598
Anton Batagelj: V bolezni.
(ki je takrat strašno divjala v svoji tragični negotovosti), na osvoboditev jugoslovanskega naroda.
Tolmači tega naroda, njegovi umetniki, pisatelji in profesor prihajajo danes k nam in nam govore: „Da se moremo razvijati,. moramo biti zvezani ne samo v mišljenju in trpljenju, ampak tudi v organizirani državi." Naj bi bil uslišan njih glas od onih, ki lahko sankcijonirajo njih aspiracije, naj se dvigne na jugoslovanski zemlji, v slogi, miru, pravici in svobodi narodni Panteon., ki ga je zasanjal eden njegovih najvrednejših sinov!
(Poslovenil P. V. B.) '
•>*«•
Anton Batagelj:
V bolezni.
«^mrt! kdo te kliče? — Mrtvaška ptica vabi med mrliče, zamolklo joče nad grobovi zvon teman ko noč, brezstrasten, monoton.
Zastal srca utrip —
in samo hip:
skrivnostna senca smrti pred očmi,
prekrasna v blesku svojega sijanja,
vsemočna, silna, podobna bogu razdejanja,
vjejpoti svoji strašna, se blesti . . .
Drhti
pred njo nemirna moja duša
in zlomljena pred silo nje oblasti
ugašajoče utripe srca sluša, sluša
in trga se, ko ranjen ptič iz pasti .. .