Z dovoljenjem visokočastitega Krškega knezoškofijstva.

Prevzvišenemu, premilostljivemu

gospodu gospodu

Jakobu Missii,

knezu in škofu ljubljanskemu,

doktorju sv. pisma, udu gospodske avstrijske zbornice
in kranjskega deželnega zbora,

svoje delce

preponižno poklanja

pisatelj.

V Mariboru, na praznik Marijinega čistega spočetja 1886.

1 *


I









'


- -



I. doba.

Od reformacije do vestfalskega miru (1648). Misijoni
na novem svetu; Luter in njegova reformacija; verske
pravde in krvave vojske med katoličani in luterani;
prava cerkvena reformacija.

I. poglavje.

Razširjanje sv. katoliške cerkve.

323. Kakor hitro so bili Portugalci okoli Afrike v In¬
dijo pot našli, že so bile pripravljene noge katoliških misijo¬
narjev tje nesti Jezusovo ime, in brž ko je Kolumb našel
Ameriko, precej so se vrli duhovniki črez široko morje tje
peljali oznanjevat veselega glasil sv. evangelija. Pastirji so
zapustili doind. svoje ovce, ki so bile varne v hlevu sv. cerkve,
ter so šli iskat tiste ovce, ki se je zgubila tam v novem svetu,
dokler je ne najdejo. Cerkvi Kristusovi se je odprlo novo
obširno polje, kterega je bilo treba obsejati z dobrim semenom
božje besede. Eal je bila sicer trda, gruda suha, zemlja ob-
raščena z dlogom in trnjem, pa krščanski misijonarji se niso
navolili hoditi za plugom; s svojim znojem in s krvjo svojo
so močili praho, izrovali so trnje in osat, in njiva je donašala,
ako tudi ne stoterni in šestdeseterni, pa vsaj trideseterni in
deseterni sad, posebno, ker je Bog dajal potrebnega solnca
in dežja.

a) Razširjanje krščanstva v Ameriki.

V Zahodni Indiji in Mehiki.

324. Že 1. 1493, kakor smo zgorej rekli, pošlje španjolski
kralj Ferdinand dvanajst misijonarjev na novi svet, da se

6

lotijo svojega zveličanskega dela. Benediktinci in beraški
redovniki so bili tam prvi blagovestniki, in frančiškan Perez
je na otoku Haiti prvo cerkvico postavil. Dokler so bili novi
naseljenci Indijancem prijazhi, poslušali so radi oznanovalce
Kristusove vere in se jih niso bali; ko pa so Španjolci za¬
čeli Indijance zatirati ter jih iz njihove zemlje rivati, niso več
zaupali misijonarjem, misleči, da igrajo novi naseljenci in mi¬
sijonarji pod enim klobukom. Toda ravno misijonarji so bili
največi prijatelji nesrečnih Indijancev in so se na vsak način
potezali za njihove pravice in za njih svobodo, česar pa se¬
veda divjaki niso vselej spoznali. Španjolci so namreč vso
zemljo med seboj razdelili, in vsaki je dobil nekoliko Indijan¬
cev , ki so zdaj svojo prejšnjo lastnino morali obdelovati za
nove gospodarje. Kako bi takim grabežem, ki niso nikdar
imeli zadosti zlata in zemlje, Indijanci zamogli zaupati; in
težko so verjeli tudi misijonarjem, kteri so jih učili iskati
najpred nebeških zakladov, dokler so se krščanski Španjolci
z obema rokama držali rodovite in bogate zemlje in bli-
ščečega zlata. Večkrat se je zgodilo, da so misijonarji tu
in tam nekoliko Indijancev pridobili za sv. vero, toda zopet
so jo popustili, ker so jih Španjolci odveč tlačili, in ker so
jih tudi njihovi paganski sorodniki nazaj zvali na svojo stran.
Pa vsem oviram vkljub je papež postavil na novem svetu že
leta 1511 tri škofijske stolice, in sicer dve na otoku Haiti
in eno na otoku Portoriki.  In še nekaj je bilo, kar je ondi
delovanje apostolskih mož zaviralo. Indijanci so namreč zel6
slabe pameti in plitvega razuma; svet je cel6 dvomil, so li
človeškega pokolenja ali ne, in papež Pavel III., ki je pre¬
povedal Indijance v sužnost prodajati in jim njihovo lastnino
jemati, moral je tudi prepovedati, Indijance za bebce imeti,
ki nimajo človeškega razuma.

Toda ne samo slabe pameti so Indijanci, ampak tudi
močno slabotnega života in medlega zdravja, in niso mogli
prenašati trdnega dela in težke sužnosti, v ktero so jih Špa¬
njolci zapregli. Zategavoljo se je v nekterih glavah porodila
misel, ali bi ne kazalo rajši sem iz Afrike dovažati krepke
zamorce, da delajo v rudnikih in na posestvih naseljencev,
kajti zamorci so bili čvrsteje postave in jakši ljudje kakor
medli Indijanci. Tega lakomnim Španjolcem ni bilo treba
dvakrat praviti: takoj se je začela grda kupčija s črnimi suž-
niki, ki bode kristjanom na večno sramoto, ker niso častili v
zamorcih božje podobe, ampak so jih kupovali in prodajali,
kakor neumno živino.

7

825. Nesreča zatiranih Indijancev in nezgoda sužnih za¬
morcev ni nikogar bolj bolela, kakor ravno katoliške misijo¬
narje. Med blagimi duhovniki, ki so se poganjali za pravice
zatiranega ljudstva, se je najbolj odlikoval dominikanec Jer¬
nej  las  Ca  s as,  ki je cel6 svoje življenje zato žrtvoval, da
bi pomagal nesrečnim Indijancem in da bi zamorcem olajšal
njihovo žalostno osodo. Dvanajstkrat se je peljal črez morje,
da bi pri španjolskem kralju milosti prosil za uboge Indijance.
Toda, dokler Jernej ni prišel sem in tje, in dokler potem
kraljevi odloki niso dospeli do tistih mož v Ameriki, kterim
so bili namenjeni, so se razmere vsikdar že do dobrega spre¬
menile, in vse je zopet pri starem ostalo. Ko je Jernej
las Casas  pozneje postal škof na Mehikanskem, se je po¬
dvojila njegova ljubezen do njegovih novih ovčic, dasiravno
si je s tem nakopal srd španjolskih naseljencev, in akoprem
mu tudi Iudijanci sami vsak čas niso bili hvaležni. Da bi
bolj in bolj zabranil sužnost Indijancev, napisal je spomenico,
v kteri je spovednike opominjal, naj nobenega Španjolca ne
odvežejo, kteri bi se branil sužnemu Indijancu prostost dati.
Sedaj ga Španjolci pri kralji tožijo, da prav on na novem
svetu mir kali. Še enkrat se napoti v Evropo, da se opraviči
pred svojim kraljem. Zavoljo svoje visoke starosti se ni več
vrnil nazaj v Mehiko, ampak odložil je svojo škofovsko čast
in je odslej živel v mestu Valadolidu. Pa tudi zdaj je zmi-
raj skrbel za svoje nesrečne Amerikanee ter je govoril, delal
in pisal za nje. Umrl je 1. 1566 92 let star. „Kar si
storil kteremu mojih najmanjših bratov, si
meni storil",  (Mat. 25.) — s temi besedami, tako me¬
nimo, je Jezus sprejel svojega zvestega služabnika na onem
svetu; na tem svetu ni našel zaslužene zahvale. Nehvaležen
svet je namreč razglasil grdo laž, da je on izmislil in na¬
svetoval kupčijo s črnimi sužniki. Toda, ako kdo svojemu
sosedu svetuje, naj si naj&me močnejega hlapca, ker vidi, da
mu sedanji hlapec ne zadostuje, mu .s tem ni ob enem tudi
svetoval, da naj novega hlapca zatira in vse njegove človeške
pravice prezira.

V Južni Ameriki.

326. Iz Zahodne Indije (tako so Španjolci zvali otoke,
ktere so najprej našli, preden so stopili v Ameriko samo), se
je katoliška vera dalje po severnem in po zahodnem pomorji
Južne Amerike širila. Dominikanci imajo čast, da so ondi

8

prvi zasadili križ, in dominikanec Vincencij Valverde
je ondašnje novo polje kropil s svojo krvjo, ko je bil 1. 1543
prav pri altarji od divjakov grozovito umorjen. Prvi prelepi
cvet te dežele in dominikanskega reda je bila sv. devica
Roza  iz Lime. Sam nebeški Vrtnar si je to cvetlico izvolil
rekši: „Roža mojega srca, bodi moja nevesta".

Ko so bili dominikanci tako rekoč nekoliko opešali v
svojem delovanji, stopili so očetje jezuiti na ogon — v obilno
žetev. Z veliko gorečnostjo se poprimejo dela ne le med
divjaki, ampak tudi med naseljenci, ki so se iz Evrope v
Južno Ameriko preselili. Leta 1593 je prišlo osem jezuitov
v Chile (r. Čile) in 1. 1614 dospč šest in petdeset očetov v
Peru.  Veliko jih je novo polje polivalo s svojo krvjo, in še
le potem je postajala zemlja rodovitneja in je začela tudi pri¬
našati sad za nebesa. Jezuiti so bili po celi Južni Ameriki
raztrošeni, in povsod, kjer je bilo treba jake moči in vrlega
moža, tje so postavili očeta jezuita.

V Brazilijo je oče Emanuel No briga  L 1549
pripeljal prvih šest jezuitov ter v novem mestu Šent  Sal-
vator  ustanovil misijonišče. Očetje so se naučili jezika, ki
se v tisti deželi govori, in so potem z velikim trudom spre¬
obrnili nekoliko divjakov, ki so bili pijanosti in nečistosti
vdani ter so cel6 človeško meso žrli, in kteri niso imeli ni¬
kjer stalnega počitka, ampak so se zmiraj od kraja do kraja
pomikali. Basiravno so hugenoti  (francoski kalvinci) leta
1570 štirideset jezuitov, ki so se v Brazilijo namenili, na
morji zaklali, vendar niso popustili zveličanskega dela, am¬
pak krepko so ga nadaljevali. Naj Slovenci zvedč, na kako
strašen način se je to zgodilo. Jezuit Azevedo  je stopil
L 1570 na ladjo in ž njim 40 jezuitov, ki so pod njegovim
vodstvom šli v Brazilijo na misijon. Na morji sreča ladja
strašnega morskega razbojnika, kalvina Jakoba Sourie-ja, ki
je imel pet ladij in okoli 300 mož, kteri so bili že dobro
vajeni goltance rezati. Azevedo hitro vidi veliko nevarnost, v
kteri je, pa zbežati ni bilo več moči. Poprosi tedaj mornarje,
ki so bili sami katoliški možje, za pomoč: in ti mu obljubijo,
da hočejo jezuite do slednje kaplje krvi braniti. Ladjin po¬
veljnik je zahteval, da tudi mladi jezuiti, kteri še niso bili
posvečeni duhovniki, primejo za meč ter mornarjem pomagajo
ladjo braniti. Azevedo pa tega ne dovoli, ampak poveljnika
opozori, da bodo mladi jezuiti mornarjem bolj pomagali po
svoji molitvi in s tem, da ranjenim strežejo nego s svojo
pestjo. Sourie tirja, da se mu ladja brezpogojno vda. Pa

9

mornarji mu odgovorijo s svojimi puškami in precej se vname
boj. Azevedo sam je stal poleg velikega drevesa na ladji,
in imel podobo Matere božje v rokah. Njegova beseda spod¬
buja mornarje in osrčuje tudi redovne brate. Razbojnik po¬
skuša najpred ladjo z železnimi kljuni na se potegniti, kar
pa mu dvakrat zaporedoma spodleti. Ko Sourie zapazi jezuite
na ladji, zapove, da jo vseh pet njegovih ladij obstopi, da
mu kje ne uidejo misijonarji, kteri so mu ljubši plen, kakor
vsi zakladi Indije. Strašno so se prijeli. Ladjinega poveljnika
podere kroglja. Mornarji vidijo, da je borba zastonj, in po¬
dajo se sovražniku. Zdaj Sourie zavpije: ,,Pobijte jezuite!
nobene milosti tem psom, ki hočejo v Braziliji seme krivih
naukov sejati". Azevedo zbere svoje brate okoli sebe, da bi
združeni umrli, kakor so tudi združeni živeli. Njega najpred
zadene meč ter mu glavo razkolje; njegova kri one brate
pokropi. „Angelji in ljudje so mi priča, da umiram v borbi
za sv. rimsko-katoliško cerkev", — to so bile njegove zadnje
besede. Druge očete jezuite, ki so še bili ž njim na pokrovu
ladje, zadelo je ali ostro bodalo, ali so jim navrli puško na
prsi. Ko kalvinci vidijo toliko krvi, se jim še le prav klati
mudi. Dokler se je to na krovu godilo, ostalo je 28 jezuiških
novincev v spodnjem predalu ladje. Zdaj tudi te privlečejo na
pokrov. Mladi so bili in boječi. Njihovo nedolžnost zasme¬
hujejo, njihovo čednost zasramujejo. Petek je bil ta dan, ko
se je to godilo. Meso jim tlačijo v usta, da bi jih prisilili
postno zapoved prestopiti; a novinci meso z nogami teptajo.
Ko se kalvinci naveličajo ž njimi igrati, začne se znova mo-
renje. Tistim, kteri že imajo tonzuro, t. j. na temenu obrito
glavo, na tonzuri razbijejo glave; druge pa po dva in dva
na nogah zvežejo in jih postavijo na kraj ladje, potem pa
jim zabodejo meč v srce ter sunejo v morje. Enega tudi
postavijo pred žrelo topa in potem top sprožijo, tako da nje¬
govi udje razletijo na sto strani. Enega edinega pomilostijo;
znal je namreč dobro kuhati, in moral je kalvincem služiti za
kuharja. Devet in trideset jih je storilo mučeniško smrt; štiri¬
deseti pa je sam tirjal mučeniški venec; zvali so ga Juana,
bil je stričnik poveljnika ladjinega. Potoma že mu Azevedo
obljubi, da ga hoče prilično v družbo jezuitov sprejeti in
preobleči. Toda njega razbojniki nočejo umoriti, češ, da
nima take obleke, kakor papeževi hlapci, in toraj tudi ni
vreden take smrti. Precej šine mladenču dobra misel v glavo;
sam sv. Duh mu je dal to misel. Na pokrovu leži mrtev
jezuit. Hitro mu sleče njegovo povrhno, s krvjo pokropljeno

10

redovno obleko ter si jo ogrne, in tak zopet stopi pred
Sonrie-ja. In toliko, kar bi trenil, —■ in že je imel muče-
niški venec.

Ker je godba na divje Brazilijance napravila največi utis,
poskusili so misijonarji na ta način njih srca poblažiti in njih
divjost potolažiti, in jim po pesmih vcepljati krščansko miš¬
ljenje. Niso jih samo vere učili, ampak tudi brati, pisati in
popevati; eel6 obrtnije in umetnosti so jih vadili. Kes ču¬
dom se čudimo , da so s časom naseljeni lakomni krščanski
Evropejci misijonarjem več preglavice delali, kakor divjaki
sami. Nekteri Evropejci so se ce!6 kot jezuiti oblačili, da so
uboge Indijance laglje prevarali. Pa misijonarji so se na vso
moč potegovali za človečje pravice krščanskih Indijancev, in
so jih varovali pred nečloveškimi barantači, ki so jih lovili
in prodajali.

V Paraguaj-i.

327. Najbolj se je odlikoval jezuiški misijon v deželi P a-
raguaj-i  ob reki Laplati. Ker so na pomorji naseljenci
najbolj zavirali uspešno delovanje misijonarjev, oddaljali so
se jezuiti od morja bolj v sredino dežele, kamor Evropejci
niso tako lahko prišli. Paraguaj pa je tako rekoč dežela v
sredini Južne Amerike. Tje so prišli 1. 1586 jezuiti, ki so
bili takrat že po svojem delovanji v Chili-ji in Peru-ji slavno
znani. Dosti piscev ne more napisati vsega truda in trplje¬
nja, kterega so pobožni očetje tamkaj prestali, da bi duše
tolikih sirovih, nevednih in nečistih grdunov za Jezusa pri¬
dobili. Po goščavah in bregačah so hodili za divjaki ter jih
tako rekoč lovili za nebeško kraljestvo. Časih so morali po
močvirnih krajih blato gaziti in do pojasa po vodi hoditi; po
pečinah so plazili, po votlinah so si strehe iskali, in dostikrat
so našli tam, kjer so se zanašali, da ljudi najdejo, strupene
kače in divjo zverjad. Z razprostrenimi rokami — v zna¬
menje ljubezni — so hiteli za divjaki, ki so se skrivali pred
njimi, ker so se jih bali. Tu in tam so postavljali križe, in
kedar so odšli, so divjaki hodili čudnega novega znamenja ob¬
čudovat. Na rekah so se misijonarji semtertje vozili, pre-
pevaje v čolnih sv. pesmi, ktere so z godbo spremljali. Divjaki,
ki še nikdar niso slišali tako blagih glasov, so kar v vodo
skakali in plavali v bližino pevajočih in igrajočih misijonarjev.
Res, krščanska „1 j u b e z e n je potrpežljiva, je do¬
bro tl ji va!“  (I. Kor. 13.) Zato pa tudi blagoslova bož-

11

jega ni manjkalo. Okoli 1. 1600 so misijonarji že zamogli
svojim prednikom v Evropi naznaniti, da je „dvestotisoč Indi¬
jancev pripravljenih za sv. krst".

Jezuiti pa so slednjič vendar sprevideli, da stalnega pro-
speha med divjimi rodi nikakor doseči ne morejo, ako jih na
stalna stanovanja ne privadijo. Zato sta očeta K at al din o
in M a c e t a tu in tam v redovnih krajih ustanovljala sela
za potepajoče se divjake. Kakih tri do sedem tisoč se je
naselilo na enem mestu, kjer so si najpred hiše postavili ter
si potem tudi potrebno cerkev pozidali. Vse polje so misi¬
jonarji razdelili med posamezne rodbine, le nekoliko zemlje
je ostalo „last božja", da so iz pridelkov tega kosa živele
vdove, sirote in hiravi, in da so se poplačali stroški za službo
božjo. Potem so očetje začeli svoj pretežavni posel. Učijo
divjake pisati, čitati, pa tudi kuhati, peči, — plužiti in vla¬
čiti ; vadijo jih mizarskega, tesarskega, zidarskega in sploh
vsakega potrebnega rokodelstva: misijonarji so bili sprva njih
mojstri in pomagači ob enem. Počasi se je zabito ljudstvo
res naučilo cel6 urarskega, zvonarskega, tudi podobarskega dela
in malarije; že so si sami orgije stavili in druge inštrumente
za godbo prirejali. Kdo bi pač popisal veselje novih kristjanov
in tudi pobožnih očetov, ko so njihovi otroci prvokrat zapeli
in zagodli pri slovesni sv. meši! Časih seveda so njihovi
učenci propali v svoje stare grehe ter so, kakor nekdaj, pasli
lenobo in nemarnost. Zgodilo se je celo, da so Indijanci, če
so jih misijonarji poslali orat, koj na njivi vola zaklali in
spekli.

Pred vsem drugim pa so misijonarji učili svoje ovce
krščanskega nauka in pobožnega življenja. Ako je ktera ovca
zašla, bila je kaznovana. Kaznovani so navadno z otročjo
ljubeznijo misijonarju poljubovali roke rekši: „Moj ljubi oče,
Bog plati sto in stokrat za tvojo očetovsko kazen, po kteri
si me spametoval ter napravil človeka, kakov popred nisem
bil". Sploh pa pravijo, da med temi Indijanci takrat smrt¬
nega greha niti ni bilo. Mir božji je vladal nad temi lepo
urejenimi seli, ktera skupaj so bila mala državica, v kteri je
bil evangelij najviša državna postava.

Take lepe setve pa zlodej ni trpel, da ne bi zmes ple¬
vela nasejal. Nekteri divjaki, ki se niso hoteli odpovedati
meseni slasti, zavezali so se med seboj in so 1. 1626 jezuite:
Gonzaleza, Rodrigueza in Castilliona  ubili. Gin-
Ijivo pa tudi strašno je brati, kar so grduni z mrtvimi mu¬
čeniki počenjali, zraven pa tudi nas lahko rudečica polije, če

12

pomislimo, s koliko srčnostjo so ti apostoli prelivali svojo kri
za Kristusa. Castillion je med vsemi mukami zmiraj pravil:
„Jezus in Marija, kako rad pač tako umiram 1 '.

Tudi sosedna divja ljudstva so napravila krščanski dr¬
žavici marsiktero težavo. Najbolj pa so misijon zalezovali grdi
in nesramni jeziki, ki so jezuite tožili, da si Bog v6 koliko
bogastva nabirajo v Ameriki, in da ondi ljudstva puntajo zoper
španjolskega kralja. Zakladov so si očetje res nabirali, pa —
nebeških zakladov, kterim tudi taki strupeni jeziki škodovati
ne morejo.

V Severni Ameriki.

328. Tudi v Kanadi,  kjer so frančiškani začeli sejati
seme besede božje, so jezuiti kinalo ustanovili več misijonskih
sčl. Huda zima, nezdrav zrak in vsakdanje pomanjkanje in tudi
divjost in sirovost ondašnjih ljudstev, vse to je zaviralo po-
spešno delovanje očetov, a z božjo pomočjo so vse zapreke
premagali. Sicer so v tem boji padli nekteri slavni junaki,
kakor oče Jogues, o. Daniel,  posebno pa apostol Hu-
ronov o. Brebeuf  (f 16491, kteri so vsi prestali grozne,
muke za sv. vero; a mučeniška kri je pozneje kakor povsod
tako tudi tukaj obrodila obilno sadd. Očeta J o g u e s a
(r. Žoka) divji rod Irokezov nekega dne nenadoma napade,
ko je v čolnu sedel in veslal po nekem potoku. Za krajem
potoka so se divjaki bili poskrili in prežali na-nj. Najprej
mu potrgajo vse nohte raz prstov in mu odrežejo oba prsta
kazalca. Potem ga gonijo med Irokezi od enega torišča do
drugega in ga na vsak način mučijo, tako da je bil že ves
ranjen; posebno ženske teh divjakov so vse mogoče muke
zmislile. Sveti mož komaj da je še dihal, ali neprenehoma je
svojim trinogom pridigal s svojim zgledom, pa tudi s svojo
besedo, da naj vendar spoznajo, koliko moči daje človeku
krščanska vera. Nektere je res prepričal in tudi ukrotil. Ko
ga Francozi prilično vendar rešijo, napoti se precej v Evropo.
Sv. oče so mu radi dovolili, da je smel tudi s svojimi pokve-
čenimi prsti obhajati sv. mešo, a potem se zopet vrne nazaj
med Irokeze (1646). Irokezi so videli njegove mlade dni, in
kjer je porabil svoje boljše moči, tam je tudi sklenil svoje
življenje; umrl je kot mučenik. Istega duha kakor oče Jogues,
sta bila tudi njegova duhovna brata oče Daniel in oče
Brebeuf.  Nekega dne napadejo Irokezi selo sv. Jožefa, ko
ravno nobenega možkega ni bilo v vesi, ampak samo žene in
otroci in oče Daniel so bili doma. Tako nenadoma sovražniki

13

prihrumi in se polastijo sela, da nikdo niti ge mislil ni na
brambo. Kristjani očeta Daniela lepo prosijo, naj vendar beži
ter se reši. Toda dober pastir ne mara pobegniti, ko se volk
približuje, ampak ostane sred svoje črede ter jo varuje in d&
svoje življenje za svoje ovce. Daniel zastopi sovražniku pot,
da med tem žene ložje zbežijo. S križem v roki hiti div¬
jakom nasproti. Sovražniki obstojijo in strmijo, ne upajo se
srčnemu duhovniku bližati. Od daleč postreljajo toliko pušic
na-nj, kakor bi jih nasejali na njega. Slednjič priskoči neki
divjak in mu z mečem presune srce. Zopet drugokrat Irokezi
napadejo krščansko selo sv. Ignacija in očeta Brebeufa
vjamejo. Že dvajset let je Brebeuf delal in trpel tam na
novem svetu, a zmiraj je še bil trden. Bil je visoke postave
možak in pravi koreujak. Kedar je govoril, je bilo slišati,
kakor bi grmelo iz njega. Krvoločni divjaki so ga bili kar
veseli, češ, ta Pod'* zamogel kaj prestati. Po različnih mukah
so mu telo raztrgali, a on jim je neprenehoma pridigoval od
križanega Jezusa; tudi takrat ni prenehal govoriti, ko so ga
na vseh straneh pekli z gorečimi bakljami; zarad tega mu
rinejo razbeljeno železo v grlo. Neki mlajši jezuit pristopi k
njemu in poljubuje njegove rane. Divjaki tudi tega hitro
primejo, ga celega oblečejo v smrekovo skorjo , ga postavijo
pred Brebeufa in ga užgejo. Smehljaje je osrčeval Brebeuf
svojega mlajšega brata, ki je res tudi srčno pretrpel grozno
muko ognja, čeravno je celih 18 ur trajala. Za Brebeufa si
naposled zmislijo novo muko: s kropom so ga krstili; in tako
bela, kakor iz krstne kopele, je njegova sveta duša v ne¬
besa zletela.

Sploh pa se je krščanska vera v Severni Ameriki še le
s časom začela bolj gibati in razvijati. Leta 1632 je angleški
kralj katoliškemu lordu ali grofu Baltimore ondi podaril de¬
želo Maryland,  kjer sta bila prva misijonarja dva jezuita.
Tukaj je bila prav svobodna država, v kteri so tudi luterani
dobili pravice in cel6 divji Indijanci so jej zaupali. Pa po smrti
lorda Baltimora se luterani nikar niso katoličanom hvaležnih
skazali, ampak so v lepo urejeni državici katoličanom mestjan-
ske pravice vzeti, in so mesto katoliških duhovnikov nameščali
lakomne in spridene luteranske pridigarje. Pa tudi med takimi
razmerami se katoliški naseljenci niso izneverili svoji cerkvi.

b) V Afriki.

329. Ako se voziš po morji iz Španskega kraj zahodnega
obrežja Afrike doli do njenega konca, ki se zove „nos dobre

14

nade“, najdeš nekaj bolj ko sred pota, da se izliva v morje
velika reka, Congo (r. Kongo). Ob tej reki se razprostira država,
ki ima isto ime Congo,  in to je bilo edino kraljestvo v
Afriki, ki je v tej dobi katoliško vero sprejelo. Tukaj so očetje
jezuiti priredili šole (1548), ktere je nad šest sto otrok obisko¬
valo. Toda že leta 1555 so misijonarje izgnali iz dežele, ker

0. Gomez kralju ni dopustil in tudi ni mogel dopustiti, da bi
samo na videz opravljal krščansko službo božjo, drugače pa
da bi kot pagan po svoji stari pregrešni navadi živel. Do

1. 1626 je imela dežela Congo osem škofov, potem pa je
škofija prenehala, ker je duhovnikov manjkalo. Krščanski
zemljaki so se deloma zel6 popačili. Pozneje so očetje ka¬
pucini ta misijon prevzeli.

e) V Aziji.

330. Azija ima na jugu dva velika polotoka, Prednjo
in Zadnjo Indijo.  Če mornar privesla sem iz Sredozem¬
skega in Rudečega morja, pride najprej v Prednjo in okoli
Prednje v Zadnjo Indijo, in mimo dospč na iztočno stran
Azije, kjer se ob morskem pobrežji in globoko noter v Azijo
razprostira kitajsko  cesarstvo; kitajskemu pomorju na¬
sproti so veliki otoki, na kterih Japonci  gospodujejo.

Sv. Frančišk Ksaverski, apostol Indije.

Na velikem polji neizmerne Azije se je lepo razvijalo mi¬
sijonsko delovanje sv. cerkve. Pred vsemi misijonarji so se
jezuiti najbolj odlikovali, akoprem so jih tudi dominikanci,
frančiškani, kapucini in lacaristi krepko podpirali. Vsi so se
gnali za božjo čast in izveličanje duš, a predi so bili jezuiti.
Slavno ime apostola Indije  pa si je izmed jezuitov za¬
služil Frančišk Ksaverski.

Sv. Frančišk Ksaverski je bil rodom Spanjolec. Od leta
1528 je učil modroslovje na visokih šolah v Parizu. Prav
ondi ga je sv. Ignacij Lojolanski, začetnik Jezusovega reda,
spoznaval in ga je s časom prepričal, da je strah božji za¬
četek prave modrosti.  Sv. Ignacij je takrat ravno svojo
družbo snoval, in učeni Frančišk je bil med prvimi brati,
kteri so se mu pridružili. Ko je Ivan III., portugalski kralj,
iskal misijonarjev za Indijo, so ga opozorili na novi red očetov
jezuitov ter so ga zagotavljali, da boljših od njih ne more
najti. Kralj tedaj poprosi papeža za nekoliko jezuitov iu jih

15

dobi, med njimi tudi Frančiška Ksaverskega. Zdaj so se Fran¬
čišku spolnile srčne njegove želje, zdaj so se pa tudi ures¬
ničile njegove sanje; večkrat namreč se mu je v sanjali zdelo,
da nosi velikega zamorca na ramah, in da je ves upehan
in utrujen od nošnje. Ksaver bil je pa pravi možak za to¬
liki posel. Bil je krepke postave in zdravega života, žive,
vroče krvi, velikega uma in bistrega razuma, blagega, pleme¬
nitega srca, veselega lica in prijaznega obnašanja, da se je
vsakemu koj prikupil; bil je prijatelj znanosti in srčen brez
vsega strahu. Pred odhodom je bil od sv. očeta imenovan
papeževim poslanikom in je dobil oblast sv. vero po vseh ju-
trovih krajih oznanovati in varovati. L. 1541 stopi v Lisabonu
na ladjo, ki ga odnese v daljno Indijo.

Frančišk pa ni odlagal svojega dela na jutri in ni čakal
na Indijo, ampak precej na ladji se je poprijel misijonskega
posla, in „je vsem vse postal, da bi vse izveličal“.
(I. Kor. 9.) S svojo uljudnostjo si kmalo pridobi srca vseh;
najbolj spridenim ljudem se s časom prikupi, in tudi sirova in
čmerna lica mornarjev s svojo prijaznostjo in postrežljivostjo
pogladi. In ko si je njih srca bil osvojil, začel jih je takoj
obsejavati z dobrim semenom božje besede. Bolnim, dasiravno
sam bolan, ljubeznivo streže, in boljša jedila, ktera dobiva,
daje ubogim, a sam je z najslabejšim obedom zadovoljen; ob
enem pa je lečil tudi njih srčne rane in je utišal njih dušni
glad. Zato pa kmalo na ladji ni bilo več slišati grde besede
in bogokletnega golča, ampak zdihljeji spokornih src in ve¬
sele pesmi poboljšanih mornarjev.

Trinajst mescev je trajala vožnja po morji; še le 6. maja
1. 1542 stopi Frančišk v Goi,  v glavnem mestu portugalske
Indije, na kopno. Srce se mu širi, ko gleda prvokrat široko
polje svoji skrbi izročeno, in vesela nada žetve napaja njegovo
dušo. In res, tukaj je trebalo blagovestnika, polnega dobrega
duha. Ne samo to, da so bili Iudijanci sami neznabogi,
ampak tudi naseljeni Portugalci so bili celd sprideni in so
sramotili krščansko svoje ime. Imeli so po več žen, bili so
oderuhi, krivičniki; ubogemu Indijancu malo da niso kože
slekli; sv. zakramente so popolnem zanemarjali. Modro je
tedaj Ksaver storil, da se je najprej lotil majhnega števila
ondašnjih kristjanov, da jih spokori, da se novokrščeni nad
njihovim nemarnim življenjem ne spodtikajo. Njih srca si je
s tem pridobil, da je bolnikom stregel, jetnike tolažil in re¬
vežem vbogajme dajal; najbolj pa se je pri stariših s tem
prikupil, da je njihove zapuščene otroke zbiral in podučeval.

16

Pridni otroci pa so potem bili za stariše tako rekoč mali mi¬
sijonarji , ker odraščeni so se nad otroki izgledovali. Črez
nekaj časa začne Ksaver očitno pridigati; z ZTončekom je
cingljal po ulicah ter ljudi vabil h krščanskemu nauku; od
vseh strani vre ljudstvo skupej, in precej se pokaže, kar od
božjega Duha navzet pridigar zamore. Očitni grešniki si iz
straha pred peklenskim ognjem izpovedujejo in pokorijo, in
kteri so še pred nekimi mesci hrepeneli edino le za posvet¬
nimi zakladi, zdaj hitijo nabirat nebeških zakladov.

331. Frančišk je pozvedel, da od Goe na jug živi ob
morji rod P a r a v o v, večjidel ubogi ribiči, kteri so bili Por¬
tugalcem na ljubo sicer prejeli sv. krst, a v veri še nikakor
niso utrjeni. Takoj se poda k njim; v kratkem se nauči mala-
barskega jezika, jim prestavi apostolsko vero, navadne mo¬
litve in katekizem. Potem pa prime za plug, in ni se ogledal,
dokler ni vsega polja obsejal. Njegovo besedo je očividuo
spremljal božji blagoslov. Toliko Paravov se je v enem letu
oglasilo za sv. krst, da mu je pogosto roka opešala ter jezik
onemagal, kedar jih je krščeval. Njegovo pridigo so najbolj pod¬
pirali čudeži, ktere je med njimi delal in sveto njegovo živ¬
ljenje. Štiri mrtve je tukaj k življenju obudil in celo vrsto
bolnikov je čudežno ozdravil. Da so se ljudje le njegovega
križa, njegovega rožnega venca ali njegove obleke dotikali,
ozdravljali so. Ta čas je Ksaver pisal svojemu višemu, sv.
Ignaciju: „Poznam delalca v vinogradu božjem, kterega tako
obilne nebeške sladkosti oblivajo, da čestokrat zdihuje: Stoj,
o Gospod, in jenjaj!“ — Ta mož je bil pač Frančišk sam. Da
si priskrbi potrebnih sodelalcev, vzame sposobnih mladenčev
s seboj v Goo, da se ondi v misijonskem semenišči izšolajo
in potem vrnivši se svoje rojake podučujejo.

Od Paravov se Ksaver poda više na sever v kraljestvo
Travankor,  kjer je bilo njegovo delovanje ravno tako si¬
jajno. Y enem mescu je spreobrnil deset tisoč paganov, in
je postavil pet in štirideset cerkev, pa vse so bile pretesne;
dostikrat je pridigal na širokem polji doli s kakega drevesa.
Zdaj je dobri Bog svojemu zvestemu hlapcu dal tudi dar je¬
zikov. Časih se je kterega jezika čudno hitro naučil, časih je
jezike divjih rodov tako gladko in lepo govoril, kakor bi se
bil med njimi rodil; več jezikov je govoril, kterih se nikdar
ni učil, in kedar so ga poslušali razni narodi, ga je vsak v
svojem jeziku razumel. Že je slovelo ime „svetega“ in „ve-
likega očeta“ po celi Indiji. Od vseh krajev prihajajo posla¬
niki , da ga k sebi povabijo na pridigo. Največa žalost je

17

za gorečega moža, da mn manjka misijonarjev za toliko
žetev. Ead bi tedaj vse visoke Sole po Evropi obiskal, da bi
ondi učenjakom, kterim je bolj učenosti mar kakor ljubezni,
na glas očital: „Oh, koliko duš se pač znebi nebes in pride
v pekel zavoljo vaše nemarnosti!“

Ksaver sam pa ni mogel Travankora še zdaj zapustiti,
ampak je poslal drugega misijonarja na otok Manao,  odkod
so ga namreč tudi prišli vabit, da jim pride oznanjevat krščan¬
sko vero. Na tem otoku krsti blagovestnik kmalo 700 pa-
ganov, ktere je neki grozovitni paganski kralj iz bližnjega
otoka Ceylon-a  vse do slednjega pomoril, da bi tako ka¬
toliško vero precej o začetku zadušil. Ksaver je tedaj delal
na to, da bi portugalski namestni kralj v Indiji onega kru¬
tega kralja naj kaznoval. Pa lakomni Portugalci so mu vse
pogubili in sploh so Portugalci po svojem pohujšljivem živ¬
ljenji in po svoji nemarnosti v službi božji pagane najbolj za¬
drževali, da se niso spreobrnili.

332. L. 1545 se pelje Frančišk dalje proti jutru in do-
spč v mesto Malako v Zadnji Indiji. To mesto je bilo naj¬
bolj zanikerno v celi Indiji, in vendar ga je Ksaver po svojih
čudežih do dobrega ponovil, ter je veliko kristjanov, paganov,
mohamedancev in judov spreobrnil. Kdor se je le njegovega
oblačila dotaknil ali mu roko poljubil, ali kogar je blagoslovil,
ozdravljen je bil. Deklico, ki je bila že tri dni pokopana, je
od mrtvih obudil. Ko pa Malačani v stare pregrehe zagazijo,
jim sv. mož zagrozi s šibo božjo, in se potem prevaža od
otoka do otoka, povsod oznanjevaje besedo božjo, in pride
slednjič na Moluške  otoke. Na otoku Ambionu  se mu
pripeti, da mu pade v morje sv. križ, kteri ga je na vseh
njegovih misijonskih potih spremljal; komaj je dospel Fran¬
čišk na sosednji otok, že plava morski rak proti bregu in nese
križ v svojih Škarjah, ga izroči svetniku ter zgine zopet v
globočini. Na otoku Ul at e je krstil množico ljudstva s kra¬
ljem vred, in na otoku Te mat e je Dog njegov apostolski
posel tako blagoslovil, da sta izmed vseh strašno spridenih
paganov samo dva trdovratna ostala.

Tukaj Frančišk izvč, da so kakih 60 mil proti jugu še
otoki, kjer je krščanstvo že kedaj bilo vpeljano, a sedaj da
je že popolnoma ugasnilo. Dasiravno ga vsi prosijo, naj v
tiste nezdrave kraje med sirove divjake ne hodi, se Ksa¬
ver vendar po vsej sili tje napoti, in prijadra na otok Moro.
Sirovost in divjost prebivalcev ga je tako malo postrašila, da
je tistim, kteri so mu odsvetovali tje iti, očital rekši: „Kdo
Zgodovina sr. kat. cerkv9. III. 2

18

pa ste vi, da božji mogočnosti meje stavite in milost našega
Zveličarja s tako pičlo mero merite? Jeli, ako bi tam zlato
kopali, bi kristjani imeli dosti srca se tje podati, ali zdaj so
tam pridobiti le — duše“. Precej v prvi vesi mu je njegovo
vedro lice in mila njegova beseda odprla vseh srca, in v treh
mescih je krstil tisoč in tisoč nevernikov, kteri so vsi postali
dobri kristjani.

Ksaver je iskal tam žetve, kjer so se je drugi branili;
trpljenje mn je bilo veselje, in poleg notranje tolažbe je po¬
zabil vse zunanje bolečine in zopernosti. Novokrščeni učenci
so ga podpirali v njegovem poslu; evangelij in spokorne psalme
so prestavili na Indijsko; na mnogih krajih Zahodne Indije
se je hitro razcvetala sv. kat. cerkev. Na moluških otokih
je krščence sv. pesmi učil, ktere so mladenči po trgih, in
ribiči na morji prepevali. Kakor kedaj sv. Pavel je povsod,
kamor je prišel, le temelj postavil in je potem drugim pre¬
pustil, da so poslopje dozidali; trdo ral je vselej on prestal,
lahkeje delo drugim prepustivši. „Še več i£ , — to besedo je
imel vedno na jeziku, namreč, še več sveta spreobrniti in še
več duš rešiti za nebesa.

333. L. 1547 se Ksaver vrne nazaj v Goo, da si novih
sodelalcev pridobi. VMalaki se seznani z nekim Anger-jem,
imenitnim Japoncem, ki je po svetu mini iskal, ker ga je
vest pekla zavolj moritve, ktere je kriv bil. Sv. mož je nje¬
govo vest pomiril in ga je potem s seboj peljal v Goo. Na
potu tje jih na morji dobi strašna nevihta, in ko vihar ladjo
z vso močjo proti pečini zažene in vsi mislijo, da se bo na
sto in sto kosov razletela, jo podrži nevidna božja roka in
Prančišk srečno prijadra na otok Ceylon,  kjer dva kralja
spreobrne. Potem obišče Parave, ki so ga bili neizrečeno ve¬
seli, in dospč marca 1. 1548 v Goo. — Tukaj je krstil Ja¬
ponca Angerja in dva njegova služabnika ter se je odločil ž
njimi na Japonsko odriniti.

Na veliko gospojnico 1. 1549 prijadra v japonsko pristanišče
Kangoksimo.  Pohlevni in prebrisani Japonci še niso nikdar
misijonarja videli in še nikoli niso nič slišali o Jezusovi veri. Ra¬
dovedni tedaj od vseh strani prihajajo in zvesto poslušajo tujega
duhovnika, kteri se jim najbolj zategavoljo prikupi, ker jo svojo
domovino zapustil in je k njim prišel, samo zarad tega, da jim
pokaže pot zveličanja. Videli so, da Ksaver ni sebičnež, nego
da le edino išče njihov hasek. Japonci se čudijo, da se nova
vera tako lepo zlaga s človeško pametjo. Ker so nekteri
manjši kralji Ksaveru dovolili, da svobodno oznanuje besedo

19

božjo njihovim podložnim, jih je na tisoče krstil, cel6 nekteri
kraljeviči so stopili v katoliško cerkev. Sicer mu domači pa-
ganski duhovniki „bonci“ na vso moč nasprotujejo, hoje se
za svojo službo in za vsakdanji svoj kruh, in misijonarja na
vsak način nadlegujejo ter njegovo delovanje zavirajo; a Fran¬
čišk je vendar le ustanovil japonsko cerkev, ki zdaj po vsem
krščanskem svetu slovi zavoljo dolge vrste mučenikov, ktere
je že v nebesa poslala.

Toda vse to, kar je Frančišk že bil opravil, njegovi sveti
duši še ni zadostovalo; žeja njegova po neumrjočih dušah
še ni bila ugasnena. Na Japonskem je bil slišal, da bi tako
pri Japoncih največ opravil, ako bi popred Kitajce pridobil
za Kristusovo vero; Japonci namreč Kitajce zeld obrajtajo in
visoko cenijo. Ker pa se tujci za glavo niso smeli prikazati
„v nebeškem kraljestvu", kakor Kitajci svojo deželo ime¬
nujejo , se je Ksaver vrnil v Goo, ker je pametno sodil, da
se bode od tod vse potrebno za novi misijon najbolje vrav-
nati dalo.

Ko dospe v Goo, bili so ondi skorej vsi misijonarji zbrani,
ki mu radostno pripovedujejo, kako veselo raste povsodi setev,
ktero je bil nasejal. Namestni kralj v Goi je sklenil, da pošlje
poslanika na Kitajsko, kteremu naj bi se blagi blagovestnik
pridružil. V spomladi leta 1552 sta Ksaver in poslanik iz
Goe odrinila in srečno dospeta v Malako, kjer je ravno strašni
pomor razsajal, ki je najmočneje možake kar pobiral. Fran¬
čišk in njegovi tovariši bolnikom z veselim srcem strežejo in
reveže, kteri so po mestnih ulicah ležali, prenašajo v bolniš¬
nice ter jih ondi oskrbujejo. Ko pa je po bolnišnicah zmanj¬
kalo prostora za bolnike, so na morskih obalih stavili lesene
bajte, da so vse nevoljaše sprejeti zamogli. Tukaj je Ksa¬
ver nekega mladenča Frančiška  od mrtvih zbudil, kije
pozneje stopil v družbo očetov jezuitov.

Ko kuga nekoliko odjenja, se mu je takoj dalje mudilo
in z enim edinim redovnim bratom stopi na neko trgovsko
ladjo ter srečno privesla na otok Sancian,  ki je blizu ve¬
likega kitajskega mesta Kantona, le šest mil od kitajske
zemlje oddaljen. Že se je Ksaver tam s trgovci in tudi z
deželani pogajal, kako bi zamogel nepoznan na kitajsko zemljo
stopiti, a sedaj ga mrzlica strese. Gospod je potrkal, da po¬
vabi svojega zvestega služabnika na nebeško gostijo. Že je
gledal v daljavi veliko polje, ktero bi bil še rad obsejal pred
večerom svojega življenja, a Gospod je rekel: „Prav, dobri
in zvesti hlapec, pojdi v veselje Gospoda"

2 *


20

(Mat. 25.); tek njegov je bil dokončan. „Še več", mu je
rekalo njegovo srce, a božja roka je ustavila njegove blage
stopinje. Umrl je od vseh zapuščen v neki borni bajtici še
le 46 let star 1. 1552. Njegova zadnja beseda je bila: „V
tebe, o Gospod sem zaupal, ne bom osramoten vekomaj!“
Odkar je svetovni apostol Pavel tekal po svetu, ni se več gla¬
sila tako glasna trobenta besede božje, kakor je bil sv. Fran¬
čišk Ksaver.

Nasledniki sv. Frančiška v Indiji, na Kitajskem in laponskem.

384. Po smrti sv. Frančiška je rimska stolica cerkev v
Indiji tako uredila, da je postavila v G o i nadškofijo in osredno
škofijo (1557), kteri je podredila škofijo Mala  ko  v Zadnji
Indiji in C o h in v Prednji Indiji.

V Prednji Indiji je uspešno delovanje misijonarjev najbolj
zaviralo to, da je bilo ljudstvo strogo razvrsteno v petero
stanov ali kast. Vsaka kasta je imela svoje natanjko od¬
merjene pravice in dolžnosti, in iz ene kaste v drugo pre¬
stopiti nikakor ni bilo dovoljeno. V prvi in najviši kasti so
bili „bramanci“,  kteri niso bili samo duhovniki Indijancev,
ampak tudi njihovi učitelji, sodniki, uradniki, vse ob enem.
Med ljudstvom so bili bramanci spoštovani, kakor kakošni
svetniki, ker so res tudi spokorno iu trezno živeli. Najniža
kasta pa šobili „parije“,  ktere so imeli za izvržek ljudstva,
za najbolj grešne ljudi, ki onečistijo vse, kar pride kakorsibodi
ž njimi v dotiko. Ako so se tedaj jezuiti s prostim ljudstvom,
s parijami družili in jim pridigali sv. evangelij, so se jih
bramani izogibali kakor žive kuge; ako so se pa misijonarji bra-
mancem približali, morali so v nemar puščati parije, ubogo
in zapuščeno ljudstvo, kterih je najbolj nebeško kraljestvo.

Prvi misijonarji so veliko parij spreobrnili h katoliški
veri. Takoj so bramanci Kristusa nazivali Boga parij in
so glavo majali nad njim. Leta 1606 pa pride jezuit Ro¬
bert Nobili,  sin imenitne rimske rodbine, v Madavro,
ki je bilo kraljestvo ob zapadnem pobrežji Prednje Indije.
Nobili je menda mislil, da bode misijonski posel tako naj¬
bolje napredoval, ako se najpred spreobrnejo merodajni viši
stanovi, posebno ako se bramanci pridobijo za sveto vero.
Zarad tega se je Nobili z bramanci družil, je oblekel njihovo
obleko, je ravnal svoje življenje po njihovem življenji, ter se
tako ostro pokoril, da so ga tudi najspokornejši bramanci
začeli spoštovati in občudovati. Ko je bil Nobili življenje in
mišljenje bramaneev pregledal, začel je svoje delovanje. Ker

21

so Indijanci imeli vero, da štiri poti peljajo do resnice, kterih
ona se je pa zgubila, je Nobili modro porabil ta nauk, in je
trdil, da je on prav zategavoljo prišel k njim, da njim zgubljeno
pot do resnice, in sicer najkrajšo in najpripravnejšo zopet po¬
kaže. Njegov trud se je dobro poplačal. V treh letih je že
70 bramancev spreobrnil in s časom so ga cele trume krščen-
cev obdajale.

Toda prišli so misijonarji, cel6 nekteri jezuiti, kteri niso
odobravali, kar je Nobili počenjal, in ta prepir je zelo za,državal
veseli napredek, ki se je poprej že bil pokazal. Nobili ni od¬
stranil nekterih nedolžnih starih navad in šeg Indijancev in
je tudi opuščal nektere krščanske obrede, ki niso ravno bi¬
stveni in so paganskim deželanom najbolj v lice bili. Vse to
so povzeli oni misijonarji, ki so bili drugih misli, in so No-
bilija tožili pri generalu jezuitov in tudi pri sv. očetu v Eimu.
Nobili, čigar nameni so bili čisti kakor zlato, se krepko za¬
govarja, in ker je imel v misijonskih poslih več skušnje od
drugih in ker je tudi indijske razmere najboljše poznal, sčasom
svoje nasprotnike skorej popolnem zmaga. Oče Nobili je umrl
1. 1656. Njegov naslednik, ki je tudi v njegovem duhu de¬
loval, je bil Ivan Britto,  sin namestnega indijskega kralja.
Ivan je krstil več tisoč paganov, dasiravno je bil mnogo za¬
tiran. Umrl je 1. 1693 mučeniške smrti, ktero je zakrivila
neka žena, ki se je nad njim maščevati hotela.

335. Prednja Indija je na severu ograjena od himalajskih
gor, ki premagajo po visokosti skorej vse planine na zemlji. Na
podnožji teh gord pri tatarskih kanih  ali cesarjih se je
tudi v tem času krščanstvo razširjalo. Cesar Akbar  cel6
pozove jezuite k sebi, da mu krščansko vero razložijo. Naj¬
prej se ondi nastani Jeronim Ksaver,  stričnik sv. Fran¬
čiška, in že 1. 1599 so tam v mestu Lahori  slovesno ob¬
hajali božični praznik. K jaslicam božjega Deteta, ki so bile
dvajset dni razstavljene, so novinci veselo prihajali, in v pro¬
cesiji, s palmovimi vejicami v rokah* so krščenci prišli v
cerkev prosit sv. krsta. Po smrti Akbarja je tudi troje kra¬
ljevičev slovesno sprejelo sv. krst; na belih slonih so prijahali
k cerkvi, kjer jih je Jeronim s trobentami in z bobnanjem
pozdravil.

V pokrajinah Tonkinu inCohinchini  v Zadnji In¬
diji so jezuiti začetkom 17. stoletja zasejali prvo seme božje
besede. Na filipinskih  otokih je krščanstvo popolnem
zmagalo in v poglavitnem mestu Manili  je bila leta 1579
škofija ustanovljena.

22

336.  V Kitajsko, kamor se je že sv. Ksaver željno
oziral, kakor je nekdaj Mojzes od daleč gledal obljubljeno de¬
želo, izumila je krščanska ljubezen posebno pot, po kteri so
misijonarji zamogli priti v to „nebeško kraljestvo". Kitajci
so namreč izurjeni umetniki in ukaželjen rod, ki si veliko
domišlja na svojo učenost. Vsled tega so se misijonarji tru¬
dili, da so Kitajce premagali in jih nadkrilili v umetnostih in
znanostih, ter so se jim sprva ne kot misijonarji, ampak samo
kot učenjaki ponujali. Učenjaku se Kitajec takoj vklanja in
veleum vselej visoko obcenja. Ko so pa misijonarji bili en¬
krat v deželi, so pri vsakem poduku vedeli lepo vplesti tudi
krščanski nauk; misijonarji so prišli prav kakor tatje po noči,
in so Kitajcem polagoma pobrali vse orožje, s kterim so se
pred branili krščanstva ter so jih konečno prepričali resnice
Kristusove vere.

Prvi jezuit, ki je na ta način prišel na Kitajsko, je bil
Matej Ricci  (r. Riči). Ta izredno nadarjeni in jako učeni
mož je v tej prostrani državi vsejal seme božje besede, ki je
tako močne korenine pognalo, da ga odslej popolnem niso
več mogli izrovati iz zemlje; on je tam prižgal luč sv. evan¬
gelija, in dasiravno so že hudi viharji od vseh vetrov pihali
po nji, niso je več mogli ugasniti. Najprej se dobro nauči
kitajskega jezika in se navadi kitajskih šeg in običajev, potem
pa stopi v velikih mestih Kantonu in Nankingu očitno pred
svet, oblečen, kakor se tam nosijo učenjaki. Mandarinov (do¬
mačih duhovnikov in velikašev), ki so mu vse vrste zapreke
stavili, se tako ogne, da si po darilih pogladi pot v pogla¬
vitno mesto Peking  do cesarja samega, kteri ga 1. 1600
na svojem dvoru prijazno sprejme. Ricci je priredil zemljevid,
bolj natanjčen, kakor so bili vsi drugi, ktere so Kitajci na¬
risali. Takoj zapove cesar osem takih zemljevidov na svilo
namalati in pa v svojih izbah razobesiti. Krščanska ljubezen
je pa iznajdljiva; Ricci porabi vsak prazen prostorček na teh
zemljevidih in tamo narisa ali kako krščansko znamenje, po¬
stavim, znamenje sv. križa in enakih, ter tu in tam po robih
zemljevida zapiše jedrnate izreke sv. pisma in najlepše stavke
sv. evangelija. Tudi kedar je učil svoje učence visokih ra¬
čunov, je kjerbodi vplel kos krščanskega nauka. Na ta način
je cesarja samega opozoril na Kristusovo vero, in že leta 1605
je Ricci krstil več svojih učencev, nekoliko mandarinov in
celd tri cesarjeviče. Verni mandarini potem po svoji veljav¬
nosti jako podpirajo njegovo delovanje in mu pomagajo s
svojim premoženjem cerkve staviti in za zanemarjene otroke

23

skrbeti. Eicci je umrl 1. 1610, komaj 58 let star. Njegovo
telo so javno in slovesno na državne stroške pokopali, njegovo
blago dušo pa so nesli angelji v Abrahamovo krilo.

Leta 1610 je luna mrknila natanjko v tistem hipu, kakor
so ga jezuiti preračunih, dokler so se domači zvezdarji precej
zarajtali, in prav ta dogodek je jezuite visoko povzdignil v
očeh vseh Kitajcev. Sv. cerkev se je tedaj veselo razširjala
in že leta 1616 je štela 300 krščanskih cerkev, dasiravno so
jo po nekterih krajih tudi preganjali.

337. Med Ricci-jevimi nasledniki se je najbolj odlikoval
učeni jezuit Adam S c hali,  ki je 1. 1619 prišel v mesto
Maka  o,  kjer najde katoliško občino v prežalostnem položaji.
Cesar hudobnega mandarina, ki je tam cerkev preganjal, od¬
stavi in Schallu se posreči, daje  bil na cesarski dvor po¬
zvan, kjer si je polno zaupanje cesarja pridobil. Tukaj spre¬
obrne več imenitnih oseb, akoprem so sovražni mandarini
vedno prežali na-nj, da ga prilično napadejo. Po smrti ce¬
sarja Šungti-ja (1661), ki je Schalla posebno visoko obrajtal,
so mesto maloletnega cesarjeviča vladali štirje mandarini, ki
so se precej pokazali kot sovražniki Kristusove vere. Schalla
so zaklenili v težke verige in v ječo vrgli in moral se je
večkrat zaporedoma pred sodnijo zagovarjati. Krvava sodnija
ga slednjič obsodi ter zapove zadaviti; toda ta obsodba ni
obveljala, ker se je sodnikom še prekrotka dozdevala, in od¬
ločili so drugo kazen, namreč, da naj Schalla in ž njim sedem
drugih vernih mandarinov živih na 1600 koscev razsekajo.
Že bi menila mati cesarjeviča potrditi krvavo sodbo, ko tri¬
kratni potres ljudi tako postraši, da vjetega misijonarja spu¬
stijo ; pa starček je tako obnemogel, da je že za mesec dni
umrl 1. 1665.

338. Delo, ktero je sv. Ksaver na Japonskem  na¬
čel, so njegovi redovni bratje sigurno nadaljevali. Veliko oseb iz
najviših krogov, tudi več boncev in učenjakov se je spre¬
obrnilo in množina ljudstva je že počivala v senci križa Kri¬
stusovega. Okoli 1. 1582 so našteli 200.000 japonskih krist¬
janov, 350 cerkev, več šol in duhovnih semenišč, v kterih so
se tudi Japonci pripravljali na mešniški stan in misijonski
posel. Leta 1585 se podajo trije krščanski japonski kraljiči
v Rim, da se sv. očetu poklonijo ter se mu zahvalijo za ve¬
seli glas sv. evangelija, kterega jim je tje črez široko morje
poslal. Tako je tedaj solnce milosti božje lepo vzhajalo nad
malikovalsko japonsko deželo, in že je precej visoko stalo, ko
naenkrat nesrečni vihar prižene črn oblak, ki belo solnce po-

24

polnem otemni. Leta 1587 se namreč vname krvavo pre¬
ganjanje , ki ni več nehalo, dokler je bil kristjan v deželi.
Cesar Taj ko sama  jezuitom ni več zaupal, ampak jih je za
ogleduhe imel, ki hočejo s časom japonsko deželo španjolskemu
kralju izdati. Lagodni bonci so cesarja v tej misli potrjevali,
in ker tudi krščanske device niso bile pokorne pohotnemu
kralju, je bilo uzrokov dovolj, da so meč nabrusili za kristjane.
Krvavo je bilo posebno leto 1597; med drugimi je bilo takrat
en dan troje jezuitov in 23 frančiškanov križanih. Prepevaje
svete pesmi so šli na morišče ter so z veselim licem dali
svoje življenje za svojo vero, vedoči, da „kdor z veseljem
da, tistega Bog rad ima“,  (2. Kor. 9.) Najhujše pre¬
ganjanje pa so 1612. leta kalvinski Holandci zakrivili, ki so
katoliškim Portugizem zavidali bogato trgovstvo in so jih pri
kralji sumničili, da mu strežejo po njegovi deželi. Grozovite
so bile muke, ktere so morali misijonarji in verni Japonci
prestati. Pretepali so jih do golih kosti, na gromadah so jih
sežigali, v kačje brloge so jih metali in ob glavo devali. Sam
peklenščak je zmislil nektere nove muke, s kterimi so takrat
kristjane mučili. Nekterim mučenikom so namreč v usta
vlivali vode, kolikor so le mogli, a potem so jih strašno pre¬
tepali, da so vodo izgnali iz njih; druge zopet so za noge
obesili, a pod njimi so skopali le toliko zemlje, da je glava
in da so prsi imele v njej prostor, in potem so jamo zagrnili
ter jih pustili viseti, dokler niso poginili. Toda število krist¬
janov ni pojemalo, ampak naraščalo; vsako leto je bilo več
tisoč novih krščencev; lep zgled tolikih mučenikov jih je
potegnil za seboj. Trpeli so namreč visoki in nizki, stari in
mladi, kralji, plemenitaši, možje, žene, mladeniči, device in
otroci. Klicaje Jezusovo ime, pevaje in vriskaje, kakor bi na
gostijo šli, so šli smrti nasproti; s križa doli in iz sredine
goreče gromade glasno oznanujejo resnico: „da nobenega
drugega imena ni danega pod nebom ljudem, v
kterem bi mogli zveličani biti,“  kakor sladko Je¬
zusovo ime. Matere se srečne štejejo, kedar njihove otročiče
ž njimi vred pobijajo, in otroci prenašajo najhuje muke in se
še zganejo ne. Naj samo en zgled povemo. Med mučeniki,
ki so bili 5. februarja 1597 mučeni, je bil tudi 12letni mla-
deneč Ludovik, ki je duhovnikom pri sv. meši stregel. Peljajo
jih iz mesta na neki grič, da jih križajo. Ko dospejo na
grič, kjer je bilo več križev postavljenih, je Ludovik v sveti
nevolji klical: „Kje je moj križ?“ in potem hiti k svojemu

križu, ga objame in poljubi. Beriči mu z dvema sulicama

25

prebodejo prsi ter zastavijo srčice, ki je tako modno za Boga
bilo. Kako lepo je pač Ludovik Jezusu povrnil ljubezen, s
ktero je on nekdaj za njega težki križ nosil! Kristjani so
bratovščine med seboj ustanovljali, v kterih so se bratje in
sestre med seboj v sveti veri potrjevali in v smrtnih silah
osrčevali, in ako je kterega izmed njih zadela sreča muče-
ništva, ga vsi bratje in sestre sprevajajo na morišče moleči
in popevajoči z gorečimi svečami v rokah; res veličasten
»prizor svetu, angeljem in ljudem“.  (1. Kor. 4.)

Smrtni udarec je zadel katoliško vero na Japonskem
1. 1G37. Holandci so japonske kristjane tožili zarote zoper
življenje cesarja Toksogunsame, ker so baje našli takošna
pisma na neki portugiški ladji. Ali so bili kristjani tega res
krivi ali ne, za tem cesar ni dolgo vprašal, ampak takoj je
kristjane preganjal kot očitne sovražnike države. Zunanjim
kristjanom je za glavo prepovedal na Japonskem stopiti na
kopno in domače je sklenil s silo ugonobiti. Že leta 1638 so
jih 4000 v morje prekucnili in druge potem so med strašnimi
mukami pobijali. V pokrajini arimski  se tedaj združi 37.000
kristjanov, ki se v trdnem mestu S i m a b a r i dobro ogradijo,
zavarujejo in krepko branijo. Zdaj še nesramni Holandci
Japoncem posodijo topov, da v mesto na kristjane streljajo.
Kristjani tedaj planejo iz mesta na svoje sovražnike, da si z
mečem v roki priborijo svobodo svoje vere; pa bili so pre¬
slabi; vsi do slednjega so poginili na borišči.

Japonska cerkev je že lepo rastla, kakor veselo raste
mlada setev, pa grozovita toča preganjanja jo je popolnem
uničila in v tla zabila. Holandci so potem v zahvalo dobili
na Japonskem vse trgovstvo v svoje roke; pa nobeden tujec
in tudi nobeden Holandec se ni smel več prikazati na suho,
razven, če je pohodil podobo sv. križa, ktero so mu pod noge
djali. Samopridni in brezbožni Holandci pa se tudi te hudo¬
bije niso ustrašili, da so se jim le množili njihovi krajcarji in
da so si le napolnili svojo judeževo mošnjo.

26

II. poglavje.

Krivoverci.

a) O cerkvenem razdoru na Nemškem.
Martin Luter.

339. Začetkom 16. stoletja je bilo katoliški cerkvi treba
ponovljenja na glavi in udih, — to priznavamo. Po božji moči,
ktero ima nevesta Kristusova v sebi, se katoliška cerkev
sama iz sebe ponavlja in omlajuje, kakor se vino samo iz
sebe snaži in čisti. To je prava kal, in to je pravi cvet,
kterega v spomladi drevo iz svoje lastne moči požene, in
le taki cvet prinese v jesen dober sad; nikdar pa ne rodi
cvet, kterega od drugod doneseš in od zunaj prilepiš na vejo.
Ponovljenje, ali z latinsko besedo reformacija,  je bilo
potrebno, pa Lutra  ni bilo treba, kije po sili  ponavljal
cerkev, k čemur ga nikdo ni pooblastil. V cerkvi se je na-
kupičilo že res velik kup suhljadi, ktera ni bila za drugo,
kakor da zgori; pa, ker so poklicane roke bile nekoliko po¬
časne, da bi jo užgale na pravem mestu in o pravem hipu,
da lepo mirno zgori: porine nepoklicana roka Lutrova prav
takrat, ko so bili najbolj viharni časi, bakljo v ta kup ter ga
užge, in tako ni bilo drugače mogoče, kakor da je v tem
ognji cerkev trpela. Obraz Kristusove neveste je res kazal
madeže, pa Luter ni imel čistih rok, da bi jo umil, ampak
s svojimi nesnažnimi rokami je še le prav zamazal njeno
sveto lice. Tako se je začel novi  vek, ki pa ni imel več
pobožnega lica srednjega veka, ampak lice upornega  pa¬
glavca zoper vsako redno oblast.

Kdo pa je bil Luter?

Martin Luter se je rodil 1. 1483 v Eisleben-u na Saškem.
Njegov oče, dasiravno ni bil premožen, je svojega sina šolal
za pravdnika; ko pa nekega dne Martinovega prijatelja tik
njega strela ubije, spreleti ga toliki strah, da nepremišljeno
stopi v Erfurtu v red sv. Avguština ter postane menih in
duhovnik. Lepo pravi sv. Tomaž, angeljski učenik: „Kedar
Bog koga v kteri stan pokliče ali izbere, ga tudi pripravi in
uravna, da je tistega vreden". Veselo tedaj le živi, kdor si
pravi stan izvoli; kdor pa prilomasti kar v en dan v kaki
stan, kakor Luter, tisti je za vselej zakopan in svoje žive dni

27

srečen ni. Luter namreč pravi: „Stopil sem v samostan in
sem zapustil svet, ker sem sam nad seboj zdvojil".

Da si Luter dušni mir zopet zadobi in pribori, se je v
samostanu ostro zatajeval, ni pil in ni jedel in zaprt v svojo
celico včasih več tednov ni spal. Ead bi bil božjo jezo uto-
lažil iz lastnega zasluženja, po svojih dobrih delih. To pa
se mu ni posrečilo, ker brez milosti božje nič zaslužljivega
storiti ne moremo. Tedaj mu je srce bolj in bolj upadalo,
in je zarad tega Boga cel6 črtil in sovražil. „Tako hud sem
bil na Kristusa 1 ', pravi Luter, „da če sem videl njegov kip
ali njegovo podobo, kakor na križi visi, sem se ga ustrašil
in oči pobesil, in bi bil rajši hudiča videl". V teh dušnih
stiskah je Luter bral liste sv. Pavla, v kterih apostol po¬
sebno visoko povzdiguje vero, in spise sv. Avguština, v kterih
svetnik veliko moč milosti božje povdarja. Zdaj pa se je
njegovo mnenje zasukalo ravno na nasprotno stran. Učil je
namreč, da je človek postal gnjilo drevo, in sam iz sebe
ne more nič kakor le hudo hoteti in storiti; človeku da tedaj
drugo ni treba, kakor da trdno veruje na Kristusovo zaslu-
ženje, a potem naj sigurno greši ter živi kakorsibodi. S ta-
košnim naukom je človeški volji popolnem peruti pristrigel,
rekši, da je človeška volja zmiraj ob tleh in v blatu in se ne
more dvigniti na vzgor.

340. Med tem je Luter postal 1. 1508 na vseučilišči v
Wittenbergu profesor modroslovja; a pozneje je tudi bogo¬
slovje učil, ter pri vsaki priložnosti povdarjal svoj nauk, da
človek nima proste volje, ampak da je kakor štor v božjih
rokah , s kterim Bog stori ali hudo ali dobro, kakor hoče.
Luter sam se je tako-le izrazil: „Človeška volja je kakor konj;
sedi Bog na njem, gre kakor Bog hoče, ako pa sedi hudič
na njem, gre kakor hudič hoče". Tedaj po svojem srcu je
Luter že davno bil krivoverec, samo na lici se mu to še ni
poznalo. Očitno se je to še le 1. 1517 pokazalo, ko se je
med bogoslovci vnel prepir o odpustkih. Papež Leon X. je
namreč razpisal odpustke, kterih se je vsakdo zamogel udele¬
žiti, ako se je skesano spovedal in kaj malega daroval za ve¬
likansko cerkev sv. Petra v Rimu, ktero je papež dozidati
želel. Oznanovanje teh odpustkov je bilo redu sv. Dominika
izročeno, in na Nemcih jih je začel dominikanec Tetzl ozna¬
njevati. Res je, da se pri tem poslu enemu ali drugemu
nadležnemu oznanjevalcu odpustka mora očitati, da je več na
to gledal, da je dosti denarja na kup spravil, a menj na to,
da bi se ljudje resnično spokorili; pa da bi bili z odpustki v

28

obče tako barantali, in da bi bili odpustke za denar oddajali,
kakor kterosibodi blago, to ni res.

Luter se tedaj oglasi zoper odpustke, in napiše 95 stavkov
o odpustkih in jih v Wittenbergu pribije na cerkvena vrata,
da jih vsakdo zamore brati. Luter je sicer djal, da je to
zarad tega storil, da bi ga bogoslovci naj podučili o odpust¬
kih , „o kterih nič ne zastopi“; pa to je bil prazen izgovor,
ker že suknja, ktero je bil svojim stavkom oblekel, je bila ne¬
kako smešna in malo spoštljiva do rimskega stola, tako da
je bistrejše oko hitro videlo, da njegovi stavki prav za prav
merijo na cerkveno oblast, in da tajijo prosto voljo človeka.
Tako je Luter stopil na dan, in od vseh krajev so Lutra pod¬
pirali in spodbujali, in zopet prav za prav ne zavoljo od¬
pustkov, ampak ker je rimski stolici roge pokazal in ker je
njegov nauk o človeški volji bil napčnemu človeškemu srcu
do dobrega všeč. Katoliški učeniki pa so Lutrovim pomotam
odločno oporekali, posebno T e t z 1 in doktor E c k , jako
učen in v sv. pismu zveden  profesor v Ingolstadtu.

Luter je svojim nasprotnikom na eno besedo vselej dve
odgovoril, a ne da bi se trudil jih s tehtnimi dokazi zavrniti,
ampak nespodobno in sirovo jih je ošteval ter jih tako osmešil
pred ljudstvom. Kimska stolica sama se je oglasila zoper
Lutra in papež je izdal bulo (papeževo listino), v kteri je na
drobno pretolmačil nauk o odpustkih, da se ne bi nikdo
mogel izgovarjati, rekši, da ni poznal pravega nauka o od¬
pustkih. Nasprotnike odpustkov je pa bula izobčila iz cerkve,
dasiravno ni nikogar in tedaj tudi Lutra ni imenovala. Luter
je takrat obljubil papeževemu poslancu, da hoče zdaj tiho
biti, ako vtihnejo tudi njegovi nasprotniki. Tudi je papežu
pisal pismo, v kterem se opravičuje, rekoč: „Nikdar me ni
bila volja, rimsko cerkev in papeževo visoko oblast napadati.
Rad spoznavam, da je te-le cerkve oblast črez vse, in da
pred njo nikdo nima prednost niti v nebesih niti na zemlji,
kakor edino le Kristus Jezus, ki je Gospod vsega“. Tako se
je Luter v Rimu sv. očetu laskal, a prav že drugi dan po
tem listu pisal je nekemu prijatelju: „Ne vem, ali je papež
antikrist sam,  ali le njegov apostolL Ravno kakor zdaj, je
Lutra milost božja še večkrat zastavljala na krivi poti, ktero
je hodil, da ni vedel, ali bi ali ne bi šel dalje, pa vedno je
hudoba v njem zmagovala.

341. Leta 1519 pozove doktor Eck Lutra in witten-
berške profesorje v Lipsko na razgovor, da jim dokaže njih
verske zmote. Celih sedemnajst dni se tam prepirajo o člo-

29

veški prosti volji, o prvaštvu rimskega stola in o odpustkih,
in lipski učenjaki konečno razsodijo, da je Eck svoje protiv-
nike popolnem zmagal. Pa kakor pravda med dvema sose¬
doma ju ne pomiri, ampak tisti, kteri pravdo zgubi, tem
težje prenaša svojega soseda; tako je tudi ta verski prepir
bil olje, ktero so vlili v ogenj, in razdraženost je bila tem
veča. Luter je namreč še bolj bobnal in upil, da ni slišal,
kako so doktorja Ecka zarad njegove zmage slavili in častili.
Tudi uči sv. apostol Pavel, „da učenost napihuje in le lju¬
bezen boljša" (I. Kor. 8.), in tako se je zgodilo, da so se
wittenberške visoke glave še bolj napihovale, da jim ni zmanj¬
kalo sape zoper svoje sovražnike. Luter izda zaporedoma več
knjižuric zoper svoje sovražnike in zoper papeža in že se
drzne pisati in sv. očetu Leonu 5. v lice povedati: „S tako
častjo (namreč s papeževo) bi se po pravici naj nikdo ne
ponašal kakor Judež Iškarijot, ali kdo drugi taki, kterega je
Bog zavrgel".

Toda Luter ni sam stal v boji, ampak mnogo drugih ga
je krepko podpiralo. Pred vsem je najbolj branil saski knez
Friderik „modri" svojega deželana Lutra ter je pri papeži
prosil za-nj, da mu ni trebalo iti v Kim na zaslišanje. Na¬
dalje je stopil učeni profesor Melanchthon na njegovo stran,
ki je po svojem mirnem in modrem postopanji marsikaj zopet
poravnal in postavil, kar je zvejani Luter nepremišljeno zmešal
ali s silo podrl. Zraven tega se je mnogo posvetne gosposke
celč zl&galo z Lutrovim početjem. Veliko profesorjev je pelo
ravno tisto pesem zoper sv. cerkev in zoper sv. očeta, ktero
je Luter navzdignil, in ktere je komandiral Erazem roter-
damski, kterega so vsi, kakor nekakov čudež učenosti poslu¬
šali in častili; tudi večini učeče se mladine seveda se je takoj
prikupila nova lesa. Slednjič pa moramo povedati, da je vsaj
sprva tudi veliko dobrih kristjanov stalo v Lutrovem taboru,
ker so mislili, da bode res kaj popravil v katoliški cerkvi, kar
je bilo poprave potrebno; a pozneje so se nevoljni obrnili od
njega, ko so sprevideli, da Luter samo podira, ne postavi
pa ničesa.

Ko je bil doktor Eck v Lipskem razgovoru Lutra zmagal, se
je podal v Kim in je tam sv. očetu natanjko poročal o vsem,
kar se na Nemškem godi. Ker prijazna razgovarjanja pri
Lutru nič niso zdala, in ker Luter ni bil mož beseda, je
papež izdal bulo, v kteri je eden in štirideset stavkov iz Lu¬
trovih spisov kot krivoverskih razglašeno. V 60. dnevih naj
Luter prekliče svojo krivo vero, sicer bo izobčen. Papež Lutra

30

za drago kri Zveličarjevo zarotuje, naj vendar resnice svete
vere in cerkvenega mini ne kali. Toda Luter ni slišal sva¬
rilnega glasil sv. očeta in je na glas bobnal in strašno ropotal
zoper bulo, češ da bula ni nič drugega, kakor same Eckove
laži. Ves razkačen prime Luter za pero in napiše knjižuro
„zoper bulo antikrista", v kteri papeža nesramno zaničuje in
psuje. Toliko se je Luter že drznil, da je obdan od dijakov
in druge druhali v procesiji nesel bulo pred wittenberška
mestna vrata ter jo ondi na gromadi zažgal rekši: „Ker si
svetnika božjega (namreč Lutra) razžalila, tedaj naj tebe žali
in povžije večni ogenj". Tako je Luter pretrgal poslednjo
nit, ki ga je še na cerkev vezala.

Od državnega zbora v Wormsu do kmečke vojske.

342. Ljudje so bili radovedni, kaj bode k tem nova-
rijam, ki so se na Nemškem godile, rekel novi nemški cesar
Karol  V. Luter bi se bil cesarju rad prikupil in tedaj mu
je pisal ponižno pismo, v kterem se opravičuje, da nikdar nič
druzega ni namerjal, kakor edino le evangeljsko resnico na
dan spraviti. Na državnem zboru v Wormsu 1. 1521 je pa¬
pežev poslanik predlagal, naj Lutra kot krivoverca precej
primejo in naj ga ne zovejo v LVorms, ker je od papeža že
obsojen. Toda njegova ni obveljala; nemški stanovi namreč
zoper Lutra niso hoteli nič skleniti, dokler njega samega ne
slišijo. Cesar, ki je bil kot kristjan istih misli kakor pa¬
pežev poslanik, vda se slednjič volji stanov in pokliče Lutra
na zbor. Luter je našel tam toliko zaveznikov, da je prav
lahko in prosto dihal. Stanovi, ki bi mogli zoper njega po¬
stopati, prinesli so sami s seboj sto in eno pritožbo o cerkvenih
zadevah; cerkveni dostojanstveniki se niso upali prav na dan,
ker so se jim vitezi popretili; ljudstvo je pa Lutra občudovalo,
kakor kaki čudež. Njegovi prijatelji so namreč povsod razširjali
njegovo podobo, ki je imela venec, kakor kak svetnik in
med ljudstvom je mrgolelo knjižic, v kterih so papeža in
rimsko cerkev psovali in z nesramnimi podobami zasmehovali.
Tudi je Luter videl, da je za mestom skritih lepo število
oboroženih vojakov, ki bi udarili na mesto, ako bi se mu
hudo godilo. V takih okoliščinah se je Luter, ki sicer ni bil
junaška duša, lahko srčnega delal in le tako je razumljivo,
zakaj Luter na zboru ni nič prikrival svojih misli, ampak je
naravnost rekel: „da ga naj po dokazih iz sv. pisma ali pa
po drugih očitnih in jasnih razlogih prepričajo, drugače ne

31

prekliče". Tudi je rekel: „Ne verujem niti papežu, niti

vesoljnim cerkvenim zborom, ker je očitno kakor beli dan,
da so se večkrat zmotili in da so si čestokrat navskriž. Moja
vest se zanima za besedo božjo, jaz ne morem in nočem
preklicati. Je to delo človeških rok, bode se razdrlo, ako pa
je božje, bode obstaloL Ko je cesar pozvedel, kaj in kako
Luter govori, moral je precej drugi dan zapustiti Worms. Sploh
se Luter cesarju Karolu nič kaj ni prikupil, ampak je tako ne¬
ugoden vtis na njega naredil, da je cesar očitno rekel: „Ta
Človek me nikdar ne bi spravil na svojo vero“. — Wormski
zbor je slednjič nad Lutrom oklical državni progon, t. j. vsakdo
naj Lutra v svoji deželi tako dolgo preganja, dokler ga ne
vjame, a potem ga naj vklenjenega cesarju izroči, da ga kaz¬
nuje kot krivoverca.

343. To je cesar Karol sicer dobro in lepo zapovedal,
a na Nemškem niso bili tudi taki ljudje, da bi ga ubo¬
gali; cesar je bil namreč preslab, da bi zamogel odločno po¬
stopati zoper nemške kneze. Tedaj tudi Lutrov / gospodar,
saski knez Friderik niti ni mislil na to, da bi se držal worm-
ske zapovedi, ampak je Lutra skrivoma podpiral in varoval.
Tisto kočijo, v kteri se je Luter iz Wormsa peljal, naenkrat
obstopi nekoliko vitezov, ki so Lutra na videz šiloma, v res¬
nici pa po naročilu kneza Friderika, peljali na grad Wart-
burg, kjer je leto dni preoblečen in nepoznan kot „ vitez Juri“
živel. Tukaj v samoti se njegova vest še enkrat zbudi in ga
glasno opominja ter mu tako silo dela, da mu je časih bilo
kar obupati. On sam svoj stan tako-le opisuje: „Srce mi je
trepetalo strahii ter me vprašalo: si li menda ti sam moder
in vsi drugi bili bi na krivem, in že tako dolgo na krivem?
Kaj pa, ko bi se ti motil in toliko ljudi v zmoto zapeljal,
kteri bodo vsi vekomaj pogubljeni? Kdo pa ti je velel evan¬
gelij pridigovati — ali kdo te je poklical ?“ „M.oje ovce po¬
znajo moj glas“, pravi Jezus. Luter pa ni bil več izmed
njegove črede, in tedaj tudi ni več,„ poznal glasb njegovega,
ampak trdil je, da so to samo skušnjave hudičeve, kteri ga
hoče v njegovem apostolskem poslu zavirati. V Lutrovi glavi
je obvisela misel, da je katoliška cerkev kraljestvo antikrista
na svetu, in da je on kakor apostol Janez ali Pavel poklican,
da pridiguje čisto  besedo božjo. Na Wartburgu je pre¬
stavljal sv. pismo na nemško, toda pri tem poslu ni cel6 po¬
šteno ravnal, ampak je iz sv. pisma marsikaj izpustil ali pa
po svoje zavil, kar se ni ujemalo ž njegovimi verskimi nauki.
Jezik v tej prestavi je sicer lep in olikan in pred njim nikdo

32

ni znal tako gladko nemško pisati; a da bi bil Luter prvi sv.
pismo izpod klopi potegnil, kakor se je bahal, to ni res, ker
je pred njim že več drugih sv. pismo tolmačilo.

344. Med tem ko je Luter na “VVartburgu pisaril zoper
redovne obljube in zoper sv. mešo, hitela je na Nemškem
rasti in zoreti setev, ktero je ondi nasejal. Redovniki so za¬
poredoma samostane zapuščali in žene jemali ter postali go¬
reči luteranci. Duhovniki sploh so se začeli ženiti. Vendar
Luter se je kmalo sam prepričal, da so ti meseni in tre¬
bušni ljudje „dosti smradil prinesli v prijetno dišavo sv. evan¬
gelija". Dobri Lutrov prijatelj Bodenstein je v Wittenbergu
božjo službo po svoje prenaredil, je v nemškem jeziku ma¬
ševal in je vsem, kteri so zahtevali, delil obhajilo v obojih
podobah, a ne da bi se poprej morali izpovedati. Potem je
zbral svojat dijakov in ljudi iz kmetov in jih je vodil v cerkve
in samostane, kjer je sv. podobe poklatil, posvečene podobe
in križe potrupal, razbil altarje in prevrgel spovednice ter
napravil veliko prekričijo. Ko Luter zve, kar se doma godi,
zapusti skrivoma grad Wartburg in pride v Wittenberg, kjer
je njegova poljudna beseda razdražena srca komaj pomirila.

Papež Leon X. umrje 1. 1521; pravijo, da je premalo
odločno postopal zoper drznega nemškega reformatorja. To pa
ni resnično, ker učeni kardinal Hergenrother je ravnokar po
starih listinah dokazal, da je Leon svojo dolžnost pošteno
storil. Za njim je vladal sv. katoliško cerkev papež H a-
drijan  VI. Bil je pravi mož, jako pobožen in poln do¬
brega duha. Na državnem zboru v Nurnbergu 1. 1522 je po
svojem poslaniku oznanil, da hoče na svojem papeževem dvoru
začeti reformirati, ker je menda tudi ondi bilo marsikaj krivega
in narobe. To odkritosrčno besedo so pa nemški „strankarji“
hitro porabili za svoje namene, češ, da prav papež sam spre¬
vidi, da je cerkvi ponovljenja treba: Luter je tedaj cel6 na
pravem poti. Državni stanovi potem prav za prav niso rekli
ni črno ni belo, ampak so samo tako na pol obljubili, da se
hočejo, po mogočnosti pač, Lutrovi veri ustavljati. Ravno
tako polovična je bila obljuba, ktero je papež Klement  VIL
na državnem zboru v Niirnbergu 1. 1524 od državnih stanov
dobil. Čem bolj pa je omahovala nemška gospoda, tem trd¬
neje je stopala na noge kriva vera.

Od kmečke vojske do državnega zbora v Avgsburgu 1530.

