Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Via Machiavelli 13/IL, Tel. 3-84-91 — Za Italijo: Gorica, Piazza Vittoria 18. — Poštni predal (casella post.! Trst 431. — Pošt. ček. račun: Trst, št. 11/6464. Poštnina plačana v gotovini NOVI LIST Posamezna št. Lin 25 NAROČNINA: trimesečna lir 325 - polletna lir 600 - letna lir 1100. — Za inozemstvo: trimesečna lir 500 - polletna lir 1000 - letna lir 2000. Oglasi po dogovoru. Spedizione in abb. postale I. gr. ŠT. 9 TRST, ČETRTEK 22. JULIJA 1954, GORICA LET. III SLOVENSKEGA LJUDSTVA SE POLAŠČA STRAH PRED BODOČNOSTJO Ali naj postanemo tujci na lastni zemlji? Niti za posebno narodnostno skupino nas ne priznavajo - Delitev ozemlja ne bo prinesla miru Pogajanja o bodočnosti Svobodnega tržaškega ozemlja čedalje huje vznemirjajo naše prebivalstvo. Vzrok je tudi v tem, da o naši usodi razpravljajo sedaj že kar odkrito po časopisju in ne več zaupno med štirimi stenami. Tako vsak človek lahko bere črno na belem, kakšno bodočnost nam pripravljajo. Ko je jugoslovanski dopisni urad Tanjug omenil, da bi cona A morala dobili zakonodajno in upravno avtonomijo, kakor jo imata južni Tirol in Dolina Aoste, se je italijanski vladni tisk temu ogorčeno uprl. »Giornale di Trieste« je objavil dopis iz Rima, v katerem je rečeno, da Slovenci nimajo pravice sklicevati se na južni Tirol in Dolino Aoste. Ti dve deželi imata jezikovno mešano prebivalstvo : na južnem Tirolskem tvorijo večino Nemci, v Dolini Aoste žive Francozi pomešani z Italijani. Naravno je zato, da se v imenovanih pokrajinah uporablja poleg italijanščine še drugi uradni jezik. Popolnoma različne pa da so razmere na Tržaškem : Slovenci so tu tako drobna in brezpomembna jezikovna manjšina, da ni potrebno ustvariti zanje posebnega narodnostnega statuta. To, na žalost, ni samo mnenje strupenega »Giornale di Trieste«. Proti dvojezičnosti na Tržaškem ie nastopil tudi najuglednejši dne v nik v republiki »II Corriere della Sera«. Ta list ima zveze z vladnimi krogi v Rimu in ve, kaj govori. Zadnji med zadnjimi Slovenci moramo biti italijanskemu vladnemu tisku hvaležni, da tako jasno in odkrito piše. Sedaj vsaj vemo, pri čem smo. Kaj bo rimska vlada, če pride do sporazuma, podpisala, ne vemo. Vse je odvisno od političnih okoliščin. Vemo pa nepohitno, kakšni so njeni nameni s tukajšnjimi Slovenci. Južni Tirolci so s svojim položajem nezadovoljni. Tožijo, da se njihova zemlja čedalje bolj poitalijančuje, ker se v njih kraje nepretrgoma vliva reka tujih priseljencev iz vse Italije. V vsakdanjem življenju ni narodne enakopravnosti med Nemci in Italijani. Dstala je samo na papirju. Proti krivičnim razmeram na južnem Tirolskem so bile lansko leto bučne demonstracije v Avstriji. Sedaj pa prihajajo glasniki Rima in nas Prepričujejo, da bi bilo predrzno, če hi tr-žaški Slovenci zahtevali iste pravice, kakor jih imata nemška in francoska manjšina v republiki. Slovenci so torej manj vredni kakor južni Tirolci in Francozi Doline Aoste. Na Tržaškem je Slovencev baje tako malo, da jih ni mogoče smatrati za resnično na- rodno manjšino. Zato bi bilo' smešno priznati slovenščino za enakopraven jezik v uradih. Kaj pa smo, če nismo posebna narodnostna skupina ? Stavijo nas v isto vrsto z ino-zemci, na primer z Grki, Armenci ali Nemci, ki pridejo na Tržaško kot priseljenci ter morajo biti zadovoljni, da smejo tu nemoteno bivati, a ne da zahtevajo zase še posebne prav’ce. Prilagoditi se morajo razmeram, privzeti italijanski jezik in se zliti z Italijan:. Isto naj bi storili tržaški Slovenci ter izginili kot poseben narod z obličja Tržaškega o-zemlja. Ce se to ne more zgoditi, naj pa bodo drugovrstno, podložniško ljudstvo,veselo in zadovoljno, da sme tukaj živeti. Mesto, zidano na slovenskih tleh To zahtevajo od naroda, ki je skoro 1500 let lastnik in gospodar na pretežni površini našega področja in čigar posest sega danes do predmestij, a je nekoč do samega osrčja Trsta. Italijanski živelj je bil do 18. stoletja omejen na obzidano mesto okoli griča Sv. Justa. Izven obzidja so stala polja, vinogradi in domovi slovenskih kmetov. Slovenska zemlja je segala do današnjega Korza, do trga Goldoni, do ulice Carducci, slovenska obala se je širila nepretrgoma od sedanjega tržaškega glavnega trga do Devina. Ker je grič Sv. Justa danes brezpomembna mestna četrt, lahko , rečemo, da je pravi Trst zgrajen na popolnoma slovenskih tleh. Leta 1700 je tržaška občina štela 5.000 prebivalcev, od katerih je bila najmanj polovica Slovencev. Ravno tako so se Slovenci in Hrvati čedalje.uspešneje uveljavljali v bankarstvu in tudi na tem področju posekali tržaške Italijane. Ruggero Fauro-Timeus je 1. 1914 napisal v svoji knjigi »Trieste«, da velikih italijanskih denarnih zavodov sploh ni v Trstu. Italijanske banke da so majhne ter se bavijo le z drobno trgovino in obrtništvom. »Una vera miseria (prava beda)« v primeri s sredstvi, s katerimi razpolagajo slovanske banke. »Slovanske banke so na tem«, je tedaj pisal Virginio Gayda, »da gospodarsko zavzamejo Trst«. Tako je bilo po mnenju Gayde stanje Slovencev in Hrvatov v našem mestu pred prihodom Italije. Njegovo mnenje je gotovo pretirano, ker je hotel plašiti Italijane pred slovansko nevarnostjo. Res pa je, da smo v In ko se je kasneje mesto začelo na vse strani širiti, kdo ga je gradil? Kdo je zidal ceste, kdo dvigal poslopja in polagal temelje pristanišču ? Gotovo ne italijanska gospoda! To so bile mišice slovenskih delavcev. V Trstu je ni palače, je ni tovarne, ki je ne bi bili gradili slovenski delavci. Iz njihovih žuljev so rasle palače, se je množilo bogastvo tujih podjetnikov. S svojimi rokami so n-stvarjali blagostanje modernega Trsta, a sc morali povrhu odpovedati svoji narodnosti. Laška gospoda je gledala nanje kot na pripadnike manjvredneg" naroda in se posmehovala njihovemu jeziku, dokler se niso začeli sramovati, da so Slovenci, ter se potujčili. Dve tretjini tržaških Italijanov je slovanskega pokolenja. Vzpon in polom To je trajalo vse dotlej, dokler ni v Evropi zmagala ideja moderne demokracije. De-lavske in kmetske množice, ki so tvorile jedro našega naroda, so se prebudile, se začele organizirati in uveljavljati v javnem življenju. Slovenci in Hrvati so postali sčasoma odločilni tudi v tržaškem gospodarstvu. Različni Kozulici, Martinoliči, Tripkoviči, Jeroli-mici, Račiči in Poliči so ustvarili v Trstu trgovsko mornarico, ki je bila leta 1918, čeprav so se medtem nekateri njeni ustanovitelji potujčili, neprimerno močnejša od italijanske. V mogočnem tržaškem Lloydu so Hrvati bili lastniki ene četrtine delnic, medtem ko italijanskega kapitala v Lloydu sploh ni bilo. Trstu bili močni in globoko ukoreninjeni in da je naš vpliv v politiki in gospodarstvu naglo rastel. 