Dr. O. I.: 14 Cmi kkiž pei hbastoycu. Le Caharija Nvirnberger ga ni prav maral, to pa le radi tega, ker ga njegova žena ni mogla trpeti. Katarina Nurnberger je bila, kakor smo že slišali, ženska globokega verskega prepričanja, a v drugem oziru nestrpna proti vsakemu, ki ni bil njenega naziranja. Župnik Morenus ni bil ozkosrčen glede verskih načel, ampak je z bistrim oCesom spoznal vsakega, ali je njegovo mišljenje tudi odkrito, all je pa njegovo ravnanje samo na zunaj v smislu obstoječih načel, v srcu pa je sovraštvo in zavist. Prišlo je tedaj samo od sebe, da župnik Morenus ni dostikrat prišel v Nurnbergerjevo hišo, ker ni maral za prazno govoričenje Nurnbergerjeve žene, ki se je hotela povsod vmešavati; tem rajši pa se je mudil pri Pernhardu, ker ta je vedel povedati vedno kaj zanimivega iz svojih večletnih skušenj na polju uprave ali gospodarstva. Bilo je neki pondeljek popoldne. Bil je prav rroč dan, ko je prišel župnik Morenus k trškemu sodniku. Sedla sta v hladno utico, obraščeno t vinskim trsom. Prijazna žena trškega sodnika je takoj prinesla svežilne pijače. Razvnel se je kmalu živahen razgovor. »No, kaj rečete gospod župnik, glede sekte skakačev, ali niste videli nove kapelice, ki so jo postavili Radehovčani,« vpraša Pernhard. »Sem vidc',« odgovori župnik, »čuditi sem se moral, s kakšno naglico so jo postavili, prav čedna stavba je.« »Popolncrna moram vam pritrditi, gospod župnik, občudujem sam veliko vnemo, vendar se bojim, da se cerkvena oblast ne bo spodtikala nad tem.« »Zakaj vendar,« se zavzame župnik, »dosedaj nisem našel nič napačnega; vodja sekte, Koloman Šef, je bil pri meni, na moje vprašanje mi je razložil vse in obljubil sem mu, da se udeležim njihovega slavljenja, ki ga imajo vsako mlado soboto zvečer, takrat pa bo še posebno imenitno, ker se slavi ob enem postavitev kapelice.« »Na to sem pa radoveden,« meni Niirnberger, »saj še nisem nikdar videl, kaj prav za prav delajo ti Ijudje, pravijo, da uganjajo vclike norčije.« »Ni lepše prilike kakor sedaj,« povdarja župnik, »pa si oglejte vse, da morete soditi.« »Bi že šel rad, a potem me še bolj črtijo, posebno Nurnberger,« ugovarja Pernhard. »Kaj ta, naj ne bo tako ozkosrčen, saj njegov brat Štefan na Štraleku tudi na tihem odobrava to gibanje.« »Vem, vem, gospod župnik, a on je zelo preTiden in nikdo prav ne ugane, kakšnega mišljenja je.« »Pa ga povabite, da se še on udeleži te prireditve, mogoče vzame še svojo hčer seboj, ji bode tudi ugajalo, če pride med ljudi, saj vedno ftepi doma, odkar je odšel mladi Herberstein.« »Da, res je,« pritrdi trški sodnik, »bil sem še pred tednom tam, ker sem imel opravka v gradiču, drugače je bila Agata vedno tako vesela, a sedaj je tako otožna, in ko sva sedela skupaj s plemičem in sem omenil mladega graščaka, da ga vsi pogrešamo, se je spustila gospodična t jok, zapustila je nagloma sobo in nisem je vidcl tisti dan vefi, ali ji je vendar šel mladi baron tako k srcu, res, smilila se mi je.« »So težave in tajnosti,« pravi župnik na pol tiho. »Vi govorite zagonetno,« reče trški sodnik in napeto gleda župnika, »vam bo kot dušnemu pastirju kaj več znanega.« »Znano in tudi ne, a govoriti se ne da o tem, sedaj še ni čas.