345. Lutrova pisana beseda je prosto ljudstvo zbudila,
in njegova beseda na pridigah jih je tako razgrela, da je

33

kar vrelo med njimi. Posebno jih je pa poduk o evangeljski
svobodi spuntal. Luter je namreč učil, da je kristjanu edino
le treba trdne vere, potem pa je cel6 prost, in naj živi ali
dobro ali hudobno, to se mu ne bode zarajtalo, ker dobro in
hudo v človeku Bog sam opravlja. Melanchthon, ki je Lu¬
trovo novo vero v red spravljal, je tedaj naravnost rekel, da je
to, da je Judež Kristusa zatajil, božji čin, nič manj, kakor
to, da je Bog sv. apostola Pavla poklical. — Ljudje pa so evan¬
geljsko svobodo celd drugače razumeli; mislili so, da zdaj ni
treba nič več plačevati in da niso nikomur nič več dolžni,
ampak da so vsega prosti. Luter je povzdignil svoj glas in
je učil, „da med kristjani naj nobene gospode ne bo“, in kar
je Luter djal, raztrobili so njegovi pridigarji po celi nemški
deželi. Siromak si je mislil, da odslej ne bode več treba de¬
lati, ampak bogatemu bo kar vzel, česar bo trebal. Luter
jim je pridigal, da naj se oprostijo jarma popov in menihov,
in ljudstvo, ki je poslušalo njegove pridige, šlo je divje domu;
njih plamteče oči so kazale, kako jim kri kipi. Na ogenj,
kterega je Luter zakuril, so potem pihali njegovi pomagači,
dokler se ni s plamenom užgal. Kmetje se začnejo gibati in
kri prelivati. Največ jih je bilo na Švabskem, na Thiirin-
giškem, Hesenskem in Saškem na nogah. Tropoma po de¬
želi hodijo, požigajo, podirajo gradove in samostane, pobijajo
grajščake, duhovnike in vse, kteri jim niso po volji. Kmalo
je po vsem Nemškem vrelo in vnela se je občna kmečka voj¬
ska. Poveljniki so kmetom bili nekteri vitezi, ki so se jim
pridružili. Uporniki so zdaj od Lutra tirjali, da naj odobri,
kar oni počenjajo. To ga je spravilo v veliko zadrego in
pismeno je kmete opominjal, naj vendar mirujejo; v tem
pismu pa je ob enem krivil posebno duhovne in tiste posvetne
kneze, kteri so katoliški veri zvesti ostali, da so prav oni
vsega upora krivi, a kmete je imenoval „ljube gospode in
brate svoje“. Vsak lahko sprevidi, da s tako pisavo Luter ni
pogasil ognja, ampak je le olja v njega vlil, da je s plamenom
splapolal. Razdraženi kmetje zmiraj "huje razbijajo in raz¬
sajajo. Posvetni in duhovni knezi tedaj začnejo silo s silo
odbijati. Loteriuški vojvoda je z močno in orožja vajeno voj¬
sko srečal 6000 kmetov: vse do slednjega je posekal. Drugi
poveljniki zopet so druge čete pobili. Eni četi se je na čelo
postavil Tomaž Munzer.  Ta mož je že popred v Zvikovi
rogovilil ter ljudi lovil za svojo novo vero; v mestu Miihl-
hausenu pa je pozneje pridobil toliko privržencev, da je ob
času kmečke vojske celo leto bil najviši gospodar v tem

Zgodovina sv. kat. cerkve. III. 3

34

mestu. Obetal je svojim, da bo na zemlji vtemelil novo kra¬
ljestvo , v kterem ne bode ne bogatina, ne siromaka, ampak
v kterem bodo imeli vsi enake pravice ter bodo vse premo¬
ženje v tovaršiji vživali. Tomaž je bil tudi oče prekrščen-
cev,  ker je učil, da otroka krstiti ne velja, ker sv. pismo
nikjer ne govori o krstu otroka. Zanaprej se morajo samo
odraščeni ljudje krstiti in kteri so bili kot otroki krščeni, mo¬
rajo se prekrstiti dati. Taki in enaki nauki so bili prostemu
kmetu všeč, in Tomaž je imel veliko krdelo kmetov za seboj.
Zdaj mu pa prideta (1. 1525) saski vojvoda in deželni grof
hesenski v goste. Njihovi izurjeni vojaki udarijo na uboge
kmete in kmalo je ležalo pet tisoč ubitih kmetov na torišči,
ostali pa so bežali, kamor je kdo mogel. Tomaža samega so
vjeli in ob glavo d j ali. Pred svojo smrtjo se je svoji krivo-
veri odpovedal ter spravil s sveto katoliško cerkvijo. Tudi je
prosil kneze, naj bodo pravični prostemu ljudstvu, a kmeta
je opominjal, naj potrpi in naj uboga svojo gospodo. Verjetno
je, da je okoli 50.000 kmetov storilo smrt v tem uporu.

346. Kakor hitro je Luter slišal, da kmetje zgubivajo,
jo je hitro pobrisal ter zapustil tabor kmetov, in se je po¬
stavil na stran knezov. Da se prikupi posvetni gospodi, je
pisal „zoper grabljive in krvoločne kmete", in je kneze po¬
zival: „da naj s kmetom nobenega usmiljenja več nimajo,
ampak naj udrihajo po njih ter pobijajo kakor stekle pse".
Da je Luter kriv vse krvi, ktera se je prelila, to je sam pri-
poznal in niti sramoval se ni tega; rekel je namreč: „Jaz
Martin Luter sem v uporu vse kmete ubil, ker sem velel- jih
pobijati. Vso njihovo kri imam na svoji glavi, pa jaz jo za¬
vrnem na Gospoda Boga, ki mi je tako govoriti zapovedal".
Luter, ki je prej zoper posvetno gospodo pisal in svobodo
pridigoval, zagovarjal je zdaj sužnost, rekši: „to je kmečka
predrznost in hudobija, da nočejo sužni biti. Bilo bi treba,
da bi tako sirovo in lagodno ljudstvo, kakor so Nemci, še
manje svobode imelo, kakor je imajo. To je tako poredno,
krvoločno ljudstvo, ti Nemci, da bi jih bilo treba še trdneje
držati". Je li to krščanska svoboda, ktero je poštenjak Luter
napisal na svoje bandero ? Odslej pa, koderkoli je Lutrova
vera hodila, povsod je krvav sled zapustila.

Kmečka vojska je žalosten prizor v nemški zgodovini;
pa za Lutra se je vendar veselo končal, kakor kaka komedija
ali šaloigra, — končal se je namreč z gostovanjem. Že po¬
prej je Luter niže in više duhovnike opominjal, da naj v
zakon stopijo; a da drugi več srčnosti dobijo, je „Luter pred

35

njimi jahal v zakon“, ter se oženil z neko nuno, ki je bila
samostansko suknjo slekla in venec devištva zavrgla. Ubogo
zapeljano ljudstvo je na bojišči kri točilo, a Lutru se je med
tem pri gostijski mizi dobro godilo.

347. Lutrova vera se je na Nemškem že tako ukoreninila,
da je več nemških dežel to vero sprejelo ter se za vselej od¬
cepilo od katoliške cerkve. Najprej je novo vero v svoji de¬
želi upeljal deželni grof Filip hesenski,  in volilni knez
Ivan s as ki. Nove krivoverske cerkve bile so pa tako ure¬
jene: Ljudstvo samo si je volilo svojega pridigarja, ki seveda
ni imel mešnikovega posvečenja; više oglede v cerkvenih rečeh
zvali so superintendente t. j. nadzornike, in posvetni knezi so
bili v svoji deželi ob enem tudi najviši poglavarji ali papeži
svoje deželne cerkve. Ker je bilo tedaj meštvo odpravljeno
in vsi redovniki razpuščeni, pripalo je knezom vse cerkveno
premoženje, na kterega so že davno in težko čakali. Da bi
se pa luteranci zdaj veselili krščanske svobode, to je kosmata
laž, ker deželni gospodarji jim zdaj niso samo posvetnih po¬
stav dajali, ampak so jih tudi vere učili. Tedaj ljudje tega,
česar so prepričani bili, niti niso smeli verovati, ampak to,
kar se je deželnemu gospodu dobro in prilično zdelo. Na tak
način se je zgodilo, da so podložni morali na povelje knezov,
svojo vero večkrat menjati, prav kakor človek suknje menjuje,
in danes to, jutri ono obleče.

Priznavamo, da so novarji na Nemškem prosto ljudstvo
večidel osleparili za sveto vero. Sprva so božjo službo ob¬
hajali ravno kakor v katoliški cerkvi in so običaje rimske
cerkve obdržali. Y to obleko pa so oblačili svoje lastno ver¬
sko prepričanje, nikakor ne katoliško; in zvejani pridigarji so
jih po časih vadili na lice nove vere. Ako pa je kdo pre¬
gledal vse zanjke luteranov in bi se jih bil rad rešil, si sled¬
njič ni mogel več pomagati, ker so razmere takošne bile, da
se jim je rajši podal, kakor bi prav sam med drugimi živel
po stari katoliški veri.

Tabo se je lepa Nemška delila na dva tabora, na kato¬
liški in na luteranski. Luteranski knezi so se že 1. 1526 v
Torgavi sošli in med seboj zavezali, da bodo skupno branili
Lutrovo vero; dobro so namreč vedeli, da jim cesar nikdar
ne bo pripustil nove vere. Toda cesar se takrat ni mogel
prav ustavljati luterancem, ker so mu v državo silili Turki,
zoper ktere mu je bilo vse njegove vojske treba. Tako so
tedaj nemški knezi zamogli doma delati, kar so hoteli, kakor
lagodni otroci kar bodi uganjajo, kedar se ni bati ostrega

3 *

36

očeta. Cesar Karol je še zrairaj mislil, da se bode razprtija
na Nemškem z dobra poravnala in je tedaj sklical državni
zbor v Špeier 1. 1529, da bi spravil obe stranki. Tam so
katoliški knezi predlagali, da katoliška stranka naj ostane,
kakor je dozdaj bila, a tudi v luteranskih deželah naj do pri¬
hodnjega zbora vse bo, kakor je zdaj, samo naj do tistih dob
nič več zoper katoliško cerkev ne počenjajo in naj mešnikom
meševati ne branijo. Zoper ta pravični predlog so se lute¬
ranci ustavljali ali protestirali,  in zarad tega so odslej
novoverce imenovali tudi protestante.

Od državnega zbora v Augsburgu 1530 do augsburškega
zbora 1555.

348. Sledeče leto 1530 je cesar Karol Y. sam prišel na
Nemško in je sklical velik državni zbor v Augsburg. Cesar
dovoli, da se pred vsem sklepa o verskih reččh in ob enem
tudi od protestantov tirja, da svojo novo vero napisano zboru
predložijo. Melanchthon hitro sestavi Lutrovo vero v posebnem
spisu, kterega je tudi Luter odobril rekši, da je modro se¬
stavljen; on sam bi „ne mogel tako lahko in tiho stopati,"
t. j. tako mimo pisati. Katoliški bogoslovci so iz tega spisa
tisto poiskali, kar se ne strinja s katoliško vero in so krivo¬
vercem tudi očitali, da je Luter v svojih knjigah še marsikaj
učil, česar Melanchthon v svojem spisu še omenil ni. Cesar
in katoliški knezi precej temu pritrdijo, kar so katoliški du¬
hovniki predlagali ter tirjajo, da se luteranski stanovi vsi od¬
povejo krivoveri in se zedinijo s katoliško cerkvijo, „drugači,
je rekel cesar, bi moral postopati, kakor je po svoji vesti kot
pokrovitelj cerkve postopati dolžen". Ta odločna beseda je
protestante hudo razburila in dasiravno ste se stranki še med
seboj pogovarjali, niste se več mogli zbogati; Filip hesenski
je na tihem cel6 Augsburg zapustil. Protestanti niso niti mi¬
slili več na to, da bi pustili novo vero in ugrabljeno cerkveno
premoženje in zatorej se zberejo v Šmalkadenu in napravijo
medsobno zavezo zoper vsakega, kdor bi jih hotel siliti nazaj
v katoliško cerkev. Da se cesar izogne domači vojski, mora
luteranom dovoliti, da smejo svojo vero svobodno izpovedati
do prihodnjega cerkvenega zbora.

Ker se tedaj zoper protestante ni nič odločnega storilo
in zgodilo, postali so tudi prekrščenci zopet drzneji, in strašno
je pisati, kako so posebno v Miinsteru grozno razsajali. Iz Ho¬
landskega sta se v Munster pritepla (1534) pekar Ivan M a-

37

thiesen in krojač Ivan  Bockelson, oba navdušena apo¬
stola tiste vere, ktero je pred desetimi leti Tomaž Miinzer
učil. Oznanovala sta novo kraljestvo božje , v kterem bodo
vsi ljudje imeli enake pravice in ga ne bo razločka med njimi.
Kdor je hotel priti v to kraljestvo, moral se je dati znova
krstiti. Stranka lažnjivih prerokov postane tolika, da mora
škof, ki je bil ob enem tudi posvetni knez tega mesta in
njegove okolice , zbežati iz mesta. Župan sam se pridruži
strankarjem in se da prekrstiti. Mathiesen odpravi mestno
svetovalstvo, a postavi dvanajst novih sodnikov, češ, da mu
je to sam Bog storiti velel. Sam sebi pa pridene kraljevski
naslov ter v škofijski palači vlada samovlastno kot kaki kralj.
Njegovi privrženci si po več žen jemljejo, kralj sam jih ima
14 v korarski hiši zaprtih. Kar je še bilo poštenih starih
meščanov, velel je Bockelson, ki je kralj postal za Mathiesenom,
ali postreliti ali ob glavo djati. Nikdo v celem mestu ni imel
več svoje lastne volje, vse se je moralo obračati in plesati po
pesmi, ktero so pač nesramni trinogi zagodli. Med tem, ko se
je v Munsteru vse to godilo, je škofova vojska vedno bolj pri¬
tiskala na mesto ter ga od vseh strani oklenila. Že osem¬
najst mescev je bilo mesto zaprto; živeža je bilo vedno manj
in čim dalje, tem veča je bila lakota. Slednjič vendar škofova
vojska mesto v naskoku premaga (1535). Bockelsona in dva
njegova pomagača žive vjamejo in je na velikem trgu javno
umorijo. Kmalo ni bilo prekrščencem več sledil v Munsteru,
ampak zopet se je redno opravljala katoliška božja služba.

349. Luter in njegovi pristaši so se vedno nazivali na
vesoljni cerkveni zbor, in tudi katoliški stanovi so mislili, da
bode občni zbor stranki poravnal. Zatorej pokliče papež
Pavel  III. 1. 1537 cerkveni zbor v Mantuo. Toda zdaj se
je precej pokazalo , da luterancem za vesoljni zbor ni mar,
ampak ovače so besedo tako obrnili, da jih katoliški bogo¬
slovci niso mogli močno prijeti, ker tudi ti spoštujejo in mo¬
rajo spoštovati najvišo veljavo občnega zbora. Luteranski
bogoslovci so se namreč zdaj odločno branili iti v Mantuo, iz-
govarjaje se, da na takem zboru, na kterem papež zborovanje
vodi, niso dovolj svobodni in vami. Tudi luteranski knezi so
na povabilo naravnost odgovorili, da ne grejo na zbor. Luter
se je tukaj obnašal, kakor dečak, ki se na široka usta baha
s svojo telesno močjo, a kedar mu stopi pravi možak na pot,
tedaj pa premine, kakor kafra.

Dokler je Lutrova vera zunanje zmiraj dalje in dalje pro¬
dirala, bil je pa notranji stan mlade cerkve prežalosten. Luter

38

sam tetko toži zarad občne zlobnosti med svojimi privrženci
in mora priznati, da je hudobija v njegovi novi cerkvi veča,
nego v rimski cerkvi. „Pijančevanje, pohotno življenje, ne¬
znano sirovost in razuzdanost nahajaš na kmetih in pri kne¬
zih." Tako daleč so strankarji zašli, da so si po več žen
jemali. Deželni grof Filip hesenski, ki je že 16 let oženjen
bil ter imel osem živih otrok iz tega zakona, bil bi rad poleg
svoje žene še v zakon vzel neko gospodično, ki je na nje¬
govem dvoru dvorila. Grof je Lutru pisal list, naj mu to
storiti dovoli, sicer se izneveri njegovi novi veri, ter jej od¬
tegne svojo pomoč. Luter in Melanchthon sta bila v zadregi
ter sta majala glave nevedoča, kaj bi storila. Slednjič skle¬
neta Filipu skrivoma drugi zakon dovoliti, ter ga oprostita
postave, ki drugi zakon prepoveduje; vendar grof bi naj tiho
djal in molčal o tem djanji, kakor molči mrtvec v grobu.
Neki luteranski pridigar, ki je imel sam tri babure, je grofa
poročil (1540). Ko pa se je stvar vendar zvedela ter
prišla na dan, je nemarni Luter nekemu svojemu prijatelju
pisal: „Ta zakon se ne dd zagovarjati, in jaz hočem ali

tajiti, da sem dal privoljenje v drugi zakon, ali pa milosti
prositi in spoznati, da sem se zmotil ter norce bril". „Kaj
pa bi že bilo", je Luter drugje rekel, „če se kdo zavoljo kaj
boljšega in zavoljo krščanske cerkve lepo debelo zlaže." Naj¬
bolj pa človeka zaboli bogokletna beseda, ktero je Luter pri
tej priliki izgovoril, „da je namreč Filipu drugič se ženiti do¬
volil na njegov telesni in dušni blagor in pa na čast božjo".
Je li to beseda za moža, ki bi menil ponoviti obraz katoliške
cerkve? — S tem zakonom se je Luter pred vsem svetom
osmešil in je vsled tega nekaj časa potihnil. Toda precej ga
je zopet drznost obvladala in glasneje je kričal kakor pred.

350. Leta 1544 je cesar Karol s Francosko napravil mir;
zdaj tedaj je merila vsa njegova skrb na zmedene nemške
zadeve. To je protestante, ki so se bili v Šmalkadenu zve¬
zali, osupnilo, in tudi Luter se je jezil, da se je stvar tako
na slabo obrnila in zbog tega je napisal zbadljivo knjižuro,
„papeštvo v Kirnu od hudiča postavljeno", v kteri je tako
neotesano pisaril, da je neki zgodovinar, ki je sam protestant,
rekel, „da bi za take psovke ne smelo biti niti peresa, niti
tiskarskega črnila na svetu". Pri vsem tem je Karol vendar
zopet poskušal stranki z dobra spraviti, in dasiravno so mu
katoliški škofje to odločno odsvetovali, ji je vendar poklical
na razgovor. Pa to je bila prazna slama, ktero je Karol
mlatil, in ktero so mlatili bogoslovci obeh strank, ker sprava

39

je bila y tem slučaji nemogoča. Katoliški bogoslovci namreč
od svoje vere niti za pičico ne morejo odjenjati, novarji pa
pred svojim zlatim teletom klečijo in nočejo vstati; kako bi
se tedaj spravili? Dva človeka si ne bosta nikdar v roke
segnila ter se sprijaznila, ako eden ne more, a drugi noče svoje
desnice stegniti in podati svojemu sovražniku. Precej tedaj,
ko so se začeli med seboj razgovarjati, so luteranski bogo¬
slovci vse popustili iu odšli, češ, da se „z božjimi sovražniki
in krivoverci 1 ', t. j. s katoličani ne morejo družiti.

351. Zdaj pa je prišla za Lutra tudi zadnja ura. Že
dalj časa je bil ce!6 jezljiv in čmeren, deloma, ker se mu je
pesek ali kamen delal, deloma pa, ker so mu njegovi lastni
privrženci v marsičem oporekali ter druge nauke spravljali
na dan. Sicer pa Luter sam s svojimi verskimi načeli ni
bil več prav zadovoljen. Ko mu neki novošegni župnik piše,
da ne more tega verjeti, kar drugim pridiguje, mu Luter od¬
govori: „Hvala Bogu, da se drugim tudi tako godi in ne

samo meni". Tudi mu ni bilo kaj po godu, da njegov novi
evangelij prav nič ni poboljšal ljudi ter ponovil sveta, ampak
da je celo v Wittenbergu, kjer je Luter imel svojo stolico,
bilo vse narobe in po konci. Koncem 1. 1545 je pisal svoji
ženi Katiki: „Le proč iz te Sodome! Raji se po svetu po¬
rivam in beračim, kakor bi svoje revne, stare zadnje dni s
temi nerednostmi v Wittenbergu trpinčil in nadlegoval". Na
večer pred smrtjo , ko je Luter svojo slednjo molitev pri od¬
prtem oknu opravljal, videl je pred hramom na studencu hu¬
diča sedeti, ki se mu je rogal. Do zadnjega zdihljeja je
sovražil papeža in katoliško cerkev. Preden je namreč izdih¬
nil svojo dušo, je še na steno napisal besede: „V življenji

sem bil kuga za te, o papež, v smrti pa bodem tvoj konec".
Toda Luter že dolgo v grobu leži in prhni, a rimska stolica
pa še vedno trdno stoji. Umrl je 1. 1546.

Tudi po Lutrovi smrti še na Nemškem ni bilo mini.
Cesar je moral z mečem pokoriti ..volilnega saskega kneza
Ivana in hesenskega grofa Filipa, ki sta bila oba močna stebra
nove vere in ki nista več poslušala na nobeno cesarsko be¬
sedo. V boji je cesarju pomagal saski vojvoda Moric, ki je
bil sicer luteran, a rad bi se bil cesarju prikupil, da ga po¬
stavi mesto kneza Ivana za volilnega kneza. Cesar je zmagal
ter oba uporna kneza djal v zapor, a Morica je res postavil
za volilnega kneza. Toda Moric ni bil značajen možak am¬
pak veternjak, ki se je cesarju hitro zopet izneveril, ko je
dosegel, kar je želel. Zasukal je svoj plašč po vetru ter šel

40

z vojsko nad cesarja, kteremu se je prej laskal in kterega je
zdaj na Tirolskem tako nenadoma napadel, da se je cesar le
s tem rešil, da je nagloma pobegnil čez visoke bregove na
Koroško.

Ko je cesar Karol videl, da ga je najbolji prijatelj pre¬
valil, ni več mislil, da bi mu se kdaj posrečilo verski razpor
poravnati. Namesto cesarja se je tedaj začel njegov brat Fer¬
dinand z luterani pogajati in na državnem zboru v Augs¬
burgu 1. 1555 so se slednjič katoličani in luterani do dobrega
pomirili. Sklenili so, da imajo protestanti augsburške izpo¬
vedi popolno versko svobodo in vse državne pravice, kakor
katoličani. Zvingličani in Kalvinci pa niso dobili državnih
pravic in niso smeli svoje vere očitno izpovedati. Ysak knez
je dobil pravico, za svoje podložne določiti vero. Knezom so
pustili vse pograbljeno cerkveno premoženje, le to so rekli,
da se škof ali opat, ki bi vtegnil prestopiti k luteranski veri,
mora odpovedati svoji časti in svojim dohodkom, ki jih je
kot služabnik katoliške cerkve vžival.

b) Je li bil Luter pravi in poklican
reformator ?

352. Bog nas varuj takega reformatorja, kakor je bil
Luter! Kdo pa ga je poklical, da bi hišo božjo ponovljal?
Ali mar poglavar te hiše, sv. oče, rimski papež ? Nikakor ne,
ampak Leon X. je Lutra za Boga in „pri krvi Zveličarja 1 '
prosil, naj vendar resnice ne kvari in naj ne kali mirti v
cerkvi Kristusovi, in ker še zdaj ni odjenjal od svojega djanja,
ga je proklel. Toda Luter ni poslušal na besedo sv. očeta,
ampak je po svojem naprej delal, in dasiravno ga je hišni go¬
spodar pred prag postavil, silil je vendar zmiraj nazaj v
hišo ter trdil, da mora itak po vsej sili ponovljati cerkev.

Ali je mar Luter naravnost od Kristusa z nebes dobil
povelje, da naj ponovi njegovo cerkev na zemlji ? Tedaj bi se
pa Luter moral poveriti kot poslanec božji po čudežih in pre¬
rokovanjih, kakor so to nekdaj apostoli storili. Toda nikdo
ne ve za kaki čudež, ki bi ga bil Luter napravil. On sam
sicer trdi, da je njegov nauk sam že zadosti čudež in da
večega čudeža treba ni; mi pa z dobro vestjo zamoremo reči,
da je njegov verski nauk zelti siromašen in reven; takošen
nauk bi tudi kdo drugi skrpal, če bi ravno ne bil doktor
bogoslovja, kakor je bil Martin Luter. Prerokoval je tudi

41

samo enkrat in še takrat se je zlagal; ni se namreč zgodilo,
kar je na smrtni postelji prerokoval, da kode ž njim vred
tudi katoliška cerkev poginila.

„Kdo pa ti je velel evangelij pridigovati, kdo te je po¬
klical?" to je Lutra samega večkrat skrbelo. On je tudi od¬
ločno rekel, da je treba poklicanemu biti, kdor hoče pridi¬
govati. „Človek mora", je rekel, „v službo evangelija poklican
biti in nobeden, kteri ni postavno poklican, ne bo pred hudičem
obstal, ampak bode v pekel vržen". In na drugi strani govori
Luter: „Kdor hoče kaj novega na dan spraviti in kaj druzega
učiti" (kar se namreč ne strinja s staro vero), „mora od Boga
poklican biti ter svoj poklic s pravimi čudeži potrditi. Kdor
pa tega storiti ne more, naj se pobere s poti". Tako je dru¬
gim veleval iti s poti, da se je potem sam nepoklican laglje
širokoustil na stezi.

„Varujte se krivih prerokov", pravi Kristus, „iz njih sadu
jih bote spoznali". (Mat. 7.) Kakov pa je bil sad Lutrovega
duha, kakov je bil njegov nauk? Bil je li sposoben ponoviti
cerkve obraz?

Luter je celo svoje življenje podiral skalo, na kteri je
postavljena sv. cerkev; vse moči je napenjal, da bi prevrgel
apostolsko stolico v Rimu, na kteri sedi naslednik sv. Petra.
Kdo moder bi tedaj trdil, da je Luter s tem hišo božjo po¬
navljal, da jej je podlago majal, na kteri stoji? Sploh se pa
mora reči, da Lutrova novarija najbolj v tem obstoji, da za¬
nikuje več katoliških verskih naukov, ne da bi kaj novega
na svitlo spravil. Steber za stebrom, na kterih sloni sv.
cerkev, a kteri so mu bili na poti, je podrl. Sv. cerkev uči,
da se človek v zakramentih opraviči po milosti božji, s ktero
sam sodeluje; Luter pa je zavrgel sv. zakramente in je tajil
prosto voljo ter rekel, da je človek kakor drevo ali kamen,
kterega milost božja naprej pomikuje, kamor hoče. Samo
zakrament krsta in obhajila je pridržal ali celd v drugem
pomenu, kakor sta pri nas. Mi pravimo, da je človek po
opravičenji prerojen in nova stvar, ter so grehi njegovi po¬
polnem zbrisani in uničeni; a Luter je rekel, da se grešniku
po opravičenji grehi samo pokrijejo in ne da bi se mu celo
odpustili. Po Lutrovem nauku tedaj človek ni resnično opra¬
vičen kakor tisti ni umit, kteri z rokama zakriva svoje uma¬
zano lice, da madežev ne vidimo. Opravičenje je po Lutrovem
nauku plašč, kterega je Bog grešniku ogrnil, da zdaj ne vidi
več njegove nagote. Ker lutrovci nimajo sv. zakramentov in
sv. meše, jim tudi duhovnikov treba ni. Na mesto bogočastja

42

in daritve je stopila pridiga. Luter je tajil vice in je za¬
vrgel odpustke in častenje svetnikov kot nepotrebne reči.
Kristus nam je velel cerkev poslušati in kdor cerkve ne po¬
sluša, ni več pravi kristjan, ampak pagan in očiten grešnik in
•sv. Pavel pravi, da je „vera iz poslušanja 1 '. Luter nasproti
pa je velel svojim sv. pismo brati, da iz njega pozvejo, kar
je verovati, in sv. pismo mu je edini vir za krščanski nauk;
ustno sporočilo je zavrgel. Ko bi nam še Luter hotel po¬
vedati, od kod se naj tisti vere učijo, kteri brati ne znajo?

353. Ali je bil Luter slednjič svet  mož, da naj bi se
krščansko ljudstvo od njega kaj naučilo? „Nikdo ne bere
grozdja s trnja in fig iz osata"  (Mat. 7.), in tedaj se
tudi ljudstvo ni moglo izgledovati nad Lutrom, ki je bil jako
zloben in strasten človek. Njegova ošabnost je naravnost ne-
znosljiva. Luter z vsemi drugimi pometa, in le sam sebe na
svečnik postavlja; on trdi, da je papež antikrist in sv. cerkev
njegovo kraljestvo, ktero že od apostolskih časov sem več prave
vere nima; gledč vere so se vsi motili, in še le Luter je pravo
vero na dan spravil. Sam o sebi pravi: „Doktor Martin je
velik doktor nad vse škofe, pope in redovnike". Da mu po¬
hlevnosti manjka, to časih tudi sam spozna, ker nekemu pri¬
jatelju piše: „Po pravici me k pohlevnosti opominjaš: tudi
sam to čutim, pa ne morem si kaj, mene pač naprej tira ne
vem kakošni duh". Lutrov jezik je bil strašno umazan. Vsak
le na pol pošten človek bi zarudel, ako bi kaj takega slišal,
kar je Luter z drznim čelom govoril in z blatnim svojim pe¬
resom pisal. On ni bil in ni mogel biti prerok ali apostol
Kristusov, dasiravno si je to ime svojil, drugače bi mu pač
moral angelj božji njegova nečista usta popred z živim
ogljem očistiti, kakor nekdaj preroku Izaiju. Jedel in pil je
toliko, da mu je bilo časih kar umreti, in svoje požrešnosti
niti zakrival ni, ampak hvalil se je ž njo rekši: „da je kakor
Pemec in pije kakor Nemec". Luter je tudi grozoviten in
krvav mož, ki svojim svetuje, da naj z mečem zasegajo svoje
nasprotnike, in nič bolj ne želi, nego da bogokletnemu papežu
in njegovim kardinalom zadi na vratu jezike popipljejo in jih
potem zaporedoma ali povesijo ali pa v morje potopijo. Kako
je upornim kmetom krvave glave privoščil, o tem smo že
govorili na svojem mestu. Nič mu ni delalo preglavice, ako
se debelo zlaže in tudi njegovo djanje je navadno nepošteno
in zavratno, da si le čast pridobi in svoje namene doseže; tje,
kamor je meril, je redko kdaj strelil. Kar sam zakrivi, za¬
vrača na druge; kedar pa so mu zlobne njegove namere od-

43

krili, jih pray nič ni tajil, kakor lagodnega dečka ni sram,
ako se pregreši, ali je odgovornost na Kristusa zvalil, ki mu
je neki vse to storiti zapovedal. Klel je tako grdo, da bi se
lahko bila zemlja stresla, a moliti ni mogel; to sam pri¬
znava, če pravi: „Ne morem moliti, moram kleti. Ako bi
moral reči: Posvečeno bodi tvoje ime, moram že pristaviti:
Prekleto, pogubljeno in oskrunjeno bodi ime papežancev 11 .
Svojim sovražnikom je najslabše namene spotikal, jih besno
zmerjal, ali tudi osmešil pred ljudstvom. Vse so oni zakrivili,
sam pa je bil vselej nedolžen kakor jagnje. Kdo ne misli
tukaj na svarilno besedo Sinu božjega: „Varujte se kri¬
vih prerokov, ki pridejo k vam v ovčjih obla¬
čilih, znotraj pa so zgrabljivi  volkovi 11 . (Mat. 7.)

c) Zwingli in Kalvin,

354. V tistem smislu, kakor Luter na Nemškem, sta
Zwingli in Kalvin na Švajcarskem kvarila cerkev. Podrla
sta namreč, kolikor se je dalo v katoliški cerkvi, a nove
stavbe nista mogla postaviti.

Zwiugli je bil rojen 1. 1484 od premožnih staršev na
kmetih. Ko je duhovnik postal, mu je papežev poslanec dajal
vsako leto podpore, da bi se v bogoslovskih vedah ložje iz-
vežbal. Imel je bister um in dober jezik, a temeljito se ni¬
česar ni izučil; sam sebi je veliko zaupal in rad je videl, ako
so ga častili in mu kadili; tudi je bil trdne telesne postave,
tembolj medla pa je bila njegova pobožnost. Leta 1516 je
postal župnik pri veličastni romarski cerkvi v Einsiedelnu,
kjer je zaslovel kot dober govornik, dasiravno ni bil več na
dobrem glasu in kjer je tudi že zoper častenje Marije, zoper
božje poti in odpustke ropotal. Dve leti pozneje je bil po¬
stavljen na veliko cerkev v mesto Ziirich, kjer je precej od
začetka trosil nauke, kteri se nikakor ne vjemajo s katoliško
vero. Zanikal je papeževo in škofovsko oblast in držal se
samo tistih resnic, ktere se dajo dokazati iz sv. pisma; rekel
je, da je celibat (samski stan duhovnikov) hudič zmislil ter
je tirjal, da se duhovniki, ženijo. Kazun sv. krsta je vse sv.
zakramente zavrgel in kruha in vina pri sv. obhajilu ni več
smatral za živega Jezusa, ampak je učil, da kruh in vino le
pomenita  Kristusovo telo in kri. Da je s takim naukom
tudi daritev sv. meše uničil, razume se samo ob sebi. Dasi¬
ravno je Zwingli te novarije po svojem začel, je vendar še le
takrat pravo srce dobil, ko je slišal, kaj Luter na Nemškem

44

začenja in ko je mestno svetovalstvo v Ziirichu , ki bi bilo
rado po cerkvenem premoženji seglo, stopilo na njegovo stran.
Prekueuh je sred uradnikov, zidarjev in tesarjev hodil po
cerkvah, podiral je altarje in je sv. podobe in orgle razbijal.
Duhovniki so se ženili in Zvvingli sam je vzel neko vdovo, s
ktero se je že prej dolga leta bil družil. Cerkveno petje je
prenehalo in nova božja služba sploh je bila jako jalova. Na
navadni mizi so imeli v pleterkah kruha in v kozarcih vina;
zraven tega pridiga in čitanje sv. pisma, to je bila vsa nji¬
hova služba božja. Ni preteklo dolgo časa, da so se razun
Ziiricha tudi drugi bolj liberalni kantoni zanimali za novo
vero, a stari kmetiški kantoni Schwitz, Uri in Untenvalden
so ostali zvesti katoliški veri in so se na vso moč uprli
novim prerokom. Katoliški in novarski kantoni se niso mogli
več z dobra porazumeti, ampak vnela se je med njimi krvava
vojska, dokler niso katoličani v bitvi pri Kappelu (1531) po¬
polnoma zmagali svojih nasprotnikov. Zwingli sam, ki je
oborožen šel na vojsko, poginil je na torišči, njegovo truplo
so katoličani sežgali. Zwinglijevi pristaši so potem več ali
manj vsak po svoji glavi naprej reformirali Švajcarsko, pa
tudi katoliški kantoni so trdno stali za svojo sv. vero.

355. Drugi švajcarski reformator bil je Ivan Kalvin,
rojen v Noyonu na Francoskem (1509). —• Njegov oče ga je
odločil za duhovski stan. Po očetovem prizadevanji so ga
podpirali s cerkvenimi dohodki, da se je mlada bistra glava
zamogla v Parizu modroslovskih in bogoslovskih ved učiti.
Ko se je pa Kalvin začel za načela in nazore nemških re¬
formatorjev zavzemati in jih zagovarjati ter tudi trositi po
Francoskem, se v Parizu ni več varnega čutil, nego je črez
mejo potegnil na Švajcarsko. Tukaj je napisal svoje glavno
delo: „poduk v krščanski veri“, v kterem je svojo vero, ki
je bila Zwinglijevi najbolj podobna, natanjko razložil. Strašen
je njegov nauk o predestinaciji. Latinska beseda „praedesti-
nare“ bi v slovenskem jeziku pomenila: naprej odločiti ali
odmeniti. Učil je namreč, da je Bog nektere ljudi že naprej
odmenil za nebesa, a druge za pekel, in da bode tisti, kteri
je za pekel vstvarjen, naj še toliko za nebesa stori, vendar po¬
gubljen. Na greh Bog sam neki človeka žene in draži; kdor
je za pekel odmenjen, mora grešiti, da Bog nad njim pokaže
svojo pravičnost, kakor nad izvoljenimi svojo neskončno mi¬
lost kaže. Zakramenta je samo dva pridržal, zakrament sv.
krsta in obhajila; toda učil je, da se pri obhajilu zavžije
prosti kruh in vino, a v tistem trenutku, kedar izvoljeni z-avži-

45

jejo to hrano, se neka božja moč iz Kristusovega telesa, ki
je v nebesih, v človeka razlije. Dokler je Luter vso cerkveno
oblast posvetnim vladarjem v roke spravil, je pa Kalvin trdil,
da se posvetna oblast nima prav nič vtikati v cerkvene pra¬
vice. Vsaka cerkvena občina naj ima pravico, voliti si svoje
starešine, kteri se o imenitnih vprašanjih na sinodah naj po¬
svetujejo. V mestu Ženevi, kjer je bil pridigar in profesor, je
potem najprej začel reformirati po svojem nauku, kjer si je
kmalo toliko veljave pridobil, da je tam skorej neomejen go¬
spodar postal. Pridigal je vsak dan, trikrat na teden je pod-
učeval v bogoslovji. Bil je trdega srca in neizprosljiv in je tako
ostre postave dajal, da se človek kar čudi njegovi predrznosti.
Prepovedal je godbo, plese in gledališča, opazoval je natanjko,
kako so Ženevčani živeli in kako so cerkev obiskovali. Kdor
se je v petek mesa zdržal, moral je v kajho. Njegovi pri¬
digarji so celd po hišah se potikali in časih o domačih raz¬
merah in o malenkostnih rečdh račun tirjali. Ženske so se
morale prosto nositi ter vso gizdost odstraniti; za izposojen
denar ni smel nihče obresti jemati. Kdor pa se je zoper te
postave pregrešil, so ga ali zaprli v ječo, ali so ga izobčili
ali tudi pregnali iz mesta. Najbolj pa Kalvin ni trpel, da
bi mu kdo oporekal ali da bi bil kdo drugih misli; zarad
tega je svoje nasprotnike hudo in celd krvavo preganjal. Ne¬
kega zdravnika, ki je o presv. Trojici drugače mislil kakor
on, je na gromadi sežgal in druga dva, ki sta grajala njegovo
ostro vlado, je ob glavo djal. Sploh pa je Kalvin naravnost
učil, da je krivoverce treba z mečem iztrebiti. Po ustrajuem
delovanji umrl je 1. 1564. Tudi Kalvin je bil oženjen in
tedaj je očividno, da je nezdržljivost vse naše reformatorje
najbolj tirala, da so materi katoliški cerkvi napovedali boj.
Zwinglijevi in Kalvinovi privrženci so se zvali reformirce,
ker so si domišljevali, da spoznavajo reformirano ali poprav¬
ljeno krščansko vero.

d) Razvoj protestanške vere po raznih
deželah.

356. Kakor veter plevel, če se na kaki njivi zaplodi,
kmalo tudi raznese na sosedne njive, tako je reformirana
vera imela naskorem pristašev skoraj po vseh evropejskih
deželah; v nekterih deželah je ta plevel tako obilno zrastel,
da je katoliško vero do dobrega zadušil, a zopet v drugih so

46

se ga sicer obranili, pa le po največi pozornosti in tu in
tam tudi tako, da so ga s silo izrovali.

Na Angleškem.

Za časa Lutra je na Angleškem kraljeval Henrik VIII.,
ki je bil sprva odločen sovražnik Lutrov. Kralj je cel6 pis¬
meno zagovarjal sv. vero in je Lutra prav po domačem za¬
vrnil ter mu dokazal, kako so si njegovi dokazi navskriž. Za
to knjigo je Henrik dobil od papeža častni naslov „ zagovor¬
nika vere“, kterega protestantski angleški kralji še zdaj —
v svojo sramoto — nosijo. Lutra pa so one bukve tako
strašno razkačile, da je Henrika „venčanega osla“ imenoval
ter mu še več drugih takih imen v eni sapi napisal. Pa prav
ta Henrik, ki je očitno rekel, da mu Lutrova krivovera tako
mrzi, kakor nobenemu drugemu ne, začel je počenjati reči, ki
so Angleško s časom spravile v naročje krivovere.

Že 17 let je Henrik bil oženjen s Katarino, s soprogo
svojega brata. Katarino pa je zamogel zategadel vzeti v
zakon, ker mu je to papež po posebni pismeni dovolitvi do¬
volil in ker je bilo dokazano, da Katarina z rajnim nikdar
v zakonu ni živela, dasiravno mu je bila zaročena. Naenkrat
je kralj trdil, da ga vest plaši zarad tega, da ima svojega
brata soprogo za ženo. Toda s tem je hotel svetu le peska
v oči vreči; ni ga namreč pekla vest, ampak strast je v njem
gorela po neki lepi dvorni gospodični Ani, ktero bi bil rad v
zakon dobil. Obrne se tedaj do papeža Klementa VII. in ga
poprosi, naj prvi zakon razveže in mu dovoli v drugič ženiti
se. Kralj ni čakal, dokler bi v Kirnu o tej stvari odločili,
ampak na tihem se je dal v svoji domači kapeli z Ano po¬
ročiti. Ker veljavnega zakona po naši sv. veri nič ne raz¬
loči, kakor edino le smrt, tedaj se je Rim moral za veljav¬
nost prvega zakona odločiti, ter je Henriku velel drugo ženo
odpustiti in odposlano kraljico Katarino zopet postaviti v njene
pravice. Ko je bil kralj (1538) tudi izobčen iz katoliške
cerkve, ter bi moral zgubiti kraljestvo in krono, se je Henrik
s tem maščeval, da je papeža popolnoma popustil, zvezo z
Rimom pretrgal in sam sebe postavil in proglasil za pogla¬
varja angleške cerkve. Nadškofa v Canterbury-ji je imenoval
Kranmer-ja,  domačega kaplana Anine rodbine, ki se je
skrivoma že tudi oženil bil, in ki je zdaj vsemu pritrdil, kar¬
koli je kralj zahteval. Vsi uradniki, duhovniki in redovniki
so morali priseči, da kralja spoznajo za poglavarja angleške

47

cerkve, drugače jih je kazen veleizdaje zadela. Kes strašno
je Henrik divjal zoper vse, kteri so imeli srce mu nasproto¬
vati. Spovednik kraljice Katarine, Forest,  ki je zoper nje¬
govo glavarstvo pisal, umrl je na gromadi. Veliko duhov¬
nikov in odlične posvetne gospode je moralo ravno tudi za-
tegavoljo smrt storiti, med njimi kraljevski pečatnik Tomaž
Mor in Ivan Fisher,  škof v Kochesteru. Mor je bil tako
čeden in učen gospod, da je na Angleškem dosegel najvišo
čast ter postal pečatnik na kraljevem dvoru; bil je izvrsten
pravnik, zraven pa zvesta, priprosta in poštena duša. Kralju
je v lice povedal, da zavoljo kakih dvajset let, kterih bi
še morebiti zamogel dočakati, noče zgubiti srečne večnosti;
niti ječa ni upognila njegove velike duše in niti smrtnega
noža se ni zbalo njegovo srce. Tudi škof Fisher je bil popred
prijatelj kralja, in Henrik je nekdaj o njem rekel, da se no¬
ben kralj ne more s takim podložnikom pohvaliti in pona¬
šati: bil je namreč odličen bogoslovec in dober pastir. Tudi
on je kralju odločno stopil na pot ter ga ni pripoznal za gla¬
varja angleške cerkve. Leto dni je bil zarad tega v zaporu,
med tem ga je papež imenoval kardinalom ter ga oblekel s
škrlatom, a kruti Henrik mu je pripravil mučeniški venec.
Papežev poslanec Pole  je še o pravem času zbežal iz An¬
gleškega, in tedaj ga jeza kraljeva ni dosegla. Za to pa se
je Henrik hudo maščeval nad rodbino njegovo, in je iz celd
puhlih uzrokov usmrtil njegovo mater in še dva bližnja so¬
rodnika njegova , a za glavo P o 1 e -j a je obljubil 50.000
zlatov, kar pač očitno kaže, kako krviželjen je bil Henrik.
Po njegovi želji je državni zbor tudi vse samostane na An¬
gleškem zatrl in njihovo premoženje pograbil ter je ž njim
deloma bogatil svoje privržence, deloma ga je sam zapravil.

Vendar, kar se tiče krščanskega nauka, Henrik ni ni¬
česar spremenil in ni trpel, da bi se Lutrovi nauki utihotapili.
Henrik je tedaj Angleško pripravil samo v razkolnitev.

Toda od razkolnitve do krive vere je samo en korak.
Kakor hitro se je namreč angleška cerkev ločila od rimske
cerkve, ki je steber resnice, ni več trdno stala, ker se stebra
ni več držala, ampak se je začela gugati in zibati, ker je
trdna tla pod seboj zgubila, dokler se ni v naročje krivovere
zazibala. Prav za prav je še le kraljica Elizabeta krivovero
na Angleškem upeljala in utrdila.

357. Elizabeta  je nastopila vlado 1. 1558. Bila je hči
divjega zakona med Henrikom in Ano in tedaj ni imela pra¬
vice na kraljevskem prestolu sedeti; po pravici bi angleška

48

krona zdaj bila pripadla škotski kraljici Mariji Štuart,
ki je bila hči sestre Henrika VIII. Da bi tedaj Elizabeta krone
ne zgubila, je rajši sy. mater katoliško cerkev zapustila;
bila je le protestantom mila, ki so pripoznali veljavo zakona
njene matere, a katoličane je na vso moč preganjala.

Po očetu se sin imenuje, po njem dobro ali slabo sluje,
in materne čednosti in slabosti hčere po svetu nosijo. Tako
je tudi Elizabeta sramoto svoje matere po svetu trosila, dasi-
ravno je krono nosila. Da bi svoj prestol bolj utrdila, se je
dala po katoliško kronati ter je prisegla, da hoče katoliško
cerkev braniti; toda precej, ko se je na stolu varno čutila,
začela je katoličanstvo na vse načine preganjati, in prav ona
je, ki je upeljala tako imenovano »angleško  cerkev 11 , ki
je prava zmes katoliških, luteranskih in kalvinskih naččl. Že
na prvem državnem zboru so prvaštvo cerkve kraljici prisodili
ter vsako zvezo z Eimom pretrgali. Potem so sestavili 39
verskih točk, ktere so do današnjega dne podlaga angleške
nove vere.

Vsi škofje razun enega se zoperstavijo tem naredbam
in so zategavoljo odstavljeni. Niže duhovstvo se je pa več
ali manj podalo menčč, da se bodo reči zopet prevrgle in na
bolje obrnile. Toda nasprotno se je zgodilo. Elizabeta usta¬
novi posebno sodišče, ki je ostro sodilo vsakega, kteri se
je zoper novo vero pregrešil.

Pij IV. se je še zmirom zanašal, da se bode dala visoka
kraljica upogniti. Toda katoličanom je bil še britkeji kelih
pripravljen. Škotska kraljica Marija Štuart je pred svojimi
upornimi podložniki pribežala na Angleško, kjer jej je Eliza¬
beta pripravila zapor, mesto da bi jej dala zavetje, kakor jej
je bila obljubila. Elizabeta si je bila namreč vedno v strahu,
da bi jej Marija Štuart prevrgla prestol in zarad tega ni
htela zamuditi lepe prilike in je Marijo v ječo zaprla. Zdaj
se vzdignejo nekteri katoliški plemenitaši, ki so dobro vedeli,
da je Marija njihova prava vladarica, da jo rešijo iz rok Eli¬
zabetinih. Ravno to pa je dajalo Elizabeti povod, da se je
znosila nad svojimi katoliškimi podložniki, kterim itak nikdar
ni prav zaupala. Sto in sto katoličanov je moralo smrt storiti
in Mariji se je v ječi tem hujše godilo. Za pravice kato¬
ličanov in kraljice Marije je papež Pij V. povzdignil svoj glas
in je 1. 1570 kruto kraljico izobčil in odstavil. Zarad tega
pa je Elizabeta tudi od svoje strani postave zoper katoličane
poostrila. Meševati ali spovedovati je bilo za glavo prepo¬
vedano in ravno tako je moral smrt storiti, kdor je katoliške

49

duhovnike pod streho vzel. Oh enem je postava velevala, da
morajo v štiridesetih dnevih vsi katoliški duhovniki Angleško
zapustiti, drugače hodo kot veleizdajice kaznovani. Duhovniki so
le tako zamogli prinesti katoliškim rodbinam nebeške tolažbe,
da so pogostem menjali svojo obleko in tudi svoja imena, da
jih vohuni niso spoznali. Božjo službo so obhajali le na skritih
krajih, kakor nekdaj kristjani prvih stoletij. Katoličane so to¬
žili rovarstva zoper kraljico in so jih dostikrat na tezalnice
napenjali in krvavo mučili, naj bi obstali krivdo, na ktero
nikdar še mislili niso.

858. Da ošabna in vladohlepna kraljica slednjič tudi
svoji bližnji sorodnici Mariji ni prizanesla, prav lahko razumemo.
Ko jej je bila Elizabeta v zaporu pobrala denarje in kinč, je
Marija Stuart razžaljena vzkliknila: „Dvojih reči mi angleška
kraljica nikdar ne zamore vzeti, niti moje kraljevske krvi, ki
nai daje pravico do angleškega prestola, niti ljubezni moje, ki
stori, da moje srce verno bije za vero mojih očetov“. Kraljica je
razglasila vest, da jej Marija po življenji streže in po kroni
sega, kar pa nikakor ni bilo dokazano. 1. februarja leta 1587
jo tudi obsodi na smrt. V smrtni uri jej niti katoliškega
duhovnika niso dovolili, ampak doposlali so jej samo sv.
hostijo, ktero je papež sam bil posvetil. Ko je bila 8. fe¬
bruarja ura njenega življenja dotekla, še je na glas mo¬
lila za svetega očeta, za cerkev, za katoliške vladarje, pa
tudi za angleško kraljico in za svoje sovražnike, potem pa
dene svojo glavo mirno na penj. Kabelju se je tako smilila,
da se mu je roka tresla in dvakrat je moral mahniti, da jej je
glavo odsekal. Po smrti Marije Stuart je Elizabeta krivila
svoje služabnike, da so se prenaglili in da so tedaj oni gro¬
zovitim smrt Marije zakrivili; toda zgodovina je na Elizabetino
čelo napisala, da je morilka in naj se še tako umiva, ta ma-
roga jej bode večno ostala. Elizabeta je tudi do svoje smrti
(1603) ostala sovražnica kat. cerkve. Omožena ni bila in
protestantje tedaj na široka usta hvalijo njeno devištvo; toda
zgodovinarji dobro ved6, da je bila nemarna hči svoje ne¬
poštene matere.

Nasledniki kraljice Elizabete ali niso imeli volje, ali ne-
kteri niso imeli zadosti moči, da bi se za katoliško vero po¬
tegnili. Za kralja Jakoba I. je osoda katoličanov na An¬
gleškem postala še bolj žalostna kakor popred. Nekteri ka¬
toliški plemenitaši, ki niso mogli več nositi nestrpljivega jarma,
so se namreč zarotili zoper vlado ter sklenili, kralja in njegov
brezbožni državni zbor ali parlament s strelnim prahom v
Zgodovina sv. kat. cerkve. III. 4

50

zrak spustiti. Toda zarota je prišla o pravem času ua dau
iu zdaj so morali vsi katoliški kristjani strašno trpeti za to,
kar so le nekteri bili zadolžili. Na Angleškem sploh niso več
mislili na to, da bi katoliška cerkev prišla do svojih pravic,
ampak stranke, ki so v novi veri nastajale, so se borile med
seboj in zdaj je ta zdaj druga nadvladala. Po tem takem
domače vojske ni bilo konca ne kraja, v kteri je bil tudi kralj
Karol II. 1. 1649 v Londonu očitno ob glavo djan. Upor in
umor je pač rad^ krivovere krvavi sad.

359. Na Škotskem  je bila katoliška cerkev takrat
zapuščena njiva, in tedaj se nič ne čudimo, ako je osat in
trnje krivovere tako naglo rastlo. Duhovstvo se je namreč
zelo zanemarilo, in prosto ljudstvo je bilo jako nevedno. Ko
so tedaj novarji začeli kričati in katoliško cerkev črniti, so
nevedno ljudstvo hitro z vodili za seboj na krive poti. Lačni
plemenitaši pa so kakor povsod, tako tudi na Škotskem pre¬
žali na cerkveno premoženje in so bili tedaj prvi stebri krivo¬
vere. Kraljica Marija Stuart,  dasiravno je bila dobra
katoličanka, ni mogla zabraniti, da je parlament 1. 1560 ka¬
toliško vero zatrl in kalvinsko vero v deželi upeljal.

360. Irsko,  otok svetnikov, je angleška kraljica Eli¬
zabeta 1. 1603 do dobrega podjarmila. Dasiravno so Ircem
jemali kmetije, jih devali na nateznice in jih krvavo preganjali,
vendar se niso izneverili veri svojih očetov. Deželo so jim
skoraj vso izpipali iz rok, a svete vere jim trinogi niso mogli
iz srca izdreti. Angleški naselniki so se na kmetijah gostili,
irski trpini pa so se s trdo skorjo kruha zadovolili. Katoliške
škofe in duhovnike so odstavili ali pomorili in anglikanske
škofe postavljali. Veliko Ircev je raji zapustilo svojo domo¬
vino , kakor bi sprejeli vero svojih tlačiteljev. Angleži so
tako strašno gospodarili, da na več krajih ni bilo drugega
videti kakor^ le mrliči in pogorišča. Ko so Irci kralja Karola I.,
kterega so Škoti in Angleži stiskali, bili podpirali zoper nje¬
gove nasprotnike, upali so od kralja boljših časov. Toda čim
blažje so se kazali Irci, tem grozovitnejši so prihajali Angleži.
Tedaj pa je tudi Ircem potrpežljivosti zmanjkalo; angleški
trinogi so jih prehudo mučili. Vzdignili so se, da bi silo
s silo odbijali. Vojna sreča jim je bila nekaj časa mila in
Angleži so veliko trpeli. Ko so potem škotski in angleški
puntarji svojega kralja Karola bili vjeli, so se Irci takoj
oboroževali, da pridejo nehvaležnemu kralju na pomoč.
L. 1649 je bil kralj obglavljen, a Irci so morali svojo ver¬
nost do kralja angleškemu puntarju Cromvvellu  neizrečeno

51

drago plačevati. 20.000 Ircev so prodali kot sužnje v Ameriko,
pri neki priliki 1000 deklic naenkrat, ktere so izvili iz na¬
ročja žalujočih mater. Po novi postavi so vse Irce v eno
pokrajino stlačili, vso ono deželo pa so prisodili angleškim
vojakom in puntarjem. Vojaki so imeli povelje, deželo Ircev
iztrebiti, kakor je Jozue iztrebil sv. deželo Kanaančanov. Za
glavo katoliškega duhovnika so razpisali darilo 50 gld., prav
toliko, kolikor je postava ponujala za volčjo kožo. Sto let
pozneje se je Burke sramoval teh krivičnih in nepoštenih po¬
stav svojih rojakov, ter je očitno v angleškem parlamentu
rekel, da bi grozovitnejših postav sam belzebub iz pekla ne
mogel izmisliti, po kterih bi se naj trpinčil kak narod. Tako
je Irska svojo samostalnost zgubila, a v veri se je utrdila
ter veliko mučencev rodila!

Na Francoskem in Nizozemskem.

361. Dasiravno je Kalvin moral iz Francoskega pobeg¬
niti, ko so se njegova kriva verska načela pokazala na dan,
je vendar slabo seme, ktero je bil ondi zasejal, hitelo rasti,
in kmalo je po celi deželi kar mrgolelo kalvincev. Kralj
Henrik  II. je izdal ostre postave zoper verske strankarje,
kteri so se na Francoskem zvali hugenoti.  Po kraljevi
smrti (1559) je zadela Francosko velika nesreča, ker sta
mu sledila na kraljevem sedeži dva otroka drugi za drugim;
sv. Duh pa pravi: „da gorje deželi, v kteri je kralj otrok“.
(Pridig. 10.) Franc  II. je bil 16 let, a Karol  IX. pa ko¬
maj enajst let star, ko je dobil kraljevo krono. Na Fran¬
coskem ste bili zdaj dve stranki, katoliška, kteri so bili na
čelu vojvode G v i s i in hugenoška, ktero sta vodila dva princa
bourbonska,  Anton in Ludovik, in ktero je s svojo ve¬
ljavo podpiral tudi admiral Coligny  (Kolinji). Mesto mla¬
dega kralja je vladala mati njegova, Katarina,  ki je
Karolu vse slabosti prezirala, da se jej ni upiral, in da je po
svojem vladati zamogla. Kraljica je porabljala katoličane kakor
tudi hugenote za svoje namene, in tako so kalvinci hitro spo¬
znali, da je kraljevska oblast na slabih nogah, ktero vsak
veter na drugo stran pripogiblje in so tem drznejši postajali.
Niso bili več s tem zadovoljni, da se jim privoli na Fran¬
coskem biti in živeti po novi veri, ampak mislili so katoliško
cerkev na Francoskem zatreti ter sami gospodariti v deželi.
Francoski katoličani pa nikakor niso bili voljni nasilnim hu¬
genotom prepustiti lepe svoje domovine ter so z mečem bra-

4*

52

nili svojo posest. Tudi na Francoskem je tedaj krivovera za¬
krivila krvave domače boje, v kterih so se res strašna zlo¬
činstva godila. V mestu Nimes so hugenoti 80 najimenitnejših
katoličanov iz njihovih hiš potegnili na ulice ter jih ondi umo¬
rili in njih trupla v studenec pometali. Briquemaut (r. Brikmo),
vodja hugenotov, je nosil okoli vrata venec iz ušes pomorjenih
duhovnikov. Zavoljo ljubega mini katoličani vendar hugeno¬
tom dovolijo, da svobodno živijo po svoji veri, da jim je od¬
prta pot do vsake očitne službe, in da imajo sploh vse tiste
pravice na Francoskem, ktere katoličani sami zavživajo. (1570).

362. Kralj Karol je potem na dvor poklical admirala
Coligny-ja, da ga, ako mogoče, za se pridobi in da se tudi neko¬
liko hugenotom prikupi. Coligny, sicer moder mož, je spre¬
videl, da je brezbožna kraljica in mati Katarina največ za¬
krivila, da se francoska dežela tako dolgo ne more pomiriti,
in je tedaj na dvoru delal na to, da bi kralja rešil iz ma¬
ternih rok ter ga na lastne noge postavil. Toda vladohlepna
Katarina svojega upliva na noben način ni hotela zgubiti in
je v svojem srcu smrt kuhala nevarnemu tekmecu. Na kra¬
ljevem dvoru je tedaj zagnala glas, da hugenoti in zlasti Co-
ligny kralju po življenji strežejo in je omahljivega kralja sled¬
njič pregovorila, da je zapovedal tisto noč pred Jernejevim,
24. avgusta 1572. leta, Coligny-ja in vse hugenote zavratno
pomoriti. Strašna ura umora se je bližala; kralj se je bal za
svojo čast in za to, kaj bode svet rekel. Pa hudobna mati
je zmiraj stala za njim in ga je podpihovala, da si kralj ni
mogel reči mirno premisliti. Pred določeno uro že zazvoni
krvavi zvon in zarotniki planejo na hugenote in jih nad dve
tisoč pokoljejo; tudi Coligny je moral smrt storiti. To se je
bilo zgodilo ob priliki, ko se je ravno ženila kraljeva sestra,
in zategavoljo zgodovinarji zovejo ta čin pariško krvavo
gostijo ali noč Jernejevo.  Neverni zgodovinarji kato¬
ličane natolcujejo, da so prav oni krivi krvavega čina in na¬
mesto da bi krivoverce preobračali, jih raji pokončujejo. Toda
vsak, kdor ima zdrave oči, hitro vidi, da tukaj nikakor ni
šlo za vero, ampak za oblast na kraljevskem dvoru, za ktero
so se razne stranke potegovale. Zraven tega pa se ni bil
nobeden škof, pa tudi nobeden duhovnik udeležil one zarote,
ampak ravno duhovniki so marsikterega kalvinca smrti rešili.
Škof Lisieu (r. Lisio) je kalvince svoje škofije prav zoper po¬
velje kraljevo obranil, kar jim je tako dobro djalo, da so se
skorej vsi zopet vrnili v katoliško cerkev. Papež je v Kirnu
zapel zahvalno pesem, ker je dobil krivo poročilo o tem, kar se

53

je na Francoskem zgodilo. Zopet zarad tega grajajo naši nasprot¬
niki svetega očeta, rekši: da se je veselil pogina toliko krivover¬
cev. Toda papež je samo zategavoljo Boga hvalil, ker mu je kralj
poročal, da je srečno zatrl zaroto, ktera se je bila zoper njegovo
življenje plela; krvavi način pa, kako se je kralj svojih sovraž¬
nikov otresel, je papež, ko ga je bil izvedel, obsodil in obžaloval.

V noči pred Jernejevim pa katoličani niso hugenotov po¬
končali, ampak samo razkačili, in znova so potegnili meč.
Kralj Henrik  III. jih je sicer pomiril, pa pod tako ugod¬
nimi pogodbami, da so bili katoličani jako nevoljni, ter so
med seboj sklenili zoper rastočo moč hugenotov tako zvano
„sveto zvezo“. Henrik ni imel ni sina ni brata, kteremu bi
kraljevsko krono zapustil, in tedaj so se začeli katoličani in
kalvinski njegovi sorodniki za njo vojskovati. Medli kralj
dolgo ni vedel, komu naj bi kraljestvo privoščil, a slednjič jo
je slabo zadel, ko se je bil za stranko kalvinskega kralja Hen¬
rika  iz Navare odločil. Na ta način je žalil svoje katoliške
podložne in neki prenapetnež ga je zategavoljo umoril.

363. Po kraljevi smrti se je Henrik iz Navare še pre¬
cej srečno vojskoval za kraljevi sedež na Francoskem; sled¬
njič je vendar sprevidel, ker je bil sicer moder vladar, da
kot hugenot v katoliški francoski deželi ne bode mogel vla¬
dati. Vsled tega prepričanja prestopi 1593 v katoliško cerkev.
Zdaj ga katoličani veseli pozdravijo kot svojega kralja, tembolj
pa so bili hugenoti iznemirjeni. Le tako jih je Henrik ne¬
koliko zadovolil, da jim je po razglasu iz Nantes-a
podelil vse pravice, ktere so katoličani imeli. Sicer so ne¬
mirni strankarji še zopet in zopet vzdigovali svoje glave in so
cel6 na to mislili, da bi se odtrgali od Francoske ter na¬
pravili novo državo za se; pa kralj Ludovik XIII. jih je z
močno roko strahoval in jim vzel mesto La Rochelle
(r. Larošel) ter tako poglavitno njihovo gnjezdo iztrebil. S
časom so se potem valovi polegli, in pridni in trezni duhov¬
niki , ktere sta bila sv. Frančišk Šaleški in sv. Vin¬
cencij Pavlanski  odgojila, so jih večino zopet spreobrnili
na pravo vero.

Na Nizozemskem  je bilo veliko ljudi nezadovoljnih
s strogo in trdo vlado španskega kralja Filipa  II. Puntar¬
jem na čelu je bil Vilhelm iz Oranije,  ki je zarad tega
s protestanti potegnil, da mu je nova vera bila pretveza za
njegove politične namene. Sploh moramo reči, da novarjem
po vseh deželah ni bilo kaj posebno mar ravno za vero, niti
za staro niti za novo, kar se že iz tega vidi, da so tako z

54

lehka popustili svojo katoliško vero; ampak nova vera jim
je bila ugodna odeja, ktero so na široko razprostirali, da bi ž
njo zakrivali svoje namene in naklepe, ktere so hoteli doseči.
Ker je Filip poslal (1568) na Nizozemsko namestnika, ki je
skorej prestrogo postopal ter več pokvaril kakor opravil, je
Nizozemce še bolj razdražil. Da tedaj ni vse ljubezni v de¬
želi zgubil, je kralj drugega milejšega namestnika tje poslal,
ki je z ljudmi lepo ravnal, in menda bi bil deželo z lepa po¬
miril, ko bi mu hvalohlepni Tilhelm na poti ne bil. Vsled
tega so se severne pokrajine, ki so Tilhelma ubogale, odtr¬
gale od Nizozemskega, ter so ustanovile novo ljudovlado
Holandijo,  v kteri je bilo katoliško veroizpovedanje pre¬
povedano (1609); južni kraji Nizozemske so se pa spojili v
novo kraljestvo Belgijo,  ki je ostala katoliška.

Na Danskem, Švedskem in v Norvegiji.

364. Danski kralji so poleg sebe težko trpeli mogočno
plemstvo in bogato duhovstvo, ki jim je njihovo oblast od
vseh strani omejevalo. Kristian II. je torej hitro segnil po
novi veri in jo je rabil za to, da plemstvo poniža in da se
reši duhovenstva. Na državni zastop, kteri se je njegovim
naklepom ustavljal, se prav nič ni oziral in toliko si je že
upal, da je nadškofa v Lundu ob glavo djal. Tolike krutosti
razburjeno ljudstvo ni moglo več pretrpeti; odstavilo ga je.
Zdaj je bil njegov stric Friderik I. za kralja povišan, ki je
moral pri slovesnem venčanji priseči, da hoče katoliško vero
deželi ohraniti. Toda kmalo se je pokazalo, da je novi kralj
škofe prevaril, ker je čemdalje tembolj luterance podpiral.
Deželni stanovi so ga vsled tega na državnem zboru v Oden-
see-ji (1527) silili na odgovor, a on jih je zavrnil, rekši,
da tega ni prisegel, da bo tudi napake, ktere so se v staro
cerkev vlezle, mirno trpel. Ravno tisti državni zbor je že
sklenil, da naj v deželi obe veri druga poleg druge obstojite,
naj imajo luteranci iste pravice v državi kakor katoličani, naj
se duhovniki ženijo, in naj nove škofe mesto papeža kralj
potrjuje. Tako je bila danska cerkev od rimske cerkve od¬
cepljena, in Kristian III. ni imel več velikega dela, da je
Dansko do dobrega Lutru v naročje spravil. Kralj je 20.
avgusta 1536 vse škofe cele dežele djal v zapor in jih ni
prej izpustil, dokler se niso odpovedali svojih škofij ter ob¬
ljubili, da nove vere ne bodo zavirali. Eden edini škof je
umrl v ječi, vsi drugi so se podali v kraljevo voljo, kar jim

55

res ni na čast. Tudi redovnike in redovnice je iztiral iz de¬
žele ter zapovedal, da se nobeden katoliški duhovnik za
glavo ne sme v deželi zadržavati. Katoličani na Danskem
niso imeli več pravice niti do dedščine niti do očitnih služb.
Je li to izklicana luteranska svoboda, ali kali?

365. Začetkom 16. veka so danski kralji tudi Švedski
zapovedovali. Švedska gospoda je težko prenašala danski
jarem in se ga je zatorej namenila otresti, kar jej je pa spod¬
letelo. Bazdraženi danski kralj Kristian II. je velel najime¬
nitnejšim Švedom glave posekati (1520). Mladi Gustav
Waza,  ki je bil tudi na ta krvavi način svojega očeta zgubil,
sklenil se je nad Danci maščevati in svoji domovini svobodo
priboriti. Srečno zmaga Dance in hvaležni domačini mu (1523)
ponudijo kraljevsko krono. Gustav Waza je zdaj najbolj gledal
na to, da si prav utrdi svoj kraljevski sedež, a tukaj so mu
bili na poti mogočni švedski velikaši in viša duhovščina, ktere
mu je morala nova Lutrova vera podreti. Novi veri je pri¬
pravil pot v svojo deželo deloma s silo, deloma s premede-
nostjo svojo. Najpred je obglavil dva najimenitnejša škofa,
kterima je zlobno spotikal prevratne namene. Potem je segel
po cerkvenem premoženji, nadlegoval je duhovnike in me¬
nihe, da so nekteri novi svobodi za ljubo res potegnili ž
njim. Steno za steno je podiral katoliški cerkvi v svoji državi,
a na mesto nje je pridno stavil Lutrov tempelj. Na držav¬
nem zboru v Westerees-u (1527) je Gustav odločno tirjal, da
naj potrdijo njegove novarije. Ko se mu pa večina odločno
zoperstavlja, delal se je kralj, kakor da bi hotel krono odložiti.
To mu je pomagalo do zmage. Vsi stanovi so se namreč
bali, da v deželi nastane nered, kteri bi vtegnil Dance zopet
v deželo povabiti, ki bi se gotovo maščevali nad njimi. Državni
poslanci ga tedaj prav lepo prosijo, naj vendar obdrži krono.
Kralj se je dal preprositi, a odločno je tirjal, da se mora od¬
slej vsem njegovim podložnim čista beseda božja v Lutrovem
smislu oznanovati. Da ljudstvo ni hitro zapazilo, kaj se godi,
je škofijsko oblast in skorej vse cerkvene obrede ohranil ter
je tako prosto ljudstvo prav za prav osleparil za katoliško
vero. Božjo službo je obhajal v domačem jeziku, in z ostrimi
postavami je zapretil vsakemu, kteri bi vtegnil kakor si bodi
za staro vero se potegovati. Nova vera je ljudstvo jako po¬
kvarila ter vsak cvet krščanskega življenja poparila.

V Norvegiji  so se luterani dolgo zastonj trudili krivo-
vero vpeljati, in nadškof Olaf iz Drontheima, ki je novo vero
najbolj razširjal, moral je pred katoliškim ljudstvom pobegniti

56

iz dežele. Le s silo jim je Kristian III. zamogel naložiti
danski jarem in pa Lutrovo vero. Katoliški duhovniki so mo¬
rali ali vero ali domovino zapustiti. Dragoceni nagrobni spo¬
minek sv. Olafa v Drontheimu so celd oplenili in krasno
stolnico razdjali. Škofije in škofe, po lici sicer katoliške, a
po srci luteranske, so ohranili.

Na Poljskem in Ogerskem.

366. Mladi Poljaki, ki so na Nemškem študirali, raz¬
širjali so prvi po deželi Lutrove spise. Kralj Sigismund I. je
bil odločen katoličan in se je na vso moč trudil, da novi veri
s priličnimi postavami pot v deželo zabrani. To se mu pa ni
posrečilo, dasiravno je strogo postopal zoper Lutrove privržence
ter je nektere celo ob glavo djati zapovedal. Vkljub temu
so se namreč luterani množili v deželi, in ker so se njim tudi
ostanki drugih verskih strank pridružili, postali so tako mo¬
gočni, da so za kralja Sigismunda II. na narodnem taboru v
Petrikavi (1555) sklenili od papeža Pavla IV. tirjati, da jim
dovoli mešo v poljskem jeziku služiti, sv. obhajilo pod obema
podobama deliti, mešnikom pa ženiti se. Se ve, da papež nji¬
hovih sklepov ni potrdil, ampak jim je njihovo tirjatev od¬
ločno odbil. V Varšavi (1573) so jim katoličani morali vse
tiste pravice podeliti, ktere so sami v deželi vživali.

Ko je pa vrli kralj Sigismund III. dobil poljsko krono,
ojačil je katoliški živelj posebno med velikaši in plemenitaši,
in zdaj je upliv protestantov ravno tako naglo pojemal, kakor
je bil popred hitro zrastel. Prav takrat je tudi Bog dal polj¬
ski deželi vernih možakov, ki so kot izvrstni bogoslovci kato¬
liško vero branili in podpirali. Tukaj imenujemo škofa Sta¬
nislava Hozija,  ki si je v borbi zoper novo vero zaslužil
kardinalski klobuk in pa posebno čast, da je na tridentin¬
skem cerkvenem zboru nekaj časa bil predsednik. Nadškof
Stanislav K arnkovski  se je odlikoval tako po učenosti
kakor tudi po gorečnosti za katoliško stvar. Velike zasluge
za katoliško vero pa je imel, kakor povsod, tudi tukaj novi
red jezuitov. Prelepo se svetite v cerkveni zgodovini imeni
poljskih jezuitov: jezikoslovca Jakoba  Kij  ek-a in slovečega
pridigarja Petra Skarge.

367. Tudi na Ogerskem  so dijaki najprej novo vero
zatrosili. Po nesrečni bitvi pri Mohaču (1526) se je del
Ogerske pokoril Turkom, ki so razširjanje Lutrove vere že
zbog tega pospeševali, da bi svoje sovražnike bolj in bolj

57

razdvojili. V tem boji je več škofov poginilo in posvetni ve-
bkaši so takoj pograbili njih posestva, in da so si utrdili
svoje novo imetje, so se precej zapisali protestantizmu. Fer¬
dinand  I. in njegov nasprotnik Ivan Zapolja sta se za oger-
sko krono vojskovala in nista mogla zoper verske novarije v
deželi odločno postopati, ki so se pod obrambo velikašev
zmiraj dalje in dalje širile. Sprva je Lutrova vera obvladala,
pa kmalo jo je kalvinizem spodrinil in protestanti so se tudi
na Ogerskem razdelili na dve stranki. Na eni strani so bili
luterani ali nemški  verniki, na drugi strani kalvinci ali ma-
djarski verniki. Ta nesloga med krivoverci je marsikterega
spametovala, da se je vrnil v katoliško cerkev. Posebno du¬
hovščina je vse moči napenjala, da narodu pravo vero ohrani.
Nadškof Olahus v Ostrogonu je pozval jezuite (1560) in jih
je v Timavi umestil. Dasiravno so jih protestanti večkrat
pregnali in strastno sovražili, je Bog vendar njih delovanje
blagoslovil, in večina žlahtnih rodbin se je vrnila h katoli¬
ški veri.

Protestanti pa so si zopet pomogli in so si 1. 1606 celo
svobodno veroizpovedanje priborili. Za kralja Matjaša so pro¬
testanti že tirjali, da se naj jezuiti iztirajo iz dežele, kar pa
je izvrstni jezuit Peter Pazman,  pozneje nadškof ostro-
gonski in kardinal, vendar zabranil. Pazman je veliko naj¬
slavnejših žlahtnih rodbin s cerkvijo spravil, je znanosti na
Ogerskem gojil in je krščanski živelj zopet obudil.

Na ogerski strani je tudi med prekmurskimi Slovenci
kakih 14.000 luteranov. Bog jim pamet razsveti, da pustijo
nemško  vero, in se skoraj primejo zopet katoliške  vere.

Luteranstvo v avstrijskih deželah in posebno na
Slovenskem.

368. Leta 1522 je prepustil cesar Karol V. vse avstrij¬
ske dežele mlajšemu bratu, nadvojvodu Ferdinandu I. Takrat
je pretila našim deželam od juga čemdalje veča nevarnost od
Turkov, a od nemškega severa je Lutrova krivovera silila
črez naše meje, ki se je tu in tam ljudem toliko prikupila,
da so jo vrli katoliški vladarji komaj in komaj zavrnili nazaj
na Nemško, ter rešili svoje dežele škodljive golazni.

Že 1. 1520 se je pokazalo, da ima Luter tudi na Avstrij¬
skem privržencev. V tem letu namreč posvetni profesorji na
dunajskem vseučilišči niso pustili papeževega pisma, v kterein

58

je "bil Lutrov nauk proklet, prej objaviti, dokler jih Karol V.
ni k temu prisilil. Ko se je dve leti potem na Dunaji oženjeni
duhovnik Pavel Speratus upal celo v dvorni cerkvi sv. Štefana
pridigati, moral je vendar pobegniti. Pa tudi že drugod po
mestih so luteranski pridigarji kar očitno oznanovali novo
vero ter raztrosili na tisoče lutrovskih knjig po vseh deželah.
Ferdinand je prepovedal vse lutrovske knjige; ker pa je imel
sto skrbi, zdaj zoper Turke, zdaj zoper Ogre, je število lute¬
rancev tako naglo rastlo, da jih je po mestih in gradovih,
pa tudi na kmetih že kar mrgolelo. Grajščald in plemenitaši,
kterim se je cerkveno premoženje svetilo, pošiljali so svoje si¬
nove na Nemško na visoke šole, in ti so prignali s seboj domov
luteranske pridigarje, ktere so grajščaki na grajščinah nastav¬
ljali za pridigarje, učenike in uradnike. Ker večkratni ukazi
prav nič niso opravili in motili daljnega razširjanja krivover¬
stva, tedaj je kralj Ferdinand vzajemno s kardinalom Matjašem,
nadškofom solnograškim, Krištofom Rauberjem , ljubljanskim
škofom, ki je tudi sekovsko škofijo osbrboval, imenoval 1.1528
posebno komisijo, ki bi naj dežele obhodila in gledč vere pre¬
iskovala. Iz komisijskih zapisnikov je razvidno, kako močno
so bili luterani že nasmetili hišo božjo. Pridigali so, da člo¬
vek sme krasti, pleniti, ubijati, zakon prelomljati, a da Bog
vsega tega ne kaznuje, edino nevernost  Bog kaznuje.
Nekdo se je nazival na sv. pismo, rekši: Naj iščem v sv.
pismu predi ali zadi, ne najdem več zakramentov nego dva,
in neki stari šolnik v Gradci se je pobahal, „da je ravno tako
pop, kakor oni drugi“, in da mešnikovo posvečenje ni nič.
Od 1. 1530 v Gradci že nahajamo luteranske pridigarje, uči¬
telje in uradnike, ravno tako na Kranjskem. Na Koroškem
in Solnograškem se je krivoverstvo najbolj širilo med rudarji.

Temu pa se prav nič ne čudimo, da je plevel, kterega
so krivi preroki nasejali, tako naglo rasteh Ferdinand ni
imel časa, da bi ga iztrebil, ker so 1. 1529 Turki stali pred
Dunajem, ki so mu tedaj dovolj belili glavo. Pa tudi s tem
so Turki Lutrovi veri pripravljali prosto pot, da so gredč na
Dunaj pustošili notranjo Avstrijo ter razdirali cerkve in mo¬
rili ali razkropili duhovnike. Tako je ljudstvo bilo brez pa¬
stirjev ter ostalo nevedno , in se ni moglo obraniti drznih
krivovercev, ki so od vseh strani kakor tatovi plezali v ovč-
jak Kristusov, da bi verne ovce pogubili.

369. Na deželnem zboru v Inomostu 1531 se je de¬
želni odbor notranje Avstrije že podstopil Ferdinandu prošnjo
predložiti, „da naj Ferdinand škofe pripravi, da bodo po žup-

59

nijah učene pridigarje nastavljali, kteri bodo čisto  besedo
(božjo), brez človeških dodatkov oznanjevali 11 . „Čista beseda 1 '
tukaj pomeni tiste nauke, ki se nahajajo v sv. pismu; lu-
trovcem je namreč sv. pismo edini vir sv. vere; ustno spo¬
ročilo so jim „človeški dodatki 11 .

Enako prošnjo so lutrovci 1. 1541 kralju Ferdinandu v
Pragi predložili, ktero je cel6 štajerski deželni glavar Ungnad
podpisal; podpisani ste tudi mesti Gradec in Eadgona. Na
deželnem zboru v Pragi bi Ferdinand od deželnih stanov rad
dobil denarne pomoči za vojsko s Turki. To priložnost so
luteranski udje deželnih stanov porabili, da jim Ferdinand
dovoli prostost v verskih rečeh. Lutrovci so mu rekali, da
turška sila ni druga nego kazen božja, ker ljudje čiste  be¬
sede božje nočejo sprejeti. Naj verniki le dobrovoljno sprej¬
mejo besedo božjo, seveda luteransko,  in precej se bodo
preteče nevarnosti ognili, kakor so se nekdaj tudi Ninivčani
božji šibi odtegnili, ker so bili na božjo besedo posluhnili.
Ferdinand jim ni po volji odgovoril, in zopet mu pošljejo
novo prošnjo, v kteri pravijo, da je katoliška božja služba —
malikovanje.  Med tem so se pa novarji bolj in bolj ši¬
rili; žalibog, celd opat admontski, Valentin Abel, je stopil na
stran Lutra, kteremu je bil že več let dopisoval.

370. Deželna sinoda, ki se je 1. 1549 v Solnemgradu sešla,
naj bi verski prepir poravnala. Sinode se je udeležilo 70 od-
ličnejih duhovnikov, ki bi imeli gledč krivic in prevzetovanja
lutrovcev to, kar bi bilo pripravnega, ukreniti. Zoper sinodine
določbe pa se oglasijo posvetni gospodje, ki so bili pri sinodi
navzoči, rekši, da je one določbe treba prej kralju Ferdi¬
nandu doposlati, da jih potrdi. Ferdinand je sinodine do¬
ločbe poslal deželnim stanom ter jih je opominjal, naj se
za naprej v cerkvene stvari ne mešajo več, in naj storjeno
krivico popravijo. Toda stanovi so tajili, da bi bili cerkvi
kako krivico storili, ter so ob enem kralja opozarjali, da mu
zbor duhovnikov tako rekoč postave -napoveduje. Ferdinand
se je dal vloviti in ni videl zanjke, ktero so mu s tem Lu¬
trovi privrženci nastavili. Pošlje tedaj poslanca v Solnograd,
ki je nadškofu in zbranim škofom njegovo nevoljo zastran
smodinih določb naznanil. Tako je nastal prepir med nad¬
škofom in Ferdinandom, ki se je še le po smrti Ferdinan¬
dovi poravnal. Nasprotnikom pa je greben tako zrastel, da
si katoličani 1. 1552 v Gradci na Telovo niso več upali pro¬
cesije imeti, ki je potem do 1. 1572 morala izostati. Dobremu
Ferdinandu pač še v zadnjih letih njegovega življenja ni bilo

60

jasno, kaj novarji nameravajo, ker je mislil, da bo svoje pro¬
testantske podložne zamogel s tem zadovoliti, Se jim priskrbi
dovoljenje prejemati sv. obhajilo v obojih podobah.

Turška sila je Ferdinanda primorala, da je na deželnem
zboru na Dunaji 1. 1556 zopet pomoSi zoper Turke zahteval.
Toda nemarno strankarstvo ni imelo srca za toliko nevoljo v
deželi. Lutrovci so v prvi vrsti zopet tirjali, da jim Ferdinand
dovoli svobodno veroizpovedanje. Ferdinand jim je tirjatev
odbil in jim je, držeS se naSela augsburškega mirti, odgo¬
voril, da on hoSe v katoliški veri živeti in umreti in da bi
imel pravico, jih siliti, njegovo veroizpovedanje sprejeti; tega
sicer noSe storiti, a ravno tako jim pa tudi ne more dopu¬
stiti, da bi svobodno po svoji novi veri živeli; komur to ni
prav, prosta mu je pot iz dežele.

Ferdinand je na smrtni postelji svojim sinom na srce
položil, naj se zvesto držijo sv. matere katoliške cerkve in
jim je rekel, da bi jih raji mrtvih videl, kakor če bi se
utegnili novi veri pridružiti. F mrl je 1. 1564.

371. Ferdinand je razdelil svoje dežele med svoje tri
sine, ki so se držali očetovega povelja, kolikor so največ mogli.
Najstarejši sin Maksimilijan II., ki je Češko, Ogersko in Avstri-
jansko podedoval, ter je tudi cesar postal, je odbil avstri-
janskim deželnim stanom prošnjo za svobodo v verskih reččh.
A že 1. 1568 je prišel v tolike vojne in denarne zadrege, da
je kljubetnim lutrovcem na njihovih gradovih in po njihovih
hišah moral dovoliti gledti vere svobodnim biti. Kavno tako
so lutrovci njegovega brata Karola I. v notranji Avstriji su¬
kali, dasiravuo se jih je z vso silo branil, in moral jim je na
deželnem zboru v Brucku 1. 1578 na njihovih gradovih, po¬
tem v mestu Gradci, v Judenburgu, v Ljubljani in v Celovci
novošegno službo božjo dopustiti. Sicer so strankarji oblju¬
bili, da se bodo te dovolitve samo za se in za svoje domače
poslužili; nihče drugi se ne bode smel udeleževati njihove
službe božje. Toda zgodovina nam je porok, da krivoverci
vsako dovolitev za svojo stran natezujejo, kolikor le zamorejo,
da več in več pravic pod njo spravijo. Tako se je zdaj go¬
dilo po Avstrijskem, Štajerskem in Kranjskem; povsod so
strastno novotarili, katoliške cerkve plenili, duhovnike pre¬
ganjali in lutrovske pridigarje postavljali.

Po mestih pa tudi na kmetih so ponižni katoličani mar¬
sikaj morali prestati od drznih lutrovcev. Grajščaki so raz¬
prave, sprave, zaslišanja in kar je več takih reči, vselej na
tak dan razpisali, kedar so njihovi lutrovski pridigarji pri-

Gl

digali, da je bilo ljudstvo tako primorano poslušati krivo¬
verske pridige. Kdor pa se je njihovih pridig hranil, bil je
ali zasramovan ali tudi v ječo posajen. Po praznikih so mo¬
rali za roboto delati in če so jim sicer le pičlo kruha dajali,
so jim pa v petek mesa in zelja nakuhali, da so lahko do
dobrega založili lačne želodce. V Kadgoni je bilo v enem
letu (1585) osem župnikov, ker nobeden ni mogel obstati.
Zato je poslal nadvojvoda Karol iz Gradca dva komisarja, ki
bi tam celo stvar preiskala. Pa Radgončani so bili že tako
predrzni, da so komisarja hoteli skozi okno pognati, in da so
si namesto katoliških duhovnikov dva lutrovska predikanta
najeli. Župniku v Birkfeldu, kije  šel na spoved, je neki
plemenitaš presv. Rešuje Telo raz vrata iztrgal in na tla
vrgel. Na Gorenjem Štirskem v Grobningu je komisar soluo-
graškega nadškofa stopil na pridižnico, da bi odpravil lu¬
trovskega pridigarja ter zopet postavil katoliške duhovnike. Pa
komaj da je začel govoriti, že so začeli kričati, naj se pobere,
Jrugači ga strelijo raz pridižnice. Res je moral lečo zapu¬
stiti ; ljudstvo ga je sleklo, mu je zbilo klobuk raz glave, in
ga je suvalo in pretepalo; slednjič se skrije v neki hram in
skrivoma zbeži črez planine. Nadvojvodo samega bi na Go¬
renjem Štirskem lutrovci enkrat skoraj pobili, tako jih je bil
neki lutrovski kričač razgrel.