1 Po prihodu Italije so začeli padati po Slovencih in Hrvatih drug za drugim strahotni udarci. Naše narodno in gospodarsko življenje so nam do temeljev razdejali. Vzeli so nam vse denarne zavode, uničJli vse ostale naše organizacije, nas spremenili v brezpravno rajo. Namesto da bi popravili storjene krivice, nam sedaj dokazujejo, da Slovenci niso več niti narodna manjšina in da je zato smešno zahtevati enakopravnost slovenščine z italijanščino. Mi naj postanemo torej tujci na lastni zemlji! „Slovanske banke zavzemajo Trst“ NOVICE Z VSEGA SVETA Premirje v Indokini Francoski ministrski predsednik se je obvezal, da doseže do 20. julija v Indokini mir ali odstopi. Ko je manjkalo samo še 30 ur, da izteče rok, a so se razgovori še zmerom zavlačevali, je Mendès-France naznanil, da odpotuje 21. julija zjutraj v Pariz polagat parlamentu račune o svojem delu. Njegova odločnost je vplivala: diplomati so sedli k mizi in angleški glasnik je po nekaj urah javil: »Mačka je v vreči, sedaj je treba še vrečo zapreti in zvezati«. V pozni noči so sporazum končno podpisali. Po 8 letih krvavih bojev bo zavladal v Indokini spet mir. Mendès-France je zmagal, ni pa zmagala Francija. Predno so zavezali vrečo, je indokitajska mačka Francijo hudo razpraskala. Vojna je stala Francijo 92.000 mrtvih in 114.000 ranjenih ter tri tisoč milijard frankov. Premirje bo razdelilo Vietnam na dva dela. Od 21 milijonov prebivalcev pride pod Ho ši Minhovo oblast 13 milijonov, Francozom ostane le 8 milijonov. V doglednem času se razpišejo za vso deželo volitve, ki naj obnovijo' enotnost vietnamske države. Ho Si Minil je trdno prepričan, da bo zmagal ter zavladal nad celim Vietnamom. Take so posledice zgrešene francoske politike v svojih prekomorskih pokrajinah. Men-des-Franceu je pa uspelo ohraniti in utrditi prijateljstvo Francije z zapadnimi zavezniki. Guatemalski nadškof msgr. Bossoli se je vzdignil v obrambo delavstva, ki bi ga zmagovalci v meščanski vojni sedaj radi zatiral’. »Vi niste izgnali komunistov iz Guatemale,« jim kliče škof, »zaradi tega, da bi odrekali delavcem njih pravice, jih oropali naravnega prava do zemlje, ki jo obdelujeio. ter jih pripravili ob njih upravičene socialne pridobitve«. Za širjenje komunizma v Gvatemali so po škofovem mnenju krive liberalne in desničarske stranke, ker »so ovirale napredek socialne pravičnosti«. Sedaj čakamo, kdaj se pojavi kak rojak, da posoli nadškofu pamet ter ga ožigosa za komunista. Tržaško vnrašanje O usodi našega ozemlja razpravljajo sne! med štirimi stenami, ker je kričanje po časopisju motilo pogajanja diplomatov. Glasilo trž. Krščanske demokracije »Prora« ie iznova zahtevalo, da mora biti rešitev resnično le začasna. Italijanski zakoni se ne smejo kar raztegniti na naše kraje. Trst nai ima svojo posebno zakonodajo. Svet mora videti, da ie kljub sporazumu naša dežela ostila Svobodno tržaško ozemlje. Čudno se to sliši od ljudi, ki so doslej trdili, da naše ozemlje ni nikoli prenehalo biti sestavni del Italiie. Danes tako, jutri nasprotno, kakor jim kaže. "poroka V nedeljo 18. t. m. sta si v Trstu obljubila večno zvestobo predsednik sindikata slovenskih šolnikov dr. Vladimir Deško in gospodična Meden Lucijana. Mlademu paru iskreno čestitamo! Sovjetska Zveza in Trst Nekateri listi so opozorili, da se tržaško vprašanje sedaj že zaradi tega ne more rešiti, ker se bo Sovjetska Rusija uprla. Brez njene odobritve se ne more spremeniti mirovna pogodba. To pravno drži. Toda tržaško vprašanje nameravajo rešiti tako, da bi sporazum for-maino ne bil v navzkrižju s črko mirovne pogodbe. Zato italijanski parlament sploh ne bo glasoval o tržaškem sporazumu, ampak samo o zaupnici vladi. Ce Scelba dobi večino, bo pooblaščen zaključiti pogajanja z Beogradom. To bo vse. Rusija ne bo mogla tega preprečiti, čeprav je nadvse jasno, da bi sporazum pomenil očitno in grobo kršitev mirovne pogodbe. Abesinski cesar Haile Selasje je prispel na obisk v Jugoslavijo. Sprejeli so ga s častmi, kakor jih ni doživel noben gost v povojnem času. To zaradi tega, ker je bila njegova dežela ravno tako kakor Jugoslavija pregažena od fašizma in se je enako junaško borila za svobodo. Abesinski cesar je postal tudi častni občan Beograda. Slepi junak Po jezeru Cervia se je slepi invalid Luigi Dal Pont vozil v čolnu z malo deklico in 16 letnim fantom. Iznenada se vzdigne močan veter, otroka se preplašita in čoln se prekopicne. Deklica, ki ni znala plavati, ie zginila pod vodo. Invalid je planil za njo. Obupno je švigal na levo, nato na desno in v globino, dokler je ni končno le ujel za nogo in jo privlekel k prevrnjenemu čolnu ter rešil. Take ljudi je treba spoštovati! Giorgio La Pira o katerem smo že pisali, je sin zelo revnih staršev iz vasi Pozzalo na najjužnejšem robu Sicilije. Kot deček A je služil kruh s tem, da je prodajal cigarete, nato je bil čevljarski vajenec. V prostih urah je študiral, postal doktor, nato profesor prava na vseučilišču v Florenci. Pravijo, da je le verski zanesenjak, a sezidal je že več sto stanovanjskih hiš za reveže, poskrbel je, da se šolarjem brezplačno deli mleko, pomagal kot florentinski župan iz stiske že desettisočem družin. Sam je zelo skromen: živi v preprosti sobici na florentinski kliniki, prej je bival v celici dominikanskega samostana. Nima osebnih potreb: svojo poslansko plačo je dajal ubožcem, zgodilo se je celo, da se je vrnil domov brez suknje, ker jo je spotoma prepustil na pol nagemu beraču. Borba za jezikovno enakopravnost se ne vodi samo pri nas, temveč tudi v Aziji. V državi Pakistan, ki se je izločila iz nekdanje angleške Indije in šteje 80 milijonov duš, so proglasili jezik Urdu za prvi uradni jezik, čeprav ga govori le ena tretjina prebivalstva. Temu so se strastno uprli Bengalci, češ da je to zanje žaljivo. Njihov jezik naj bo enakopraven, saj je Bengalcev nad 40 milijonov. Po hudi borbi so se sporazumeli in pakistanski parlament je določil tri uradne jezike: Urdu, bengalščino in angleščino. Angle- ščino zavoljo tega, ker se v njej najlaže sporazumevajo mnogojezični indijski narodi. Ljubezen do materinega jezika je vrojena vsem ljudem. Nihče ne dovoli, da ga kdo zapostavlja in prezira. Vseučilfščni profesor Heuss je bil iznova izvoljen za državnega poglavarja Zapadne Nemčije. Pri tej priliki je imel v Berlinu govor, v katerem je branil nemške generale, ki so 20. julija 1944 izvršili atentat na Hitlerja. Branil jih ie s Hitlerjevimi besedami: »Kadar vladna oblast vodi ljudstvo v pogubo, ima vsak član naroda ne ie pravico, ampak dolžnost se upreti. Pravice človeka stoje nad pravicami državnega oblast va.