« »Nikakor nočem siliti v vas, saj nisem Niirnbergerjeva žena, oprostite, da sem se tako daleč predrznil, a ostane pri tem, da grem v Štralek in povabim oba, da prideta prihodnjo soboto v Radehovo, ko se slavi stavba kapelice.« »Dobro, gospod trški sodnik, naj le prideta, bomo vsaj videli, kaj počenja ta družba.« S tem sta se poslovila. Župnik je odšel pri stranskih vratih skoz sadonosnik in tako prišel v župnišče, ker ni hotel, da bi ga videli Niirnberger ali njegova žena. A le-tej odbod in prihod župnika ni ostal neopažen, gledala je skoz okno podstrešja, ko je zapustil Morenus svoj dom ter čakala tako dolgo, dokler se ni vrnil. »Le čakaj, ti protestant, ne boš dolgo v Šent Lenartu,« je zapretila Katarina na pol glasno sama pri sebi, se podala v pritličje ter potolažila sveto jezo s krepkim požirkom ie pigkerča, napolnjenega z vinom. _ V. SKAKAŠKI VEČER. Nakoliko časa se gospod&ri Z lažjo, zvijačami in sleparijo; - Nazadnj« vsak lainik ¦• i&m pokvari. Stritar. Koloman Šef je imel s svojo sekto srečo. Glas o čudežu hitrega uničenja miši, ki so se pojavile t toliki množini, se je raznesel kmalu po celih Slovenskih goricah in še dalje. Ljudje so res verjeli, potrdilo jih je pa Se bolj v tem mnenju, ko so zaporedoma ozdravele osebe, ki so se zaobljubile h kapelici božjega groba. Tako so ozdraveli Matej Murko, sin Gregorja Grempas v Šombartu in drugi. Gregor Šindler v Partinju se je kot mlad fant rad tepel; neko noč pa je priSel nepravlm fantom v roke, nabili so ga pošteno, vsled udarcev po glavi je oslabel vid, tako da je bil skoraj slep in to že nekaj let. Kakor je bil prej brezbožen, tako je postal sedaj ponižen, zahajal je pridno v cerkev. Poskusil je tudi že marsikaj, da bi ozdravel, a bilo je vse zastonj. Slišal pa je o novi kapelici in o .udsžih, ki so tam godijo. Podal se je tedaj v gpramatvu itoJ« m*ter« na pot t Rad«hovo na dom Kolomana Šef, ki je bil ravno namenjen iti v kapelico. Ko mu je slepec vse razložil, nasvetoval mu je Šef, naj se zaobljubi k božjemu grobu ter daruje telico. Mati, ki je ljubila sina nad vse, je takoj vse obljubila. Šef je položil roke na slepčeve oči ter mrmral neke besede, nato oba odpustil z navodilom, da naj uporablja gotova sredstva, katera je natančno naštel. V osmih dneh se naj zopet javita. To se je tudi zgodilo in glej čudo, Gregor Šindler je videl vedno bolj in bolj in ko je minulo pol leta, je bil čisto zdrav. Kako veselje je seve imela Šindlerjeva mati, »i lahko vsak misli, najboljše pa je imel Šef, ki je sprejel zraven lepo rejene telice še obilo drugih darov. In glas o čudodelni kapelici božjega groba ja žel še dalje. A pravo je šele prišlo. Sin posestnika Ožbolta Lukašic iz Zamarkove, Martin, se je nekoč pri prekopavanju zemlje močno prehladil. Dobival je živčne napade vedno bolj in bolj, nekaterikrat je obležal kakor mrtev. Nobeno zdravilo ni pomagalo. Po uporabi vseh domaCih zdravil in vseh mogočih poskusih z različnimi molitvami, ki so v stanu pregnati bolezen, se starSi nlso vedeli obrniti že do nikogar v»C. Bolezen je postajala vedno hujša. Že nekaj dni so vili silni krči ubogega Martina, stokal je v močnih bolečinah, loda pomoči ni bilo. V obupanoeti sta stala starša, ki sta imela sicer obilno premoženje, ob postelji edinega