372. Celo svoje življenje je Karol najbolj za to skrbel,
da ohrani in obrani v svojih deželah katoliško vero, in ravno
ta skrb je pouzročila tudi njegovo smrt. Gradec so lutrov¬
ski rogovileži popolnem podrovali. Niti duhovniki niti deželni
dostojanstveniki niso bili več na ulici varni. Na krškega
škofa, ki je bil takrat namestnik nadvojvode za Štajersko, so
iz neke hiše zvrnili cel kup drv, ko je ravno prijahal do
dvorne palače , tako da se je konj pod njim zgrudil. Pape¬
ževega poslanca je lutrovska drhal na ulici prijela, in skril
se je komaj pod streho mestne farne cerkve. Sekovskega
škofa Jurija Agrikole se je neki luteran kar na sred ceste
z mečem lotil.

V spomladi 1. 1590 se Karol podd s svojo soprogo in
svojimi otroci na Dolenjo Avstrijsko v kopel, da bi nekoliko
svoje slabo zdravje utrdil. Komaj da je nadvojvoda deželo
zapustil, že je v Gradci bilo vse po konci. Neki mestjan nam¬
reč, ki je bil sodar, je naravnost povedal, da bode svojega
sinka navzlic v luteransko šolo pošiljal, in da mu tega nad¬
vojvoda ne more zabraniti. Mestni sodnik veli fanta prijeti
in v mestno hišo zapreti. Ko se to po mesti zve, je Grad-

62

čanom kri hudo zavrela, iu s puškami, sulicami in meči so
obstopili sodnika ter so se pogrozili, da bodo v mestno hišo
vlomili in sodnika na kosce posekali, če fanta ne izpusti.
Kakih 500 puntarjev je potem pozno v noč po Gradci popi¬
valo in zabavljalo in katoličanom nagajalo, tako da se jih je
bilo res bati. Tedaj jih pa sam Bog pomiri. Okoli polnoči
namreč začne grometi in bliskati, da jim je kar oči jemalo
in ko enkrat tako strašno zagromi, da se je Gradec kar stre¬
sel, so ponočni tiči utihnili ter se poskrili po svojih gujezdih.
Namestnik pošlje poslanca za vojvodo, da mu naznani, kar se v
Gradci godi. Dasiravno bi Karol še moral dalje v kopeli ostati,
napoti se vendar precej domii, da deželo pomiri. Med potom
je v Marijinem Celji Mater božjo počastil in sv. zakramente
prejel. Že tri dni po svojem prihodu je v Gradci izdihnil
svojo blago dušo.

Na Slovenskem.

373. Med našimi prostimi in pobožnimi Slovenci lu-
trovci niso velike škode napravili, seveda, haska ravno tudi
ne. Na kmetih seme novega nauka sploh ni hotelo poga¬
njati. Kar je bilo Lutrovih privržencev na Slovenskem, to
so bili nekteri duhovniki, kterim pa je bila menda , kakor
povsod , duhovna suknja pretesna in kterim je bilo prav za
prav bolj ženskih mar, kakor nove vere; potem mestjani,
grajščaki in plemenitaši, ki so si po nemških šolah olike
iskali, in tisti rokodelci po mesticih in trgih, ki so nekaj
sveta videli in bi se po svojih novih načelih radi odlikovali
med prostimi domačini svojimi.

Komaj je preteklo deset let, kar je Luter na Nemškem
začel bobnati, in že nahajamo tudi na Slovenskem ljudi, ki
so se za Lutra postavili v bojno vrsto. Zatorej je nadvoj¬
voda Ferdinand I. 1. 1528 razposlal po Štajerskem svoje ko¬
misarje, ki naj bi novo vero zatrli in druge nerede poravnali.
Iz tedanjih zapisnikov, ktere je učeni lavantinski korar Ignacij
Orožen objavil, je razvidno, da življenje duhovnikov v Celji ni
bilo vzgledno, da je marsikterega duhovnega in tudi posvet¬
nega gospoda Lutrova vera že okužila, in da so plemenitaši v
svojih hramih krmili menihe, ki so meniško haljo slekli in
sedaj za Lutrovo vero goreli. Žalski župnik je pri tisti ko¬
misiji tožil nekega farana, ki je lutrovskega čevljarja pod
svojo streho imel. Y Mariboru komisija ni nič kaj nevarnega
našla, le nekoliko krivoverskih bukvic, ktere je sežgala. Neki
bukvar je izpovedal, da je lembaškemu župniku več lutrovskih

G3

bukvie zvezal; župnik jih je moral takoj v Maribor poslati,
ha so je sežgali.

V Šalevski dolini so posebno plemenitaši Lichtenberg v
Velenji in Juri Triebeneck na Schwarzensteinu, kakor tudi
grajščakinja Altenhauzarica na Forechtenecku, gojili in podpi¬
rali novo vero. Komisija je zvedela, da ima gospa Alten¬
hauzarica kaplana, Jurija Vršiča, ki je oženjen, in ki ljudem
pravi, da si naj takrat ušesa zateknejo, kedar slišijo k mesi
vabiti, ker namreč meše nič ni obrajtal. Altenhauzarica je
svojim tudi prepovedala presv. zakrament moliti, in častenja
svetnikov ni nič porajtala. Komisarji so gospej ukazali, da
jim naj svojega kaplana Jurija Vršiča v Celje pošlje, drugače
pride pri nadvojvodi v zamero , česar pa gospa ni storila.
Frančišek Lichtenberg in Jurij Triebeneck sta imela vsak po
enega meniha uskoka.

Od leta 1529 je najprej turška sila in pozneje tudi v
nokterih slovenskih krajih kmečka vojska zabranila, da graj-
Ščaki in plemenitaši niso imeli dosti časa na Lutrove novarije
misliti. Leta 1529 so Turki štirikrat pridrli na Kranjsko,
prvikrat do Postojne, zadnjikrat do Ljubljane. Skoraj vse
avstrijske dežele so čutile turško silo leta 1532, najprej in
najbolj seveda slovenska stran. Sultan Sulejman je oblegal
grad Kisek, a posamezna krdela brezštevilne njegove vojske
so se zaletavala na Štajersko in Avstrijsko noter do Dunaja.
Priorja samostana v Žicah, Andreja, so Turki na kose po¬
sekali. Lavantinski knezoškof Filip Renner je 1. 1535 moral
na novo blagosloviti več cerkev, ktere so Turki razdjali:
cerkev na Remšniku, „ktero so strašni Turki razdrli", cerkev
sv. Petra v Gomilci in sv. Martina v Kamnici, kor in pa po¬
kopališče pri sv. Petru pri Mariboru in tamošnjo podružnico
Matere božje na gori, cerkev sv. Jakoba v Lipnici, Marijino
cerkev v Pernici, cerkve sv. Lenarta in sv. Petra pri Gradci,
ktere so vse bili Turki razrušili.

Zgodovina Lutrove nove vere na .Slovenskem se vrti naj¬
bolj okoli enega moža, okoli Primoža Trubarja; kar smo do-
zdaj povedali, so le posamezne črtice te zgodovine.

374. Primož Trubar  je bil domi iz Rašice na
Dolenjskem, kjer se je rodil 1. 1508. Ne bi se mogel izšolati,
ko bi revnega dijaka ne bil podpiral tržaški škof Peter Bon-
homo. Ko je duhovnik postal, bil je beneficijat pri cerkvi
sv. Maksimilijana v Celji, gotovo od 1. 1532 in najmanj do
1542, ker v tem letu je še sam precenil svoj beneficij, koliko
da mu donaša. Potem je bil zaporedoma župnik v Loki pri

64

Radečah in na Laškem, kjer je že po malem jel napadati
katoliško cerkev. Ker je bil njegov dobrotnik Peter Bonhomo
kot škof tržaški ob enem župnik na Laškem, je razumevno, da
mu je podelil Loko, kteri je laški župnik patron in da ga je
pozneje postavil tudi za namestnika v svoji laški župniji. Leta
1531 ga pozovejo v Ljubljano za pridigarja v stolni cerkvi sv.
Miklavža, in tukaj se je precej pokazalo, da je ves poln Lu¬
trovih zmot. Ljubljanski škof mu radi tega službo zopet
vzame, a mestna gospoda ga odškoduje s tem, da mu dovoli
v prihodnje pridigovati v špitalski cerkvi sv. Elizabete. Trubar
se je pokazal odločnega privrženca Lutrove vere, in je naj¬
bolj povdarjal nauk, da edino vera človeka pred Bogom opra¬
vičuje, da tedaj dobrih del treba ni, in je napadal celibat
duhovnikov in obhajilo pod samo eno podobo. Mestjani in
plemenitaši so kar vreli k njegovim pridigam v špitalsko
cerkev, kjer je deset let brez vse skrbi razlagal novo vero,
ker niti duhovstvo, niti posvetna vlada mu ni delala posebnih
zaprek, dasiravno bi prav lahko njegovo delovanje zavrla.

Od 1.1536 se Trubarju pridruži korar Pavel Wiener,  od¬
ličen mož, ki Lutrove vere ni le v srci spoznal, ampak jo je
tudi v djanji kazal ter se oženil. Deželni glavar, Miklavž
Jurišič, je 1. 1540 dosegel kraljevski ukaz, ki je Trubarja
prisilil, da se je moral umakniti na svojo faro v Loko. Ker
Trubarja že 1. 1531, 23 let starega, nahajamo v Ljubljani
kot pridigarja , iz tega moramo sklepati, da je beneficij v
Celji, in župnijske dohodke v Loki in na Laškem sicer užival,
a da se je tam le redkokrat in malo časa zadržaval. To je
bila namreč nemarna navada tistega časa, da so lastniki naj¬
bogatejših župnij Bog ve kod hodili, a doma so župnijo pre¬
pustili vikarju ali duhovnemu namestniku. Zategavoljo so se
deželni stanovi pri kralji Ferdinandu 1. 1553 pritožili, da
župniki svoje župnije takim vikarjem prepuščajo, kteri jim
največ haska obljubijo in jih najbolje odškodujejo. Dasiravno
so kranjski stanovi večkrat zaporedoma kralja Ferdinanda
pismeno prosili, da bi jim zapisal pravico svobodnega vero-
izpovedanja, vendar tega niso dosegli. Pri vsem tem so lu-
trovce na Kranjskem trpeli, in nikdo jim ni kaj žalega storil.
Škof Frančišek Kazianer je 1. 1542 Trubarja imenoval za
korarja pri stolni cerkvi v Ljubljani, menda zategadel, da bi
ga z lepa odvrnil od verske zmote. Iz ravno tistega namena
mu je novi škof Urban Tekstor 1. 1544 poveril slovenske
pridige v stolni cerkvi, da bi ognjevitega govornika in njegove
zmožnosti ohranil katoliški cerkvi. Vse zastonj! Bolj ga je

65

cerkev poviševala, bolj je kričal in dalje so ga Culi in lože
so ga lutrovci od vseh strani videli, ter so ga kot svojega
vodjo priznavaji. Škof je tedaj njegovo delovanje zavrl, a ne da
bi ga djal iz službe, ampak podelil mu je faro sv. Jerneja na
Dolenjskem, kteri kraj ljudstvo že zdaj zbog tega rado ime¬
nuje „luteransko ves“. Ko je pa škof Urban zvedel, da sta
Trubar in Wiener na skrivnem sv. obhajilo pod obojima po¬
dobama delila, in da se je Wiener po smrti svoje prve žene zopet
oženil, zapovedal je poglavitne lutrovske strankarje prijeti in
zapreti. Toda Trubarja so njegovi prijatelji v Ljubljani o
pravem času opozorili na nevarnost, ki mu preti, in on se
skrije v varne kraje. V njegovo hišo v Ljubljani so vdrli,
njegove bukve pobrali, njega samega pa od njegove župnije
odstavili. — Kralj Ferdinand je ponižno prošnjo deželnih stanov
uslišal, in Trubar se je smel 1. 1548 vrniti v Ljubljano. Ali
ker Trubar ni odjenjal ščuvati zoper katoliško cerkev, moral
je kmalo zopet bežati. Šel je črez Tirolsko in Bavarsko, kjer
so ga protestanti prijazno sprejeli, ter mu priskrbeli službo v
Kottenburgu, kjer je bil za pridigarja pri rani meši. Tu se
je Trubar oženil ter se tako še bolj ločil od katoliške cerkve.

375. Na Kranjskem so strankarji več in več tal pri¬
dobivali , posebno na Gorenjskem, a tudi na Dolenjskem,
kjer so baje cel6 nekega katoliškega duhovnika ubili. Trubar
zdaj ni mogel v svoji domovini z besedo širiti Lutrove vere,
tedaj je pa sklenil jej s pismom nadelavati pot. Spisoval je
v slovenskem jeziku knjige, napolnjene z Lutrovimi zmotami,
ktere je pod izmišljenim imenom dal v Tiibingena tiskati,
ter jih potem razposlal po slovenskih deželah. Napisal je
pred vsem katekizem  s kratkim navodom k petju, potem
mali katekizem in abecednik.  Trubar je latinske pis¬
menke za slovenske glasove priredil in potem se je lotil dela
ter je dokazal, da slovenski jezik ni tako kosmat (robat), da
bi se ne dalo pisati v njem, ampak on še druge vabi, da ga
jamejo posnemati. „Ne straši se“, pravi Trubar, „ako se ti
sprva nerodno in težko dozdeva pisdti, ampak beri in piši
sam ta jezik, kakor sem jaz nekaj časa delal; potem bodeš
spoznal in precej sprevidel in zapazil, da se tudi naš jezik kakor
nemški lepo čedno pisati in brati dd“. S temi knjigami je
Trubar utemelil novo slovensko književnost. Trubar je tedaj
probuditelj slovenskega duha in narodne zavednosti, to je nje¬
gova čast in zato je hvale vreden. Bavno tako resnično pa
je tudi, da mu Judež gleda črez rame: izdal je namreč svojo
mater, sveto katoliško cerkev.

Zgodovina sv. kat. cerkve. III.

5

66

Ukaželjni Slovenci so pridno segali po slovenskih nje¬
govih knjigah. Škoda le, da je že v prvih slovenskih bukvah
bil strup krive vere skrit. Tedaj se ne čudimo, da se je Lu¬
trova vera čemdalje bolj širila po naši domovini. Naj si je
škof Urban še toliko prizadeval za katoliško reč, pri gosphdi
in pri stanovih ni nič opravil. Oponašali so mu celo, „da so
mu dozdaj preobilno čast skazovali". Bolj je ocenilo škofovo
besedo prosto ljudstvo. V Kranji, kjer je že mrgolelo pro¬
testantov, je škof v pričo velike množice, ki se je na sejem
zbrala, tako prisrčno govoril, da so ginjeni poslušalci znova
prisegli na staro katoliško vero, dasiravno so zavolj te pridige
deželni stanovi v Ljubljani z zobmi škripali.

376. Med tem se je Trubar preselil (1552) v Kempten
za pastorja, kjer se je seznanil s koparskim škofom Vergerijem,
ki se je tudi katoliški cerkvi izneveril, ter prišel na Nemško,
kamor ga je wurtemberški vojvoda poklical, da mu je lutrov¬
sko veroizpovedanje pomagal na Laško prestavljati. L. 1555
je Vergerio začel misliti na slovensko prestavo svetega pisma,
in je iskal moža, ki bi bil sposoben to izpeljati; svest si je
namreč bil, da bode stroške za tako delo, ki bode Lutrovo
vero med Slovenci pospeševalo, rad nosil wurtemberški voj¬
voda. Zvedel je za Trubarja, s kterim se je v mestu Ulmu
sošel. Trubar je povedal, da se ne upa tolikega dela lotiti.
Toda pozneje si je menda premislil in je le poskusil prestav¬
ljati, in je poslovenil evangelij sv. Matevža. Ko Trubar te
bukve Slovencem podaja, pravi v predgovoru: „Matevža vze¬
mite kakor eno kosilce ali južinico". Te besede imajo gotovo
ta pomen, da bode Trubar počakal, dokler Slovenci ne po¬
kusijo kosilca, in ako jim vtegne tekniti, potem še le jim
hoče pravo kosilo ali južino pripraviti in celo sveto pismo
posloveniti.

Ko so tedaj strokovnjaki po Slovenskem njegovo prestavo
pohvalno sprejeli, takoj se je zopet dela poprijel in je do konca
1556 prestavil vse evangelije in apostolsko djanje. Začetkom
1. 1560 je tudi drugi del novega zakona jel izhajati. Gmotno
sta Trubarjevo delo podpirala baron Janez Ungnad, ki je bil
popred štajerski deželni glavar, a je moral na povelje cesarja
Ferdinanda I. se izseliti, ker se Lutrovi veri ni hotel odreči;
potem cesarjev sin Maksimilijan, kterega so lutrovci med
svoje šteli.

377. Protestantska gospoda v Ljubljani je začela Tru¬
barja pogrešati. Da bi svojo stvar zopet nekoliko oživeli,
sklenejo Trubarja „Bogu na čast in zbog občnega blagra"

67

domii poklicati, ter mn obljubijo toliko in več dohodkov, kakor
mu jih njegova služba v Kemptenu donaša. Verjamemo, da
se je Trubarju tožilo po domovini, a vendar je imel še marsi¬
kaj premisliti, preden je povabilo deželne gospčde sprejel.
Pred vsem bi nerad popustil tisk svetega pisma, ki se je tako
ugodno vršil; potem so bile razmere na Kranjskem nezanes¬
ljive in zamotane, da ni bilo varno, se tje podati; zraven pa
Še tudi ukaz ni bil preklican, ki je pred 13 leti zaukazal
njegov zapor. Ko pa kranjska deželna gospdda ni mirovala,
ampak je Trubarja zopet in zopet vabila, zapustil je svojo
faro TTrah, kamor se je bil iz Kemptena preselil, in se je
P 1561 vrnil v Ljubljano.

Že preden je Trubar prišel na Kranjsko, je rekel, da
»po kotih ne bode pridigal“. Očitno je tedaj v Ljubljani jel
slovenski in nemški pridigovati. Tu je bival od junija do
avgusta, ter je na Kranjskem za silo uredil protestantsko
službo božjo. V njegovem delovanji sta ga najbolj podpirala
Pako  v ec,  popred katoliški duhovnik, a zdaj lutrovski pri¬
digar, in neki Gregorij,  ki je v Metliki zvonec nosil, ter
se za Lutrovo stvar napenjal in tudi celd v savinjsko dolino
zablodil, da bi ondi osrečil ljudi s svojim vpitjem. Komaj
deset tednov se je Trubar zadrževal na Kranjskem, in zopet
se poda na Nemško na svojo faro Urah. Takrat je vzel seboj
dva Srba, turška uskoka, da mu pomagata prestavljati in iz¬
dajati slovensko in hrvatsko sv. pismo. Gmotno je to pod¬
jetje razun barona Ungnada podpirala lutrovska gospoda iz
raznih nemških pa tudi avstrijskih krajev.

Zdaj je Trubar najprej izdal „augsburško vero iz¬
pove  dan  j e“, ktero je poslovenil in potolmačil rekši: „da
bomo tudi' mi Kranjci jedro in osnovo cele krščanske vere
(seveda lutrovske) lepo zloženo imeli“. L. 1561 in 1562 je
tudi več hrvaških knjižic in knjižuric, deloma v glagolici,
deloma v cirilici tiskanih, druga za drugo zagledala luč sveta.
Zbog tega je na Hrvaškem seme novega nauka jelo poganjati,
posebno ker mu je pridigar Gregorij iz Metlike v svoji go¬
rečnosti tudi tam pot gladil.

378. Med tem je na Kranjskem Lutrova setev hitro
zorela. Kovar Klombner  v Ljubljani je baronu Ungnadu
pisal: „Mi smo zadnje tri tedne pridno obhajilo prejemali

(pod obema podobama) in nič ne maramo zato, kar škof in
popi kričijo“. Oba pridigarja, T u 1 š a k in Jurišič,  ktera
sta mesto Trubarja v Ljubljani duhovna opravila opravljala,
sta se oženila; drug sta drugega poročila, a potem sta se s

5 *

68

svojima gospema očitno kazala. Lutrovci so zopet jeli koprneti
za svojim vodjo Trubarjem in niso odjenjali, dokler se ni
znova z ženo in otroci v Ljubljano preselil (1562). Škof Peter
je takoj na cesarja prošnjo napisal, da naj Trubarja zopet iz-
podi iz dežele, a ob enem prosi cesarja, da molči o tej prošnji,
ker se Nemci grozijo, „da bodo menihe in duhovnike pobili,
če Trubarja iz Ljubljane zapodijo 1 '.

Cesar je potem deželnemu glavarju zapovedal Trubarja
in njegove pomagače zapreti. Toda deželni glavar, plemstvo
in mestjani so iz raznih uzrokov cesarja prosili, da naj svoj
ukaz prekliče; a edinega resničnega uzroka niso navedli, da
so namreč vsi strankarji Trubarjevi. Na to cesar škofu za¬
pove Trubarja zaslišati, je li resnično krivoverec ali ne. Pri
zaslišanji je očitno spoznal in prav nič ni tajil novih svojih
verskih načel, kar je škof nemudoma cesarju naznanil. Od
druge strani pa so tudi deželni stanovi škofa pri cesarji to¬
žili. Na cesarskem dvoru so se menda deloma teh sitnih
spletek na Kranjskem naveličali, deloma pa so imeli lutrovci
na cesarskem dvoru odlične osebe, ki so tam vodo na njihov
mlin napeljavale; in tako so lutrovci na Kranjskem lahko na¬
prej mleli, a katoličani so bili bolj in bolj na suhem. Le
tako je razumljivo, da so 1. 1563 protestanti zamogli v Ljub¬
ljani svojo lastno latinsko šolo osnovati.

V jeseni L 1563 je cesar vendar ukazal, da imajo Tru¬
barja djati v zapor. Povodenj, ki se je zdaj valila nad Tru¬
barja, so njegovi pristaši zopet tako razpeljali, da mu ni prav
nič škodila, dasiravno je na široka usta pravil, „da ga ho¬
čejo v Kirn spraviti, kjer bo moral laško juho piti, v ktero
mu bodo strupa namešali". Trubar se je smel podati tudi v
Gorico, kjer je v slovenskem, nemškem in laškem jeziku ozna-
noval luteranstvo, in prav nič se mu ni zgodilo.

379. L. 1564 umrje kralj Ferdinand in tudi baron Un-
gnad, ki tedaj ni doživel veselja, da bi videl dotiskano slo¬
vensko in hrvaško sv. pismo. Trubar je bil na povelje de¬
želnih stanov sestavil „ slovenski cerkveni obrednik", ki bi
naj na Slovenskem božjo službo v Lutrovem smislu uredil.
Ko je tedaj nastopil Karol I. vladarstvo, so se katoličani
precej pritožili, da lutrovci segajo v njegove najviše vladne
pravice, ker v čisto cerkvenih rečeh hočejo zapovedovati. Vsled
tega je Karolov ukaz cerkveni obrednik zabranil, da ga niso
mogli razdeliti, a Trubar je moral iz dežele pobegniti, dasi¬
ravno je deželne stanove zoper Karola hujskal in rekel, da
se mu takrat deželni stanovi naj odločno ustavljajo, drugače

69

so zgubljeni, „in hudič bi zvrtal prvo luknjo v njihovo cerkev 1 '.
Julija 1. 1565 je tedaj Trubar zopet domovino zapustil ter
se preselil na Wurtemberško, kjer mu je vojvoda najpred
župnijo Laufen podelil, kmalo potem pa ga na župnijo De-
nendingen prestavil, da je bil bliže slovenske tiskarne v Tii-
biugenu. Še enkrat je prišel Trubar 1. 1567 z dovoljenjem
nadvojvode Karola na Kranjsko, a le za prav malo časa, po¬
tem ni videl več svoje domovine.

Po Trubarjevem odhodu pa ni bilo konec Lutrovega kri¬
voverstva po slovenskih deželah, ampak število protestantov
je tako naraščalo, da jih je po mnogih mestih in trgih bilo
več nego katoličanov. Na kmetih je nova vera le tam do¬
bila nekoliko privržencev, kjer so posebno goreči predikanti
razsajali.

380. Nadvojvoda Karol je v svojih deželah, kolikor je
le mogel, branil staro katoliško vero. V Kamniku, kjer je
tudi neka babura Stobe v svoji hiši pridigovala, je Karol žu¬
panu zapovedal vse protestante iz mestnega sveta iztrebiti,
a predikante pa pregnati, in če se zopet prikažejo, jih za¬
preti. Na Bledu je okrajni glavar Lenkovič ljudem prepovedal
protestantske pridige poslušati in jim je tudi z denarno globo
pretil. Y Gorico je nadvojvoda poslal komisijo, kteri je bil
na čelu ljubljanski škof Konrad. Ta je velela vse krivoverske
bukve očitno sežgati, a protestantom je na voljo dala, da se
ali novi veri odpovejo, ali deželo zapustijo. Mestnega župana
v Kranji so v Gradci v ječo vrgli, ker je lutrovskemu pri¬
digarju Knafelu dovolil v mestu stanovati (1579). Vkljub
nadvojvodinemu ukazu mestni svet Knafela vendar ni izgnal,
in je mesto zaprtega župana novega protestantskega župana
izvolil.

V Badolici je bilo toliko lutrovcev, da so v mestnem
svetu sami protestanti sedeli. Nadvojvoda je ta svet raz¬
pustil in je velel novega katoliškega izvoliti. Toda vse te
naredbe zoper lutrovee so bile polovične in zla niso s ko¬
renom iztrebile, ampak samo nekoliko ovirale. Tudi v Štajer¬
skih slovenskih mestih in trgih so si v tem času lutrovci naj¬
bolj opomogli. V Windenavo pri Mariboru je prišel prvi pre-
dikant Lierzer 1. 1587, kteremu so dajali 200 gld. plače,
ktere pa mu ni plačeval edini grof windenavski Herberstein,
ampak vsi grajščaki od Ormoža do Maribora so donašali svoje
svote. Za lutrovsko pokopališče je grof Herberstein poleg
grada (1588) kos zemlje daroval, kjer so prihodnje leto po¬
tem začeli staviti hišo za predikanta. Grof Herberstein ni več

70

rad pustil, da bi se protestanti v gradu k službi božji sha¬
jali, zato so 1. 1590 poleg pridigarjeve hiše leseno cerkvico
postavili, na hrastovih sohah (stebrih) stoječo in z deskami
obito in pokrito. Lesenjačo so potem morali večkrat povekšati,
a 1. 1598 so sklenili staviti novo cerkev in jo sicer zidati, kar
se pa ni več zgodilo, ker je iz Gradca že drugi veter pihal.

Celjski glavar Janez Helfenberg je imel 1. 1575 svojega
predikanta, Jurija Mačeka, ki je na gornjem in doljnem celj¬
skem gradu pridigoval, kterega pa je nadvojvoda Karol prav
istega leta že izgnal. Leta 1576 so deželni stanovi kupili
Štifto presv. Trojice s Kapelo vred, kjer so potem izgnanega
Mačeka zopet namestili kot predikanta. Tukaj so ga ljudje
pri službi motili, zbog tega so se deželni stanovi pri nadvoj¬
vodi pritožili, pa menda nič niso opravili, ker se je Maček
1. 1579 preselil v Šarfenau pri Žalci. Deželni stanovi potem
kupijo v Žalci dvor ali grad, ter začnejo tam zidati novo
cerkev, pa tudi to stavbo jim je Karol 1. 1580 ustavil, ker
je lutrovcem sicer pravico dal, da si smejo staviti cerkve na
svojih posestvih, nikakor pa ne po mestih in trgih deželnega
kneza, kakor sta bila Celje in Žalec.

Eden edini predikant, kterega so deželni stanovi v celj¬
skem okraji živili, jim 1. 1582 ni več zadostoval; javili so
nadvojvodi, da menijo še enega predikanta postaviti, ki
bode tudi slovenskega jezika zmožen, da bode luč nove vere
tudi prostemu ljudstvu zasvetila, a potem da so voljni na šar-
fenavskem dvoru novo cerkev sčzidati. Dasiravno je deželni
knez to storiti prepovedal ter jim 1. 1586 zapretil stavbo po¬
dreti, ga niso ubogali, ampak so mu pokorščino pismeno od¬
povedali in so 1. 1589 cerkev tudi dozidali.

V šaleški dolini so bili gospodi Wagen-ovi na Velenji
posebno goreči privrženci nove vere in zgodilo se je, da so
1. 1574 podružnico „naše ljube Gospe“ v velenjskem trgu
katoličanom vzeli in v lutrovski tempelj prekrstili. Vkljub
tolikemu nasilstvu grajščaki v šaleški dolini niso kaj poseb¬
nega opravili, ker vikar šoštanjski še leta 1597 ni imel več
krivovercev kakor nekega Fišer-ja in še tri druge osebe, kterih
ne imenuje.

381. Na slovenskem Koroškem  so bili gospoda in
grajščaki enako vneti za luterstvo, kakor na Štajerskem in
Kranjskem; kar se že iz tega vidi, ker so svoje doneske pla¬
čevali za novo slovensko književnost, ki je bila polna Lutrovih
načel, ker so iz Nemškega teh knjig največ na Koroško, po¬
sebno v Beljak, pošiljali in ker so svoje sinove radi pošiljali

71

na Nemško na visoke šole. Samo v prvi polovici 16. veka
je kilo 29 dijakov iz Koroške zapisanih na vseučilišči v Wit-
tenbergu, od koder so potem novo vero uvajali. Martin Knor,
vikar v Celovci, je 1. 1560 odpravil sv. mešo in sploh službo
božjo, kakor jo papeževi obhajajo. L. 1564 so že prepovedali
očitne procesije na Telovo in Križevega tedna; vsi Celovčani
so bili s tem zadovoljni in le v šentvidskem predmestji je
bilo še nekoliko katoličanov.

Leta 1578 so si lutrovci sezidali novo cerkev, sedanjo
stolno cerkev, na kteri je bil nastavljen luteranski pastor
in njemu v pomoč tudi slovenski pridigar. Koliko je bilo
lutrovcem na tem ležeče, da se tudi slovenski pridiga, sve-
doči to, da so si mladega Trubarja cel6 iz Wurtemberškega
najeli za slovenskega pridigarja. Na Sokovem je neki kmet
lutrovskega pridigarja pokaral, ker je blagoslovljeno vino, ko¬
likor ga je ostalo po obhajilu, izlil po trati. Predikant mu je
potem razlagal novi nauk o presv. Kešnjem Telesu ter je
rekel, da obhajilo popred in pozneje ni nič druzega kakor kruh
in vino, in le v trenutki, kedar vino po grlu teče, je pričujoča
božja moč. Na to mu je kmet odgovoril: „Če popred ni

nič in na zadnje nič, tudi na sredi ni nič, — ter je nevoljen
odšel. Deželni stanovi so posebno med Slovenci na kmetih
na vse kriplje delali za novo vero, ter so 300 slovenskih
svetih pisem med nje razdelili; pa modrim in mirnim Slo¬
vencem se suhoparna nova vera ni mogla prikupiti in široko-
ustnih kričačev niso marali.

Tudi v Šentvidu so bili katoličani že redki. Pri volitvi
mestnih svetovalcev so katoličane popolnem izključili ter skle¬
nili, da nobenemu katoličanu mestnih pravic več ne dajo. Ko
je celovški pastor izdal svoje pridige, so jih mestjani v Šent-
Vidu naročili 16 komadov.

V Beljaku se je nova vera zarad tega lahko hitro širila,
ker je mesto bilo pod akvilejskim očakom, ki ni imel slo¬
venskih duhovnikov, ki bi se novarijam upirali, ter prosto
ljudstvo podučili, italijanskih duhovnikov pa ljudstvo ni raz¬
umelo.

Velikovec je imel svojega lastnega predikanta (1568),
Jurija Wieser-ja. Vlada mu je zapovedala, da se naj pobere
iz dežele. Wieser se je potem sicer poslovil iz prižnice ter
se je delal, kakor bi menil oditi, a ostal je v Velikovci ter
skrivoma kakor popred deloval.

382. Na gorenjem Koroškem je le spodnja Ziljska do¬
lina deloma sprejela novo vero, za ktero se je tam posebno

72

bogata grajščakinja Ana Neumann zanimala. Na dolenjem
Koroškem pa so najbližji sosedi okoli Celovca, posebno na
severni strani mesta, bili v luterstvo zapleteni.

Trubar in drugi nemški protestanti v Wurtembergu so
zmiraj na to mislili, da kar najprej celo slovensko in hrvaško
sv. pismo na svitlo spravijo. Dalmatin,  ki se je rodil na
Krškem in se je izšolal na viših šolali v Tubingenu, je bil
Trubarju pri tem poslu desna roka, in je marljivo prestavljal
že v precej čisti slovenščini knjigo za knjigo stare zaveze.
Pa Dalmatinov slovenski jezik še ni imel prave podlage ali
zaslombe, tudi njegov pravopis je bil nedoločen in na slabih
nogah, trebalo je nekakih stalnih pravil. Kadi tega je B o-
horič,  ki je bil jako zveden v slovenskem jeziku, 1. 1584
obelodanil v Wittenbergu prvo slovensko slovnico v latin¬
skem jeziku, v kteri je uredil novo abecedo za slovensko pi¬
savo, ktero so pod imenom »bohoričica" Slovenci pisali do
najnovejših časov. Zdaj je Dalmatin na stroške kranjskih,
štajerskih in koroških deželnih stanov v popravljenem pravo¬
pisu celo sv. pismo vnovič izdal in sicer tudi v Wittenbergu,
ker je v Ljubljani vlada tiskanje protestantskih knjig zavirala.
L. 1584 je bilo delo dovršeno in Dalmatin se je vrnil domu
na Kranjsko, kjer mu je Turjaški grof podelil župnijo v Šent-
Kocijanu.

Trubar je umrl na svoji fari v Derendingenu 1. 1586,
osem in sedemdeset let star. Njegovo zadnje delo je bilo, da
je poslovenil Lutrovo tolmačenje sv. pisma, ki pa je prišlo še
le po njegovi smrti 1. 1595 v Tubingenu na svitlo. Oceno
rajnega vladike Slomšeka o Trubarji, Dalmatinu in Bohoriči
radi podpišemo. Glasi se tako-le: »Trubar, Dalmatin in Bo¬
horič so našo slovenščino obudili, akoravno so nesrečno od
prave vere zavili; Bog je njihove pregreške narodu našemu
v dobro obrnil po neskončno modri svoji previdnosti, ki dosti¬
krat hudo dopusti, pa hudo k našemu pridu obrne".

e) Prava reformacija v Notranji Avstriji,
zlasti na Slovenskem.

383. Ko je Karol 1. 1590 umrl, vladala sta mesto mla¬
doletnega njegovega sina Ferdinanda najprvlje nadvojvoda
Ernst,  potem pa nadvojvoda Maksimilijan.  Toda že
1. 1595 se je Ferdinand iz vseučilišča v Ingolstadtu vrnil v
Gradec ter sam prevzel vlado, da si je komaj spolnil 16. leto.

73

Mladi nadvojvoda je bil ge mnogo bolj vnet za katoliško
cerkev, kakor oče njegov in nikakor ni mislil dovoliti, da bi
se v njegovih deželah šopirila Lutrova nova vera. Deželna
gospoda so hoteli, da naj jim potrdi vsaj toliko verske svo¬
bode, kolikor jim je podelil njegov oče; ali Ferdinand se jim
je odločno uprl in ni hotel prav nič vedeti o teh pravicah,
kterih Karol itak nikdar ni podpisal. Ferdinand se je očitno
izjavil, da v svojih deželah ne trpi druge vere kakor kato¬
liško. Njegova pobožna mati je njegovo postopanje popolnem
odobravala ter ga spodbujala k stanovitnosti. Občna misel
je bila, da ni moči tega več izpeljati, ker je luterancev že
bilo kakor listja in trave.

Nadvojvoda je pred vsem zaupal na božjo pomoč. Po¬
toval je na Talijansko na imenitno božjo pot v Loretto , kjer
je pred altarjem Matere božje obljubil, da ne bode odjenjal,
dokler ne bode popolnoma iztrebil krivoverstva iz svojih dežel.
Božja previdnost je storila, da sta v njegovih deželah takrat
dva izvrstna škofa pastirovala. Martin Prenner, škof sekov-
ski, je s krepko svojo besedo in pismom zagovarjal resnice
katoliške vere ter razkrival zmote nove vere. Prava naslomba
pa je bila za Ferdinanda skušeni in značajni lavantinski škof,
Jurij Stobej, mož poln božjega duha, ki je mlademu nad¬
vojvodi vedno pravo svetoval ter ga ravno tako odvračal od
nepremišljene ostrosti, kakor od boječe popustljivosti. Škof
Stobej mu je svetoval, naj v svoji vladarski oblasti, ktero
ima od Boga samega, zapove, da morajo vsi njegovi pod¬
ložni katoličani biti, kteri pa tega nočejo, naj zapustijo nje¬
gove dežele; ker čudovito moč in veljavo ima oblast vla¬
darjev , posebno v takih resnobnih časih in v svetih rečeh;
ta oblast napolni hudobne s strahom, a dobre s spoštovanjem.
Na to je Ferdinand 13. septembra 1598. 1. izdal povelje, da
se v 14. dneh morajo vsi predikanti iz Gradca in iz vseh
drugih mest v njegovih deželah pobrati. Povelje je osupnilo,
toda nikdo ni mislil, da bo obveljalo:- Mislili so, da nadvoj¬
voda sicer strelja, a da puška ni nabita. Protestantski sta¬
novi so Ferdinandu dolgo prošnjo poslali, da naj ukaz pre¬
kliče, ter so ga opaznega storili na nevarnost, ki deželi od
Turkov preti. Ferdinand pograja njih nepokorščino in znova
postavi obrok osem dni, v kterih se imajo predikanti pobrati.
Protestanti so mu zopet ugovarjali in tudi pretili ter se skri¬
vaj zbirali, a predikanti sami so kakor besni letali po Gradci,
so Ferdinanda psovali in katoličane zmerjali, a odpravljali se
niso. Tedaj pa Ferdinand razpostavi po Gradci 300 zanes-

74

ljivih vojščakov in 18. sept. predpoldne po stenah nabije ukaz,
da se vsi pridigarji morajo za glavo še pred solnčnim za¬
hodom iz Gradca pobrisati, a v osmih dneh sploh njegove
dežele zapustiti. To je pomagalo. Še je solnce lepo sijalo, in
že so predikanti Gradec zapuščali in pridigarji iz drugih mest
so jo takoj za njimi mahnili. Nekterim Gradčanom, ki so
predikante skrivali, se je Ferdinand tudi moral z mečem po-
groziti. Ko so mu javili, da se je zgodilo po njegovih ukazih,
je rekel z besedami psalma: ,,Ne nam, o Gospod, ne nam,
ampak tvojemu imenu gre hvala“, in precej se je podal v
svoje sobane in je Boga kleče zahvalil za njegovo pomoč.
Sicer se je še tudi potem zdaj tu, zdaj tam pokazal kak lu¬
teranski pridigar, ktere so drugega za drugim polovili, a
usmrten je bil le eden edini, ki se je 1. 1599 v Gradec pri¬
tihotapil in je ondi pridigal.

384. Ferdinand je 1597 imenoval Tomaža Krena za ljub¬
ljanskega škofa, in to je tretji vladika, ki je z velikim umom
in apostolsko gorečnostjo podpiral veliko podvzetje vojvodino.
Tomaž je bil sin lutrovskega deželnega svetovalca. Menil je
popred pravnik postati, a zbolel je za vročinsko mrzlico in ta¬
krat se je zaobljubil duhovnik postati, ako ozdravi. V Ljub¬
ljani se je zdaj precej poznalo, da je delaven škof na krmilu
in 1. 1597 so po 37. letih prvokrat zopet slovesno obhajali
sv. Jurija, deželnega patrona. V Kranji je katoliški župnik
protestantskim mestjanom iz leče lutrovsko službo božjo pre¬
povedal, drugači bodo kaznovani na telesu ali na premoženji.
V Kamniku je župnik lutrovcem pogreb na katoliškem po¬
kopališči odrekel. Škofa so v njegovem prizadevanji najbolj
jezuiti podpirali, ki so se 1. 1596 tudi v Ljubljani naselili,
kjer so se najprvlje v samostanu frančiškanov nastanili.

30. oktobra 1. 1598 je nadvojvoda proglasil ukaz, da mo¬
rajo vsi predikanti in lutrovski šolniki še tisti dan Ljubljano,
za tri dni pa vse njegove dežele zapustiti in pobegniti. Na
praznik vseh svetnikov je škof v procesiji šel v špitalsko
cerkev, ki je štirideset let bila središče protestantov, tam je
raztrgal luteranske knjige in razbil krstni kamen, a potem je
prvi zopet bral sv. mešo v njej. Felicijan Trubar, sin Pri¬
moža Trubarja, slednji superintendent (nadzornik ali škof lu¬
trovski na Kranjskem), se je porival od grada do grada in je
pridigal plemenitašem, ki so ga po svoji moči branili pri de¬
želski gosposki. Slednjič ga vendar niso mogli obraniti. Fe¬
licijan se je moral izseliti. Šel je na Wurtemberško, kjer je
postal župnik v Griinthalu.

75

Po prizadevanji škofa Krena je nadvojvoda Ljubljančanom
ukazal, da imajo v mestni svet same katoličane voliti. Novi
mestni svet je potem prepovedal po lutrovsko krstiti, poročati
in sv. zakramente deliti ali prejemati. Škof sam je pridigo val
zdaj tu zdaj tam, kedarkoli se mu je ponudila ugodna prilika.
Kamorkoli je prišel, obsula ga je srdita novoverna množica,
uli ko je cula iskrene in prepričevalne njegove besede, se je
spokorila in povrnila v katoliško cerkev.

385. Koncem 1. 1600 postavijo posebno komisijo, ki je
na povelje nadvojvode iz dežele trebila luteranstvo. Ta ko¬
misija je na velikem trgu v Ljubljani sežgala osem vozov
krivoverskih knjig in je razdjala pokopališke luterancev, novo
cerkev poleg Kamnika in Kadoliško cerkev je razstrelila, v
Kranji in v Loki je protestantske knjige sežgala, luterani so
morali povsod na pravo vero priseči. Škof je tedaj z veselim
srcem papežu naznanil, da je v kratkih dneh nad 40.000 duš
v krilo katoliške cerkve pridobil. Deželni stanovi so se sicer
branili ostrega škofa, kolikor so zamogli in so ga 1. 1607 cel6
izključili iz deželne zbornice, dokler bi ne preklical, kar je
deželnim stanovom bil očital, pa vse zastonj; s tem niso
prav nič postrašili možatega škofa. Ker so se katoličani pre¬
pričali, da so njihovi nasprotniki s slovenskimi knjigami največ
dosegli, zato je 1. 1612 poslovenil berila in evangelije celega
leta, ktere je potem na svoje stroške tiskati dal in jih je razdelil
med ljudstvo. Jezuitom, ki so škofu najbolj pomagali luterstvo
trebiti iz dežele, je Kren 1. 1615 blagoslovil novo cerkev.

Nadvojvoda je ljubljanskemu vernemu in gorečemu škofu
toliko zaupal, da ga je' leta 1614 za svojega namestnika v
Gradci imenoval. To pa ni zaviralo delovanje škofijske ko¬
misije , ki je zdaj ravno tako zvesto opravljala svoje delo ter
zatirala luterstvo, kakor poprej. Škof Kren je zato zamogel
1. 1616 papežu Pavlu V. to-le veselo vest pisati: „Leta 1597,
ko sem zasedel škofijsko stolico, bilo je v Ljubljani devet in
še več lutrovskih predikantov razum tistih, ki so po šolah
učili, kteri so ljudi pačili; in komaj dvajseti del prebivalcev,
in sicer le prostega ljudstva, je spoznavalo katoliško vero.
Ko pa sem po komisiji, ktero je nadvojvoda sam postavil, in
kteri sem bil jaz glava, med velikimi nevarnostmi krivoverce
pregnal, je zdaj — Bogu bodi čast in hvala •—• krivovercev
manje kakor je bilo sprva katoličanov. Le nekoliko više go¬
spode, kterim je svobodno veroizpovedanje dovoljeno, je še
lutrovske, ki se pa bodo, kakor upamo, tudi kmalo s kato¬
ličani sprijaznili “.

76

Ko je nadvojvoda Ferdinand postal nemški cesar, je še
bolj odločno postopal ter sklenil, da noče niti luteranske mu¬
šice trpeti v deželi. L. 1628 je zapovedal vsej lutrovski go¬
spodi in stanovom deželo za leto dni zapustiti ter je tako
luterstvo s korenino iztrebil iz dežele. Škof Tomaž Kren je
umrl 10. februarja 1630 v Gornjem gradu, kjer je tudi po¬
kopan. Njemu gre čast, da je na Kranjskem katoliško cerkev
rešil pogina.

386. Deželna komisija za ohranitev katoliške cerkve na
slovenskem Štajerskem seje  podala v mesto Radgono,
ktero je kljubovalo vsem ukazom deželnega gospodarja, in je
upiraje se na močno svoje zidovje in na pomoč ogerskih so¬
sedov, tako rekoč samo sebe vladalo. Le s pomočjo vojakov
je prišla komisija v mesto. Mesto protestantskih mestnih
svetovalcev je postavila katoliške svetovalce in mestjane, kteri
so na Ogersko zbežali, je domu poklicala in je tistim, kteri
niso ubogali, premoženje pograbila. Iz Radgone se je komi¬
sija podala k sv. Lenartu v slovenskih goricah. Tam luteranov
sicer ni bilo, pa neki drugi sanjarji so tam v Radehovi ro¬
govilili, ktere so „skakalce“ imenovali. To so bili prenapet-
neži, ki so na vso moč skakali, se prekopicavali in premeta¬
vali tako dolgo, dokler niso popolnem opešali in zaspali. Ke-
dar so se pa prebudili, so čudne reči pripovedovali, ktere so
v sanjah videli. Rekli so, da so videli Boga samega na ne¬
beškem prestolu sedeti sred nebeščanov, da se jim je Kristus
s svojo ljubo Materjo in z apostoli prikazal ter jim zapovedal
pretiti z vsakoršno nesrečo, ako tam,  kjer so navadno ska¬
kali , ne sezidajo cerkve. Kedar bode cerkev postavljena,
tedaj bodo baje angelji sami božji grob iz svete dežele v to
cerkev preselili. Prosto ljudstvo je tem burkežem verjelo in
jim donašalo denarje, žito in živino in tako so ondi postavili
cerkev ter so večkrat graškega škofa prosili, da jo blagoslovi.
Komisarji so tedaj 1. 1600 cerkev podrli in sežgali in so troje
najzrelejših hujskačev djali v zapor.

V mestu Mariboru komisarji niso našli posebne lutrov¬
ske stranke. Eden edini zdravnik je bil zagriznen luteran in
dasiravno je pri svoji duši prisegel, da je katoličan in da se
ni udeležil pri stavbi windenavske cerkve, so mu vendar do¬
kazali, da je bil prav on sam stavbar te cerkve. V Win-
denavi, kjer so imeli lutrovci svoje gnjezdo, so komisarji
cerkev, šolo in farovž s smodnikom razstrelili in sežgali, in
so na tistem prostoru postavili krvavo sodišče; in ko so jim
sodišče po noči posekali, so postavili troje vislic. V farovži

77

vojaki niso našli drugega plena, kakor v neki omari juterno
(ženitninsko pogodbo) pastorja, ki jo je bil odmahal.

Na Ptuji je komisija našla 60 ljudi, ki so bili ali celo
ali deloma Lutrovi privrženci.

387. Dasiravno je bilo mesto Celje zelo okuženo, komi¬
sija tam ni imela posebnega dela. Celjski mestjani kakor
tudi žalski tržani so na katoliško vero prisegli ter so prinesli
vse krivoverske bukve, da so jih sežgali. Prelepo lutrovsko
cerkev v Šarfenavi so na veliko veselje sosednih kmetov raz¬
strelili.

Po dolgotrajnem preiskovanji je zgodovinar Orožen leta
1877 našel sled te cerkve na Golčah v spodnji Ložnici poleg
Žalca. Zvonovi te cerkve visijo zdaj v stolpu farne cerkve
v Gutovljah.

Tudi v Slovenjem Gradci in v Marenbergu komisarji
niso imeli kaj opraviti in takoj so se v Lipnico napotili, samo
da so med potom dve cerkvi bedastih skakalcev razdjali:
prvo na visokem bregu poleg Luč, — menda pri sv. Duhu,
in drugo v Soboti.

Komisija vojvode Ferdinanda je prestopila, ko je na go¬
renjem Štajerskem svoje delo opravila, 1. 1600 tudi na Koroško.
Komisiji na čelu je bil sekovski škof Martin Prenner.  S
pomočjo 300 vojaških lovcev so na Koroškem deloma dobro-
voljno, deloma pa tudi prisiljeni zopet staro vero sprejeli;
kdor pa ni hotel na katoliško vero priseči, moral je v 45
dneh deželo zapustiti.

V Beljaku je oboroženo krdelo čakalo na komisarje, da
jim zabrani pot v mesto; toda niso se upali komisiji ustavljati,
ker so jo vojaki spremljali. Mestjani pa v resnici niso bili
tako hudi, kakor so se grozili; precej so se namreč vdali in
so komisarje in vojake še dobro pogostili. Tudi Celovec je že
bil najel 600 vojakov ter je tudi nekoliko mestjanov oborožil,
da bi s silo branil svojo novo vero ter komisiji v mesto ustopiti
zabranil. Pa o pravem času jih je prešinil strah: premislili
so si in odložili so meč ter obljubili" novo vero z dobra od¬
praviti.

Ta vojvodina komisija je na Koroškem luterstvu sicer
vrh odtrla, a kriva vera se je bila že tako globoko vkoreni-
nila, da je začela znova poganjati. Škof Prenner se zopet
poda v Celovec, kjer je štiri mesce vsako nedeljo pridigoval,
a med tednom je v domačih krogih opominjal, izpraševal in
k spovedi pripravljal, in toliko je dosegel, da so mestjani ve¬
činoma zopet sprejeli katoliško vero. L. 1604 je bila po 40

78

letih zopet na Telovo slovesna procesija. 80 žlahtnih, lepo
helo oblečenih gospic in veliko mestjanov z banderami je po¬
slavljalo procesijo. Imenitne gospe, ki so se bale, da bi nji¬
hovi možje zvedeli, da so se spreobrnile h katoliški veri, obla¬
čile so se kot proste Slovenke in so tako zahajale krščan¬
ski nauk poslušat. Kar je bilo še opraviti, to so potem do¬
vršili jezuiti, ki so 1. 1604 prišli v Celovec.

f) Žalostni nasledki verskega upora na
Nemškem, Tridesetletni boj.

388. Katoličani so vedno mislili, da se bodo konečno s
protestanti spravili, a pri razgovorih, ktere so imeli z lute¬
ranci, so spoznali, da se s takimi ljudmi ne bodo nikdar spo¬
razumeli. Še bolj pa je katoličane razdražilo to, da so jih
luteranski pridigarji in pisači razglašali za praznoverce in ma¬
likovalce. Protestantski vladarji so se pa na augsburški po¬
godbi od 1. 1555 spodtikali, akoravno je niso spolnovali. Po
tej pogodbi bi namreč katoliški stanovi, če prestopijo k Lu¬
trovi veri, ne smeli svojih katoliških podložnih s seboj po¬
tegniti v Lutrov tabor, kar pa se je vendar skoraj čestokrat
zgodilo.

Tako so bili katoličani in protestanti še zmiraj do do¬
brega ločeni v dva nasprotna taborja, in posamezni dogodjaji
so stranki še bolj razdražili.

V Donauworthu na Bavarskem so protestanti ovrgli ka¬
toliško mestno starešinstvo ter izvolili same protestante za
mestne svetovalce. Nekega dne so katoličani šli s procesijo
na božjo pot, a ko so se zvečer vrnili, čakala jih je pri mest¬
nih vratih protestantska druhal, ki je začela kamenje metati
na nje ter je z baticami udrihala po pobožnih romarjih, Me¬
rim je raztrgala zastave, polomila križe, jih prav grdo za¬
sramovala ter razpodila na vse strani. Očitno je, da se je
tukaj katoličanom velika krivica zgodila. Bavarski vojvoda je
potem, da kaznuje upornike, z močno vojsko udaril na Do-
nauworth in je s silo izgnal vse protestante (1606). Zdaj so
zopet protestanti kričali, da se jim strašna krivica godi. Pa
ne samo tukaj, ampak še po drugih krajih in mestih ste se
stranki spoprijeli, kakor postavimo v Ahenu in Strassburgu,
in sovraštvo med obema strankama je do vrha prikipelo.

Zdaj so protestantski knezi med seboj sklenili zavezo ali
unijo  (1608), da bi bili vsak čas pripravljeni svojim ver-

79

skim bratom priti na pomoč; na čelu jim je bil palatinski
grof Friderik. To je katoličane začelo skrbeti, in ker se malo¬
marni cesar Rudolf ni ganil, so sprevideli, da si bodo morali
sami pomagati. Kakor protestanti, tako so zdaj tudi oni med
seboj sklenili katoliško zavezo ali ligo  (1609), kteri se jena
Selo postavil zvedeni in hrabri bavarski vojvoda Maksimilijan.
Strune so bile tedaj na Nemškem hudo napete, in ni bilo
treba drugega, kakor da nekdo malo pobrenka po njih, da po¬
pokajo. Razkačeni stranki samo le čakate prve prilike, da
se zgrabite v krvavem boji.

389. Taka neprilična prilika se je njima podala na Če¬
škem. Cesar Rudolf je češkim protestantom napisal cesarsko
pismo ali maj e s tat,  v kterern jim je nepremišljeno podelil
pravico, da smejo svobodno izpovedati svojo vero, in da si
smejo velika in mala gospčda, kakor tudi svobodna kraljeva
mesta na svojih zemljiščih zidati protestantske cerkve in šole.
Tako je cesar protestantom pomolil prst, a oni so precej se¬
gli po celi roki, in so začeli tudi na zemljiščih katoliške go-
spčde cerkve staviti. Postavili so cerkev v mestici Grobu, ki
je bilo pod oblastjo praškega škofa, in v Brunovu, ki je spa¬
dalo pod tamošnjega opata. Ker cesar tolike pravice v ma-
jestatu protestantom ni zapisal, dal je praški škof cerkev v
Grobu podreti, brunovski opat pa tamošnjo zapreti. To je
protestante hudo razdražilo, in jeli so kričati in upiti ter šču¬
vati ljudstvo k uporu. Takoj drugo jutro se zbere v Pragi
protestantska druhal in se s strašnim hrupom in z orožjem v
roki poda na kraljevi grad. Kar naravnost derejo v dvorano,
kjer so cesarjevi namestniki sedeli pri svojem opravilu, zgra¬
bijo dva od njih ter ju vržejo črez okno v globoki grajski
jarek, a za njima vržejo tudi tajnega pisarja (1618). To je
žalosten začetek strašnega tridesetletnega boja, v kterern ste
se nasprotni stranki tako dolgo bili, dokler niste obe do do¬
brega onemogli. Kakor je bil začetek krvav, ravno tako krvav
je bil celi tridesetletni boj, v kterern se je nemška zemlja
razmakala v krvi domačih sinov, človek bi moral pero v
krv namočiti, ako bi hotel vse krvave čine in vse zlo tega
boja na Nemškem natanko popisati. Častiti bralci bodo nam
tedaj radi odpustili, če na drobno zgodovino tega boja opu¬
stimo, in samo to še povemo, kakov je bil konec tega klanja.

Popred pa, ko objavimo nasledke te nesrečne vojske,
moramo še povedati, kdo da je protestantom pomagal, da so
se zamogli toliko let zoper katoličane držati. Najprej se jim
je švedski kralj Gustav Adolf  črez morje na pomoč pri-

80

peljal. Gustav Adolf je Ml vnet protestant, sicer pa razumen
vladar, a še boljši poveljnik.

Švedski kralj je stopil z dobro izurjeno vojsko na Nem¬
ška tla, s pretvezo, da hoče verskim svojim bratom pomagati
zoper katoliškega cesarja. Toda to ni bil niti edini niti prvi
in poglavitni uzrok njegovega prihoda, ampak pravi uzrok
njegovega prihoda je bila sebičnost. Švedski kralj je sicer
svoje pravo lice skrival, a zgodovina je njegov obraz razkrila,
da njegove namene vsakdo lahko spozna. Gustav Adolf je
namreč jako hrepenel po nemškem Pomorji. Da bi povzdignil
blagostanje svojega naroda, nameraval je baltiško morje spra¬
viti popolnem pod svojo oblast, da bi potem le Švedi gospo¬
darili in brodarili po tem preimenitnem morji. Zato ravno je
kralj trebal tudi nemškega Pomorja. Kako zaslepljeni so po¬
tem nemški zgodovinarji, ki Gustava Adolfa vedno kot nem¬
škega izveličarja in dobrotnika hvalisajo. Sicer pa ga že
pravični protestantski zgodovinarji spoznavajo. Povestničar
Leo namreč piše: „ Gustav Adolf je s tem, da je prilomastil.,
nemško državo popolnem razdrl in on je kriv, da je dežela bolj
in bolj onemagala in da je bila opustošena. Nemške stanove,
tudi najbolj blagorodne, je zaničeval, naše njive pomandral,
naše blagostanje podkopal. Nemški narod, ki je bil do tistih
dob prvi med krščanskimi narodi, je spravil v Evropi ob čast
in veljavo; on je napravil, da se je lep kos nemške dežele
dolgo Švedom pokoril in da so švedski velikaši kot namest¬
niki dobivali službe, v kterih so se na nemške stroške šo¬
pirili; — in za vse to še njemu in njegovim Švedom leto za
letom v Nemčiji kadila užigajo, in nespametna navdušenost,
ki se že od nekdaj na šolskih klopeh otrokom v glavo za¬
bija, stori, da se še v novem času sirovemu Švedu na Nem¬
škem z nemškim denarjem spominki stavijo 1 '.

Tudi Francozi so se v tem boji v nemške reči vtikali.
Dasiravno katoličani, so vendar nemške protestante podpirali,
ne sicer z mečem, a tem bolj z denarji, da oslabijo moč
habsburških vladarjev, M so bili ob enem tudi nemški cesarji.

390. Ko so se tedaj stranke začele dogovarjati zarad
mini, dolgo ni bilo mogoče ničesar dognati zato, ker bi bil
vsak rad kaj pridobil, a nihče nič zgubil, in že se je bilo
bati, da se bode pogajanje zopet razbilo. Kar se tiče vere,
so se kmalo zedinili, kajti cesar je sprevidel, da trmoglavih
protestantov nihče ne more spreobrniti. Mnogo večih težav so
delali Švedi in Francozi, ki so zahtevali dobro plačilo zato,
da so prišli branit protestantsko vero.

81

Po dolgem razgovarjanji so se nazadnje 1. 1648 vendar
tako-le pogodili: Za verske razmere naj tudi za bodoči čas

velja augsburška pogodba od leta 1555 s tem, da imajo razun
luteranov tudi kalvinci in reformirci  dobiti enake pravice
8  katoličani. Kolikor so si protestanti cerkvenega posestva
Prilastili do L 1624, to naj obdržijo, za naprej pa ne smejo
ničesar več vzeti. Vojvode, knezi, svobodna mesta in druga
tako zvana državna gospoda na Nemškem so zanaprej v svojih
deželah neodvisni vladarji ter smejo med seboj in tudi s tu¬
jimi vladarji pogodbe in zaveze sklepati, samo ne na kvar
cesarju ali nemški deželi. Tridesetletna vojska Je torej po¬
polnem razrovala in raztrgala edinost nemške države.

Francozi so dobili Elsas in lotarinske škofije Metz, Toul
in Verdun. Švedi so dobili prednje Pomorje,_kos zadnjega
Pomorja in otok Rugen, torej vse pobrežje kraj severnega in
baltiškega morja, kakor je nekdaj želel Gustav Adolf. Razun
tega so jim Nemci morali še plačati pet milijonov trdih to¬
larjev odškodnine za vojne stroške. Nekterim nemškim knezom,
ki niso bili s svojim deležem zadovoljni, so dali za poboljšek
Posestva kake škofije ali opatije; na tak način so spremenjali
cerkvene kneževine v posvetne,  in so to prestvarjenje zvali
z latinsko besedo „s e ku 1 a r i z a c i j o“, a bolj po pravici
bi ga zvali — cerkveni rop.

Ker so se katoličani in luterani v mestih Miinsteru in
Osnabriicku na Westfalskein pogajali in pogodili, se vsled
tega zove ta pogodba westfalski mir.  Papež Inocent X.
je sicer ugovarjal zoper vse tiste točke mirti, ki so sklenjene
Ha škodo cerkvenim pravicam ali cerkvenemu premoženju, a
zastonj.

Tako se je končala najnesrečnejša vojska, kar so jih
Nemci kdaj imeli. Tisoč in tisoč mest in vasi je bilo po¬
rušenih, a mnogo rodovitnih in obdelanih krajev se je spre¬
menilo v golo puščavo. Dobra polovica nemških prebivalcev
je poginila, in kar ni posekal sovražnikov meč, to ste kuga
iu lakota pomorili. Trgovina in obrtnija ste skoraj sčista
jenjali, šole so bile zaprte in mladi rod je rastel brez poduka
m odgoje ter ostal sirov in neznabog.

Globoke rane, ki jih je dolgoletna vojska Nemčiji vse¬
kala, se do najnovejšega časa niso zacelile. Posredno je vse to
zlo Luter zakrivil. ' Ali so mu lani pri štiristoletnici njegovega
rojstva Nemci zbog tega na široka usta hvalo peli! ?

Zgodovina sv. kat. cerkve. III.

82

III. poglavje.

Prava reformacija; — krščansko
življenje.

a) Devetnajsti vesoljni zbor v Tridentu.
( 1545 — 1563 .)

391. Kakor smo že večkrat rekli, je bilo sveti cerkvi
začetkom te dobe res ponovljenja treba. To je čutila cerkev
sama, ter je zaporedoma sklicevala cerkvene vesoljne zbore,
kterim vsem je bil prvi namen, da se lotijo popravka v hiši
božji. Isto to so tirjali krščanski vladarji, ki so spoznali, da
nikdar ne bodo svojih držav dobro in trdno uredili, dokler
krščanska načela, ki so se bila takrat majala, zopet ne ob¬
veljajo. Tudi krščansko ljudstvo si je želelo mirti in blago¬
stanja in je zatorej komaj čakalo, da se sv. cerkev zopet
ohrabri in ojači, ter se z novimi močmi potegne za njega dušni
in gmotni blagor. Razsvetljeni možje, M so dobro poznali
razmere svojega časa, so ravno tako tirjali nujne pomoči ter
so se grozili, da se bode sicer pomoč zakasnila in cerkev še
večo škodo trpela.

Toda, akoravno gospodar tudi namerava svojo hišo po¬
pravljati, mu čestokrat marsikaj delo ovira. Časih vreme ni
ugodno, časih so v družini take razmere, da mora popravek,
da si je potreben, zaostati, časih ga sosedi zmotijo v nje¬
govih namenih, časih ni dobiti pravega mojstra, ki bi delo
tako opravil, da bi se stroški splačali. In prav takih mož je
čakala sv. mati cerkev, preden se je lotila imenitnega in važ¬
nega posla in dokler jih ni imela, je bilo prav, da se pre-
važnega dela ni lotila. Luter namreč ni bil mož zato, kakor
smo videli, bil je mojster-skaza. Kakor hitro pa je imela
cerkev zadosti svetih, učenih in za pretežavni posel dovolj
vstrajnih mož, takoj se je lotila dela.

L. 1542 je Pavel III. poklical občni cerkveni zbor na
južnoTirolsko v mesto Trient, a še le 4. decembra 1. 1545 je
doživel papež veselje, da je zbor imel prvo svojo sejo. Ta
zbor je imel eden edini namen, namreč cerkev od vrha do
tal ponoviti, a potem protestante povabiti, da zopet stopijo v
njo ter spoznajo, da so bili kedaj v tej hiši doma, in da je

83

to njih pravi dom, ne pa razklopotana bajta, v ktero jih je
bil Luter na njih časno in večno škodo zvabil.

392. Zbornica si je vso tvarino lepo razdelila, in vse
stvari, ki bi imele v zbornici na vrsto priti in bi se imele
obravnavati, je zbor najpred izročil pripravljajočim skupinam
učenih bogoslovcev, ki so je v svojih sejah pretrešali in pri¬
pravljali. Kar so bili tukaj dognali, izročili so poglavitnim
skupinam, v kterih so škofi sedeli, ki so potem stvar z ve¬
čino glasov ali sprejeli ali zavrgli. Očetje se dolgo niso mogli
zediniti, ali bi pred vsem verske reči obravnavali, ali bi se
Uajpred o postavah za krščansko življenje pogovarjali; slednjič
so pa modro storili, da so sklenili oboje, drugo poleg drugega
obravnavati in v vsaki seji najpred verske resnice omejati, a
Potem tudi dotične postave za krščansko življenje postavljati.
Vsaka seja ima tedaj dvoje poglavje; prvo poglavje govori o
Veri, drugo poglavje o krščanskem življenji.

V četrti seji so se potem poprijeli dela, ter so pred vsem
določili svetopisemski kanon ali obseg, t. j. določili so, ktere
in koliko knjig da obsega sv. pismo, da so bukve sv.
pisma izreki sv. Duha, in da je ustno sporočilo ravno tako,
kakor sv. pismo, vir katoliške vere. V drugem poglavji je
zbornica proglasila tisti latinski prevod sv. pisma, kterega je
naš rojak sv. Jeronim pripravil, za merodajnega, in je velela,
da se kar najpred oskrbi nova čista izdaja sv. pisma kolikor
mogoče brez pogreškov.

V peti seji govorijo o izvirnem grehu in določijo, da je
ta greh Adama na duši in telesu popačil in da se je greh
prvih staršev razširil po vseh Adamovih otrokih; po zasluženji
Jezusovem pa in po krstni milosti se izvirni greh popolnem
odvzame; poželjivost, ki po odpuščenem grehu v človeku ostane,
sama na sebi ni greh. Očetje so še pristavili, da odločba gledč
izvirnega greha Marije prečiste Device ne obsega. Y drugem
poglavji velijo postavljati dobrih učenikov, ki bodo v pravem
duhu tolmačili sv. pismo; ob enem nalaga škofom, da osebno
oznanujejo besedo božjo, ali če so sami zadržani, da si skrbijo
za zmožne namestnike.

393. V šesti seji so omejali nauk o opravičenji in sicer
tako jasno in mojstersko, da so do dobrega razkrili vso napč-
Uost Lutrovih načel. Kekli so, da opravičenje človeka, ki je
po svojem rojstvu otrok Adamov, prestavi v stan milosti otrok
božjih, kar se zgodi po drugem Adamu Jezusu Kristusu,
našem Zveličarji. Opravičenje ne obstoji le v tem, da se
grešniku grehi odpustijo, ampak opravičenje je ob enem no-

6 *

84

tranje ponovljenje človeka po prostovoljnem sprejemu milosti.
Vera je začetek, podlaga in korenina vsega opravičenja, ne pa
vrh in konec opravičenja, kakor je Luter blodil. Človek si
nikdar ni svest, ali je v milosti božji ali ne in nikdar ne
more gotovo reči, da bo zveličan, razun če bi mu Bog sam to
razodel. Nadalje uči sv. zbor, da je to hudičev nauk, če bi
kdo rekel, da je človek po izvirnem grehu svojo prosto voljo
popolnem zgubil in zakleje vsakega, kteri bi trdil, da dobro
in hudo v človeku Bog opravlja, a da človek ob svojem ne
more nič hudega storiti. V drugem poglavji obvezuje zbor
škofe in tudi župnike, da naj v svojih škofijah, oziroma v
svojih župnijah bivajo, a ne da bi dolgo časa Bog ve kje
po svetu hodili, ker bi sicer ne mogli paziti na čredo, ktero
jim je sveti Duh izročil, da jo pasejo. Škofi morajo, kedar-
koli je treba, svoje škofije pregledovati.

V sedmi seji so o zakramentih v obče govorili ter rekli,
da ima sv. kat. cerkev sedem zakramentov, nič več in nič
manj, ktere je Jezus Kristus postavil; da sv. zakramenti sami
ob sebi delujejo, in da zakramenti krsta, birme in svetega
reda utisnejo duši neizbrisljiva znamenja, zbog česa se ne
smejo več ko enkrat deliti. Potem so v tej seji na drobno
še govorili o zakramentu krsta in birme. V drugem poglavji
očetje škofom po več škofij imeti prepovedujejo, ter jim
naročajo, da naj pastirske službe vrednim in zmožnim duhov¬
nikom izročajo. Nobeden ne sme več ko eno škofijo ali žup¬
nijo imeti.

V osmi seji se je sv. zbor preselil v mesto Bologno na
Laškem, ker se je neki v Tridentu pomor kazal. Po dveh
sejah, v kterih se ni kaj posebnega obravnavalo, se je L 1549
zbor prenehal na dve leti. Leta 1551 je papež Julij zbor
zopet prestavil v Trident, kjer so se v dveh sejah priprav¬
ljali za nadaljno zborovanje.

V trinajsti seji potem se lotijo preimenitnega predmeta,
ter učijo o presv. Rešnjem telesu, da je Kristus po posvečenji
pod podobami kruha in vina zares, resnično in bistveno kot
Bog in človek pričujoč, da ga resnično povžijemo in ne le na
duhovni način, in da se mora Rešnje telo v monštranci izpo¬
stavljati, da ga kristjani molijo. Po besedah duhovnikovih
se spremeni cela tvarina kruha v telo, in cela tvarina vina v
kri Jezusovo, ktero spremembo cerkev prilično „transsubstan-
tiatio“ (prestvarjenje) zove. Drugo poglavje govori o tem,
kako naj škof svoje ovce nadzoruje in kako jih naj, ako je
treba, pokori; tudi o sodnijski oblasti škofovi je tukaj bilo go-

85

morjenje. Nikdo se ne sme sklicevati na višega sodnika,
dokler še škof stvari ni razsodil.

V četirinajsti seji so na drobno govorili o zakramentu
Pokore in poslednjega olja; potem so dali postave za lepo
življenje duhovnikov, ter so določili, koga škofje smejo in pod
kterimi pogoji ga smejo v duhovnika posvetiti.

894. Med tem so jeli nekteri poslanci protestantskih
knezov in mest v Trident prihajati, a ker je zbor še več
drugih pričakoval, je takoj v 15. seji sklenil, zborovanje tako
dolgo odložiti, dokler tudi oni ne pridejo. Pa zdaj se je glas
raznesel, da vojska preti; in res je bil saški volilni lmez Moric
cesarja izdal in z njegovimi sovražniki potegnil. Tedaj očetje
v  16. seji 1. 1552 sklenejo, da naj zbor sploh na dve leti
Preneha; toda skoraj deset let je preteklo, preden se je sinoda
zopet^ zbrala.

Še le 1. 1560 je papež Pavel IV. zbor zopet sklical, ki
pa je komaj 1. 1562 imel svojo prvo ali prav za prav sedem¬
najsto sejo. V 17. do 20. seji so očetje delali priprave za
prihodnje važne seje. Še enkrat so poklicali vse protestante
vseh narodov na zborovanje, ter so jih „pri neskončni usmilje¬
nosti božji k zlogi in spravi vabili in jih opominjali, da se naj
ljubezni, ki je vez popolnosti, oklenejo, in da naj mir Kri¬
stusov, ki srca z veseljem napolnuje, s seboj prinesejo.“

V 17. seji so se vršile važne in živahne razprave o ob¬
hajilu pod obojima podobama in o obhajilu otrok. Glede
Prvega je zbor rekel: da zadostuje, ako kristjan obhajilo le
v eni podobi prejme, toda cerkev ima oblast, način podelitve
s v. zakramentov spremeniti, če časi in razmere tako nanesejo,
samo da se bistvo zakramenta ohrani. Obhajilo otrok ni po¬
trebno. V drugem poglavji naštevajo dolžnosti škofov, in
kako naj svoje škofije vladajo, da je bodo po božji volji vladali.

V 22. seji so jeli nauk o sv. meši razpravljati; rekli so,
da je Rešnje Telo ne le obhajilo, nego da je ob enem tudi
prava, istinita in spravna daritev. Razprave so bile ravno
tako vzvišane, kakor je veličasten predmet, o kterem so bili
sklepali. Očetje so izrekli željo, da bi verno ljudstvo pri
Vsaki sv. meši pristopilo k mizi božji, a zraven pa so odobrili
tudi zasebne sv. meše, to je tiste meše, pri kterih nihče ne
gre k obhajilu. Zbor je papežu prepustil, da naj on slučajno
razsodi, če kelih tudi prostemu ljudstvu dovoli. Dasiravno so
skoraj vsi očetje mislili, da papež keliha ne bode dovolil, se
je vendar nasprotno zgodilo, najbolj po prizadevanji kardinala
Karola Boromejskega. V prisrčnem brevi-jije namreč Pavel IV.

86

mnogim nemškim škofom dovolil, da poskusijo obhajilo ljudem
pod obojima podobama deliti. Drugo poglavje opominja du¬
hovnike , da naj v svojem stanu vzgledno živijo, in tirja, da
naj se službe pri stolnih cerkvah najvrednejšim delijo, iu
da se cerkveno premoženje vestno oskrbuje.

V 23. seji so govorili o zakramentu sv. reda, ter so do¬
ločili, da je duhovstvo od Boga postavljeno, in da po božji
volji obstoji iz škofov, mešnikov in dijakouov, kteri se v za¬
kramentu sv. reda posvečujejo. Drugo poglavje veleva, da
posvečen mešnik ne sme prej spovedovati, dokler ni od škofa
za to posebno pooblaščen, ali dokler ni od škofa kot dušni
pastir postavljen. Posebno imenitne pa so zborove odločbe
glede bogoslovskih in dijaških semenišč. Posebno priporoča
zbor deška semenišča rekoč: „ker človek, ako se od mladih
nog ne nagiblje k pobožnemu in vernemu življenju, dokler ga
še grešne navade niso vsega spačile, nikdar po vsem v redu
ne ostane, če mu vsemogočni Bog posebno in izvanredno ne
pomaga“.

V 24. seji so razpravljali o zakramentu svetega zakona.
Zakonska vez je nerazrušljiva, in ako bi kdo rekel, da je cerkev
v zmoti, ker takrat zakona ne razruši, če kdo zakon prelomi,
tisti naj bo izobčen. Na to je zbor sklenil, da cerkev ima
pravico postavljati ločilne zakonske zadržke, da se zakoni mo¬
rajo, da so veljavni, pred lastnim župnikom in dvema pri¬
čama sklepati, in da ima cerkev oblast o zakonskih zadevah
soditi. Drugo poglavje naroča papežu, da zanaprej kardinale
voli iz vseh krščanskih narodov; določuje tudi, da se vsako
tretje leto obhajajo pokrajinske sinode, a škofijske sinode se
naj zbirajo vsako leto.

395. Občna želja vseh očetov je bila, da se zbor prej
ko slej zaključi. Dogovorili so se tedaj, da bode 25. zborova
seja zadnja seja (1563). V tej seji so še o vicah sklepali,
ter sklenili, da vice so in da verniki vernim dušam v vicah
zamorejo pomagati z molitvami in posebno z daritvijo sv. meše.
Gledč svetnikov božjih je zbor določil, da svetniki v nebesih
za vernike molijo, in da ni zoper katoliško vero, če svetnike ča¬
stimo ; gledč podob Matere božje in svetnikov so očetje rekli,
da naj kristjani podobe, posebno v cerkvi, imajo, ohranijo in
častč; ostanke svetnikov božjih kristjani svobodno častijo.

V dodatku nam je zbor podal jedro nauka o odpustkih.
Cerkev ima oblast odpustke deliti in odpustki so kristjanom
hasnoviti; vendar jih cerkev naj preobilo ne deli, da to, če se
prelehko dobijo, cerkvenemu redu ne škoduje. V drugem po-

87

glavji očetje odločno tirjajo vsestransko ponovljenje samo¬
stanskega življenja, priprosto pohištvo pri cerkvenih dostojan¬
stvenikih in ostro kazen zoper duhovske pohotnike. Slednjič
je zbor že nekoliko obdelano gradivo za novi katekizem, za
nove mešne knjige in za brevir papežu izročil, da delo do-
žene, in mu priporočil, da pripravi zapisnik prepovedanih knjig.

Dve sto pet in petdeset očetov je podpisalo zborove sklepe,
in papež Pij IV. jih je potrdil. Nikdar na nobenem cerkve¬
nem zboru niso ob enem o tolikih rečeh razpravljali in skle¬
pali, kakor ravno na Tridentinskem zboru. Tukaj je bilo zbra¬
nih veliko število izvrstnih škofov in kardinalov, ki so se
odlikovali kakor v pobožnosti tako tudi v učenosti, pa tudi
cela vrsta učenih bogoslovcev. Komaj da je kedaj kteri zbor
štel toliko vzornega duhovstva, kakor ravno ta. O njem go¬
vori neki škof v skrajni zborovi seji tako-le: „Iz vseh ljud¬
stev in narodov, v kterih spoznavajo pravo katoliško vero,
imamo ne samo očete, ampak tudi govornike. In kakove
možake? Kar se tiče učenosti, najodličnejše, kar skušnje,
najbolj zvedene, kar zmožnosti, najbolj bistre glave, kar se
tiče pobožnosti, najsvetejše, kar se tiče življenja, najčistejše".
Očetje sami, ko so se bili 4. decembra 1563 slednjokrat
zbrali, so bili veseli, da so težavni posel opravili, in videlo se
jim je, da so bili ganjeni, in marsiktero oko teh osivelih du¬
hovnikov je bilo solzčno.

Lažnjivi reformatorji, ki so že stali za zvonom, da bi
zazvonili katoliški cerkvi zadnjo popotnico, so kar strmeli, ko je
naglo zdrava dvignila svojo glavo in tako trdna stopila zopet
na dan. Puntarski duh je v cerkvi bolj in bolj utihnil in
oblast rimskega papeža je dobila svojo staro pravico.

b) Troje velikih papežev.

396. Leta 1566 je bil, najbolj po, prizadevanji sv. Karola
Boromejskega, Pij V. za papeža izvoljen. Novi papež je
zvedel, da Rimljani niso prav zadovoljni, da je on za papeža
izvoljen. Na to je rekel: „pa bodo po moji smrti tembolj
po meni žalovali". Papež je ostro živel, je rano vstajal, si je
malo počitka privoščil in se je po gostem postil; brez mo¬
litve mu ni bilo mar tiare, moliti mu je bila radost. Že te¬
danji svet ga je za svetnika častil, in vse ljudstvo je bilo
ganjeno, kedar ga je pri očitni službi božji videlo. Bil je do¬
brega srca, priljuden in velikodušen, trden v svojih sklepih,

88

strogo pravičen, poleg tega pa ponižen in milosrčen. Na pape¬
ževem dvoru so prav prosto živeli; papež sam je za se naj¬
manj trebal. Eekal je, da tisti, kteri hoče vladati, mora
najprej sebe vladati. Vsakdo je smel pred njega priti in se
pritožiti. Ostro je vsakega kaznoval, kteri nedelje ali praz¬
nikov ni obhajal. Eirn je dobil nov obraz; bilo je zopet sveto
mesto. Sv. Filip Neri je probudil tudi pobožno življenje,
povsod so bili sveti duhovniki na ogonu. Kakor v Eimu je
tudi po celi Italiji cerkveno življenje prenovil, pri kterem
poslu, kakor bomo na svojem mestu povedali, mu je bil sv.
Karol Boromejski najbolj na pomoč.

Pred vsem je Pij imel na skrbi, da so se določbe tri¬
dentinskega zbora križem sveta izvrševale. Izdal je za žup¬
nike »rimski katekizem 1 ', je 1. 1568 popravljen breviarij upeljal
in je novo mesno knjigo obelodanil. Samostane je do do¬
brega prenovil, določil je, kako morajo redovnice ali nune
pred svetom zaprte biti, pravice redovnikov je potrdil, le za
spovedno pravico so morali dotičnega škofa prositi. Škofi in
nadškofi, kteri niso hoteli doma v svoji škofiji ostati, ampak
so po svetu hodili, so se mu morali pokoriti, drugače jih je
odstavil. Isto je tudi župnikom zapovedal, naj v svojih žup¬
nijah ostanejo ter redno in vestno breviarij molijo. Preobilne
odpustke in oproščenja je prikračil in marsiktero nerednost
je odpravil.

Tisti čas, kar je Pij Y. sedel na rimski stolici, je naj¬
lepši dan katoliške reformacije. Katoliške vlade so čutile,
kako jim je cerkve treba, da jih zedini zoper skupnega so¬
vražnika, zoper grozovitega Turka. Turki so v sredozemskem
morji hudo gospodarili, ondi se jim je večina otokov po¬
korila in Laška sama je že bila v veliki nevarnosti. Sultan
Selim II. je brezbrojno brodovje oborožil, da si Laško pridobi.
V tej sili spravi papež veliko krščansko armado ua noge,
ktero je Don Juan Avstrijski kot viši poveljnik peljal nad so¬
vražnike krščanskega imena. Pri Lepanti (1571) se vname
strašna morska bitva; Don Juan Turke slavno zmaga in jim
130 ladij potopi. Odslej se Turki po morski poti niso upali
več bližati krščanskemu svetu. Sv. papež je zmago v duhu
že naprej videl in jo je pripisal posebni Marijini priprošnji. Od
tistih dob ima Marija v lavretanskih litanijah ime „pomoč
kristjanov 11 . In ker so ravno istega dne bratovščine rožnega
venca slovesne procesije obhajale, da bi kristjanom zmago iz¬
prosile, zatorej je papež Gregorij XIII. upeljal praznik sv. rož¬
nega venca, ki se imenuje tudi praznik „zmagovite Marije 11 .

89

Posebno dobro srce je imel papež za katoličane v tistih
deželah, kjer se je krivovera do dobrega ukoreninila. Ne¬
srečno kraljico Marijo Stuart na Angleškem bi bil rad rešil,
francoskemu kralju je pošiljal vojake zoper hugenote, in na
Nizozemskem je Filipa II. podpiral. Pri tolikih opravilih pa
vendar ni zamujal revnim in bolnim duhovna in telesna dobra
dela skazovati. Umrl je sveto, kakor je sveto živel (1572).

397. Za njim so povzdignili na rimsko stolico papeža
Gregorija XIII. Dasiravno so pravili, da je popred veselo
živel, ter se bolj s posvetnimi rečmi pečal, je vendar zdaj
hodil po poti svojih prednikov, ter je s krepko roko ponovljal
obraz cerkve; poleg vsega tega je bil tudi čistega in pleme¬
nitega srca. Gregorij je ljubil lesk, a le zato, da je po-
vzdigal lepoto cerkve in kinč hramov božjih. Prva njegova
skrb je bila, da se v šolah strogo v cerkvenem duhu pod-
učuje, pa se katoliške znanosti gojijo, in da se cerkvene
službe najvrednejšim možem vseh krajev dajajo; zavoljo tega
je imel imena vseh takih mož zapisana, da jih je prilično pri
rokah imel.

Ne da se dopovedati, koliko je Gregorij storil v Rimu
za ustanovo imenitnih šol in učilišč, ktera še zdaj slovijo.
Prilično tukaj omenimo, da je cel6 dunajsko in graško seme¬
nišče iz svojega žepa podpiral. Njemu gre čast, da so po¬
boljšali pratiko ali koledar, ki se zdaj po njem zove „Grego-
rijev koledar 1 '. Prvokrat je bil rimski vladar Julij Cezar pra¬
tiko popravil, po kteri so leta 45. pred Kr. računiti začeli.
Toda ta pratika je bila toliko pomanjkljiva, da jim je vsakih
128 let eden den preveč hodil. Julijev koledar, ki se je bil
od tistih dob že za 10 dni zakasnil, je tedaj Gregorij zopet
popravil in sicer na ta način, da so 4. oktobra 1. 1582 deset
dni preskočili in so mesto 5. precej 15. oktober pisali. Sled¬
njič je Gregorij tudi novo izdajo „zbirke cerkvenega prava"
oskrbel.