« Švedska manjšina na Finskem je lahko zadovoljna. Švedov je v finski državi le 9.5 odstotka prebivalstva, a njih voditelj Ralf Toerngren je postal načelnik finske vlade. Alandskim otokom, kjer živi 60.000 šve-dov, je Finska dala tako zakonodajno in u-pravno avtonomijo, da stopi vsaka državna postava na otokih šele tedaj v veljavo, ko jo odobri švedski deželni zbor. Tako spoštovanje tujih narodnosti je v I-taliji popolnoma neznano. Stoletja bodo še minila, predno se bodo naši iredentisti vsaj nekoliko približali visoki finski kulturi. Dosegli je ne bodo nikoli, ker so nesposobni razumeti tuje narode. Velikodušni mož Guglielma Gianninija, ustanovitelja danes že razpuščene stranke »Uomo Qualunque« (»človek s ceste«) je doletela ve’ika sreča. Pomorski kapitan Francesco Maresca ie imenoval v oporoki za glavnega dediča VScr-ga svojega imetja stranko, če bi pa ta ob smrti več ne obstajala, naj bi bil dedič osebno Giannini. Vrednost premoženja znaša več ko 200 milijonov lir. Ko je prestopil prag razkošne vile, ki je postala njegova, je Giannini jokal ob spominu na prijatelja. Takih članov bi krvavo potrebovale slovenske organizacije. Grofica Aleksandra Tolstoj hčerka slavnega ruskega pisatelja Leva Tolstoja je na svoj 70. rojstni dan priznala, da njen oče ni maral dolgih romanov. Dajal je prednost svojim kratkim spisom. In vendar je napisal »Vojno in mir«, roman večne vrednosti, ki obsega več debelih zvezkov. Potem ko je izšel, ga ni nikoli več prebral. Ko so mu nekega dne glasno iz njega brali ga ni prepoznal. SLIŠIJO TRAVO RASTI Ameriški učenjak je izumil posebno napravo, s katero j c mogoče zasledovati delovanje črva v pšeničnem zrnu. Živalca grize in gloda in dela pri tem šum, ki se natančno sliši. Tako delajo iz enega ali drugega vzroka šum vse rastline. Imajo nekako govorico. Kdor čita naše časnike, se lahko prepriča, da so pri nas rojaki, ki slišijo tudi brez posebnega aparata travo rasti. 3000 živih jezikov govore danes ljudje na svetu. Najbolj razširjena je kitajščina, ki jo govori približno 450 milijonov ljudi. Na drugem mestu je angleščina, ki se je poslužuje 260 milijonov, sledi hindustanščina s 160 milijoni, nato ruščina s 150 milijoni, potem španščina s 110 milijoni in vsi drugi jeziki. Ali naj postanemo tujci na lastni zemlji? (Nadaljevanje s 1. strani) Tak sporazum bi bil nemoralen Na taki podlagi naj bi po njihovem bila zgrajena pogodba med Italijo in Jugoslavijo o »začasni« rešitvi tržaškega vprašanja. Samo po sebi se razume, da bi naše ljudstvo tak sporazum z globokim ogorčenjem odklanjalo in ga srdito obsojalo. Vprašanje enakopravnosti slovenskega jezika v vseli javnih uradih je že rešeno: mirovna pogodba je proglasila italijanščine, slovenščino in hrvaščino za uradne jezike Svobodnega tržaškega ozemlja. To pravico je potrdilo in uzakonilo 21 držav in je zato dokončna in nespremenljiva. Ce bi jugoslovanska vlada v tej točki popustila, bi vzela nase krivdo, ki bi je tržaški Slovenci ne mogli nikoli pozabiti. Narodne pravice, zajamčene nam v mirovni pogodbi, so nepreklicne. Pogajanja lahko tečejo samo o tem, kako naj se te pravice prenesejo v dejansko življenje! Določiti je treba samo jamstva, da se naša enakopravnost ne spremeni v dejansko brezpravnost! Tu je jedro. S splošnimi načeli o enakopravnosti se Slovenci ne bodo zadovoljili. Ta načela so že napisana v pravilih Organizacije Združenih narodov in tudi v italijanski ustavi, a Slovencem nič ne koristijo. Mi hočemo biti enakopravni v življenju in ne na papirju. Načel bo nudila italijanska vlada Beogradu, kolikor jih želi imeti. Kaj P it nameravajo v resnici z nami storiti, je dovolj odkrito povedalo laško vladno časopisje. Ce se Rim protivi zagotoviti Slovencem e-nakopravnost v dejanskem življenju, pomeni, da nas hoče še nadalje zapostavljati in raznarodovati. Jugoslovanska vlada ima zgo- dovinsko dolžnost tak sporazum odbiti, pa naj se zgodi karkoli. Ravno tako mora odkloniti sporazum, pa naj bi bil tudi res začasen, ako bi se z njim ne poravnala strahotna škoda, prizadeta našim prosvetnim in gospodarskim ustanovam za časa fašizma. Tak sporazum bi pomenil, da se vsa nasilja, vse tatvine, vsa hudodelstva, zagrešena nad našim narodom, predajo pozabi, kakor da se niso nikoli zgodila. Tak dogovor bi bil nemoralen in ljudstvo bi ga obsojalo. Kolišče nove vojne Ce Amerikanci in Angleži menijo, da morajo tak sporazum za vsako ceno izsiliti, češ da bo po njem nastopila doba pomirjenja med Italijani in Jugoslovani, se temeljito motijo. Razdelitev ozemlja ne bo prinesla miru niti sosednima državama niti tukajšnjemu prebivalstvu. Ce bi delitev postala dokonč- na, bi pod Italijo prišlo okrog 140.000 Slovencev, ki bi bili pravno v mnogo slabšem položaju, kakor so danes na Svobodnem tržaškem ozemlju. Po mirovni pogodbi tržaški Slovenci nimamo samo pravice do nekake manjšinske zaščite, temveč smo v vsakem pogledu Italijanom enakopraven državni narod! Po dokončni delitvi bi pa bili ponižani v navadno jezikovno manjšino, ki bi plavala v morju večinskega naroda ter se lovila za drobtinicami človeških in narodnih pravic. Delitev je nad vse nesrečna »rešitev« jugo-slovansko-italijanskega spora. Trst bi postal pozornica nacionalističnih demonstracij m izzivanj ter povzročal neprestane enake demonstracije onkraj meje. Naši kraji bi bili žarišče narodnega sovraštva. Amerikanci in Angleži bi namesto resnične pomiritve dosegli v resnici samo eno : ustvarili bi pri nas ozračje strastne narodne nestrpnosti, iz katerega so se doslej še zmerom rodile vojne. Še vedno upamo, da Jugoslavija, v kateri vidimo Slovenci svojo matično državo, le ne bo tega dopustila. Predsednik Eisenhower (desno) pozdravlja v Washingtonu svojega starega prijatelja, britanskega ministrskega predsednika Winstone Churchilla ob njegovem nedavnem prihodu v Združene države na zaupne politične razgovore. V sredini vidimo ženo predsednika Združenih držav. ■ , Poplave grozijo Jugoslaviji Donava, ki je bila zalila dele Dunaja, je začela upadati. Ko se je voda umikala, se je Dunajčanom pokazala žalostna slika : na u-licah so ostali kupi sluzastega blata, v katerem so prebivalci videli razbite kose svojega pohištva. Valovje Donave narašča sedaj na Madžarskem. Vdrlo je v Budimpešto, kjer so morali odstraniti iz stanovanj na desetlisoče ljudi. Poplave ogrožajo tudi Jugoslavijo. V Bački in Baranji utrjujejo in višajo v naglici nasipe. Pri obrambnih delili pomaga vojaštvo, ki se nahaja v pripravljenosti. Bog daj, da bi bila deželi prihranjena nova prirodna nezgoda! Najdaljši