sina. Proti jutru na dan sv. Matevža pa je postal Martin po velikih bolečinah čisto trd, ni pomagalo nobeno drgnjenje, bolnik je ležal v postelji kakor mrtev. Srce ni več bilo in na obrazu je nastala posebna bledoba kakor pri mrliču. Tudi pero, nastavljeno pod nos, se ni ganilo, znamenje, da ni več življenja v telesu. Pripravili so vse, da položijo mrliča na mrtvaški oder. OČe se je podal v trg, da naznani župniku smrtni slučaj in odredi vse za pogreb. Ko koraka ves zgubljen in potrt po potu skoz Crni les, sreča ga Ivan Serk iz Navarde. Slišal je, da je Lukačičev sin nevarno zbolel. Zato takoj vpraša, kako mu je. Ko pa stopijo Lukačiču solze v oko in zamahne z roko, kakor bi -hotel pokazati, da je sin mrtev, stopi Serk bližje, prime Lukašica za roko in pravi: »Ne obupaj, dragi sosed, še je pomoč.« Lukašic pogleda pozorno Serka, katerega je poznal kot resnega, vernega moža. »Ce je človek mrtev, ni več dosti pomoči,« reče Lukašic z zategnjenim glasom in hoče iti dalje. »Čakaj no, da ti nekaj povem, hvaležen mi boš.« Ogovorjeni obstoji in gleda soseda, kakor bi hotel reči: sin je mrtev, obuditi ga ne moreš. »Vidiš, dragi sosed,« povzame besedo Serk, »jaz sem bil tudi hudo bolan, že dolgo sem imel bolečine v želodcu, pri vseh ljudeh sem bil, ki zdravijo ljudi, a vse skupaj ni pomagalo nič, spil sem toliko zdravil, da bi lahko gnala tri dni mlinsko kolo. Nekega dne, ko sem bil že čisto obupan, pride k meni sosedova Micika, zelo pobožna ženska ter mi pripoveduje, da pomaga Koloman Šef iz Radehove vsakemu, kdor se do njega obrne. Storil sem tako- šel sem takoj drugi dan k njemu, povedal mu vse, nakar mi je rekel, naj se zaobljubim k božjemu grobu ter darujem dve sveči; dal mi je še neko grenko tekočino in naročil, kako moram živeti zmerno. In glej, čudo, po nekaj dneh je bilo že boljše, in zdaj sem zdrav, da bi lahko prebavil žeblje. Poskusi, Koloman Šef zna več kakor hruško peči, on je od Boga poslan, da nam pomaga.« Dalje bo sledilo. Nevidno kraljestvo. ¦: (Pravljica.) ! (Konec.) »Seveda, seveda, to je ona. Kaj ne, da, lepe sanje sem ti poslal. Idi tja, govoriti hoče s tabo!« - Sedla sta na zlato klop in sta se pogovarjala, dokler ju kralj ni opozoril: »Zdaj je dosti! Ti, Tone, moraš domov. Prenočiti tu ne moreš, nimamo postelj, ker sanje ne spe, ampak so po noCi na zemlji pri ljudeh. Ti pa, kraljičina, moraš na posel!« Tone se je opogumil, rekoč: »Ne grem odtod! Ali ostanem tu, ali pa mi dajte kraljičino s seboj za ženo. Brez nje mi ni več živeti!« »Moj najlepši san mi hočeš odvzeti? Toda bodi, ker si mi rešil življenje. Ko prideta na zemljo, vrži njen pajčolan skozi podzemska vrata nazaj v mojo deželo. Potem bo postala človek, zdaj je le san.« Tone je kralja zahvalil. Pomisleke je pa le še imel radi kraljestva, ki ga kraljičina najbrže pričakuje na zemlji, ki ji ga pa seveda ne bi mogel datl. Kralj je obžaloval, da jima nima dati vidnega kraljestva, pač pa hoče za nju izbrati največje in najlepše nevidno kraljestvo. »Kaj mi bo pomagalo kraljestvo, če ga ne vidim?« »Tl in kraljičina ga bodeta videla. Videla bodeta gradove in vrtove, go- zdove in travnike. Prebivala bodeta v tem kraljestvu, se tam sprohajala in sploh delala, kar se vama bo zljubllo. Drugi ljudje pa ne bodo videli nlč.