Skrbimo za mladinoP To so te dni Bklepali klep na klep", hakor je dejal Levstik, in topet enkrat so tožili, kako je miadina našib doi pokvarjena. Tragični in pretresujoči slučaj dijjaka Szilicha in Vončine, ki sta se ustrelila *na grobu SziHchore matere, je dal povoda pravim jeremijadam o izprijenosti mJadiue. A še ni poleglo razburjenje zaradi tega dvojnega samomora, že se je raznesla govoriea, da so štirji dijaki hoteli umoriti svojega profesorja in se posvetiti razbojniškemu žifljenju najprej v kočevskih gozdih, potem pa doli v Afriki v velikem slogu. In zdaj se zopet čita, ¦&& se je na Eeki neki dijak hotel v šoli ustreliti. Ti slučaji so gotovo žalostni pojavi, ali generalizirati jib je krivično in je obenem tudi bedasto, ker generaliziranje služi samo agitaciji za gotore tendence in Jovira ali pa onemogoča spoznanje resničnih rzrokor in nagiboT omenjenemu dvojnemu samoumorn in omenjeni dijaški zaroti/ Z druge strani pa tudi ni dorolj, če se reče fantje so bili leni, so bili zanikrni in tako nesrečnega temperamenta in slabih nagnenj, da so bili zmožni za vse in da bo vedno takih ljudi na svetu in tudi najidealnejši profesor ne bo mogel z njimi izhajati. Tndi taka samarična rešitev teb slučajev ni na mestu. Treba je seči globlje in vzeti te dogodke v najresuičnejši pretres. Polrebno in koristno bi bilo, da se s temeljito preiskavo treznih in objektivnih ljudi preiščeta ta dva slučaja rsestransko. Zgoditi bi se to moralo približno tako, kakor se je zgodilo te dni na Francoskem zastran slučaja, ki je še vsebolj tragičen kakor sta zgoraj označena. V Clermont-Ferrandu je neki 17 let stari dijak t šoli med latinskim poukom popoldne ob 3. uri in 20 minut naenkrat vstal, je šel do katedra, se molče priklonil profesorju in *) Ta izvrstni elanek je priobčil nSlovenski Narod" v 143. štev. Oredn. ge — ustrelil. Zadel se je tako dobro, da je obležal na tnestu mrtev. To je bilo pive dni preteklega meseca. V mestu je nastal vihar. Profesorja Iatinskega jezika so hoteli razburjeni meščani kar linčati. Seveda je šotska oblast takoj uvedla obligatno preiskavo, toda vlada je šolski oblasti vzela vso stvar iz rok in je sestavila posebno preiskovalno komisijo, v kateri sta bila dva bivša šolnika in dva izkušena preiskovalna sodnika. Ta komisija je dognala, da zadene profesorja le majhna krivda, največja krirda pa samomorilčeve součence. Ti poslednji so samomorilca neusmiljeno preganjali, ker je bila njegova mati lahkoživa ženska in vsak čas zapletena v kak škacdal. Neprestano so mu očitali to mater, neprestano bo mu dopovedovali, da je osramočen za vse življenje, venomer so mu očitali, kako more živeti ter ga razglašali za strahopetnika, ker si ne vzame življenja. Končno so mu s kredo zaznamovali prostor pri katedru, kjer se mora ustreliti, in določili so mu uro in minuto, kdaj da mora izvršiti samoumor. In fant se je res vdal temu strahovitemu terorizmu, ki je trajal več tednof, in si je končal življenje. Nekoliko je nanj vsekako tudi vplivalo dejstvo, da je v latinščini slabo napredoval. Preiskovalna komisija je tudi konstatirala na podlagi primerjanja pismenih nalog samomorilčevih iu nalog drugih učeneev, da je profesor samomorilca res strožje klasificiral kakor druge dijake. Samomorilec je iz tega sklepal, da ga profesor, ki ga je tudi sicer rad zbadal in pouižeral, preganja in si domišljeval, da se to godi zaradi njegove malopridne matere, da ga torej tudi profesor zaničuje in zatira. Vlada je profesorja ostro disciplinirala, 5eš, da ni bil objektiven učitelj in da je pomaujkanje pravičnosti ter poniževanje in zasmehovanje ueencev nekaj neodpustljivega. Tudi pišejo listi, da je bil ta profesor, dasi v svoji stroki izborno kvalifieiraD, vendar slab Tzgojitelj in slab učitelj, in utemeljujejo svojo sodbo s tem, da dober vzgojitelj in učitelj vedno tudi doseže razmerno