viseči most na svetu nameravajo zgraditi čez mesinsko morsko o-žino, ki loči italijanski polotok od Sicilije. Dolg bi bil tri kilometre in bi stal 60 milijard lir. Na njem bi bilo skozi 6 let zaposlenih 12.000 delavcev. Italijanskim inženirjem bi stali ob struni Amerikanci, ki so znani kot najboljši strokovnjaki v gradnji take vrste mostov. De Gasperi se je umaknil Na občnem zboru italijanske Kršč. demokracije v Neaplju so bili desničarji popolnoma poraženi. V vodstvo stranke je prišel Je en njihov zastopnik. Govornike, ki so hote-' li zagovarjati sodelovanje s fašisti in monarhisti, so z žvižganjem in ropotanjem preki-njali. De Gasperi se je rešil s tem, da se je dal vpisati na listo levičarjev. Toda njegova zmaga je bila le začasna in navidezna. Voditelj stranke je postal namesto njega Pantani, ki so ga te dni izvolili za glavnega tajnika Krščanske demokracije. Za De Gasperijem ne žalujejo niti južni Tirolci niti Slovenci. Naša enakopravnost V državnih uradih na Tržaškem je zaposlenih 16.782 uradnikov in nameščencev. Ce bi pri nas vladala pravica in bi naše ljudi nameščali tako, kakor odgovarja številu našega prebivalstva, bi pri državnih uradih moralo dobiti službo 6294 Slovencev. Zdaj pa preštejte Slovence, ki so tam zaposleni! Na vodilnih mestih ni nobenega. Uradnike lahko prešteješ brez težave. Slovenci so kvečjemu cestni pometači in čistilke, Se ti morajo svojo slovensko narodnost skrivati, da ne zletijo iz službe. Bog ne daj, da bi svoje otroke vpisali v slovenske šole! Taka je pravičnost Krščanske demokracije! VELIK PRAZNIK SKAVTOV bo 31. julija v Torquayu na Angleškem. Zbralo se bo 2000 skavtov iz 10 držav. Taborišče je skoro 10 hektarov veliko. Po zaključku ostanejo skavti iz Evrope še teden dni v Veliki Britaniji in bodo gostje svojih angleških tovarišev. Skoda, da niso zraven tudi slovenski skavti! ČUDOVIT IZUM V nemški kemični tovarni na Westfalskem bodo iz rdečega francoskega vina dobivali surovino za izdelavo umetnega gumija. Za sedaj bodo pridobili iz vina 60.000 ton. Neverjetno, kaj vse odkrije človeški um! VELIK UČENJAK V dvomesečniku »Trieste« je Luigi Salvatorelli napisal, da so Slovenci prišli v te kraje v 6. in 7. stoletju, ko so bili tu že Rimljani in je bila dežela zaradi tega že nekako italijanska. Vsak šolar pa ve, da Rimljani niso prodrli z vojsko samo k nam, temveč tudi v Nemčijo in na Angleško. Ti državi sta bili po Salvatorelliju torej tudi nekako italijanski, čeprav se je italijanski narod pojavil v zgodovini šele nekaj stoletij pozneje. Kako debelo bi pogledal gen. Winterton, če bi bral, da je Anglija nekako italijanska dežela! & 'Ttàa&faetpu Iz Mavhinj V nedeljo je dramska družina iz Medje vasi uprizorila znano Finžgarjevo igro v treh dejanjih »Razvalina življenja«. Delo je režiral učitelj Hvalič Dominik, ki nam je že znan po svojem prosvetnem delovanju. Isti igralci so igro že podali pred kratkim v Medji vasi. Kakor tam, so tudi v Mavlii-njah želi veliko priznanja. Zelo dobro so igrali zlasti Lenčka, Ferjan, Urli, Martin in Tona. Vsem iskreno čestitamo z željo, da bi s prosvetnim delom nadaljevali! Nabrežina V juliju je prišlo k nam na počitnice večje število slovenskih otrok iz Trsta in okolice. Stanujejo v novem šolskem poslopju in se imajo prav dobro. Zjutraj večkrat vidiš dolgo vrsto deklic, ko gredo prepevaje na sprehod. Pri nas bodo Ostale do konca meseca. Za njimi pridejo dečki. Želimo jim, da bi se v Nabrežini kar najbolje počutili! Devin Našim hotelirjem vreme letos ni naklonjeno. Zaradi neprestanega deževja prihaja k nam le malo tujcev, kar škodi vsemu našemu gospodarstvu. Znano je, da so devinsko obalo že pred leti olepšali, sedaj pa urejajo poseben prostor za parkiranje avtomobilov. Ko bo delo končano, se bodo morala vsa vozila ustavljati na tem prostoru. Tako bo v majhnem pristanišču več reda in manj nevarnosti, da bi se zgodila kaka nesreča. Vse prav in lepo, toda naša občina bi morala skrbeti predvsem za najnujnejše potrebe na vasi, kot je na pr. razširitev vodovodnega omrežja. Težko je človeku, ko mora gledati, kako ljudje po strmi poti s trudom prenašajo kangle vode v svoje domove. Kakor smo že enkrat napisali, nima v Devinu cela vrsta hiš vodovodne napeljave. Kdo naj ljudem pomaga, če ne oni, ki so za to poklicani? V prijetnem borovem gozdu, ki se razprostira od Sesljana do Devina, tabori te dni skupina avstrijskih skavtov. V nedeljo smo jih prvič videli. Udeležili so se namreč službe božje. Takoj smo opazili, kako se povsem drugače vedejo od laških skavtov. Občudovali smo njihov vzoren red in dostojno obnašanje; prav lepo jih je bilo videti, ko so v troredu prikorakali v vas. Kaj bi ne kazalo, da bi se tudi devinska mladina bolj zanimala za skavtstvo ? Prosek se pripravlja na proslavitev 50-letnice slovenskega godbenega društva na pihala, ki je bilo ustanovljeno 1. 1904. Proslava bo 1. avgusta. Ta dan bo na Proseku zelo živahno. Sodelovalo bo 7 godb in mnogo pevskih zborov. Baje so za ta dan prihranili nekaj sodov najboljše kapljice. Prav je tako, zakaj godbeniki imajo zelo dragocena in občutljiva grla, s to posebno lastnostjo, da in ponoči suha. podnev Borjunec Popravljalna dela na našem zvoniku so sedaj končana. Zimska burja je bila nevarno nagnila sklepne kamne in križ vrhu zvonika. Pet mesecev je bila spodaj tabla »stavba nevarna«, tako da so tujci mislili, da se bo cel zvonik posul. Toda je trdno zidan in bo še preživel nekatere rodove. Kot rečeno, je zdaj križ zravnan in dobro utrjen. Delo je pod nadzorstvom deželnega stavbinskega urada izvršila tvrdka Stefančič iz Sv. Križa. IZ TRŽIČA Pred desetimi dnevi je na zborovanju Zveze industrij cev v Tržiču govoril ravnatelj jadranskih ladjedelnic Albert Cosulich. V poročilu je poudaril, da se je s prekinitvijo gradnje ladij znatno poslabšalo tudi stanje drugih industrij. Delo v ladjedelnicah je zastalo zaradi previsokih proizvajalnih stroškov, ki onemogočajo uspešno tekmo med domačo in tujo industrijo. Omenil je, da je gradnja nekaterih petrolejskih ladij vsaj začasno preprečila izbruh prehude krize. Toda delo je sedaj pri kraju. Čeprav bi ladjedelnice dobile nova naročila, je dejal, bi vendar ne mogle zaposliti delovne sile, ki je brezposelna, še manj pa sprejeti mlajšo, to je vajence. Na splošno začudenje in žalost je ugotovil, da je današnje število delavstva v tržiški industriji preveliko. Nič čudnega, če je zadnja ugotovitev zbudila v delavcih silno zaskrbljenost. Odpust 500 delavcev Čeprav so Cosulicheva izvajanja jasno kazala, da se nekaj pripravlja, je v preteklem tednu zadela delavce vendar kakor strela z neba vest, da mislijo 19. julija odpustiti 