Toda tudi izvrstnemu možaku se na svetu vse ne po¬
sreči. Gregorij bi bil rad katoliške vladarje zedinil zoper an¬
gleško kraljico Elizabeto, ki je po krivici nosila angleško
krono, in zoper Turke, a ni se mu nagodilo. Tudi papeževe
denarstvene zadeve niso bile čisto v redu, kar lehko razumemo,
če pomislimo njegovo radodarnost in dobrotljivost. Edino le
za podporo ubogih dijakov je dva milijona tolarjev izdal. Ker
se je strogo držal svojih starih pravic, so se pred njegovo
smrtjo nezadovoljni domači plemenitaši gibati začeli. Gregorij
je umrl 1. 1585.

90

398. Za naslednika mu izvolijo Siksta  V. Bil je pro¬
stega pokolenja, izrejen v nekem frančiškanskem samostanu.
Bistra glava in marljivost ste mu pomagali više in više, cel6
na papeževo stolico. Ker je bil rojen vladar, je papeževo
deželo hitro — že za leto dni lepo vredil. Pred vsem je do¬
ločil število kardinalov na 70, 6 škofov namreč, 50 mešnikov
in 14 dijakonov; izdal je ostre ukaze, ki nevrednim v sveti
kolegij vstopiti branijo. Delo, ktero ima papež za celi krščan¬
ski svet, je razdelil v petnajst delov, in je vsaki del izročil
posebni kongregaciji ali skupini, da mu o posameznih rečeh,
ktere se po celem krščanskem svetu godijo, poročajo. Škofom
je zapovedal, da v predpisanih obrokih obiskujejo rimsko sto¬
lico in da o svojem času poročajo o stanji svojih škofij, in
še sto in sto drugih ukazov gledč cerkvenih stvari je izdal.
Sploh je sveto cerkev tako modro vladal, da so se katoliški
vladarji radi vjemali s tem, kar je bilo apostolskemu stolu
na korist. Le prehitro je preteklo pet let njegove slavne
vlade (f 1590).

c) Družba Jezusova,

399. Tridentinski cerkveni zbor, od sv. Duha razsvetljen,
postavil je načela, po kterih naj bi se cerkev božja ponovila
in pomladila; zdaj je treba še delavcev, ki bi tem načelom
veljavo pripravili med krščanskim svetom. Ponovljenje cele
cerkve, to pa ni bilo majhno delo; pri takem poslu dve roki
nič ne opravite, tukaj je bilo treba združenih moči, da se kaj
zgodi. Bog je tedaj poslal novih delavcev v svoj vinograd:
vrle očete jezuite, družbo Jezusovo, ki je cerkvi ponudila vse
svoje moči, da jo ponovi. Jezuiti so se s sveto obljubo za¬
vezali, papeža in rimsko stolico na vso moč podpirati in po¬
stavo božjo zopet v srca vseh vernih zapisati. Jezuiti so bili
preroki božji, ki so začeli vojsko z lažnjivimi preroki. Bes vrli
vojaki, ker, če jim je sv. oče rekel: idite, so šli, in če jim
je zapovedal priti, so tudi prišli; ne skritih, ne očitnih so¬
vražnikov se niso hali, povsod so za sveto vero in za pravice
rimske cerkve sigurno stali. V prvi vrsti so hoteli stati in
se vojskovati zoper paganske in krivoverske sovražnike, pa
tudi prvi umreti za cerkev, ako bi treba bilo. Brez vsega
usmiljenja so jezuiti razkrili skrivne namene sovražnikov kat.
cerkve, ter so protestantskim kričačem slekli ovčjo obleko in
tako lažnjive preroke v svoji nagoti in sramoti pokazali za¬
peljanemu ljudstvu.

91

Ustanovil je družbo Jezusovo sv. Ignacij Lojolauski.
KI je sin plemenitih staršev, ter se je rodil (1491) na gradu
Lojoli na Španskem. Na kraljevem dvoru Ferdinanda kato¬
liškega je bil Ignacij ljubljen plemič. Pa kmalo se je na¬
veličal tega mirnega življenja, ter si izvolil vojaški stan, ker
je bil jako siguren in srčen mladeneč. Njegovo mlado srce
je hrepenelo po lavoriki hrabrosti in vojaške jakosti. Pravega
junaka se je Ignacij pokazal, ko so sovražniki mesto Pam-
pelono oblegali. Neustrašen se postavi na nevarno mesto,
kjer so sovražniki zid prestrelili, da jim zastopi pot v mesto.
V tem hipu ga zadene kroglja in mu zdrobi golenico desne
noge. Zdravniki so ga tako slabo lečili, da so mu morali
nogo streti ter znova zravnati. To je bil uzrok, da mu je
desna noga krajša ostala. Ko je po velikih bolečinah nekoliko
okreval, želel si je takih knjig, v kterih se hvalijo in slavijo
Sini starih junakov in vitezov; ker pa takih knjig ni bilo
pripravljenih, je prilično dobil sv. pismo in življenje svet¬
nikov v roke ter jih je marljivo prebiral. Takoj je sprevidel,
da so od vitezov, ki se samo za posvetno čast poganjajo, ve¬
liko veči junaki tisti, kteri sami sebe premagujejo in se za
venec večnega življenja borijo. Ignacij svojega srca milosti
božji ni zapiral in je odslej postal ravno tako goreč vojak
Kristusov, kakor je bil poprej vrl vojak posvetnega kralja.
Neko noč stori obljubo odslej le samo Bogu služiti.

V tistem hipu se strese grad, okna se razdrobe in zid
v njegovi sobi se razpoči. Hudi duh je slutil, da bo odsih-
dob imel nad Ignacijem neustrašljivega sovražnika; zatorej
bi ga rad bil pod razvalinami gradd pokopal, a božja roka
tega ni pripustila. V romarski cerkvi Matere božje v Mont-
serratu obesi svoj meč ter položi svoje bodalo in pred po¬
dobo Marijino v molitvi noč prebudi. Potem se napoti v
Manrezo, kjer se je najprej v bolnišnici zadrževal, a kmalo se
poda v globoko skalnato dupljo, ki je bila blizo mesteca, kjer
je zamogel goreče moliti in se ostro pokoriti, ker ga tam
nikdo ni motil. Tukaj si je sam poskusil težavna in strma
pota krščanske pobožnosti in popolnosti in je spisal čudovito
knjigo o duhovnih vajah,  v kteri veje res božji duh, in
ktera je že mnogim pravi pot v nebesa pokazala. Premišlje¬
vanja so razdeljena na štiri tedne. V prvem tednu premiš¬
ljuje, zakaj je Bog človeka in vse stvari na zemlji vstvaril,
kaj J e  greh in kteri so strašni nasledki greha tukaj in v več¬
nosti. V drugem tednu premišljuje, da se je zoper kraljestvo
greha vzdignilo kraljestvo božje na zemlji, na kteri je Jezus

92

Kristus pravi kralj, pod njegovo bandero se nam je treba
vojskovati. Razlaga tedaj o včlovečenji in rojstvu Kristusovem
in opisuje njegova otročja leta in njegovo tiho življenje v Na¬
zaretu. Potem nas v duhu pelje na silno Široko polje, kjer
je na eni strani postavljen svite! prestol milega kralja Jezusa,
ki je obdan od svojih vojakov, na drugi strani stoji strašen pre¬
stol, na kterem lucifer zapoveduje svojim pomagalcem. Oba
vabita vojake pod svojo bandero. Pri luči svete vere bi se
človek tukaj naj odločil k banderi Kristusovi, če mu je kaj
za zveličanje duše in če ima kaj ljubezni do svojega Zveli¬
čarja. V tretjem tednu nam predstavlja trpljenje in smrt
Gospodovo, da naša duša ima zgled pred seboj, kako hudo
se je treba za zveličanje vojskovati in kako nebesa silo trpijo.
V zadnjem tednu premišljuje vstajenje in vnebohod Kristusov
in nam pove, da tudi nas, če se do konca prav vojskujemo,
čaka veselo vstajenje in nebeško veselje. Sv. Frančišk Ša¬
leški pravi o tej vrli knjigi, da je več duš rešila pogubljenja,
kakor ima črk v sebi.

Ker se Ignacij v mladosti ni več naučil kakor pisati in
brati, je zdaj že 33 let star začel z malimi dečki latinske
šole obiskovati. Doma na Španskem je potem obiskoval vi¬
soke šole, na vseučilišči v Parizu se je pa do dobrega iz¬
šolal (1533). Tukaj se okoli njega zbirajo najkrepkejši in
najbolj nadarjeni mladenči ter se mu izročijo, da jih vodi po
poti zveličanja. Leta 1534 jih je vprvič združil v družbo.
Prvi njegovi učenci so bili: Faber, Frančišk Ksaver, Lainez,
Salmeron, Bobadilla, Rodriguez. Ignacij in njegovi tovariši
so bili 1. 1537 v Rimu od papeža Pavla III. prijazno spre¬
jeti. Tukaj sklenejo nov duhovni red ustanoviti, kteremu so
dali ime „družba Jezusova", ki jo je papež 1. 1540 potrdil.
Sv. Ignacij je dal novemu redu redovna pravila in je bil tudi
za prvega generala novega reda izvoljen. Po trudapolnem
življenji in blagonosnem delovanji umrje 1. 1556.

400. Družbi Jezuitov na čelu stoji general, ki se voli za
žive dni in mora v Rimu stolovati; raznim pokrajinam so pro-
vincijali predpostavljeni, ktere general na tri leta imenuje;
posameznim samostanom so rektorji ali superiorji na čelu.
Udje tega reda so ali duhovniki in taki, kteri se za duhovni
stan pripravljajo, ali pa tudi bratje, ki niso duhovnega stanii.
Kdor hoče v družbo vstopiti, ima dve celi leti poskušnje, da
si do dobrega premisliti more, ali bode imel dovolj moči
postave tega reda spolnovati. Kedar se izšola in duhovnik
postane, ima še eno leto poskušnje in potem še le za-

93

more svečane obljube storiti in trem navadnim obljubam re¬
dovnikov še četrto pridjati, namreč, da hoče brezpogojno pa¬
pežu pokoren biti.

Družba jezuitov dela reformatorjem naravnost nasproti in
ravno v tem obstoji njena čast in važnost. Kakor so namreč
protestanti edinost cerkve razvezali ter napravili toliko cerkev,
kolikor je držav, in kakor so papeža, ki je središče edinosti,
nad vse črtili, tako so se jezuiti z vsem papežu ponudili ter
ga z vsemi svojimi močmi podpirajo. Protestanti človeško
svobodo tako razumejo, da človek sme storiti, kar mu je drago,
a jezuiti so svojo voljo lepo upognili pod sladki jarem Jezu¬
sovega evangelija in lepo uredili po postavah svojega reda, in
so tedaj z združeno močjo napadali zbeganega sovražnika.
Protestanti so bili vneti in goreči za svojo stvar, pa ognja
svojega niso strahovati vedeli; v družbi Jezusovi nahajamo
sicer tudi veliko navdušenosti za sv. vero, a zedinjena je bila
z največo pozornostjo in bistro razumnostjo. „Jaz tako
tečem, ne kakor nepremišljeno, se tako boju¬
jem, ne kakor da bi po vetru mahal“.

Družba Jezusova je bila tedaj prava trdnjava za sv. ka¬
toliško cerkev. Po svojih šolah so mladino učenosti učili, pa
tudi lepega krščanskega življenja vadili ter so tako za zarod
skrbeli, ki se je trdno držal skale, svete katoliške cerkve,
in kteri ni maral za novarije v verskih reččh. V njenem šol¬
skem vrtu so rastle cvetlice: Sv. Alojzij, sv. Stanislav Kostka,
zveličani Berchmanns, in njih lepoti se ves svet čudi. Jezuiti
neumorno delajo v spovednici in na pridižnici. Sv. katoliška
cerkev nima bolj navdušenih in srčnih misijonarjev, kakor so
jezuiti, in dasiravno je več redov marsikaj storilo za spre-
obrnenje paganov, venec med njimi moramo vendar prisoditi
jezuitu sv. Frančišku Ksaveriju. Kadi pripoznamo, kar so
jezuiti v bogoslovskih in modroslovskih vedah opravili, in kri¬
vico jim delajo, kteri jih mračnjake nazivajo. Družba namreč
sploh le najbolj prebrisane glave sprejemlje, in je dovolj
modra, da vsaki talent za tisto službo uporabi, za ktero ima
največ spretnosti. Take možake so papeži in kralji tirjali za
Škofijske stolice, pa sv. Ignacij ni privolil, ker bi to zamoglo
njegove brate častilakomne storiti; Djegovi učenci bi naj bili
le vojaki Kristusovi, pripravljeni zmiraj tje iti, kamorkoli jih
božji glas kliče.

94

d) Sv. Karol Bor omej ski,

401. Po vseh deželah so tudi posamezni delavci nena¬
doma vstajali. Tisti duh božji, ki je tridentinski cerkveni
zbor vladal, se je kakor nekdaj med apostole, zdaj razdelil
med škofe, pridigarje, dušne pastirje in učenike po krščan¬
skem svetu, in je ponovljal zemlje obraz. Med prvimi mo¬
žaki, ki so sv. cerkev v pravem duhu reformirali, imenujemo
sv. Karola Boromejskega,  kardinala in škofa milan¬
skega. O tem škofu je neki njegov sovražnik rekel: „Ko bi
imela cerkev 12 takih mož, kakor je Karol, ne trebalo bi jih
več, da jo v kratkem do dobrega ponovijo”.

Papež Pij IV., ki je bil Karolov stric, izvoli nadepolnega
22letnega mladenča zaporedoma za nadškofa milanskega, za
kardinala in slednjič za državnega svojega tajnika. Poznal je
namreč njegovo pobožnost, bistro njegovo glavo in jakost
njegovega duha. Komaj je dihal, toliko breme poslov so mu
naložili na njegove rame. Tolažilo ga je to, kakor je to sam
z veselim licem papežu povedal, da je duhovnik postal ter se
tako za vselej poročil s preimenitno nevesto, s sv. katoliško
cerkvijo. Karol je imel sovražnike, ki so mu njegovo visoko
čast zavidali in ki so nedolžnemu možu zanjke nastavljali;
toda ni se zapletel v njih zanjke; angelj božji ga je va¬
roval, da se ni z nogo spotaknil na kamen.

Prvo imenitno delo, ktero je Karol opravil, je, da se je
zopet zbral tridentinski cerkveni zbor (1562), ki je skoraj
deset let že praznoval. Dasiravno razmere niso bile za cer¬
kveni zbor ugodne, vendar Karol je vedel odstraniti vse ovire,
s kterimi so se katoliški vladarji upirali zborovanju, on je
navdušil škofe in kardinale za zbor, ter jim je dokazal, da le
sloga in edinost, ki se je na zboru tako lepo pokazala, kato¬
liško cerkev reformirati zamore.

Karol sam se sicer ni udeležil cerkvenega zbora, ampak
je v Bimu ostal, in je bil tukaj desna roka papeževa, ki je
med zborom in med sv. očetom posredovala. Poročila, ktera
so predsedniki cerkvenega zbora na sv. očeta pošiljali, je
papež po njem zvedel, in kar je papež imel naročati za zbor,
to jo Karol s spretnim peresom in z odločno besedo naznanil
voditeljem zbora. Ako je potrebno bilo, ga je noč in den
delati veselilo in pri vsem težavnem poslu ga je krepilo upanje
na ^preveliko plačo”, ktera je tistim pripravljena, kteri svoje
moči za nevesto božjo na zemlji porabljajo. Kakor mladi
David na strani kralja Savla, tako je srčni Karol stal papežu

95

na strani, ter se je potegoval za blagor cerkve. Pri vsem
svojem poslu pa Karol nikdar ni zamudil svojih pobožnih vaj
jn se je močno zanimal za bogoslovske vednosti. V vatikanu
je ustanovil društvo duhovnih in svetnih gospodov iz tega
namena, da bi med seboj ljubezen do cerkvene vednosti in do
pobožnega življenja oživili in med seboj gojili.

40ii. Ko je tridentinski zbor svoje delo dokončal, Karol
ni nič tako želel, kakor da zdaj zborove določbe v cerkvi
tudi obveljajo in prebudijo novo krščansko življenje. Ker je
tridentinski zbor ukazal, da naj škofje svoje škofije osebno
oskrbujejo, je Karol že zavoljo lepega zgleda papeža P i j a V.
Prosil, da 'mu je dovolil se v Milan preseliti. Tukaj je bil
Earol pravega škofa najlepši zgled. Poln božjega duha, kakor
nekdaj sv. Ambrozij, in vnet za blagor cerkve božje, je svojo
Sredo zvesto pasel ter je obraz svoje škofije do dobrega po¬
novil. Iz istega namena je obhajal sinode za svojo škofijo in je
pogosto zbiral dušne pastirje okoli sebe, da je zvedel vse na¬
pake po škofiji in da jih je potem primerno odpravil. Na si¬
nodah so duhovniki občudovali veliki duh svojega škofa in so
se vselej srčnejši podali na delo, ter so se tako pokazali vredne
vojake tolikega vojskovodje. Ustanovil je deško semenišče, da
pridobi za škofijo pobožnih mladih duhovnikov, učenike ljud¬
skih šol pa je združil v cerkveno društvo, da so se po časih
navzeli božjega duha in potem delovali v cerkvenem smislu.
Kedar je bilo potrebno, obhajal je Karol tudi pokrajinske si¬
node, ter zbiral sosedne škofe okoli sebe, da so se pogovorili
med seboj in sklenili, kar bi bilo celi pokrajini na blagor.
On sam je bil duša vsakega zbora in njegova navdušenost
je tudi druge škofe navdušila, in njegova goreča beseda je
srca vseh sčgrela. Tako je Karol drugim škofom in nad¬
škofom s svojim zgledom svetil, da bi ga posnemali ter tako
sklepe tridentinskega zbora izvrševali in po svojih škofijah
novo življenje obudili.

Na vso moč si je tudi prizadeval cerkvene redove pono¬
viti in vse napake po samostanih odstraniti. Tukaj sicer ni
šlo vse tako gladko, kakor bi želeti bilo, pa Karol je sled¬
njič vendar zmagal. Y nekem samostanu je poredni redovnik
celo strelil na njega, ravno ko je sv. mešo služil (1569).
Toda kroglja je padla kakor opešana na tla in ga ni ranila,
— božja roka ga je čudovito obranila.

403. Pa ni ga tolikega korenjaka, ki bi v vojski sčasom
ne opešal. Tudi Karol se je čutil včasih upešanega; takrat
je poiskal samoto in je v duhovnih vajah krepčal svoj duh,

96

in svoje srce za nov boj. Okrepčan se je potem zopet vrnil
na škofijski stol, in je kakor svitla luč na svečniku svetil
vsem, kteri so bili v hiši.

Kdor se skale drži, tisti močno stoji; zavoljo tega se je
Karol vedno držal rimske stolice in je svetega očeta visoko
spoštoval. Kolikorkrat so v pričo njega imenovali ime vlada¬
jočega papeža, tolikokrat se je odkril, in papeževa pisma je
vselej popred poljubil in potem še le jih je čital. Imenit¬
nega posla se je le takrat lotil, če ga je sv. oče odobril.
Novarjem je ravno to najbolj zameril, da so zoper papeža to¬
liko ropotali in ker so sv. očeta z najgršimi priimki imeno¬
vali. Od cerkvenih pravic niti za pičico ni odstopil ter se
javno izrazil: „Cerkvenih pravic, to vedite, nikdar ne oddam,
če bi mi tudi za nje bilo krvavo smrt storiti''.

Ko je leta 1569 in 1576 v Milanu divjala strašna kuga
in lakota, je bil sv. škof pravi Samaritan, ki se je usmilil
vsakega trpina in je vlival olje in vino v rane bolnikov in je
skrbel za izstradane siromake. Vse svoje premoženje do zad¬
njega beliča je med uboge razdelil, in kakor Kristus, tudi on ni
imel toliko lastnine, kamor bi svojo glavo položil, ker je namreč
tudi svojo posteljo v bolnišnico zanesti ukazal. Sv. škof je
dobro vedel, da šiba božja ljudi zarad grešnosti tako hudo
tepe in da je treba Božjo jezo s spokornimi deli utolažiti.
Napove torej za tri dni očitne molitve in procesije, pri kterih
je sam pridigoval in z milo besedo k pokori vabil. Najbolj
ostro pa se je Karol sam pokoril, je ob vodi in suhem kruhu
živel, pri procesiji bos hodil in vrv okoli vrata in križ v roki
nosil, kakor da bi bil največi grešnik. Nadškof umrjoče spo¬
veduje, jim sveto popotnico deli, na očitnih mestnih trgih
pokoro pridiguje in mešuje za dušni in telesni blagor hudo
zadetega ljudstva. Za veliko trumo siromašnih otrok in sirot
je dojnice najemal in jih je o mleku živil, dokler moč¬
nejših jedi vživati ne morejo. Kamor pride, povsod so ga
veseli kakor angelja z nebes, od kterega pomoči in tolažbe
dobijo.

Po res apostolskem delovanji izdihne svojo sv. dušo leta
1584 komaj 46 let star.

Sv. Karol nam v svojem življenji kaže vse strani cer¬
kvenega življenja in predoči svetu za vse čase, da je urejeno
duhovenstvo steber sv. katoliške cerkve, in da so takošni
škofje, kteri so srčni in odločni — pravi cerkveni možaki —,
zmiraj velika sreča za človeški rod.

97

e) Sv. Vincencij Pavelski

404. Kakor je veliki milanski škof duhovenstvo v lepi
re d spravil in sploh cerkveni red zopet upeljal, tako je vrli
duhovnik, sveti Vincencij Pavelski, društveno življenje po-
uavljal ter je svetu pokazal, da ima sveta katoliška cerkev
tudi za rane društvenega življenja lek. Ta duhovnik je stopil
Prav takrat na den, ko je luterstvo bilo vse društveno živ¬
ljenje okužilo in vse blagostanje narodov razjedlo. Za vse
dpbro vneti mož ljubezni ni le pridigal, ampak je ljubezen v
djanji kazal ter vzbujal povsodi krščansko, življenje, pri du-
bovstvu in na kmetih, v palači kakor nizki bajti.

V tistem času, ko je zasvetila zvezda Vincencijeva, se
J e  posebno huda godila francoski deželi. V to deželo so
prašni verski boji prinesli neizrečeno veliko zla, novarji so
francosko do dobrega razrovali. Na kmetih je bilo vse polno
*®ve , i n  nižje ljudstvo po mestih je bilo jako zapuščeno. V
farizu se je do 40.000 beračev po mestu porivalo in ljudi
J e  bilo kar strah teh postopačev, ki niso imeli ne kruha ne
dela, pa tudi nobenega veselja do dela. Kako nemarno in
Jagodno je bilo življenje teh lenuhov, ki so po skritih krajih
kupoma poležavali, si vsakdo lehko misli. V tem mestu so
tastni stariši na leto po tri do štiri sto dojencev vrgli na ulico.

Sv. Vincencij je bil „solnce“, kakor pravi papeževo pismo,
»ki je vzhajalo v cerkvi božji in ki je zasijalo v te grešne
teme in pozemeljske revščine''. On je bil ,,dober pastir in
2 Vesti gospodar" in „pribežališče revnih in stiskanih".

Vincencij je bil sin prostih starišev. Rodil se je 1-1576,
trideset let po Lutrovi smrti. Svoje mlade dni je preživel v
uboštvu, in je tako od mladosti pokusil osodo siromaka, ktere
hi več iz spomina zgubil vse svoje žive dni. Ko duhovnik
Postane, poda se na morje, kjer ga morski tolovaji vjamejo
iu v sužnost prodajo. Dve leti je v Afriki nosil težki jarem
s užnosti. Svojega gospodarja, ki je bil svoje dni sv. vero
zatajil, je Vincencij s svojim lepim zgledom zopet spravil na
Pravo pot; gospodar mu je zato svobodo podaril. Kmalo se
yincencij vrne na Francosko in pride prvikrat v Pariz, kjer
pozneje tako blagonosno deloval.

405. Francoski kralj Henrik IV. je Vincencija visoko
°brajtal, vendar ga nikdar ni mogel pripraviti, da bi kako
višjo duhovno službo ali čast od njega sprejel; vrli duhovnik
je raji v nekem pariškem predmestji v bolnišnici bolnim
stregel. Pozneje je imel zaporedoma dve župniji na kmetih,

Zgodovina sv. kat. cerkve. III. 7

98

in dasiravno je bil dober pastir svojih ovčic, vendar mu tudi
ta delokrog ni sodil, — Bog mu je širje polje za delo odločil-
Prilično prevzame službo domačega duhovnika pri pobožni
rodbini grofa Gondy-ja, ki je bil general kraljevih ladij. To
ni bila ravno imenitna služba, a prav tukaj je postavil Vin¬
cencij vogelni kamen svojemu apostolskemu delovanju. Tukaj
so se mu namreč vprvič priljubili misijoni na kmetih ali
ljudski misijoni, ktere je imel za podložnike grofovskih graj-
ščin, in kteri so se pozneje tako dobro obnesli ter toliko do¬
brega sadu rodili. Le Bog sam ve, koliko duš je po svojih
misijonih rešil, koliko žalostnih potolažil, kolikim siromakom
je bil rešilen angelj. Sam ni več mogel vsem vstreči, kteri
so njegove pomoči iskali; zatorej mu nadškof pariški naroči,
da si naj pridobi še drugih duhovnikov, kteri ga bodo v nje¬
govem delovanji podpirali. To je blagi mož storil, in na tak
način je nastala družba „misijonskih duhovnikov" ali laza¬
ristov". Prvo selo misijonskih duhovnikov v Parizu je bilo
namreč v samostanu sv. Lazarja. Kamorkoli so prišli ti
ubogi duhovniki, vneli so vsa srca za vero in Boga; povsod
so se doline polnile in gore ponižale; kar je bilo krivega se
je zravnalo, in kar je bilo ostrega, je postalo gladek pot;
vsakdo je hotel pri njih spoved od celega svojega življenja
opraviti. Tudi duhovnikom je dajal duhovne vaje in jih je
tako z dobrim duhom napajal. Možje vsakega stanii so se
njegovih duhovnih vaj udeleževali, ktere je sv. Vincencij naj-
pred z Bogom spravil in pripravil, da so sami lepo živeli, in
potem pa tudi, da so za svojega bližnjega radi skrbeli.

Tudi ženski spol bi mu naj pomagal dela usmiljenja
opravljati; zato ustanovi Vincencij red „usmiljenih sester".
Pri tej ustanovitvi ga je zdatno podpirala pobožna vdova „Le
Gras" (r. LegiA), ki bode, kakor se zdaj iz Birna sliši, menda
skoraj zveličanim prišteta. Usmiljene sestre so razširjene po
vsem svetu na dušni in telesni blagor ubogih trpinov. Celo
krivoverci in neverniki občudujejo te angelje v človeški po¬
dobi. Med divjimi narodi usmiljene sestre misijonarjem z
deli usmiljenja lepo nadelavajo pot k srcem divjakov. Leta
1885, ko je po Španskem strašna kolera ljudi morila, smo
brali v novinah, da je kralj Alfonzo prišel nekdaj v bolniš¬
nico usmiljenih sester, in da je usmiljeni sestri roko poljubil,
ko je videl, kako ljubeznivo sestre za bolnike skrbijo. Usmi¬
ljenega Vincencija je najbolj žalostilo to, da ni imel dovolj
sester, da bi jih na vse strani razposlal, kamor so jih
prosili.

99

Kar so usmiljene sestre potrebovale za podporo ubogib
jn za oskrbljenje bolnikov, to so njim imenitne gospe podarile,
^alegavoljo je svetnik uredil »društvo gospej“, ktero je sam
v ?dil. Najraji so te pobožne gospč dajale in pobirale za jet¬
nike y Afriki. Po 50.000 gld. je Vincencij na leto potrosil za
odkup nesrečnih jetnikov, ki so se tropoma vračali iz sužnosti.

Najlepše se je pokazala njegova ljubezen v Loreni, kjer
je 1. 1636 lakota strašno razsajala, in tudi vojske so to po¬
krajino pomandrale, oropale in siromaško storile. Vincencij
je pomagal, kolikor je zamogel. Izračunih so, da je Vincencij
samo v denarjih en milijon goldinarjev v Loreno poslal. Vsi
s o se takrat čudili, kako hitro in krepko je v Loreni za an-
goljem morilcem stopal angelj krščanske ljubezni.

Za uboge otroke, ktere so malopridne matere na cesto
izpostavljale, ustanovil je „najdenišnice“.  V spomin na to
ustanovo se Vincencij večjidel obrazuje, kako nedolžne naj-
dence na ulici pobira, ter jih z veliko ljubeznijo na svoje
srce pritiska.

Ne moremo boljo zaslug sv. Vincencija Pavelskega po¬
vzdigniti , kakor če javljamo, da so ga sv. oče Leon XIII.
12. maja 1885 proglasili in postavili za patrona ali zavetnika
Pri Bogu za vsa društva v celi katoliški cerkvi, ki dela mi¬
losrčnosti opravljajo. Papeževo pismo mu daje to-le hvalo:
»Vincencij Pavelski je velik in neumrjoč uzor krščanske lju¬
bezni do bližnjega, kteri si je, vršeč to krepost, pridobil ne¬
izmerno slavo. In res,  da skoraj na svetu ni nevolje, kteri
ni na pomoč pritekla njegova čudovita ljubav; ni ga truda,
kterega ni z veseljem na se vzel, da pomaga svojemu bliž¬
njemu ter mu koristi. Vrelec dobrih del,  ktere je on storil,
ni takrat usahnil, kedar je Vinko Pavelski svoje življenje
sklenil, da se preseli v nebo, ampak on brez prestanka obilno
leče, kakor potok na polje cerkve. Ta izredno sveti mož, ne
le da se je sam veliko trudil storiti dela milosrčnosti, nego
°n je veliko število drugih ljudi za seboj potegnil, kteri so
se zedinili, da so ali pod njegovim vodstvom samostansko
Živeli, ali so se zapisali v pobožna društva, kterim je on dal
premodra pravila 1 '.

f) Sv, Frančišk Šaleški.

406. Na Švicarskem sta bila, kakor smo že omenili,
kruti Kalvin, ki je imel srce trdo kakor kamen in mrzlo
kakor led, in puhla glava Cvingli, vero po svojem ponovljala.

7 *

100

Tukaj je zbudil Bog moža, ki se je vse žive dni dosti voj¬
skoval zoper novo vero in ki je imel ravno nasprotni značaj,
in celo druge lastnosti kakor Kalvin in Cvingli. Ta mož je
bil sv. Frančišk Šaleški.  Bil je vedrega in bistrega
duha, zraven pa krotka in pohlevna duša, tako blag in lju¬
bezniv, da je bil od mnogih protestantov ravno tako čislan,
kakor so ga katoličani vsi brez izjeme ljubili.

Frančišk je bil imenitnih in bogatih pa tudi pobožnih
starišev sin. Bodil se je v grofovskem gradu Salezu 1. 1567.
Izšolal se je na visokih šolah v Parizu in Padovi. Bil je
bogaboječ mladeneč, ki je vselej in povsodi živel po božji
volji. Nevarnosti, ki pretijo nedolžni mladosti, se tako obrani,
da svoje telo ostro pokori, da pogostem stopi k božji mizi in
da goreče časti Devico Marijo. Satan ga hoče premotiti, ter
ga straši z mislijo, da je vsa njegova pobožnost zastonj, ker
bode vendar pogubljen. Frančišk tedaj obrne svoje nedolžne
oči proti nebesom in pravi: „Ako mi je res odločeno, da bom
po smrti pogubljen, pa hočem vsaj zdaj, dokler živim, iz
cele duše Boga ljubiti. “  Po tej molitvi mora sovražnik osra-
moten odstopiti; solnčni žarki milosti božje posijajo skozi črne
oblake, nebeški mir se vrne v njegovo srce.

Frančišk je najprvlje opravljal službo pravnika. Že je
njegovo ime častno slovelo, ko popusti to službo, in se od¬
loči za duhovski stan. Ne dolgo potem je bil v Genovi za
prošta stolne cerkve postavljen. Prav ta čas se je Kalvinova
krivovera v Genovi tako širila in šopirila, da katoliški škof v
mestu niti prebivati ni mogel, ampak je v sosednem mestu
Anesi-ji stoloval. V tej stiski izvoli škof Frančiška, da
kristjanom krog mesta besedo božjo oznanuje ter jih v veri
utrjuje. Vedrega lica in veselega srca se takoj loti težavnega
posla. Krivoverci ga sprva ne marajo poslušati; povsodi ga
obrekujejo, zalezujejo in preganjajo, celd po življenji mu stre¬
žejo. Toda sv. Frančišk je katoliško vero tako modro zago¬
varjal, da mu niso mogli tudi besede odgovoriti, in se je do
krivovercev tako ljubeznivo obnašal, da so ga vsaj že poslu¬
šali. Celd v mesto Genovo se je podal in je zoper poglavarje
krive vere katoliško vero z vso gorečnostjo branil.

407. Bolj srečen v svojem apostolskem delovanji, kakor
v Genovski okolici, je bil Frančišk v drugih krajih. Ko je sa¬
vojski vojvoda gorato pokrajino Chablais (r. Šabld) zopet pri¬
dobil, bili so njeni prebivalci do dobrega v krivoverske zmote
zapleteni. Naprosi torej sv. Frančiška, da jih h katoliški veri
spreobrne. Peš prehodi gore in preišče najbolj skrite doline,

101

da zavrne razkropljene ovčice nazaj v hlev Kristusov. Setev
je bila huda, a žetev je bila vesela. Le del semena božje
besede je padel na pečino, a veči del ga je padlo na rodo¬
vitno zemljo in je prineslo deseteri in cel6 stoteri sad. Zgo¬
dovina priča, da je sv. Frančišk ondi nad 72.000 krivovercev
k pravi veri pripeljal.

Na povelje papeža Klementa Vlil. mora Frančišk 1. 1602
zasesti škofijsko stolico v Genovi. Ves vnet za zveličanje duš,
btere mu je Bog izročil, prehodi vso svojo škofijo, ki se je
večidel po daljnih gorskih planinah in kotih razprostirala.
Povsodi je učil in opominjal katoličane, naj bi zvesti ostali
svoji veri; s prijazno besedo pa tudi krivoverce njih krivih
naukov prepričuje. V cerkvi je upeljal zopet stare cerkvene
°brede, je vredil duhovništvo, in je utemeljil semenišča za
mlade duhovnike. Večkrat povabi glasovite kalvinske govor¬
nike na javno razgovarjanje zastran verskih naukov; toda no¬
beden se ni prikazal, ker so se bali vrlega škofa, iz kterega
je govoril sv. Duh. Enkrat sreča svojega najhujšega nasprot¬
nika; prijazno mu roko poda ter reče: „Vem, da me sovra¬
žite , jaz pa vas ne sovražim; ako bi mi eno oko izdrli, z
drugim bi vas še prijazno pogledal 1 '. „Blagor krotkim, za¬
kaj oni bodo zemljo posedli 11 , t. j. oni bodo vse ljudi na
svojo stran pridobili. „Resnica bodi vselej ljubezniva; trpka
gorečnost le zlo rodi 11 ; to ravnilo je drugim priporočal, pa
niu je tudi sam zmiraj zvest ostal. Isto resnico je izrazil
naš škof Slomšek: „Resnica ljubi lepo obleko, da se je ljudje
ne splašijo 11 .

V svojem delovanji in v svojih spisih se je Frančišk naj¬
bolj za to trudil, da bi ljudem dokazal, kako resnične so be¬
sede sv. pisma: „Pridite in p oglej te,_ k ako sladek
je  Gospod 11 . Protestanti so namreč zmiraj vpili, da krist¬
janu ni mogoče vseh dolžnosti spolniti, ktere mu sv. vera
nalaga, da je krščanska postava neznosljiva; a sv. Frančišk
jim je dokazal, daje „G o s po d o v. J a r m sladek, in
da je njegovo breme lehk  o 11 , in jim je dopričal, da
vera rodbinske, društvene in sploh vse svetne razmere le
nrejuje, a ne da bi jim bila na poti. V to svrho je spisal
zlate bukve „Filoteo“ (t. j. bogoljubna duša), ki kristjanu
poti do popolnosti nikakor ne zapira, ampak jih je po svoji
ljubeznivi besedi že mnogo privabila na pot čednosti. Ures¬
ničila se je beseda njegova: „da se v eni kapljici medu več
muh vlovi, kakor v celem sodu kisa". Ko je tedaj neka po¬
božna kraljica drago vezane bukvice Filoteo angleškemu kralju

102

Jakobu I. podarila, je ta knez, ki katoličanom nikakor ni bil
prijazen, bukvice bral s posebnim veseljem in je očital svojim
protestantskim škofom, ter jih zbadal, zakaj oni tako pod-
budnih, lepih knjig ne pišejo.

Sv. Frančiška Šantal, duhovna hči sv. Frančiška, piše o
njem nekemu redovniku: „Ali smem povedati, o moj Bog,
kar mislim? Kečem tedaj, da je bil moj oče živa podoba Je¬
zusa Kristusa; jaz in ne samo jaz, tudi mnogo drugih je
mislilo, da vidijo Gospoda našega na zemlji“.

g) Zveličani Peter Kanizij,,

408. Na Nemškem je sv. Bonifacij vinograd Gospodov
zasadil; ko so ga pa bili protestanti do dobrega pomandrali
in ukončali, ga je zveličani Kanizij zopet lepo uredil. Hva¬
ležni nemški katoliki tedaj Petra časte kot svojega duhov¬
nega očeta, in celo krivoverci čislajo njegov spomin ter sve¬
tega moža občudujejo, ki se je zoper zmoto vojskoval; a tiste,
ki so se bili zmotili, je ljubil, ter je vsem, tudi nasprotnikom
svojim dobrote delil.

Peter Kanizij je 1.1521 v Nimvegenu luč sveta zagledal.
Njegovi stariši so bili žlahtnega rodil, a bolj plemeniti še so
bili kot vestni in pobožni kristjani. Mati se je črez vse tru¬
dila, da bi svojega sina lepo krščansko odgojila, in ko se je
vlegla na smrtno posteljo, je svojega moža za božjo voljo in
s solznimi očmi prosila, naj vrlega mladenča v dobri stari
veri odredi, a novarij naj ga kakor kuge varuje. Mladi Peter
je rastel ne samo na letih ampak tudi v modrosti in pobož¬
nosti pri Bogu in pri ljudeh. Bil je krotek in pokoren, nje¬
govo srce je bilo za vse dobro vneto. Že v prvi mladosti je
rad molil in marsikdaj je poiskal tih in miren kraj, kjer ga
nikdo ni motil, kedar je z Bogom govoril. Bil je cvetlica v
božjem vrtu, ki je svoj cvet zmiraj proti solncu božje mi¬
losti obračala.

Visoke šole je Peter v Kolnu dovršil. Najraji se je go¬
voriti vadil. Pri učenji pa svojih pobožnih vaj ni zamudil,
nego jih je ob določenem času skrbno opravljal. Dasiravno
je bil mlademu in ljubeznivemu plemiču ves svet odprt, se
je Peter vendar za duhovski stan odločil in je v svojem dvaj¬
setem letu obljubo čistosti storil, ter se tako z dušo in te¬
lesom Bogu daroval.

Po svojem srci in po svojem nagnjenji bi Peter najrajši
kak tih samostan poiskal, kjer bi lahko mirno Bogu služil; a

103

n eki notranji glas mu je pravil, da to ni njegov pravi poklic.
»y Bog, kam me kličeš, kje me hočeš imeti?“ — to je bila
njegova goreča molitev.

Ravno v tem hipu je previdnost božja na Nemško pri¬
peljala duhovnika, ki bi naj mladenču njegov poklic pokazal
ter mu oči odprl, kakor nekdaj duhovnik Ananija sv. Pavlu.
l'a mož je bil jezuit Peter Paber, ki je takrat v Maincu bogo¬
slovcem sveto pismo razlagal in ljudstvu besedo božjo ozna¬
njeval. Kanizij se takoj v Maine napoti. Med duhovnimi
vajami, ktere mu je zvedeni Faber priporočal, se Kaniziju raz¬
kadijo vsi dvomi, in prepričan je bil, da ga Bog zove v Je¬
zusov red, in mirno je postalo njegovo srce. Faber prejme
niladenča v novo osnovani red in ga pošlje v Koln. Leta
1546 je bil v duhovnika posvečen in precej je opasal meč
besede božje, s kterim se je ustavljal sovražnikom katoliške
Vere vse žive dni, in se jim ni umaknil do svoje smrti.

Mesto Kčln je bilo kmalo pretesno polje za njegovo de¬
lovanje; po celi Nemčiji namreč so že gledali svitlo zve¬
zdo , ki se je na nebu katoliške cerkve više in više dvi¬
gala. Najprej je bil Peter poslan v Liittih v vinograd Go¬
spodov. Pa precej je bil prestavljen na sicilijski otok v mesto
Messino, da hi ondi v jezuitskem kolegiji govorništvo učil.
B. 1549 ga pokliče sv. Ignacij v Rim, ga pripravi za njegov
uov poklic in mu dovoli velike redovne obljube napraviti.
Potem ga pošlje na Nemško, kjer je Kanizija velika žetev
Čakala.

409. Na ogon je stopil ženjec na Bavarskem v mestu
Ingolstadtu, kjer je na vseučilišči prevzel profesuro. Pa ni
da bi se samo s profesuro pečal, nego po dvakrat na dan
je pridigal v raznih cerkvah, in ker cerkve niso imele pro¬
stora za toliko poslušalcev, je na javnih prostorih ljudstvo
podučeval. Zahajal je v bolnišnice, v jetnišnice in v najbor-
uiše koče. Povsod je učil, tolažil in pomagal; sam je po mestu
za uboge beračil.

Njegovo blagonosno delovanje se je zvedelo po celi Nem¬
čiji. Več škofov ga je hotelo za svoje škofije pridobiti, pa
ludi posvetni knezi so se potegovali za njega. Toda bavar¬
ski vojvoda Vilhelm ga nikamor ni pustil iz svoje dežele,
samo svojemu tastu, kralju Ferdinandu, ga je „za nekoliko
časa izposodil".

Kanizij se tedaj poda na Dunaj in prevzame 1. 1552
vodstvo novega jezuitskega kolegija, kterega je tam Ferdinand
bil ustanovil.

104

Kavno v tem času so verske razmere v avstrijskih de¬
želah bile jako žalostne. Goreče pridige Kanizijeve je sprva
komaj sedem do deset poslušalcev poslušalo. Čakali so še
samo na smrt kralja Ferdinanda ter v obče mislili, da bodo
na Avstrijskem s pobožnim kraljem tudi katoliško vero po¬
kopali. Na Dunaji že dvajset let ni bil noben duhovnik po¬
svečen, po župnijah so bili malomarni duhovniki nastavljeni,
kterim je bila čreda deveta skrb, in verniki so se skrivali s
svojo vero, kakor bi okuženi bili. Slabe knjige so kakor
grda golazen ugonobile še zdravo perje na drevesu. V teh
bukvah niso drugega pisali, kakor sv. očeta in sv. cerkev so
zasramovali, čednosti smešili, a greh so tako lepo malali, da
so vse roke, kakor nekdaj Evine, po rumenem sadu segale.
Lepo cesarsko mesto Dunaj je bilo pobeljen grob, od zunaj
res lep, a od znotraj poln gnjusobe in gnjilobe.

Vrli Kanizij se dela ni ustrašil, ampak srčno stopi na
njivo ter prosi nebesa, da mu rosijo potrebnega blagoslova.
Na Dunaji je pred vsem uredil moške in ženske samostane,
ki so nekaki stebri krščanskega življenja, na ktere so se po¬
tem verniki naslanjati zamogli. Obiskaval je bolnike, tolažil
jetnike, podpiral uboge, na smrt obsojene je spremljal na mo¬
rišče. S tem si je pridobil srca vernih, ktera je potem lahko
vravnal po božji volji. Tako lepo je pridigal, da se je moral
zglasiti tudi na cesarskem dvoru, in dvorna gosposka slovi¬
tega pridigarja ni samo občudovala, ampak si je besede nje¬
gove tudi k srcu vzela. Pa ne samo na Dunaji je deloval,
ampak čestokrat, kedar se mu je priložnost ponudila, je šel
na kmete, in je zdaj tu zdaj tam obhajal ljudski misijon.

Za sladek sad ose hitro zvedč in ga okoli in okoli opi¬
kajo ; tudi Kanizija je obdajal celi roj sovražnikov. Ferdi¬
nand, ki je njegovo življenje visoko cenil, je svoje lastne straž¬
nike ž njim pošiljal, da so ga varovali. On sam pa strahu
ni poznal, rekši: „Ako je Bog z nami, kdo bo zoper
nas". Kakor bodo na sodnji den na glas angeljeve trobente
mrtvi vstajali ter šli na sodbo, ravno tako so na glas tega
božjega poslanika verniki iz grešnega svojega spanja vstajali,
„in mnogo jih je prišlo in so povedali,  kar  so
storili 1 '. (Act. 19, 18.)

Dvakrat je tedaj kralj Ferdinand sv. Ignacija poprosil,
da bi naj Kanizij zasedel dunajsko škofijsko stolico; isto to
je tirjal tudi od sv. očeta samega; toda sv. Ignacij je kralju
to prošnjo odločno odbil, in komaj da je toliko dovolil, da je
Kanizij smel začasno dunajsko škofijo oskrbovati.

105

Dasiravno je bil Kanizij voljen iti, kamorkoli bi ga klical
glas božji, je vendar Ignacij spoznal, da je za Kanizija v
nemških deželah pravo torišče. Izvoli ga tedaj za provin-
cijala nemški pokrajini. Kot provincijal je dovršil kolegij v
Pragi, kjer je bil ravno tako ljubljen od vseh dobrih, kakor
so ga krivoverci črez vse sovražili. Ti so na ulici blato na
njega metali, na mostu so ga čakali, da bi ga v Moldavo
vrgli; nekega dne bi ga skoraj pred altarjem pobili, ker so
skoz cerkvena okna kamenje v cerkev metali. Pa vse
to Kanizij z veseljem trpi in vselej najprej tistim dobrote
deli, kteri so ga preganjali. Želel si je tudi le takih po¬
magačev, „kteri vejo trpeti in potrpeti", in takih, „ki s sol¬
zami sejejo, a potem tudi veseli žanjejo".

Iz Prage se je Kanizij podal v Ingolstadt; pozneje je s
kraljem Ferdinandom potoval na državni zbor v Regensburg,
kjer se je učenega in uzornega bogoslovca pokazal. V Wormsu
in Kolnu je oznanjeval besedo božjo, in povsodi se je kar trlo
ljudstva pri njegovih pridigah. Iz Kolna se je napotil v
Strassburg, da bi se s tamošnjim škofom pogovoril o usta¬
novitvi novega kolegija. Dogovorila sta se in določila, da se
nov kolegij v Freiburgu ustanovi. Po jezuiških kolegijih so
se mladenči z znanostmi tudi pobožnega duha in katoliškega
nauka navzeli, in ravno po šolah je Kanizij v velikih mestih
menda največ uplival na nravno in pobožno življenje.

L. 1558 se Kanizij poda v Rim, kjer so se jezuiti zbrali
v občnem zboru, da si izvolijo novega generala. Iz Rima ga
papež pošlje na Poljsko, kjer je dobro zastopal katoliško reč.
Ko se je zopet vrnil na Nemško, je bil nekoliko časa pridigar
na stolni cerkvi v Augsburgu; seme besede božje je tam
rodilo stoterni sad, papež sam ga je zavoljo tega v posebnem
pismu pohvalil.

410. Na Tridentinskem zboru je Peter Kanizij marsi-
ktero stvar med raznimi strankami poravnal, ki bi bila sicer
zamogla zborova delovanja zavirati... Da bi na dolnjem Ba¬
varskem in Tirolskem katoliški duh prebudil, je v Dillingenu
in Inomostu kolegija ustanovil. V Wiirzburgu si je kmalo
potem naložil toliko dela, da bi ga bilo skoraj obladalo. Leta
1565 je potoval v Rim k izvolitvi novega generala.

Vrnivšemu se na Nemško je papež naložil, da pri nem¬
ških knezih, posebno pri duhovnih, deluje na to, da se do¬
ločbe tridentinskega cerkvenega zbora proglasijo ter spravijo
v življenje. Zopet je Kanizij skoraj vsa veča mesta na Nem¬
škem obiskal, in le sam Bog ve, koliko dobrega je povsod

106

opravil. Ne samo prostemu ljudstvu, ampak tudi plemeni¬
tašem, odličnim možem, zagriznjenim krivovercem, se je pri¬
kupil, in celo Žide je njegova krotkost in ljubezen premagala,
ter jih storila vrle katoličane.

Leta 1568 je Kanizij v Rimu generalu o stanji jezuiških
hramov na Nemškem poročal. Leto dni pozneje ga general
reši službe provincijala, ktero je celih 14 let opravljal. Zdaj
mu papež ukaže, da napiše knjigo ter odgovori tistim pro¬
testantom, ki so v svojih spisih cerkveno zgodovino kvarili
katoliški cerkvi na škodo. Poda se tedaj v Dillingen, da bi
ondi v lepem miru pisal svoje knjige. Pa tudi tukaj ni bilo
miru, ampak skrbi za tamošnji kolegij, papeževi ukazi in razne
želje ljudstva so ga vedno motile; papež ga je vsled tega
odvezal od njegove naloge, preden je dokončal svoje knjige.

L. 1573 je Peter šel slednjokrat v Rim , kamor ga je
papež Gregorij XIII. poklical, da se ž njim pogovori o nem¬
ških cerkvenih zadevah. Slednjih 17 let svojega življenja je
pa preživel v Freiburgu na Švicarskem, v deželi, ktero sta
Zwingli in Kalvin strašno razrovala bila. Vsako nedeljo je
tam pridigoval v veliki cerkvi, druge dni je prosto ljudstvo v
domačih krogih podučeval, ali je otroke učil krščanskega
nauka. Časih je starček tudi, prav po zgledu Zveličarja, vzel
palico v roke, ter se podal na kmete in je po vesih in selih
oznanjeval besedo božjo; povsod je pomagal ubogim, branil
vdove in sirote in tolažil žalostne in bolne. Vselej torej,
kedar je Kanizij namenil na više povelje Freiburg zapustiti,
je bilo čestokrat celo mesto po konci, in ni pustilo svojega
očeta iz mesta, rekši, da še mesto nima nobenega posveče¬
nega trupla, in da tedaj hoče imeti vsaj svete ostanke Kani¬
zij e ve, ki bodo mesto branili v nesrečnih dneh in o hudi uri.

L. 1597 ga je bolezen podrla in še istega leta je umrl,
76 let star.

Zveličanega Petra Kanizija zovejo „kladvo krivovercev 1 '
in „steber katoliške cerkve na severu 11 , in prav govorijo, ker
bil je to. Ril je pravi reformator na Nemškem; kakošen
razloček je pač med tem apostolom in med lažireformatorjem
— Lutrom!

h) Sv. Terezija — Jezusova.

411. Sv. Terezija je prestvarjiteljica samostanskega duha
sploh, in karmelitskega reda posebej. Nemški reformatorji
niso imeli za redovno življenje nobene razumnosti. Luter je

107

rekel, da v samostan stopiti, ali pa svojo dušo hudiču zapi¬
sati, je eno in isto. Potrgal je tedaj vse vezi, s kterimi se je
Prej prostovoljno zavezal na samostan, slekel je meniško haljo.
Njegov zgled je potegnil celi roj pohotnih menihov in nesta¬
novitnih nun za sehoj. Red redovnikov je spravil v hud ne¬
red ; tako je namreč Luter na vse strani ponovljal cerkev, da
je podiral, kar je stalo, a postaviti ničesar ni mogel. Sam
je moral pripoznati, da so ti meseni ljudje veliko smradil
prinesli v dišavo njegovega evangelija. Nune, ki so se poprej
napotile na pot popolnosti, so zdaj zagazile v grešno blato, in
menihi, ki so prej Boga izvolili za svoj delež, so zdaj trebuhu
kot svojemu Bogu služili.

Nasproti je sv. Terezija po samostanih natančen red zopet
vpeljala, je vezi redovnega skupnega življenja, ki so takrat
povsod jako popuščale, zopet do dobrega napela, da so močno
držale, in da je tam sv. Duh veti začel, kjer se je po¬
svetni duh udomačiti namenil. Tako je ponovila sv. Terezija
sicer samo red karmelitskih redovnic in posredno tudi kar-
melitskih redovnikov, a njeno delovanje je dobro uplivalo
tudi na druge redovnike in na krščansko življenje na Špan¬
skem sploh. Za trdno podlago, na ktero je postavila redovno
življenje, ste jej služili ponižnost in uboštvo. Lažireforma-
torji teh čednosti niti po imenu niso poznali. Omenimo samo
to, da je Luter v svojem napuhu in navdutosti za svoje iz¬
reke in nauke skoraj tisto vero tirjal, kakor za izreke Kri¬
stusove. Sv. Terezija je rada ponavljala besede: „ Trpeti ali
umreti“; a reformatorji so jeli in pili in se veselili in raz¬
košno živeli, a smrti so se bali in trepetali pred njo.

Sv. Terezija se je rodila v mestu Avili na Španskem
1. 1515. Bila je hči bogoljubnih in plemenitih starišev. Svo¬
jega očeta je posnemala v tem, da je rada pobožne knjige
prebirala. Ko je štela o junaški smrti sv. mučenikov, je bila
tako ganjena, da je s svojim bratečem Roderikom iz očetove
hiše pobegnila, in se napotila med neverne muhamedance, da
bi si tam mučeniški venec pridobila; a došli so ju in zopet
domu pripeljali. S svojim bratečem sta časih cele ure go¬
vorila o večnosti peklenskih muk, in drug drugega sta naj¬
rajši pozdravljala z besedami: večno, večno, večno! Dvanajst
let je bila stara, ko jej je smrt mater pobrala. Zdaj se je
dosti družila s sorodniki moškega in ženskega spola; v tej
družbi se je njena prva gorečnost do dobrega ohladila. V pet¬
najstem letu je bila, ko jo oče izroči redovnicam v odgojo in
izrejo. V samostanu se je pri luči lepih zgledov njeno srce

108


kmalo zopet vnelo za božjo čast. Osemnajst let stara je v
Avili v red karmelitaric stopila. Nebeški ženin je skušal
zvestobo svoje neveste; pošlje jej hudo bolezen, za ktero je
tri leta trpela, dokler na priprošnjo sv. Jožefa ni zopet ozdra¬
vela. Vsled tega je sv. Terezija tega svetnika vse žive dni
posebno častila, in je njegovo čast v katoliški cerkvi jako raz¬
širila. Ko je na telesu ozdravela , jela je bolehati na duši.
Da bi se namreč po bolezni okrepčala ter nekoliko razvedrila,
se je veliko s posvetnimi ljudmi pečala; tako so se v nje¬
nem srci udomačile želje in nagnenja, ki so bila njenemu
božjemu ženinu jako na poti. Svet je njeno srce kakor pajek
omrežil s sto in sto nitmi, ki sicer niso bile tako močne, da
bi ga vselej na svet navezale, ki pa so ga vendar motile, da
se ni moglo popolnem z Bogom zediniti. Slednjič je vendar
milost božja zmagala; Terezija je z vso silo svoje srce od
sveta odtrgala, in je od zdaj tako hitela na vrhunec popol¬
nosti, da ni dopovedati. Bog jej je tisti strašni kraj v peklu
pokazal, v kterega bi bila prišla, ako bi se bila dalej časa s
posvetnimi ljudmi pečala, in zdaj se je za vselej zdramila.
Odslej je bila od Boga z milostmi tako rekoč obsuta. Po
gostem je gledala nebeške prikazni, bila je večkrat s toliko silo
zamaknjena v božje reči, da jo je nad zemljo vzdignilo, in pri
molitvi je čestokrat njeno lice sijalo kakor nekdaj Mojzesovo.
Bog sicer svoji služabnici tudi zdaj ni prizanesel, ampak jej
je dosti križev in težav pošiljal, pa ni jih samo iz ljubezni
do Boga vesela prenašala, ampak si je zmiraj še več želela
trpeti. Sv. Terezija je namreč vse križe v morji ljubezni božje
vtopila in zavoljo tega jej je vsako trpljenje sladko postalo.
Zato pa tudi ni umrla toliko zarad telesnih bolečin, ampak
ranjena od ljubezni božje je v naročje svojega ženina izročila
svojo dušo (1582). V 'tistem pismu, po kterem je bila Te¬
rezija za svetnico razglašena, je papež Gregorij XV. očitno
izrekel, „da je sv. Terezija zavoljo prevelikega ognja božje
ljubezni umrla."

412. Kot redovnica je sv. Terezija vse svoje dolžnosti,
tudi najprosteje, zvesto in natanjko opravljala, zraven tega pa
je imela še sto drugih skrbi, in človek se čudi, da je to vse
zamogla ena uboga redovnica dognati. Ustanovila in uredila
je 32 novih samostanov. Koliko je morala vsled tega potovati,
koliko raznovrstnih opravkov je morala na se vzeti, koliko
različnih oseb sprejemati, da je potrebno uravnala. Koliko
zaprek je morala premagati, da je toliko hramov zamogla
postaviti. Ako bi kdo hotel primerjati njena pisma z listi

109

Lutrovimi, prepričal bi se, kako so njena pisma resnična in
polna božjega duha, a Lutrova kako so prekanjena in zvita.

Pri vsem tem pa je sv. Terezija na povelje samostanskih
svojih predpostavljenih pisala raznovrstne bogoslovske knjige,
ktere so jako izvrstne. Kakor pravi papeževo pismo, so njeni
spisi „pomočeni z roso nebeške modrosti, in napolnjeni z di¬
šavo pobožnosti, iz kterih se verni kristjani bogatijo in po
nebeški domovini hrepeneti učijo“. Zato so njeni spisi skoraj
v vse evropejske jezike prestavljeni. Lutrove knjižure so pa
pomočene z žolčem črnega sovraštva do katoliške cerkve in
so polne nesramne šaljivosti in jezične pohotnosti.

Sv. katoliška vera je bila sveti Tereziji najdražja in ne¬
precenljiva svetinja; neprenehoma je Boga hvalila, da je bila
v sv. katoliški cerkvi rojena. Bila je pripravljena za vsako
resnico sv. vere in tudi za najmanjši cerkveni obred stokrat
umreti. Luter nasproti niti moliti ni mogel, da bi zraven ne
klel sv. matere katoliške cerkve, v kteri je bil rojen, in da
bi ne zmerjal namestnika Kristusovega na zemlji. Resnice
sv. vere pa je spremenjal ali tudi zavrgel, kakor človek obleko
spremenja aii odloži, in najsvetejše cerkvene obrede je lahkomi¬
selno odpravil. Kako svitlo je pač lice svete Terezije v zgo¬
dovini katoliške cerkve, a kako umazana je podoba zavrže¬
nega Lutra!

i) Novi duhovni redovi in bratovščine,

413. Večina starejih duhovnih redov je po reformaciji
škodo trpela. Redovniki so ali samostane zapustili ali hu¬
dobno živeli in redovna pravila popolnem prezirali. Redovni
stan je bil zaničevan in zasramovan, meniško življenje je povsem
hiralo. Bog je tedaj zbudil novih vojskovalcev,_ kteri so ali
nove redove osnovali ali so poprejšnje reformirali.

O lazaristih, usmiljenih sestrah in o refor¬
miranih karmelitih  smo na svojem mestu že govorili.
Zdaj omenimo še kapucine,  ki so ostra redovna pravila
sv. Frančiška asiškega zopet v svojih samostanih upeljali. Na
Čelu jim je bil Matteo Bassi,  ki je bos hodil in špičasto
kapuco na svoji halji nosil, kot pravo obleko sv. Frančiška.
Papež Klement VII. jim dovoli brado nositi 1. 1528. Ka¬
pucini bi naj v vednem uboštvu živeli, ljudem besedo božjo
oznanovali, in se za spreobrnitev velikih grešnikov trudili.
Njihove cerkve in samostani naj bi bili bolj prosti in brez

110

vsakih lepotij; njihovo življenje hi naj na apostolsko uboštvo
opominjalo.

Oratorij  c e je ustanovil sv. Filip N eri.  Namen kon¬
gregacije, ktero je Gregor XIII. (1574) potrdil, je učiti ljud¬
stvo lepo krščansko živeti; pa precej so se poprijeli tudi viših
znanosti, v kterih so nekteri oratorijci dobro napredovali.
Redovniki niso bili po posebnih obljubah zvezani, vezala jih
je vez ljubezni. Ime imajo od oratorija ali molišča, v kterem
so se k molitvi in razlaganju sv. pisma zbirali.

Portugalec Janez od Boga  je upeljal v krščanski svet
„brate krščanske ljubezni 1 '.  Bratje so se zraven na¬
vadnih redovnih obljub še zavezali, bolnikom brezplačno streči.
Pavel V. je red potrdil, ki ima po svojih hišah navadno le
brate, ki niso mešniki; v vsakem samostanu bi naj bil le
eden duhovnik za duhovne potrebe. Pri nas imenujemo brate
krščanske ljubezni „u s milj ene brate".

Sv. Jožef iz Kalasanzeje  ustanovitelj p i a r i s t o v,
t. j. očetov pobožnih šol, v kterih so mladenče pobožnosti in
učenosti učili in so se v tem z jezuiti skušali, kteri bi več
opravili in pri tem delu več prospeha imeli. Ta red je Kle¬
ment VIII. 1. 1G00 potrdil.

Okoli sv. Angele Merici  se je zbralo v Bresciji blizo
70 pobožnih devic, ki so ubogim in bolnim stregle in mladino
podučevale. Angelo so si zbrale za predstojnico, a sv. Ur¬
šulo za patroninjo, in tako je nastal red „uršulinaric“,  ki
si je postavil za poglavitno nalogo, žensko mladež učiti. Pa¬
pež Pavel III. je 1. 1544 red potrdil.

Salezijanarice  je sv. Frančišk Šaleški 1. 1610 usta¬
novil; njegova duhovna hči, žlahtna gospa Frančiška
San tal,  mu  je pri tem bila na pomoč. Bolnim streči je
bila sprva njih poglavitna skrb; ko je pa Pavel V. 1. 1618
red potrdil, jim je še naložil odgojo otrok.

111

II. doba.

Od ^vestfalskega miru do vatikanskega cerkvenega zbora
(1648 — 1869).  — Veselo razvijanje katoliške cerkve
ned pagani,  — duševni loj med katoličani in prote¬
stanti,  — čas skritih sovražnikov katoliške cerkve,  —
čas očitnega puntanja zoper postavo in veljavo,  — po¬
svetni knezi segajo za cerkvenim imetjem.

I. poglavje.

Razširjanje sv. cerkve.

Uvod.

414. Lutrova vera je že vso Evropo poplavila, ko kato¬
liška cerkev stopi na noge in jo krepko nazaj zavrne; pro¬
testantizem se je le tako dolgo širiti zamogel, dokler se cer¬
kev božja ni ohrabrila ter oprla na svojo božjo molk Vojsko¬
vodja Holofem si je bil svoje dni popolnem svest svoje zmage.
Brez skrbi je jel in pil in je opijanjen ležal na svoji postelji
ter trdno spal. A Judita je bedela, srčno je stopila k nje¬
govi postelji, je potegnila med iz nožnice, je prijela lase nje¬
gove glave, in je rekla: „Potrdi me, o Gospod Bog v
tej uri“,  in odsekala mu je glavo. Tako je bil protestan¬
tizem ves omamljen od velikega uspeha, s kterim se je širil;
a ko mu je na pot stopila cerkev božja, kteri je božja moč in
pomoč obljubljena do konca sveta, ga je hitro premagala.

Začetkom najnovejše dobe cerkvene zgodovine, ktero zdaj
razlagati začnemo, je bil protestantizem veliko a mrtvo truplo
Holoferna. Z mečem tedaj izvoljenega ljudstva božjega ni
mogel več napadati, a v mrtvem telesu njegovem se je za¬
redilo mrčesa brez broja, to je, iz protestantizma se je iz¬
cimila cela rajda verskih strank; in ker so po dolgotrajnem
boji tudi katoliške roke nekako opešale, se je ta mrčes za¬
redil ter strup mrtvega trupla razširil skoraj po celem svetu,

112

cel6 tje v novi syet, kjerkoli mu je pač obnebje dobro sodilo
in ozračje ugajalo. Ko se je tedaj katoliška cerkev vnovič
zoper protestantizem vojskovati začela, se ni več vojskovala
s telesno njegovo močjo, ampak zdaj se je borila v duševnem
boji s strupenimi nasledki in posledicami, kteri so se iz Lu¬
trovih napčnih načel sami iz sebe porodili in tedaj prikazati
morali.

Protestanti so vzeli papežu in duhovstvn oblast, in sploh
niso pripoznali veljave duhovne oblasti ali auktoritete, da se
latinske besede poslužimo. Vendar so na drugi strani sami
spoznali potrebo take oblasti, ker so duhovno oblast prisodili
posvetnim vladarjem. To je posvetni gosposki dopadalo: kdo
nima veče oblasti rajši od manjše? Toda zdaj je ljudstvo
reklo, da nobena oblast nima svoje veljave od Boga, tudi po¬
svetna ne, ampak oblast ravno tako posvetno kakor duhovno
dajo oblastniku ljudje, in mu jo torej tudi zamorejo odvzeti.

Božja  veljava cerkvene oblasti je pa ravno podlaga, na
kteri trdno stoji cerkev, in božja  veljava posvetne oblasti
je steber, na kterem slonijo države, da ne propadejo. Ko so
torej protestanti in tudi nekteri katoliški duhovni in posvetni
mogotci začeli cerkvi ta trdna tla podmikati in ob tem moč¬
nem stebru države majati, se je morala začeti in se je res
začela prekucija v cerkvi in državi. Nastala so med so¬
vražniki cerkvene oblasti tajna društva, ki so se trudila naj¬
prej altar prevreči, a potem tudi prestolu niso marala priza¬
nesti. Apostolsko stolico v Rimu so na vsak način ponižali;
red jezuitov, ki je rimsko stolico krepko podpiral, so zatrli.
Pri tem delu so jim bili zaslepljeni posvetni knezi podporniki,
a tega niso premislili, da bode zdaj prišla vrsta tudi na nje
in bode šlo tudi njim za glavo. Red se zamore le takrat
bodi si v cerkveni, bodi si v državni družbi ohraniti, ako so
ljudje prepričani, „daje ni oblasti, kakor od Boga“.

Ako pa niti cerkvena niti posvetna oblast ne velja, po¬
tem se človeku ni treba brigati ne za cerkvene zapovedi, ne
za državne postave, in na ta način je moralo nravno življenje
naglo propadati.

Za svitlo lučjo sv. vere ljudje niso marali hoditi, vodilo
jih je borno svetilo njihove pameti. Papeži, cerkveni zbori
in cerkveni učeniki so prišli ob svojo veljavo, zdaj so po¬
svetni modrinjaki, mogočni državniki in vihrasti bogoslovci
postali veljaki, ki so napisali celo vrsto knjig in knjižur, po
kterih so svoja prekucijska in krščanstvu nasprotna načela na
velika usta oznanovali.

113

Po hudem hoji je katoliška cerkev vendar zopet zmagala
in je božjo veljavo cerkvene oblasti ravno takrat najbolj utr¬
dila, ko so njeni sovražniki mislili, da so jo že zmagali. To
se je zgodilo na vatikanskem vesoljnem cerkvenem zboru leta
1869, ko je proglasila nezmotljivost papeževo  za ver¬
sko resnico. Kakor velikan, ki si je svest svoje čeznaravne
moči, se je takrat rimski stol otresel svojih sovražnikov, ki
se zdaj v prahu vijejo, in ničesar storiti ne morejo, nego da
iznenadeni prah grabijo in v njega mečejo.

415. Da bi misijonarji po širokem svetu ne delali vsak
na svojo roko, ampak da bi se misijonsko delovanje nekako
uredilo, je papež Gregor XV. 1. 1622 v Kirnu ustanovil skup¬
ščino ali kongregacijo za razširjanje sv. vere (po latinsko:
propagando). Propaganda je velikanski zavod, ki kot najviša
duhovna oblast vodi vse misijone po celem svetu, in ki zdr-
žuje semenišče, v kterem se misijonarji iz vseh narodov in
2a  vsa ljudstva odgojujejo. Enaki namen, kakor propaganda
v  Rimu, ima semenišče za zunanje misijone, ktero so 1. 1663
v Parizu osnovali, in ktero se pred vsem za spreobrnitev
izhodne Indije trudi. Bilo je še vedno izvrstnih misijonarjev in
Dlih pastirjev; tudi se je misijonarjem novo polje odprlo, ko
s ° 1. 1601 Avstralijo,  peti del sveta, našli; vendar pa
moramo priznati, da je v 17. in 18. stoletji večina misijonov,
m so se bili popred že lepo razvili, popolnoma propala. To
So  zakrivili deloma samopašni in lakomni Španjolci in Por¬
tugalci, deloma protestantski Hollandci in Angleži, ki so de¬
lovanje katoliških misijonarjev motili in zavirali, in druge
krivoverske stranke, ki so misijonarjem nagajale; deloma pa
tudi nesrečni prepiri med misijonarji samimi, in slednjič za¬
tiranje očetov jezuitov, kterim moramo med misijonarji vsa-
kako prvo mesto priznati.

Še le v 19. stoletji se je stanje misijonov zopet zdatno
boljšalo. Po francoski prekuciji se je namreč v katoliški
cerkvi vzbujalo novo življenje: bilo je mlado jutro po viharni
strašni noči. Ked jezuitov je bil zopet upeljan, več novih
re dov si je misijonski posel izvolilo, ki so se s starejimi re¬
dovi in svetnimi duhovniki poganjali za sveto reč ter se ž
ujimi skušali v apostolskem poslu. Da odgojž več in vrlih
misijonarjev, so ustanovili nova semenišča; v Rimu za Se¬
verno in Južno Ameriko, v Milanu za Vzhodno Indijo, v
Sriisselu za Kitajsko, na Angleškem za spreobrnitev zamor¬
cev, in v Steylu na Nizozemskem. Imenujemo še apostol¬
ske šole“, ki jih je jezuit Torasta uvedel, in ktere na Fran-

Zgodovina sv. kat. cerkve. III. 8

114

coskem in cel6 y Ameriki veselo napredujejo; v njih odgo-
jujejo mladeniče za misijonsko delo.

Ker pa ne more vsak na misijonsko polje delat iti, a bi
vendar rad nekaj k razširjanju sv. Kristusove vere pripomogel,
za tega voljo so se v katoliški cerkvi združili verni kristjani,
ki misijonarje ali z molitvijo ali z denarji ali z obojim podpi¬
rajo, spominjajoč se besed Jezusovih: „P rosite Gospoda
žetve, da naj pošlje delavcev v svojo žetev"-

Tako podporno društvo za katoliške misijone je leta 1822
ustanovilo dvanajst vrlih mož v Lyonu  na Francoskem;
samo 1. 1845 je to društvo dva milijona goldinarjev nabralo.
Isti namen ima društvo sv. Leopolda  na Avstrijanskem;
društvo sv. lu do vi k a na Bavarskem, društvo sv. Fran¬
čiška Ksaverija  v Aachenu, društvo sv. Bonifacija
v Paderbornu. Leta 1843 je škof Forbin Janson na Fran¬
coskem ustanovil društvo sv. Detinstva Jezusovega,  ktero
je že veliko milijonov goldinarjev za odkup paganskih otrok
nabralo.

Razširjanje sv, cerkve

a) v Aziji.

416. Na Kitajskem  je koncem 17. stoletja vspešno
delovanje misijonarjev zaviral prepir o kitajskih  obredih.
Kitajci namreč imajo navado, da se ob odločenih dneh v so¬
bani pred deskami, na kterih so napisana imena njihovih
rajnih, na tla vržejo ter jim kadilo zažigajo in tudi živali
kolejo, ktere potem pri skupnem obedu povžijejo. Jezuiti so
te in še nektere druge obrede pripustili, ker krščanski Ki¬
tajci baje s tem ne skazujejo svojim mrtvim božje časti, am¬
pak se ž njimi svojih rajnih samo s častjo spominjajo, kakor
postavim mi vence na rakev svojih rajnih polagamo. Domi¬
nikanci pa so bili odločni nasprotniki teh obredov, češ, da so
preveč slični malikovanju. Celih 100 let je ta prepir motil
delovanje misijonarjev. Tudi o tem se misijonarji dolgo niso
mogli zediniti, s kterim izrazom bi v kitajščini Boga in presv.
Trojico imenovali, ker kitajski jezik pogreša primernih izrazov.

Papež Benedikt XIV. je 1. 1742 določil, da misijonarji
kitajskih obredov nikakor ne smejo trpeti. Zavoljo tega se je
na Kitajskem jelo hudo preganjanje. Cesar Kienlong  je
zatiral vse kristjane; L 1747 je storilo pet dominikancev,
1. 1784 troje jezuitov mučeniško smrt; število drugih mu¬
čenikov in spoznovalcev ne vemo, a bilo je ogromno; med

115

njimi so bili tudi sinovi cesarske rodbine, imenitne gospe in
otroci, ki so se srčno nosili, kakor nekdaj prvi kristjani. Po¬
sebno krvavo je bilo preganjanje leta 1815, v kterem je apo¬
stolski namestnik Dufresse  in več tisoč kristjanov zaslužilo
niučeniški venec. Tudi 72 letni lazarist C let in duhovnik
Chen,  kitajski domačin, sta morala grozovito smrt za Kri¬
stusovo vero storiti. Za cesarja Taokuanga  so imeli krist¬
jani sprva mir; toda že 1. 1839 so v mnogih pokrajinah krist¬
jane začeli preganjati. L. 1840 so lazarista Perb oyre-j  a
PO grozovitih mukah zadavili, a poprej je še moral gledati,
kako so pet kristjanov pred njegovimi očmi ob glavo djali.

Ko so Kitajci pod cesarjem Hienfong-om  zoper po¬
godbo ravnali, ktero so s Francozi sklenili, in so celo fran¬
coskega misijonarja Chapledaine-ja  na nečloveški način
umorili, tedaj se združeni Francozi in Angleži peljajo na
ladjah po velikih rekah noter v deželo in 1. 1860 poglavitno
mesto Peking vzamejo. Kitajci so katolikom morali vrniti
stolno cerkev in še štiri druge cerkve. Na Kitajskem je bilo
takrat blizo en milijon kristjanov v treh škofijah in devetih
apostolskih vikarijatih. Dasiravno je vlada kristjanom veče
pravice podelila in zabranila preganjanja, so vendar posamezni
mandarini po deželi kakor poprej kristjane na vsak način mu¬
čili in jim krivico delali, česar pa vlada ali ni hotela videti,
ali ako je videla, menda vselej ni mogla zabraniti. Tu in
tam so se Kitajci tudi očitno zoper Evropejce vzdignili ter
jih pomorili, a ne da bi jih kitajska vlada zavoljo tega odločno
kaznovala. Tako se je zgodilo 21. jun. 1874 1. očetoma la¬
zaristoma in desetim usmiljenim sestram in še nekterim tuj¬
cem v Tientsinu.  Mesto Tientsin stoji ob reki Peho-tu.
Misijonski hram lazaristov je stal na levem bregu Pehota, a
ravno nasproti, na desnem bregu reke, so stanovale v majhni
hiši usmiljene sestre, ki so oskrbovale bolnišnico in sirotišče.
^e mesca maja so se slišali glasovi zoper sestre, in lazariste,
ki so Evropejce iznemirjali. Najhujši so bili kitajski učenjaki,
kterih je bilo prav mnogo v Tientsinu, ki so »evropejske hu¬
diče “ iz celega srca črtili. Kitajci so govorili, da otroci pre-
minjajo; služabniki misijonarjev jih neki. lovijo., potem jih
sestre morijo, jim srce in oči izderejo, iz kterih pripravijo
prah, s kterim ljudi tako očarajo in omamijo, da se njim ne-
hotč vdati morajo. Nektere može so sodniki tako dolgo na
nateznici mučili, da so slednjič pričali zoper misijonarje, da
so jim res dajali praške, s kterimi so. očarali otroke. 21. jun.
pridejo mandarini misijonske hiše preiskovat. Ne najdejo ni-

8 *

116

česar, kar M zoper očete lazariste pričalo, zarad tega nevoljni
odidejo, a ne da M pomirili ljudstvo, ki je že komaj čakalo
trenutka, da bi se znosili nad tujci. Lazaristi odprejo svojo
hišo, da se ljudstvo samo prepriča, da nič hudega ne skri¬
vajo. Takoj je navrelo toliko kričačev v hram, da sta laza¬
rista precej sprevidela, da je zdaj vsega konec. Pobegneta v
cerkev in se tam drug drugemu spovesta. Komaj se je to
zgodilo, že so vdrli skoz cerkvena vrata. Lazarista se skri¬
jeta v žagred, in ko ju tudi tukaj zasledijo, poskačeta iz okna
na dvorišče, kjer se skrijeta. Toda tukaj ju puntarji zasa¬
čijo, s sulicami prebodejo in z meči posekajo, mrtva trupla
pa v reko pomečejo.

Yse to se je godilo na levem bregu reke, dokler je hiša
usmiljenih sester, kakor smo omenili, na desnem bregu Peho-ta
stala. Kitajska vlada bi tedaj med tem sestre prav lahko
obranila, ako bi hotela; toda ravno sestre so imele največ
protivnikov, ker sestre bi po svojem delovanji Kitajce lahko
najprej prepričale, da Evropejci nimajo zlobnih namenov za
deželo. Tudi sestre same bi se lahko rešile, a kaj bi se po¬
tem zgodilo z njihovimi sirotami, in kaj hi potem začeli nji¬
hovi kitajski bolniki? Puntarji hišo zapalijo in vrata vlomijo.
Drhal vidi prednico sester pred seboj, ki se jim je na pot
postavila; v tem hipu jo zadene sulica, in meči jo hitro po¬
bijejo. Ostale sestre razbežijo v kapelo in v vrt, pa v kratkih
trenutkih so tudi sestre posekane in umorjene. Moje pero
se brani vse popisati, kako so divjaki ž njimi ravnali. Naj¬
prej so jim oči iztaknili in še le potem so jih umorili. Neki
morilec je odsekal sestri roko in je ž njo udaril neko siroto
rekši: „Grlej, kako te tepe tvoja mati 1 '; sirote so namreč

sestre za matere klicale.

Vkljub vsemu preganjanju pa se vendar sv. cerkev v tem
neizmernem kraljestvu zrniraj lepše razvija. L. 1874 je de¬
lalo tukaj 500 evropejskih misijonarjev in 200 domačih du¬
hovnikov. Tukaj se skušajo razni redovniki, svetni duhovniki
in društva med seboj; posebno je pa imenitno društvo sv.
Detinstva Jezusovega, ki je že veliko sto tisoč zapuščenih
in izpostavljenih otrok nakupilo, ktere potem v lepo ure¬
jenih sirotiščih odgoji in posebno pridne ali za katehete ali
tudi za duhovnike odloči; med nunami se že tudi Kitajke
nahajajo.

417. Na polotoku Koreji  so krščanstvo zasejali vojaki ja¬
ponskega cesarja Tajkosame, ki je koncem 16. stoletja polotok
pokoril. Prvi misijonar v tej deželi je bil mladi Korejec Li,

117

ki je v Pekingu kristjan postal in je potem koncem 18. sto¬
letja svojim domačinom z velikim uspehom sv. vero ozna-
noval. Kmalo so se napotili tudi drugi misijonarji novega
vinograda obdelovat, pa tudi s svojo krvjo močit. L. 1801 so
200 kristjanov na nateznicah grozovito mučili in jih veliko
Pobili; 1. 1827 so vse duhovnike do zadnjega umorili. Novi
pastirji so dolgo iskali priložnosti, da so zamogli zopet pre¬
stopiti meje in razkropljene ovce znova poiskati in zediniti.
L. 1839 se je začelo novo preganjanje; apostolski vikar Im-
b e r t, vsi misijonarji in sto kristjanov je umrlo mučeniške
smrti. Na kitajski meji, črez ktero so misijonarji v deželo
prihajali, so zdaj tem skrbneje čuvali. Toda „Beseda božja
ni uklenjena 44 ; če misijonarjem tudi s silo usta zapirajo,
krščanska vera se vkljub krutemu preganjanju vendar širi. Ko¬
reja šteje prav toliko mučenikov, kolikor je imela misijonarjev.
Nikdar ne moremo prehvaliti stanovitnosti in junaštva, s ktero
Umirajo Korejci za sv. vero.

418. Na Japonsko  zemljo 200 let nobeden Evropejec
ni smel stopiti; edini Hollandci so kupčevali z Japonci, pa
le pod sramotnim pogojem, da so s prvim korakom stopili
na križ in še le z drugim na Japonsko zemljo. To je tra¬
jalo do 1. 1857, kterega so Hollandci z Japonci novo pogodbo
sklenili, v kteri so prejšnji bogokletni pogoj opustili. Počasi
so se tudi Francozi, Angleži, Kusi in Amerikanci z Japonci
tako pogodili, da jim niso več zapirali svoje dežele.

Kako se je med tem na Japonskem kristjanom godilo?
V tem dolgem času krščanska vera v deželi ni popolnoma
zaspala; svet namreč nima takih zaprek, kterih bi krščanska
ljubezen ne premagala. Začetkom 18. stoletja je neka ladja
na japonskih obalih izkrcala laškega duhovnika, ki je iskal
kristjane po deželi in jih je tudi našel. L. 1749 so se trije
jezuiti v deželo utihotapili; eden izmed njih je moral celih
deset let na hollandski ladiji za kuharja služiti, preden se je
zamogel ukrasti v deželo. Japonci v. tem času kristjanom
nikakor niso prizanašali, ako so jih pri službi božji dobili.
Okoli 1. 1800 so gnali 70 kristjanov na sodišče. Vsi so nosili
rožne vence okoli vrata. „Vrzite to reč od sebe in le z eno
besedico se odpovejte veri 44 , jim prigovarja sodnik. „Tega ne
storimo 4 ', je bil vseh odgovor. Na to jim glave odsekajo, njih
trupla pa v morji potopijo. L. 1856 so blizo mesta Nagasaki
^0 kristjanov v ječe pozaprli; deset jih je precej konec vzelo,
tako hudo so v ječi z njimi ravnali; onih dvajset so za leto
dni sicer izpustili, pa kakošne so bile reve. Z gladom in z

118

žejo so jih bili mučili, z "biči pokorili, jim ude izpehnili, jim
nohte potrgali in jih pod težko kamenje polagali, vendar tako,
da jih niso popolnem zadušili.

Ko je hila Evropejcem od 1. 1859 prosta pot v deželo,
je bil Girard  imenovan za apostolskega namestnika ali pro-
vikarja za Japonsko. Apostolski namestnik je postavil ka¬
pelico, ki je bila sicer samo za Evropejce namenjena, kamor
pa so tudi pagani in skriti domači kristjani kupoma od vseh
strani zahajali. Ko so misijonarji deželo bolj spoznali, so
skrite kristjane na Japonskem precenili na dve tisoč. To ve¬
selo vest slišavši so se sv. oče Pij IX. veselja razjokali.

Kristjani pa so se v deželi na tak način vzdržali, da so
si nekdajšnji misijonarji s posvetnimi kateheti pomagali, ker
jim je duhovnikov manjkalo. Koliko več so takih katehetov
dobili, tem ljubše jim je bilo, in ti so širili sv. vero, delili
sv. krst in so zopet druge katehete postavljali, ko je bila mi¬
sijonarjem pot v deželo zaprta. Da bi kakovi krivi preroki
kristjanov ne prekanili, so jim stari misijonarji naročili, da
naj na vsakega, kteri se jim bode za pastirja ponujal, po¬
stavijo troje vprašanj: imaš li otroke (si oženjen) ? spoznaš
rimskega papeža za najvišega pastirja? častiš Marijo, božjo
porodnico?

419. Toda že 1. 1867 so v Japanu zopet začeli krist¬
jane preganjati. Kolikor manje so se kristjani skrivali, toliko
bolj so se kazali njihovi sovražniki. Ko se je rodbina neke
krščanske žene v dolini Urakami branila bonca (domačega
paganskega duhovnika), da bi za rajnko obhajal paganske
mrtvaške obrede, je japonska vlada zaprla blizo dve sto krist¬
janov, ktere so potem na nateznici strašno mučili, in le tiste
so izpustili, kteri so se krščanski veri odpovedali. Obžalujemo,
da so nekteri premagani od strašnih bolečin, zatajili svojo
vero, a zopet smo veseli slišati, da je večina njih svoj greh
spoznala in potem stanovitna ostala do konca.

