neki pa
gredo naravnost na nevestin dorn še jeden-
krat — če so razmere take, in še le drug
dan na ženinov dorn.
Ko imajo priti do ženinovega doma,
vteče nevesta nagloma naprej. Ko pridejo
drugi svatje, je nevesta že notri, a duri so
zaprte. Nato se začnc dvogovor: „Mi smo
prišli po naše, prosimo dajte noter; inore-
biti je tu". „„Kaj pa kaj? itd."" „Ali imate
pisanje, da ste pravi"? itd. V hiäi mu ponu-
jajo prej kako staro babo ali otroka, potlej
družico, slednjič mu še le pokažejo pravo,
ter mu dovole vstop k družbi. To bese-
dovanje traja včasi dolgo; ljudje gledajo na
to: Neki starašina je jedenkrat sam skri-
voma zaprl duri, ko mu jih je bil hišni
gospodar prenaglo odprl. — Kaj porekö
ljudje, si je mislil — da še govoriti ne
znamo!
Vsedejo se za mizo. Ženin in nevesta
na sredi skupaj, pri njima pa starasina —
drugi okoli. (Radi povabijo tudi g. nunca,
da so bolje „štimani"!) Vesele se. Govore,
pojö. Na peči in zunaj okoli hiše so menda
šeškarji, (na Kranjskem pravijo „prežavci").
Kar ostane na mizi, izgine v take lačne
želodce! — Kar je sladkarij in takega če
je sploh kaj — ostane na mizi do zadnjega.
To si navadno razdele pozneje, da imajo
kaj pokazati doma.
Zraven starašine je pravi išaljivec
„trušar" — kuhar. Misli si spakeža. Prinese
ti pokrito posodo; pa de: Tega se pa ne
sme nijeden dotakniti, ali pa si kaj dru-
gega izmisli. A nekojim se zaene daniti v
glavi, ter pograbijo iz sklede polno pest
lešnjakov, „kon/ektov" gorske sorte.
(Dalje pride.)