500 Ulil Prizor iz Gounodove opere Faust delavcev. Ti naj bi sicer vsaj začasno dobivali celo plačo; 24 tedenskih ur bi jim plačevalo ravnateljstvo, 16 ur pa zavarovalni zavod (INPS). Delavcev ni razburila le odpustitev, temveč tudi dejstvo, da so bili pogoji slabsi kot za tržaške delavce, ki so bili že večkrat v podobnem položaju. Kako more, so se spraševali, ravnati isto podjetje z enakimi kategorijami delavcev na dva načina ? To je zares nedopustno. Proti brezobzirnemu ravnanju je delavstvo odločno nastopilo in doseglo, da se je izved- ba krivičnega ukrepa za teden dni odložila. Ce bi državna in deželna oblastva ter Zveza industrij cev storili svojo dolžnost, smo prepričani, da bi mogli obdržati današnje število zaposlenega delavstva. Nujno pa bi bilo treba poiskati novih naročil, da bi lahko rešili pereče vprašanje brezposelnosti m zaposlitve doraščajoče mladine. Za dosego tega cilja pa je potrebna dobra volja in velik napor, kar čestokrat pogrešamo pri vodstvu tržiških ladjedelnic. S SOLKANSKEGA POLJA Zadnja huda toča, o kateri smo že dvakrat poročali, je pobila vse pridelke na ozkem pasu levega brega Soče. Skoro vsa posestva v tem predelu pripadajo solkanskim lastnikom v Jugoslaviji. Toča je seveda tudi nekaterim posestnikom, ki so italijanski državljani, vse pobila. Na to opozarjamo pristojna oblastva, ker smo zvedeli, da se za te posestnike ni nihče do sedaj zmenil niti toliko, da bi škodo ugotovil. SEJE OBČINSKIH SVETOV V Gorici, v Sovodnjah in drugih občinah so ta teden seje občinskih svetov. Na dnevnem redu so razmeroma važne zadeve. O sklepih omenjenih sej bomo poročali v prihodnji številki N. L. IZ KRMINA Pretekli ponedeljek sta se pri prometni nesreči v Krminu poškodovala dva motociklista ; ponesrečil pa se je tudi 74-letni upokojenec Gabrovec. Stanje enega izmed motoristov je zelo nevarno, druga dva ranjenca pa bosta ozdravela, po zagotovitvi zdravnikov, v dveh tednih. -Donisi Iz Goriške IZ VIDMA Pozor na staro razstrelivo! Marsikje na poljih, v vinogradih in drugod še ležijo razstreliva iz zadnje vojne, ki zaradi neprevidnosti naših ljudi tu in tam povzročajo hude nesreče. Zato videmski vojaški urad opozarja prebivalstvo, da naj se nikar ne dotika teh vojnih ostankov. Kdor zasledi kako granato aii bombo, naj takoj javi županstvu ali karabinjerjem v svoji bližini, ki bodo poskrbeli, da strokovnjaki odstranijo nevarne ostanke. NOV KAPUCINSKI GVARDIJAN Pred tednom so očetje kapucini dobili novega gvardijana p. Alberta, ki je prišel :z Trsta. Ob tej priliki g. patru priporočamo, naj čim prej popravi hudo krivico, ki so jo dan po ponovni italijanski zasedbi Gorice storili njegovi predhodniki slovenskim vernikom. Ukinili so bili namreč slovensko cerkveno petje in pridigo. Morda bi ne bilo napačno, če bi se posvetoval pri nadškofu msgr. Am-brosiju, ki je prvi poklican, da kapucinskemu redu, kateremu pripada, vrne ugled. IZ ČEDADA Veličastni pogreb msgr. Trinka in vest, da so odstavili šefa urada za obmejne kraje g. lnnocentija, je liudo razkačila znane »triko-loriste«, ki sedaj letajo kot sršeni drug k drugemu in si šepetajo skrivnostne načrte za obrambo dobro plačane, a nepoštene službe. Da bi se potolažili, so izdali letak, ki ga skrivnostno širijo med vplivnejšimi osebami. Vanj so izlili ves »patriotični« srd proti osebam, ki so se udeležile »protinarodnega« pogreba msgr. Trinka, in napadajo celo pomožnega škofa dr. Cicuttinija. ZRELOSTNI IZPITI Pretekli teden se je končala matura na slovenskem liceju in na učiteljišču. Komisiji na liceju je predsedoval profesor na univerzi v Padovi g. Croma, na učiteljišču pa prof. Calvi iz Turina. IZID NA LICEJU Na liceju je delalo maturo devet dijakov. Od teh so izdelali štirje, in sicer Bregant Mitja, Koršič Tatjana, Grakovič Franko in Rešivi Janez. Petero maturantov pa ima v oktobru popravne izpite iz enega, dveh ali treh predmetov. IZID NA UČITELJIŠČU pa je mnogo slabši. Izpit je delalo 21 kandidatov. Od teh sta izdelali le dve, in sicer Cavdek Milena ter Vončina Sonja, ki sta maturo ponavljali. Od letošnjih rednih dijakov u-čiteljišča ni izdelal nihče. Trije kandidati so bili zavrnjeni; vsi drugi imajo popravne zpite iz enega, dveh, treh in celo štirih predmetov. ROMANJE GORIŠKIH VERNIKOV V LURD V preteklem tednu je odpotovalo lepo število go-riških romarjev v Lurd. Z njimi je šel tudi goriški nadškof mons. Ambrosi. Za časa njegove odsotnosti ga nadomestuje kanonik mons. dr. Kjačič. ZAMENJAVA STARIH BANKOVCEV IN NOVCEV V 5. številki N. L. smo čitateljem sporočili, da je treba zamenjati bankovce starega tipa od 10.000. 5000, 1000, 10 in 50 lir in novce starega kova po 10 in 5 lir do 30. junija, ker izgube z omenjenim dnem vsako vrednost. Danes vam moramo javiti, da je ta rok podaljšan do 30. septembra 1954. Trčmunska nevarnost naj pokaže vladi, kako neumestna bi bila ukinitev obmejnega tirada v Rimu ravno sedaj, ko so začeli v krajih, ki so »italianissimi« s slovenskimi govori pred odprtimi grobovi. Pa recite, da si »debeli voditelj« ne zna pomagati s svojo »papirnico« ob Nadiži. Strah pred merjasci Kakor marsikateri prenapeteži tako je postala nervozna, zaradi lačnega želodca, tudi cela tolpa merjascev. Pojavili so se namreč okoli Srednjega nad Sv. Lenartom in delajo veliko škodo po njivah. Pravijo, da je neki stražnik ustrelil čez 110 kg težkega merjasca tik pred vrati Čedada. Ovčja ves Zelo smo v skrbeh za našo gospodarsko prihodnost. Zdi se, da se je vse zaklelo proti nam. Slabo vreme nam ne pusti spravljati sena. Vojaščina, ki ima v Zajzeri neprestane strelske vaje s težkimi oklopniki, nam pa dela neprecenljivo škodo v državnih gozdovih, kjer imamo služnostne pravice (ser-vitutes). Te so hrbtenica našega gospodarskega obstoja in so v nevarnosti, da bodo omejene. Zaradi omenjenih vzrokov in tudi zaradi prepovedi fotografiranja, slikanja itd. (kot pod fašizmom) ni letos skoraj nič letoviščarjev. Tudi zimska sezona je bila mrtva, kar predstavlja veliko škodo posebno za t‘-ste, ki so pod vplivom nestvarne propaganda veliko investirali za tujski promet, ki ga danes ni. SVETE VIŠARJE Naša božja pot Sv. Višarje je žal premalo oskrbovana. Ob večjih romanjih se na skupnih ležiščih ne moreš odpočiti, ker nihče ne skrbi zanje. Ubogi križev pot! Najbrž so usmiljene duše hotele Kristusu prikrajšali trpljenje za osem postaj, iz že postavljenih pa zabrisati grozoto izpred oči romarja. Al' smo tudi mi krivi temu propadanju? Naš romal ni zaprtih rok, samo vodstva pogrešamo. Potrebna sredstva bi se kmalu dobila, če treba tudi z zbirkami po župnijah. S Koroškega sta letos priromali že dve večji skupini mož in žena z lepim skupnim da-irilom. Tudi mi poromajmo letos na našo božjo pot. Motociklisti lahko preizkusijo dušo svojih vozil po popravljeni cesti, ki gre iz Ovčje vasi prav do vrha. „Kar je res in kar jn pravično, to mora odsevati iz človeških licscdi in dejanj, četudi je ves svet proti temu !