« Tako se je zgodilo. Ko sta bila na zemlji in sta vrgla pajčolan skozi vrata, sta na mah sedela na starem mlinskem kamnu pred Tonetovo hiSico. Vsa srečna sta bila in sta kramljala, dokler se ni prikazal mesec na nebu. Tedaj se jima je zdelo, kakor da bi temen oblak stopil pred svetlo ploščo in obenem je padla pred njiju na tla velika zgubana ruta. Nato je mesec zopet zasvetil. Dvignila sta ruto in sta jo razprostrla. Videti je bila, kakor zemljepisna karta. Po sredini je tekla reka, mesta, gozdovi in jezera pa so bili ob straneh. Sedaj sta vedela, da je to njuno nevidno kraljestvo. Ko sta se ozrla na hišico, sta videla krasen grad, v katerega sta stopila kot kralj in kraljica. — Drugega jutra je vedela vsa vas, da se je vrnil Tone sanjar in da ima s seboj tudi ženo. Vaščanom žena ni nič kaj ugajala. Prenavadna oseba se jim je zdela, premajhna in prešibka. Tudi obleka ji ni bila dovolj bogata. Pač niso videli, da je bila to kraljičina. Niti niso opazili, da se je hišica izpremenila v grad. Kraljestvo, ki ga je dobil Tone, je bilo res nevidno. Tone se ni brigal za ljudi, ampak živel je s svojo drago kraljičino vesel in zadovoljen v svojem kraljestvu. Dobila sta šest otrok, drug lepši od drugega in to so bili sami kraljeviči in kraljičine. V vasi seveda tega ni vedel nihče, ker so bili ti ljudje povsem navadni in tudi premalo pametni, da bi to uvideli. Vremenski preroki iz živalstva. Niso samo lastovke, pri katerih se iz visokega ali nizkega poleta sklepa na dobro ali slabo vreme, dobri vremenski preroki, tudi druge ptice tukaj veljajo. Če se n. pr. zbirajo ptice pevke, ki pri nas prezimijo, v velikib jatah, bo nastopil hud mraz/Dež se obeta, ako se podajo kosi in drozgi na prosto polje za živežem. Krokarji visoko pod nebom in galebi daleč od morja naznanjajo veliks viharje. Nemirne in glasne race in gosi so preroki deževnega vremena. Poje taščca nizko v grmovju, pride nevihta, lepo pa ostane, ako prepeva visoko v drevju. Čuki in sove se prav nič ne ogla- se, ako ima biti kmalu snežno aJt deževno vreme. Celo svinje so vremenskl preroki. Preden nastopi vihar ali se prične de ževje, postanejo nemirne In neprestano krulijo. Psi so v takem slučaju leni in zaspani, krt dela vedno več ln hitreje krtine in iz nastopa številnih kresnic v poletnih nočeh tudi lahko sklepamo na deževno vreme. Za smeh. Majhna jajca. Gospa: »Oj, danes ste mi prinesli tako majhna jajca!« — Kmetica: »Jajca so sveža, da so majhna, temu nisem jaz kriva.« — Gospa: »Seveda ste krivi, zakaj ste jih pa tako hitro vzeli iz gnezda?« Psička bi rad. OCe: »No, Mihec, kaj bi rajši imel, malo sestrico ali malega bratca?« — Mihec: »Če že smem izbirati, bi pač imel najrajši malega psička.« Uganke. 1. Rešitev dopolnilne uganke: Vodilo. Simon Jenko. Zarja dan prlpelje, dan darove razne s sabo nam prinesf tužne in prijazne. Žalosti se znebi, < preden dan ugasne, al spomin ohrani na trenutke jasne. To vodilo zlato za življenje kratko kožo ti obrani dolgo časa gladko. 2. Rešitev Stritarjeve nganke: Kossok, poiž, črešnja. 3. Nove uganke: Kdo se joka, kadar sije solnce? Kam gre zajec, ko je eno leto star? Kdo ima oči, pa sam ne vidi se? Katero zeleno drevo nima listja?