dobre učne uspehe, a kdor jih ne doseže, da je tega najve5 sam kriv. Težko je lajiku soditi, v koliko je to stališče glede učitelja utemeljeno. Eno pa stoji: Učitelj je v šoli absoluten kakor ruski car in zato mora biti dobrohoten prijatelj mladine in strogo objektiven. Kadar ruski ear strune preveč napne, počijo bombe. Die Macht des russischen Herrschers ist beschrankt durch den Zarenmord. — Ali se mar v glarah oaše mladine porajajo že taki pojmi? Ge učitelj ne upošteva individualnosti posameznih učencer, če jih šikanira, zasmehuje in ponižuje, kar s svojega piedestala posebno labko dela. — Ko sem jaz v šolo hodil, sem tudi imel profesorja, ki me je za mojo nedolžno porednost krraro šikaniral — potem se ni čuditi, če dečka, ki nima zadostno odporne moči v sebi, požene v obup. Pri Tojakih vidimo, koliko ljudi poženejo šikane celo v grob. Ljudje mislijo, da je učiteljski stan lahak. Kako neumno je to mnenje! Poučevanje in vzgajanje je silno težka stvar, posebno pri tolikem številu dijakov. In med dijaki je vedno tudi takih elementov, ki jih ni mogoče ugnati in ukrotiti in pri katerih mora naposled učitelja zapustiti potrpežljivost, saj je od krvi in mesa in ne kako čeznaravno bitje. Jako mnogo je kriva tudi slaba domača vzgoja, oziroma pomanjkanje vsake domače vzgoje, da je med dijaki toliko res podivjanih elementov. Najslabše pa je še to, da se postavljajo starši najrajši na straa dijakov in proti učiteljem in tako vede ali nevede hujskajo otroke in jim dajejo potuho. Kogar bogovi sovražijo, tega uarede za pedagoga, ker je ta poklic tako težaven, tako grenak in tako nehvaležen. Med strogostjo in šikaniranjem je seveda velik razloček. Mnogo je strogih učiteljev in oficirjev, pa jih imajo dijaki in vojaki vendar radi, so pa tudi ofieirji in učitelji, ki so pravzaprav dobri ljudje, a tako sitni in sekantni. da spravijo dijake in vojake v blaznosti. Pa je tudi resnica, ki se v življenju dostikrat zapazi, da eden z vso strogostjo ničesar ne doseže, drugi pa ima brez strogosti najlepše uspehe. Tako n. pr. je v Ljubljani neki stotnik, ki vojakov nikdar ne psuje in ki kaznuje vojaka le v najskrajnejšem slučaju, šele kadar se je v tretjič pregrešil, a njegova stotnija stoji glede diseipline in glede izvežbanosti visoko nad drugimi, pri katerih vojake psujejo, trpinčijo in zapirajo in postopajo oficirji z njimi z običajno strogostjo. To je pa zopet odvisno od individualnosti oficirjey in učiteljev. V rečenem slučaju v Clermont-Ferrandu je dijaka brez dvoma dognal v smrt terorizem njegovih součencev. V tem terorizmu se zrcali neka neverjetna krvoločnost, neka nenaravna občutljivost v častnih stvareh in pa tako zaničevaDje vrednosti življenja, da človeka kar zazebe. Tudi v slučaju Szilich-Vončina je zaničevanje življenja gotovo igralo veliko ulogo. Kako si naj sicer mislimo, da sta dva mlada, zdrava fanta šla prostovoljno v smrt, ne morda v trenotku silne razburjenosti, ne v takem afektu, v katerem človek izgubi oblast ,sam nad seboj in ne ve več, kaj dela, marveč povsem preudarno, rekel bi, skoro hladnokrvno. Denimo, da se jima je v šoli res zgodila krivica. Tudi če bi bila ta krivica tako velika, da bi bila morala opustiti študije — to vendar še ni tako strahovita nesreča, da bi si zaraditega kdo preudarno vzel življenje. Kaj drugega je treuotna razdraženost in kaj drugega preudarno storjeno dejanje. Tudi strab. pred svojci ni mogel igrati posebne uloge, zakaj Szillich in Vončina sta bila že vendar prerelika, da bi se še kdove kako tresla pred starši in da sta bila tudi pogumna, kaže ravno njiju samoumor. Saj se zgodi, da si kdo zgolj iz strahu vzame življenje, posebno pri vojakih, kjer se dobe uprav zverinski predpostavljenci. a kakor sem že rekel, se taki samoumori zgode le v največji razburjenosti, ko člonek ne ve, kaj dela, ne pa preudarno in hladnokrvno, kakor