“ [Janez Evangelist Krek) koli ne bil! Brž so ga obesili kot Mussolini-ja za pete in streljali v truplo s puščicami kot x tarčo. Sloveči tržaški zgodovinar Kandler poroča, da so Benečani v poroštvo tistih 15.000 cekinov odnesli vse zgodovinske dragocenosti : zlato posodo tudi iz zasebnih stanovanj, celo stare pergamentne listine, statute in rimske napise so ukradli, da bi Trst kazal lice neke zakotne naselbine, ne pa tekmeca beneške kupčije. Meščani so proti Cappellu skovali zaroto. Toda neka ženščina, vdova po »caleglieru« Petru je vse izdala. Kri je spet tekla! K sreči je to trajalo le do junija 1. 1509. Porazi Benetk v Lombardiji so prisilili doža, da je ukazal Cappellu, naj se umakne iz Trsta. IX Torej zadnjikrat smo si pravili, kako je končala prva vojna z Benečani L 1508-9. Beneški poveljnik Cappello se je vkrcal na ladjo. Se ni dobro stopil na krov, že je pri drugih vratih prišel v Trst avstrijski kapitan Nikolaj Ravbar. Tržačani so hitro menjali barvo in po vseh ulicah je odmevalo »viva Austria«. Čudno je poslušal Cappello, ki je komaj nekaj mesecev prej pisal dožu »questo popolo mostra di amarmi«. Spomini iz starega Trsta (Nadaljevanje iz prejšnje številke) Spočetka še ni bilo tako zares. Benečani so križarili pred luko, Tržačani so se pa gnetli po obzidju in jih zmerjali. Zafrkavati so znali že takrat, in še kako! Vpili so nanje: »Bastardi, bastardi! Vaše hčere so nasi nono-ti polovili in jih čez eno noč nazaj pognali. Vi ste naši bastardi!« Zdaj so se pa vsule bombe in granate na obzidje. Z ladje je rjovel bojni krik »Marco — sacco« (Marko —-požig in rop). Naslednji dan je začelo grmeti tudi z Montuzze dol na mesto. Ponoči se je namreč prikradel ubežnik Daniele Rossi v beneški tabor in povedal, kje so najšibkejse točke obzidja. Na Montuzzi so postavili nove baterije in Rossi je vodil ogenj. Vedno huje je bilo. Šestega maja so Benečani trobili v naskok. Meščani so že bili siti hoja. Ko so Benečani s svojimi »Marco — sacco« zasadili zastavo na obzidje pri pristanu, so tudi preplašeni meščani vrgli cesarskega orla v morje. Mestni rektor pa je s cesarsko zastavo pometal prah na velikem trgu. Hotel se je prikupiti zmagovalcem. Cesarski najemniki so se spustili v beg. Meščani so se pa pogodili za 15.000 cekinov, da se podvržejo Marku. A »sacco«, t. j. ropanje po mestu, kot je bila navada zmagovalnih soldatesk, je to pot izostalo. Tako je Trst v samih štirih dneh padel. Benetke so zvonile v zahvalo za ta čudež, beneška stranka v Trstu si je mencala roke od veselja. A kaj kmalu so dobili mrzel poliv. BRATOVA ŠIBA V Benetkah so se posvetovali, kaj naj bo s Trstom. Precej jih je bilo, ki so predlagali, naj se Trst kratkomalo poruši in požge. Za sedaj do tega še ni prišlo. Pač pa palica, kot je zapisal kronist Irenej od Sv. Križa. Zaupljivo, pravi, je mesto odprlo vrata beneškim bratom, a novi oblastnik je začel čistiti. Odlične meščane kot Francola, kanonika Montecchia, Burlo Ghiozzo, Barbo in druge so zaprli. Tistim, ki so zbežali v avstrijske dežele, so zaprli žene in celo otroke in jih konfinirali na otok Cres. Da so bratstvo še bolj občutili, je ukazal proveditor Cappello, da mora vsak dan po sedemdeset meščanov kopati jarke. In tu ni bilo razlike ali si gospod ali delavec. Ce se je kdo le za las pregrešil, jezapadel hudim kaznim. Neki gostilničar je nekaj pogodrnjal. Da biyni- Haaidhhu dolina - lir no'Miti ‘Jloroniju Spomini starega Trsta (Nadaljevanje s 5. strani) Vsi so enaki Pa tudi novi avstrijski ravbar je mislil, da je »padreterno« v mestu. Ze itak je prejšnja vojna povzročila povsod veliko lakoto, kol že veste. V to bedo je pa še novi gospodar udaril. Lepega dne je namreč nasilno odpeljal v grad neko plemiško dekle in jo obdržal čez noč. Vsi mestni patriciji so se čutili osramočene in so poslali odposlance k Ravbarju. Ta pa ukaže vseh pet vreči v ječo. Nič niso pomagale prošnje, da bi odlične meščane izpustil. Tržačani so upali, da so se stari gospodarji kaj spremenili, ker so videli, da jih Benetke lahko brcnejo iz Trsta. Pa ne ; vsi oblastniki in četrtniki tega sveta so bili in bodo vedno enaki! Ko ni bilo iz grada ne dekleta ne odposlancev, se začno zbirati ljudje pod zidovjem. Zdaj se prikaže na stolpu trobentač in naznani v gospodarjevem imenu, da bo vse ujetnike razsekal na kose, če napadejo meščani grad. Res so se razšli, a so se maščevali možu dolgo potem, ko je bilo že vse pozabljeno. Cesarski kapitan se je sprehajal sam v mraku pod gradom; tedaj se zbere preprosto ljudstvo, obkoli moža in tako krepko opljuva cesarskega predstavnika, da je komaj ušel. Zgodovina ne pove, ali jc tudi on pisal na Dunaj, da ga ljudstvo ljubi, kot si je domišljal Cappello. Enih in drugih je bil Trst sit. Vendar so se oboji spet spopadli za tržaško ozemlje. Mrzla vojna Nekaj podobnega je bilo okoli Trsta v letih od 1510 do 1521, ko sta sc cesar in dož | '‘Gospa Bouvot«, je rekel Jurij župniki’ »je izvršila svojo dolžnost, kakor jo je ona pojmovala, vendar ni bila dovolj previdna.« Prihodnje jutro sta pridrvela v vas dva tovorna avtomobila, natrpana z gestapovci. V 15 minutah so z gnali skupaj 16 moških in žensk in med njimi je bil Jurij. Začetkoma je bil Jurij prepričan, da je nekdo moral govoriti. Mogoče je pa Gestapo vrgla le mrežo in on je bil med nesrečnimi ribicami, ki so se ujele. Eno stvar — je dejal samemu sebi — si je treba zapomniti : Dokler si Peter Touchette, si varen. Če pa popustiš ter samo za trenutek pokažeš, da si Jurij Du Pr e, si zgubljen. Sodil je, da bi mogel izdržati do kraja, ne da bi se dal premagati od bolečine. V devetmesečni šoli se je prepričal, da človek lahko vse prenese. »Vi bi se lahko navadili tudi na to, da vas obesijo,« mu je zatrjeval učitelj, vako bi mogli dovolj dolgo viseti.« Ria tliislapn Tovorni avtomobili so se ustavili pred glavnim poveljstvom Gestapa, nameščenim v veliki zgradbi, nekdanji živinozdravniški bolnici. Zadaj je bilo visoko obzidano dvorišče, kjer so gestapovci navadno streljali obsojence. Šestnajsterico moških in žensko so strpali v pritlične prostore, nekdanje hleve za bolne pobotala v Wormsu na Nemškem. Avstrija je prav tista leta imela hude boje na turški meji in se ni mogla brigati za Trst. Benetke pa niso mogle pozabiti umika. Zato so kar naprej podpihovale svoja istrska mesta, naj napadajo tržaške vasi in delajo škodo. Posebno Milje, ki so imele piko na Trst zaradi žaveljskih solin, so stalno napadale okolico. Poglavitno nalogo so pri tem imeli »guastatori«, ki so ponoči rezali oljke, trte, sadno drevje in požigali hiše. Seveda so to delali od obeh strani, tako da je bilo od Stivana do Pirana vse pokončano. Ubogo ljudstvo! To je ljudem po teh krajih ostalo tako v spominu, da še danes štejejo za največjega zločinca in barabo tistega, ki iz sovraštva poreže nasade. Najprej je prijadral zgodaj 1. 