L. 1868 izideta dva cesarska ukaza, ki vsem domačinom
strogo prepovedujeta h krščanski veri pristopiti. Zopet so
vjeli 114 kristjanov, ki so bili sami gospodarji, ter jih na¬
basali na ladje in so je deloma peljali v prognanstvo, deloma
pa so jih v ječe pozaprli. Jetniki so na glas sv. rožni
venec molili in so bili tako veselega lica, da so eel6 pagani
rekali: „kristjani niso hudodelniki“. Nekega kateketa so djali
kar na raženj, kakor nekdaj sv. Lovrencija, in dasiravno so ga
pri živem telesu pekli, je vendar stanoviten ostal ter je na¬
ročal svojim domačim: „Vsi skupaj prosimo od Boga milosti,

119

da Gospodu stanovitni ostanemo. Kar se mene tiče, lbodite
potolaženi; da si je moje telo velika rana, so moje bolečine
vendar manjše, kakor vi mislite; Bog mi je na pomoč prišel 1 *.
Sam peklenščak je menda zmislil novo muko, s ktero so
tukaj kristjane mučili. Ako kristjani paganskim sodnikom
niso po volji odgovarjali, morali so na kalana polena poklek¬
niti, a potem so jim na ledja devali težke kamenite plošče
tako dolgo, dokler niso povoljno odgovorili. Na ta način so
trem možem in neki ženi noge zdrobili, a pri vsem tem so
ostali stanovitni. Nektere so bili z železnimi šibami, drugim
so v usta živ ogelj devali, ali so jih na rokah in nogah za¬
vezane in nage na zamrznjene ribnike izpostavili, kjer so jim
le enkrat na dan nekaj gnjilega sadil jesti dali. Pozneje tudi
ženam in otrokom niso prizanesli; tudi nje so prodajali v
sužnost. Ko so mladenči in deklice stopili na ladje, so se
pokrižali in so svoje glave ovili v bele rutice, ktere so pri sv.
krstu prejeli ter so tako svetu pokazali, da hočejo svoji krstni
obljubi do smrti zvesti ostati. Evropejci, ki so videli ta
prizor, so bili do solz ganjeni.

Začetkom 1. 1870 so evropejski poslanci začeli odločno
ogovarjati zoper tako nečloveško ravnanje s kristjani. To je
nekoliko pomagalo , pa dosti ne; tudi poslanci namreč med
seboj niso bili edini, in zato so se krvavi prizori tu in tam
ponavljali.

420. Dandanešnji so za japanske kristjane napočili mir¬
nejši časi, toda katoliška stvar vendar le počasi napreduje.
Tega so krivi malomarni kristjani, ki so se tam naselili, ki
domačine pohujšujejo; tega so krivi protestantski pridigarji in
pravoslavni popi, ki katoliško reč na vso moč zavirajo. Za
tega voljo prav piše provikar Petitjean:  „Ako nam Bog ne
pomaga, se tukaj na Japonskem nimamo ničesar nadjati, a
vsega se bati“.

b) v Indiji.

421. Prvim škofijam, ktere so katoliški misijonarji v
Prednji in Zadnji Indiji ustanovili, je bila portugijska vlada
patron, ker so Portugalci v teh deželah prvi imeli svoja po¬
sestva. Patron pa je začetkom 17. stoletja škofije vedno
slabeje oskrboval in duhovnikom plačo bolj in bolj krčil, tako
da ga je papež moral ostro opominjati na njegove dolžnosti.
Zraven tega so Portugalci zgubljali od leta do leta več in
več svojih posestev in tedaj tudi svoj upliv v tistih deželah,

i

120

nasproti pa so si Angleži do leta 1750 prisvojili veliko tistih
dežel in so ustanovili mogočno državo. Ker tedaj Portugalci
od ene strani svojih dolžnosti do Škofij niso spolnovali, od
druge strani pa Angleži niso trpeli, da bi portugijski Škofi
njihovim podložnim zapovedovali, zatorej je papež za tiste
kraje, ktere so si Angleži pridobili, imenoval neodvisne apo¬
stolske vikarje ter jih tako odtegnil oblasti škofov. Škofom je
to nekako težko dejalo, in niso se po vsem ravnali po papeževih
ukazih, in papež jim je moral s kaznijo pretiti. Da take raz¬
mere za katoliško reč niso bile ugodne, vsakdo lehko spre¬
vidi. Poleg tega pa se med jezuiti in drugimi misijonarji,
ki so tukaj delovali, vname prepir zavoljo malabarskih
obredov. Jezuiti so namreč nektere paganske obrede, ker so
jih za nedolžne smatrali, trpeli pri novih kristjanih, a ne¬
ktere krščanske obrede, kteri niso ravno neobhodno potrebni
in nad kterimi so se Hindusi (tamošnji domačini) najbolj
spodtikali, so opuščali. Drugi misijonarji, posebno kapucini,
pa takega ravnanja niso odobravali in so v Eimu jezuite to¬
žili , da v krščansko vero mešajo paganske obrede. Papež
Benedikt XIV. je konečno 1. 1744 malabarske obrede ostro
prepovedal ter misijonarje zavezal, da ga na tanjko ubogajo.

Daši je tudi ta prepir vspešno delovanje misijonarjev
zaviral, so vendar tudi v tem času nekteri misijonarji veliko
opravili. Jezuit Lainez,  ki je v Indiji nad 30 let sv. vero
širil, je več kakor 50.000 malikovalcev krstil (f 1715). Oče
Martin,  kterega so zvali „ mučenika ljubezni“, je znal skoraj
vse indijske jezike govoriti, in oče Bouchet  je krščence
vedel tako navdušiti za sv. vero, da bi šli kar v ogenj za njo.

Ker je portugijska vlada kot patron indijske škofije tako
zanemarjala, da so si nekteri škofi morali kruha prositi, za¬
torej je papež Gregor XVI. 1. 1838 nektere škofije zatrl, le
nadškofija Goa in škofija Mokao  bi naj ostale, a tudi nju
oblast bi se naj raztegala le na portugijsko zemljo. Zoper
to prikrajšanje je protestiral novi nadškof Goaski in tudi škof
Mokaoski, in tako je nastal indijski razpor, ki zopet ni bil
kaj prida za krščansko stvar. Še le v najnovejši dobi so tam
za sv. vero napočili lepši dnevi. Izračunili so , da je bilo
1. 1875 v Prednji Indiji nad en milijon kristjanov in več kakor
tisoč duhovnikov.

422. Ko so na otoku Ceylonu  Hollandci gospodarili,
se je misijonarjem tam hudo godilo; na boljem so bili, ko
so Angleži otok vzeli. Na otoku sta od leta 1849 dva apo¬
stolska vikarja postavljena, v Jaffni in Columbi. Kristjane

121

domačine hvalijo zavoljo njihove gorečnosti in zavoljo njihove
velike darežljivosti za cerkvene potrebe. Ceylon šteje nad dva
milijona prebivalcev, med njimi je blizo deseti del kristjanov.

423. V Zadnji Indiji  je bilo posebno v Tongkin-u
začetkom 17. stoletja že lepo število kristjanov. Tongkinška
mlada cerkev je pravi biser v venci Kristusove neveste, in
lepo ime tonkinških kristjanov že slovi po vsem krščanskem
svetu. Tongkinška cerkev trpi že nad dve sto let strašno pre¬
ganjanje; sto in sto kristjanov je že prelilo kri za sv. vero.
A čem več krščanskih vojakov meč pomori, tem več novih
kristjanov njihova srčnost privabi, in vse prizadevanje zagriz-
Ajenih sovražnikov in vsa njihova hudobija kristjanov ne more
iztrebiti iz dežele.

Začetnik misijonov v Tongkinu je bil oče Rhodes,  ki
je 1. 1627 prišel v deželo. Njegovo delo je veselo napredo¬
valo. Kralj mu ni le dopustil svobodno sv. vero oznanjevati,
ampak mu je tudi v poglavitnem mestu postavil cerkev in hišo.
Taka gnječa je bila okoli blagovestnika, da je po štiri in še
večkrat na den pridigoval in da je cele noči krščence pod-
učeval. Že prvo leto jih je 1200 krstil, med njimi 200 ma¬
likovalskih duhovnikov, ki so potem postali goreči apostoli
Kristusove vere; eden sam mu je 500 paganov pripeljal, ki
so za sv. krst prosili. Iz kraljeve rodbine se je spreobrnila
sestra kraljeva in sedemnajst njegovih najbližnjih sorodnikov.
To je bil lep začetek, kakor je lepo mlado jutro; toda po
veselem jutru so začeli vzhajati črni oblaki, ki so naznanjali
hudo uro.

Naenkrat prepove kralj oznanovanje krščanstva. Misijo¬
narji so zamogli le na skrivnem in po noči delati. Rhodes
je pred vsem skrbel za to, da si je izredil dobrih domačih
katehetov. Kateheti so bili misijonarjem desna roka, so jim
nadelavali pot do src paganov, so podučevali krščence, so v
sili tudi krščevali in so krščanske občine vladali, kedar so mi¬
sijonarji odpotovali, ter so kristjane v cerkvah zbirali k skupni
molitvi in k poduku. Dasiravno je kralj nove ukaze zoper
krščansko vero izdal, so se kristjani vendar tako množili, da je
papež Aleksander VIL 1. 1658 imenoval prvega apostolskega
vikarja za Tongking. L. 1677 je razdelil Tongking na dva vi-
karijata. Zahodni  vikarijat so oskrbovali najbolj francoski
duhovniki iz pariškega semenišča, v vzhodnem vikarijatu pa
so se očetje dominikanci pokazali goreče misijonarje.

L. 1696 in 1712 je cesar izdal nove postave zoper krist¬
jane. Cesarski ukazi so terjali, da se krščanstvo popolnem

122

zatere, da ne bode niti sledu več krščanske vere v deželi.
Kdor je misijonarja ovadil, dobil je lepo plačilo. Kristjanom,
kteri se nočejo veri odpovedati, naj se naloži denarna kazen,
naj se jim glava obrije in naj se jim na lice vžge posebno
znamenje, da jih ljudje že od daleč spoznajo. To je bila huda
nevihta, ki se je izlila nad tonkinško cerkev. V vzhodnem
vikarijatu je izmed 164 cerkev ena edina ostala. Več sto
kristjanov so na nateznici grozno mučili ter jim meso raz
živega telesa trgali, a vere jim niso mogli iztrgati iz srca.
Preganjanje še le takrat nekoliko preneha, ko je Bog deželo
z ostrimi šibami pokoril. Huda povodenj, strašna lakota in
grozen pomor je pagane vsaj za nekaj časa streznil. Kralj
sam je poskusil s postom in daritvami nebesa potolažiti.

V osemnajstem stoletji slovi med tongkinškimi misijonarji
dominikanec o. Gil.  Stopil je na tongkinška tla 1. 1735, ko
je preganjanje bilo ravno v najhujšem tiru. Gil se je po
dnevu skrival, a po noči je širil božje kraljestvo ter tolažil
nesrečne kristjane. Spreobrnil je veliko paganov. Slednjič ga
neki malikovalski ogleduh ovadi. Precej ga primejo, ker bolan
misijonar ni mogel pobegniti (1737). V poglavitnem mestu
Ketschu,  kamor ga zapeljejo, mora težke verige nositi v
globoki mokri ječi sred največih razbojnikov; peščica riža je
njegova vsakdanja hrana. Po dolgotrajni mrzlici je tako
oslabel, da je 15 dni v ječi v nekem kotu ležal in se niti
več ganiti ni mogel.

Z denarjem, s kterim se da v Tongkinu, kakor tudi drugje,
marsikaj opraviti, mu kristjani vendar toliko svobode kupijo,
da je sem ter tje prosto hodil, ali tudi v hiši, ki je stala tik
ječe, stanoval. Vsi, tudi pagani, so občudovali blagega trpina,
in zarad tega je tudi v poglavitnem mestu bilo njegovo delo¬
vanje jako uspešno. Pa reč se je zopet na slabše obrnila.
Vojaki so bili tudi misijonarja o. Leziniano  prijeli, ravno
ko je bil pri sv. meši kruh in vino posvetil. Misijonar je
imel še toliko časa, da je sv. hostijo povžil, a kelih so divjaki
prevrgli in presv. kri na strašen način onečastili in oskru¬
nili. Oba misijonarja sta v eni in isti ječi zdihovala, ko so
o. Gila na smrt obsodili. Zdaj so pagani v ječi gledali pri¬
zor , kterega pač niso razumeli. O. Gil je bil ves vesel, da
je tek dokončal in da bode kmalo z Jezusom združen; a o.
Leziniana je bil celo pobit in otožen, ker mu sreča ni bila
toliko mila, da bi dobil mučeniški venec. Toliko mu dovolijo,
da tovariša spremlja na morišče. Komaj dospejo do vrat kra¬
ljeve palače, ko se tudi o. Leziniani oznani smrtna obsodba.

123

n  Hvala Bogu!“ je rekel s krepkim glasom, in mučenca se ve¬
sela objameta. Na morišči drug druzega odvežeta grehov in
srčno ponudita rabeljnu glavi, da ji odseka (1745).

424. V Cochinchini  je imelo krščanstvo v obče
prav tisto osodo, kakor v Tongkinu. Med misijonarji tukaj
slovi ime jezuita Borrija.  Po dolgotrajnem puntu koncem
18. stoletja je anamski  cesar Dschalong Tongkin in Co-
chinchino združil pod svojo oblastjo.

V državi Anam je bilo že blizo pol milijona kristjanov,
ko se za krutega in pohotnega cesarja Minhmenha  vname
novo preganjanje.

Cesar ni imel nobenega vzroka kristjanov preganjati, ker
kristjani so vselej in povsodi tudi najboljši državljani. Toda
že sv. pismo pravi, da luč ne more tovaršije imeti s temo,
in tako tudi cesar Minhmenh, ki je bil sin teme, ni mogel
prenašati v svoji deželi svitle luči sv. evangelja, ampak je
sklenil, to luč za vselej ugasiti. Njegovi podložni so mu
morali pisma pošiljati, v kterih so cesarja prosili, da naj
novo vero v svoji državi zatere. V daljavi se je tedaj že
bliskalo, nevihta se je naglo bližala. Cesarski list, kterega
je izdal 1. 1825, je vabil vse inostranske misijonarje na ce¬
sarski dvor, da cesarju nektera pisma, ktera je baje iz Ev¬
rope dobil, prestavijo. Misijonarji so takoj zapazili zanjko,
ktero jim je cesar nastavil, in niso slina cesarski dvor; tako
je zviti lisjak, prav tiste sorte kakor nekdaj Herod, ostal na
cedilu. Kakor povodenj ne pride naenkrat, ampak nevarnost od
ure do ure raste, ravno tako so cesarski ukazi drug za drugim
sledili, in vsak je kazal veče sovraštvo do kristjanov. Kakor
drugod zverino zasledujejo, tako so v Anamu misijonarje lo¬
vili. Najprej zasačijo vojaki apostolskega vikarja Delgado-ja
in ga zaprejo v tesno kletko. Bil je 84leten starček; nje¬
gove moči so opešale, umrl je v ječi. Še le po njegovi smrti
je došel ukaz, naj ga ob glavo denejo. Beriči so cesarja
ubogali, ter že mrtvemu truplu glavo odsekali. Za apostol¬
skim vikarjem je bilo zaporedoma v‘eč drugih inostranskih in
domačih misijonarjev obglavljenih, ki so v Tongkinu trideset
do štirdeset let poslovali kot misijonarji. Najprej so udarili
po pastirjih, a potem so prišle tudi ovce_ na vrsto. Le ne-
ktere prizore iz tega strašnega preganjanja objavimo, da se
prepričamo, da je sv. vera res čeznatorna čednost, ker daje
kristjanom večo moč, kakor jo ima človek po svoji natori,
ker ubog človek bi iz lastne natorne moči nikdar toliko pre¬
stati ne mogel.

124

Neki mandarin, ki je zavoljo svoje krutosti posebno bil
na glasu, imel je med svojimi vojaki kristjane. Ta je velel
20 križev na cesto položiti in potem je zapovedal vojakom v
vrsti naprej stopati, da bi tako križe pohodili. Vojaki so
rekli, da dajo kri iu življenje za cesarja, a s tolikim grehom
svoje vesti oskruniti, tega ne morejo. Tedaj pa posamezne
vojake primejo iu jih s silo k križem vlečejo ter ž njihovimi
nogami na križe udarjajo. Vojaki so na glas, a zastonj ugo¬
varjali. Potem jih položijo na tla in jih z bambusovimi
(bambus je močno grčav les) palicami tako grozno bijejo, da
kar kosci mesa od njih letijo. Toliko trpljenje so si vojaki
sladili s tem, da so ime Jezus na pomoč klicali; zavoljo tega
nje mandarin tudi po ustih do krvavega biti zapove.

In zopet od kraja jih tako pretepajo, da nekteri trpini
kar brez zavesti v svoji krvi obležijo. Ko so bili cel6 raz¬
mesarjeni, jih pustijo pod milim nebom ležati, da vroče solnce
pripeka na njihove rane, ali pa jih med dvema klinoma za
glavo tako obesijo, da mora glava težo celega telesa nositi.
Posebno treh vojakov srčnost je bila izborna. Te vojake so
namreč z neko pijačo omamili, in potem so jih naprej tirali,
da so tako tudi križe pohodili. Ko jim omamica mine in
se zavedč, takoj napišejo prošnjo do cesarja, v kteri po¬
vedo, da nikakor niso vere zatajili, kakor mu je mandarin
poročal, ampak, da so in hočejo ostati kristjani. S tem pismom
se podajo na cesarski dvor, a tukaj jih ne pustijo pred ce¬
sarja. Vojaki tedaj sklenejo cesarju na prosti cesti prošnjo
izročiti. Ko se cesar ravno pripelje po cesti, vržejo se pred
njim na kolena, eden položi prošnjo na svojo glavo, in vsi
si denejo trave v usta; ker v tisti deželi je taka navada, in
podložni s tem pred cesarskim veličanstvom spoznajo, da so
v primeri ž njim le uboga živina. Cesar veli njihovo prošnjo
prebrati. Takoj jih zvežejo in po dolgih mukah na nateznici
dva obglavijo, a tretjega v ječi zadrgnejo. Res, pravi vojaki
Kristusovi!

425. Leta 1839 so dominikanca o. Doan-a  prijeli, o
kterem so mislili, da je denar in zaklade misijona skril.
Strašno so ga tepli. Vsaki udarec je provzročil na telesu
jarek ali dnikico polno krvi. Na to mu z razbeljenimi kle¬
ščami meso raz telesa trgajo, mu ustnice z razbeljenim že¬
lezom prevrtajo, in mu igle v meso in za nohte navtikajo;
zadnjič mu tudi glavo odsekajo. 70 letnega dominikanca o.
Hi e n-a so 27krat nagovarjali, da se naj izneveri, in ravno
tolikokrat je prestal strašno bičanje, ker je stanoviten ostal.

125

Nekteri so v tolikih mukah res zatajili sv. vero, pa ve¬
čina se jih je zopet spokorila ter prinesla vreden sad pokore.
Štirinsedemdesetletnega kateheta To a n-a so štiri dni na vsak
le mogoči način mučili, pa ni se jim posrečilo, da hi oma¬
jali njegovo versko prepričanje. Peti den ga napnejo na na-
teznico in ga tako strašno natezujejo, da je slednjič onemogel
ter se vdal v njihovo voljo. Pa kmalo je obžaloval svojo
slabost. Že drugi den je preklical svojo besedo. Na to so
mu noge in roke tako zvijali, da so mu jih popolnem iz
sklepov vrgli, a potem so ga grozovitno pretepali, da je celo
telo bila le ena rana. Potem mu denejo težko lestvico na
glavo in mu roke gor nad glavo na lestvico privežejo, tako
da si reva popolnoma nič ni mogel pomagati in ga pustijo
pet dni in pet noči nagega ležati, da ga vroče solnce peče
in ga mrzle noči mučijo; zraven pa ga še mrčes pika, in ga
neusmiljeni beriči nadlegujejo. Sam Bog ga je krepčal, da v
tolikih mukah ni zblaznil. Slednjič ga obsodijo na glad in
za gladom tudi umrje. Krutega trinoga, cesarja Minhmenha,
je slednjič tudi šiba božja zadela. Ko je ravno svečano ob¬
hajal svoj 50. rojstni den, pade raz konja in si čreva pretrga
ter po neznosnih mukah umrje (1841).

Tudi njegov naslednik kristjanom ni prizanašal, ampak
nove muke so izmišljali, da bi ž njimi srčnost kristjanov
skušali; a z milostjo božjo so zopet zmagali kristjani. Pravi
klavni dar, na kterem so nebesa imela dopadenje, je postal
škof Melhior.  Beriči ga vržejo na tla, mu roke in noge z
vrvmi razpnejo in vrvi namotajo na lesene kline, ktere v
zemljo zabijejo. Mandarin je svetega škofa obsodil, da mu
naj roke in noge, naslednje tudi glavo odsekajo. Zdaj pri¬
nese rabelj topo sekiro, da podaljša njegove neznane.muke.
Najprej mu je odsekal noge nad kolenom, kar pa se je zgo¬
dilo še le po dvanajstem udarcu, potem mu odseka roke in
slednjič glavo; petnajstkrat je rabelj mahnil, preden je
glavo ločil od telesa.

Zgodilo se je, da so več kristjanov do vrata zakopali v
zemljo, a potem so jim pokosili glave, kakor kosec cvetlicam
pokosi glavice. V nekterih pokrajinah so jih na stotine vto-
pili, zopet drugod so jih žive pokopavali, ali. kupoma požigali,
ali so jih na tla polagali, da so jih oroslani pohodili. Časih
so se sodniki naveličali mučenja. Zategavoljo so kristjanom
ime Jezusovo, kterega niso hoteli zatajiti, na lice vžgali, in
potem so v verige vklenjene poslali v prognanstvo. Še le
1. 1869 je sovraštvo do kristjanov nekoliko jenjalo. L. 1874

126

so Francozi in Anamiti sklenili mir, ki je kristjanom dobro
došel. Ker toliko prelite krvi moči tongkinsko zemljo, bo go¬
tovo počasi v tej deželi seme besede božje rodilo stoterni sad.

426. V Birmi  je papež 1. 1786 ustanovil tri apostolske
vikarijate za vzhodno, severno in južno Birmo. L. 1870, ko
so bili tamošnji viši pastirji v Rimu, je apostolski sedež ime¬
novane tri vikarijate vnovič in sicer nekoliko drugače okrožil;
1. 1872 je bilo v Birmi okoli 10.000 kristjanov. Pravi Bir¬
manci se strogo držijo buddhaizma, stare indijanske vere, in
sploh malo marajo za krščansko vero; tem več pa misijonarji
opravijo med Itareni in med Laosovimi rodi, ki so v tej de¬
želi naseljeni. Birmanski cesarji misijonarjem ne delajo po¬
sebnih zaprek, ampak so jim bolj prijazni.

427. Med Birmo in Anamom leži država Siam,  ktero
vsled tega „državo sredine 1 ' imenujejo. Rajsko lepa je dežela
Siam in rodovitna kakor malo ktera druga na svetu, toda
težavno je v to deželo priti, ker je okoli in okoli tako rekoč
zagrajena še z nikdar sekanim gozdom. Edina pot v deželo
pelja po reki Menam navzgor, dokler po temnih gozdih ne
dospemo v neizmerne rodovitne siamske planjave.

V Siamu so že v šestnajstem veku nekteri frančiškani
in dominikanci oznanjevali sv. vero, a le s pičlim uspehom.
Začetkom 17. stoletja so se pri ugodni priliki jezuiti v deželi
naselili. O. Margico  je posebno uspešno deloval in je bil
cel6 od kralja in od velikašev visoko obrajtan. Zamogel je
tedaj v Juthii sezidati prekrasno cerkev. Pozneje so zani-
kerni portugijski vojaki, ki so na kraljevem dvoru služili,
kralja razdražili, da Evropejcem ni več zaupal. 0. Mar-
gico-ta so njegovi sovražniki v ječo spravili, kjer je za
strupom umrl.

Pravi apostol siamske dežele je postal apostolski vikar
Delamothe  1662. Ošabni Siamci sicer niso marali krščan¬
ske vere, ker niso mogli razumeti, da bi kdo drugi imel boljšo
vero od njihove buddhajeve vere. Tudi je bil misijonar često¬
krat v nevarnostih med lastnimi „lažnjivimi brati", kakor
nekdaj sv. Pavel, med Portugalci namreč, ki so bili ondi
trgovci in ki so s svojim slabim zadržanjem zavirali njegovo
delovanje. Začel je tedaj med cochinchinskimi Kitajci, ki so
bili med Siamci naseljeni, svoj apostolski posel, ki se je dobro
obnesel, in Delamothe je zamogel malo krščansko naselbino
ustanoviti.

Kralj, kije  marsikaj lepega slišal o francoskem škofu
in o njegovih misijonarjih, jih pokliče na kraljevi dvor. Čudom

127

se čudi kralj, ko sliši škofa siamski jezik govoriti, in ponudi
ffiu prostor. Najprvo vpraša kralj misijonarje, zakaj da so v nje¬
govo deželo prišli, če ne menijo barantati? „Edino le za tega
voljo' 1 , odgovorijo kralju, „da oznanujemo pravo vero Jezusa
Kristusa. 11  „Menite li res, da je vaša vera bolja od tiste,
ktere se Siamci držijo? 11  „To bodeš, o kralj, sam najboljše raz¬
sodil, ako mi dovoliš, da Ti razložim Kristusovo vero. 11  Na
to mu škof pojasni poglavitne verske resnice in nravske za¬
povedi. Lepo mu pripoveduje o življenji, o čudežih in o
smrti Kristusovi, in kako je Jezus apostolom in njihovim na¬
slednikom ravno isto oblast učiti in ozdravljati dal, ktero
je sam imel. Kralj ga pazljivo posluša in ob enem obljubi
vero sprejeti, ako mu misijonarji hromega brata ozdravijo.
Bog ta čudež res stori. Kralj se sicer ni spreobrnil, a poslal
je škofu bogatih darov, kterih pa škof ni sprejel. Ko se jim
pa kralj ponudi, da jim hoče postaviti misijonski hram in
kapelo, se misijonarji temu niso več zoperstavljali, da kralja
ne razžalijo. Med takimi ugodnimi razmerami je število ver¬
nih hitro rastlo. Ko se je pozvedelo, da škof išče domačih
mladenčev za duhovski stan, so od vseh strani prihajali siam¬
ski mladenči, in čestokrat škofa na kolenih prosijo, da jih
odgoji za misijonarje. Najimenitneje rodbine so dajale svoje
sinove misijonarjem v odgojo.

Leta 1673 so vzeli misijonarji iz pariškega semenišča za
zunajne misijone siamsko državo v svojo skrb. Dasiravno so
bili kralji še prijazni blagovestnikom, vendar so Siamci ostali
večinoma gluhi za evangeljski glas. Le v poglavitnem mestu
Juthii so misijonarji imeli cerkvico in večo krščansko občino.
Sosedni Birmanci si 1. 1760 podjarmijo siamsko državo, raz-
denejo Juthijo in ugonobijo tudi prvo krščansko občino.. Siamci
so se sicer birmanskega jarma zopet otresli, a zdaj so za¬
sedli kralji iz druge rodovine kraljevski stol, ki misijonarjem
niso bili tako prijazni.

Dupond  se je v Siamu zopet poprijel misijonskega posla
(1838); za apostolskega vikarja je Riih imenoval Pallegoix-a,
ki je svoj sedež postavil v Bangkoku, novem siamskem po¬
glavitnem mestu. Dupond je bil z drugimi misijonarji, leta
1849 iz dežele iztiran; siamski kralj je hotel s tem činom
razsrdjene bogove potolažiti, strašni pomor je namreč po de¬
želi razsajal. Ko je pa bil kralj umrl, je novi kralj misijo¬
narje iz prognanstva poklical in je bil apostolskemu vikarju
zel6 dober. „Sploh še sicer le Kitajci sprejemajo sv. vero,
a toliko smo vendar že dosegli 11 , pravi Dupond, „da so se Siamci

128

začeli zanimati za nas, in da cenijo ugoden vpljiv krščanske
vere na nravno življenje ljudi. “ L. 1872 je bilo v Siamu v
šestnajstih krščanskih občinah okoli 10.000 kristjanov; vsaka
občina ima svojo šolo. Imajo tudi duhovno semenišče in štiri
sirotišča.

428. V Tibetu  so si misijonarji dozdaj zastonj priza¬
devali užgati luč sv. vere. Tibet je od juga po himalajskih
in od severa po kunliinskih gorah zagrajena, prostorna pla¬
ninska planjava. Dežela je od Kitaja odvisna in imajo torej
Kitajci prvo besedo v deželi. Misijonarji se trudijo od indijske
in tudi od kitajske strani v deželo priti, a čestokrat ne pri¬
dejo dalje nego na mejo. Najprej so kapucini prevzeli v
Tibetu apostolski posel. L. 1844 se je lazaristoma Huc-u in
Gabet-u  posrečilo dospeti v glavno mesto Lasso, ali na
skorem so ju zopet pregnali. Misijonarji misijonskega se¬
menišča v Parizu 1. 1861 ustanovijo prvo krščansko občino,
ki pa je bila že leta 1865 zopet uničena. Enako osodo ste
imeli novi ustanovi v Bathangu in v Jerkalu. Sicer je vlada
1. 1874 začenjala kristjanom storjeno krivico nekoliko poprav¬
ljati , a stanje krščanskih občin se je prav malo zboljšalo in
nekteri mandarini, ki so kristjanom prijazniši bili, so cel6
misijonarjem svetovali, da naj raji o pravem času še po¬
begnejo. Kitajci namreč nobene, niti najmanjše novarije v
deželi ne trpijo, ker so si zmiraj v strahu, da jim Tibečani
ne obrnejo hrbta in ne otresejo tujega jarma.

b) v Afriki.

429. Za spreobrnenje Afrike se je do 19. stoletja manje
zgodilo, kakor za druge paganske dežele. Na tistih krajih
Afrike pa, kjer so se misijonarji že poprej lotili dela, je bilo
le pičlo uspeha, kakor bi še vedno Noetova kletev blagoslov
sv. evangelija odganjala od Kamovih otrok. V najnovejših
časih pa je toliko apostolskih delavcev obstopilo od vseh strani
to ogromno in široko polje, da je z božjo pomočjo upati
obilne žetve. Sicer tudi zdaj marsiktere zapreke ondi zavi¬
rajo uspešno delovanje. V Afriki ni cest, ne potov; h krati
velike reke, široke puščave in temne goščave misijonarju za¬
pirajo pot; tukaj zalezujejo človeka divje zverine, strupene
kače in nalezljive bolezni; tukaj pripeka vroče solnce, in ve¬
čini misijonarjev škoduje južno nebo, kteremu niso vajeni;
časih dolga pota po morji in po suhem misijonarjem pobe¬
rejo pol njih moči poprej že, ko dospejo na torišče svojega

129

apostolskega delovanja; veliko časa tudi mine, preden se mi¬
sijonarji potrebnih jezikov naučijo. Zraven tega je polo¬
vica zamorcev zagriznjenih muhamedancev, a druga polovica
je malikovalcev, kteri ce!6 ljudi svojim malikom darujejo;
nekteri zrejo tudi človeško meso; tudi so zamorci večinoma
nezanesljivi, nenasitljivi, razuzdani, trmasti in zabiti ljudje.
Vkljub tem zaprekam, če Bog da rast, bode zdaj beseda Božja
prinesla stoterni sad, ker mlado setev toliko sejalcev s svo¬
jim potom in s svojo krvjo moči. Ker ni cest, zato misijo¬
narji rajši stopijo na ladijo ali v čoln in se peljajo po večih
rekah navzgor v notranje kraje, kjer še nešteti rodovi za¬
morcev prebivajo. Tako prodirajo misijonarji po Nilu, po Sam-
kesiju, po Nigru, po Kongu, po Senegalu v notranjo deželo,
da se enkrat v osredni Afriki snidejo ter si roke podajo in
drug drugemu čestitajo k srečnemu uspehu.

430. V severni Afriki  so 1. 1830 Francozi Algier
zmagali in osvojili, kar je apostolskemu stolu dalo povod, da
je ustanovil v mestu Algieru škofijo za Evropejce, ki so se
ondi naselili, in za spreobernjene Arabce, kterih pa ni bilo
ravno dosti. Veliko svečanost so 1. 1842 obhajali, ko je sedem
škofov iz Birna prineslo ostanke svetega škofa Avguština v
Hipon, kjer so jih položili. Papež Pij IX. je 1. 1867 Algier
povzdignil v nadškofijo in jej je podredil škofiji Oran in Kon¬
stantine. Nekdaj v prvih krščanskih časih so bili imenitni
cerkveni zbori v severni Afriki. Po mnogih stoletjih je zdaj
1- 1873 nadškof Lavigerie  obhajal zopet pokrajinski cer¬
kveni zbor. Lavigerie je postal tudi apostolski pooblaščenec
ali delegat za neodvisne zamorske rodove Tu ar e g s. Usta¬
novil je veliko semenišče, kjer se misijonarji za misijon v Sa¬
hari odgojujejo.

431. V Tunis  je najpred sveti Vincencij Pavelski misi¬
jonarje poslal, ki so med krščanskimi sužniki in izneverjenci,
kterih tam ni malo bilo, delovali. Lazaristi so potem 1. 1666
misijonski posel oo. kapucinom prepustili. Še le 1. 1830, ko
so Francozi Algier vzeli, so se Tuniški muhamedanci Evro¬
pejcev ustrašili ter so krščanske sužnje izpustili. Zdaj so se
tudi misijonarji lože gibali. Dežela se je odprla krščanskim
trgovcem, ki so se v Tunisu naselili in število kristjanov po¬
množili. Vsled tega je papež imenoval za Tunis apostolskega
vikarja (1843), ki ima sedaj kakih 15.000 kristjanov na skrbi.
Za otroški poduk skrbijo sestre iz družbe svetega Jožefa in
šolski bratje. Za Marocco  in Fez  obstoji škofija v Ceuti,
ki šteje blizo toliko kristjanov, kakor Tunis.

Zgodovina sv. kat. cerkve. III.

9

130


432.  V Egiptu  se je ohranilo od prvih krščanskih
časov kakih 150.000 kristjanov, koptov imenovanih, ki pa ni¬
majo prave vere, ampak so monofiziti. Dokler se muhame-
danei do današnjega dne trdovratno krščanstvu ustavljajo, se
je veliko koptov zopet združilo s katoliško cerkvijo, ki imajo
od leta 1821 svojega apostolskega vikarja. Za misijone v
Egiptu je postavljen posebni apostolski vikar v Aleksandriji, ki
ima kakih 10.000 kristjanov pod seboj. Za zamorce, ktere iz
notranje Afrike v Egipet na sejem priženejo, sta v Kairi na¬
pravljena dva zavoda, v kterih je odgojujejo in v krščanski
veri podučujejo, da bi potem bili med svojimi brati kvas, ki
bi po časih prekvasil neverne zamorce.

433. ZaOsredno Afriko  je papež Gregor XVI. leta
1846 ustanovil apostolski vikarijat, pod kterega spadate egip¬
tovski pokrajini Sudan in Kordofan  ob gorenjem Nilu.
Jezuit Ryllo, ki je bil tam imenovan za prvega provikarja
(namestnega vikarja), dospe 1. 1848 s štirdesetimi spremlje¬
valci, med njimi je bil Slovenec Knoblehar, srečno v Kartum,
poglavitno mesto Sudana. Tukaj bi naj bilo, tako so sklenili,
središče novega misijona. Ko Ryllo naskorem umrje, po¬
stane Knoblehar njegov naslednik. Ker pa naš rojak ni imel
ob čem misijonske postaje napraviti, napoti se v Evropo, kjer
pri avstrijskem cesarji Erancu Jožefu in drugod dobi zdatne
podpore in se vesel v svoj vikarijat vrne.

Takrat se je na Avstrijskem uredila družba Marijina, ki
odslej podpira misijon v Osredni Afriki. Že so misijonarji med
zamorci ustanovili malo krščansko občino, a vroče nebo misi¬
jonarjem ni ljubilo in je drugega za drugim pobralo. Knoble¬
har sam gre v Evropo zdravja iskat, a našel je smrt v Nea-
polji 1. 1858. —■ „Abuno Solimana“ •— tako so Knobleharja
nazivali zamorci — je v lepem slavospevu opeval naš pesnik
Umek. Tri leta pozneje prevzemejo frančiškani misijon v
Osredni Afriki, a tudi frančiškani so veliko trpeli v teh ne¬
zdravih krajih in morali so dve postaji opustiti. V Rimu
nekaj časa namreč provikarja niso hoteli več imenovati za
tiste kraje, ker so sodili, da je itak vse zastonj. Še le leta
1872 je papež imenoval Combonija za provikarja in je misi¬
jon izročil afrikanskemu semenišču v Veroni, kterega je Com-
boni ustanovil, in v kterem je zamorce za misijonarje in ka-
tekete odgojeval. Središče novega misijona so prestavili iz
Kartuma v mesto Elobeid v Kordofanu, ker je tam zdra-
veje nebo in tudi vročina ni presilna, in ker je tam boljši
kup živeti.

131

434. Začetkom 17. stoletja se je oo. jezuitom posrečilo,
razkolne monofizite v Abesiniji  z katoliško cerkvijo združiti,
iu veliki del tamošnjih muhamedancev spreobrniti. Kralj
Seltan Segued je misijonarjem dovolil po celi državi katoliško
vero svobodno oznanovati. Na smrtni postelji je kralj sam
stopil v katoliško cerkev. Zdaj je katoliški cerkvi tukaj samo
še pastirja manjkalo. Papež Gregor XV. je jezuita Mendeza
imenoval za očaka Aethiopije (1623). Po dolgem iu pretežav-
nem potu pride očak z novimi misijonarji v deželo. Občna je
bila radost, ko ljudje to zvejo. V svečani procesiji mu gredd
kraljeviči in kraljevi namestniki in vsa armada vojakov celo
uro daleč nasproti. Mendez obleče krasno očaško obleko, za-
jaše zalega konja, kterega sta dva kraljeviča vodila, kraljevi
namestniki jašejo kraj njega, armada je vzela očaka v svojo
sredino. Zdaj zagromijo trobente, godba se oglasi, zadonijo
slavospevi in velikanska procesija se začne naprej pomikati.
V cerkvi Matere božje je bil prestol postavljen, na kterem je
kralj sedel v svojih dragih kraljevih oblačilih. Ko stopi očak
v cerkev, vzdigne se kralj raz svojega prestola in mu gre
nasproti; prijazno se pozdravita in srčno objameta. Potem
stopita oba pred altar in se večnemu Bogu zahvalita, da se
je milostno ozrl na Abesinijo. Kralj in večina njegovega
ljudstva priseže rimski stolici zvestobo.

Pa solnce milosti božje, ki je tako lepo zasijalo nad to
deželo, se je hitro zopet skrilo za črne oblake. Nezadovoljni
oblastniki v deželi so se radi družili s staro monifiziško stranko,
in v marsikterem boji so se skušali s katoliško dvorno stranko.
Po neki nesrečni vojski peljejo monofiziti novega kralja Ba-
silida na bojišče, kjer je dosti mrtvih in ranjenih vojakov le¬
žalo, in ko se je kralju srce užalilo, da je toliko domačinov
ubitih, mu tako-le govorijo: „Tako kralj divja zoper svoje

lastne podložne! To so nasledki rimske vere v deželi. Kaj je
pa na tem, ali kdo veruje, da je v Kristusu ena ali dve na¬
turi? Bili  ne bilo bolje, da bi se Abeščani držali svoje stare
Vere ?“ Take in enake besede ohladijo srce kraljevo za kr¬
ščansko vero. Kedar pa se zrak naglo ohladi, takrat v oblakih
toča visi, ki naposled ves up kmeta naenkrat uniči. Basilides
izda kraljevo pismo, v kterem podložnim staro vero in staro
"božjo službo priporoča. Zdaj je bil vrišč in veselje v nasprot¬
nem taboru. Vso krivoversko nespamet so zopet prekuhali in
nesrečni ljudje so se pregrete hrane veselili. Besnost in div¬
jost krivovercev je hitro vse podrla, kar je ljubezen misijo¬
narjev s tolikim trudom postavila; kar je bilo svetega, je po-

9 *

132

hodila brezbožna noga; karkoli je spominjalo na rimsko vero,
je zlobna roka zopet uničila. Drugo pismo, ktero je kralj
izdal, je kratkoma katoliško vero v deželi prepovedalo. Na
smrtni postelji je kralja sicer vest opominjala in poklical je
katoliškega misijonarja k sebi; vendar duhovnik ga ni mogel
pripraviti, da bi preklical svoje ukaze in tako je nespokorjen
stopil pred vsevedovega in pravičnega sodnika (1632).

Večino misijonarjev so zdaj spodili čez mejo in tiste,
kteri so se poskrili, so prilično pomorili. Dva misijonarja,
ki sta se v gorah skrivala, so beriči prijeli ter kar pri priči
posekali. Tri druge je kralj besnim menihom izročil, da jih
umorijo. Kar na prvem drevesu jih obesijo in že mrtve še
kamenjajo.

Kirn je na vsak način poskušal, Abesinijo pridobiti za
katoliško vero; frančiškani, jezuiti, karmeliti in kapucini so se
trudili v 18. stoletji, to deželo priboriti, a dozdaj zastonj. Njih
večina je sicer dobila mučeuiški venec, a za katoliško vero
še do današnjega dne v Abesiniji ne rastejo rože. Ko si je
katoliški misijon v najnovejšem času nekoliko opomogel, je
papež Pij IX. ustanovil 1. 1847 apostolski vikarijat za Abesi¬
nijo. Pa vedno puntanje v deželi in srditost monofiziškega
očaka je zopet vse pogubila.

435. Afrika ima po svojem zahodnem pobrežji  sedem
misijonskih postaj, drugo za drugoj; postajo Senegal, Sene-
gambijo, Sierra Leone, Dahome, Gabun, Kongo in Cimbebazi.

V Senegambiji  so misijonarji še le v najnovejšem
času jeli delati. Leta 1846 so postavili prvi misijonski dom
v Dakaru. Apostolski vikar je bil ondi o. K obes  iz družbe
svetega srca Marijinega. Pa koliko zaprek je mudilo goreče
misijonarje! Tukaj ni cest, ni potov; tukaj človek ne more
niti hoditi, niti jahati; dosti potokov in rek zapira misijonar¬
jem pot; časih je treba do kolena in do pojasa po vodi in po
močvirji gaziti in srečen tisti, kteri v kako globočino ne zaide
ali pa v kremplje divje zverine ne pride; tudi vožnja po vodi
ni varna, ker so čolniči prelehki. Zraven tega nasprotujejo
misijonarjem zaslepljeni muhamedanci, zviti protestanti in do¬
mači malikovalci. Pa vsega tega se misijonarji niso ustrašili
in so že ustanovili več krščanskih občin, med kterimi občina
svetega Jožefa najlepše cvete. Kobes se je 1. 1870 podal na
vatikanski cerkveni zbor v Kirn. Y naselbini svetega Jožefa
je 1. 1871 služil neki zamorec svojo prvo sveto mašo. Ker so
bili duhovniki in bogoslovci, ki so mu pri maši stregli, tudi
sami zamorci, je bil to res ganljiv prizor. Od daleč so prišli

133

domači kristjani, pa tudi paganski zamorci in muhamedanci
gledat in občudovat redke svečanosti. Ostareli škof Kobes sam
je bil do solz ganjen.

Vikarijat Dah orne, na beninskih obalih, med Gabunom
in izlivom reke Nigra, ustanovil je Pij IX. 1. 1860 in ga je
lionskemu semenišču za afrikanske misijone izročil. Prvo kr¬
ščansko občino so misijonarji v Wajdahu uredili. Zamorci v
tem kraji so lepi ljudje, visoke postave pa tudi bistre glave.
Škoda res, da je njih kralj pravi trinog. Pri službi Božji,
kedar svoje malike častijo, kar teče človeška kri in ravno
tako pri dvorskih svečanostih. Po zidovji kraljeve palače vi¬
sijo človeške glave; kralj le iz človeških črepin vino pije,
okoli kupa človeških glav pleše in raja divje ljudstvo. Ni
tedaj čuda, da tukaj Božja reč le počasi napreduje. Pa tudi
tukaj so misijonarji že na nekterih krajih ustanovili misi¬
jonske postaje.

Nekaj više nad ekvatorjem, na zahodnem afrikanskem
obalu, je zaliv Gabun  in ob njegovem pobrežji je lepa ro¬
dovitna dežela, v kteri misijonarji iz družbe svetega Mariji¬
nega srca blagonosno delujejo. Zavoljo vročine in mokrote je
tamošnje nebo jako nezdravo, vse se ga ogiblje, le redovniki
in redovnice, ktere je ljubezen Božja tje prignala, se tudi
tega kraja niso zbali. Tukaj stanuje več manjših zamorskih
rodov, kterim je bil 1. 1846 o. Bessieux  za apostolskega
vikarja postavljen. Delo imajo misijonarji zel6 mudno, ker
zamorci so jako ošabni in leni ljudje, ki menijo, da je delati
za človeka največa sramota. „Kaj, bodo mar naša deca de¬
lali? meniš, da so sužni? £<  Tako so zmerjali misijonarje, ki
so njihove otroke delati vadili. Tukaj beseda več ne zda,
tukaj mora zgled pomagati. Zavoljo tega je škof sam prijel
za sekiro in motiko in prepevaje psalme bil je pri vsakem
delu svojim duhovnim bratom na čelu. Misijonarji počasi usta-
novljajo nove krščanske vesi, kjer naselijo tiste zamorce, ki
so krščansko vero sprejeli; zakaj če se verni zamorci vrnejo
nazaj med svoje ljudi, potem se radi zopet izneverijo. L. 1869
je misijon štel okoli 1000 kristjanov.

Kar so misijonarji prejšnjih stoletij storili za _ pokristja¬
njenje prebivalcev ob reki Kongo,  je framazonski duh por¬
tugalske vlade vse uničil. Ko so se tedaj trije očetje iz
družbe svetega Duha leta 1873 ondi zopet lotili misijonskega
posla, so poglavitno misijonsko postajo postavili v Landani,
zunaj portugalskih posestev. Najpred so misijonarji poiskali
katoliške rodbine, ki tukaj barantajo in ki so že skoro popol-

134

nem pozabile na svoje krščanske dolžnosti, krstili so njihove
otroke, ki so bili večinoma še nekrščeni. Semtertje še misijo¬
narji najdejo sled nekdanjega krščanstva. V nekem selu imajo
poglavarji še zdaj navado, da se posvetujejo le pred velikim
razpelom. Kakor drugod so tudi tukaj misijonarji začeli otroke
podučevati, ker si zamorci v čast štejejo, če beli ljudje (mi¬
sijonarji) njihove otroke podučujejo. Njihovi učenci sicer dosti¬
krat pozabijo na nauke, kterih so se bili v šoli naučili, a ven¬
dar nosijo v svojem srci seme božje besede, ki zamore ob
svojem času, ako ga milost božja vzbudi, prinesti dober sad.

436. Katoliški misijon v Kaplandu v južni  Afriki
se je še v novem času uredil. Popred nestrpljivi protestantski
Hollandci katoliške vere niso trpeli. Ko so si 1. 1795 Angleži
deželo osvojili, zavoljo notranjih zmešnjav misijon ni bil na
boljšem. Zgodovina katoliške vere v Kaplandu se začenja
prav za prav še le z letom 1837, ko je papež za to nasel¬
bino imenoval lastnega apostolskega vikarja. Škof je zbiral
ostanke nekdanjih kristjanov, je spreobrnil nekaj paganov in
ker so se tudi nekteri protestanti vrnili v katoliško cerkev, je
imel že precej številno občino. Da katoliška stvar v južni
Afriki veselo napreduje, priča to, da je bil 1. 1874 za zahodni
Kapland in leto dni potem tudi za vzhodni Kapland lastni
apostolski vikar postavljen.

437. Na otoku Sansibar  in na bližnjem vzhodnem
afrikanskem pobrežji v Bogamoji imajo združeni duhovniki
društva svetega Duha in svetega srca Marijinega cvetoč mi¬
sijon. V Sansibaru misijonarji kupujejo in odgojujejo zamorske
otroke sužnjev. Ž njimi bodo napravili krščanske občine v no¬
tranji deželi, da bodo tam seme za nove kristjane.

Misijonarji ob gorenjem in dolenjem Sambesiji
so še le ravnokar stopili na ogon. Jezuiti, ki so se tam lotili
apostolskega dela, so že zgubili marsikterega apostolskega
moža; dolga in težavna potovanja in nezdravo nebo sta jim
največa sovražnika.

Portugalci so nekdaj na svojem prvem potu v Indijo za¬
sedli afrikanske obali od zaliva Delagoa gori do mesta Mo-
cambique. Po prizadevanji časti vrednega mučenca jezuita
Sylveira in njegovih bratov, in pozneje po delovanji domini¬
kancev in karmelitov, je tukaj zavladala krščanska vera; ver¬
niki so bili pod duhovno oblastjo nadškofa goaškega v Indiji.
Ob času cerkvenega razpora v Indiji so cerkvene razmere v
vzhodni Afriki postale neznosljive, tako da so katoličani iz
mesta Juliambane portugalsko vlado naravnost prosili (1874),

135

da naj jim da redovnih neodvisnih misijonarjev, da pravi
krščanski živelj v deželi zopet vzbudijo. Toda v Portugalu no¬
sijo framazoni zvonec, kterim je vse drugo na srci, samo
razvoj katoliške cerkve ne.

Apostolski vikarijat Natal  oskrbujejo misijonarji iz družbe
čistega spočetja.

438. V sedemnajstem stoletji so na otoku Madagaskar
očetje lazaristi začeli misijon; opravili so malo, a dosti tr¬
peli, nekteri so zaslužili tudi mučeniški venec. Potem je
ostala njiva praha do najnovejših časov. Prvi, ki je zopet po¬
skusil Madagase pokristjaniti, je bil apostolski vikar grof So-
lages  (1832). Toda Angleži, ki na kraljevem dvoru ne bi
radi zgubili svojega upliva, so kraljico strašili, da je katoliški
misijonar vražar, ki zamore napraviti, da bo iz nebes ogenj
na mesto padal ali da bo kraljica umrla. Kraljica Kanavalona
je Angležem verjela ter zapovedala misijonarja prijeti, kjer¬
koli ga dobijo. Beriči ga zasačijo v neki borni kočici, v ktero
ga potem zaprejo, da mora v njej gladil umreti. Za njim je
njegov učenec Dalmond  na manjših otokih okoli Madagas¬
karja krščanstvo širil ter zmiraj prežal na priložnost, da bi
zaklad svete vere zanesel na otok Madagaskar. S pomočjo je¬
zuitov je ustanovil na otoku Bourbon veliko odgojišče za ma-
dagaške fante in pozneje za dekleta, ki so potem kot mladi
zakonci bili temelj novih krščanskih občin po otoku. Fran¬
coska vlada je ta zavoda toliko cenila, da je jima dala na
leto 15 tisoč gld. podpore. Ysled vojske z Nemčijo pa jima
je vlada 1. 1870 podporo odtegnila ter ju tako na suho po¬
stavila.

Dalmond je imel premalo misijonarjev in je zbog tega
svoj vikarijat jezuitom ponudil, ki so ponudbo tudi sprejeli.
Ker je madagaška kraljica misijonarjem na otok stopiti pre¬
povedala, bilo je malo upanja na uspešno delovanje. Še le,
ko je kraljica Banavalona umrla, je njeni sin in naslednik
Radama misijonarjem sveti evangelij prosto oznanovati dovolil.
Zdaj je katoliška reč veselo napredovala, akoravno so jo bo¬
gati protestantski misijonarji na vso moč zavirali. Najbolj je
katoliškim misijonarjem srca Madagasov pridobila njihova
skrb za zapuščene jetnike in za nesrečne gobave.

Gobavih je precej dosti na otoku. Gobe se v rodbini po¬
dedujejo in so nalezljive. Zatorej postava veleva, da morajo
gobavi zunaj vesi, na posebnem za nje zagrajenem prostoru
živeti. Neki misijonar nam popisuje uboge gobave trpine.
Vsaki ima v zagraji svoj brlog, to je, dva metra globoko in

136

dva metra široko jamo, ki je z vejami ali s slamo pokrita.
Kedar misijonarja zagledajo, prilezejo ven iz zemlje in mn ve¬
seli gredo naproti. To so prave reve, brez prstov na rokah,
brez prstov na nogah; čestokrat gleštajo komaj toliko uma¬
zane robe, da svojo goloto zakrijejo. Misijonar se vsede in
gobavi ga obstopijo. Da ti ubogi ljudje veseli poslušajo to¬
lažbo svetega evangelija, radi verjamemo. „Če jih vprašam",
pravi misijonar, „kako se jim godi, mi odgovorijo, da se jim
dobro godi, in če jih povabim, da z menoj zapojejo pesem na
Božjo čast, so k temu precej pripravljeni. Imajo namreč
dobre glase, in če jim tudi ud za udom segnije in odpade,
pamet ostane dobra in srce zdravo, da zamorejo svojega Boga
ljubiti iz celega srca. Neki Madagas, ki je bil Lutrovo vero
sprejel, je rekel, ko je videl, kako katoliški misijonarji za
gobave skrbijo: „Le katoliška vera zamore prava vera biti,

ker samo ona daje belim srce, da se za tiste zanimajo, kterih
se celi svet ogiblje".

d) v Severni Ameriki.

439. Že v prejšnji dobi smo povedali, da je bil novi svet
novo polje za misijonarje, na kterern so pridno sejali seme
božje besede; zdaj pa moramo naznaniti, da je seme padlo
na dobra tla in da je prineslo stoterni sad. Amerika ima sto
milijonov prebivalcev in današnjega dne je dobra polovica med
njimi katoličanov.

V angleški severni Ameriki  se misijoni vkljub mar-
sikterim oviram veselo razvijajo. Ustanovljene so štiri nad¬
škofije s svojimi škofijami in nekoliko apostolskih vikarijatov, in
škofije se še vedno množijo. V dolenji Kanadi  so vsi Indi¬
janci katoličani, v gorenji Kanadi  je mnogo indijanskih rodov
katoliških. Pokrajinski cerkveni zbori budijo krščanski živelj.
Med Kanadčani, ki so pobožne duše in so iz celega srca vdani
apostolski stolici, deluje obilno redovnic. Tudi se tukaj po¬
gostem protestanti vračajo v katoliško cerkev.

Indijanci  visoko cenijo zaklad svete vere. Ko se je misi¬
jonar Farand 1. 1851 zdržaval na obalih velikega Sužnjega
jezera, zbralo se je kakih dve tisoč divjakov okoli njega in
nekteri so imeli tri dni, nekteri celi teden hoda, preden so
prišli do blagovestnika. Veselo so ga pozdravili ter rekli:
„Vendar se nas je ljubi Bog usmilil, da vidimo z lastnimi očmi
tistega, ki ima resnično besedo." Drugi zopet so s solznimi
očmi omilovali svoje rajne, rekši: „Zakaj naši stariši niso do-

137

živeli sreče, da M videli tistega, ki nam je prinesel veseli
glas od dobrega Boga." In misijonar Clut, ki je ob jezeru
Athabaska deloval, pravi, da so Indijanci čestokrat k njemu
dohajali ter rekli: „Oče, to sem dobro premislil, kar si zad¬
njič pridigal, to že razumem; zdaj pa mi več povej, ker jaz
koprnim po molitvi in po besedi Božji."

440. Ravno tako lepo se razvija katoliška cerkev v Ze¬
dinjenih državah.  Kjer je bilo 1. 1783 komaj kakih
30 tisoč kristjanov, tam je zdaj 12 cerkvenih pokrajin, okoli
šestdeset škofij in nad devet milijonov katoličanov. Prote¬
stantska stvar tam vedno peša, se drobi na sto in sto strank,
med tem ko se katoliška reč od dne do dne utrjuje. Kakor so
bile nekdaj v prvih krščanskih stoletjih pokrajinske sinode v se¬
verni Afriki imenitne, tako so zdaj v Zedinjenih državah cer¬
kveni zbori na dobrem glasu. Trikrat že so bili škofi zbrani
v mestu Baltimore, 1. 1852, 1866, 1884. Kakor vrli čuvaji
stojijo pastirji na obzidji Jeruzalemskem in gledajo, da božje
mesto — sveta cerkev — škode ne trpi. Pred vsem so skr¬
beli za dobra semenišča in modre profesorje. Marsikaj na¬
pačnega in neporednega so iz cerkve iztrebili. Nevedni pridi¬
garji naj bi ne kričali; malopridnih duhovnikov, ki se iz Ev¬
rope priklatijo, naj bi škofi ne sprejemali, mašniki naj bi ne
iskali kruha iz posvetnega zaslužka, župniki naj bi lahko¬
miselno cerkvi ne nalagali dolgov, za doslužene duhovnike naj
bi se ustanovili zavodi; naj bi kristjani ne gledali zgolj na
to, da se prej ko slej obogatijo, ampak naj bližnjega ljubijo
kakor sami sebe. Prepovedali so slabe knjižure in brezbožne
časnike; nepotrjenih molitvenih knjig, katekizmov in svetih
pisem Bog ne daj kupovati. Priseljencev nikdo ne sme oško¬
dovati ali opehariti, ali pohujšati. Vlado so opozorili, da ne
stori prav, če Indijance kruto zatira, ker tako njihovo po¬
kristjanjenje zavira. Z eno besedo, škofi so zapazili vsako
betvo plevela, ki je rastla med pšenico na njihovem polji ter
so jo brez usmiljenja izruli. Z malimi stroški so velike reči
napravili; ustanovili so velikanska učilišča in mnogoštevilne šole,
poklicali vstrajnih redovnikov in bogoljubnih redovnic, uvedli
blagodejna katoliška društva. L. 1871 je bil v Baltimoru že
16. veliki zbor katoličanov, na kterem je bilo 130 katoliških
društev zastopanih. Katoličani imajo za sirote in bolnike več
kakor tri sto zavodov, kterim so večinoma redovnice na čelu.

Že Angleži so Indijance zatirali in jih kolikor mogoče
oropali. Le misijonarjem so zaupali nesrečni divjaki. Ko pa
je bil red jezuitov razpuščen, usahnilo je seme, ktero so bili

138

misijonarji posejali med njimi, ker ni bilo blagovestnikov, ki
bi jih v dobrem utrdili. Toda pri Indijancih spomin na nji¬
hove prave prijatelje ni minol, in „črna suknja“ je še bila na
glasu pri njih, ko so novi misijonarji prišli; kar jim je se¬
veda delo zdatno polajšalo. Pa tudi Amerikanci Indijancem
niso prizanašali, ampak so jih dalje in dalje nazaj rivali ter
jim več in več sveta po krivici, po zvijači in po sili pojemali
ter jih po malem do dobrega iztrebili. L. 1846 so še našteli
nad 370 različnih indijanskih rodov, zdaj je komaj nekaj
ostankov od 28 rodov ostalo. Brezvestni barantači so jim
zemljo odkupili, potem pa pogodeb niso držali. Zbog tega so
se vzdignili zoper vlado, ki jih je pa hudo strahovala. Pri
takih razmerah so tudi misijonarji časih morali jezo Indijan¬
cev občutiti. Kaj je pač samopridnim Amerikancem mar, če
Indijanci raz zemlje preminejo, ako se le sami obogatijo.

Najimenitneji misijonar med Indijanci je bil jezuit Peter
Smet,  ki je od 1. 1838 po amerikanskih ravninah med njimi
deloval in je do Skalnatega pogorja in do Tihega morja do¬
spel, a se zopet vrnil ter prišel v Evropo, kjer je miloščino
za uboge Indijance pobiral, kterim je vse svoje življenje da¬
roval (f 1873); čestokrat ga je vlada rabila, da je posredoval
med njo in med Indijanci. Za indijanski misijon so jezuiti
največ storili in škofje so jih 1. 1833 tudi za toti misijon za
najsposobnejše smatrali. In resnično, kedaj je cerkvena po-
vestnica kaj podobnega doživela? V petdesetih letih se je pol
Amerike, Kanada namreč in Zedinjene države, nekdaj nerodo¬
vitna pustina, spremenilo v rodovitno polje. Kako so se tam
pomnožile najpred zgrajene, potem lesene cerkve, pozneje pre¬
krasne božje hiše in stolnice ; kako so tako rekoč iz zemlje rastle
šole, samostani, bolnišnice, sirotišča! In vsega tega niso na¬
pravili kralji, bogatini ali posvetni mogotci, ampak vse to so
dognali ter vzdržujejo najemniki, dekleta, delavci in gazde,
kteri svoj krvavi zaslužek darujejo ter postavljajo velikanske
hiše božje kot spomenike svoje trdne vere in goreče ljubezni
do Jezusa.

441. Dokler je bila Mehika  pod špansko oblastjo, so
bili tam za katoliško cerkev več ali manj ugodni časi. Leta
1821 pa se je general Iturbide spuntal proti španski oblasti
in je Mehiko za neodvisno državo, samega sebe pa za kralja
proglasil. Toda niso mu dolgo rožice cvetele, moral se je
svoji časti odpovedati; napravili so ljudsko vlado, kteri je
zdaj ta zdaj oni general bil na čelu. Da med temi prekuci-
jami katoliška cerkev, ki terja pokorščino za postavno vlado,

139

ni imela dobrih časov, vsakdo lehko sprevidi. Posvetni oblast¬
niki, ki so duhovništvu zavidali veliko veljavo, ktero je pri
prostem ljudstvu uživalo, so vse samostane v deželi zatrli,
cerkveno premoženje pobrali in papežu pokorščino odpovedali
(1833). Ko so slednjič Mehikanci tudi inostranske naselnike
oropali, so se Francozi in Angleži za svoje podložne potegnili.
General Juarez pa, ki je zdaj bil ljudovladi na čelu, ni po¬
slušal njih ugovora, ampak je duhovstvo ostro pokoril ter jim
je cel6 duhovno obleko prepovedal (1862). Dotične postave so
bile polne sovraštva do svete vere.

Ko so 1.1863 Francozi začeli svojo besedo z mečem po¬
udarjati, bilo je upanje, da v Mehiki cerkvi boljši časi zasi¬
jejo. Francozi so postavili na čelo ljudovlade može dobrega
cerkvenega duha in Mehikanci pokličejo po volji cesarja Na¬
poleona III. nadvojvodo Ferdinanda Maksa, brata našega svit-
lega cesarja Frančiška Jožefa, za cesarja. Maks je 1. 1864
sprejel mehikansko krono in blagoslov svetega očeta ga je
spremljal v novo cesarstvo. Toda cesar Maks ni slušal na pa¬
peževa opominjanja in liberalci so bolj in bolj uplivali na
njega, da se slednjič prav nič več ni oziral na duhovstvo.
Papežev poslanec je vsled tega zapustil deželo in novemu ce¬
sarju se je čim dalje tem huje godilo. General Juarez je do¬
bival zmiraj več privržencev. Francoska krdela, na ktera se
je Maks najbolj upiral, so zapustila deželo in cesar, okoli in
okoli od izdajalcev obdan, pride generalu Juarezu v pest, ki
ga je vkljub vsemu prizadevanju zunanjih vlad velel ustreliti
(1867). Samovlastni Juarez je katoliško cerkev še bolj zatiral
in oropal. Nove postave so državo do dobrega ločile od cerkve
in so v šolah krščanski nauk prepovedale. Pri vsem tem na-
silstvu je prosto mehikansko ljudstvo sveti katoliški cerkvi
zvesto ostalo.

e) v Južni Ameriki.

442. Dežele v Južni Ameriki  so bile, razunBrasilije,
naselbine španskega kraljevstva, ki "je v obče za Indijance
lepše skrbelo, kakor protestantske vlade v Severni Ameriki.
Ko so se pa Evropejci in Indijanci pomešali, novi rod ni več
maral španske vlade, ampak začeli so se puntati zoper po¬
stavno vlado, posebno ko so framazoni zrak ostrupili in so
severno-amerikanski svobodnjaki tudi na južne dežele uplivali.
Na razvalinah španske oblasti so se snovale cel6 nove države:
Venezuela, Nova Granada, Ekvador, Bolivia,
Chile, Peru in Argentine a.

140

Papež Leon XII. je svojo pozornost obračal na nove
ljudovlade ter je v njih po mogočnosti uredil cerkvene zadeve,
dasiravno je bila španska vlada zbog tega razdražena.

V Novi Granadi  je bila ljudovlada cerkvi precej pri¬
jazna. Pa že leta 1847 in še dvakrat potem je moral papež
Pij IX. svoj glas povzdigniti in se pri predsedniku pritožiti
zaradi krivic, ktere so se tam cerkvi godile. Desetino so od¬
pravili, cerkveno premoženje pobrali, jezuite in druge redov¬
nike zapodili, zakonsko pravo po svojem predrugačili. Pa po¬
samezni škofi so stali kakor stebri za sveto reč in stvar se
je zopet na bolje obrnila.

Odkar je država Venezuela  postala sama svoja, je po
prekucijah mnogo trpela ter jako propadala. Samostani in šole
so bile večinoma razdjane, ljudstvo močno pokvarjeno; ob¬
sojeni zločinci so se polastili najimenitnejih služeb v državi.
L. 1862 se je vlada z rimsko stolico pogajala ter pogodila,
da se cerkvi storjena krivica kolikor toliko popravi, kar se po¬
polnem vendar ni zgodilo. Ko pride 1. 1870 general Guzman
na vršino, je cerkev na vso moč preganjal; iztiral je iz dežele
nadškofa, a potem ga je v Kirnu tožil, da noče na svojem
mestu ostati in ga je odstavil. Odpravil je cerkveno zakonsko
pravo, duhovnikom je dovolil ženiti se, framazone je nastav¬
ljal za korarje in ob svojem je imenoval novega nadškofa
(1874); zveste duhovnike pa je ali zaprl ali jih je prognal iz
dežele. Katoliška stvar je po tem takem naglo propadala.
Vsled tega je ljudstvo že na glas mrmralo in Guzman je
moral kreniti na drugo pot. Vlada je krivične postave od¬
stranila in duhovniki so se smeli vrniti v deželo.

443. Tudi v deželi Ekvadorju  so imeli liberalci dolga
leta prvo besedo. Ko je 1. 1830 Ekvador postala neodvisna
država, bili so ondi punti in prekucije na dnevnem redu. Pro¬
glasili so prostost veroizpovedanja in so v poglavitnem mestu
odprli protestantske šole; skrivna društva so se svobodno raz¬
vijala. Glešt jezuitov so pobrali in zapravili; zdaj država ni
imela šol, cerkve so bile zapuščene, ceste so bile po de¬
želi za nič in povsod se je kazalo, kako naglo država pro¬
pada. Pravi dobrotnik za državo je bil tedaj Garcia Mo¬
reno,  ki je vojaško stranko v deželi spodrinil in je sam
stopil kot predsednik ljudovladi na čelo (1861). Prva skrb mu
je bila, da državi pomaga na noge in zboljša nravno in
gmotno stanje v deželi. Moreno sam je bil vestnega katoli¬
čana najlepši zgled. S papežem se je gledč cerkvenih reči
pogodil, je skrbel za boljše šole in za dobro odgojo mladine,

141

kteri je jezuite in šolske brate za učenike poklical. Vojaščino,
v kteri ni bilo ne strahu ne redil, je lepo y red spravil. Mi¬
sijonarje med Indijanci je podpiral in ko so papežu bili vzeli
njegovo državo, mu je država dovolila priklado in Ekvador je
bila edina država, ki je ugovarjala zoper krivico, ki se je pa¬
pežu zgodila. Tako so se razmere v deželi do dobrega po¬
pravile, povsodi je bil lep red in blagostanje in srečni pod¬
ložniki so ljubili svojega modrega poglavarja. Tako izbornega
katoličana in odličnega možaka pa liberalci in framazoni niso
trpeli, bil je namreč na poti njihovim nakanam. Od vseh
strani so ga zalezovali kakor kače ter so iskali priložnosti, da
ga odstranijo. Dasiravno je bil Moreno 1. 1875 v tretjič za
predsednika izvoljen, mu vendar ni bilo neznano, da ima tudi
veliko sovražnikov, ki mu strežejo po življenji; v nekem listu
do papeža je javno izrekel, da se boji, da ga bodo njegovi
sovražniki s silo odstranili.

6. avgusta je Moreno v stolni cerkvi, kjer so ravno slo¬
vesno obhajali pobožnost na čast presvetega Srca Jezusovega,
pristopil k mizi božji. Potem je pisal doma poročilo na dr¬
žavni zbor, ki je bil na 10. dan avgusta sklican. Ondi tako-le go¬
vori: „Država ima mir na zunaj in doma in če so bili nek-
teri ljudje, ki bi ga bili radi skalili, zadostilo je nekoliko po¬
zornosti in mir je bil ohranjen. Ako sem kaj svojega posla
zamudil, prizanesite mi, ako sem pa kaj dobrega izvršil, dajte
Bogu čast in neomadeževani Delivki njegovih milosti, potem
vam samim, ljudstvu in vsem, kteri so me s svojim umom
in zvestobo v težavnih vladinih poslih podpirali/' To je bilo
slednje njegovo poročilo — njegova oporoka. Potem je spremil
soprogo k svoji tašči. Morilci pa ob cesti prežijo nanj, da ga
umorijo, kedar se vrne. Moreno, vrnivši se, stopi gredč v stolno
cerkev ter pomoli pred izpostavljenim presvetim Rešnjim Te¬
lesom. Ker se je morilcem predolgo v cerkvi mudil, pošljejo
v cerkev po njega, rekši, da ga čakajo doma nujni posli. Ko
pride do svoje palače, ga eden zarotnikov napade in mu z
mečem glavo razkolje. Rana je bila n‘a smrt, a vendar je še
zamogel na pomoč klicati. Tedaj pa pristopijo oni drugi mo¬
rilci in strelijo na njega. Moreno se zgrudi na ulici. Zdaj se
ga morilci še z noži lotijo. Moreno je še živ, dasiravno ima
22 ran. Nesejo ga v cerkev, kjer je še pol drugo uro živel.
Ko ga duhovnik vpraša, ali odpusti svojim morilcem, je hitro z
glavo prikimal. Cela država je žalovala za svojim — očetom.

444. V Boliviji  državna oblast cerkveni ni protivna.
Tudi v Peru-ji in Chilu  razmere med obojima oblastima

142

niso ravno hude. V teh treh državah je to najbolj žalostno,
da trpijo veliko pomanjkanje duhovnikov. V Ar g e n ti ni j i
ali v združenih državah ob reki Laplati je cerkev od liberal¬
nih oblastnikov že veliko prestala. Diktator Rosas je cerkveno
življenje skoro popolnem uničil (f 1852). Toda niti domači
liberalci niti protestantski misijonarji niso mogli vernega
ljudstva v njegovem verskem prepričanji zmotiti. Za osiroš-
čene škofije je Rim 1. 1858 imenoval nove škofe.

445. Brazilija  se je 1. 1826 od Portugala odtrgala in
je postala samosvoje cesarstvo. Po želji cesarja Petra I. je
papež Leon XII. za izpraznjene škofije imenoval škofe. Med
nevernimi Indijanci so lazaristi posebno srečno delovali. In¬
dijanci so zapustili svoje nestalno življenje in so se v selih
naselili, kjer so pod duhovnim vodstvom lepo v redu živeli.
Pa tudi v Braziliji ni bilo dolgo miril. Framazoni so vse kr¬
ščansko življenje zmešali in so kot volkovi v ovčji obleki si¬
lili med čredo, da bi jo pogubili. Cel6 v katoliška društva so
se vrinili ter v bratovščine zapisali, da so se tako njih pre¬
moženja polastili in potem katoliške namene ž njim podkapali.
Ko je zasedel Vital škofijsko stolico v Olindi, se je takoj čvrsto
uprl takim neredom. Kakor nekdaj Kristus, ki je splel bič iz
vrvic ter je izgnal prodajalce iz tempeljna, je tudi mladi škof
z ostrimi cerkvenimi kaznimi take bratovščine zatrl in fra-
mazone iztrebil iz njih (1872). Sodnija, v kteri so sedeli samo
zagriznjeni framazoni, je vrlega škofa zavoljo tega obsodila,
štiri leta rudo kopati. Kralj mu je obsodbo na štiri leta za¬
pora polajšal.

Kakor so bile državne razmere v Južni Ameriki dozdaj
zmiraj zmedene, negotove in nestalne, ravno tako je cerkveno
življenje omahovalo na dve strani, enkrat na bolje in zopet
na slabeje in ne vemo povedati, kdaj se bode reč na bolje
obrnila. Katoliška cerkev v Južni Ameriki je prav podobna
vrtu, v kterem tu in tam dobro seme sicer lepo poganja in
klije, ali kaj, da je ves vrt podrovan po framazonih in libe¬
ralcih in da tisto, kar danes še lepo raste in cvetč, dostikrat
že drugi dan vene in umira, ravno zato, ker je podrovano.
Tukaj vidimo veliki razloček med katoliško resnico in frama-
zonsko lažjo. Katoliški resnici se ni treba bati luči, „ n a
strehi jo pridigujte",  pravi Kristus; framazoni
pa na skrivnem delajo, ker „ k t e r i hudo dela, sov¬
raži 1 u č “.

143


f) v Avstraliji.

446. Sprva so se evropejski narodi za Avstralijo prav
malo brigali. Ko so Angleži zgubili svoje naselbine v Severni
Ameriki, so sklenili svoje zločince v Avstralijo prevažati in
tani naseljevati. L. 1788 so prijadrale prve angleške ladje v
Avstralijo ter izkrcale kakih 800 zločincev obojega spola. Nasel¬
bine so se hitro množile in jako rastle, posebno od tistega
časa, ko so Angleži jenjali zločince tje prevažati in ko so Ev¬
ropejci ondi zvedeli za široka in bogata zlata polja. Sicer se
naselbine najbolj na obalih razvijajo; notranja dežela še ni
dosti poznana, dasiravno lakomni naseljenci dalje in dalje v
deželo prodirajo in uboge zamorce kakor zverjad preganjajo in
streljajo. Dandanašnji šteje Avstralija okoli dva milijona na¬
seljencev.

Kavno tako naglo, kakor so se razvijale naselbine, rastla
je tudi katoliška cerkev v tem novem delu sveta. Prvega ka¬
toliškega duhovnika, ki je prišel v poglavitno mesto Sydney,
da bi ondi oskrbljal katoliške jetnike, je nestrpljiva angleška
vlada prijela in ga nazaj v Evropo poslala. Toda tega čina
niti Angleži niso odobravali in kmalo so drugi duhovniki od¬
rinili v Avstralijo na misijonski posel. Za prvega apostolskega
vikarja za naselbine je bil benediktinec Polding  leta 1835
imenovan. Njemu se je posrečilo, da si je pridobil iz An¬
gleške in Irske več duhovnikov in leta 1840 tudi nekoliko
usmiljenih sester v podporo. Usmiljene sestre so prevzele kaz¬
njenke in so oskrbljevale sirotišče. Lepo število zločincev je
na ta način postalo vrlih katoličanov. Tudi dosti protestantov
se je spreobrnilo.

Za spreobrnitev zamorcev domačinov se je le malo zgo¬
diti zamoglo, ker je pičlo število duhovnikov komaj za kato¬
liške naseljence zadoščevalo, a storilo se je, kolikor je bilo
pač mogoče. Že prvi duhovniki v Avstraliji so nekoliko za¬
morcev spreobrnili. Ko je pa prišel Polding v deželo, so se
krsti množili. I)a bi svojega duhovnega očeta počastili, so se
posamezni zamorski rodovi večkrat zbirali pred njegovim sta¬
novanjem ter mu svoje pesmi prepevali. Pa kaj zdajo posa¬
mezni krsti med tolikimi zamorskimi rodovi! Trebalo je za
zamorce posebnih misijonskih postaj. Na treh različnih mestih
so se tedaj trojni redovniki poprijeli tega misijonskega dela.
Od severa so se trpljeniki ali passionisti (ktere je ustanovil
sveti Pavel od križa), trudili priti do zamorcev; na jugu so
duhovniki srca Marijinega delovali in na zahodni strani so

144

očetje benediktinci ustanovili opatijo Novo - Nursijo in so to¬
liko divjakov spreobrnili, da se njihovemu uspehu cel6 prote¬
stantski predikanti čudijo.

447. O opatiji Novi-Nursiji  bomo nekaj več pove¬
dali, da Slovenci izvejo, s kolikim trudom misijonarji med
avstralijskimi zamorci seme božje besede sejejo.

Leta 1845 sta šla dva benediktinca v zahodno Avstra¬
lijo na misijon, oče S er ra in oče Salva  d o. Sveti oče v
Kirnu so ju blagoslovili ter rekli: „Storita čast stanu, kte-

rega sta, in nebesa naj blagoslovijo vajin trud, da prinese
dobrega sadu!“

Po dolgotrajni vožnji mornarji veselega lica naznanijo —
Avstralijo. Misijonarja sta zapela zahvalno pesem in prepevajo
lavretanske litanije stopita na suho. Med radovednimi, ki so
prišlece občudovali, so bili tudi nekteri domači divjaki. Misi¬
jonarja sta žalostna gledala uboge zamorce, s kterimi bi se
rada bila pogovarjala, a nista jih razumela. Divjaki so kli¬
cali: „Maragna, maragna“, t. j. „kruha, kruha!" in oče Sal-
vado jim je dal kruha ter je ob enem Boga prosil milosti,
da bi tem nesrečnim ljudem n&skorem zamogel lomiti kruh
besede božje.

V spomladi 1.1846 se podasta srčna misijonarja na pot,
zamorcev iskat. S culico na rami, križ na prsih in s palico
v roki sta zapustila mesto Perth; dvoje vozov je peljalo za
njima najpotrebnejega oblačila in poljskega orodja in premak¬
ljiv oltar. Pot po peščenih krajih je bila strašno težavna.
Po mučni vožnji dospeta do pristave nekega irskega nasel-
nika, kjer sta v gostoljubni njegovi hiši maševala. Zopet je
šlo naprej čez bregove in peščene planjave, dokler ne dospeta v
dolino Viktorijo, kjer sta občudovala lepoto dreves in rodovit¬
nost zemlje. Toda vročina je bila silno huda in komaj da so
našli malo luže, ktero so voli tako slastno popili, da sta
misijonarja morala hiteti, da sta požirek te vode, ki jima je
bljuvanje provzročila, za se rešila. Zamorec, ki je misijo¬
narja spremljal, se je na glas tožil, da je bajč solnce vso vodo
popilo.

Dozdaj je šlo misijonarjema vse po sreči; naenkrat pa
jima vozniki službo odpovejo ter niti za korak dalje peljati
nočejo. Vse prošnje so bile zastonj, vozniki se niso dali
preprositi. Toliko še, da so ostali pri sveti maši, ker je bila
ravno nedelja, a potem so misijonarja prepustili njuni osodi.
Salvado je tukaj v zahodni avstralijski puščavi pod milim ne¬
bom prvokrat maševal. Voz je bil mesto altarja. Tako sta ostala

145

misijonarja z dvema katehetoma sama v neizmerni puščavi,
sred divjih zamorcev. Precej si začnejo iz vejevja hišico gra¬
diti; proti večeru so jo že pokrivali z listjem in travo. V to¬
likih skrbeh niti zapazili niso, da jih je truma divjakov z dol¬
gimi sulicami od daleč opozovala ter se zmiraj bliže in bliže
pomikala. To pa misijonarjev ni veliko motilo, dasiravno so
vedeli, da so v teh krajih ljudojedi doma. Lepo so svojo hišo
zgotovili, a potem so napravili ogenj, so peli duhovne ure,
prav kakor doma v samostanu, so kleče molili rožni venec in
ko so povžili malo v vodi kuhanega riža, so mirno zaspali
pod varstvom svojih svetih angeljev.

Drugo jutro napravijo peški altar in darujejo sveto mašo
za divjake, ki so od daleč natanko opozovali vse, kar je du¬
hovnik delal, a potem so zopet odšli. Na večer jih je pa
prišlo veliko več in so se kakih 30 korakov pred hišico v red
postavili. Zopet so benediktinci kakor navadno opravili svojo
pobožnost, a po noči jih je vendar vznemirjala misel, da bi
jih divjaki utegnili napasti in pojesti. Po zajutrku naenkrat
se približujejo zamorci; vsak ima v roki pet pušic. Misijo¬
narji jih uljudno sprejmejo in jim ponudijo nekaj zajutrka in
kosce sladkorja.

„Nekteri so svoje sulice vihteli ter nam pretili, toda mi
smo jim dali na znanje, da naj orodje odložijo in smo jim
kolačkov in sladkorja ponujali. Nekteri so res odložili sulice
in so vzeli sladkorja ter ga pokusili, a precej so ga zagnali
od sebe, ker so se sladkega okusa ustrašili. Da smo zamorce
osrčili, smo mi pred njimi povžili sladkor; zdaj je tudi eden
izmed njih pokusil dar, kar je onim njegovim tovarišem strah
pregnalo. V hipu so pojeli naše kolačke in sladkor ter so se
za zadnje drobtinice že prav stepli.“

Tako so se misijonarji z divjimi zamorci spoznali, ki so
jim zdaj tudi pomagali, trdnejo hišo staviti. Po gozdih so. ž
njimi hodili in si hrane iskali, pa tudi njihovih navad in je¬
zika so se učili ter jim s svojim zgledom pridigovali, dokler
niso njihovega jezika znali. Pri vsem trudu bi misijonarji med
zamorci brez zdatne podpore nič ne opravili; gotovo bi vsi
poginili, predno bi se privadili njihovemu življenju ter naučili
njihovega jezika. Škof v Perthu je tedaj hotel benediktince
takoj nazaj poklicati. Toda Salvado se poda k škofu ter mu
mirno a odločno naznani, da on in njegovi brati raji gladil
nmrjejo, kakor bi svoje mesto zapustili.

V Perthu je Salvado nabiral med katoličani mile darove
za svoj misijon; pa kdor malo ima, ne more mnogo dati in

Zgodovina sv. kat. cerkve. III. 10

146

tedaj ni veliko nabral, ker so bili tamošnji katoličani sami
revni. Zdaj mu pride dobra misel na pamet, ker ljubezen ka¬
toliškega misijonarja je iznajdljiva. On sklene zvečer mestja-
nom napraviti veselico in jim igrati na glasovir; bil je nam¬
reč umetnik na glasoviru. Veseli večer mu je pripravil dobre
dohodke, za ktere je nakupil živeža, obleke, semenja in orodja
za misijon. Vse to naloži na voz, zapreže dva vola in se vesel
vrne k svojim bratom.

Pa ravno v tem času je začelo dežiti. Salvado je bil do
niti moker in ves utrujen; na mokrih tleh si ni mogel počiti.
Poti so se shujšale, naenkrat je voz do osi in živina do tre¬
buha tičala v blatu. Vola nista mogla iz blata, dasiravno ju
je misijonar izpregel. Salvado poskusi zadnjo sredstvo; živini
na straneh zakuri ogenj. To je pomagalo, z zadnjo močjo se
izrovata iz blata. Pa vola sta bila zdaj tako divja, da je
menih moral pred njima pobegniti na drevo. Še le drugi dan
se njima je upal približati, a zapreči se nista več dala. Moral
je tedaj voz do lepšega vremena v blatu pustiti. Le nekaj
malega je volom naložil in nekaj je sam djal na svoje rame,
da ni cel6 prazen prišel k svojim bratom.

448. Takoj si začnejo novi dom staviti. Vlada jim je
30 oralov zemlje in 700 oralov paše podarila. Naenkrat je
bilo tukaj vse živo: menihi so plužili, domačini so drevesa
podirali, otroci so pasli, a zidarji, ki so iz Pertha prišli, so
pridno zidali. V spomin rojstnega mesta svetega Benedikta so
misijonarji novo selo zvali Novo-Nursijo. Cerkvico so na čast
presvete Trojice in Marije čistega spočetja posvetili. Dasi¬
ravno je bilo naše novo stanovanje le borna koča, so ga ven¬
dar divjaki občudovali, ker še niso druge stavbe videli, razun
kake bajtice iz vejevja. Zamorcev je vedno več prihajalo na
delo in misijonarji so jih radi sprejemali. Pa ne samo delati
so jih vadili, ampak tudi verskih resnic so jih učili ter na
sveti krst pripravljali.