sta to storila Szillich in Vončina. Niso mi sicer znani posebni detajli tega slučaja, ali iz tega. kar vsakdo ve, sklepam, da niti strahu pred bodočnostjo zaradi zasluženo ali nezasluženo slabim napredovanjem v šoli, uiti strabu pred svojci ne gre smatrati za odločilni nagib samoumoru. Ce je kak profesor s tema fantoma trdo ali celo krivično postopal, potem sta zamogla užaljeno častihlepje in užaljeni pravni čut morda nekoliko vplivati na njiju samoumor, ali glavna gonilna moč je morala po moji subjektivni sodbi venderle biti druga in zdi se mi, da je to zaničevanje življenja, izvirajoče iz pesimističnega naziranja, da svet in ljudje niso nič vredni, da na svetu ni ne veselja ne pravice in da življeoje sploh ni vredno, da bi se živelo. Odkod to naziranje? Kaj se godi v glavah in v srcih naše mladine? Nihče ne ve določnega odgovora na ti vprašanji, z ugibljaji pa ni nič opraviti, vsi se premalo zanimamo za mladino, vsi skupaj nimamo upogleda v mišljenje in čuvstvovanje mladine in vsi (podcenjujemo sugestivno mož individualistične in pesimistične literature. Vsa naša oficialna vzgoja je urejena" po enem kopitu, je šablouska in pravzaprav le zunanja dresura. Gleda se samo nato, da se dijak uči in da izpolnjuje šolske in disciplinarne predpise, sicer se pa nihče zanj ne zmeni, ne učitelji in še manj starši. Ia tako raste mladina dozoreva pred našimi očmi, sama sebi prepuščena, ne da bi mi vedeli, kaj misli ia kaj čuti. Zaničevanje življenja je bolezen, ki se časih pojavlja pri vseh narodih. Spominjam se, da so pred mDogimi leti imeli Ijubljanski dijaki v neki Ijubljanski gostilnici klub, čigar glavna določba je bila, da si bodo vsi člani po vrsti vzeli življenje. Prri, ki je prižel na vrsto, je bil neki Kramer. Potegnil je črno krogljo, šel na ulico in se v Prešernovih ulicah blizu ^Slona" ustrelll. Zadel se je pa slabo, in v bolnici so ga rešili. Kramer je šel potem k vojakom, zakaj v šolo ga niso več hoteli, postal je računski narednik v Ljubljani ter je v tej lastnosti umrl. Ostale člaue onega kluba je Kramerjev slučaj seveda streznil in nobenemu ni več prišlo na misel, da bi si končal življenje. Kar se tiče BzarotnikovM, ki so hoteli baje umoriti neke profesorje, kar pa ni prav verjetno, io se hoteli posvetiti razbojništvu, se mi zdi, da so jim najbrž indijanske povesti, kolportažni romani, s katerimi neraška kultura zastruplja slovensko mladino, razni Sberlok Holmesi, grozotne kinematografske drame itd. zmešale pamet. Te knjige so pravi strup za ljudstvo sploh in zlasti za mladino in provzročajo neizmerno zlo. Tu bo treba enkrat nekaj izdatnega storiti. Ljudstvu ia mladini je treba dobrega, optimizem negujočega čtiva, ki zbuja veselje do življenja. Slučaja, o katerih sem govoril, bodeta morda ugodao vplivala na mladino samo, pa tudi na starše in vzgojitelje. Neko treznenje je povsod opaziti. Pa to ni dovolj. Treba se je intenzivno zavzeti za mladino. Zavedajmo se vendar, da je od mladine vsa prikodnjost odvisna in da moramo iraeti zdravo, čvrsto življenja veselo mladino, ki bo zaničevalo pesimizem in anarhizem in svetohlinstvo, mladino optimističnega naziranja, vedre duše, dobrega srca iu krepkih mišic, mladino, ki bo imela ideale, pa tudi pogum in veselje za boj. Tak rLausbub nichtsnutziger", ki uganja porednosti, gleda celo za punčieami in rad izpije kak kozarček piva, ki rajši pleše kakor bi se trpinčil z grškimi aoristi, pa jejedrnat, odkritosrčen in dober fant, je stokrat več vreden od tistib fantov, ki se plazijo okrog izpovednic ali že v letih nedozorelosti piisegajo na Nitzsehejeve nauke, poznajo le svoj Jaz" in se 8matrajo poklicane, postavljati se nJenseits von Gut und Bose" ter, če se jim zdi, končati sebi ali komu drugemu življenje. Učimo mladino veselja, učirno jo ljubiti življenje in se ga veseliti, pa bo mladina dobra in zdrava! ? ?