1510 pred Trst Jernej Contarmi s tremi galejami. Ker ni mogel vzeti mesta, je spustil svoje kavri-zane (tako so imenovali prebivalce Kopra) in Miljčane nad trte in oljke. Za Contarini-jem je prijadral generalni kapitan Trevisan kar s petnajstimi galejami, pod pretvezo, da morajo Benetke braniti svoje istrske podložnike pred tržaškim nasiljem. Zagrozil je mestu, da ga zravna z zemljo, če se mu ne preda. Z obzidja mu pa kažejo fige. Razjarjeni Trevisan zbere tri tisoč mož in dosti ladij in oblega Trst. Seveda so zopet plačale trte, oljke in soline. Beneški Žolnirji so čez dan ropali, zvečer so pa šli spat v Koper in Milje. Pri enem takih napadov so Benečani iz Št. Vida (S. Vito) odgnali vsa dekleta v suž-nost. Gez nekaj tednov so jih pognali nazaj, toda kakšne i Zasedli so tudi Moliovl Jane, Socerb, Drago. konje. Vsak hlev je bil razdeljen v 4 metre dolge in 3 metre široke in zaprte predele, ki šo sedaj služili kot celice. Jurij je lahko ležal samo, če je skrčil noge k prsim. Tako je ždel približno po' ure, ko je zrak postajal neznosno vroč. Gestapo je pričela »mehčati« aretirance: v podzemlju je stala ogromna peč s cevmi, ki so bile napeljane v hleve. Prav kmalu je od Jurija tekel znoj v potokih. Po dveh urah so gestapovci nenadoma znižali temperaturo za 70 stopinj. Ti silni prehodi od neznosne vročine do velikega .nraza so trajali štiri dni. Dvakrat dnevno so Juriju dajali kruli in vodo in nič drugega. Vedel je, da postaja čedalje šibkejši, toda njegove duševne zmožnosti so ostale nedotaknjene. Od časa do časa je slišal, kako vodijo ljudi iz celice in kmalu zatem so kriki bolečine prihajali do hlevov. Četrti dan so se odprla vrata njegovega predela in straža ga je peljala po stopnicah v sobo za zasliševanje. V njej je bila pisalna miza z dvema stolicama in na mizi pritrjen mizarski primež. Zasliševanje je vodil gestapovski major, ki sta mu stala ob strani podčastnik in korporal. S studom je zrl major na umazanega, smehljajočega se Jurija, iz čigar ust so se cedile sline. »To je Peter Touchette, pomočnik v garaži,« je pojasnil podčastnik. »Mož je bebec.« Šilo za ognilo Vsega tega je bilo tudi Tržačanom malo preveč in so sklenili nekaj povrniti. Opremili so dve lahki ladji brigantini in prišli do Chiozze, koder so plenili in kradli. To se je večkrat ponavljalo. Zato so Benečani poslali v miljsko luko posebno ladjo, ki naj bi prestregla povratek tržaškemu brodovju. Toda lahke brigantine so zasledovalcem vedno ušle. Zato so se maščevali nad kmeti okoli; Žavelj in Doline in jim kradli, požigali in jih pobijali. Tudi Tržačani so sklenili posvetiti beneškim roparjem. Pod Skednjem nasproti Miljam so skrili topove in ljudi, bolj na odprto pa je veslalo nekaj ladij. Ko jih beneška prežalka ugleda, krene brž za njimi; té so delajo, kot da beže na vso moč in izvabijo sovražnika proti bregu. Tu se pa vsujejo na beneško fusto (posebna, nizka vojna ladja) krogle, da se je komaj rešila v Milje. To sramoto so hoteli Benečani oprati. Prav tisto leto, ko je bil hud potres, t. j. 1511, so poslali admirala Moscatellija, da mora tisti dve tržaški brigantini v luki zažgati. Vsi Istrani da mu morajo pod smrtno kaznijo pomagati. Res je 26. marca zvečer po tistem potresu vdrl z dvajsetimi ladjami v pristan, pretrgal zapiralno verigo in izkrcal 200 mož. V velikem hrupu se je zbudilo nekaj ribičev, ki so dremali pred frančiškanskim samostanom izven obzidja. Ti so od samega strahu tudi zagnali strašen hrušč. Benečani so menili, da so mestne čete naredile številen izpad in so se začele pred nekaj ribiči umikati. V spopadu je bilo več ranjenih, med temi precej hudo Moscatelli sam, ki se je z razsekanim obrazom povrnil domov. (Nadaljevanje v prihodnji številki) »Ali ste v bližini vasi kdaj videli angleške letalce ?« je začel major. Jurij je skomignil z rameni, hlinil veliko začudenje in odkimal z glavo. Tedaj se je dvignila desnica gestapovskega podčastnika. Udarec je treščil na hrbet Jurijevega nosa. Začutil je omamno bolečino in slišal, kako je zaškrtal zmečkani hrustanec. Zamajal se je in začel stokati in cviliti, kakor bi bil storil Peter Touchette. »Povej nam resnico, prašeč ! « ga je nahrulil podčastnik. »Jaz ne vem nič!« je momljal Jurij. »Kdo vodi odpor v vasi Tor igni? Kdo meče v zrak mostove? Kdo skriva in rešuje angleške letalce?« Vprašanja so sledila naglo drugo za drugim. Momljajoči Jurijevi odgovori, da on ne ve nič, so spravili gestapovce ob potrpljenje. »Ali smem z vašim dovoljenjem nekaj vprašati jetnika ?« je zaprosil podčastnik. Kazalen v vijaka Ko mu je major prikimal, je postavil Jurija tik ob mizo in vtaknil kazalec njegove desne roke v mizarski primež. »Povej, kdo vodi odpor v vaši vasi!« je zalajal. Zopet je Jurij odkimal z glavo. Tu je podčastnik z vso močjo brcnil Jurija v noge in ga spodnesel. Njegovo telo; se je zavalilo na tla, kazalec je pa obtičal v primežu in se zlomil kakor žveplenka. Jurija je prešinila tako ostra bolečina, kakor da bi mu kdo porinil žarečo iglo v možgane. IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA DAMIR FF,IGEL — petinsedemdesetletnih Na dan, ko pišemo te skromne vrstice v čast zaslužnemu in kulturnemu možu, se je rodil 18. julija 1879 v Idriji za Milčinskim največji slovenski humoristični pisatelj Damir Feigel. Preteklo nedeljo je torej Feigel praznoval 75-letnico svojega rojstva. Med goriškimi Slovenci je Feigel ena izmed najbolj znanih osebnosti, saj se je nahajal več desetletij v prvih vrstah borcev za pravice in enakopravnost svojega naroda v Avstriji in Italiji. Doraščal je v naj lepši dobi slovenskega narodnega življenja, ki je v par desetletjih na kulturnem, gospodarskem in političnem polju nadoknadila to, česar ni mogel slovenski narod zaradi nezdravih političnih razmer v Avstriji prej dovršiti, čudovita je bila ob koncu preteklega in v začetku dvajsetega stoletja narodna rast zlasti goriških Slovencev in njihovega središča Gorice, ki se je borila nekako za kulturno vodstvo z Ljubljano. L. 1900 je Feigel dovršil klasično gimnazijo v Gorici, nakar se je vpisal na dunajsko pravno fakulteto. Zaradi preslabih gmotnih razmer ni mogel