Setev na polji v se je lepo obrastla in je misijonarjem obe¬
tala bogato žetev. Že se menihi pripravljajo na žetev. V tem
hipu zagledajo, da se v bližini v visoki travini ogenj vnema
ter gosti dim vzdiga proti nebesom. Ogenj naglo napreduje
in veter žene dim ravno na polje, kjer je pšenica dozorela.
Menihi se trudijo suho travino odpraviti in grmovje izkrčiti,
da ogenj zastavijo, pa s posmojeno brado in glavo morajo po¬
pustiti delo in pšenico ognju prepustiti. V tej strašni sili po-
beži Salvado v cerkvico, vzame podobo brezmadežne Device
z altarja ter jo nese na najbolj nevarno stran in jo drži

147

.menu nasproti. V tem hipu se obrne veter, za-
lese iskre na drugo stran proti lesovju, in žetev
me škode. Zamorci so kar strmeli ter občudo-
rijino podobo, rekši: „Tota bela gospa je jako
ivo, to je ona storila; kaj takega bi mi ne mogli

3  se oče Salvado na povelje svojega škofa na-
ahodno-avstralijske cerkve v Evropo. Spremljata
- zamorčeka, ki sta pozneje oba stopila v red
ikta. Kako sta se pač čudom čudila napravam
a otroka, ki sta v lesih in na pustini zrastla.
em so se vozili, sta imela za veliko ribo, o ve-
norji sta pa menila, da je to mati čolniču. Ko
topila na vlak, sta kar vpila od veselja ter se
. lokomotive, rekši: „Oče, dobro bode, če nekaj
Avstralijo spraviš, da bodo tam počasni voli hi-

ivom svetega očeta se Salvado vrne v Avstra-
Nursiji so novi misijonarji, ktere je seboj pri-
taviti novo prostorno kapelo in prostorne hrame
krščence. Zaporedoma so postavili cerkev, ša¬
ša dečke, šolo za dekleta, bolnišnico, tovarno,
'Stilnico. Zamorci so se drug za drugim poleg
elili in so najpred svoje otroke menihom v od-
, a se potem tudi sami pokristjanili,
stol je delavnost vrlih menihov s tem odliko-
o-Nursijo povzdignil v opatijo in da je njenega
ialvadoja postavil za apostolskega prefekta.

10 tako veselo kakor v Avstraliji se sveta ka¬
ri na velikih in manjših otokih Tihega ali Ve-
Zgodovine teh manjših misijonov ne moremo
predalov naše povestnice preveč ne razširimo;
i treba, ker bi itak zmiraj eno in isto ponav-
iko se namreč misijonarji s početka z velikimi
ujejo in zapreke vsake vrste premagujejo, a si
ojim lepim zgledom in z močjo besede božje
nje nevernikov pridobijo in krščanske občine
lijo.

10 *

148

II. poglavje.

Krivoverci, framazoni in razkolniki.

a) Baj, Janzenij in Quesnel.

450. Lutrova kriva verska načela so več ali manj uplji-
vala tudi na katoliške učenike. Že Baj (f 1589), profesor v
Lowenu, je preveč povdarjal nauk o božji milosti ter tajil
prostost človeške volje. Papež Pij V. je njegov nauk zavrgel.
Baj se je vdal papeževi razsodbi in je spravljen s katoliško
cerkvijo umrl.

451. Baj je dobil v Belgiji, na Francoskem in Poljskem
dosti naslednikov, kterim se je njegov nauk prikupil, ker je
bil Lutrovi veri soroden. Janzenij,  škof Yperski (f 1638),
je tedaj sklenil, Bajeve verske nazore zagovarjati in je zbog
tega spisal knjigo, kteri je dal ime „Avguštin“. Janzenij je
sicer svoje bukve v uvodu in potem v svoji poslednji volji
sodbi katoliške cerkve podvrgel, pa njegovim prijateljem se je
mudilo, njegove nazore razglasiti in kar najbolj razširiti; na
sodbo apostolskega stola niso čakali. Komaj so te bukve za¬
gledale beli dan, že so pouzročile med katoliškimi učenjaki
živahno gibanje. Nekteri so trdili, da so v „ Avguštinu" vse
zmote Bajeve zopet posnete, a drugi zopet so Janzenija za¬
govarjali. Nazadnje se oglasi papež Inocencij X. in obsodi pet
krivih verskih stavkov, ki so bili v Janzenijevih knjigah za¬
držani. Janzenij je namreč učil, da je človek po grehu pro¬
stost volje popolnoma zgubil; na mesto proste volje je zdaj v
njem dvojno poželenje: meseno poželenje, ki ga k hudemu
nagiblje in nebeško hrepenenje, ki ga k dobremu vabi. Ktero
poželenje je v tem ali onem slučaji močneje, tisto potegne
človeka za seboj. Očitno je, da taki nauki vso prostost člo¬
veške volje uničijo. Bilo je cel6 dosledno, da je Janzenij na¬
dalje tudi učil, da pravični nekterih božjih zapovedi ne mo¬
rejo izpolnovati, ker jim manjka potrebne milosti božje.

Papeževa razsodba je bila skoraj povsodi s pokorščino
sprejeta, le Janzenijevi prijatelji so zdaj reč drugače obrnili,
da bi jim ne trebalo, se papežu pokoriti. Bekli so namreč,
da papež zamore krive nauke. zavreči in da je tedaj tudi prav
storil, ko je omenjene nauke kot krive obsodil; toda drugo
vprašanje je, ali zamore papež po pravici razsoditi, da se oni
nauki v Janzenijevih knjigah nahajajo, česar niso dali veljati.

149

Toda to je Mia prazna beseda, ker s takim izgovorom bi se
lehko vsak krivoverec odtegnil papeževi sodbi. Po tem nauku
bi namreč apostolska stolica bila na pol nezmotljiva in na pol
zmotljiva, ali z drugo besedo: polovica rimske cerkve bi bila
na skalo sezidana, a druga polovica bi v zraku visela. To je
bil jako nevaren nauk za papeževo oblast. Francoski škofje so
tedaj v očitnem zboru izrekli, da je onih pet krivih stavkov
resnično v „ Avguštinu" zadržanih in papež je to razsodbo v
posebnem papeževem pismu potrdil (1654).

452. S tem pa se prepir ni končal. Janzenij je namreč
imel svoje strankarje, ki so se živo zanimali za njegov nauk,
n papeževe besede niso marali poslušati. Menih Quesnel
(reci: Kenel) je napisal novo knjigo (1671), v kteri je vse
nauke Janzenijeve vnovič pogrel. Knjižura pa je bila duho¬
vito in tako sladko pisana, da so jo cel6 nekteri škofje oce¬
nili za pravi med, dokler so previdnejši takoj zapazili, da je
živi strup za duše. Cel6 pariški nadškof, kardinal Noailles
(reci: Nodlj), je bukve pohvalil in priporočil. Slednjič je papež
Klement XI. po natančnem preiskovanji v posebni buli sto in
ednega Kenelovih stavkov obsodil in bukve prepovedal (1713).
Nekteri duhovniki so papeževo razsodbo sprejeli, drugi pa ne;
med tistimi, ki je niso sprejeli, bil je tudi kardinal Noailles.
Ko je pa papež nepokornim s kaznijo pretil, se je Noailles
podvrgel papeževi buli in s tern je bila stvar, vsaj na Fran¬
coskem, kjer je bila najhujša praska, poravnana.

Na Nizozemskem se je troha Janzenistov do današnjega
dnč obdržala. L. 1723 so si izvolili v Utrechtu svojega last¬
nega nadškofa, kterega jim je nek odstavljen katoliški škof
posvetil. Razkolniki so v Rimu prosili, da papež potrdi nji¬
hovo volitev, kar se pa seveda ni zgodilo. Sedaj je menda
ondi še kakih 6000 razkolnikov, ktere vladajo trije škofi.

453. Tukaj še omenimo knjigo, ktero je Janez Hon-
theim,  posvečeni škof trierski, 1. 1763 izdal, ktera je tako
rekoč zadržala vse, kar so v tem stoletji sovražniki namera¬
vali zoper sveto cerkev sploh in zoper rimsko stolico posebej.
Pisatelj sam pa pravi, da je bil namen knjige, tem potom
spraviti protestante s katoliško cerkvijo; toda v resnici knjiga
le podkopava veljavo rimskega papeža.

Hontheim trdi v svoji knjigi, da je papež_ sicer prvi med
škofi, pa ne po oblasti, ampak samo po časti. Papež tedaj
ne more dajati postav, ki bi celo katoliško cerkev vezale, on
ne more ob svojem niti v verskih reččh razsojati, niti krivih
Ver obsojati in v posameznih škofijah nima prav nič opraviti.

150

Da ima rimski papež med škofi prvo čast, tega mu ni Kri¬
stus izročil, ampak to je rimski stolici cerkev dovolila; da je
pa rimski papež dobil prvo in najvišo oblast v katoliški
cerkvi, to je krivica, in to oblast si je rimski stol v teku časa
sam prisvojil in treba je, da mu to oblast zopet vzamejo ali
že škofi ali pa posvetni vladarji. Hontlieim je sicer trdil, da
hoče s svojim delom podpirati edinost katoliške cerkve, toda
ravno nasprotno bi se zgodilo, če bi njegova načela obveljala.
Nič bi cerkvene edinosti bolj ne rušilo, kakor če bi vsak škof
v svoji škofiji bil škof in papež ob enem. Neki protestant je
tedaj po vsej pravici rekel, da je ta knjiga „nesramno prili¬
zovanje", s kterim se je Hontheim posvetnim knezom sladkal.
Papež Klement XIII. je 1. 1764 nevarno knjigo obsodil in
Hontheim je svoje nauke preklical; toda preklic ni bil pošten,
ker Hontheim je še pozneje svoja načela proti svojemu nad¬
škofu zagovarjal in tolmačil.

b) FramazonL

454. Framazonstvo je skrivno društvo, ki ima dvoje lice:
eno lice belo in prijazno, ktero svetu kaže, drugo lice črno
in razjarjeno, ktero svetu zakriva. Framazoni se ljudem slad¬
kajo in jim preprijazno hvalisajo visoke in svete namene svo¬
jega društva. Framazoni ali prostozidarji trdijo, da nič bolj
ne želijo, kakor da svet osrečijo, da to, kar je na svetu narobe
ali pokvarjeno, kot dobri zidarji popravijo in tako rekoč za¬
zidajo in da tudi, kjer je še kaj prostora, nove stavbe posta¬
vijo, a vse samo na prid človeškega roda, iz golega človeko¬
ljubja. Ljudje, ktere si bodi vere, bi naj v njih društvu v
miru in ljubezni, v lepi zastopnosti in edinosti živeli; vera je
baje premalo imenitna, da bi zamogla njih vrlo delovanje za
človeštvo zavirati. Koke vseh društvenikov se gibljejo le edino
na občno korist in blagor, za oliko priprostega naroda. S ta¬
kimi besedami framazoni na ves glas priporočajo svoje društvo
po časnikih, po knjigah, v družbah, doma, na potovanji, v
zastopih, v zbornicah, v prijateljskih krogih. To je njihovo
belo lice! — črnega svojega lica pa framazoni ne pokažejo,
ampak ga na vsak način skrivajo.

če tudi framazonskemu redu ni več ravno toliko na tem
ležeče, da bi na skrivnem ostal, ker zvečine javno zborujejo
in svoje časnike izdajejo, ima vendar le značaj tajne zadruge,
ako se stvar pri luči pogleda. Ima namreč mnogo skrivnost¬
nih reči, kterih udom prikrivati je jako strogo zapovedano,

151

n. pr. najskrivnejše in najskrajnejše namene reda. Novinci mo¬
rajo slovesno priseči, nikomur nikjer ničesar objaviti o čla¬
novih, znamenjih in naukih društva.

Framazon je prav podoben Judežu, ki je stopil k Jezusu
s prijaznim pozdravom: „Bodi zdrav Učenik“,  a nameraval
je prav kaj hudega, ker s tem pozdravom ga je izročil njegovim
zakletim sovražnikom, in že so za njim v temi čakali s koli
in meči tisti, ki so Jezusa vjeli in uklenili.

Koga pa hočejo framazoni s svojimi koli pobiti in komu
je njih meč namenjen? Apostolski rimski stol je naznanil in
javno izrekel, da so framazoni ravno tako krščanstvu kakor
državi pogubljivi. Čudom se tedaj čudimo, da se je frama-
zonski red v teku poldrugega stoletja tako nenadno razširil
in se predrzno v vse stanove vrinil, da imajo njegovi pristaši
v nekterih državah prvo besedo. Vsled tega naglega razvoja
framazonskega reda se je izcimila res za cerkev, za državo in
za splošni blagor nesreča, na ktero je rimska stolica že zdav-
nej opozorovala. Za cerkev sicer, ki trdno stoji in je ne more
nobena človeška sila podreti, ni nobene nevarnosti, tem veča
nevarnost pa preti tistim državam, kjer omenjeno društvo
vlada. „ Slabo drevo ne more dobrega s a d ti ro¬
diti."  Po pogubljivem in jako britkem sadu tedaj, kterega
je framazonstvo do zdaj rodilo, moramo sklepati, da jim je
poslednji namen, vse po krščanstvu ustanovljene verske in dr¬
žavne naprave popolno razdjati ter upeljati razmere na pod¬
lagi človeške pameti in narave. Zbog tega tajijo vsako božje
razodenje in so zavrgli vse verske resnice, kterih človeška
pamet ne razume.

455. Opazujmo najpred delovanje framazonov v verskih
zadevah. Framazoni si prizadevajo učeniško oblast in veljavo
cerkve v državi cel6 zadušiti; zarad tega povsod oznanujejo,
da se morata cerkev in država popolnoma ločiti. Prišlo je že
tako daleč, da so pokrovitelji tajnih zadrug to, kar so dolgo
časa na skrivnem nameravali, jeli očitno zahtevati: papeževa
oblast naj se namreč odpravi in po božji postavi ustanovljeno
papeštvo naj se do dobrega zatere.

Novincem se sicer naravnost ne zapoveduje, naj bi se
katoliški veri odpovedali, a ravno na ta način kratkovidne in
neprevidne lehko premotijo ter toliko več ljudi v svoje mreže
polovijo. Po tem pa, ker sprejemajo spoznovalce raznih ver,
pospešujejo najbolj tisto velikansko zmoto današnjega časa,
da se za vero ni treba pečati in da so vere vse enake, ena
kakor druga; in vendar se katoliška vera kot edino prava ne

152

more brez velike krivice z drugimi v eno vrsto staviti. „ Sov¬
ražen človek" je to bil, ki je med dobro seme posejal plevel.

Framazoni niti na Boga in na neumrljivost duše ne ve¬
rujejo vsi, in nič ne prikrivajo, da je ravno vprašanje o Bogu,
ali je ali ga ni, pri njih uzrok največ prepirov in nesloge.

Ako pa človek ne veruje na Boga in ne na neumrljivost
duše, se lehko spozna, kakošna zamore biti zasebna in javna
nravnost. Tukaj pa ne govorimo o božjih čednostih, kterih si
ne more brez posebne božje milosti nihče niti pridobiti, niti
jih spolnovati; govorimo le o dolžnostih, ki sledijo iz naravne
spodobnosti. Kajti Bog, kot stvarnik in modri vladar sveta,
je postavil naravni red in on je, ki ga varuje ter zabranjuje
njegov polom. Ako pa se Bog odstrani, kakor navadno de¬
lajo framazoni, potem mora pešati pravičnost in vsaki nrav¬
nosti morajo zmanjkati tla.

Nadalje framazoni navadno tajijo tudi greh prvega člo¬
veka in zaradi tega trdijo, da naša prosta volja ni prav nič
oslabela in opešala. Potem pretiravajo krepkost naravne svoje
moči in mislijo, da iz svoje lastne moči zamorejo krepostno živeti,
dokler Kristus uči: „Brez mene ne morete nič storiti"
in katekizem uči, da je milost božja človeku potrebna. Tako
se tedaj zanašajo na svojo naravno moč; ker je pa ta naravna
moč po grehu opešala, jih ne more obdržati na pravem
potu in ne more zabraniti, da globokeje in globokeje padajo
in da v njih življenji, kakor pravi sveti Duh, Jama jamo
kliče". In še več. Med framazoni so se dobili ljudje, kteri so
naravnost svetovali ter na to delali, da se množica pregrehe
prenasiti, ker je znano, da zvitim in premetenim ljudem nihče
bolj udano ne služi, kakor tisti, kteri slastno in strastno živijo.

Tudi krščanski zakon in krščansko odgojo otrok bi fra¬
mazoni radi zatrli. Zato kujejo postave za civilni zakon, to je
zakon, ki se sklepa samo po državnih postavah, cerkvene po¬
stave pa zanemarja; zato si prizadevajo na vso moč, da bi
poduk mladine v svoje roke dobili, kajti dobro sodijo, da je
mlado drevo lože upogniti in da bode prineslo tisti sad, kte-
rega so mu vcepili. Žarad tega ne dopuščajo, da bi služab¬
niki božji imeli v šoli prvo besedo, ampak duhovnike iz šole
pahajo, in če jih v šoli še trpijo, jim je prostor za vrati.

456. Veča nevarnost pa kakor cerkvi — smo rekli — še
preti državi. Država brez Boga ne more obstati. Že neverci
so kedaj rekali, da bi se laglje našlo mesto brez tal, kakor
pa brez Boga. Katoliška vera uči, da je vladar služabnik
božji, in da je ravno tisti vstvaril vladarsko oblast, kteri je

153

vstvaril družbo. Po tem takem ima vladarska oblast božjo
veljavo, in ravno to je trdni temelj države. Framazoni pa tr¬
dijo, da imajo vsi ljudje enake pravice ter so v vsem popol¬
noma enaki; nikdo nima pravice, da bi drugemu ukazoval;
ako pa kdo dobi v državi oblast, nima tega iz božje milosti,
ampak po milosti ljudstva, ktero ga je na krmilo poklicalo;
temelj državne oblasti bi potem bil tako omahljiv, kakor je
človeška volja nestanovitna. Kjer se torej framazoni državni
oblasti še klanjajo, storijo to samo zavoljo tega, ker je še od¬
straniti ne morejo, in le tako dolgo, dokler je izpodriniti ne
morejo.

Iz omenjenih zmot pa se je za države največe nesreče
bati. Kajti ako preneha strah božji in spoštovanje božje po¬
stave, ako se zaničuje veljava knezov in ako je upor zoper
državno oblast dovoljen in se še celd odobrava, ako se razuz¬
danost in strasti nič več ne kaznujejo, mora se storiti prevrat
vsega obstoječega. Ako pa framazoni ne dosežejo povsodi in
vedno svojih najskrajniših namenov, tega niso oni krivi, am¬
pak moč svete vere jim zavira kolo, in modrost odločnih krist¬
janov jim zmeša zanjke.

Najpred so se framazoni pri knezih vrinili pod plaščem
prijateljstva, iz tega namena, da bi kneze kot mogočne za¬
veznike in podajače pri zatiranji katoliške vere na svojo stran
dobili; in da bi jih za svoj namen še bolj podkurili, obreko¬
vali so cerkev, češ, da ona knezom krati kraljevo oblast in
kraljeve pravice. Ko so s to zvijačo cerkev po mogočnosti
oškodovali, potem pa tudi knezom niso prizanesli, ampak so
jih jeli preganjati in odstavljati, ako niso po njihovi volji vla¬
dali. Tako so vladarje z eno roko gladili, a z drugo roko so
jim segali po kroni.

Rimski papeži, opazni čuvaji sionski, so hitro pregledali
tega poglavitnega sovražnika, volka v ovčji obleki ter so na
ves glas kneze in narode svarili, naj se ne vjamd in ne za¬
pletejo v nastavljene jim zanjke. Prvi je nevarnost naznanil
Klement XII. 1.' 1738, Benedikt XIV." pa je njegove ukrepe
potrdil in obnovil ter pod ojstrimi kaznimi pristop k temu
društvu prepovedal. Za njima je hodil Pij VII. in Leon XII.
V ravno tem smislu izrazil se je pogosto Pij IX. in nedavno
se je zglasil posebno odločno Leon XIII.

„Vsak, kteri hudo dela, sovraži luč in ne
pride k luči, da niso svarjena njegova dela“,  —
in tak je framazoni

154

c) Prostomišljaki in novi neverniki,

457. Le resnica je vedno ravno tista, zmota pa je spre¬
menljiva in vsaki čas drug obraz kaže; tudi pravi pot je eden
edini, krivih pa je brez števila. Kolikor novovercev se je torej
zleglo, toliko skoro se je novih zmot prikazalo, in vsaki taki
krivi prerok je na glas naznanjal: „ Glejte, tukaj je
Kristusi  A Zveličar nas svari pred takimi ljudmi rekoč:
„Ne verjemite jim.“  Ko so namreč enkrat zgubili denar
prave vere, ne da bi ga bili zopet poiskali, kakor modra žena
v sv. evangeliji; kovali so si rajši nov denar, ki pa ni imel
veljave, ker ni bilo Kristusove podobe na njem.

Po časih pa se krivovercem samim njihovi spački niso
več dopadli in zavrgli so jih, in sploh niso za verske resnice
več marali, ampak vsaka verska resnica jim je enako veljala.
Ker pa človek brez vere biti ne more in ker duh človeški
mora resnico iskati, so tudi novoverci začeli resnico iskati,
toda takrat niso vzeli prave luči. Modro bi bili storili, ako
bi, kakor modra žena v evangeliji, prižgali luč, in pri luči
svetega evangelija iskali resnico. Ker pa so le pri brleči luči
svoje pameti iskali resnico, niso je našli, ampak so se bolj in
bolj od resnice oddaljali. Šema, s ktero so se našemali, se
jim ni več dopadla in vrgli so jo od sebe, a zdaj so bili goli.

Takšni prostomišljaki so najpred na Angleškem svoje
glave vzdigovali; vsak si je po svoji glavi vero uravnal. Eden
je rekel, da se ne dži dokazati, da je krščanska vera od Boga
in da krščanske vere ni treba, ker resnico vsak s svojo pa¬
metjo spoznati zamore. Drugi je rekel, da je vera človeška
iznajdba, ktero so kralji iznašli, da lože svoja ljudstva krotijo;
kakor ima, postavimo, oče šibo, da zamore svojo deco straho¬
vati. Nekteri so trdili, da so vero duhovniki izmislili, da bi ž
njo ljudi prevarili, da je človek lehko brez Boga pravičen in
da to čednosti ni na poti, če človek slastno in sebično živi.
Prostomišljaki so koncem 17. stoletja vsemu uporekali, kar je
bilo razodetega in so zmiraj z nova staro pesem peli: Da
naša pamet iz lastnega resnico spoznati zamore. Še le sred
18. stoletja so se duhovi nekoliko pomirili, da razodetih resnic
niso več tako brezobzirno zametavali, ampak so se začeli bolj
trezno nositi. Kar je pa angleških prostomišljakov še ostalo,
so se poskrili, kakor se poskrijejo ptice roparice, kedar se da¬
niti jame, in so se združili v skrivna društva, posebno fra-
mazonska, kakor se drože vsedejo na dno, kedar se vino
čistiti začne.

155

Posvetni duh, kteri je na Angleškem vel, zadel se je tudi
na Francoskem vzdigati. Ker pa tukaj niso smeli desarbodi
tiskati, kakor na Angleškem, so pa tem bolj v tajnih družbah
in za zaprtimi vrati vero in dednost zasramovali. Bile so cel6
navdute babdle, ki so take kroge okoli sebe zbirale, v kterih
so imeli nesramneži in razuzdanci prvo besedo. Izmed vseh
teh lažnjivih modrijanov in prostomišljakov le edinega Vol-
taire-ja imenujemo; iz njegovega življenja bodemo lehko spo¬
znali, kakove vrste so bili njegovi pomogadi in podajadi sploh.

458. Voltaire  (reci: Volt er) je bil 1. 1694 v Parizu
rojen. Sedem let se je pri odetih jezuitih šolal. Mladened že
je bil nadarjen pesnik, vendar je porednemu in zlobnemu
udencu njegov učitelj že rano prerokoval, da ne bode kaj
prida iz njega, ampak da bode kedaj krivim prerokom na
delu. V pesmih je speval čast Marije in čast kralja Ludo-
vika XIV., a na tihem je že tudi v brezbožnih kiticah vero
zasramoval. Zato so se mu jezuiti popretili, da ga bodo iz
šole natirali. Toda Voltaire jo je rajši sam pobrisal. Vodja mu
je pri odhodu na spridalo napisal besede: „Prebrisana glava,
premeten ničvrednež". Njegov kum, ki pa ni poznal svojih
botrinskih dolžnosti, mu je pripravljal pot, da je kot mladenič
zahajal v take kroge, v kterih so Boga tajili in vero grdili.
Voltaire ni bil lepega obraza, ampak njegov obraz je imel
opidno lice, njegovo oko je bilo sicer duhovito, ali kdor je
vajen gledati v to ogledalo duše, bi bil v njem precej opazil
nekaj zagriznjenega in prekanjenega, in našel bi v njegovem
pogledu tudi sled njegovega pohotnega življenja. Njegovega
drznega dela rudedica nikdar ni polila, njegova nesramna in
široka usta so zijala od enega ušesa do drugega, in njegovi
ustnici ste bili stisnjeni, kakor bi težko brzdale blatni jezik,
kteri je prerad udrihal po cerkvi, po nravnosti in poštenosti.
Njegovo pero je bilo strupeno za cerkveni in državni red. Ne¬
sramnosti je prepeval hvalne pesmi, dednosti pa je umazal lice
ter jo zasmehoval. Voltaire sam je dutil, da bodo njegova
pisma izdala njegovo drno dušo in zato je djal nekemu pri¬
jatelju: „Sežgite moja pisma, požgite jih, ker iz njih preveč
gleda moja nagota in grdoba." Po pravici imenujejo Voltai-
re-ja „kralja brezbožnosti", ker on vse svoje življenje ni dru-
zega nameraval, kakor katoliško cerkev stiskati in preganjati
in slednjič popolnem ugonobiti. In takov mož se je delal pre¬
roka pravice in resnice, ljubezni in usmiljenja, takov človek
se je štulil, da bode ljudem kazal pravo pot ter prinesel pravo
sredo, ki je sam celo življenje trpel za dušnim nemirom in

156

srčnim bolom ter taval po temi. „Slabo drevo ne more
dobrega sadd nositi."

Voltaire, ki je tako že v svoji mladosti pokvarjen bil, je
potem na Angleškem in Nemškem do popolnega neverca do-
rastel, in ko se je slednjič na Švicarsko umaknil, je od ondi
svoje zanjke nastavljal po vsej Evropi ter podkurjal ogenj, in
je po svojih podajačih, tako zvanih lučnjakih, tla po malem
podkopaval, na kterih so cerkve in prestoli popred varno stali.
Pero si je izvolil za svoj meč, s kterim je druge ranil, a sam
sebe branil. S peresom je svoje sovražnike pikal, svoje vrst¬
nike zbadal, svoje zavetnike ščegetal, mogotce zasramoval,
veri zabavljal. Zato je moral zdaj tu zdaj tam pobegniti in
ker tudi vladajočim krogom ni prizanašal, moral je večkrat v
ječi svoje hudobije premišljevati. Ko je moral iz Pariza be¬
žati, je okoli po deželi hodil kot slavni pesnik, kot duhoviti
tovariš in hudi zabavljivec, in knezi in vojvode, gospodi in
gospe so ga sprejemali in objemali ter ga častili in hvalisali,
ker so se ga bali.

Z neko gospo, ki ni bila nič kaj na dobrem slovesu, se
je podal v Briissel, kjer je spoznaval Rousseau-a (reci: Rus6),
ki je bil sicer stareji od njega, a po mišljenji sta si bila brata.
Toda cel6 Rousseau je djal, ko je bil pesniška dela mladega
moža pregledal, da so sicer v načrtu in izpeljanji prav lepa,
da bi se pa moralo iz njih marsikaj izpustiti: zlasti zbad¬
ljiva in krivična obsodba cerkve, papeža in duhovstva. Sploh
so bila nektera njegova dela tako umazana in poredna, da so
mu morali njegovi prijatelji pomagati tajiti ter svet zagotav¬
ljati, da ti spisi niso njegovi. Zato je Voltaire izrekel pravilo:
„I)a za prijatelja lagati je prva dolžnost prijateljeva. Človek
mora lagati kakor hudič, ne samo začasno, ampak drzno in
vselej ter se ničesar bati. Lažite, moji prijatelji, lažite, jaz
vam bom o svojem času povrnil." Iz takih besed se lehko
spozna, čegavi otroci so bili Voltaire in njegovi vrstniki. „V i
ste iz očeta hudiča, on je bil od začetka ubijalec in
ni v resnici ostal, ker ni resnice v njem; kedar laž
govori, iz lastnega govori, ker je lažnjivec  in  oče  laži."

Na Angleškem (1723) se je seznanil z angleškimi prosto-
mišljaki ter je prišel v zvezo tudi z nekterimi imenitnimi ose¬
bami. Na Angleškem je bila prostost in bogastvo doma.
Oboje je Voltaire-ja zanimalo. Ker ga tukaj ojstreje francoske
postave niso zavirale, je prosteje dihal on in prosteje gibal
svoj jezik ter je ali tako robato in brezbožno pisal, da je potem
moral zopet tajiti svoje spačke, ali pa se je štulil, da pravico

157

in vero zagovarja, dokler je brezbožnosti in prekuciji stezo na¬
delaval. Voltaire se je pokazal, v svoji goloti in potem je drzno
tajil, da to ni on, ali pa se je pokazal v ovčji obleki, da bi
ljudje ne videli njegovega volčjega lica. Lepi jezik njegove
pesmi je lepa obleka grde zapeljivke. Pa tudi denar se mu je
bolj in bolj prikupil in zato se je na vsak, tudi krivičen način
bogatil, in prav malo mu je bilo mar za to, da je nektere
knjigarje, ki so njegova dela zalagali, pogubil.

459. Ko je bil Voltaire v Londonu zelo na glasu, so ga
zdaj tudi na Nemškem in na Kuskem dvoru častili kakor ka¬
kega boga. Pruskemu kralju Frideriku II., ki se je najrajši s
francoskimi knjigami pečal, dokler najlepše pisanih nemških
spisov ni maral, se je Voltaire hitro prikupil. Začela sta si
dopisovati in ker sta bila prav enih misli, Friderik ni mogel
brez Voltaire-ja več biti, zbog tega ga na svoj dvor povabi.
Francoska vlada je imela z Voltaire-jem svoje nakane, ktere
jej je pa zviti Friderik do dobrega prekrižal. Voltaire bi naj
na pruskem dvoru bil vohun, ki bi iz kralja poizvedel državne
skrivnosti in naklepe. Toda Friderik je pregledal svojega pri¬
jatelja" in se je delal, kakor bi pesniku popolnem zaupal;
vendar je bil Voltaire ogoljufan goljuf. Od začetka sta se oba
dobro obnašala in že pri sprejemu se prijatelja nista mogla
zadosti naobimati, a vse je bilo gola sleparija. Friderik je bil
sicer Voltaire-jev somišljenik, ravno tako brez vere in poštenja
kakor Voltaire, in zato ga je trebal, nikakor pa ga duhoviti
Friderik ni imel zarad tega, da bi mu francoski slepar nje¬
gove državne nakane zmedel; k temu ga ni poklical in ga ni
trebal. Ko je tedaj Voltaire prišel 1. 1743 v Pariz, ni niti be¬
sedice vedel povedati, kaj Friderikova politika namerava.

Leta 1748 se je Voltaire vrnil na Prusko, kjer je kralj
Friderik zbiral modrinjake in največe vojaške novince iz ce¬
lega sveta okoli sebe. Tukaj ni nič več Voltaire-jeve nevere
zaviralo, tukaj se ni nikdo več sovražniku svete cerkve upiral.
Dozdaj je bil brezveren le za se in za ožji krog svojih prija¬
teljev, tukaj na kraljevem dvoru je postal še. le apostol laži
in greha. V šoli Friderika velicega še le se je Voltaire pre-
drznil, Sinu Božjemu očitno boj napovedati ter se proglasiti
za njegovega osebnega sovražnika. Strah in groza je človeka
pogovorov, s kterimi so se pri mizi Friderika pogovarjali.
Tukaj se je Voltaire navzel tistega duha, ki je zasegal ne
samo sveta nebesa, ampak tudi vse, kar je svetega na zemlji,
tukaj je na prvo povzdignil vojni krik zoper sveto katoliško
cerkev, rekši: „Pobijte nesramnico!“

158

Toda vez ljubezni med takima prijateljema je že začela
popuščati. Voltaire namreč slednjič tudi kralju ni prizanesel,
ampak je djal tudi njegovo življenje na rešeto. Na to mu
kralj naznani: „Jaz vas ne odženem, ker sem vas poklical,
jaz vam mirovnine ne odtegnem, ker sem vam jo dal, ampak
prepovem vam, kedaj več pred me priti. “ Leta 1753 sta se
Friderik in Voltaire ločila, in na tem svetu se nista več videla.

460. Slednjič se Voltaire poda na Švicarsko, kjer si je
kupil pri Ženovi graščino Ferney. Tukaj je bilo sedaj središče
nevernosti, in Voltaire je bil očak brezbožnosti. Živel je ime¬
nitno in sijajno, kakor kak kralj. Postavil je nov grad, podrl
je staro vaško cerkev v Ferneyu ter pozidal novo, dasiravno
sta škof in župnik temu nasprotovala, samo zato, da bi mu
bili papež, škof in ljudstvo hvalo dolžni; poboljšal je zem¬
ljišča, polepšal je kraj, priredil vrte in nasadil drevesa. Tako
se je zgodilo, da je skriti Ferney kakih dvajset let bil ro¬
marski kraj za vse lučnjake in modrinjake 18. stoletja. Knezi
in mestjani, gospodi in gospe, duhovniki in svetovniki, mladi
in stari so smatrali, da morajo saj enkrat v življenji iti v
Ferney, da s tem pred svetom pokažejo svojo omiko. Kjer
pač ljudje Boga zgubijo, tam si precej malika naredijo! Božje
poti so modrinjaki in prostomišljaki z blatom ometavali ter
so obiskovanje papeža kot malikovanje razglašali, zato je pa
bilo zdaj na slovesu romanje v Ferney in zaslišanje pri — očaku
Voltaire-ju. Celd cesar Jožef II. se je podal na romarsko pot
v Ferney. Prišel je že do tje, kjer je kažipot kazal v Ferney,
a potem se je moral na povelje svoje matere, cesarice Marije
Terezije, obrniti ter v Ženovo vrniti.

Ko se je Friderik v sedemletnem boji z Avstrijanci voj¬
skoval, je ponaredil papeževo pismo, da bi protestante tem
bolj proti katoliški Avstriji podhujskal. Voltaire-ju se je ta
vražja zlobnost tako dopala, da je kralju pisal: „Vaše pape¬
ževo pismo je izvrstno ponarejeno; tri četrtinke katoličanov
bodo je za papeževo smatrali.“

„Navolil sem se že w , je rekel Voltaire nekega dne, po¬
slušati, kar ljudje govorijo in tolikokrat ponavljajo, da je dva¬
najst mož dosti bilo, da so krščanstvo po svetu razširili; jaz
sem namenjen jim pokazati, da je eden edini dovolj, da ga
uniči.“ Sovraštvo do Boga je v njegovih prsih od leta do leta
rastlo, in česar je srce njegovo polno bilo, to so brezbožna
usta pljuvala: „Pobijte nesramnico!“ Voltaire ni katoliške vere
nikdar s pametnimi razlogi pobijal, to mu je bilo predolgo-
časno in pretežavno; on raji zasmehuje kakor dokazuje, rajši

159

zbada in napada, kakor z razlogi pobija. Razumljivo je torej,
da so Voltaire in njegovi vrstniki v prvi vrsti očete jezuite
črtili, ki so s svojo učenostjo razkrivali ubogo in plitvo mo¬
drost modrinjakov. Zato je Voltaire rekel: „Kedar enkrat je¬
zuite poženemo, bomo nesramnico lehko premagali." Ko so
bili tedaj jezuiti iz Španskega prognani, je Friderik pisal Vol-
taire-ju: „ Živili modrijani! vi podkapate oči vidno stebre apo¬
stolskega stola. Cerkev je mrtvud strašno zadel, vi še boste doži¬
veli veselje, jo pokopati in jej nagrobni napis napraviti." Sicer
priznavamo, da je Friderik pozneje jezuite drugači sodil ter jih z
besedo in z djanjem branil, ko je papež Klement XIV. red
jezuitov zatrl, toda tega ni storil iz ljubezni do katoličanstva ;
kteremu so jezuiti služili, ampak iz političnih namenov, da bi
se namreč njegova braniborska kraljeva rodbina s tem pri¬
kupila katoliški Šleziji, ktero je vzel Avstriji; v Šleziji so
namreč bili jezuiti kot odgojitelji, spovedniki in pridigarji
močno priljubljeni.

461. Voltaire se je večkrat delal, kakor da bi se hotel
spokoriti in z Bogom spraviti, pa vse je bilo gola sleparija.
To je storil, da se je en čas izognil nasprotnikom, ki so
kralja brezbožnosti zasegali zavoljo njegovih novih spisov.
Semtertje se je spovedal in prijel sveto obhajilo ter storil
božji rop tudi samo zavoljo tega, ker je imel svoje peklensko
veselje s tem, da je duhovnika prekanil, in da se je proti
svoji nemarni družini zamogel pobahati, da mu nobena reč
ni sveta.

Že dolgo je Voltaire-ja mikalo, se v Pariz preseliti in
tam svoje zadnje dni preživeti, da bi med rodom, kterega je
po svoji pisavi pokvaril, užival slavo, ktero so mu bili dolžni.
Leta 1778 se je to zgodilo. Njegova pot v Pariz je bila pravi
slavnostni vhod. Peljali so ga v gledališče v kočiji, ki je bila
znotraj modro prevlečena in z zlatimi zvezdami okinčana.
Ogromno število ljudstva ga je spremljalo ter neznano vpilo
okoli kočije. V gledališči, predno so začeli igrati neko nje¬
govo igro, so ga očitno ovenčali 'in z vencem na glavi je
moral gledati svojo igro. Tukaj neki zgodovinar pravi: „Danes
je Pariz človeče ovenčal, kterega bi Sodomci kamenjali."

V majniku 1. 1778 Voltaire nevarno zboli ter se vleže na
— smrtno posteljo. Ko se mu je shujšalo, je z obupnim gla¬
som vpil: „Bog in ljudje so mene zapustili." Okoli stoječe je
od sebe podil ter rekel: „Proč, proč od mene! Vi ste zakri¬
vili, da se meni zdaj tako godi! Proč!“ Zopet drugo krat se
je od strahu in bolečine v postelji valjal ter ali stokal ali

160

Boga bogokletno nazival. Njegove prijatelje je kar groza pre¬
hajala, ko je z zamolklim glasom klical: „Jezus Kristus!

Jezus Kristus!" in drug za drugim so ga zapuščali, rekši:
„Kdo zamore kaj tacega poslušati/'

Zdaj je prišla njegova zadnja ura. Umirajoči se je zvijal
kakor črv, če na njega stopiš in se je z lastnimi nohti do
krvavega ranil. Prosil je za duhovnika, pa njegovi vrstniki
duhovniku nikakor niso dovolili vstopiti. Tedaj je obupno
klical: „Čutim, da me prijema roka, ki me vleče pred sodnji
stol božji!" — Besno je gledal po hiši in je djal: „Hudič je
tukaj — hoče me pograbiti — dobro ga vidim — vidim
pekel — obranite me pekla." Slednjič v divji obupnosti in
strašni žeji segne po neki posodi in jo do dna izpije, potem
se zvrne nazaj na posteljo, neznano zakriči in — umrje. Nekdo
njegovih ljudi, ki se je pozneje spokoril, je rekel: „Ko bi

hudič umiral, bi ne mogel drugači govoriti, kakor Voltaire."

Da duhovstvo Voltaire-ju ne odreče cerkvenega pogreba,
so njegovi prijatelji lagali, da se je zadnjo uro z Bogom spra¬
vil. Pogreb je bil velikansk. Naglo je potem zorila setev,
ktero so Voltaire in njegovi somišljeniki nasejali.

Voltaire-jev duh še živi in se šopiri po svetu, imenuje
se — liberalizem;  njega duhovni otroci so liberalci,
verni sužnji prostozidarskim namenom; povsodi, kamor se je
zanesel, obrodil je razpor in upor.

d) Razkolniška cerkev na Jutrovem.

462. Najhujše trinoštvo, pravi neki protestantski zgodo¬
vinar, je tisto, ako se posvetna oblast predrzno polasti go-
spodstva nad vestjo podložnikov. Prostost vere in vesti je ka¬
toliška cerkev zmiraj branila ter si jo tako tudi ohranila. Ne¬
srečna razkolniška cerkev pa jo je povsod zgubila. Veruje to,
kar je posvetnim knezom prav, a ne da bi na božjo voljo gle¬
dala; živi tako, kakor jej posvetne postave življenje uravnavajo
in ne, kakor jej vest veleva. Duhovniki razkolniške cerkve so
državni uradniki, ki ne pridigajo tega, kar je Kristus zapo¬
vedal, ampak to, kar car reče. Zato pa se pri božji službi
tudi več imenuje svitli car, kakor sveti Bog. Najhuje se je
godilo razkolnikom po turških deželah.

Ko so bili 1. 1453 Turki Carigrad vzeli, so razkolniški
grški cerkvi prav turški sultani zapovedovali. Pustili so jej
sicer njeno duhovsko upravo ter jej dopustili službo božjo, a
le med sitnimi ovirami. Samovlastno so se mešali v njene

161

cerkvene zadeve, očaško čast v Carigradu so imeli vedno na
prodaj ter so očake poljubno postavljali in odstavljali.

V 16. stoletji si je Luter prizadeval grške razkolnike za
svojo novo vero pridobiti, pa carigraški očak mu ni niti od¬
govoril na njegova pisma. Ko so iz istega namena novarji
očaku Jeremiji zopet dopisovali, jim je Jeremija 1. 1581 od¬
govoril, da ga naj vendar ne nadlegujejo in naj ne bodo
* sitni 1 '. Ko je pa 1. 1621 hudobni in zviti Ciril Lukaris za¬
sedel očaški stol, se je na vso moč prizadeval, Grke v lute-
rane spreobrniti, a spodletelo mu je. Grki so ga dvakrat pre¬
gnali z očaškega stola, in ko ga je tretjokrat zasedel in še
sploh ni miroval, so ga razdraženi Grki zadavili.

Toda tudi s katoliško cerkvijo se Grki nočejo zediniti,
da si jih je rimska cerkev kot dobra mati že tolikokrat va¬
bila v svoje krilo. Zadnji dve stoletji živijo razkolniki v strašni
nevednosti, komaj da toliko znajo, kje Kristus živi in kra-
Ijuje. Vse njihovo krščanstvo obstoji v tem, da se pogostem
križajo, da se globoko priklanjajo in na svoje prsi trkajo. Nji¬
hovi duhovniki tudi veliko več ne vedo.

e) Razkolniška cerkev na Ruskem.

463. Na Ruskem se razkolniško duhovstvo obdaja sicer
z velikim bliščem in s sijajnimi obredi, pa s tem nikakor ne
morejo skriti železne srajce, ktero jim je posvetna vlada
oblekla in v kteri se komaj gibljejo.

Tudi ruski razkolniki o zedinjenji nič nočejo slišati.
Rimska stolica se je v tej zadevi z ruskim carjem Ivanom IV.
pogajala, a nista se pogodila. Samo za tiste ruske pokrajine,
ki so se Poljakom pokorile, so se rusinski škofi na sinodi v
Brestu 1. 1594 odločili za združenje. Leto potem se podajo
rusinski poslanci v Rim, kjer so bili od svetega očeta slo¬
vesno sprejeti in kjer so na katoliško vero prisegli. Ali ze¬

dinjenje v Brestu bi ne bilo trdnejše kakor nekdajšnje vPlo-
renci, ko bi ljubi Bog ne bil zbudil" Rusinom apostolskega
moža, svetega Jozafata, ki je rusinskemu duhovstvu vdihnil
boljšega duha; nekteri rusinski škofje so.namreč omahovali
ter so začeli svoje podpise preklicavati, rekši, da so bili prisil¬
jeni priseči.

Janez Končevič  je bil rojen v Vilni leta .1580 in je
ravno tam stopil z imenom Jozafat  v red basilijancev. Jo-
zafat je bil poln božjega duha, je v samostanu dosti molil,

se jako pokoril, pa se tudi veliko učil, da bi bil zmožen

Zgodovina sv. kat. cerkve. III. 11

162

združenje braniti. Leta 1617 je bil v Tilni posvečen za nad¬
škofa y Tolocku. Ko je bil na svečnik postavljen, je naj-
višo oblast rimske stolice z besedo in pismom zoper hudobno
natolcevanje sovražnikov sigurno branil. Vse svoje dohodke
je potrosil za stavbo lepih cerkev in za povzdigo božje službe.
Ubogim deliti se ni nikdar navolil in ko jim ni imel več kaj
dati, je celd častno obleko, po kteri se nadškof pozna od na¬
vadnega škofa, zastavil, da je zamogel neki vdovi pomagati.
Takšen škof je bil zagriznjenim razkolnikom jako na poti in
sklenili so ga umoriti. Ko tedaj pride Jozafat v mesto Vi-
tebsk birmat, ga druhal divjih razkolnikov v škofijskem
hramu napade ter pomori vse od kraja, kteri jim nasproti
pridejo. Zdaj se jim prekrotki škof sam rad izda ter jim reče:
„ Otročiči, zakaj pobijate mojo družino? Če imate kaj zoper
mene, glejte, tukaj sem!“ Pri tej priči ga napadejo, ga s pa¬
licami na tla pobijejo, ga s sulicami dregajo in slednjič s se¬
kiro usmrtijo ter ga v reko poženejo 1.1623. Njegovo truplo je
čudovitna svetloba obdajala in so ga lehko našli in potegnili
na suho. Bela Rusija ni htela roditi, dokler je ni pomočila kri
svetega Jozafata, zdaj pa je hitro prinesla veselega sadu.
Njegova mučeniška smrt je prinesla zedinjencem dober sloves,
a krute razkolnike je spravila popolnem ob dobro ime. Okoli
deset milijonov Rusinov se je združilo z rimsko cerkvijo.

Še hujših bojev je bilo v Rudeči in Mali Rusiji med ze¬
dinjen ci in pravoslavnimi. Razkolniki so bili tako razjarjeni,
da so opata bazilijancev v Kievu utopili v Dnjepru. Prebijejo
led in mučenca vržejo v vodo, klicaje: „Ti si unijat (zedinjenec)
in hočeš izdati našo vero.“ Ko se je hotel za led prijeti, od¬
sekajo mu roko in kličejo: „Na papeža se sklicuj!“ Valovi
Dnjepra so ga potegnili pod led.

Vsi drugi prebivalci velike Rusije pa, kakor smo rekli,
o zedinjenji niso hteli nič slišati, pač pa so ruski carji že,
zdavna želeli tam rusko narodno cerkev ustanoviti pod neodvis¬
nim domačim očakom. In to so na lahkem dosegli, ker so imeli
carji polno mošnjo, a očaki so bili vedno v denarnih zadregah.
Leta 1588 je carigraški očak Jeremija povzdignil osrednjega
škofa v Moskvi v čast očaka cele Ruske; sebi je samo pra¬
vico potrjenja pridržal. Toda že od 1. 1660 ruski očaki tudi
potrjila v Carigradu niso več prosili.

464. Toda samovlastnim ruskim carjem samostalno
očaštvo ni nič prav ugajalo. Komaj sto let so trpeli to čast.
Že car Peter I. (1689—1725) jo je zakopal. Ker je pa rusko
ljudstvo bilo v svojega očaka zel6 zaljubljeno, moral je car

163

prav opazno ravnati, da ni razdražil svojega ljudstva. Dvajset
let je tedaj pustil očaški stol izpraznjen, da je ljudstvo neko¬
liko na očaka pozabilo, in potem še le je preklical očaško čast.
Peter I. sploh za vero ni vprašal in za duhovnike ni maral;
preoblečen za ruskega škofa je časih burke uganjal, da bi s
tem duhovstvo pred ljudstvom osmešil ter ob čast in veljavo
spravil. Peter je zapovedal, da bode odslej rusko cerkev vla¬
dala tako zvana „sveta sinoda", ki je po carjevi volji imela
enajst udov, med kterimi so bili škofi, duhovniki, pa tudi vo¬
jaški častniki. Ko so carja nekteri škofi zategadel karali, da
je očaštvo odpravil, je Peter potrkal na svoje prsi ter djal:
j,Tukaj je vaš očak!" Tudi še drugače je car opravičeval
»sveto sinodo" ter je rekal, da ima sinoda večo veljavo, kakor
očak; da so povelja sinode bolj premišljena, kakor ukazi po¬
sameznega človeka; delovanje očaka se o njegovi smrti pre¬
trga, dokler sinoda zmiraj živi, ker iz več udov obstoji; tudi
se sinoda ne da tako lehko podmititi, kakor ena oseba, in če
je kdo v sinodi strasten, ga zamore drugi pomiriti, v čemur
je zopet sinoda na boljem.

Tudi med ruskim duhovstvom se je našel Judež, ki je
božjo reč zatajil ter Petru zvesto pomagal tlačiti cerkvene
pravice. To je bil Prokopovič, pskovski škof, kterega je car
iz hvaležnosti postavil za predsednika svete sinode in za nad¬
škofa novgorodskega (f 1736).

Sploh se je Peter obnašal kakor najviši škof Rusije ter
je škofom dajal pastirske ukaze, je predpisal lastnosti, ktere
mora tisti imeti, ki hoče v duhovnika posvečen biti in je
odločil, koliko duhovnikov naj bo pri vsaki cerkvi. Pred je
bila v razkolniški cerkvi postava, da se naj duhovniku, kteri
se zoper spovedno molčljivost pregreši, jezik iztrga, a zdaj je
cesar ukazal, da ima duhovnik za glavo vsako zaroto zoper
vlado takoj naznaniti, če bi prav v spovednici zvedel za njo.
Cesarica Katarina II. je slednjič tudi cerkveno premoženje
spojila s premoženjem ruske krone, rekši, da je s tem cerkev
olehkotila, ker jo je rešila posvetnih skrbi.

f) Trpljenje katoliške cerkve v ruskih
pokrajinah.

465. Ko je Poljska 1. 1773 propala, je veliki del dežele
pripadel Rusiji, posebno rusinske škofije v Beli in Mali Ru¬
siji. Neverna cesarica Katarina II. je sicer pri tej delitvi

ll*

164

Poljske slovesno obljubila, da katolikom verske prostosti ne
bode kratila; a komaj je podpisala pogodbo, že je zedinjenim
Rusinom vzela nič manj kakor 1200 cerkev. Vkljub temu se
je predrznila papežu pisati, da se v njeni državi zarad vere
nikdo ne preganja. Tudi pri drugi delitvi Poljske je Katarina
obečala, da bodo smeli latinski in grški katoliki pod njeno
oblastjo prosto po svoji veri živeti. Pa komaj je izrekla ce¬
sarsko besedo, že se je tudi v Petrogradu tajno posvetovala,
kako bi najlože in najhitreje Rusine od rimske cerkve od¬
trgala. Na njeno povelje so prehodili ruski misijonarji zedin¬
jene škofije ter so Rusine, kakor je to turški veliki vezir sam
očitno povedal, z ognjem in mečem preobračali k ruski
cerkvi. Misijonarje so spremljali oddelki vojakov, ki so vse
duhovnike, kteri niso hoteli sprejeti petrogradskega evangelija,
ali iztirali iz župnij ali v ječo zaprli. Kmalo so bile škofije
zedinjenih Rusinov do dobrega uničene, posebno zarad tega,
ker je bilo ukazano, da vse latinske ali rusinske vasi, ki
nimajo vsaj po 1000 hiš, zgubijo župnije in ne smejo imeti
lastnih katoliških duhovnikov. Ogromna večina vasi je tako
zgubila svoje duhovne pastirje in bila je na milost in ne¬
milost izročena vladni samovolji. Na mesto zatrtih rusinskih
škofij je Katarina ustanovila novo škofijo Mohilev, in na ško¬
fijski stol je postavila Sjestrzenčeviča, ki je popred bil že vse
drugo, a na zadnje še tudi škof. On je dobil nalogo, da je
katoliško vero, ktero so cesaričini misijonarji zvečinoma že
zatrli, do dobrega iztrebil. Samo na sebi se razume, da je na
tak način zveza z Rimom popolnem ponehala.

Sjestrzenčevie je bil vreden pomagač cesarice Katarine.
Za katekizem je priporočal knjigo, ktero je rimska stolica
prepovedala, in cerkveno pravo je velel tako učiti, kakor ga
je cesarica prikrojila. Celi čas svojega vladanja je imela Ka¬
tarina za katoličane med na jeziku, a strup pod jezikom in
tako se je zgodilo, da je s kruto silo nad sedem milijonov
zedinjencev nazaj v razkolniško cerkev porinila.

466. Za carja Pavla I. in Aleksandra I. so si ruski ka¬
toličani nekoliko oddahnili. Hujše zopet je bilo za carja Niko¬
laja. Car je namreč mislil, da je katoliška cerkev še edina
napota njegovi neomejeni vladarski oblasti, in zarad tega jo
je sklenil zatreti v svoji državi. Tudi Judeža ni bilo dolgo
treba iskati. Kakor je Katarina našla Sjestrzenčeviča, tako je
bil neki Siemasko carju Nikolaju povoljno orodje za njegove na¬
mene. Siemasko, predsednik katoliškega cerkvenega zbora v
Petrogradu, je carju načrt predložil, kako se ima katoliška

165

cerkev pogaziti. Cerkveno premoženje je treba pograbiti, šte¬
vilo škofij zmanjšati, pokornim škofom plačo zvišati, nepokor¬
nim pa skrčiti.

Še več so katoliki trpeli po poljskem uporu leta 1830.
Na tisoče otrok, zlasti tistih, kterim so očetje v boji padli,
tirali so na Buško ter jih ondi v pravoslavni veri odgojili.
Župnikom je bilo prepovedano, da ne smejo razkolnikov spre¬
jemati v katoliško cerkev in ne spovedovati tujih oseb, to pa
zarad tega, da župljanom po zatrtih župnijah ni bilo mogoče
prejemati svetih zakramentov; tudi pravoslavnih poslov kato¬
ličanom ni bilo dovoljeno imeti. Otroci iz mešanih zakonov,
to je, iz zakonov med zedinjenimi in pravoslavnimi, so se vsi
morali zgojiti v razkolništvu. Car je prepovedal, papeževa
pisma v svoji državi razglašati in je red bazilijancev, ki je
Štel največ samostanov, zatrl. Leta 1832 se je papež Gre¬
gorij XVI. pri ruskem poslancu pritožil zarad krutega pre¬
ganjanja katoliške cerkve na Poljskem, a ruska vlada je du-
hovstvo sumničila, da je prav ono upora krivo.

Najbolj žalostno je bilo izdajstvo Siemaskota in dvojih
drugih rusinskih škofov, ki so 1. 1839 carja naravnost prosili,
da jih naj zopet sprejme v „cerkev njihovih očetov“, to je, v
razkolniško rusko cerkev. Z izdajalci je potegnilo več duhov¬
nikov in dosti ljudstva, ktero so deloma s silo dobili za novo
vero, a deloma tudi osleparili za katoliško pravo vero. Ven¬
dar so bili med duhovniki možaki, ki so se Boga bolj bali
kakor ljudi in so rajši šli v ječo ali v Sibirijo, kakor pa v
razkolniško cerkev. Junaški spoznovalci so umirali po ječah,
pod palicami in pa gladu. Siemaskotu je lastni oče, ki je bil
rusinski duhovnik, očital grdo izdajalstvo. Buški car pa je v
spomin tega veselega dogodjaja koval poseben denar, ki ima
napis: „Sovraštvo ločilo 1595, ljubezen združila 1839. Leta
1845 je katoliški svet močno zanimal glas, da je car Niko¬
laj I. prišel v Bim in da je tam papeža dvakrat obiskal.
Sveti oče, sivi častitljivi starček, je mogočnemu carju resnobno
očital veliko trpljenje ruskih katoličanov ter ga opozoril na
najbolj krivične postave. Car je obljubil, _ da se bode kolikor
toliko oziral na papeževa zahtevanja ter je poslal posebnega
oblastnika v Bim, da uravna zadeve ruskih katoliških pod¬
ložnih. Po dolgih razpravah se slednjič rimska stolica z rus¬
kim carjem pogodi (1847). Toda pogodba, ki bi bila zamogla
ruske katoličane osrečiti, je ostala samo na papirji In se ni
izvršila. Buške oblasti so se držale prejšnjih krivičnih postav.
Prepovedano je bilo z Bimom občevati; kdor je h katoliški

166

veri pristopil, je bil kaznovan; duhovniki so morali svoje pri¬
dige dajati pravoslavnim uradnikom na oceno, z eno besedo:
ostalo je vse, kakor je bilo.

467. Celih trideset let že je trajalo preganjanje zedinjenih
Kusinov, ko je bil cesar Nikolaj 1. 1855 z naglo smrtjo po¬
klican na sodbo božjo. Zdaj njegov sin Aleksander II. zasede
prestol. Nekoliko časa je bila podoba, da bode novi car ka¬
toličanom pravičen, toda upanje jim je hitro splavalo po vodi.
Aleksander je kmalo nastopil pot, po kteri je njegov oče hodil,
in nesrečna poljska vstaja 1. 1863 je dala Rusom nov povod,
katoliško cerkev preganjati. Car je zadnjo rusinsko škofijo v
Chelmu s silo zatrl. Kdor ni hotel poslušati na strogo po¬
velje, temu je ali batina pela ali tudi puška govorila. Zastonj
je Pij IX. povzdigoval glas za uboge Rusine; njegove prošnje,
njegove resne besede in žuganje s kaznijo božjo niso kaj iz¬
dale v Petrogradu. Izdajalec Popiel, ki je začasno škofijo vla¬
dal, je zadnjo rusinsko škofijo pokopal s tem, da je carja pre-
ponižno prosil, naj tudi to škofijo spoji s pravoslavno rusko
cerkvijo. Tako je rusinska katoliška cerkev uradno zopet ze¬
dinjena z rusko razkolniško cerkvijo; pravimo uradno,  ker v
resnici je ostalo veliko Rusinov v srci zvestih katoliški cerkvi,
in sladka nada je, da se bodo, kedar neha sila, kar trumoma
vračali v njeno krilo.

Dosihmal smo omilovali osodo Rusinov z Rimom zedin¬
jenih, a kmalo so se ruski oblastniki lotili tudi latinske cerkve
na Poljskem in so jo skušali odtrgati od Rima ter jo spojiti
z rusko cerkvijo.

Že Katarina II. je za katoličane, ki so po razdelitvi polj¬
skega kraljestva spadali v rusko državo, samovoljno osnovala
škofijo Mohilev in je za škofa namestila izdajalca Siestrzen-
čeviča, kakor smo že povedali. Kratko pred svojo smrtjo je
odpravila škofije Vilno, Luzk, Kiev, Kamjenjec, ki so po drugi
in tretji razdelitvi Poljske pripadle k Rusiji, le škofija v Liv-
landiji je ostala. Mesto teh škofij je cesarica ustanovila ško¬
fije v Pinsku in Latiševem, na krajih, kjer ni bilo prav nič
rimskih katoličanov.

Pravičnejša do katoliških podložnih sta bila Pavel I. in
Aleksander I. Po Dunajskem miru se je Aleksander spora¬
zumel s Pijem VIII. ter ukazal škofije na novo popisati.
Poljsko so v dve cerkveni pokrajini razdelili: v Mohilev in
Varšavo*. Mohilev je dobil škofije Samogicijo, Vilno, Luzk,
Kamjenjec in Minsk — pozneje za Pija IX. še škofijo Cher-
son; Varšava je dobila Krakovo, Vladislav, Plozk, Avgustovo,

167

Sandomir, Lublin in Podlahijo. A tudi vlada Aleksandrova ni
pila brez sovraštva do katoličanov; pregnala je namreč jezuite
iz Bele Busije, kjer so v kolegijih v Palozkem, Diinaburgu,
Mohilevem, Mstislavem, Orši in Vitebskem jako blagonosno
delovali. Povod temu prognanstvu pa je bil, ker je nekoliko
njih gojencev prestopilo iz pravoslavne v rimsko - katoliško
cerkev.

468. Prav za prav pa je katoliške Poljake Nikolaj I. pre¬
ganjati začel. Ko je tako nepričakovano hitro zedinjene Ru-
sine stlačil v rusko cerkev, je zaklical: „Z zedinjenci gre dobro,
poskusimo še z latinci!“

Samostani so od nekdaj trdnjave katoliške cerkve in
ognjišča krščanskega življenja. Na Poljskem takrat samostani
niso bili bogati; vendar pobrali so jim še to malo, kar so
imeli premoženja. Leta 1828 je izšel ukaz, ki je skoro popol¬
nem zaprečil sprejemanje novincev. Nasledek tega ukaza so
bili prazni samostani in redki redovniki. Prepičlo število re¬
dovnikov je bilo potem hinavcem povoda dovolj, da so samo¬
stane pograbili, a redovnike razpustili. Preljubezniva skrb za
blagor katoliške cerkve! Slavnega škofa iz Podlahije, Gut-
kovski-ga,  ki se je od 1. 1830 brez strahu bojeval zoper
nasilstvo carjevo za svete pravice katoliške cerkve, so pre¬
gnali z njegove stolice ter zaprli v samostan. Da bi nastalo
pomanjkanje duhovnikov, so le tisti smeli v semenišče stopiti,
kterim je vlada to dovolila. Prav ljubeznjivo sredstvo za spre¬
obrnitev katolikov je našel carjev ukaz, po kterem je bil vsak
katoliški zločinec oproščen vsake kazni ter je dobil še častno
svetinjo, ako je stopil v carjevo cerkev.

Papež Gregor XVI. je storil, kar človek le storiti za-
more, da bi carja nagnil na usmiljenje in pravičnost. Izvrst¬
nemu škofu v Podlahiji je papež cel6 svetoval, da se naj za¬
voljo ljubega miril prostovoljno odpove škofiji. Toda strast ne
pozna plemenitega srca! V zahvalo za papeževo miroljubno
delovanje je car 1. 1841 razglasil odlok, ki je podvrgel vse
nepremakljivo premoženje škofij in stolnih kapiteljnov ministru
carjevih grajščin, to je, car je skledo s pogačo vred k sebi
potegnil, a potem je delil škofom kosce, kakove se je njemu
ravno poljubilo. Še le 1. 1847 je Rusija z apostolsko stolico
pogodbo sklenila, ki se je ozirala tudi na katoliško cerkev
na Poljskem, a vlada v Petrogradu ga še razglasila ni, tem
manj e izvršila.

Ko je Aleksander II. vlado nastopil, je 1. 1856 bil kon¬
kordat vendar razglašen, toda kako so se v Rimu čudili, da

168

ima otrok celo drugo lice, kakor ga je v Rimu imel; pogodba
je namreč bila do dobrega popačena. Ruska vlada pa konkor¬
data ni razglasila iz prijaznosti do katoliških Poljakov, ampak
zbala se je velesil, ki so se kanile mešati v ruske zadeve.
Zato je Ruska o pravem času še prijenjala ter začasno usta¬
vila preganjanje ter kazala katoliški cerkvi prijazniše lice.

Ruska se začne vnovič pogajati s svetim očetom, a ob
enem je že tudi navela točke, v kterih ne more prijenjati.
Med drugim je rekla, da ruski podložnik ne sme nikdar prosto
občevati z rimskim stolom, da o tem, ali je zakon veljaven
ali ne, le ruske sodnije razsojajo, da se mešani zakoni le pred
razkolniškim popom veljavno sklepajo, da kazni za odpadnike
od razkolništva ostanejo kakor dozdaj. Y tistih rečeh pa, v
kterih je Rusija prijenjala, besede ni izpolnila, ker se velesil ni
bilo več bati.

Toda pri vsem tem Rusom ni to oči klalo, da so Po¬
ljaki katoličani, ampak to jih je najbolj skrbelo, da so se
Poljaki Poljake čutili, in da niso kar čez noč v rusko suknjo
smuknili. Rusija je hotela z vso silo Poljake v Ruse spreme¬
niti, boj zoper vero je bilo le sredstvo doseči ovi namen. Ob
tolikem nasilstvu so se Poljaki 1. 1863 vzdignili zoper Ruse.
Cina Poljakov ne odobravamo, a izgovarjamo ga kolikor toliko
s tem, da je njihov položaj bil časih res neznosen. Na¬
vesti hočemo le eden sam zgled. Leta 1858 se je v Varšavi
zgodilo, da je konjiča mrtvaški sprevod, pri kterem so peli
slovansko cerkveno pesem, razpodila. Kozaki so cel6 v cerkev
prijahali ter podili svoje žrtve noter do stopnjic altarja. Nekaj
teh ubogih ljudi zbeži v dvorano, kjer je plemstvo ravno zbo¬
rovalo in prosi, da naj plemiči svete kraje branijo, da se ne
oskrunijo. Ko zdaj zborniki zapustijo dvorano, ustrelijo vojaki
med nje; pet jih usmrtijo, a drugih šestdeset ranijo. Škofje
so protestovali zoper tako nasilstvo, a Rusi so jih svarili, da
se naj ne mešajo v državne reči. Oskrbnik Varšavske škofije
je bil cel6 na smrt obsojen in šestdeset njegovih duhovnikov
je bilo na gradu zaprtih. Ko je teklo 1. 1862, še ga ni pol
preteklo in bilo je že okoli 15.000 oseb zarad verskih grehov
z zaporom kaznovanih.

Papež Pij IX. je 1. 1864 z žalostnim srcem oznanil svetu
veliko trpljenje poljskih katoličanov ter se je pritožil zavoljo
krivic, ki se ondi cerkvi godijo. Toda Rusi so bili za vsako
pritožbo gluhi in ruski poslanec je sv. očeta prav v Rimu v Vati¬
kanu razžalil, rekši, da katoliška cerkev upornikom potuho daje.

169

III. poglavje.

Razmere med cerkvijo in državo.

a) Uvod.

469. Cerkev je popred v krščanskih državah pravice
imela, brez kterih bi sicer tudi lehko živela, pa hvaležne dr¬
žave so jej rade dovolile toliki upliv, ker jim je cerkev ljud¬
stva in narode odgojila in olikala in države na podlagi kr¬
ščanskih postav lepo uredila in utrdila. Tudi posvetnega pre¬
moženja so prinesli hvaležni narodi v cerkev ter ga položili
k Jezusovim nogam, da bi se služba božja tem slavnejše ob¬
hajala, kakor je nekdaj spokorjena Magdalena prinesla dragih
mazil v Simonov hram in je ž njimi mazilila Jezusove noge,
da je cela hiša bila polna prijetne vonjave, ali, kakor so Je-
ruzalemčani kedaj slačili svoja oblačila in so jih razprostirali po
poti, da bi počastili Jezusov vhod v Jeruzalem. Toda ko so
se države zgodnjale in so kralji in knezi že dovolj trdno se¬
deli na svojih prestolih, bila je cerkvena oblast dostikrat nji¬
hovim napravam in namenom, kterih ni mogla odobriti, na¬
sproti. Takih spon bi se država rada rešila, rekši, da bo še
le potem lehko prosto dihala, kedar bode sama gospa v svoji
hiši. Bilo jej je tesno v materini hiši, kakor nekdaj zgublje¬
nemu sinu v očetovem hramu in želela si je svobode; rada
bi na svojo roko gospodinjila, cerkev naj bi jej za naprej ne
ugovarjala več. Država je tedaj začela svojo mater in odgoji-
teljico rivati iz hiše, dokler je ni porinila čez prag. To se je
zgodilo v prejšnji dobi, kakor smo rekli.

Človek bi mislil, da bode zdaj mir in da bode država na
meji obstala, pa ni; ampak zdaj so se državniki začeli me¬
šati v cerkvene reči in so cerkvi kolikor so mogli pravice
kratili, ktere cerkev od Boga ima, it ktere nikdar popustiti
ne more; cerkev se je časih teh nasilnikov komaj in komaj
obranila. In prav tisti kristjani, ki so popred svoja oblačila
slekli, da so jih Jezusu na pot razprostirali, t. j. ki so cerkvi
dali posestva,' so zdaj, ko je Luter začel vpiti: „Križaj ga,

križaj ga“, tudi ž njim kričali ter Sinu Božjega slekli in si
njegova oblačila med seboj razdelili. Že v westfalskem miru
so nekterim knezom, ki niso bili s svojim deležem zadovoljni,
dali za poboljšek posestva, ktera so cerkvi vzeli; v tej dobi pa

170

so cerkev do dobrega slekli. Y državi zdaj božji glas ni več
veljal, zdaj v njej evangelij ni bil veš najviša postava, zato
pa države niso več trdno stale, ampak so se bolj in bolj ma¬
jale, nektere so se tndi porušile in njih „podrtina je bila ve¬
lika" ; omenimo samo grozno prekucijo na Francoskem. Dr¬
žave so si začele ob svojem staviti hišo; pozabile so, da, „ ako
Gospodne zida hiše, se zastonj trudijo,  ki
jo  s t a v i j o. “

Državniki so vladali po svoji napačni volji in ne po
volji božji; kar jim je v tem trenutku najbolj sodilo, to so
storili; kjer so se največ dobička nadjali, tje so jo vkrenili.
M jih več vodilo božje pravilo: „Kar nočeš, da bi kdo
drugi tebi storil, glej, da tudi ti drugemu ne
storiš  “, ampak vsak je djal, naj drugi vodo pije kakor rad,
da le jaz ostanem nad vodo. Državnik hoče državnika uka¬
niti in če se mu to ne posreči, pa se poskusi ž njim, in — moč-
nejega je pravica. Kdor tako ravna, pravijo, da „politično“
ravna in tako ravnanje imenujejo „politiko“; nepoštena in ne¬
sramna politika je krščansko  politiko izpodrinila. Ko je v
nekdanjih časih veljala „pravica močnejše pesti", so rekali, da
so to bili surovi časi, a zdaj, ko ravno tisto pravilo velja,
pravijo, da je to visoka politika. Kaj jih razume, kdor za-
more! Nadškof Fenelon je tedaj državnike v nekem spisu opo¬
minjal, naj se vendar držč nravne politike, kar so mu pa zelo
zamerili.

b) Papeži koncem 17, stoletja,

470. V vvestfalskem miru krščanski svet prav nič več ni
slušal na papeževo besedo, in tisti, ki so mir sklepali, so že
popred djali, da papeža ne bodo poslušali, če bi se utegnil
oglasiti. Žalostno se je tedaj začela nova doba za sv. očeta.
Zraven tega so preposvetni škofje papeža prav malo podpi¬
rali, časih mu celo zadrege delali. Katoliški knezi so bili raz¬
draženi in so se čestokrat manj za papeža zmenili, kakor pro¬
testantski, postavimo bourbonoviči in še drugi.

Za Inocentom X. je dobil tiaro Aleksander  YII. (1655
do 1667.) Papež je bil zgled lepega in treznega življenja in je
modro vladal; ni čuda torej, da so bili Rimljani veseli nje¬
gove izvolitve. Lakotni sorodniki, kterih si je pozneje v Rim
navabil, so bili njegovemu blagodejnemu delovanju na poti.
Veliko veselje je bilo v katoliški cerkvi, ko se je leta 1655
Kristina, švedska kraljica, duhovita in učena hči Gustava

171

Adolfa, odpovedala Lutrovi veri ter v cerkvi očetov frančiškanov
T  Inomostu slovesno prestopila v katoliško cerkev. Neki pa-
ganski pisatelj pravi: „Mogoče je, da so vse vere krive, a
nemogoče je, da bi bilo več pravih, kakor ena edina.“ Te
besede je Kristina premišljevala ter tako dolgo pravo vero
iskala, dokler je ni našla. Kraljevsko krono je potem odložila,
ker kot katoličanka v protestantski Švediji ni mogla več vla¬
dati, in je zapustila domovino. Sveti oče jo povabijo na Laško.
Krono in žezlo je v Loreti darovala Devici Mariji. Umrla je
i- 1689 v Rimu, kjer je tudi pokopana v cerkvi sv. Petra. Z
mladim in drznim francoskim kraljem, Ludovikom XIV., se
papež ni mogel prav pogajati. Časih je bila podoba,_ kakor da bi
bil kralj svojemu poslancu v Rimu zapovedal, naj papeža žali
kolikor najbolj more. Papeževi vojaki tolike drznosti niso mogli
Več prenašati in so se lotili palače francoskega poslanika. To
je kralj tako zameril, da je Avignon in vsa papeževa po¬
sestva na Francoskem pograbil ter od papeža zadostenje tirjal.
Aleksander se je moral zeld ponižati, da je ošabnega kralja
zopet potolažil.

Za blagim Klementom IX., ki je celd kratko vladal, je
zasedel papež Klement  X. papeževo stolico (1670—76), dasi-
ravno je že bil 801eten starček. Zdaj so precej tudi drugi
knezi poskusili v Rimu doseči, kar je francoski kralj dosegel,
in so papežu začeli kratiti pravice in dohodke v svojih de¬
želah. Papež se ni mogel odločno braniti, ker ga posvetni
Škofi niso podpirali. Poljakom je Klement v boji proti Turkom
zdatno pomagal.

Njega je nasledoval Inocent  XI. (1676—89). Bil je
jak mož; sorodnikov ni maral pri sebi. Izdal je primerne po¬
stave, da je lepo uredil življenje duhovstva; pri imenovanji
Škofov je bil jako previden. Mnogo prepira je imel s knezi,
ko je poslaniškim palačam v Rimu vzel pravico zavetišča. Po
tej pravici niso smeli nobenega hudodelnika prijeti, kteri se je
bil zatekel v poslaniško palačo kterega si bodi poslanca. Ko jim
je papež stvar razložil, so vsi knezi to pravico popustili, edini
Ludevik XIV. ne, marveč se je obnašal v Rimu prav, kakor
bi bilo lastno njegovo mesto. Francoski škofi, ki so bili skoro
vsi na kraljevi strani, so 1. 1682 določili „štiri_ člene“, kteri
bi naj svoboščine francoske cerkve branili. Kralj je ove člene
precej po celem kraljestvu oznanil, a papež je odločno zoper
nje ugovarjal. Pomen teh štirih členov pa je ta-le: Francoski
Škofi bi radi francosko cerkev bolj na lastne noge postavili,
da bi ne bila preveč od rimske stolice odvisna. Škofi so pa

172

pozabili, da so s tem cerkev bolj in bolj rivali raz trdne pod¬
lage in videli bomo, kako se jim je naenkrat zazibala in treš¬
čila ob tla, za časa prekucije namreč, tako da so jej papeži
komaj in komaj zopet na noge pomagali. Veliko veselje je
papežu napravila vest, da je junaški poljski kralj Sobieski turško
vojsko pred Dunajem do dobrega zmagal (1683).

Turki pred Dunajem in Sobieski; osvobojenje Bude.

471. Boji, ktere je cesar Leopold I. s Turki imel, so res
častni venec okoli njegove krone. Cesar bi sicer rad mir imel,
toda Turki niso mirovali, posebno zavoljo tega ne, ker jih je
francoski poslanec šuntal, rekši, da ne bodo v kratkem več
tako lepe prilike dobili, Avstrijo ponižati, kakor zdaj.

Kar je Turk želel, je tudi rad verjel. Že v spomladi leta,
1683 pelje veliki vezir Kara Mustafa 300.000 Turkov skozi
Ogersko proti Dunaju. V tej sili se je papež Inocent XI. ce¬
sarju največega prijatelja skazal, ker mu je velikodušnega in
hrabrega poljskega kralja Sobieskega kot zaveznika pridobil.
Cesar izbere grofa Starhemberga za dunajskega poveljnika,
pokliče mestnega župana pred se in mu naroči, junaško se
obnašati ter obljubi kmalo pomoči. Iz Dunaja je vse pobeg¬
nilo, kar je le bežati moglo. Slednjič se umakne tudi cesar
in njegova rodbina čez Donavo v Korneuburg.

Vezirjeva počasnost je Dunaj rešila. Ko bi se Kara Mu¬
stafa le nekoliko podvizal, našel bi bil mesto brez brambe in
posadke; zdaj pa se je v kratkih dnevih, ko se je vezir po¬
časi pomikal proti Dunaju, zgodilo čudno veliko za obrambo
mesta. Vojvoda Karol Lorenski, ki je bil zunaj mesta cesarski
poveljnik, dene 14.000 mož v mesto; s prostovoljci vred je
posadka narastla do 22.000 mož.

Mestno obzidje, ki je bilo v slabem stanu, hitro popra¬
vijo in na ozidje postavijo dve sto topov, ki so zijali proti
sovražniku, da ga pozobljejo. Dne 14. julija je vsa turška
vojska prišla pred Dunaj ter se je utaborila okoli mesta. Pet
in dvajset tisoč šotorov je stalo okoli Dunaja; med njimi je
največi in najlepši bil zeleni šotor velikega vezirja. Precej so
Turki začeli obleganje. Od vseh strani gromijo topovi in ve¬
likanske kroglje brizgajo proti mestu. Kakor krti se Turki
zarivajo v zemljo ter podkopavajo ozidje, rove nasipljavajo s
smodnikom in jih užigajo, da zdaj tu zdaj tam razrušijo zid. Kjer
se pokaže razpoklina, tje se zaženejo turški vojaki, da bi z

173

naskokom prodrli y mesto. Pa posadka je stala trdna kakor
stena na ozidji, in zvedeni grof Starhemberg je s peščico svo¬
jih ljudi osem tednov odbijal silovite napade mnogobrojnega
sovražnika. Kar po dnevi kroglje razbijejo in smodnik razdene,
to pridne roke brambovcev po noči zopet popravijo ter zazi¬
dajo. Dasiravno so pa Turki veliko trpeli, se vendar posadka
dolgo več ne bi mogla ustavljati ogromnemu številu sovraž¬
nikov. Že je živež pohajal, dragina je nastajala, bolezni so se
množile, in šest tisoč brambovcev je bilo že pobitih. Med tem
pa so Turki tudi okoli po deželi strašno razsajali. Nad 40.000
mladenčev, devic in krepkih mož so polovili in kot sužne po¬
slali na Turško. Koliko so jih pobili, to sam Bog ve. Posebno
žalosten je bil pogin vasi Petersdorfa. Turki jo užgejo. Ljudje
se zatečejo v cerkev in v trdni zvonik. Za 4000 goldinarjev
se slednjič s Turki pogodijo, da jim dovolijo prosto pot. Tri
polne sklede srebra in zlata prinesejo paši, potem pa začnejo
iz cerkve odhajati. Devica z vencem na glavi in z zastavo v
rokah je šla prva, za njo pa drugi vaščani. Ali komaj se za¬
prejo cerkvena vrata za njimi, planejo Turki na nje in je vse
do slednjega posekajo.

Dne 4. septembra Turki zopet podkopljejo zid in rov na¬
bijejo s smodnikom in ga užgejo. Moč smodnika razruši na
pet sežnjev ozidja. Y tem liipu se Turki zaletijo v razpokline
in na ves glas kričijo: „Allah, Allah!“ Zdaj zagromijo topovi,
pokajo puške, da od dima in prahii ni bilo videti naskaka-
jočih divjakov, ki so že tu in tam splezli na zid ter dva
konjska repa zasadili na ozidje. Toda Starhemberg tudi zdaj
ne obupa in po strašnem klanji porine Turke srečno nazaj
iz mesta.

Kakor bčele roparice, kedar jim med zadiši, silijo v panj,
tako so sovražniki zmiraj hujše napadali mesto, in vsak čas
se je bilo bati, da bode sovražnik zmagal. Vendar o pravem
Času še napoči dan rešitve. Bila je nedelja 12. septembra, ko
ste cesarska in poljska vojska prišli Dunajčanom na pomoč.
Komaj se je jelo daniti in že je bilo vse živo na bližnjem
Kalenbergu. Pod milim nebom je pobožni starček,. kapucin
Marko d’Aviano, daroval sveto mašo, pri kteri mu je stregel
sam kralj Sobieski. Papež Inocent XI. je nalašč cesarju po¬
slal tega svetega moža, ki bi naj s svojo ognjeno besedo raz¬
greval srca junakov in s svojo gorečo molitvijo podpiral nji¬
hovo moč. Po sveti maši obhaja kralja in druge poveljnike,
potem blagoslovi vojsko ter jej obljubi zmago, ako trdno v
Boga zaupa.

472. S svetim navdušenjem udarijo krščanski junaki na
neverne sovražnike. Kralj Sobieski je bil med prvimi, z lastno
roko ubije več sovražnikov. Boj je bil silno krvav. Dolgo se
hrabri Poljaki zastonj zaganjajo na Turke, da bi njih vrste
prebili. Še le ko jim vojvoda Lorenski pošlje konjico na po¬
moč, se Turki ne morejo več držati. Ob šestih zvečer je bila
zmaga kristjanov gotova. Dvajset tisoč Turkov je na bojišči
poginilo, ostali pa so pobegnili in do Gjura neprestano be¬
žali. Zmagovalci so se veselili prebogatega plena, kterega so
našli v turškem taboru. Yes plen so cenili na deset milijonov
goldinarjev.

Drugi dan so imeli zmagovalci slavnostni vhod v mesto.
Po dunajskih cerkvah pojejo zvonovi, po ozidji gromijo to¬
povi in ljudstvo vriska veselja. Dunajčani hitijo slavnemu
poljskemu kralju nasproti, ki jih je rešil strašne smrti. Ysak
se mu hoče sam zahvaliti, mu poljubiti roko ali se vsaj do¬
takniti njegovega plašča. Po celi krščanski Evropi so se ve¬
selili slavne zmage, le francoski kralj Ludovik XIV., ki je
bil Turke ščuval na cesarja, je bil ves iznenadjen in pobit.

Junaški Sobieski se ni utegnil muditi na Dunaji, ampak
hitel je za bežečimi Turki in jih je med potjo še enkrat užu-
gal. Na to je cesarska vojska še istega leta vzela Ostrogon,
ki je bil celih 150 let v turški oblasti. Ko je pripeljal Kara
Mustafa odlomke svoje velikanske vojske v Beligrad, ga je
velel sultan Mahomed ondi zadaviti.

Vojna sreča je cesarske osrčila in Karol Lorenski je leta
1686 peljal novo vojsko na Ogersko, da bi Turkom vzel tudi
Budo, glavno mesto Ogerske. Cesar Leopold se je zavezal z
nemškimi knezi ter sklenil konec storiti turški sili po ogerskih
deželah. Da bi jim božja pomoč bila mila, je ogerski vojsko¬
vodja, grof Eszterhazy, položil temelj novi cerkvi na Dunaji,
na čast Mariji Pomočnici, in vojski se je pridružil sveti Marko
d’ Aviano, tisti, ki je že pri Dunaji vojake navduševal. Cesar
se je zanašal še zlasti na pomoč papeža Inocenta XI. Sveti
oče so tudi v resnici poslali za vojsko 200.000 tolarjev in
rimski kardinali so še 100.000 tolarjev navrgli. Pravijo, da
so tudi rimske gospe enako svoto v isti namen pridjale.

473. V trdnjavi Budi je bilo 16.000 turških vojakov, njim
na čelu je stal Abdi paša, mož silovit in jako srčen. Bilo je
dne 18. junija 1686, ko je cesarska vojska obsedla Budo.
Kakor Turki pred Dunajem, tako so cesarski tukaj rove ko¬
pali, jih s smodnikom nabijali in užigali. Tak podkopan svet
se ve da je šel v zrak, toda vprašanje je vedno bilo, komu

175

bode več škode napravil, ali domači ali sovražni vojski. Turki
so se na take rove posebno razumeli. Vendar jim je nekega
dne rov, ki so ga bili izkopali, velik kos ozidja odnesel v
zrak in cesarski so mislili, da bodo zdaj lehko prodrli v trd¬
njavo; toda hudo so se zmotili. Ko namreč cesarski skozi
luknjo prodirajo v mesto, spustijo Turki drug rov v zrak in
več kakor štirnajst sto cesarskih vojakov je našlo naglo smrt.

Tudi siloviti naskok, kterega so cesarski 1. avgusta po¬
skusili, se jim ni posrečil. Zopet je blizo 4000 korenjakov
padlo, ali bili so ob konci tam, kjer prej, obžalovali pa so
smrt mnogih srčnih junakov. Zdaj pa je pretila cesarski vojski
nova velika nevarnost. Veliki vezir je prestopil Dravo in je
peljal s seboj kakih 80.000 mož turški posadki na pomoč.
Vojvoda Lorenski zarad tega še enkrat udari na sovražnika in
8. septembra po noči z naskokom srečno vzame trdnjavo. Ko je
jutro napočilo, bila je Buda z božjo pomočjo v rokah naše vojske.

Inocent XI., kterega je ljudstvo kot očeta ljubilo in kot
svetnika častilo, je umrl leta 1689. Njegov naslednik Alek¬
sander  VIII. je cerkev lepo vladal, a v papeževi deželi so bolj
njegovi sorodniki gospodarili, kakor on sam. Preblago srce je
imel papež Inocent  XII. (1691—1700). On ni trpel, da bi se
njegovi sorodniki na njegovo ime bogatili, ampak je rekal, da
so siromaki njegovi sorodniki; Lateran je bil vedno poln
ubogih, kakor kako sirotišče. Francoski škofi so se mu morali
pokoriti in tudi kralj Ludovik XIV. je moral nekoliko odjen-
jati ter strune popustiti.

c) Papeži 18, stoletja.

474. Papež Klement  XI. (1700—21) je samostalno
vladal; bil je učen mož in dober pridigar. Ko si je 1. 1700
volilni knez braniborski, Friderik I., pridjal naslov „pjuski
kralj", je Klement ugovarjal, a nič ni opravil. Tako je na
severu nastala nova velesila, ki je protestantstvo vzela pod
svoja krila. Nekdaj so si kralji hodili v Kirn po kraljevski
naslov, in to je bilo po krščanski, ker tako se jim je res
oblast po Kristusovem namestniku „od zgoraj“ dala. Novi kr¬
ščeni neverniki pa se za to krščansko navado niso več zme¬
nili, ampak so se ošabno napenjali, kakor nekdaj neverni
egiptski kralj: „Kdo je Gospod, da bi poslušal njegov
glas?"  Zraven tega je bila braniborska kneževina last du¬
hovnega nemškega reda; ktero je o svojem času (1525) viši
mojster Albreht po krivici v posvetno kneževino prestvaril.

176

Tudi v vojski za španjolski prestol je Klementa na papeževi
stolici prav težko stalo. Ludovik XIV. bi bil španjolski prestol
rad za bourbonoviče pridobil, a cesarja Leopold I. in Jožef I. bi
ga rada habsburgovičem ohranila, ker španski kralj Karol II.,
ki je 1. 1700 brez možkega roda umrl, je bil zadnji možki
naslednik starejšega habsburškega rodu. Papež nikdar ni
mogel obema prav storiti. Najpred je papežu spodletelo, ker
ni mogel boja med njima zabraniti. Ko se je potem odločil
za bourbonoviča Filipa V., ki je v resnici že vladal na Špan¬
skem, mu je to cesar Jožef hudo zameril in je poslal vojake
plenit v papeževo deželo. Cesarska vojska se je bližala Kirnu.
Papež cesarja ni mogel drugače pomiriti, kakor da je njego¬
vega brata Karola pripoznal za pravega španskega kralja. To
je zopet Filipa V. tako razjarilo, da je papeževega poslanca
iz Madrida zapodil ter svojim podložnim vsako zvezo z Rimom
prepovedal.

Inocent  XIII. je le kratko vladal. Benedikt  XIII.
(1724—30) se je z solznimi očmi branil tiare in le redovna
pokorščina ga je zamogla pripraviti, da je prevzel papeževo
čast. On se je trudil, bliščobno življenje kardinalov omejiti,
duhovnike k čistemu življenju pripraviti in veliko razvad v
cerkvi odpraviti. Sam je bil učenjak in bogoslovski pisatelj in
je tudi duhovnike spodbujal k znanstvenemu delovanju.

475. Papež Klement  XII. (1730—40) se je posebno
za misijone zanimal. Tudi je hitro videl nevarnost, ktera je
krščanstvu po framazonih pretila in zarad tega je leta 1738
izpovedal, da vsak zapade prokletstvu, kdor vstopi v red fra-
mazonov. Toda na Francoskem, Avstrijskem, Španskem, Por¬
tugalskem, Neapoljskem so dovoljevali framazonom vedno veči
upliv, dokler so papežu pravice kratili, tako da se je svet
čudil velikim prepirom med papeži in katoliškimi vladami in
tudi temu, da je velesile toliko veselilo, ravno papežu krivico
delati, ki se kot slabeji braniti ni mogel. V Rimu so bile
razmere zmiraj bolj zamotane. Nekteri kardinali so bili za to,
da se ne sme za las od pravice odstopiti, drugi so zopet pa¬
pežu svetovali, da naj vladam, kolikor se le da, prijenja, da
bode mir. Toda papež državnikov nikdar ni mogel zadovoljiti,
ker so vse njegove blage namene prekrižali.

Za naslednika mu je bil izvoljen Benedikt  XIV.
(1740—58). Bilje zel6 učen mož, posebno cerkveno pravo izvrstno
poznal. Zato se je pa tudi kot postavodajalec odlikoval ter je jako
modro vladal. Bil je zmiraj vedrega lica, zgovoren, živ, šaljiv
in priprost. Dasiravno je vedel za vsako mesto pravega moža

177

najti, je vendar vedno sam največ delal in je kot učenjak tudi
pri inovercih slovel.

Sijajno je bilo njegovo vladanje. Nekteri mu sicer oči¬
tajo, da je posvetnim vladam preveč pripuščal, toda Benedikt
je bil prepričan, da to le sovražnikom svete vere hasne, če
se cerkev in država med seboj pipljete. Ker so vlade papeža
nadlegovale, skrčil je za nektere dežele število praznikov; za
naše avstrijske dežele je to storil 1. 1748. Ko se je morala
po krvavih bojih med cesarico Marijo Terezijo in pruskim
kraljem Friderikom II. katoliška Šlezija Prusom pokoriti, mu
je ta dežela bila zeld na skrbi, in Benedikt je bil prvi papež,
ki je pripoznal prusko kraljestvo ter je Friderika II. nazival
»kraljevsko veličanstvo«, menda zarad tega, da bi bil kralj
Šleziji milejši.

Zatiranje Jezusovega društva. Klement XIII. in Klement XIV.

476. Jezusova družba se je po svojem delovanji povsodi
odlikovala ter si pridobila po celem katoliškem svetu dovolj
upliva. Pa mnogo jih je bilo, ki so jej zavidali njeno slavno
ime, ki niso mogli trpeti, da so jim jezuiti tolikokrat prekri¬
žali njihove namene. Jezuite so sovražili vsi protestanti, vsi
državniki in državni poslanci, ki so napadali papeževe pravice,
ktere so jezuiti sigurno branili; vsi učenjaki, ki se z jezuiti
niso mogli meriti; vsi pisači in modrinjaki, kterirn strog, red
v cerkvi in državi ni ugajal, in časih tudi drugi redovniki, ki
tolikega upliva, kakor so ga imeli jezuiti, niso mogli doseči.
Tako dolgo, dokler so katoliški vladarji z bistrim okom pre¬
gledali nakane sovražnikov, je bilo jezuitom dobro, in ni se
jim bilo ničesar bati. Pa ko so prostomišljaki, lučnjaki, fra-
mazoni splezali na površje ter zasedali stolice državnikov in
ministrov, je bilo očitno, da bodo družbo Jezusovo na vso
moč zatirali.

Framazoni so jezuite krivili, da učijo puhlo nravnost, da
spovednico zlorabijo, da se papeževim -  ukazom ne pokorijo, da
škofijsko oblast prezirajo, z eno besedo, da so ošabni, in se¬
bični ljudje. Oponašali so jim strašne reči, a dokazati jim niso
mogli ničesar, ali samo kake malenkosti.

Toda, kdor ima moč, lehko slabejega zatira tudi brez
uzroka, in prav taka krivica se je koncem 17. stoletja jezuitom
godila. Sovražniki svete vere, ki so napadali cerkev in rimsko
stolico, so si na vso moč prizadevali, da najpred zaterejo
družbo Jezusovo, ki je bila močna podpora sveti cerkvi.

Zgodovina sv. tat. cerkve. III. 12

178

477. Prvi se je lotil jezuitov miuister Po m bal na Por¬
tugalskem. Pombal je vladal prav samovlastno namesto sla¬
botnega in pohotnega kralja Jožefa I. Navzel se je po svetu
duha tistega časa, in ko je postal prvi minister, hotel je v
deželi vse prenarediti. Najpred je hotel prenarediti šolstvo po
novi šegi, t. j. iz verskih šol je hotel napraviti neverske. Tukaj
mu stopijo jezuiti na pot in zato jih je sovražil. V drugi vrsti
bi se rad znosil nad visokimi rodbinami, ki so mu dolgo za¬
virale pot do ministerskega stola. Jezuiti so pri kralji bili
v časti, so bili odgojitelji sinov najviših stanov in kot spo¬
vedniki jako priljubljeni. Pombal je najpred skrbel za to, da
se je ime Jezusove družbe ogrdilo z besedo in pismom ter se na
vso moč črnilo in obrekovalo. Ubogi jezuiti so morali vsake
nesreče v deželi krivi biti. Ko so se Indijanci v Ameriki v
portugalskih pokrajinah vzdignili, da bi branili svoje pravice
zoper krivično portugalsko vlado, so to jezuiti pouzročili. Ko
je 1. 1755 strašni potres skoraj celo poglavitno mesto Lissa-
bon porušil, je Pombal jezuite krivil, da ljudi šuntajo zoper
vlado ter rekajo, da je Bog to šibo poslal zarad brezbožne
vlade. Leta 1758 je nekdo pri ponočni vožnji v kočijo strelil,
v kteri se je kralj vozil ter kralja malo ranil. Tudi te hudo¬
bije je Pombal brez vsega uzroka in dokaza jezuite obdolžil,
dasiravno so ljudje precej glasno sodili, da je Pombal sam
nekoga najel, naj bi na kralja strelil, da bi dobil priliko, se
maščevati nad svojimi protivniki. Od njega postavljeno in
podkupljeno sodišče je reklo, da so velikaši resnično namer-
javali kralja umoriti, a jezuiti da so to hudobijo iztuhtali.
Vsled tega so sodniki najimenitnejše velikaše na smrt obso¬
dili. Tiste plemenitaše, ki so mu bili najbolj zoperni, je gro-
zovitnež velel na kolo naviti in strašno povoziti. Tudi trije
jezuiti, dasiravno jim ničesar niso mogli dokazati, so bili na
smrt obsojeni in očitno sežgani, med njimi tudi oče Mala-
grida, kterega je ljudstvo kot svetnika častilo. Z ukazom od
1. 1759 je Pombal družbo Jezusovo v vseh portugalskih de¬
želah zatrl in je vse jezuite, razun pozaprtih, nabasal na ladjo
in jih je zapeljal v papeževo državo ter jih ondi izbasal. Ve¬
liko očetov je pomrlo v ječi. Da si mu je papež Klement XIII.
njegovo djanje očital, Pombal se za papeževo besedo še zme¬
nil ni, ampak je zmirom bolj na to delal, da bi na Portu¬
galskem upliv svetega očeta popolnem zatrl.

478. Tudi na Francoskem  so prostomišljaki, janze¬
nisti in državni poslanci jezuite bolj in bolj zasegali ter re-
kali, da so njihova pravila škodljiva in državnim postavam

179

protivna. Kralj Ludovik XV. jim je bil sicer prijazen, a bil
je preslab, da bi odločno besedo za jezuite postavil, marveč
je pozval škofe v Pariz na zbor, da bi pozvedel, kar oni o
jezuitih, mislijo. Vsi škofi so jezuite pohvalili ter pričali o nji¬
hovem lepem življenji in o njihovi jakosti sploh. Kljub temu
je državni zbor 1. 1762 družbo Jezusovo zatrl ter izpovedal,
da so njena pravila neveljavna in da je red ves zloben in za-
uikern. Papež Klement se je v svetem kolegiji pritožil zoper
posilno zatiranje toliko zaslužnega duhovnega reda in je odlok
državnega zbora zavrgel. Pohotni kralj Ludovik, ki ni imel
božjega duha, da bi se brezbožnim svojim državnikom za-
mogel ustavljati, je odlok državnega zbora potrdil in Jezusovo
družbo v svoji državi za vselej prepovedal (1764).

479. Še hujše se je jezuitom na Španskem  godilo.
Leta 1767 so jih po noči nenadoma napadli, nabasali na vo¬
zove ter jih šiloma peljali do morja, kjer so jih djali na ladje
ter poslali v papeževo državo. Kralj Karol III. se je s tem
opravičeval, da se je to zgodilo iz tehtnih uzrokov.. Pravijo,
da je kralja njegov minister Aranda, ki je bil zagriznen sov¬
ražnik jezuitov, prekanil, ker mu je v roke spravljal ponare¬
jena pisma, v kterih so jezuiti neki hoteli dokazati, da kralj ni
zakonsk otrok in da tedaj nima pravice do krone, kar je se¬
veda kralja razkačilo. Naj že bode stvar kakova bodi: lepo
kralj ni ravnal, da je jezuite pred obsodil, ko jih je zaslišal.

Na Neapoljskem, kjer je vladal sin Karola III. in v
Parmi, kjer je bil njegov brat vojvoda, je družbo Jezusovo
h 1767 in 1768 doletela ista nesreča, kakor njihove brate na
Španskem. Kimska stolica se je v prejšnji dobi protestantskih
knezov, ki so jo napadali, obranila; a zdaj je bila podoba, da
se bode morala katoliškim knezom, ki so njeno veljavo pod-
kapali in njene pravice kratili, pokoriti. Ne bolenje, ampak
žalost in skrbi so papeža Klementa, sivega starčeka, 1. 1769
nmorile.

480. Na njegovo mesto je bil Klement  XIV. (1769—
1774) za papeža izvoljen. Bil je mSž. dobrega srca, a bolj
mehkega značaja in posvetnim vladam je prizanašal, kolikor
je le zamogel. Toda s takim obnašanjem jih ni potolažil, am¬
pak čim bolje se jim je umikal, tem drzneje so vlade svojo
reč tirjale ter odločno zahtevale, da naj red jezuitov zatere.
Papež je ukazal, da se pravila Jezusove družbe prenaredijo,
toda to je bilo sovražnim vladam vse premalo; tudi s tem
niso bile zadovoljne, da je papež jezuitom zavode voditi pre¬
povedal. Knezi so se popretili, da bodo vse duhovne redove

12 *

180

v svojih deželah odpravili, če papež jezuitov ne popusti. Te¬
daj kaj storiti? večina kardinalov je bila namreč jezuitom pri¬
jazna. Papež je moral nove kardinale imenovati, ki so sled¬
njič privolili, da se red jezuitov zatere. Leta 1773 je tedaj
papež izdal breve, v kterem pravi, da družbo Jezusovo, ker
svojega namena več ne doseže, ker je v nekterih deželah že
itak zatrta, in ker drugače ni ljubega miru, po svoji naj viši
oblasti po celem krščanskem svetu zatere. Katoličani so pa¬
pežu težko odpustili, kar je storil, a hinavski francoski kralj
je djal, naj se papež s tem tolaži, da so sami taki knezi, ki
so vrli katoličani, za dobro spoznali, da se družba Jezusova
odpravi. Papež sam se je v ukazu, s kterim je družbo Jezusovo
zatrl, tako-le opravičeval: „Oziraje se na to, da omenjena

družba bogatega sadu in obilnega haska, za česar voljo je
bila ustanovljena, več prinašati ne more in zavoljo tega, ker
je komaj mogoče ali cel6 nemogoče, v cerkvi pravega in sta¬
novitnega miru doseči, dokler družba obstoji, — iz teh važnih
nagibov tedaj in še iz drugih uzrokov, ktere nam modra pre¬
vidnost in pametno vladanje vesoljne cerkve podaja, in ktere
mi v svojem srcu zaklenemo, — odpravimo mi, ko smo vse
na tanko premislili in dobro presodili, po obilnosti svoje apo¬
stolske oblasti to družbo. £<  S tem je prenehalo društvo, ki je
takrat štelo v vseh krajih in krogih 22.000 udov. Zlasti ka¬
toliške šole in misijoni so občutili, da je Jezusova družba pre¬
nehala.

Ricci, general jezuitov in vsi predstojniki družbe, so se
papeževi besedi ponižno pokorili. Isto to je storila večina udov,
in le nekteri so nevoljni zabavljali. Premoženje jezuitov so
skoro povsodi pograbili in na posvetni kraj obrnili. Stolice,
na kterih so pred premodri in pobožni jezuiti sedeli in učili,
so zdaj zasedli posvetnjaki brez božjega duha. Tega pa, kar
je apostolska stolica menila doseči, namreč zadovoljiti nad¬
ležne in predrzne vlade, s svojim postopanjem proti jezuitom
nikakor ni dosegla. Jezusova družba je bila visok in močen
zid za obrambo papeževe veljavnosti in cerkvenih pravic. Ko
se je tedaj ta zid podrl, so sovražniki tem srčneje napadali
cerkev in svetega očeta. Papež Klement pa je postajal bolj
in bolj otožen in zamišljen; umrl je 1. 1774.

Papež Pij VI. in Jozefinizem.

481. Skoro leto dni so vlade motile sveti kolegij, da ni
mogel papeža izvoliti. Slednjič so vendar izvolili Pija VI.

181

(1775—1799). Novi papež je bil mož pobožnega in pohlev¬
nega srca, a trdne volje. Tega nikakor ni odobraval, kakor
so z jezuiti ravnali in je rekel, da je tukaj zlobnost zmagala.

Brezbožni duh je že tudi po Nemškem in Avstrijskem
vejal, in Pij VI. ga je moral z vso močjo pobijati. Miklavž
Hontheim,  posvečeni škofTrierski, je v neki knjigi škofijske
pravice na škodo papeževih pravic povzdigoval. Hontheim je djal,
da je papež prvi med škofi a ne po oblasti, ampak le po časti.
Vsak škof je v svoji škofiji samostalen ; papež mu nima nič za¬
povedovati. Papež ne sme niti o verskih resnicah razsojati, niti
krivih naukov obsojati, niti postav dajati, ki bi vesoljno cerkev
vezale, razun če se škofi ž njim zlagajo. Eimska stolica si je
v teku časa marsiktere pravice osvojila, ktere jej ne gredd in
zdaj jo je treba teh nebistvenih pravic sleči, in le bistvene pra¬
vice jej naj ostanejo. Na to bi naj delali škofje v pokrajinskih
cerkvenih zborih, in posvetni vladarji bi naj na Eim pritiskali,
da se odpove pravicam, ktere si po krivici svoji.

Dasiravno bukve niso bile kaj posebnega, ampak je Hon¬
theim misli, ktere je našel v raznih spisih, skrpal v novo knjigo,
so jo vendar brezbožni pisatelji na široka usta hvalisali, in
cerkvi neprijazne vlade so hitele toto zmes mleti, ko je prav
katoliški škof vodo napeljal na njihov mlin. Knjigo so prestavili
v razne jezike in tako se je hitro razširila po krščanskem svetu.

Papež je opominjal trierskega nadškofa, naj svojega po¬
možnega škofa Hontheima nagne, da svojo knjigo prekliče ter
storjeno pohujšanje popravi. Hontheim o tem dolgo ni hotel
nič slišati. Slednjič je vendar preklical svojo pisarijo 1. 1778.
Pa to je le malo pomagalo; svet se je namreč že poprijel
njegovih naukov, in dasiravno so učenjaki s tehtnimi dokazi
pobijali njegove pomote, sovražniki cerkve jih niso več popu¬
stili; posebno je bil. to med za sovražnike, daje katoliški
škof take nazore zagovarjal. Da je Hontheim preklical, to tudi ni
bila njegova prava voija, ampak on se je nekako udal raz¬
meram, a skrivoma je dokazoval, da utegne vendar on prav
imeti. Celd štirje nadškofi na Nemškem so .hoteli, svoje stare
škofijske pravice zopet pridobiti, ktere jim je neki apostolska
stolica prikrajšala, prav za prav pa bi se bili radi na podlagi
Hontheimovih načel papeževi najviši oblasti odtegnili in sami
mali papeži postali.

482. V avstrijskih  naslednih državah je že ravno isti
duh vejal, kakor inde po krščanski Evropi. Tudi v Avstriji so
lučnjaki svetili s svojo lučjo ter hoteli ljudstvo po svoje „osre-
čiti“. Vendar dokler je pobožna cesarica Marija Terezija vla-

182

dala, niso mogli prav na površje vzplezati, ker jih je njena
močna roka brzdala. Zato pa so bili tem glasneji in drzneji
potem, ko je cesar Jožef II. nastopil vlado, ki jim je vajeti
do dobrega popustil.

Cesar Jožef  II. je bil za blagor svojih narodov resnično
vnet. Večkrat je v priprosti obleki po mestih in po deželi
skrivaj potoval ter sam pri mestjanih in na kmetih popra-
ševal, če se nimajo ničesar pritožiti zoper svojo gosposko, in
če se jim nikaka krivica ne godi. Vendar necerkveni duh ti¬
stega časa je cesarja že v mladosti omamil, in tedajšnji mo¬
drijani in prostomišljaki so njegovo versko prepričanje oma¬
jali. Bil je tudi premalo samostalen vladar in vsled tega je
tako zapovedaval, kakor so mu zviti in zlobni njegovi sveto¬
valci napovedovali. Cesar je hotel na Avstrijskem vse preno¬
viti in preustrojiti v novem duhu, tudi cerkev, v kteri nobe¬
den posvetni vladar in torej tudi cesar nima besede.

Kakor hitro je sam nastopil vlado, ukazal je vsem ško¬
fom, da ne smejo papeževih pisem razglašati brez cesarjeve
volje; in ravno tisto je veljalo tudi za redovnike, če so dobili
kak dopis od svojih viših predstojnikov, ki niso v Avstriji bi¬
vali. Škofje niso smeli niti pastirskih listov, niti drugih po¬
dobnih listin razglašati, dokler jih cesarska oblast ni odobrila.
Novoizvoljeni škofje bi morali najprej cesarju priseči zvestobo,
a potem še le bi naj papeža prosili, da jih potrdi v njihovi
oblasti. Sploh škofje niso smeli več občevati s svetim očetom,
če niso za to dobili posebnega dovoljenja od cesarja ali nje¬
govih namestnikov. Nasproti pa je cesar v posebnem pismu
dovolil protestantom in pravoslavnim kristjanom veče pravice,
in je dopustil svobodno tiskanje bukev ter s tem nesramnim
in nevernim knjižuram nadelal pot v Avstriji.

Leta 1781 je Jožef II. razpustil kakih sedem sto samo¬
stanov, a redovnike je z malo letno mirovnino razposlal v svet,
kterega so se bili že zdavno odrekli in odvadili. Prizanesel je
le tistim redom, kteri bolnikom strežejo ali se z odgojo otrok
pečajo. Iz premoženja zatrtih samostanov je napravil tako
zvani verski zaklad.  Toda veliko premoženja je pod ro¬
kami cesarskih komisarjev minilo, kterega ni nikjer več; de¬
želni verski zakladi so le drobtinice ovega premoženja.

Po škofijah je zatrl duhovna semenišča in je škofom vzel
odgojo mladih duhovnikov, zato pa je utemeljil osredna du¬
hovna semenišča na Dunaji, v Gradci, v Pešti in v Paviji, za
ktera je cesar sam imenoval učitelje in v kterih so se smeli
le iz takih knjig učiti, ktere so dvorski poverjeniki na Dunaji

183

odobrili. V teh semeniščih so brezverni in brezvestni učenjaki
ukaželjne mladenče na duhu in na srci pačili. Pa to še ni
bilo vse; cesar je duhovnikom cel6 ukazal, kaj da naj v cerkvi
govorijo in uče. Yse pobožne bratovščine so morale jenjati,
ravno tako tudi vse procesije, in nihče ni smel več na božja
pota hoditi. Pri veliki sveti meši ni smelo goreti več nego
šest sveč, pri tihi pa samo po dve.

Le malo škofov je vzdignilo svoj glas zoper krivične no-
varije cesarja Jožefa. Cerkvene pravice so zagovarjali kar¬
dinal Migazzi, nadškof dunajski, knez Esterhazy, nadškof za-
grebaški, Bathiany, nadškof ostrogonski, in grof Edling, nad¬
škof goriški. Drugi cerkveni dostojanstveniki so bili preboječi
in premlačni ter so se cesarskim poverjenikom ali podali ali
so cesarjeve naredbe eel6 hvalisali. Tako so tedaj tudi av¬
strijski vladarji, ki so še dosihdob najbolj rimsko stolico pod¬
pirali, stopili v vrsto njenih sovražnikov.

483. Ko je papež Pij VI. čul, kako se Jožef II. samo-
vlastno vtikuje v cerkvene zadeve, jelo ga je skrbeti in pisal
je cesarju, naj vendar spoštuje pravice in svoboščine katoliške
cerkve. Ali vse prošnje so bile zastonj. Pij se tedaj sam na¬
poti na dolgo in težavno pot in se poda 1. 1782 na Dunaj, da
bi o toliko važnih stvareh osebno s cesarjem govoril ter ga
na to pripravil, da prekliče postave in naredbe, ktere je v
svojih deželah katoliški cerkvi na kvar vpeljal. Po celem potu
je verno ljudstvo namestnika Kristusovega veselo in slovesno
sprejemalo. Tudi cesar je na Dunaji svetega očeta sprejel z
vso častjo. Neštevilna množica je iz Dunaja papežu pol ure
daleč nasproti hitela, cesar je vzel svetega očeta na.svoj voz
in se je sam vsedel na njegovo levico; za stanovanje mu je
odločil sobane svoje rajne matere Marije Terezije.

Papež in cesar sta skoro vsak dan prijazno, občevala in
sta marsikaj drug drugemu zaupala. Toda svojega namena
Pij ni dosegel. O avstrijskih cerkvenih zadevah cesar ni hotel
niti govoriti, s pretvezo, da ni bogoslovec in da cerkveno
pravo premalo pozna. Ako ima papež kake želje, naj mu jih
pismeno izroči, on mu hoče na vse natanko odgovoriti. Pij VI.
je cel6 cesarskega pečatnika Kaunitza poiskal, ker se sam ni
hotel nič pokazati; pa Kaunitz ga tako razžaljivo in nespo¬
dobno sprejme, da je papež hitro spoznal, čegavega duha da
je cesarski pečatnik, in ž njim o cerkvenih rečeh niti besede
ni spregovoril. Kaunitz svetemu očetu ni šel nasproti, ko ga
je obiskal, ampak papež ga je^ moral iskati v njegovih so¬
banah, in ko ga je našel, je pečatnik komaj malo klobuk po-

184

vzdignil, in ne da bi svetemu očetu roko poljubil, ampak stresel
ga je za roko in mu jo je stiskal.

Štiri tedne že je papež na Dunaji bival. Cesar mu le
toliko obljubi, da se pri svojih novarijah verskih resnic ne
bode dotaknil in da ne bode nič storil, kar bi bilo naj viši pa¬
peževi časti na kvar. Zdaj je prišla ura ločitve. Cesar po¬
klekne in prosi blagoslova, papež ga vzdigne in ga poljubi;
cesar je imel rosnate oči, ko je stopil v kočijo. Yse ljudstvo
je bilo ganjeno. Cesar je svetemu očetu do samostana v Maria-
brunnu pot posodil. Toda še tisti dan je cesar odpravil samo¬
stan v Mariabrunnu, da bi svetu pokazal, kako ga sveti oče
prav nič ni prepričal in pregovoril.

Jožef II. je hotel svoja ljudstva osrečiti, v resnici pa je
po svojih nepremišljenih novarijah veliko zla prouzročil med
svojimi podložnimi. L. 1790 je izdihnil svojo dušo, a necer¬
kveni duh, kterega je on po avstrijskih deželah zatrosil, je še
dolgo krepko živel ter branil, da se krščansko življenje in
mišljenje ni moglo razvijati.

Sinoda v Pistoji.

484. Tudi na Laškem lučnjaki niso mirovali. Veliki voj¬
voda, Leopold  toskanski, se je ravno tako vtikal v cerkvene
reči, kakor njegov brat, cesar Jožef. Prenavljal je po svoje
cerkvene razmere v svoji veliki vojvodini, toda bil je previd¬
nejši od svojega cesarskega brata. L. 1786 je svojim škofom
predložil načrt prenaredeb, ki jih je menil vpeljati, da jih
škofi pretresajo in sprejmejo. Viši pastirji so bili odločno zoper
omenjene prenaredbe, le troje škofov je odobrilo vladino po¬
stopanje. Za zdaj tedaj veliki vojvoda ni nič opravil.

S tem pa, da je enkrat propal, ni popustil svojega na¬
črta, ampak je zaupal, da ga bode s pomočjo škofa v Pistoji,
Scipiona Eicci-ja (r. Iliči) slednjič vendar izvršil. Škof Scipio
se je namreč z načeli Janzenija in Hontheima do dobrega
spoprijaznil, in zbog tega se je trudil, načrt vojvodin izpeljati.
V to je poklical leta 1782 duhovnike svoje škofije na sinodo.
Pa kakor viši pastir Eicci, tako tudi njegovi duhovniki niso
imeli božjega duha, ampak marsikaj so sklenili na kvar pa¬
peževi oblasti in na kvar cerkvenim pravicam. Celd prelepa
pobožnost do presvetega Srca Jezusovega jim ni bila po volji.

Velikega vojvodo je veselilo, da je sinoda njegovo stvar
tako ugodno rešila in poklical je leto pozneje vse škofe svoje
vojvodine v Florencijo, da odobrijo to, kar je ona sinoda skle-

185

nila. Toda toskanski škofje so bili dobri pastirji iii niso pri¬
trdili sklepom pistojske sinode. S tem so vojvodo razžalili in
očitno jim je kazal, da jih ne mara, in je zdaj njim navzlic
ob svojem začel novariti.

Med tem se je 1. 1787 pistojska škofija zoper svojega
škofa spnntala, in ljudstvo je bilo toliko razdraženo, da je bil
Scipio 1. 1790 prisiljen, se svoje škofije odpovedati.

Apostolska stolica je več stavkov pistojske sinode za¬
vrgla in Eicci se je pokoril papeževi besedi.

Francoska prekucija.

485. Povsod so se, kakor smo videli, zavezali krščanski
neverniki, framazoni in prostomišljaki zoper krščanska načela,
na kterih je trdno stala cerkev in država. Niso mirovali,
dokler niso cerkvenega in državnega reda podkopali. Kar je
francoski bogatajec Diderot rekel, „da je treba zadnjega kralja
s črevami zadnjega mešnika zadaviti", to ni bila prazna be¬
seda, ampak prav to je bil skrajni namen, kterega so hoteli
njegovi vrstniki doseči. In delo jim je šlo od rok! Na Špan¬
skem in Portugalskem so bili na krmilu, na Laškem je njihov
duh vejal, na Nemškem in Avstrijskem so bili na površji,
najbolj glasni pa so bili na Francoskem. Ko so bile katoliške
države enkrat podrovane, ni čuda, da so škodo trpele ter se
začele rušiti. V šestnajstem stoletji je bila cerkvena preku¬
cija ; takrat je cerkev gorela, a vladarji in državniki so kot
nemarni sosedi roke križem držali ali k večemu na to gledali,
da bi za se kaj rešili iz ognja. Ko so se pa koncem osem¬
najstega stoletja začele države rušiti, jih cerkev ni mogla
zdatno podpirati, ker so jo popred preveč ponižali in ob njeno
veljavo spravili.

Ko je veter potegnil, se je najprej v francosko državo
uprl; padla je, in njena podrtija je bila jako velika!

Na Francoskem je bilo že dolgo vse za prevrat zrelo.
Brezbožna književnost, pohotno življenje na kraljevem dvoru,
nemarnost in razuzdanost viših krogov, tiha jeza zoper samo-
vlastno vladanje kraljev, vedno veča denarna zadrega, to so
bila huda bdenja, za kterimi je država bolehala. Najviših
cerkvenih in državnih služeb niso dobivali tisti, ki so jih bili
vredni in so jih zaslužili, ampak tisti, kteri so se razuzdanim
ženskam, ki so na kraljevem dvoru, posebno za kralja Ludo-
vika XV., zvonec nosile, najbolj prikupili. Na kraljevem dvoru
so državne denarje nemarno zapravljali, dokler je ubogo ljud-

186

stvo kruha stradalo; pri sodnijah je pravica spala, in sramož-
ljivost in krščanska čednost sploh je na tleh ležala.

Ko so bili jezuiti iztirani, se je razuzdanost še holj naglo
širila in še bolj predrzno šopirila v deželi. Kdor je pa kr¬
ščanske svoje dolžnosti spolnoval, na tistega se je vsipal celi
roj zbadljivih muh, ki so ga tako opikale, da se niti ni na
dan upal, ampak je skrival svoje krščansko lice.

486. Ludovik XV. je umrl 1. 1774. Njegovega nasled¬
nika Lu d o vik a XVI. pozdravljali so „težko pričakovanega",
kajti s svojim dosedanjim življenjem je pokazal, da bode čisto
drugačen, kakor njegov prednik na prestolu. Vendar je bil
kralj pri vseh svojih lepih lastnostih preslab in premalo zve¬
den, da bi mogel brzdati razburjene duhove in pomiriti ne¬
voljne in nezadovoljne svoje podložnike ter rešiti prestol svojih
očetov.

Francoska dežela je bila ce!6 na kanti; toliko je bila
dolžna, da se ni mogla več gibati; tretji stan, t. j. mestjani
in kmeti pa viših davkov niso mogli več zmagati. Dokler je
prosti kmet komaj životaril poleg ogromnih davkov, sta pa
prva dva stana, t. j. premožno duhovstvo in bogato plemstvo,
lehko dobro in razkošno živela, ker jima po stari pravici ni
trebalo davkov plačevati.

Ko je tedaj 1. 1789 kralj Ludovik XVI. sklical državni
zbor, so poslanci tretjega stanu rekli: država to smo mi, mi
plačujemo in državo vzdržujemo, pa tudi vladati hočemo mi,
nam gre prva beseda, mi smo pravi „narodni zbor". Kralj
omahuje in ne ve, ali bi se plemstvu in duhovstvu pridružil,
ali bi se narodnemu zboru uklonil. Slednjič zapove velikašem
in duhovnim dostojanstvenikom, da se imajo s tretjim stanom
zediniti. To je pogum narodnega zbora še bolj vzdignilo in
ošabni poslanci so vnemar kosili črez mejo, posebno še zbog
tega, ker jih je poulična lačna in razgreta druhal hvalila ter
jim pritrjevala.

Vodja tretjega stanu je bil zadolženi in zanikerni grof
Mirabeau (Mirabo), ki je bil tem drzneji, čim manje je imel
izgubiti. Kar so poslanci govorili, je ljudstvo željno poslušalo
in prevrat, kterega je narodni zbor pridigal, se je hitro na
ulice preselil. Začetkom meseca oktobra je bilo v Parizu že vse
razburjeno. Cele trume babiir se združijo, med njimi tudi
moški v ženski obleki, zber6 se moški s sekirami in sulicami
in kupoma se pomikajo po ulicah ter kričč terjajo kruha.
Kmalo jo zavijejo vun iz Pariza proti mestu Versailles (reci:
Verzel), ki stoji tik Pariza, kjer je kralj navadno stoloval.

187

Drugi dan prav rano dere oborožena dirja drhal proti kralje¬
vemu gradu, pomori straže in prihruje po poglavitnih stop¬
nicah že do soban Marije Antoniete, kteri so najbolj po živ¬
ljenji stregli, ker je kot avstrijske princesinje niso marali ter
so jo grajali, da je pomagala zapravljati državne denarje. Križ
na straži umorjenih vojakov kraljico še o pravem času pre¬
budi, da skozi skrivna vrata zbeži v kraljevo izbo. Besni pun¬
tarji se ne dajo pomiriti, dokler kralj ne privoli, da gre ž
njimi v Pariz. Vojaki, mesto da bi svojega kralja branili, iz¬
neverijo se svoji prisegi ter se pridružijo puntarjem. Spredaj
so puntarji nesli na droge nataknjene glave umorjenih kralje¬
vih stražnikov. V kraljevi kočiji je sedel kralj Ludovik, nje¬
gova soproga in oboje njenih otrok. Babure so se oplele s
trakovi in vejami in so obdajale kraljevsko kočijo, druge so
nosile puške in meče kakor vojaki, in zopet druge so sedele
na topovih ali jahale na konjih umorjenih kraljevih stražnikov.
Zadi za kočijo pa je kar mrgolelo spridenega in lačnega ljud¬
stva, ki je divje vpilo in kraljevi rodbini drzno zabavljalo, med
tem ko je godba veselo godla in so topovi neprenehoma
pokali.

Slednjič se ustavi dolga tropa pred meščansko hišo v Pa¬
rizu. Ko je kralj stopil iz kočije, se je iz natlačene množice
slišal klic: „Na svetilnico“, t. j. na visli ž njim. Francozi so
namreč, da jim ni trebalo še vislic staviti, svoje nasprotnike
kar tam vesili, kjer sicer svetilnice visijo. Kljub temu je kralj
zatrdil, da je vesel, in kraljica, da je polna upanja prišla v
Pariz. Kraljeva družina se nastani v kraljevi palači v Parizu.
Tukaj kraljico solze premagajo; ona reče dvorni hišini: Zgub¬
ljeni smo! Vjeti kralji so blizo smrti!“

487. Med poslanci so bili sicer tudi možaki, kterim ni
bilo mar za prekucije in ki bi bili radi na podlagi pravice dr¬
žavo uredili. Ko pa vidijo, kaj njihovi tovarši počenjajo in
kam njihove novarije merijo, se jih 300 odpove poslanstvu, in
mesto da bi puntarjem srčno stopili na pot, jim napravijo
prosto pot, da odsihdob delajo, kar jim ljubo, ker zdaj so na
njihovo mesto stopili skoro sami rovarji.

Med tem, ko so puntarji vedno hujše vriščali, si je Mi-
rabeau reč nekoliko premislil, ker mu ravno ni bilo za to, da
bi poulična drhal dobila oblast v svoje robe. Zbog tega se
začne s kraljem pogajati. Da je Mirabeau svoje namene lože
skrival, je časih pred zbornico nalašč povedal kaj zoper ter¬
jatve kraljevskega dvora, a vsled tega mu niti kralj niti kra¬
ljica nista več zaupala.

188

Mirabeau-ja je bolj in bolj podrinil odvetnik Eobespierre
(r. Robspier), ki se je med ljudskimi poslanci najbolj široko-
ustil in je pri ljudstvu zato največ veljal, ker je njih početje
odobraval. Eobespierre je bil mož odurnega lica, tudi ni bil
posebno zgovoren, a vendar ga je druhal častila kot svojega
boga, ker je zmiraj eno in isto poudarjal, da namreč vsa
oblast in vse premoženje nikomur ne gre, kakor ljudstvu.

Zdaj je drug krivičen odlok narodnega zbora drugega
tiral. Najpred duhovstvu vzamejo desetino: duhovstvo se je
udalo. Blagi nadškof pariški, kterega so očeta ubogih imeno¬
vali, je v imenu duhovstva cel6 predlagal, naj se vsi drago¬
ceni kelihi in druga cerkvena posoda raztopi in državi v
prid obrne. Pa na pametno in mirno besedo razdraženi ljudski
poslanci več ne poslušajo, ampak vse cerkveno premoženje za
narodno blago okličejo ter pristavijo, da bode odslej za potrebe
duhovščine, za stroške božje službe in za siromake že država
skrbela.

488. Pa ni zadosti, da so cerkev slekli, zdaj so jo hoteli
tudi podreti. Najprej so zatrli vse katoliške zavode in društva
in vse duhovne redove, potem so francosko cerkev cel6 pre-
naredili. Število škofij so skrčili od 135 na 83 ter so sklenili,
da se škofje in župniki imajo voliti, kakor se poslanci volijo;
po tem takem so tudi protestanti in judje imeli pravico, ka¬
toliškega škofa voliti. Stolne kapitelje so preklicali in zauka¬
zali, da naj bodo bližnji župniki okoli škofijskega sedeža od¬
slej škofovi svetovalci. Te nove naredbe so zvali „ civilno ali
državljansko ustavo duhovstva 4 ' in so terjali, da vsak duhovnik
na njo priseže. Samo štirje škofi in le redki duhovniki so
bili pripravljeni priseči, vsi drugi duhovniki, kakih 50.000
po celem Francoskem, se je ustavilo krivični ustavi. Papež
Pij VI. je državljansko ustavo zavrgel in prisego prepovedal,
zato pa so mu vzeli grofijo Avignon, ki je bila dozdaj pape¬
ževa last. Verno ljudstvo nikakor ni maralo državljanskih ško¬
fov in župnikov, ampak zvesto se je držalo svojih prejšnjih
dušnih pastirjev.

Kralj se dolgo ni mogel odločiti, da bi civilno ustavo
duhovstva potrdil, ker mu vest tega ni dopustila in ker ga
je papež svaril; a slednjič jo vendar potrdi, ker se je bal no¬
vega upora, s kterim so mu pretili. Položaj kralja je bil res
že neznosljiv, in kdo bi se čudil, da je želel prej ko slej
se sramotnega jarma znebiti. 20. junija 1. 1791 pobegne kralj
s svojo rodbino iz Pariza. Toda ni se mu posrečilo uiti; be¬
gunca na potu spoznajo, ga s silo obrnejo in že 25. junija ga

189

v prežalostni procesiji pripeljejo nazaj v Pariz. Od zdaj je bil
kralj jetnik v svojem kraljevem gradu.

Postavodajalni zbor.

489. V jeseni leta 1791 se je narodni zbor razšel in na
njegovo mesto je stopil „postavodajalni zbor u . V zbornici so se
poslanci razcepili na dve strani. Na desni strani so sedeli
bolj mirni in kralju kolikor toliko udani poslanci, na levi
strani pa so prostore zasedli sami odločni republikanci (tisti,
ki so hoteli ljudovlado vpeljati; najhujši med njimi so bili tisti,
ki so na bregu sedeli, t. j. ki so v zadnjih klopeh, ki so bile
najviše, imeli svoje prostore; imenovali so jih bregovce). Na
čelu levici sta bila znani Eobespierre in pa odvetnik Danton,
mož orjaške postave, ki je govoril, kakor bi grmelo, drugače
pa je bil grdega, osepničastega lica; pravo strašilo. Zbornica
je prepovedala duhovsko obleko in je vse tiste duhovnike, ki
niso prisegli na ustavo, v pregnanstvo obsodila. Vernim ka¬
toličanom so počasi cerkev za cerkvijo vzeli ter je ustavnim
duhovnikom izročili, kterih pa verno ljudstvo maralo ni. Rajši
so se zbirali na skriv nih  krajih, kjer so stanovitni duhovniki
božjo službo imeli. Če se je duhovstvu hudo godilo, prav v
tisti meri je bila tudi kraljevska hiša na slabšem. Neki pivar
je terjal od kralja, naj mu podpiše njegovo prošnjo, in je vsled
tega pripeljal celo vojsko zanikernih lenuhov in oboroženih
rovarjev na kraljev dvor. Praska je kralja pri obedu premo¬
tila in kralj je zdaj sam zapovedal, da naj kraljeve sobane
prošnikom odprd. Cel6 mirno stopi kralj surovi in deloma pi¬
jani druhali nasproti. Junaka kralja ni niti pretenje postrašilo,
niti zasramovanje preplašilo; kralj ni podpisal pivarskih pro¬
šenj, dasiravno je moral trpeti, da so mu rudečo kapo, kakor
so jo jetniki nosili, djali na glavo, in dasiravno je moral z
nekim puntarjem iz ene in iste steklenice piti „živijo “ na
blagor naroda. Hujše še je ničvredno ženstvo zabavljalo kra¬
ljici, kteri je kazalo sekiro in povezek šib z napisom „za An-
tonieto“. Nekoliko časa potem so že očitno terjali, da se naj
kralj odstavi in 10. avgusta so kralja v njegovem gradu na¬
padli ; komaj da se je s kraljico rešil ter zbežal v zbornico
med poslance. Švicarji, ki so na kraljevem dvoru stražili, se
niso hoteli udati puntarjem, dokler jim kralj ni zapovedal, da
se naj umaknejo. Toda komaj zapustijo grad, jih divji pun¬
tarji od vseh strani napadejo in grozovito pomorijo. Zdaj raz¬
draženo ljudstvo prodere v grad sam in vse pomori, kar jim

190

stopi na pot; od najviše dvorske gospode do kubanskih dečkov
in vratnih stražajev je vse strašno smrt storilo. Še na mrtvih
truplih so se divje babure maščevale ter jih oropale in druge
surovosti ž njimi počenjale. Neki častnik piše, da je videl, kako
so se otroci z odsekanimi glavami igrali in kako so jih kvišku
metali ali pa na palice natikali.

Zbornica za kralja ni bila pravo zavetje. Tukaj je moral
v tesni izbici celi čas poslušati posvetovanje, kako bi kra¬
ljevo čast odpravili in kralja odstavili; nazadnje ga zaprejo
v ječo.

490. Trezni in zmerni poslanci niso imeli več nobene
moči in nikakega vpljiva. Bregovci so pa bili zmiraj predrz-
neji, ker so njihovi pristaši tudi v pariškem mestjanskem
svetu imeli večino. Strašni Danton sam je popisal vse tiste,
ki se naj pomorijo; na očitnem trgu so postavili guillotino,
t. j. tak stroj, s kterim so glave sekali. Začetkom septembra
1792 se podajo rabelji na krvavo delo. Vsem sumljivim, to
je tistim, kteri niso s puntarji vlekli, so posekali glave. V
štirih dneh so našteli 12.000 glav, med njimi glave 400 du¬
hovnikov, treh škofov in kraljevega spovednika. Mlada in lju¬
bezniva princesinja Lamballe, ki je sama rada šla s kraljico v
ječo, da bi jo tolažila, je bila v ječi grozovito z meči in se¬
kirami umorjena. Njeno glavo nataknejo na sulico, da dolgi
lasje v zraku vihrajo, in med vriščem in krikom vlačijo njeno
truplo po ulicah; njeno srce je nek divjak snedel.

Pa ni dosti, da so v Parizu toliko krvi prelili, mestni
svet je poklical tudi vse druge občine po Francoskem, da ga
posnemajo in da vse tiste, ki bi radi stare pravice zopet vpel¬
jali, brez vsega usmiljenja pokolejo. Nikdo se ni upal krva¬
vega klanja grajati; strah pred grozovitnimi rovarji je vse
premagal, ker res sam peklenščak bi tako krvavo ne vladal,
kakor novi rešitelji na Francoskem. Zadi za krutostjo se je
pa šopirila razuzdanost. Vlačuge so na državne stroške pod¬
pirali in nezakonski otroci so dobili po postavi iste pravice,
kakor zakonski.

Med takimi dogodki so Francozi volili novi narodni zbor
in zdaj je še več in še hujših rovarjev prišlo v zbornico, ker
je tudi drhal imela pravico voliti. Že v prvi seji je zbor kra¬
ljestvo odpravil in ljudovlado vpeljal. Kar je bilo še boljših
poslancev, so se trudili, da bi kralja rešili ter mu prosti zrak
priborili, toda niso zmagali; bregovci kralja niso več izpustili,
ampak so ljudstvo bolj in bolj na njegovo smrt pripravljali.
Spisali so vsa hudodelstva, kterih je bil po njihovem mnenji

191

kriv, in kralj se je moral pred sodniki opravičevati. Za naj-
veči greh so mu šteli, da je kil kralj, in ker se je trudil, kra¬
ljevo krono tudi v prihodnje ohraniti, zavoljo tega je kil ne-
spokorljiv grešnik. Dolžili so ga, da se je skrivoma zavezal s
sosednimi vladarji, ki zdaj po francoski deželi segajo in kri
nedolžnih Francozov prelivajo.

Umor kralja in kraljice.

491. Toda zkor ni sodil kralja, da ki mu pravico spo¬

znal, ampak edino zato, ker ga je hotel na vsak način obso¬
diti. Dasiravno mu niso mogli nokene krivice dopričati, je
vendar neki poslanec, mesarskega stanu, rekel: „Ludovikovo
truplo se mora razkosati in po francoskih pokrajinah raz¬
poslati." — Zopet drugi poslanec pravi: „Drevo svobode bo

le takrat lepo rastlo, če se s kraljevo krvjo podlije." Večina
poslancev je glasovala za smrt. Kralj mirno posluša, ko mu
obsodbo objavijo in le prosi, da mu dovolijo tri dni časa ter
mu dopustijo, v teh dneh prosto občevati s svojo rodbino, od
ktere je bil dosihdob ločen, in da mu dovolijo katoliškega du¬
hovnika za zadnjo uro. Samo zadnja prošnja je bila uslišana;
sicer pa sklenejo, da mora kralj koj drugo jutro že smrt sto¬
riti. Zjutraj 21. januarja 1793 je bil Ludovik zgodaj pri sveti
maši in je prejel iz rok svojega spovednika sveto popotnico.
Ob devetih pride kočija po njega. Po ulicah je vse tiho, kakor
na veliki petek; ne sliši se druzega, kakor drdranje kanonov,
ktere so za kraljevim vozom peljali. Kralj gredoč opravi mo¬
litve za umirajoče. Na trgu pred kraljevim gradom je pri¬
pravljena guillotina. Ludovik stopi mirno in srčno na morišče,
branil se je le, ko mu hočejo rabelji roke na hrbtu zvezati,
pa tudi v to je privolil, ko mu je spovednik rekel, da so tudi
Jezusu roke zvezali, ko so ga vjeli. Potem pogleda kralj na
ljudstvo, zapove mir in posluh ter reče z močnim glasom:
„Francozi, jaz nedolžen umrjem; svojim sovražnikom od¬
pustim ; želim, da jim tudi Bog odpusti in da moja smrt pri¬
nese blagor francoski deželi." Naglo mu guillotina odseka
glavo. Kar je bilo najbolj zanikernega ljudstva, tisto zapleše
okoli morišča, ko jim rabelj pokaže kraljevo glavo; drugim
pa je bilo z lica brati ali divje veselje ali mrzla radovednost.
Na skrivnem se je prelila tudi marsiktera solza za nesreč¬
nega kralja.

492. Krivični umor Ludovika XVI. je vzbudil druge vla¬
darje iz njihove počasnosti in je državnike po Evropi podregal,

192

da so se med seboj zvezali ter poslali skupno vojsko nad Fran¬
coze. V deželi so ljuti republikanci po kraljevem umoru kru-
teje vladali kakor poprej, kakor tudi razposajeni fantalini bolj
vnemar razsajajo, kedar se jim ostrega očeta ni več bati. Ru-
dečkarji, t. j. najbolj divji rovarji, Robespierre, Danton, Marat,
so postavili posebni „puntarski sod“, kteri je sodil in obsojal
vse, kteri bi se rovarjem utegnili ustavljati. Puntarji, ki so
bili pred letom še pravi srčeki ljudstva, so morali smrt sto¬
riti, ker so bili premalo rudeči. Po celem Francoskem si na¬
štel 40.000 puntarskih sodišč in ravno toliko guillotin, ki so
imele vse dosti opravka, 6000 vojakov je bilo vedno na nogah,
da so republiko trebili kraljevih pristašev in žlahtnikov.

V pokrajini Vendee-ji, kjer se je ljudstvo vzdignilo zoper
toliko nasilstvo, so s prva srečno odbijali vojake ljudovladine,
ki so jih prišli pokorit. Toda vojna sreča se je k republikan¬
cem obrnila, in Vendee je moralo strašno jezo pariških bre-
govcev občutiti. Konvent zapovš vse vasi in sela požgati, vso
živino in premoženje v notranje Francosko spraviti, Vendče-
čane pa ukončati. Dvanajst čet puntarske vojske križem pre¬
hodi nesrečno pokrajino, užiga vasi iii mesta, meče dojence v
ogenj, ki požiga stanovanje njih starišev, in postrela cele
trume prebivalcev s kartečami. Štiri in devetdeset duhovnikov
spravijo na ladjo, ki je bila luknjasta, in jih na svoje veselje
polagoma vtopijo. Nektere dni pozneje je na isti način po¬
ginilo 138 duhovnikov, časih so tudi može in žene po dva in
dva zvezali in jih v reki Loire (r. Loar) vtopili, a se šalili,
da so to republikanski zakoni.

Toda krivica sama sebe tepe. Cela red najhujših pun¬
tarjev je bilo guillotiranih, Marat sam je bil v svojem stano¬
vanji umorjen. Čim bolj pa so se rudečkarji za svoje lastno
življenje bali, tem več krvi so prelili, da se jih nikdo ni upal
lotiti. Bregovci bi rajši celo Francosko upepelili, kakor se zne¬
bili svoje oblasti.

493. Sred oktobra 1793 obsodi konvent tudi nesrečno
kraljico Marijo Antonieto na smrt. Dasiravno še le 38 let
stara, je vendar v ječi popolnem ostarela in osivela; notranja
bolest se jej je brala z obraza. 16. oktobra ob ednajsti uri
pridejo v ječo po njo, da jo peljejo na morišče. V siromašni
domači beli obleki, z na hrbet zvezanimi rokami, se mora
vsesti na voz, kterega so za navadne zločince rabili. Zraven
nje je sedel duhovnik, ki je bil na ustavo prisegel, za kterega
se kraljica zbog tega še zmenila ni. Ko dospejo na morišče,
gre brhko po stopnicah in stopi mirno na morilni oder; še le

193

takrat je bila nekoliko vznemirjena, ko jej rabelj vzame ovratni
robec in jej havbo potegne raz glave ter jej lase odreže. Sama
položi glavo na panj in cel6 udana v božjo voljo umrje. Ko
rabelj krvavo glavo vzdigne, zažene surova drhal, med
ktero je bilo največ besnih babur, divji krič, vesele se krva¬
vega čina.

To so bili hudi časi, a še hujši so imeli priti. Nekega
dne stopi Globel, ustavni škof pariški, v zbornico in vse nje¬
govo duhovstvo pride ž njim. Gobel je imel na glavi rudečo
volnato kapo, kakor so jo rudečkarji nosili, a v rokah je nosil
škofovsko kapo, križ in prstan in je stopil pred konvent ter
rekel: „Dozdaj sem pridigal krščansko vero, ker je ljudstvo
krščanstvo terjalo, ker pa zdaj ljudstvo več ne mara krščanske
Vere, tudi meni ni več mar za njo in odzdaj priznavam le
vero svobode.“ Po teh besedah vrže znamenja škofovske časti
na veliko veselje konventa ob tla. Večina ustavnih duhovnikov
je svojemu škofu pritrdila.

Konvent je vsa cerkvena poslopja vzel in zadnje ostanke
cerkvenega premoženja pograbil; vsakega duhovnika, če so ga
le spoznali, vrgli so v ječo. Grduni so najsvetejši Zakrament
strašno oskrunjali; vse je bilo svobodno, samo katoliška vera
ne. Židi, kterim so dali državljanske pravice, so si dobro pol¬
nili žepe. Zvonove so prelivali v topove, iz srebrne cerkvene
posode so denarje kovali, iz kelihov je drhal pila žganje, iz
patčn so jeli slanike ali soljene ribe; mešne bukve so porab¬
ljali za patrone, iz mešne obleke so šivali široke hlače in iz
cerkvenega perila srajce. Vse altarje so razdjali in Židom po-
prodali. V praznih cerkvah so potem kurili, sežigali svete
ostanke ter, kakor bi besni bili, okoli ognjišča plesali in ska¬
kali. Oslu so dajali škofovsko kapo na glavo, mu križ ali
sveto pismo obešali na rep ter ga v procesiji sprevajali po
ulicah, da se je celč krvavemu Dantonu gabilo, kar so počen¬
jali. Oženjene duhovnike je konvent vzel v svojo obrambo, da
jim niso niti škofje niti verno ljudstvo mogli kaj, dokler so
verni duhovniki morali ali mučeniške smrti umreti ali so bili
prognani iz dežele.

494. Vsak človek mora nekako vero imeti; če tedaj pravo
vero odrine, se mu pa kriva vera vrine. Francozi so katoliško
vero zatrli in so človeško pamet  proglasili za svojega boga.

A človeška pamet, če Boga zgubi, je kakor nemarna žena, če
moža zgubi, da se potem spači in po krivih potih vlači. Tako
so Francozi najsvetejšega Boga vrgli raz altarja in so vlačugo
kot živo podobo pameti djali na altar. Na dragocenem na-

Zgodovina sv. kat. cerkve. III. 13

194

slonjaču jo nesejo odlični možje y imenitno stolno cerkev Naše
Gospe (Marije), in jo postavijo na altar. V moder plašč je bila
ogrnjena, je imela rudečo kapo na glavi in sulico v roki. Kon-
vent je bil povabljen k tej službi božji. Požgali so toliko ka¬
dila, da je babura bila vsa v meglah kadilnega dima, in potem
so zapeli „pesem svobode 4 ' na njeno čast. Tako božjo službo
so zdaj tudi po drugih cerkvah vpeljali ter so med pojedinami
z bogokletnim napivanjem in z nespodobnimi plesi vsemogoč¬
nega Boga kar klicali na osveto. Francosko je bilo velik hu¬
dičev tempelj. Francozi so postali neznabogi, ustavni duhov¬
niki so po razpelu hodili; očitno so tajili Boga in neumrjoč-
nost človeške duše; na pokopališči so zapisali: „Smrt je večno
spanje 44 .

Dalje več niso mogli zavoziti, kakor so zavozili; bilo je
tedaj treba, voz obrniti. Bobespierre sam je spoznal, da je
tako častenje pameti nespametno, in da bi utegnilo škoditi
njegovi samovladi. Velel je tedaj konventu, skleniti, da je naj¬
više bitje in da je človeška duša neumrjoča. Toda s tem je
Bobespierre voz prenaglo obrnil ter ga prevrgel; ta odlok ga
je stal življenje. Hitro se je zvezalo zoper njega nekoliko mož
raznih strank, da ukončajo njegovo krvavo vlado. Bobespierre
se je pa hotel na vsak način vzdržati v svoji oblasti, zatorej
najbolj odločne republikance spravlja pod guillotino, da bi jih
s tem oplašil in postrašil. Toda ravno nasprotno se je zgodilo.
Zavoljo njegove brezobzirne krutosti ga zapušča prijatelj za
prijateljem, kmalo bil je osamljen. 26. julija 1794 se poslanci
vzdignejo zoper njega, ga tudi primejo in dva dni pozneje ga
peljejo na morišče. Ljudstvo se je gnjelo okoli voza, na kte-
rem so ga na morišče peljali, ga je preklinjalo in se mu po¬
smehovalo. Neki prost mož pristopi k njemu rekoč: „D4, Bo¬
bespierre, Bog je vendar le!“ Ljudstvo vriska od veselja, ko
odleti trinogova glava.

Zdaj je bil konec krvave vlade. Katoličanom so se časi
boljšali, ljudstvo se je že do dobrega streznilo. Budeče kape
so preminile in bolj pošteni ljudje so prišli na krmilo. Nekdo
je takrat rekel: „Kako sladka je pač krščanska vera in živ¬
ljenje; po Bobespierrovi veri ni življenja; treba nam, da nam
kdo po takih krvavih prizorih kaj pove od Kralja miru. 44

Meseca oktobra se konvent razide; na njegovo mesto stopi
novi zbor, kterije iz svoje sredine izvolil pet direktorjev  ali
ravnateljev, ki so imeli zdaj najvišo oblast v deželi. Dasiravno
so še zmiraj zapirali duhovnike, ki so prihajali ali iz pregnan¬
stva ali so prihajali na dan iz svojih skrivališč, je vendar

195

ravnateljstvo deželo toliko uredilo, da je bilo živeti. Še le mo¬
gočni Napoleon je 1. 1799 punt do dobrega zadušil.

Francoska prekucija je bila bridki sad brezbožne setve,
ktero so nasejali bogatajci. „Ker so zavrgli postavo
Gospoda in preklinjali besedo Svetega, zato se
je vnel Gospodov srd zoper njegovo ljudstvo;
on stega svojo roko zoper nje in je udarja, da
se gore stresajo in njih mrtva trupla ležijo
kakor blato sred ulic. Pri vsem tem pa njegov
srd še ne jenja, temuč njegova roka je še steg¬
uj en a.“ (Iz. 5.) — Tudi na Francoskem zdaj ni konca
nadlog, ampak odslej je dežela po vojskah in po samosilstvu
Napoleonovem še veliko trpela.

d) Nasledki prekucije za papeževo državo,

Pij VIL

495. Ni nam treba praviti, da so francoski rovarji rimsko
stolico na vso moč črtili. Še veča pa je bila njih jeza, ko je
papež Pij VI. civilno ustavo duhovstva obsodil. Ko je zmago¬
viti Napoleon skoro že celo Italijo imel v svoji oblasti, je
papež poslal na meje svoje države vojake, da bi kolikor toliko
branili deželo pred sovražniki. Zbog tega se je Napoleon ma¬
ščeval nad papežem, ki je za pomirje moral plačati deset mi¬
lijonov goldinarjev, in zraven tega še Francozom prepustiti
velik kos svoje države ter prosto pot po papeževi deželi (1796).
Na to je Napoleon terjal, da papež prekliče vse odločbe, ktere
je proti Francoski izdal. Ker papež tega, se ve, ni mogel sto¬
riti, mu je naznanil, da je pomirje prenehalo in papež je
moral za mir, kterega so v Toletinu (1797) sklenili, zopet pet¬
najst milijonov goldinarjev plačati, zraven pa še zgubiti po¬
krajine: Bologno, Ferraro in Romagno, in zmagovalcu prepu¬
stiti lepo število dragih rokopisov in umotvorov.

Da papeževo državo po redu spunta, pošlje Napoleon svo¬
jega brata Jožefa Bonaparteja v Kirn za poslanca, kjer so se
v njegovi palači zbirali vsi prekucuhi. V Rimu so vstaši več¬
krat pouzročili kak upor, in pri neki taki rabuki umorijo fran¬
coskega generala Duphota (r. Difdta). To je podalo Napo¬
leonu prelepo priliko, da je vso papeževo državo zasedel ter
Rim za ljudovlado ali republiko oklical (1798). Zdaj so se
v Rimu godile reči, kakor pred kratkem v Parizu; poulična
drhal je imela oblast v svojih rokah. Častitljivega sivega star-
čeka, 801etnega Pija VI., ki ni hotel niti pobegniti, niti se

13 *

196

svoji državi odpovedati, so vjetega peljali na gorenjo Italijo,
in ker ga je tam verno ljudstvo povsod lepo sprejemalo in
prisrčno omilovalo, ga odpeljejo na Francosko v mesto Valence
(r. Valans), kjer kot pravi mučenik naskorem umrje (1799).

Zdaj sovražniki cerkvene oblasti in svete vere niso ve¬
deli, kaj bi od veselja začeli, ker so si bili svesti, da je zad¬
nja ura za sveto katoliško cerkev dotekla. Ni bilo več ne pa¬
peža ne papeževe države, in novega papeža kardinalom ni bilo
moči voliti, ker so bili deloma razpršeni po vsem vesoljnem
svetu, deloma pa po ječah zaprti. Cel6 verni katoličani so si
bili v skrbeh, kako bode reč iztekla. Toda Gospod je svoji
cerkvi večni obstanek obljubil in njegova pota so neizved¬
ljiva. Za zadnjega rimsko-nemškega cesarja Frančiška II. se
zbere v Benetkah iz vseh vetrov 35 kardinalov, ki leta 1800
Pija YII. za papeža izvolijo. Naskorem se je zamogel novi
papež tudi že v Bim preseliti, kjer ga ljudstvo, ki se je ne¬
marne in pogubne ljudovlade že naveličalo, veselo sprejme.

496. Pij VII. precej misli na to, kako bi zacelil cerkvi
rane, ktere so jej sovražniki vsekali, in se ob enem trudi, v
papeževi državi krščansko življenje lepo urediti in gmotni stan
ljudstva zboljšati. Potem se milostno ogleda tudi na nesrečno
francosko deželo. Napoleon je spoznal, dasiravno sam ni imel
vere, da brezvernega ljudstva ni moči vladati; vsled tega
sklene s Pijem VII. pogodbo, da se katoliška cerkev na Fran¬
coskem zopet vpelje. Sicer pogodba za cerkev ni bila ugodna,
in papež je samo zbog tega v vse privolil, da zabrani, kar
bi še hujšega utegnilo priti, in da pot pripravi boljšim časom.
Zdaj se je pokazalo, da je še v marsikterem srcu živela vera,
in po žalostnih in krvavih dneh se je prikazala zarja boljših
časov; odpustki svetega leta, ktere je Pij VII. razpisal, bi naj
pomagali francosko deželo zopet lepo urediti.

Leta 1804 se je Napoleon napravil za francoskega ce¬
sarja. Da bi novo cesarstvo dobilo večo čast ter se svetilo v
lepši luči, je Napoleon jako želel, da bi ga papež sam prišel
v Pariz mazilit za cesarja. To povabilo je Pija VII. spravilo
v velike zadrege. Od ene strani so mu katoliške vlade odsve¬
tovale iti v Pariz, ker si je Napoleon po sili prisvojil fran¬
coski prestol, potem je bila dolga pot v Pariz za papeža te¬
žavna in tudi nevarna, ker bi se lehko zgodilo, da samovlastni
cesar svetega očeta na Francoskem obdrži ter se papeževe
dežele polasti. Od druge strani pa se je papež bal, najmogoč-
nejemu vladarju, ki je na Francoskem zopet red vpeljal, se za¬
meriti. Gotovo je Pij tudi mislil, da se bode ob tej priložnosti

197

dalo od cesarja kaj pridobiti v prid francoskim kristjanom ali
za katoliško cerkev sploh.

Slednjič se je papež vendar odločil iti v Pariz. Med
potjo so svetega očeta povsodi z veliko častjo sprejemali. Ce¬
sarski poslanci so mu prišli tija v Turin naproti, a cesar sam
ga je sprejel v Fontenebleau-u ter spremljal v Pariz. Ko na¬
poči slavnostni dan kronanja, pride Napoleon z velikim sprem¬
stvom v cerkev Naše Gospe, kjer ga papež in duhovstvo že
čaka. Toda papež ga je zamogel le maziliti, ker krono dene
Napoleon sam najpred sebi in potem svoji soprogi na glavo.
V štirih mesecih svojega bivanja v Parizu je papež prejemal
sijajna znamenja udanosti, ker katoliški živelj na Francoskem
si je že do dobrega opomogel. Za katoliško cei'kev pa je od
Napoleona dosegel le malo ali nič, ker cesar se je vedel vsem
željam in zahtevanjem papeževim ali izogniti ali mu jih je
tudi naravnost odbil. Napoleon si je celo domišljaval, da bi
naj papež zopet v Avignonu apostolsko stolico postavil, kar
pa je Pij VII. odločno zanikal. V spomladi leta 1805 se je
papež vrnil nazaj v Kim.

Med tem, ko se je zmagoviti strahonja Napoleon na sve¬
tovni boj pripravljal, si je v Milanu sam djal laško kraljevsko
krono na glavo, rekši: „Bog mi jo je dal, gorje tistemu, ki
se je upa dotakniti. “

497. Cesar je na Laškem bolj in bolj segal v cerkvene
pravice, je svojevoljno škofe nastavljal, kterih Kim ni mogel
lehko potrditi, in je zdaj za enega zdaj za drugega duhovnika
od papeža terjal kardinalski klobuk, da bi tako sveti kolegij
napolnil s samimi svojimi pristaši. Tudi gledč papeževe dr¬
žave je preziral vse pravice svetega očeta, in je meni nič tebi
nič vzel papeževo pomorsko mesto Ankono, izgovarjaje se, da
je za papeža bolje, če ima cesar mesto v svoji oblasti, kakor
če bi ga Rusi, Angleži ali Turki vzeli. Med drugimi krivič¬
nimi terjatvami je Napoleon (1806) papežu pismeno objavil:
„Vaša svetost je samooblastnik Kima, jaz pa sem njegov
cesar; vsi moji sovražniki morajo tudi tvoji sovražniki biti“
in je terjal, naj bi vse podložnike tistih držav, s kterimi se
je cesar vojskoval, iztiral iz svoje države in jim,. zlasti Angle¬
žem, svoja pristanišča zapiral. Papež pa tega ni storil, mar¬
več je pisal cesarju, da kot oče svete cerkve, ktera mir ozna-
nuje, noče pri krvavih Napoleonovih bojih nobenega deleža
imeti. Ko je pa siloviti zmagovalec še bolj pritiskal na sve¬
tega očeta, mu Pij VII. v lice povč možko in preroško be¬
sedo: „0e se vaša visokost čuti močnega in mogočnega, pa

198

mi nasproti spoznavamo, da je nad vsemi vladarji Bog, ki
pravico in resnico brani, kteremu se vsaka posvetna oblast
pokori. Mi vsi smo v rokah božjih. Morebiti je Bog v svoji
previdnosti odločil, da bo preganjanje, s ktero nam cesar preti,
vero oživelo in srca ljudi za božjo reč zopet vnelo/' Na to je
leta 1808 Napoleon zapovedal svojim vojakom, Rim zasesti.
Rimljani so bili kar prestrašeni, ko so videli, kako težki to¬
povi okoli in okoli zijajo v nje. Dasiravno pa je moral papež
veliko krivice in razžaljenja prestati, srce mu ni upadlo.

498. NaDunajije Napoleon 1.1809 izdal cesarsko pismo
ter zapovedal, da se ima papeževa dežela s francosko državo
spojiti, a Rim naj ostane neodvisno cesarsko mesto; papež
dobi iz državne blagajnice dva milijona frankov letne plače.
Papež je takoj podpisal pismo, v kterem je odločno ugovarjal
zoper toliko nasilstvo. Na to povzdigne sveti oče svoj glas in
izobči cesarja in vse njegove pomagače in podajače, ki so sve¬
tega Petra oropali njegove dežele, iz katoliške cerkve in pri¬
bije izobčno pismo, ki je bilo že dolgo pripravljeno, na vrata
glavnih treh cerkev v Rimu. Napoleon je sicer zabavljal zoper
bulo ter pisal svojemu namestnemu kralju na Laškem: „Misli
li papež, da bodo zavoljo izobčnega njegovega pisma mojim
vojakom puške iz rok padale ?“ Toda božja previdnost je ošab¬
nega trinoga hudo izučila. Že tri leta potem beremo v bojnih
poročilih njegovih generalov, da je francoskim vojakom na
Ruskem od prehude zime orožje iz rok padalo.

Cesar je po generalu Radetu od papeža terjal, da se od¬
pove svoji državi, a Pij VII. je odgovoril, da ga zamore cesar
sicer dati na kose razsekati, tega pa ne more terjati, da bi
se papeževi državi odpovedal, ktera ni njegova, ampak ktera
je rimske cerkve. Na to prejmejo papeža in ga s kardinalom
Pacca-jem brez vsega usmiljenja peljejo v Plorencijo. Pa tudi
tukaj mu ne dovolijo počitka, ampak ga v največi vročini
peljejo v Genovo in od ondot pa v Grenoble na Prancosko.
Duhovniki niso smeli k njemu in niti kardinal Pacca ni smel
več občevati s svetim očetom. Za nekoliko dni ga peljejo zopet
nazaj na Laško v mesto Savono.

Ko je bil Napoleon 1.1809 na najviši stopinji svoje moči
in svoje slave, zavrgel je svojo prvo ženo, in se je oženil z
avstrijsko nadvojvodinjo Marijo Louizo (Ludoviko), da bi s to že¬
nitvijo povzdignil lesk in blesk novega cesarstva; sam je namreč
dobro občutil, da ni kraljevske krvi, ampak nizkega pokolenja.
Koncem decembra istega leta zapove vsem škofom svojega
cesarstva in vsem kardinalom, kterih bolezen ne ovira, priti

199

v Pariz, da M ž njimi ondi z veliko cerkveno svečanostjo ob¬
hajal svoje zmage, a tudi svojo poroko. Vsa stara pisma in
listine so iz Kima v Pariz prenesli, in cesar je hotel, da se
za njimi tudi papež tje preseli ter da ondi postavi apo¬
stolsko stolico. Veči del kardinalov je ostalo stanovitnih; niso
se udeležili cesarske poroke. Kazžaljen samovlastnik se je
takoj znosil nad njimi, vzel jim je njih posestva in jim je
tudi prepovedal, rudečo častno obleko nositi; kardinali so mo¬
rali v črnih talarjih, kakor prosti duhovniki, hoditi. Zbog tega
zgodovinarji govorijo o rudečih in črnih kardinalih.

499. Cela Evropa se je Napoleonu uklanjala, edini papež
se mu ni pokoril. Cesar je imenoval nove škofe, a.papež jih
ni potrdil, ampak jim je pismeno naznanil, da je njih imeno¬
vanje zoper cerkvene postave. Vsled tega papežu cel6 črnilo
in pero poberejo, potem še vtrgajo v njegovo miznico, in mu
vse bukve in listine premečejo in pregledajo. Vse to je Pij VII.
velikodušno prenašal ter rekel: „Vse pretenje cesarjevo hočem
k nogam Križanega položiti in Bogu prepustiti, da se potegne
za mojo reč, ker ona je tudi reč njegova."

Troje škofov, ki so imeli več cesarskega duha kakor cerk¬
venega, je prišlo v imenu cesarja v Savono, kjer so^s svojimi
terjatvami strašno nadlegovali ubogega trpina. Papež bi moral
ali cesarju zvestobo prisegniti, in potem bi se smel v Kirn
vrniti, ali bi naj svojo stolico postavil v Avignon, in tam bi
potem naj svobodno kot samostalni vladar gospodaril. Toda
papež je pregledal cesarjeve krive namene in se .ni udal. Na
to pokliče Napoleon narodni cerkveni zbor v Pariz, da bi mu
pomagal iz velikih zadreg, v ktere ga je to spravilo, da je
imel svetega očeta zaprtega. Pa zbor se je jako neukretno
gibal; pač ni imel prave glave, a cesarska glava mu ni so¬
dila. Govorili so dosti in dolgo, a sklenili nič; cesar je kar
pihal od jeze, in razpustil je zbor.

Leta 1812 je Napoleon šel nad Rusijo in je od ondot za¬
povedal, papeža iz Savone prepeljati na Francosko v mesto
Fontainebleau Mizo Pariza. V prosti poštni kočiji ga odpeljejo
iz Savone. Gredoč je starček tako zbolel, da so ga prevideli
s sv. zakramenti. Vendar je moral že drugo noč zopet vstati
in se naprej peljati. Dvajsetega junija pride tako zmučen v
Fontainebleau, da so se bali za-nj in da je.več tednov.še po¬
ležaval. Obiskati so ga smeli samo rudeči kardinali in tisti
škofje, kterirn je Napoleon svojega duha vdihnil.

500. Na Ruskem je zmagovitemu vojskovodji prvokrat
spodletelo. Niso ga sicer Rusi zmagali, pa ruska zima in pa

200

pomanjkanje živeža mu je njegove najboljše vojake pobralo.
Napoleon sam jo je na kmečkih saneh nazaj na Poljsko pri-
mahal. Zdaj, ko je bil cesar ponižan, se je začel s papežem
z lepa dogovarjati, toda ne iz dobrega namena, ampak da bi
s svojo prijaznostjo prekanil bolehnega in onemoglega starčka,
kterega s silo ni mogel premagati. Meseca januarja 1. 1813
se poda Napoleon v Fontainebleau, kjer je osebno s papežem
obravnaval in kjer sta se toliko sporazumela, da sta zabilje-
žila ednajst točk, ki bi naj bile podlaga prihodnji pogodbi
med njima. Pa kar je bilo le na pol dognano, je cesar takoj
raztrobil za gotovo pogodbo s papežem. Pij YII. je zdaj spre¬
videl, da ga je cesar prevari! ter zlorabil njegovo predobro
srce, in je zbog tega postal tako otožen, da ni mogel ne spati,
ne jesti, ne piti, in da se je sam za se bal, da bode znorel
ali da bode sploh njegovega trpljenja konec. Na to je napisal,
kakor so mu zvesti kardinali svetovali, lastnoročno pismo na
cesarja, v kterem je vse preklical, kar je pred podpisal, ker
je cesar ob svojem to za gotovo pogodbo izklical, kar je bilo
samo z veča dogovorjeno. Cesar se je nosil, kakor bi papeže¬
vega pisma ne bilo, in je pogodbo razglasil za državno postavo,
ktere se ima vsak Francoz držati, ako noče kazni zapasti.

Leta 1813 je Napoleona sreča zapuščala in zvezda nje¬
gove slave je naglo zahajala. Zbog tega je pošiljal k papežu
poslanca za poslancem, ki bi se naj ž njim pogajali, in je po
slednjem poslancu Piju VII. cel6 že kos njegove države po¬
nujal. Papež je z nova izrekel, da dedščine svetega Petra ne
vzame drugače, ko celo. Na to mu je cesar ukazal, se vrniti
na Laško. Verno ljudstvo ga je povsod na Francoskem slo¬
vesno sprejemalo in sprevajalo. Na Laškem so ga avstrijski
vojaki lepo prevzeli, in 24. maja (1814) so ga v Eimu jako
sijajno sprejeli. Na dunajskem shodu L 1815 je dobil papež
celo svojo deželo nazaj. Napoleon pa, od združenih vojsk ev¬
ropejskih vladarjev premagan, se je moral prestolu odpove¬
dati, in je dobil majhni otok Elbo v sredozemskem morji za
svoje kraljestvo. Vernega ljudstva veselje je bilo veliko, sveta
katoliška cerkev je zopet sijajno zmagala. Nobeden vladar se
ni tako ustavljal samovlastnemu zmagovalcu in nobeden knez
ni toliko pretrpel, kakor velikodušni Pij, kterega so cel6 tisti
vladarji občudovali, ki niso katoličani.

Nenadoma zapusti Napoleon otok Elbo in se poda na
Francosko, kjer so se njegovi stari jaki vojaki hitro zbrali
okoli njega ter ga v njegovo prejšnjo čast postavili. Pa le sto
dni je trpela njegova nova čast. Zopet je bil premagan;

201

in zdaj ga zapeljejo na otok Heleno, kjer je spravljen s cerk¬
vijo 1. 1821 umrl.

Pij VIL je L 1814 na enoglasno prošnjo katoliškega sveta
v slovesni buli red jezuitov zopet k življenju vzbudil, kar je v
Kirnu ravno toliko veselja pouzročilo, kolikor je popred žalosti
bilo, ko so bili društvo zatrli. Papež je umrl 1. 1823; njegovo
ime bode se v zgodovini vedno svetilo.

e) Papež Leon XIL, Pij VIIL in Gregorij XVL

501. Še istega leta je bil papež Leon XII. izvoljen. Bil
je jako razumen mož, ki je že dosti skusil na svetu; v cerk¬
venih reččh je bil oster in strog. Hitro ko je nastopil svojo
novo čast, je glasno svaril krščanski svet pred puhlimi mo-
drinjaki, ki kažejo ljudstvu zrniraj prijazno lice in jim Bog
ve kaj vse obetajo, v resnici pa napačne nauke razširjajo in
zadovoljnost med ljudmi podkopavajo. Nadalje je opozarjal na
društva za razširjanje svetega pisma, ktera so protestanti med
seboj snovali, in ktera so skrbela, da se sveto pismo v vse
jezike prestavi in potem dober kup ali tudi zastonj med ljud¬
stvo spravlja. Da so protestanti v te prestave vrivali svoje
nazore in da so sveto pismo po svoje pačili, je razumevno.
Tudi je svaril pred skrivnostnimi framazoni ter je dokazal,
da so njegovi predniki o pravem času dobro videli nevarnost,
ki cerkvi in državi preti od teh skrivnih društev, kar je fran¬
coska prekucija zdaj dovolj pokazala. Papež je postavil po¬
seben odbor, ki mu je nasvetoval, kar je treba v cerkvi pre-
narediti ali popraviti. Posebno pa je očetovsko skrbel za lep
red v papeževi državi. Leon je umrl 1. 1829.

Za naslednika mu izvolijo Pija VIII., ki je komaj pol¬
drugo leto cerkev vladal. Bil je učenjak in jako pobožen in
ponižen duhovnik.' Cesarja v Braziliji je preprosil, daje  v svo¬
jem cesarstvu sužnost preklical. Doživel je veselje, da se je
Irska angleške sužnosti rešila, in da je Francoska deželo Al-
gier v severni Afriki osvojila ter veliko tisoč krščanskih suž¬
njev, ki so ondi životarili, osvobodila.

Njegov naslednik je bil Gregorij XVI. Trebalo je na pa¬
peževi stolici moža odločnega in delavnega, kakor so bili Gre¬
gorji, ki so na njej sedeli, in Gregorij XVI. je bil takšen mož.
Oster zoper samega sebe, je bil drugim dober oče, a v cerkvenih
pravicah niti za piko ni odjenjal. Ko je nastopil vlado, je rekel:
„Ta misel nam daje srčnost, da nebeški Oče ne bo dopustil,
da bi križi, s kterimi nas obišče, našo moč presegali."

202

Pa je bilo svetemu očetu zaupanja v božjo pomoč tudi
treba, ker prekucijski duh se je iz Francoskega preselil na
Laško, posebno pa so se v papeževi državi glasili uporniki ter
drzno vzdigovali svoje glave. Dvakrat so avstrijski vojaki, dasi-
ravno to Francozom ni bilo po volji, prestopili meje papeževe
dežele ter pregnali prekucuhe, ki so ljudstvo šuntali zoper pa¬
peževo vlado.

Gregorij je imenoval najbolj izvrstne može za kardinale,
med njimi izredno nadarjenega Mezzofanti-ja, ki je več kakor
štirideset raznih jezikov gladko govoril, in Maj-a, ki je bil kot
zgodovinar in arhivar (poznatelj starih pisem) na najboljšem
slovesu. Z apostolsko srčnostjo je papež očital ruskemu carju
Nikolaju preganjanje katoliške cerkve na Euskem. kar so ruski
vladarji hoteli pred svetom zakriti, ter mu je zažugal z ostro
sodbo pred vsemogočnim sodnikom, pred kterim bode moral
skoro račun dajati od svojega vladanja. Njegova visoka po¬
stava, prijazna častitljivost sivega starčka in njegova moža¬
tost je na vsakega storila velik vtis. Ljubili so ga vsi verni
kristjani, a brezbožni svobodnjaki in prekucuhi vseh dežel so
ga sovražili in črtili. Zvest svojim načelom do konca, umrje
leta 1846.

f) Pij IX.

502. Izvolitev Pija IX. se je nenavadno hitro zvršila; v
treh dneh že je dobil večino glasov kardinal grof Mastai Fe-
retti, ki je kot Pij IX. zasedel papežev stol. Preroška je bila
beseda, ktero je Pij na dan svojega kronanja izustil: „Danes
se začne preganjanje 4 ', zato pa si je tudi za svoje glasilo
izbral besede: „Križ od križa 44 , in res se celo svoje življenje
križa več ni znebil.

Najpred si poglejmo njegovo delovanje v papeževi državi.
Ubogal je svoje blago in ljubeznipolno srce' ter je začel z le¬
pega vladati, da bi se z dobroto nezadovoljnim upornikom pri¬
kupil. Precej ko nastopi vlado, prizanese upornikom, ki so po
ječah sedeli, in svojim podložnikom z očetovsko ljubeznijo iz-
polnuje njih terjatve in jim podeluje svoboščine, kterih so že¬
leli. Zdaj ni bilo boljšega moža od Pija, kteremu so hvalo peli
ne samo na Laškem, ampak tudi v vseh drugih deželah.

Toda večina prekucuhov, ki so se zdaj pred papežem zvi¬
jali in niso vedeli, kako bi se mu dostojno za tolike dobrote
zahvalili, ni bila poštena, ampak je skrivoma hujskala zoper
njegovo vlado, snovala skrivna društva in pisarila v liberalne
časnike ter si tako tla pripravljala za novo delovanje. Eo-

203

varji, ki so bili iz dežele prognani, se vrnejo po papeževi mi¬
losti domov, a doma začnejo zopet rovati, dokler državnega
reda do dobrega ne podkopljejo. Še vedno hvalisajo papeža,
ob enem pa terjajo zmiraj novih svoboščin od njega. Pij jim
dovoli ustavo in dve zbornici, ki bi naj za naprej vladali v
papeževi državi ter imeli pravico, davke dovoljevati in postave
potrjevati. Pa to je bilo upornikom še premalo. Terjali so od
papeža, naj vso Laško pozove na sveto vojsko zoper Avstrijce,
ki so imeli gorenjo Italijo v svoji oblasti. Papež jim je to od¬
ločno zanikal, rekši, „da je oče vseh katoličanov in se torej
ne more za posamezne politične stranke zanimati, ampak za-
more le mir na celem svetu, posebno pa v Italiji, želeti.“
Kakor bi trenil, je minila vsa papeževa slava in skrivno so¬
vraštvo stopilo je na dan. Minister grof Eossi je hotel z od¬
ločnim postopanjem mir in red ohraniti, a bodalo rovarjev
presunilo mu je srce.

503. Ko je 1. 1848 vrelo po celi Evropi, sodili so preku¬
cnili v papeževi deželi, da je zdaj prišla tudi njihova ura, da
se vzdignejo. Y toliki nevarnosti je papež iz Kima zbežal v
trdno mesto Gaeto. Kovarji so v Kirnu takoj izklicali ljudo-
vlado, kteri na čelu je bilo troje mož — trojica. Prancoska
armada je rešila Kirn prekucuhov, ki so jo o pravem času
pobrisali, in tudi Avstrijci so zopet prestopili meje ter poma¬
gali papeževo državo urediti. Na veliko veselje vseh dobrih
se vrne Pij IX. 1. 1850 v svoje poglavitno mesto.

Modri kardinal Antonelli, ki je zdaj stopil na krmilo, si
je na vso moč prizadeval, gmotno in duševno stanje pape¬
ževih podložnikov zboljšati. Pa vse zastonj, hudobni nimajo
miru! Po redu črnijo in obrekujejo svetega očeta posebno pri
nevedni mladini, ktero vabijo v skrivna društva, da je so¬
vraštvo do apostolske stolice tako rekoč z mladino vred rastlo.
Z rovarji se zaveže sardinski kralj Viktor Emanuel in njegov
prevejani minister grof Cavour, kteri je imel odslej med ro¬
varji prvo besedo, kakor je doslej med njimi zvonec nosil gla-
soviti Mazzini.

Cavour in francoski cesar Napoleon III. sta se dogovo¬
rila ter storila skrivni naklep, Avstrijce za vselej iz Italije
pognati. Leta 1859 se je začela vojska med Avstrijo in Sar¬
dinijo, v kteri je Napoleon Sardiniji pomagal s svojimi vojaki.
Avstrijci, premagani v bitkah pri Magenti in Solferini, so zgu¬
bili Lombardijo, pa tudi papež je zgubil polovico svojih dežel.

Sardinski kralj Viktor Emanuel, ki je stopil v čast kralja
zedinjene Italije, je leta 1860 vnovič napadel papeževo državo

204

ter pri Castelfidardi zmagal malo pa hrabro papeževo vojsko.
Zdaj vzame papežu še ono polovico države in mu pusti samo
Bim in najbližjo okolico. Zastonj je Pij oporekal toliki krivici,
zastonj je tožil, rekši: „Bogu posvečene device morajo kruha
prositi, hiše božje so oropane, cerkveno premoženje je pograb¬
ljeno, cerkvena oblast je oskrunjena, cerkvene postave so za¬
ničevane in poteptane. “ Ko je bil sveti oče do dobrega oro¬
pan, ga pa njegovi dobri otroci niso zapustili, ampak od tistih
dob se nabere toliko miloščine za svetega očeta v vseh kato¬
liških deželah, da zamore vse redno poplačati, kar ga stane
vladanje vesoljne cerkve.

504. Ko se je Avstrija leta 1866 na severu in na jugu
v boj zaplela, zgubila je tudi Venecijo. Zdaj je bila tedaj Ita¬
lija zedinjena, edini Bim je bil še v papeževi oblasti. Gari¬
baldi in njegovi privrženci terjajo predrzno in na glas, da Bim
mora postati poglavitno mesto novorojene Italije. Garibaldi je
zbog tega nabiral prostovoljce in je s svojimi četami 1. 1867
napadel Bim. Pa papeževa vojska, kteri je prišel na pomoč
oddelek francoskih vojakov, je Garibaldi-ja pri Mentani do do¬
brega užugala. Toda že leta 1870 je vojska Viktorja Ema¬
nuela s silo vzela Bim. Zdaj se kralj naseli v Kvirinalu (v
papeževi palači), papež pa je oropan svojih držav ostal v Va¬
tikanu kakor pravi jetnik, okoli in okoli od sovražnikov obdan.

505. Čudom se čudimo cerkveni  delavnosti od Boga z
velikimi milostmi obdarjenega Pija, ki na papeževi stolici ni
samo prestopil let svetega Petra (25 let papeškega stolovanja
v Bimu) ter je L 1871 obhajal 25 letni jubilej svojega pape-
ževanja, kakor že 1. 1869 50 letnico svojega mašništva, am¬
pak je 1. 1877 zamogel tudi obhajati 501etni jubilej svoje ško¬
fijske časti, na veliko radost celega katoliškega sveta. Pij je
ustanovil križem sveta 30 novih nadškofij in blizo 200 škofij.
Leta 1850 je vredil duhovstvo na Angleškem ter je mesto
apostolskih namestnikov zopet umestil škofe; ravno isto je
storil tri leta pozneje v Hollandiji. Jeruzalemski latinski očaki,
ki so se dozdaj v Bimu zadržavali, so morali odslej (1847) v
Jeruzalemu stolovati. Posebno veliko je papež zaupal na po¬
godbe, ktere je z raznimi vladami sklenil, a pozneje se je po¬
kazalo, da se vlade pogodeb ali niso držale ali so jih tudi eno¬
stransko preklicale. Vse krive, napčne in nevarne nauke,
ktere so lažnjivi preroki po krščanskem svetu širili, je v
posebnem pismu združil (syllabus) in jih oh enem ob¬
sodil ter v okrožnem listu (encikliki) krščanskemu svetu
oznanil.

205

V sveti kolegij je klical izvrstne može vseli narodov. Od
Pija so dobili kardinalski klobuk na Angleškem Wiseman in
Manning, na Irskem Cullen, na Nemškem nadškofi Melchior,
Geissel, Kauscher in jezuit Franzelin, na Francoskem nadškofi
Mathieu, Donnet, Gousset in drugi. V čast cerkvenih učeni¬
kov je povzdignil svetega Hilarija poitierskega, svetega Al¬
fonza Ligvorija in svetega Frančiška Šaleškega. Zveličanih in
svetnikov je proglasil več kakor kteri si bodi prejšnji papež.

Štirikrat je Pij IX. katoliške škofe o priliki raznih sve¬
čanosti v Eim povabil. Leta 1854, ko je papež verski člen
od čistega spočetja Marijinega oznanil, se je nad 200 škofov
v Kirnu zbralo. Na binkoštno nedeljo (1862) se je nad tri sto
škofov v Kirnu sešlo, med njimi je bil tudi rajni preblagi slo¬
venski škof Anton Martin Slomšek, da so praznovali posvečenje
japonskih mučenikov in da so se s svetim očetom posveto¬
vali, kako bi se rimska država zamogla drznega nasilstva so¬
vražnikov obraniti. Leta 1867 je blizo 500 škofov s papežem
obhajalo 18 stoletnico mučeništva svetih apostolov Petra in
Pavla. Takrat je Pij z veselim srcem povzel besedo ter rekel:
„Nič ni lepšega, kakor na edinost katoliških škofov, ki se pri
svečanosti mučeništva prvakov apostolskih kaže, v imenu cele
katoliške cerkve pokazati. Gledč take zložnosti morajo so¬
vražniki velikansko moč katoliške cerkve razumeti ter spoznati,
kako jako se motijo, ki menijo, da se je postarala. Ta zloga
škofov z namestnikom Kristusovim bode cerkev še bolj ukre-
pila. Naša vroča želja je, pri bližnji priložnosti škofe zopet
okoli sebe zbrati, in ž njimi vesoljni cerkveni zbor obhajati."
No to mu škofi odgovorijo: „Mi smo na tvoje povabilo, sveti
oče, radi prišli v Kirn častit tvoje odlične čednosti in te to¬
lažit, pa tudi gledat tvoje očetovsko lice ter tako svoja srca
okrepčat sred tolikih nadlog v cerkvi."

Pij IX. kardinalom že 1. 1864 tajno d£ na znanje, da
želi vesoljni cerkveni zbor obhajati ter jih ob enem popraša,
kaj o tej reči sodijo. Sveti kolegij je bil prav istih misli kakor
sveti oče, in takoj so se v Rimu začeli pripravljati na veli¬
kansko delo. Iz Kima so pisali na najbolj odlične škofe vseh
narodov, naj jim naznanijo najnujnejših stvari, o kterih bi bilo
treba govoriti na vesoljnem zboru.

Ko je leta 1868 papež razpisal vesoljni cerkveni zbor v
Vatikan, svet ni verjel, da bi bilo o tistih časih mogoče, kaj
tacega podvzeti; državniki so bili kar ob sapo, da se papež
upa, kaj takega počenjati, ko mu okoli in okoli pretijo ne¬
varnosti.

206

Vatikanski vesoljni cerkveni zbor.

506. Cerkveni zbor je bil sklican na 8. dan decembra
leta 1869. Kar so pri enaki priliki storili njegovi predniki, to
je učinil tudi Pij, poslal je prijazna povabila pravoslavnim raz¬
kolnikom in protestantom, da se udeležijo cerkvenega zbora
ter zedinijo z rimsko cerkvijo. Kerščanskih vladarjev in oblast¬
nikov razločno sicer niso povabili, a bula, ki je katoliški svet
na zbor klicala, vladarjem ni branila, da ne bi smeli priti
na zbor.

Med tem ko so sovražniki vpili in mogotci ropotali zoper
cerkveni zbor, so se v Eimu tiho in mirno pripravljali na
velikansko delo. Pij je postavil posebne odbore, med ktere
je razdelil razno gradivo, da so ga pripravljali in vrejali za
občna zborovanja; vsakemu odboru na čelo je bil kardinal po¬
stavljen.

Še za nobeden cerkveni zbor se niso delale tako veli¬
kanske priprave. Za zbornico je bila pripravljena v baziliki
svetega Petra v Eimu krasno okinčana stranska kapela. Na-
djali so se toliko škofov, kakor jih še nobeden cerkveni zbor
ni videl. Toda marsiktera skrb je v Eimu kalila občno ve¬
selje in upanje; ni bilo namreč niti dognano, ali bodo vlade
svojim škofom pustile prosto pot na zbor, ali bodo škofje v
Eimu zmiraj varni, ali se ni celd med škofi bati strankarstva
vladarjem na ljubo, ki so jih povzdignili v škofovsko čast, ali
pa na ljubo časnikarjem, ki so jih na ves glas svarili, da se
naj za svet varujejo rimskih zanjk in zvitih jezuitov.

Najbolj vznemirjena se je kazala francoska, nemška in av¬
strijska država. Znameniti učenjaki, ki so imeli dovolj upliva,
so bili temu gibanju na čelu ter so vse mogoče ugibali, ker
pravega, kar se v Eimu godi, niso vedeli povedati. Pravili so,
da škofi v Eimu ne bodo imeli svobodne besede, da zbor nima
druzega namena, kakor da počasti papeževo osebo in da na-
kuje nekaj novih verskih členov, kterih treba ni. Cim bliže
je prihajal čas zbora, tem hujša je prihajala jeza na papeža
in na cerkveni zbor; nekteri katoličani so začeli dvojiti in so
malosrčni postajali. Med tem pa je vedno več škofov v Eim
prihajalo, celo iz Azije, iz Afrike, iz Avstralije, iz Severne in
Južne Amerike in iz vseh evropejskih dežel; njih število je
narastlo nad 700.

507. Odločenega dne (8. decembra 1869) je v prvi seji
Pij IX. osebno s prisrčnim nagovorom in s presijajno službo
božjo otvoril cerkveni zbor; slavnostni govor je govoril nad-

207

škof Passavalli. Drugo sejo so na dan 6. januarja (1870) na¬
stavili, v kteri so škofje, kakor je navada, slovesno svojo vero
izpovedali. Še le v tretji seji (24. aprila) slovesno oznanijo
verske resnice „o veri“ in obsodijo nasprotne krive nazore.

Potem so prišle verske resnice gledč „cerkve“ na vrsto.
Večina je želela, da bi se pred vsem „o prvaštvu rimskega
papeža u  posvetovali. Zdaj so se vršile žive razprave. Manjšina
v Eimu zbranih škofov je namreč bila zoper to, da bi se skle¬
palo o papeževi nezmotljivosti, kar pa je večina ravno silno
želela. Nadškof Maiming je v posebnih spisih dokazoval, da
je zoper krive nazore, ki so v cerkvi že toliko škode in zmeš¬
njave pripravili, neobhodno potrebno, da cerkev povč, kar je
njeni nauk, da se ne bode več vsaki krivoverec, kterega v
Eimu obsodijo, s tem izgovarjal, da morebiti papež vendar
nima prav. Zraven tega so se za papeževo nezmotljivost naj-
odločnejši bogoslovci in pokrajinski cerkveni zbori že izrekli,
kar tudi sveto pismo in ustno sporočilo dovolj jasno uči. Nad
400 škofov je potem stavilo predlog, da se naj v zboru o pa¬
peževi nezmotljivosti sklepa, in za to postavljeni odbor je pred¬
log odobril in sprejel.

Zoper ta predlog so vpili in na glas oporekali ne samo
na zboru, ampak tudi zunaj zbora. Sicer je bilo le malo ško¬
fov naravnost zoper papeževo nezmotljivost; veliko več je bilo
takih, ki so ta nauk odobravali, toda jako neprimerno se jim
je zdelo, s tako določbo v teh razburjenih časih duhove še
bolj vznemirjati. Nekteri francoski, nemški in avstrijski škofje
so papeža pismeno prosili, da o tem vprašanji na zboru naj ne
dovoli razpravljati. Isto to so pozneje prosili tudi nekteri se-
vero-amerikanski in iztočni škofi, najbolj zbog tega, ker se
jim je čas za to jako neugoden zdel. Tudi časnikarstvo se je
tega vprašanja poprijelo in ga je na vsak način obrekovalo ter
napačno tolmačilo. Po svetu je kar mrgolelo novih knjig in
spisov, v kterih je manjšina napadala predlog, na ktere jim
je pa večina ročno odgovarjala. Na čelu tistim, ki so bili
zoper papeževo nezmotljivost, je bil prošt Dollinger v Mona-
kovem; njemu se pridružijo še nekteri drugi profesorji bogo¬
slovja, ki so se bali za svobodo „nemških ved“, ako se pape¬
ževa nezmotljivost proglasi, kakor da bi nemški profesorji
imeli vedo v najem. Sovražniki cerkve so celo pričakovali, da
bodo nekteri škofje od cerkve odpadli. Prazen strah!

508. Maja 1. 1870 so začeli v poglavitni skupščini raz¬
pravljati obrazec „o rimskem papežu“, ki je imel štiri po¬
glavja. Prva tri poglavja so primerno hitro rešili, a zdaj pride

208

red na četrto poglavje, ki je govorilo o „papeževi nezmotlji¬
vosti". Takoj se vname hud boj v zbornici, beseda je dala be¬
sedo ; 57 govornikov je govorilo, in nad sto predlogov, po kte-
rih bi se naj obrazec prenaredil ali zboljšal, so škofi zbornici
izročili. Tukaj imajo tudi razlogi, ktere je manjšina navajala,
svojo vrednost, ker iz tega bode bodoči svet spoznal, kako
vsestransko in temeljito se je reč pretresala, predno se je
dognala.

V četrti slovesni seji 18. julija je vprašanje dozorelo ter
prišlo na glasovanje. Vseh 535 navzočih škofov glasuje za
papeževo nezmotljivost, razun dveh, enega Sicilijanca in enega
Severo - amerikanca, ki pa sta kmalo potem tudi podpisala.
Tem glasom še pridruži svoje glase nad 200 drugih škofov,
ki niso bili v Tl i  mu navzoči. Papež Pij je radostno potrdil
sklep vesoljnega cerkvenega zbora, in takoj je bila verska res¬
nica o papeževi nezmotljivosti po krščanskem svetu razgla¬
šena. Papež je zbornico kratko tako-le nagovoril: „Najviša

papeževa veljavnost škofijskih pravic ne prekriža, ampak je
podpira in utrjuje; kdor zdaj razburjen sodi, naj pomisli, da
Gospod ni prišel v nevihti, ampak s tiho in tenko sapico.
Bog, ki nam velika in čudna dela opravlja, naj duhove in
srca prešine in presune, da bodo vsi enih misli z namestni¬
kom Kristusovim, ki jih prisrčno ljubi ter želi ž njimi zedin¬
jen biti, da bi vsi složno boj Gospodov bili in resnici k zmagi
pomagali."

Ko je bila papeževa nezmotljivost proglašena, boj ni
utihnil, ampak vlade so povdarjale, da ima zdaj cerkev cel6
drugo lice, in so se odkrižale tistih dolžnosti, ki so jih dozdaj
imele do cerkve, ter so za cerkev jako neugodne in krivične
postave izdajale. Na Nemškem pa je nastala krivoverska
stranka, ki ni marala „nove vere", ktero je vatikanski zbor
neki zdaj v cerkev vpeljal, ampak je baje stari veri zvesta
ostala ter se „starokatoliško“ stranko imenovala. Žalostno je,
da so se v svoji zaslepljenosti tej stranki možje pridružili, ki
so bili v katoliških znanostih znameniti. Starokatoličani že od
začetka niso bili številni. Največ je bilo med njimi oholih duhov¬
nikov in pa takih, kteri so se bremena duhovnih dolžnosti navo-
lili ter bi se ga ob tej priložnosti radi otresli, potem pa še neko¬
liko posvetnjakov, kterim je za starokatoliško vero prav za prav
ravno tako malo mar, kakor za katoliško, ker jim je vera sploh
deveta skrb. Primerno je, da se zovejo starokatoličane; njihova
cerkev se je res jako hitro postarala in zdaj že razpada.

209

g) Stanje katoliške cerkve v zadnjem sto¬
letji v posameznih evropejskih državah.

V Avstriji.

509. Cesar Leopold  II. je bil brat Jožefa II. ne samo
po krvi, ampak tudi po duhu. Vendar je moral v nekterih
cerkvenih rečeh nekoliko odjenjati. Osrednja bogoslovska se¬
menišča so preminila in zopet so odprli semenišča po posa¬
meznih škofijah; v zakonskih reččh je zamogel papež v ob-
širnišem obziru dajati spreglede kakor poprej, in pri službi
božji je do dobrega obveljala latinska beseda, ktero bi nemška
imela izpodriniti.

Frančišku  I. (1792 —1835) je vojska z Napoleonom
delala toliko preglavice, da ni imel časa, da bi v notranjih
zadevah svoje države kaj spremenjal. Zbog tega se je nad¬
vlada države nad cerkvijo še bolj utrdila; duhovstvo se je
novim razmeram nekoliko privadilo ter mislilo, da mora tako
biti. Škofe so navadno izbirali iz duhovnikov, M so bili pri
vladi poročniki v cerkvenih zadevah, in kteri so se torej že
popred, ko so škofi postali, z državnimi postavami do do¬
brega spoprijaznili. Lepo življenje svetnih in redovnih duhov¬
nikov je pešalo, vednosti so hirale, duhovski stan je bil za¬
ničevan. Sicer so 1. 1804 duhovniki zopet dobili nadzorstvo v
ljudskih šolah, toda le kot državni služabniki, ne kot cerkveni
predstojniki.

Više bogoslovsko učilišče na Dunaji, ktero je cesar Fran¬
čišk po dvornem župniku Jakobu Frintu ustanovil (1815) in
se Frintanej imenuje, je bilo cel6 v jozefinskem duhu urav¬
nano. Še le pozneje so cerkvena načela obveljala v tem od-
gojišči, v kterem so se profesorji in ravnatelji duhovnih se¬
menišč odgojevali. Škofi pa, ki so sicer bili pobožni možje, ali
niso spoznali zla v cerkvi, ali niso imeli dovolj srčnosti, da bi
se mu uprli.

Ko je bil cesar 1. 1819 v Rimu, mu je papež Pij VII.
izročil spomenico, v kteri je opisal slabo stanje cerkve v av¬
strijskem cesarstvu. Cesar je poklical svoje svetovalce, in ker
so mu ti hvalili obstoječe postave, ostalo je vse pri starem.
Vendar so odslej postave nekoliko bolj milo tolmačili ter do¬
puščali božje poti, potovanje v Rim in nadzorovanje duhovnih
semenišč po škofih.

Več znanstvenega in pobožnega duha sov avstrijske dežele
prinesli redemptoristi, ki so se 1. 1816, in jezuiti, ki so se leta
Zgodovina sv. kat. cerkve. III. 14

210

1820 ondi naselili. Najbolj zaslužen med njimi je bil redem-
ptorist Klement Marija Hofbauer (Dvoržak), kterega svetost
je Bog tudi s čudeži potrdil. Le-ti so ustanovljali nova dru¬
štva in bratovščine ter budili cerkveni duh med duhovstvom
in svetom, na velike čemere jozefinskih liberalcev, ki so glasno
tožili nad takimi novarijami. Cesar Frančišk se je cel6 hotel
s papeževo stolico popolnem pogoditi, kar se mu pa ni po¬
srečilo, ker so mu zagriznjeni škrici nasprotovali. Žalosten
je cesar stvar zamogel le svojemu nasledniku toplo priporočiti.

Za cesarja Ferdinanda  I. (1835—48) se cerkvene raz¬
mere tudi niso na boljše obrnile, dasiravno je bil cesar osobno
pobožen in cerkvi prijazen vladar. Še le prekucija leta 1848
je v avstrijski birokraciji (vladi uradnikov) stolec spodnesla
ter ob enem cerkveno ustavo cesarja Jožefa ob veljavo pri¬
pravila. Cesar Ferdinand se je cesarski kroni odpovedal in na
njegovo mesto je stopil nečak njegov, cesar Frančišk Jožef  I.
Leta 1849 so bili škofi na Dunaj poklicani, da so povedali,
na kak način bi se dale razmere med državo in cerkvijo urav¬
nati. Po cesarski volji so škofi zopet svobodno z Rimom ob¬
čevali, so dobili v cerkvi prvo besedo, v službi božji prostost
in postavni upljiv na pouk na viših šolah. Cesar je potem leta
1855 sklenil po skrbi Rauscherja, kneza in nadškofa dunaj¬
skega, s papežem pogodbo ali konkordat, v kterem so bila v
35 členih najvažnejša pitanja (vprašanja) lepo rešena. Na to so
se škofje 1. 1856 zopet na Dunaji sešli, da se dogovorijo,
kako se naj pogodba izpelje. Cesarsko pismo. od tistega leta
je zakonske pravde zopet cerkveni oblasti izročilo in vpeljalo
bogoslovski poduk tako, kakor so ga škofi uredili. Leta 1859
so na Dunaji obhajali pokrajinsko sinodo.

Sovražniki cerkve so konkordat na vsak način obrekovali
ter kot nevarno in škodljivo reč razkričali. Židovski časni¬
karji so v enomer vpili, da je konkordat vseh nezgod v Av¬
striji kriv tudi nesreče na bojišči, in državni zbor ni imel
nujnišega dela, nego da je preklical pogodbo s papežem. Potem
je državni zbor 1. 1868 skoval z veliko hlastjo nove verske
postave, po kterih imajo vse vere dobiti enake pravice, ali po
kterih se prav za prav druge vere, na škodo katoliškega vero-
izpovedanja, v Avstriji šopirijo; skovali so tudi novo šolsko
postavo, ki je duhovnika in veronauk v ljudskih in tudi v
srednjih šolah za duri postavila. Papež Pij IX. je v slo¬
vesni besedi izrekel svoje obžalovanje, da so na Avstrijskem
prišle take postave na svetlo.

211

Sred 19. stoletja se je tudi na slovenski  strani novo
cerkveno življenje začelo; zastarani jozefinizem je ginil kakor
pomladanski sneg.

Anton Martin Slomšek,  slavni knezoškof lavan¬
tinski, kakor je bil buditelj slovenskega naroda, tako je bil
tudi buditelj pravega cerkvenega duha, pravo solnce na slo¬
venskem nebu! Cerkvena zgodovina namreč uči, da povsodi,
kjer cerkveni duh veselo živi, tam je živa tudi narodna zavest.
Delavnost rajnega lavantinskega vladike je bila tako obširna
in vsestranska, da vsi drugi, kteri so v zadnji dobi pred njim
ali za njim na cerkvenem polji delovali, so le kakor prijazne
zvezde okoli solnca.

Za povzdigo ljudskih  šol je Slomšek spisal knjigo
„Blaže in Nežica". Ta knjiga je biser našega slovstva, ki se
bode svetil v slovenski književnosti, dokler bode stal slovenski
narod. Za otroke  je spisal katekizme, berila, pravljice, pri¬
povedke, iz kterih so otroci v polnih požirkih pili pobožnega,
pa tudi narodnega duha. Molitvenik „Življenja srečen pot za
mladenče" je mladenčem  kazal pravi pot v nebesa in Kr¬
ščansko devištvo" je dekleta  učilo, lepo krščansko živeti.
Leta 1846 je ustanovil letnik „Drobtinice“, ki so do 1. 1869
budile duhovnike,  da so se vadili slovenske pisave v cer¬
kvenem duhu, a ljudstvu  so podajale zaželjenega berila.
„Evangeljska hrana“ in „Apostolska hrana" sta dva bogata
vira, iz kterih dušni pastirji  lahko zajemajo gradivo za
svoje pridige po vseh nedeljah in praznikih celega leta. Go¬
reče duhovnike je vabil, da so hodili ž njim po misijonih, ter
je tako pobožno življenje  po škofiji budil. Božjo
službo  je povzdigal po pobožnih pesmih, družbeno  živ¬
ljenje je blažil z veselimi pesmimi. Po izvrstnih životopisih
odličnih kristjanov vsakega stanti je vabil vse na pot čed¬
nosti in popolnosti, da bi vse izveličal. Cel6 dojencem, v zi¬
beli je v svoji očetovski ljubezni pesem zapel. A tudi za rodne
naše brate je blagi Slomšek skrbel-po bratovščini sve¬
tega Cirila in Metoda,  ki moli Boga za zedinjenje vseh
Slovanov v krilu matere svete katoliške cerkve. Kakor nek¬
daj naš Izveličar, je tudi Slomšek najrajši v prelepih prilikah
govoril ter ljudstvo podučeval. Njegovo načelo je bilo : „Prava
vera bodi vam luč, materni jezik bodi vam ključ
do zveličanske narodne omike."  Bodi mu večen hva¬
ležni spomin! Lavantinski stolni korar Frančišk Kosar¬
je krasno popisal Slomšekovo življenje, pa je podedoval za
njim tudi njegovega duha.

14 *

212

Nekoliko poprej kakor Slomšek je delal v njegovem duhu
učeni Matej Ravnikar,  „kranjski Slomšek 1 ', kakor ga zovejo,
najpred kot viši nadzornik ljudskih šol na Kranjskem in Pri¬
morskem, in pozneje kot tržaški škof (f 1845). Po njegovi
knjigi „Zgodbe sv. pisma" so verni Slovenci radi segali in
njegove bukvice, ki jih je pisal za ljudsko šolo, so mladini
vrlo služile.

Veliko in dobrega upljiva na cerkveno književnost je imela
nova slovenska izdaja svetega pisma, ktera je na stroške ljub¬
ljanskega knezoškofa Antona Alojzija Wolfa  1. 1857 v
Ljubljani prišla na svitlo. Ravno tako dobro je na cerkveno
življenje upljivala „Zgodnja Danica", ktero je rajni knezoškof
Zlatoust Pogačar  vzbudil, ktero je pa nžskorem izročil
skrbi stolnega kanonika Luke Jerana,  ki jo že dolgo let
jako marljivo ureduje. Ravno tako so bile „Novice“ (od leta
1843) zmiraj dobrega krščanskega duha.

Neumrljive zasluge za duševno odgojo slovenskega naroda
in za razširjanje omike med narodom sploh ima „ D r u ž b a
sv. Mohorja",  ktera se je s skrbjo profesorja Ant. Ja¬
nežiča  in profesorja Andreja Einspielerja  1. 1851 v
Celovci ustanovila. Sprva se ni mogla prav razvijati; toda ko
jo je duh rajnega Slomšeka oživil, je družba tako naglo rastla
in se tako veselo razvijala, da šteje dandanašnji nad 30,000
udov in na leto do 200.000 večinoma pobožnih, pa tudi pod-
učnih knjig sploh med narod razpošlje. Primerno se s takim
društvom nobeden narod ne more ponašati! — Pohvalno še
omenimo duhovni list „Slovenski prijatelj" in „Šolski prija¬
telj", ktera oba je urejal junaški Andrej Einspieler.

Posebne zasluge za utrjenje krščanskega življenja in miš¬
ljenja za slovensko ljudstvo moramo pripisati misijonskim du¬
hovnikom oo. lazaristom  v Celji in v Ljubljani, kakor tudi
oo. jezuitom  pri sv. Andraži v Lavantinski dolini, ki po
svojih ljudskih misijonih veliko dobrega storijo.

Pravi cvet cerkvenega življenja na Slovenskem je bila
škofijska sinoda, ktero je lavantinski knezoškof Jakob Maksi¬
milijan Stepišnik  1. 1883 v Mariboru obhajal.

Kako lepo se je pobožnost med Slovenci utrdila, kažejo
deloma nove, deloma z velikimi stroški ponovljene cerkve, bo¬
gata oprava cerkev, lepi in ubrani zvonovi, za ktere ljudstvo
veliko potroši, božje poti, kterih se Slovenci veliko udeležujejo,
pobožna društva in bratovščine, ki imajo v vsaki fari na sto¬
tine udov, bogati darovi, ki se leto na leto naberejo za kato¬
liške misijone, in obilni denarji, kterih ljudstvo daruje za Petrov

213

penez.—Marijo, božjo Porodnico, slovensko ljudstvo
posebno rado časti, kar svedočijo goste Marijine romarske
cerkve na slovenskih^ tleh. Tudi skoro v vsaki farni cerkvi že
se slovesno obhajajo Šmarnice, in toliko raznih Marijinih pesmi,
kakor na Slovenskem, se menda na celem svetu ne prepeva.

Kakor pri drugih narodih, se je žalibog tudi pri naših
Slovencih vlezlo vživanje nesrečnega žganja, ki človeka na
duši in na telesu razdeva, in ki je storilo, da v slovenskih
okrajih, kjer je bil pred vsak vojak korenjak, zdaj pri vojaš¬
kem naboru komaj polovico mladenčev potrditi zamorejo. O
žganji je že Slomšek „Žalostno pesem“ zapel.

Na Nemškem.

510. Francoska prekucija je imela tudi za katoliško cer¬
kev na Nemškem prežalostne nasledke. Kar je imela zemlje
na levem bregu Itheina, to so vzeli Francozi, kar pa je gleš-
tala na desnem bregu Kheina, to so nemški knezi pograbili
in med seboj razdelili. Ker so namreč v francoski vojski po¬
svetni knezi zgubili več ali manj svojih dežel, so zdaj spro¬
žili misel, da se naj vzame toliko cerkvenega posestva, da
bodo posvetni knezi odškodovani. Duhovni knezi so sicer zoper
to vnebovpijočo krivico odločno ugovarjali, a zastonj. Posvetni
knezi so se leta 1803 med seboj za cerkvena posestva pogo¬
dili ter si jih razdelili. Vse duhovne kneževine so zatrli ter
se tako odškodovali. Tudi posestva stolnih kapiteljev in ka¬
piteljskih dostojanstvenikov so pograbili. Kavno tako so dali
vse premoženje opatij in samostanov deželnim gospodarjem
na razpolaganje, da ga potrošijo za službo božjo, za šole in
za druge koristne naprave, ali pa tudi, da si ž njim iz de¬
narnih zadreg pomagajo.

Z dovoljenjem Napoleonovim so tedaj protestantski knezi
katoliško cerkev do dobrega oplenili. Tako so si nekdaj Judje
razdelili med seboj Kristusova oblačila. Papež Pij VII. se je
zastonj Napoleonu pritožil zoper toliko krivico, in tudi volilni
knez nadškof Dalberg, kterega je papež opominjal, naj brani
cerkvene pravice na Nemškem, ni nič opravil. Ko so se leta
1815 poslanci evropejskih držav na Duuaji sešli, da bi raz¬
mere med posameznimi državami, ktere je Napoleon do do¬
brega zamotal, zopet uredili, je kardinal Consalvi terjal, da
naj bi se zborniki tudi za pravice katoliške cerkve potegnili
ter zopet ustanovili duhovne kneževine in povrnili cerkveno
premoženje. Pa poslanci se za njegove besede še zmenili niso.

214

Zdaj se je rimska stolica začela s posameznimi državami
pogajati. Najprej se je pogodila z Bavarsko  (1. 1817), pa
slabi kralj Maks I. ni imel toliko moči, da bi pogodbo v vseh
njenih točkah izpeljati zamogel. Boljše so bile cerkvene reči
urejene za kralja Ludovika I., ki je bil osebno za vero zavzet
in je dosti storil za cerkev. Oživil je več zatrtih samostanov
in je novim redom dovolil, da se smejo na Bavarskem na¬
seliti. Za škofijske stolice je imenoval najboljše može in je
cerkvene umetnosti in vednosti jako pospeševal. Posebno je
bil za cerkveno stavbarstvo in slikarstvo velikodušen dobrot¬
nik. Kakor nekdaj Salomonu, je tudi temu modremu kralju
na zadnje ženstvo zmešalo glavo, in liberalci so ga dobili na
svojo stran. Za njegovega naslednika Maksa II. so liberalci
ostali na krmilu (f 1864). Pod nesrečnim kraljem Ludovi-
kom II., kterega duh je bil zmiraj bolj omračen, je postal
katoliški živelj na Bavarskem tako močen, da so konservativci
v državnem zboru dobili večino, a kralj se vendar od svojih
liberalnih ministrov ni mogel ločiti.

Na Badenskem  katoliška cerkev dolgo ni dosegla svo¬
jih pravic. Bogoslovski profesorji v Freiburgu so pobijali
devištvo in samski stan duhovnikov. Duhovniki so velikega
vojvodo prosili, da jim ženitev dovoli. Po cerkvah so
prepevali posvetne pesmi in godli posvetne skladbe; službo
božjo so večidel v nemškem jeziku obhajali in duhovniki so
zakramente po nevrednem delili. Še le nadškof Hermann Vi-
cari je spravil (1842) več reda v cerkvene reči in boljšega
duha v duhovstvo.

Na Wiirtemberškem  so bile enake razmere kakor na
Badenskem; vrli škof Koller se je zastonj potegoval za cer¬
kvene pravice (f 1845). Več je dosegel njegov naslednik Jožef
Lipp, ker so se katoličani svojih pravic že bolj zavedli ter
terjatve svojega škofa podpirali.

Na Pruskem.

511. Papežev poslanec se je 1. 1821 s pruskim kraljem
Friderikom Vilhelmom III. pogodil ter uredil cerkvene raz¬
mere na Pruskem; vendar je pruska vlada katoličane zmiraj
pisano gledala ter protestantizem na škodo katoliške vere po¬
vzdigovala. Vlada se je vtikala v najvažniše cerkvene pravice,
je v svojem smislu upljivala na imenovanje škofov, korarjev,
dekanov in župnikov, je zvesto čula nad tem, kar so škofi v
Kirn dopisavali, ali kake pastirske liste so izdajali, in jim je

215

tudi kratila pravico, duhovstvo odgajati. Hudo je bilo za ka¬
toličane, da so jim jemali katoliške cerkve in jih protestantom
dajali. V Šleziji so samo 1. 1833 katoličanom 153 cerkev vzeli.
Sploh so protestantom z državnim grošem pomagali cerkve
staviti, a katoličanom je bilo komaj dopuščeno, da so v ta
namen pobirali. Veren katoličan ni dobil niti boljše državne
službe, niti više vojaške časti, in tudi na visokih šolah so z
veča protestanti podučevali. Posebno pa se iz tega vidi, da
vlada svojim podložnikom ni z enako mero pravic merila, ker
so katoliški vojaki bili protestantskim pridigarjem podvrženi;
katoliških vojaških duhovnikov namreč ni bilo nameščenih. Da
bi katoliške vojake počasi navadili na prvo vero v državi,
namreč na protestantsko, so jih po enkrat na mesec peljali k
protestantski vojaški službi božji.

Huda borba je na Pruskem nastala zarad mešanih za¬
konov, ali prav za prav zavoljo odgoje otrok, ki so se rodili
v mešanih zakonih. Katoliški cerkvi sploh mrzijo zakoni med
katoličani in krivoverci, in le v tem slučaji pripušča takove
mešane zakone, ako se zaročenca pred zakonom pogodita, da
bosta vse otroke obojega spola, ktere jima Bog v zakonu d&,
v katoliški veri odgojila.

Leta 1825 je prišel iz kraljeve pisarne ukaz, da se za¬
konski otroci morajo vselej držati vere svojega očeta, in da za¬
konskih v mešanih zakonih ne veže nobena pogodba, s ktero
so se pred zakonom med seboj zavezali. To je bila jako zlobna
postava. Vlada je namreč po katoliških pokrajinah nastavljala
večidel same protestante za uradnike in profesorje, in je tudi
protestantske vojake pošiljala tje, da so potem katoličanke je¬
mali v zakon; a otroci so postajali protestanti, ker so se v veri
morali držati očeta svojega. Škofje se tedaj obrnejo na pa¬
peža in ga poprašajo, kako se naj v tem slučaji vedejo. Papež
Pij VIII. jim je poslal breve, v kterem jim je naročil, da naj
katoličane svarijo pred mešanimi zakoni, ker so taki zakoni
nepristojni in je v njih veliko nevarnosti za dušo katoličana.
Vlada papeževih pisem ni razglasila, ker jej niso bila po volji,
ampak je nadškofa Kolinskega, grofa Spiegela, skrivoma pre¬
govorila, da se škofi gledč mešanih zakonov držijo kraljevega
ukaza od 1. 1825.

Trierski škof Hommer je na smrtni postelji (1836) spo¬
znal svoj greh, in je očitno preklical svoje postopanje v me¬
šanih zakonih; še le zdaj so v Bimu zvedeli o pogodbi,
ktero je pruska vlada na tihem z grofom Spiegelom sklenila.
Tudi novi nadškof kolinski, Klement Avgust Droste,

216

naslednik nadškofa Spiegela, je vladi v lice povedal, da se
bode pri mešanih zakonih držal papeževega breveja, a kralje¬
vega ukaza le toliko, kolikor se strinja s papeževim brevejem.
Zbog tega primejo stanovitnega nadškofa in ga-zaprejo v ječo
(1837), a ljudem oznanijo, da so škofa zaprli vsled zveze, ktero
je baje imel z dvema puntarskima strankama.

Kakor je v zahodnih pokrajinah ob Rheini kolinski nad¬
škof srčno branil cerkvene pravice, ravno tako sigurno se je
v vzhodnih poljskih pokrajinah pozenski nadškof Martin
D u n i n potegoval za cerkveno reč. Tudi on se je držal
gledč mešanih zakonov papeževega breveja. Zavoljo tega ob¬
sodijo sivega starčka na šest mesecev ječe in ga zaprejo v trd¬
njavi Kolberg.

Ko je 1. 1840 Friderik Vilhelm IV. vlado nastopil, se je
stvar na bolje obrnila. Oba nadškofa sta zmagala svoje na¬
sprotnike ter dobila zopet prostost. Dunin se je vrnil v svojo
škofijo, a Droste je zavoljo ljubega miru pustil škofijo in tudi
ni hotel sprejeti kardinalskega klobuka, kterega so mu ponu¬
jali. Umrl je 1. 1845 v Miinsteru. Sploh je bil kralj Friderik
Vilhelm IV. katoličanom bolj pravičen in je škofom dovolil, da
z rimsko stolico svobodno občujejo.

Tudi zoper njegovega brata Vilhelma I., ki je leta 1862
vlado nastopil, se sprva katoličani niso mogli pritožiti. Toda
1. 1871, po dokončani nemško-francoski vojski, je knez Bis¬
marck začel na Pruskem tako zvano „kulturno borbo“. So¬
vražniki katoliške cerkve namreč vedno v stari rog trobijo in
trdijo, da katoliška cerkev oliko in omiko zatira in napredek
zavira. Omika se pa po latinski reče kultura; kulturna borba
je torej borba zoper katoliško cerkev, ki baje zabranjuje
„omiko“. Nove postave so jemale katoliški cerkvi najsvetejše
pravice; Bismarck je hotel pruske katoličane rimski cerkvi
izneveriti. Zastonj je papež Pij IX. pisal lastnoročno pismo
cesarju Vilhelmu. Nemški cesar je v svojem odgovoru škofe
imenoval puntarje, in katoličane, ki so se novih postav bra¬
nili, državi sovražno stranko.

Na Francoskem.

512. Ko so evropejski vladarji z združeno močjo Napo¬
leona premagali, so na francoski kraljevski stol posadili Lu-
dovika XVIII., vnuka nesrečnega kralja Ludovika XVI. Novi
kralj se je sicer na križevem potu, po kterem je moral v
svoji mladosti hoditi, odpovedal puhlim verskim načelom mo-

217

drijanov svojega časa, a je vendar ostal brez žive vere in
prave pobožnosti svoje žive dni. Vsled tega ni imel trdnih
načel, in so ga njegovi ljudje majali ter nagibali zdaj na to
zdaj na ono stran, kakor so hoteli. Bilo pa je tudi težko vla¬
dati nad mladino prekucijskih časov, ki je zdaj dorastla ter
imela glave polne zmedenih nazorov. Bog si ga ve, koliko
raznih strank je bilo v deželi; vsaka je vlekla odejo na se, in
zbog tega je bila zdaj ta zdaj ona stranka nesrečna in vzne¬
mirjena. Drznih jezikov, ki so vero zasramovali, postava ni
dosti zavezala in zato niso mirovali. Goreči misijonarji so bili
obrekovani in so dostikrat s smrtno nevarnostjo oznanovali
besedo božjo.

Dasiravno se pa kralj za katoliško stvar ni dosti razgrel,
se je vendar katoliški živelj od dne do dne utrjal. Bazna
društva so skrbela za razširjanje vere in za pravo krščansko
mišljenje in življenje. Leta 1817 je kralj s papežem sklenil
konkordat, ki pa ni dobil življenja, ker ste ga državni zbor¬
nici pokopali. Obveljala pa je v državnem zboru postava, da
se škofije pomnožijo in da cerkev zamore zopet sprejemati da¬
rovana ali podedovana zemljišča. Kralj sam je daroval dva
milijona goldinarjev, da se duhovnikom plača poviša.

Bolj vnet za sveto vero kakor Ludovik je bil njegov brat
in naslednik Karol X. (1824 — 30), ki je bil v Reimsu slo¬
vesno za kralja maziljen in kronan. Kralj je katoliško vero v
svoji državi jako podpiral, ker je bil prepričan, da bode le s
tem svoj prestol do dobrega utrdil. Toda brezverni voltaireanci
so bili bolj odločni, kakor neprevidni državniki, ki so izdajali
ostre postave, a potem so jih morali ali gladiti ali časih cel6
preklicati. Sovražniki bourbonske kraljeve rodbine, ktere je
vodil Ludovik Filip Orleanski, so zmiraj strastneje pisarili
zoper vlado; prav nič jim ni mogla pogoditi; sami bi bili naj¬
rajši prišli na krmilo. Liberalci so na ves glas kričali, ko so
zvedeli, da v nekterih semeniščih očetje jezuiti podučujejo;
jezuiti so bili iz šol vrženi, dasiravno bi jih kralj rad v šolah
obdržal. Meseca julija 1. 1830 je kralj tiskovno svobodo pre¬
klical, državni zbor razpustil in novo volilno postavo razglasil,
da bi si tako okrepil svojo kraljevsko moč; toda za take odločne
postave bilo je zdaj prepozno. Še istega meseca ste državni
zbornici kralja odstavili ter prisilili, da je moral deželo zapu¬
stiti. Na njegovo mesto so postavili Ludovika Filipa, vojvodo
Orleanskega.

Ludovik Filip tedaj ni bil kralj po božji milosti, ampak
kralj iz ljudske milosti. To je tudi precej pri svojem nastopu

218

pokazal, ker katoliške vere ni oznanil za „državno vero“, am¬
pak samo za vero „večine Francozov 1 '. Takemu kralju, kte-
rega so veri sovražne stranke posadile na prestol, katoliški
škofje niso mogli zaupati, in verni katoličani so bili jako ne¬
voljni, ko so zvedeli imena tistih duhovnikov, ktere je prve
za škofe imenoval. Imenitni in nadarjeni možje so se tedaj
zvezali ter ustanovili časnik „Bodočnost“, v kterem so zago¬
varjali pravice katoliške cerkve, a so naskorem sami zgrešili
pravi tir. Papež Gregor XVI. je moral načela časnika „Bo-
dočnost 11  leta 1832 obsoditi. Po časih je kralj za duhovstvo
lepše skrbel, zato mu je pa duhovstvo tudi bolj zaupalo. Du¬
hovni redovi za razširjanje svete vere in za poduk v šoli so se
začeli razcvetati; pobožna društva, ki so podpirala siromake,
zlasti društva svetega Vincencija Pavelskega so se jako širila;
slavni cerkveni govorniki so na prižnicah kar čudeže delali
ter veliko tisoč ljudi privabili na pravo cesto. Pobožni in učeni
možaki svetnega in duhovnega stanu so pobijali neverno in
prekucijsko časnikarstvo; pred vsem pa so se svetili fran¬
coski škofje zavoljo svoje gorečnosti in zarad svoje zvestobe
do apostolske stolice.

Ljudska milost je pa jako omahljiva. Že L 1848 je moral
kralj po „ljudski milosti 11  in njegova rodbina na Angleško po¬
begniti ; zopet je bila ljudovlada utemeljena, kteri je bil Na¬
poleon, nečak Napoleona Velikega, predsednikom izvoljen.

513. Napoleon se je hotel duhovstvu prikupiti in se je
zbog tega potegoval za pravice svetega očeta, je podpiral po¬
stavo, M je bila svobodnemu krščanskemu podulcu prijazna, je
naredil, da so duhovniki dobili večo denarno podporo od dr¬
žave in da so se duhovni redovi in društva lehko prosto gi¬
bali. Ko se je Napoleon 2. decembra 1. 1852 polastil cesar¬
skega prestola, bil je še bolj prijazen katoliški cerkvi. Veliko
cerkev je ponovil ali znova pozidal, nove škofije in župnije je
ustanovljal, vojaško duhovstvo je uredil, sploh se je za ka¬
toliško stvar jako zanimal.

Zdaj so škofi krščansko življenje in mišljenje utrjevali po
gostih pokrajinskih in škofijskih sinodah. Galikanska načela so
bolj in bolj popuščali; v cerkvenih zborih so sprevideli, da
ima papež resnično najvišo oblast in daje  v katoliškem poduku
nezmotljiv. Odločni pastirski listi so budili krščansko ljudstvo
ter ga opominjali na njegove dolžnosti; dobri katoliški časniki
so vestno zastopali katoliško reč, bratovščine in društva so
neumorno delovale. Nobena katoliška dežela ni dala toliko
misijonarjev kakor francoska, in prav Francozi so tudi gmotno

219

zunanje misijone najbolj podpirali. Kakor so se v prejšnjih
časih ravno na Francoskem zmiraj ob papeževi oblasti spod-
tikali ter jo po mogočnosti razdirali, tako so jo zdaj odločno
podpirali.

Toda Napoleon III. je bil cerkvi le tako dolgo prijazen,
dokler jo je za svoje namene trebal. Tudi so ga laški rovarji
glasno opomnili, naj bode mož beseda; obljubil jim je namreč
bil, da jim bode pomagal Laško zediniti v eno kraljevino. Že
deset let je bil Napoleon oblastnik na Francoskem, in laški
rovarski framazoni so še zmiraj zastonj čakali na njegovo po¬
moč. Da ga tedaj zdramijo, poženejo neki večer, ko se je
cesar peljal v gledišče, pred njegov voz tri bombe, ki se vse
razletijo ter okoli sto ljudi pobijejo in ranijo, vendar cesar in
cesarica sta srečno ušla smrtni nevarnosti (1. 1858). Že leta
1859 je začela Sardinija s pomočjo Napoleona vojsko z Av¬
strijo 'in jej je vzela Lombardijo. Pa tudi v cerkvenih rečeh
je bil Napoleon odsihdob drugih misli, in je katoliški cerkvi
zdaj tu zdaj tam pravice kratil. Ko je kralj Viktor Emanuel
leta 1859 kos papeževe države vzel, Napoleon ni uporekal, in
dasiravno je pozneje poslušal glas vernega francoskega ljud¬
stva ter papežu poslal krdelo vojske na pomoč (1867), je to
storil primoran in ne iz lastnega prepričanja. Sploh so na ce¬
sarskem dvoru dajali ljudstvu slabe zglede ter ga pohujševali
s svojim razkošnim in pohotnim življenjem. Tudi zoper va¬
tikanski vesoljni zbor je francoska vlada napravila upor. Prav
v tisti meri pa, v kteri se je kazal Napoleon sovražnika ka¬
toliški cerkvi, je pešala njegova moč ter pojemala njegova
slava. Leta 1870 se je nepremišljeno podal v vojsko s prus¬
kim kraljem Vilhelmom, v kteri je bil pri Sedanu popolnem
premagan in tudi vjet, in ktera ga je stala francosko krono.
Napoleon je umrl na Angleškem v pregnanstvu 1. 1873. Fran¬
cozi pa so si zopet uredili ljudovlado in so jej izvolili časti-
željnega Thiersa za predsednika.

Na Laškem.

514. Zedinjene vlade so Viktorju Emanuelu I., sardin¬
skemu kralju, njegove dežele L 1815 vrnile in še pomnožile.
S papežem se je kralj tako pogodil, da se je v deželi uredilo
19 škofij, med njimi tri nadškofije. Papež Leon XII. je v Sar¬
diniji zmešane razmere cerkvenega premoženja zopet v red
spravil. Za kralja Karola Alberta ste se cerkev in država lepo
zastopili, kar je storilo, da se je krščansko življenje lepo raz-

220

cvetalo. Obtožujemo, da so dobrega kralja zadnji čas rovarski
jeziki zmotili, ker so mu krouo »zedinjene Italije 4 ' obečavali.
Avstrijski vojskovodja, slavni Eadecki, ga je v bitki pri Novari
zmagal iu moral je svojo krono odložiti.

Njegov sin Viktor Emanuel II. se je pridružil prijateljem
„zedinjene Italije" ter se je precej pokazal sovražnika cerkve.
Fransoni, nadškof turinski, je trpel prognanstvo in ječo, ker
je cerkvene pravice zagovarjal. Na to so cerkev do dobrega
oropali in zatirali, dokler so drugoverci imeli vse pravice.
Leta 1855 so izdali „samostansko postavo", ki je odpravila
vse redove, razun tistih, ki se pečajo s podukom in s po¬
strežbo bolnikov. Papež je zoper take krivične postave zastonj
ugovarjal. Na čelu sovražnikom cerkve je bil brezverni mini¬
ster Cavour. Njegove namene so hvalila in podpirala tajna
društva, kterim se je slednjič tudi kralj moral podati. Ko se
je 1. 1859 Lombardija in 1. 1866 tudi Venecija s Piemontom
združila, so v teh deželah začeli cerkev zatirati, pobožne za¬
vode preganjati in njih premoženje pobirati. Nič bolje se cerkvi
ni godilo v državicah Toskani, Parmi in Modeni, ktere so
Piemontci pograbili.

Napoleonci, ki so kratek čas na Neapolskem vladali,
cerkvi niso prizanesli, ampak so jo do dobrega oplenili. Ko
se je pa kralj Ferdinand I. vrnil v svojo državo, je 1. 1818
s papežem sklenil pogodbo, ki je škofom dopuščala prosto ob¬
čevanje z Kirnom ter je cerkvi povrnila pravico do samostanov
in do cerkvenega premoženja. Leta 1830 stopi mladi kralj
Ferdinand II. na krmilo. Kakor njegov prednik je bil tudi ta
odločni in mogočni kralj za se pobožen in cerkvi prijazen
vladar, vendar za to se ni mogel odločiti, da bi cerkvi se
prosto gibati pripustil. Dokler je Ferdinand vladal, tajna
društva niso mogla nič opraviti v deželi; hitro pa so dosegla
svoj namen, ko je leta 1859 Frančišk II. vlado nastopil, kte-
rega so že za leto dni pregnala raz prestola in iz dežele.

Na Angleškem.

515. Tesne spone, ktere so katoliško cerkev na Angleš¬
kem oklepale, so prvič v severo - amerikanskem boji za svo¬
bodo nekoliko popustile. Tudi za katoliško Irsko so modri dr¬
žavniki terjali, da se jej olajšajo neznosljive in krivične po¬
stave ; pa zastonj je bil njih golč, niti kralj Jurij III., niti
večina državnega zbora ni bila za to. Zavoljo tega so si irski
katoličani sami morali pomagati, kakor so mogli in znali.

221

Vodil jih je njih „rešitelj“ Daniel 0’Connell.  Preblagi
mož je bil ravno tako zvest sin svete cerkve, kakor domovine
svoje. Vsa Evropa je gledala na modrega in prebrisanega vo¬
ditelja irskega ljudstva, ki je cel6 svoje življenje zastavil, da
bi Ircem zgubljeno versko in državno svobodo zopet priboril.

0’Connell je bil prepričan, da zamore zoper takšne za-
griznjene nasprotnike, kakor so angleški protestanti, le z zdru¬
ženimi močmi kaj opraviti. Zato je uredil najpred „katoliške
odbore “, ki so po celi deželi zborovali ter povsod terjali svo¬
bodo za katoličane in samostalnost Irske, ktero je postava od
leta 1800 z Angleško združila. Ko je vlada »katoliške odbore“
prepovedala, je 0’Connell precej »katoliško društvo za odre-
šenje“ ustanovil. Pa tudi to društvo je vlada naskorem od¬
pravila, in takoj je bilo novo »društvo ljudstvu za poduk“ osno¬
vano. Vsi katoliški Irci so stopili v to društvo. V vseh po¬
krajinah so obhajali sijajne tabore ter sklepali o terjatvah,
ktere so pošiljali na parlament (državni zbor). Vzajemnost na
Irskem je bila tolika, da je angleške državnike začelo skrbeti;
a vse gibanje je bilo postavno. Zdaj je bil 0’Connell sam v
parlament izvoljen, ki je slednjič postavi za osvobojenje Irske
pomagal do zmage 1. 1829. Kralj Jurij IV. je ovo postavo
potrdil. Sicer je bila ta svoboda jako pičla, še zmiraj so bila
vsa posestva last protestantov, še zmiraj so katoličani morali
anglikansko duhovstvo živiti, toda toliko so dosegli, da so se
zamogli nekoliko bolj prosto gibati.

0’Connell je neumorno delal na to, da bi svojemu ljud¬
stvu stanje olajšal. On in troje njegovih sinov in veliko nje¬
govih sorodnikov in prijateljev je bilo v parlament izvoljenih.
Leta 1838 je obveljala postava, da Ircem ni bilo več treba
anglikanskemu duhovstvu desetine dajati. Vladi je bil takov
možak, kakor je bil 0’Connell, za kterim je stal celi irski
narod, jako nadležen. Tožili so ga tedaj, da ljudstvo šunta in
zarote začenja; protestantski porotniki res obsodijo njega in
njegove prijatelje ter jih vržejo v ječo (1. 1844). 0’Connell se
je pritožil zoper krivično obsodbo, in njegova pritožba je tudi
obveljala. Ljudstvo je kar vriskalo od veselja, ko je bil njega
rešitelj ječe oproščen. 0’Connell je že več časa bolehal. Ko
se nekoliko boljše počuti, odpravi se v Rim na božjo pot;
toda le do Genove je dospel, kjer je 1. 1847 mirno v Gospodu
zaspal. Ves irski narod je žaloval za svojim rešiteljem. V
svoji oporoki je sporočil svojo dušo Bogu, svoje truplo je velel
na Irskem pokopati, a svoje srce v Rim zanesti. Srce Rimu,
truplo domovini: vse za vero in domovino — to je

222

urejena ljubezen; narod črez vse, — to pa je
dušna bolezen. Kdor ljubi Boga, ima tudi srce do svo¬
jega naroda; kdor pa Bogu ni zvest, od tistega tudi narod
nima kaj pričakovati.

Po smrti 0’Connella je prevzel Smith 0’Brien vodstvo
irskega ljudstva. Vrlo mu je pomagal kapucin Mathew (reci:
Mčtju), ki je po celi deželi snoval društva zmernosti, da bi
prosto ljudstvo rešil zla pijančevanja. Med tem je duhovno
semenišče v Maynoothu že dobivalo od države podporo in
cerkev je dobila postavno pravico, da zamore lastno premo¬
ženje imeti. Vlada je bila pripravljena tudi škofom dajati
potrebno plačo, ako jej katoličani dovolijo nekoliko upljiva pri
izvolitvi škofov, česar pa jej Irci niso hoteli dovoliti. Prelepo
se razvija svobodno katoliško vseučilišče v Dublinu, ktero so
Irci iz samih dobro voljnih doneskov ustanovili.

Francoski svetni in redovni duhovniki in francoske re¬
dovnice, ki so v časih prekucije pobegnili iz Francoskega ter
našli na Angleškem prijazna zavetja, so ondi katoliški živelj,
kteri na Angleškem nikdar ni popolnem zamrl, zopet obudili.
Število katoličanov je začetkom tega stoletja tako naglo rastlo,
da je apostolska stolica 1. 1840 morala apostolske namestnike
podvojiti. Papež Pij IX. pa je, kakor smo že rekli, nekdanje
katoliške škofije 1. 1850 zopet oživil, kar je se ve da veliko
hruma in šuma med protestantskimi Angleži pouzročilo. Pa
razburjenost se je s časom zopet polegla. Kot prvi nadškof
v Westminsteru (London) je s peresom in besedo blagonosno
deloval učeni in zasluženi kardinal Wiseman (reci: Weismen).
Njegov naslednik je postal 1. 1865 sloviti konvertit (spreobr¬
njenec) Manning, ki je od papeža Pija IX. tudi dobil škrlatni
kardinalski klobuk. Število konvertitov je prav obilno; največ
jih je iz viših krogov in pa učenjakov. Veselo življenje in živo
gibanje v katoliški cerkvi Angleža zanima, dokler je v državni
angleški cerkvi vse življenje nekako okamenelo in primrznilo.
Na Angleškem živi zdaj pol tretji milijon katoličanov. Ver¬
jetno pa je, da modri pastirji prikrivajo pravo število katoli¬
čanov na Angleškem, da ne vznemirujejo brez vzroka prote¬
stantov, ki pisano gledajo nagli razvitek ondašnje katoliške
cerkve.

h) Krščansko življenje,

516. Po silnem viharji žito rado poleže; vsled tega klas
medli in zrno postane puhlo. Tako je po dolgotrajni vojski in
hudih prepirih med katoličani in protestanti krščansko živ-

223

ljenje medlelo in pešalo; mlačnost in malomarnost v Terskih
rečeh ste kristjane obvladali. V ^vestfalskem miru so dobili
protestanti in reformirci za svojo vero enake pravice, kakor
so jih imeli katoličani, in bila je tedaj podoba, da tudi v
nravnem obziru ni kaj na tem ležeče, ako človek po katoliški
ali protestantski, ah kteri drugi veri živi. Kjer vera živi, tudi
lepo sveti krščansko življenje, ako pa vera umira, tudi kr¬
ščansko življenje hira. Kazodeto vero so ljudje puščali vnemar
in so se raji lastne pameti držali ter rekah, da le tisti prav
živi, kteri po potih hodi, kojih ga pamet uči. Toda tem pa-
metnjakom ali racionalistom, kakor so jih z latinsko besedo
zvali, se je godilo kakor nekdaj apostolom na ladji, ko Kri¬
stusa ni bilo pri njih: utapljali so se, pa bili bi utonili, ako bi
se ne bili o pravem času še h Kristusu obrnili in verno po nje¬
govih zapovedih živeli. Mlačni krščanski svet je zbog tega
od ene strani šiba božja dramila; turška vojska je že tija do
Dunaja prodrla, rada bi v Evropi križ pokopala in polumesec
na njegovo mesto posadila; od druge strani so goreči očetje
lazaristi na kmetih vabili k pokori, a učeni očetje jezuiti so
po mestih in na visokih šolah z besedo in z zgledom učili
krščansko življenje. Jezus sam se je prikazal (1.1686) ter po¬
kazal sveti Marjeti Alacoque  (reci: Alakok) goreče in
plamteče svoje presveto srce, da bi mlačni svet ogrel za
božjo ljubezen. Kristus je takrat rekel sveti Marjeti: „ Vidiš
le moje srce, tisto srce, ki s toliko ljubeznijo gori za človeka.
Vendar veči del ljudi mi za to ni hvaležnih, ampak me po
krivici zasegajo in žalijo v tej skrivnostni ljubezni." Toda dasi-
ravno je šiba božja tako hudo pela in beseda božja iz lec
gromela, krščanski svet se vendar ni dosti zdramil; toliko da
je oči odprl, a zopet je zadremal. Niti presveto Jezusovo srce
sveta ni moglo ogreti, ker se mu svet ni bližal.

517. V 18. stoletji se stvar ni na boljše obrnila, ampak
na slabše. Strah božji je vidno pojemal in krščansko življenje
je še bolj pešalo. Vse je lovilo le za posvetnim dobičkom. Na
zemlji so iskali raj, pozabivši, da je Adam pozemeljski raj za
človeka zgubil, in poleg tega so zamudili večni raj, kterega
jim je Zveličar pripravil. Na tisto, kar je zgoraj, kjer Kri¬
stus sedi na desnici božji (Kol. 3.), na visoki namen človeka,
niso mislili, ampak po tem so hrepeneli, kar je na zemlji.
Le redko kdo je ostro in spokorno živel, dasiravno nahajamo
tudi v tem stoletji izborne zglede krščanske čednosti, posta¬
vimo svetega romarja Benedikta Labre-ja, ki seje  15let
star že svetu odpovedal, ah svetega Janeza de Kossi, ki

224

je neumorno delal v spovednici in na leči, podučeval mladino
in stavil blagodejne zavode. Po novih verskih in nravnih na¬
zorih, ktere so pametnjaki pridigali, so zašli na paganska tla;
Kristusa, v kterem so bili krščeni (Gal. 3.), so slekli. Krist¬
jani so se navzeli duha tega sveta ter ostali na površji; bož¬
jega duha pa, tistega, „ki vse preišče, tudi globo¬
kosti božje"  (I. Kor. 2.), ni bilo med ljudmi. Ysa knji¬
ževnost je bila puhla in navduta. Skrivna društva so bolj in
bolj razjedala živelj krščanskega sveta. Vse je novotarilo, po-
svetnjaki in duhovniki; na državnem in cerkvenem polji so
se trudili vse prenarediti in prenoviti. Cerkev božja jim je
zgolj človeška naprava. Na mesto svetega pisma bi naj sto¬
pila posvetna književnost; cerkveno veljavnost so bolj in bolj
omejali in celo tajili, vladala bi naj vsemogočna država. Svete
reči so smešili, na mesto vere je stopila prazna vera; kr¬
ščanski nazori so ginjali, a pagansko življenje si je pridobilo
široka tla. Ljudje niso bili otroci božji, ker jih božji duh ni
vladal; bili so otroci tega sveta, ker so po mesu živeli (Rom. 8.).
Zoper kraljestvo božje na zemlji, ki je kraljestvo ljubezni, je
kraljestvo hudiča kuhalo črno sovraštvo: sveto cerkev je treba
osramotiti in uničiti. Kristus jim ni bil pravi Rog, človek je
sam svoj Bog: „bodete kakor bogovi"  (Gen. 3.). Boga
so izključili iz javnega življenja, pa tudi iz družinskega živ¬
ljenja so ga rivali; cel6 raz altarja so tu in tam presvetega
Boga porinili, a grešnega človeka postavili na njegovo mesto.
Kralji in narodi se vzdignejo zoper Gospoda in zoper Kri¬
stusa ter pravijo: „Raztrgajmo njih vezi in vrzimo
raz sebe njih jarem", a „on, ki v nebesih pre¬
biva, se jim smeji in Gospod jih zasmehuje"
(Ps. 2.). Papeži bi sicer radi pomagali in tudi so pomagali,
kolikor so mogli; kaj zdatnega pa niso mogli opraviti, ker
so države zavirale njihovo delovanje. Jezuiti, ki so rimsko
stolico vrlo branili, so se morali sili umakniti in odstopiti;
njih društvo je bilo zatrto.

Pa že je bila šiba božja za krščanske kralje in narode
namočena; „vladal jih bodeš z železno palico in
ko prsteno posodo jih boš potrl."  (Ps. 2.) Najpred
je Bog kaznoval Francosko, kjer so sovražniki Kristusovi imeli
svoje odgojišče; v strašni prekuciji so se bogatajci v svoji
lastni krvi zadušili. Od koder je prišlo pohujšanje, od ondot
je prišla tudi kazen. Francoska revolucija je rodila trinoga
Napoleona, ki je bil v božji roki šiba, ktere Bog ni djal v
stran, dokler je niso vsi krščanski narodi do živega občutili.

225

Pa ne samo s hudim je Bog dramil kristjane, ampak je tudi
z dohra svoje otroke k pokori vabil, posebno po društvu oče-
tov redemptoristov,  ktero je sveti škof Alfonz Ma¬
rija Ligvori  ustanovil. Ligvori je v raznih svojih spisih
lepo uredil krščanska nravna načela ter tako postavil kr¬
ščansko življenje na trdno podlago.

518. Toda huda šiba božja, ki je kristjanom pela, ni vseh
poboljšala, ampak le nektere; oni drugi pa so svoja srca še
bolj utrdili, kakor časih tudi ostra kazen očetova, ne da bi
spridenega sina spokorila, ampak ga tem več raztogoti in
zdivja. Tako so se duhovi v 19. veku še bolj ločili na dva
nasprotna tabora. V prvem taboru stojijo otroci božji, v dru¬
gem so otroci tega sveta. Krščanske države kujejo postave
na kvar sveti katoliški cerkvi; svoje varnosti ne iščejo v božji
pomoči, ampak na svojo lastno moč se naslanjajo ter se od
nog do glave oborožujejo; pozabile so, kar pravi sv. pismo:
„Nobeden kralj si ne pomaga z veliko vojsko,
in velikan si ne pomaga s svojo obilno močjo.“
(Ps. 32.) Skrivna društva so tako drzna, da svojih skrajnih
namenov niti več ne skrivajo. Kristjani se sramujejo Kristusa.
Brezverska stranka se je povsodi šol polastila in že mladini
vceplja svoje nazore, da njeni zarod ne pomrje. Zavednim
kristjanom ne ostaja druzega, kakor da na lastne stroške sta¬
vijo in vzdržujejo svoje verske šole, da jim otrok ne pohuj-
šajo in ne pokvarijo.

Od druge strani pa so tudi otroci božji ravno tako od¬
ločni, in so znamenja, ktera nam kažejo, da se je v tem stoletji
krščansko življenje jako ukrepilo. Povsodi vidimo izvrstne
škofe in vrle pastirje, ki, kakor nekdaj Izraelci, z eno roko
stavijo zidovje Jeruzalemsko, a z drugo roko branijo cerkev
zoper napade sovražnikov. Dobri kristjani pogostem k svetim za¬
kramentom zahajajo, za stavbo, za ponovljenje in ozalšanje
cerkev veliko potrošijo, se obilno udeležujejo ljudskih misijonov
in duhovnih vaj, radi hodijo na božje poti in se vpisujejo v
razne bratovščine. Katoliška društva še nikdar niso tako ži¬
vahno delala, kakor dan današnji; samostani so polni gorečih
menihov in bogoljubnih devic. Novi duhovni redovi ali družbe
kar rastejo iz zemlje. Verniki se trdno držijo svojih če prav
zatiranih pastirjev; nikjer ne marajo najemnikov, naj se jim
še tako sladko ponujajo. Daši je apostolska stolica zatirana
in oropana, pa ljubezen do namestnika Kristusovega ni bila
nikdar gorkejša in živahnejša, kakor v naših časih; kakor je
tudi Kristus takrat vseh srca na se potegnil, ko je bil na

Zgodovina sv. kat. cerkve. III. 15

226

križi povišan. Djansko se tota ljubezen kaže v obilnih in bo¬
gatih darovih (Petrovem penezu), s kterimi katoliški svet sve¬
tega očeta podpira. Ne samo modri duhovniki, ampak tudi
odlični posvetni možaki možato zagovarjajo z besedo in pe¬
resom pravice katoliške cerkve. Misijonarji grejo drugi za
drugimi tje črez morje seme božje besede sejat; že na mejah
sveta — tako rekoč — postavljajo sveti Križ, znamenje na¬
šega zveličanja; veseli jih zavoljo Jezusovega imena zaniče¬
vanje in smrt trpeti. Misijonarje mnogoštevilna društva gmotno
jako zdatno podpirajo; kdor veliko ima, obilno da, pa tudi
uboga dekla skoraj več da, kakor glešta; cel6 pobožni otroci
se tirajo ter za uboge paganske otroke nabirajo.

Kes, zgodovina svete katoliške cerkve nam kaže, kako
Kristus na gumnu stoji in vejača je v njegovi roki, in kako
svoje gumno čisti, dokler ga ne bo do dobrega očistil, in potem
bo spravil svojo pšenico v žitnico, pleve pa bo sežgal v ne¬
ugasljivem ognji. (Mat. 3.)

Kronologična

'Sv. Peter 42—67 ali 68.

„ Lin (II. Tim. 4, 21.)

„ Anaklet (ali Klet).
n  Klement 92—101.

„ Evarist.

„ Aleksander do 1. 119.

„ Ksist (Sikst) do 1. 127.

„ Telesfor 127—39.

„ Higin 139-42.
n  Pij 142-57.

„ Anicot 157—68.

„ Soter 168—77.

„ Elevterij 177—92.

„ Viktor 192—202.

„ Zefirin 202—19.

„ Kalist 219-23.

„ Urban 223 — 30.

„ Poncijan 230—35.

„ Anter 235—36.

„ Fabijan 236—50.

„ Kornelij 251—52.

„ Lucij 253.

„ Štefan I. 253— 57.

„ Ksist ali Sikst II. 257—58.

„ Dionizij 259—69.

„ Feliks I. 269—74.

„ Evtihijan 274—83.

„ Kaj 283-96.

„ Marcelin do 1. 304.

„ Marcel 308—10.

„ Evzobij 310.

„ Melhijad 311—14.

„  Silvester I. 314—35.

„ Marko 336.

„ Julij I. 337—52.

Liberij 352—66 (Feliks 355, proti-
papež).

vrsta papežev.

Sv. Damaz 366—84.

„ Siricij 385—98.

„ Anastazij 398—402.

„ Inocencij I. 402—17.

„ Cozim 417—18.

„ Bonifacij I. 418—22.

„ Celestin I. 422—32.

„ Sikst III. 432—40.

„ Leon I. vel. 440—61.

„ Hilarij 461—67.

„ Simplicij 467—83.

„ Feliks II. 483—92.

„  Gelazij I. 492—96.

„ Anastazij II. 496—97.

„ Simah 498—514 (Lavrent.

protipapež).

„ Hormida 514—23.

„ Janez I. 523—26.

„ Feliks III. 526—30.

„ Bonifacij II. 530—32.

„ Janez II. 532—35.

„ Agapet I. 535—36.

„ Silverij 536—40.

Vigilij (537) 540—55.

Pelagij I. 555—60.

Janez III. 560—73.

Benedikt I. 574—78.

Pelagij II. 578—90.

Sv. Gregorij I. vel. 590—604.
Sabinijan 604—605.

Bonifacij III. 606.

Sv. Bonifacij IV. 607—14.

„ Deusdedit 615—18.
Bonifacij V. 619—25.

Honorij I. 625—38.

Severin do 1. 640.

Janez IV. 640—42.

228

Teodor I. 642—49.

Sv. Martin I. 649—55.

Evgenij I. (654) 655—57.

Sv. Vitalijan 657—72.

Adeodat 672—76.

Don ali Domnij I. 676—78.

Sv. Agato 678—82.

„ Leon II. 682—83.

Sv. Benedikt II. do 1. 685.
Janez V. 685—86.

Konon 687.

Sv. Sergij I. 687—701.

Janez VI. 701—705.

Janez VII. 705—707.

Sisinij 708.

Konstantin 708—15.

Sv. Gregorij II. 715—31.

„ Gregorij III. 731—41.

„ Zaharija 741—52.

Stefan II. 752 f še ne posvečen.
Štefan III. 752—57.

Sv. Pavel I. 757—67.,

Štefan IV. 768—72.

Hadrijan I. 772—95.

Sv. Leon III. 795—816.

Štefan V. 816.

Sv. Paskal I. 817—24.

Evgenij II. 824—27.

Valentin 827.

Gregorij IV. 827—44.

Sergij II. 844—47.

Sv. Leon IV. 847—55.

Papežinje Ivane ni.

Benedikt III. 855—58.

Sv. Nikolaj I. vel. 858—67.

„ Hadrijan II. 867—72.

Janez VIII. 872—82.

Marin I. 882—84.

Hadrijan III. 884—85.

Štefan VI. 885—91.

Formoz 891—96.

Bonifacij VI. 896 (15 dni).

Stefan VII. 896—97.

Koman 897.

Teodor II. 897 ali 98.

Janez IX. 898—900.

Benedikt IV. 900—903.

Leon V. 903.

Kristofor 903.

Sergij III. 904-11.

Anastazij III. 911—13.

Lando 913.

Janez X. 914—28.

Leon VI. 928.

Štefan VIII. 929—31.

Janez XI. 931-—36.

Leon VII. 936—39.

Štefan IX. 939—42.

Marin II. 943—46.

Agapet II. 946—55.

Janez XII. 956—64.

(Leon VIII. 963, Benedikt V. 964,
protipapeža.)

Janez XIII. 965—72.

Benedikt VI. 972—74.
BonifacijVII.(Franko) 974, po 1 me¬
secu in 12 dnevih pregnan,
toda tu ni papeža Dona ali
Domna.

Benedikt VII. 974—83.

Janez XIV 983—84.

Janez XV. 984—96.

Gregorij V. 996—99 (prvi nemški
papež).

(Janez XVI. 997, protipapež.)
Silvester II. 999—1003 (prvi fran¬
coski papež).

Janez XVII. 1003.

Janez XVIII. 1003—1009.

Sergij IV. 1009—1012.

Benedikt VIII. 1012—24.

Janez XIX. 1024—33.

Benedikt IX. 1033—44.

Gregorij VI. 1044—46.

Klement II. 1046—47 (drugi nemški
papež).

229

Damaz II. 1048 (23 dni; tretji
nemški papež).

Sv. Leon IX. 1049 — 54 (četrti
nemški papež).

Viktor II. 1055—57 (peti nemški
papež).

Štefan X. 1057—58 (šesti nemški
papež).

Nikolaj II. 1058—til (sedmi nemški
papež).

Aleksander II, 1061 — 63 (Hono-
rij II., protipapež).

Sv. Gregorij Vil. 1073—85.

Viktor HI. 1086—87.

Urban II. 1088—99.

Paskal II. 1099—1118.

Gelazij II. 1118.

Kalist II. 1119—24.

Honorij II. 1124—30.

Inocencij II. 1130—43.

Celestin II. 1143.

Lucij II. 1144-45.

Evgenij III. 1145—53.

Anastazij IV. 1153—54.

Hadrijan IV. 1154—59 (Angležan).
Aleksander III. 1159—81.

Lucijan III. 1181—85.

Urban III. 1185—87.

Gregorij VIII. 1187.

Klement III. 1187—91.

Celestin III. 1191—98.

Inocencij III. 1198—1216.

Honorij III. 1216—27.

Gregorij IX. 1227—41.

Celestin IV. 1241 (17 dni).
Inocencij IV. 1243—54.
Aleksander IV. 1254—61.

Urban IV. 1261—64.

Klement IV. 1264—68.

Blaženi Gregorij X. 1271—76.
Inocencij V. 1276 (Francoz).
Hadrijan V. 1276 (38 dni).

Janez XXI. (XX) 1276—77. (Port.)

Nikolaj III. 1277—80.

Martin IV. 1281—85 (Francoz).
Honorij IV. 1285—87.

Nikolaj IV. 1288—92.

Sv. Celestin V. 1294 se je odpo¬
vedal. f 96.

Bonifacij VIII. 1294—1303.
Blaženi Benedikt XI. 1303—1304.

Papeži v Avignonu (Francozi).
Klement V. 1305—14.

Janez XXII. 1316-34.

Benedikt XII. 13-' 4—42.

Klement VI. 1342—52.

Inocencij VI. 1352—62
Urban V. 1362—70.

Gregorij XI. 1370—78.

Rimski in avignonski papeži.

Urban VI. 1378-89.

(Av. pap. Klement XII. 1378—94.)
Bonifacij IX. 1389—1404.

(Av. p. Benedikt XIII. 1394—1417.)
Inocencij VII. 1404—1406.
Gregorij XII. 1406—1409.
Aleksander V. 1409—10, od zbora
v Pizi izvoljen.

Janez XXIII. 1410—15, odstavljen
od zbora v Konstancu 29. maj-
nika 1415, ravno tako Bene¬
dikt XIII., 1. aprila 1417 in
Gregorij XII. se je prosto¬
voljno odpovedal.

Martin V. 1417—31.

Evgen IV. 1431 — 47 (protipapež
" Feliks V. 1439—48).

Nikolaj V. 1447—55. ’

Kalist III. 1455—58 (Španijolec).
Pij II. 1458—64.

Pavel II. 1464—71.

Sikst IV. 1471—84.

Inocencij VIII. 1484—92.
Aleksander VI. 1492—1503 (Špan.)
Pij III. 1503.

Julij II. 1503—13.

230

Leon X. 1513—21.

Hadrijan VI. 1522—23. (Nizozom.)
Klement VIL 1523—34.

Havel III. 1534—49.

Julij III. 1550—55.

Marcel II. le 21 dni.

Pavel IV. 1555—59.

Pij IV. 1559—65.

Sv. Pij V. 1566—72.

Gregor XIII. 1572—85.

Sikst V. 1585—90.

Urban VII. (13 dni).

Gregorij XIV. (10 mes. in 10 dni).
Inoeencij IX. 1591 (2 meseca).
Klement VIII. (1592—1605).

Leo XI. (27 dni).

Pavel V. 1605—21.

Gregorij XV. 1621—23.

Urban VIII. 1623—44.

Inoeencij X. 1644—55.

Aleksander VII. 1655—67.
Klement IX. 1667—69.
Klement X. 1670—76.
Inoeencij XI. 1676—89.
Aleksander VIII. 1689—91.
Inoeencij XII. 1691—1700.
Klement XI. 17C9—21.
Inoeencij XIII. 1721—24.
Benedikt XIII. 1724—30.
Klement XII. 1730—40.
Benedikt XIV. 1740—58.
Klement XIII. 1758—69.
Klement XIV. 1769-74.

Pij VI. 1775-99.

Pij VII. 1800-23.

Leon XII. 1823-29.

Pij VIII. 1829—30.

Gregorij XVI. 1831—46.

Pij IX. 1846—78.

Leon XIII. 1878.

Kronologična vrsta vesoljnih cerkvenih zborov.

Vesoljni cerkveni zbor:

@B S @1 2L O®

Tretji vek.

Prva doba.

Od reformacije do uiestfalskega miru (1517  — 1648).  — Misijoni na
novem svetu.  — Luter in njegova reformacija.  — Verslce pravde in kr¬
vave vojske med katoličani in luterani.  — Prava cerkvena reformacija.

I. poglavje.

Razširjanje sv, kat. cerkve.

a)  Razširjanje krščanstva v
Ameriki:

V Zah. Indiji in Mehiki . 5

V Južni Ameriki ... 7

V Paraguaj-i.10

V Severni Ameriki . . 12

b)  Razširjanje krščanstva v

Afriki.13

c)  Razširjanje krščanstva v

Aziji.14

Sveti Frančišk Ksaverski,
apostol Indije ....  14

Nasledniki sv. Frančiška v
Indiji, na Kitajskem in
Japonskem.20

II. poglavje.

Krivoverci,
o) O cerkvenem razdoru na
Nemškem. Martin Luter . 26
Od državnega zbora v
Wormsu do km. vojske 30
Od kmečke vojske do dr¬
žavnega zbora v Augs¬

burgu 1530 . 32

Od državn. zbora v Augs¬
burgu 1530 do augsburš-
kega zbora 1555 ... 36

b)  Je li bil Luter pravi in po¬
klican reformator ... 40

c)  Zvvingli in Kalvin ... 43

d)  Razvoj protestantske vere

po raznih deželah ... 45
Na Angleškem ....  46

Na Škotskem.50

Na Irskem.50

Na Francoskem in Nizo¬
zemskem ......  51

Na Danskem, Švedskem in

v Norvegiji.54

Na Poljskem in Ogerskem 56
Luteranstvo v avstrijskih

deželah.57

Na Slovenskem ....  62

e)  Prava reformacija v No¬

tranji Avstriji, zlasti na
Slovenskem.72

f)  Žalostni nasledki verskega

upora na Nemškem. Tri¬
desetletni boj.78

III. poglavje.

Prava reformacija; — kr-
" ščansko življenje.

a)  Devetnajsti vesoljni zbor v

Tridentu. (1545—1563) . 82

b)  Troje velikih papežev . . 87

c)  Družba Jezusova ....  90

d)  Sv. Karol Boromejski . . 94

e)  Sv. Vincencij Pavelski . 97

f)  Sv. Frančišk Šaleški . . 99

g)  Zveličani Peter Kanizij . 102

h)  Sv. Terezija — Jezusova 106

i)  Novi duhovni redovi in bra¬
tovščine .109

Druga doba.

Od mestfalskega miru do vatikanskega cerkvenega zbora (1648 — 1869).
— FeseZo razvijanje katoliške r  cerkve med pagani.  — Duševni boj med
katoličani in protestanti.  — Čas skritih sovražnikov katoliške cerkve.  —
Čas očitnega puntanja zoper postavo in veljavo.  — Posvetni knezi se¬
gajo za cerkvenim imetjem.

I. poglavje.

Razširjanje sv. cerkve.

Uvod.111

Razširjanje sv. cerkve:

a)  v Aziji.114

b)  v Indiji.119

c)  v Afriki.128

d)  v Severni Ameriki . . . 136

e)  v Južni Ameriki . . . .139

f)  v Avstraliji.143

II. poglavje.

Krivoverci, framazoni in
razkolniki.

a)  Baj, Janzenij in Quesnel 348

b)  Framazoni.150

c)  Prostomišljald in novi ne¬
verniki .154

d)  Razkolniška cerkev na Ju¬
tro ve m .160

e)  Razkolniška cerkev na

Ruskem.161

f)  Trpljenje katol. cerkve v
ruskih pokrajinah . . . 163

III. poglavje.

Razmere med cerkvijo in
državo.

a)  Uvod..169

b)  Papeži koncem 17. stoletja 170

Turki pred Dunajem in So-

bieski; osvobojenje Bude 172
c)  Papeži 18. stoletja . . . 175
Zatiranje Jezusovega dru¬
štva. Klement XIII. in

Klement XIV.177

Papež Pij VI. in Jozefi-

nizem.180

Sinoda v Pistoji. . . . 184
Francoska prekucija . . 185

Postavodajalni zbor . . 189

Umor kralja in kraljice . 191

d)  Nasledki prekucije za pa¬
peževo državo. Pij VII. . 195

e)  Papež Leon XII., Pij VIII.

in Gregorij XVI. . . . 201

f)  Pij IX. .'.202

Vatikanski vesoljni cer¬
kveni zbor (1869) . . . 206

g)  Stanje katoliške cerkve v
zadnjem stoletji v posamez¬
nih evropejskih državah . 209
V Avstriji, posebno na Slo¬

venskem .209

Na Nemškem .....  213

Na Pruskem.214

Na Francoskem . . . .216

Na Laškem.219

Na Angleškem ....  220
h)  Krščansko življenje . . . 222