dovršiti dunajske univerze, marveč se je pred dokončanimi nauki posvetil zgolj javnemu delu, zlasti pisateljevanju in sourejevanju raznih listov in knjig pri različnih založbah. Bil pa je tudi več let po prvi svetovni vojni tajnik županske zveze, v kateri so bili tedaj Združeni župani vseh Slovencev in Hrvatov, ki so prišli pod Italijo. Feigel je v javnem delu moral mnogo bridkega prestati. Takoj po prihodu Italije v naše kraje leta 1918 je bil interniran v krminskih barakah, in leta 1941 zopet v goriških zaporih. Kot urednik raznih listov je bil večkrat zapleten v pravde, a njegovega človeškega in pisateljskega humorja prav nič ni moglo zlomiti, niti uši niti stenice. In to je njegova odlika, da je trosil v svojem življenju, kamor 'je prišel, dobro voljo, zdrav humor in družabno veselje. Polna humorja so tudi njegova knjižna dela; bil je zelo plodovit pisatelj, saj je napisal nad 17 knjig in morda hrani v svoji malhi še marsikaj, s čimer nas misli pozabavati ob priliki, ki se bo njemu zdela najbolj primerna. Na tem mestu pa mu vračamo njegovega »otroka«, na katerega je gotovo pozabil, saj ga ni zapisal on, pač pa mož, ki ima smisel za zgodovino in nam ga je dal na razpolago. Ker je iz tužne krminske dobe od dne 7. 12. 1918. ko je bodril svoje prijatelje v konfinaciji, izpolnjujemo željo njegovega prijatelja in priobčujemo Fei-gelovo humoristično pesmico -Peti letnik Literarnih vaj. Literarne vaje, glasilo dijakov slovenskih srednjih in strokovnih šol v Trstu, praznujejo letos petletnico svojega obstoja. Ob zaključku šolskega leta je izšla sedma in zadnja številka tega zanimivega mesečnika in je zaključila peti letnik. Med počitnicami namreč ta list ne izhaja. Vzemimo v roke vseh sedem zvezkov letošnjega letnika. To je 224 strani tiskanega besedila, torej obseg knjige. Res je vredno te zvezke dati v vezavo-, da dobimo knjigo in jo denemo v domačo knjižnico. Zunanja oblika teh zvezkov je prav lepa. Platnice iz poltrdega papirja v plahi zeleni barvi te takoj spomnijo na barvo pomladanskih trav, na pomlad in mladost. Pomlad in mladost pa je ravno last dijakov, ki so te zvezke napisali. Na naslovni strani platnic imamo povsod razen naslova, kraja in časa izdan j a ter označbe letnika in številke vedno še sliko-linorez, ki lepo izpopolnjuje prazni prostor in povečuje privlačnost. Na notranji strani platnic je vselej kazalo na zadnjih dveh straneh platnic pa se stiskajo uganke, rebusi, križanke in podobno. Nič praznega, vsak prostor je izpolnjen. Notranje pa je list takole urejen. Prvi in glavni je literarni del. Temu je odmerjenih največ strani. Ta del je izključno dijaški. Nato slede poročila iz kulturnega sveta, potem športne novosti in zanimivosti, nato članki znanstvene in poljudno znanstvene vsebine, vsako številko pa zaključijo sporočila uredništva mladim sodelavcem. Med leposlovjem je mnogo slik-linorezov, a med ostalo vsebino mnogo fotografij. Vse to povečuje pestrost in živahnost. Mladi pesniki in pisatelji Literarni del nam nudi 14 pesmic in 90 sestavkov v nevezani besedi. Med pesniki in pesmicami Literarnih vaj se je v tem letniku največkrat oglasila Pertot Bruna iz klasične gimnazije. Objavljenih ima kar 6 pesmi : Dan umira, Dežuje, Gorska sleč, Jesen v Primorju, V gozdu, V megli. Iz naslovov je že razvidno, kaj si izbira za predmet svojega pesniškega oblikovanja: naravo in njene spremembe ter svoje vtise in razpoloženje ob tem. Cisto neosebno, realistično, pa podaja v pesmi v megli sliko Trsta v sivem, meglenem večeru, da kar vidimo prazne in puste ulice, tam nekje slabotno, luč in pod njo kostanjarja, ki bogvekomu psče ko- ! stanj. Kratko, jedrnato, vsaka beseda ti mnogo pove. Pertot Bruna ima, če sodim po teh pesmih,1 zlasti po tej zadnji, mnogo pesniškega daru. Med ( tistimi, ki so se pa letos poskušali v leposlovni pro- zi (naštel sem 58 različnih-imen), se je največkrat postavila Fonda Vijolica iz klasične gimnazije. Objavljenih ima kar sedem prispevkov. Vidi se ji, da ima veliko povedati. Zna opazovati okolico, poslušati razgovore ljudi, prisluhne njihovi problematiki itd. Zato so njeni prispevki živahno pisani, dialog teče, kot bi ga človek sam poslušal, ponekod je celo preveč pristen, tako da je tu pa tam kaj nepotrebnega v njem. Tudi logična zveza med enim in drugim stavkom ni vedno dobro izpeljana, ker dela miselne skoke. Brez dvoma pa bo Fonda Vijolica znala take nedostatke odpraviti in še veliko prav dobrega napisati. Veliko obetata tudi Hmeljak Matjaž iz II. r. nižje gimnazije (5 objavljenih prispevkov) ter Pizziga Ana Marija z učiteljišča (4 objavljeni prispevki). Lepe črtice zna pisati, kot je pokazala, černjava Silvija z učiteljišča. Njena moč je zlasti v dvogovorih, ki so čudovito naravni in utemeljeni v značajih oseb, ki govorijo. Navadno oseb sploh ne opisuje, predstavljati si jih moraš po tem, kako in kaj govorijo. Se marsikatero ime je vredno, da bi se ustavili ob njem. Toda, veliko jih je in preveč bi se raztegnila naša razmišljanja. Kaj hoče list? Zanimajo nas Literarne vaje kot pojav. Kaj hočejo ! To je list, ki ga vsi priznajo in cenijo, je list vseh in nikogar. To-je list vseh slovenskih dijakov. In v tem je že veliko. Zato nima uvodnikov, saj mu jih ni potreba. Vsebina sama je zgovoren uvodnik. Ceniti, čuvati, gojiti slovensko besedo v mladih ljudeh, to je naloga tega lista. In to nalogo list prav dobro izpolnjuje. List ima na mlade ljudi velik vpliv. Priteguje jih k aktivnemu in pozitivnemu slovenskemu poslu. Pisati je naporno delo, a prav tega je treba. Napor človeka utrjuje ! List dalje slovenske dijake druži in jim utrjuje zavest skupnosti, skupnega dela, skupne usode, skupne borbe. Tudi to je pri Literarnih vajah vsega zanimanja vredno, da srečno družijo profesorje in dijake pri isti mizi. Ne bi nam bilo treba vedeti, kdo je izdajatelj, kdo odgovorni urednik, kdo piše kulturne, kdo znanstvene zanimivosti, ne bi nam bilo treba vedeti, kdo dejansko ureja in upravlja Literarne vaje, pa bi vendar s prepričanostjo lahko trdili, da tukaj morajo biti vzgojitelji zraven. In v tem j e treba ravno gledati enega naj lepših uspehov tega lista, da se dijak in vzgojitelj pri njem brez trenja drug drugega dopolnjujeta. Iz letošnjega Izvest j a srednjih šol izvemo, da je vse delo, ki ga kdo opravi za Literarne vaje, brezplačno ’ in častno. Samo tako moremo razumeti dejstvo, da se tako dober, lep in obširen list lahko vzdržuje sam, zgolj s skromno naročnino, brez vsakih podpor. Pa ne le to. Zmogel je še več: da je letos iz lastnih sredstev založil novo knjigo, izviren slovenski roman iz tukajšnjega življenja, Devinski sholar ! __tt_. z: