Jezik. 0 eni stvari govori sv. pismo prav veliko — o jeziku. Človeku bi se hotelo prvi hip to zdeti čudno. A sveto pismo samo nam navaja razlog za to, ko pravi: »Jezik je sicer majhen ud, a povzroči velike stvari. Glej — majhen ogenj, kako velik gozd zažge. Tudi jezik je ogenj, svet krivice.« Res, kolikokrat povzroči ogenj velike reči, kolikokrat je ogenj celi svet krivice. Veliko je na svetu slabcga, koliko toga povzroči jezik! Kar si ti svetu, kar si ti bližnjim, ki živijo s teboj, si jim ve.inoma po svojom jeziku. Kakega pomena zato, da tudi o tebi veljajo besede sv. evangelija: »In je prav govoril.« Ne govori prav, ki ima polžji jezik. Kakor polž vso pot, po kateri leze, oslini s svojo slino, tako so včasih Ijudje, ki vsakega drugega človeka, s katerim pridejo skupaj na svoji živ- ljenjskl poti, oslinijo « svojim jezikom. Naj so kjerkoli: pri delu, pri zabavl, pri pivski mizi, v železniš kem vozu, na potu v cerkev, naj govorijo s komur koli, nikdar pač ne mirujejo, da se ne bi dotaknili s svojim jezikom tega ali onega svojih bllžnjih. »Si že slišal, ali veš kaj je« je začetek, potem pa pridejo na vrsto vsi: dušni pastirji, občinski odbor, razna društva, sosedje do zadnje ženice v vasi. Dobrega seveda ne vidijo na celem svetu nič — popolni, brez vsake napake so samo oni — temveč le same napake, samo sodijo in obsojajo, pa seveda nič ne pomislijo, ali je tudi res, kar so slišali in sedaj pripovedujejo naprej, nič ne pomislijo, ali sami že tudi niso veliko pridjali. Nič ne pomislijo, kaj bližnjim s tem storijo, koliko jim vzamejo dobrega imena, koliko jim napravijo škode, koliko jim zagrenijo življenja. Oni hočejo imeti svojo zabavo, kaj, če pri tem krvavi bližnjemu srce. A kakor se skoro vsaka stvar navadno že tukaj maščuje, se tudi ta. Vsak količkaj resen in dostojen človek se izogiba in boji takega človeka s slinastim polžjim jezikom, kakor že pravi sv. pismo: »Blebetača se bojijo v njegovem mestu in kdor je nepremišljen v svojem govorjenju, ga sovražijo.« Hujši je še jastrebji jezik. Če se jastreb spusti med kokoši, ki hodijo lepo skupaj, se vse preplašene razkropijo na vse strani. Tako so tudi ljudje, ki povzročajo med bližnjimi, ki so živeli v lepi slogi, toliko razprtij, prepirov in sovraštva. Pade kje kaka nepremišljena beseda, pa gve tak jastrebji jezik in govori: »Ne veš, kaj je reke.l, to pa je grdo, jaz tega ne bi kar tako pustil«, pa se začne krhati staro prijateljstvo. Pride včasih med sosedi kako nesporazumljenje, pa so že zraven taki jastrebji jeeiki in hujskajo: »Ti imaš prav, nič ne nehaj« in zanetijo ogenj sovraštva, ki ne ugasne morebiti nikdar več, a oni se smejijo, ko vidijo, da so napravili razdor, da so zanetili ta žaloetni ogenj. Kolikokrat se spustijo ti jastrebji jeziki v družine in napravijo tam pravi pekel. Mlad mož in žena se razumeta, sta srečna. Pa začne tak jezik enkrat moža s tako posebnim glasom vpraševati o ženi, in drugokrat pripoveduje ženi s ponarejenim pomilovanjem razne stvari o možu in začne se nezaupanje, sliBijo se v prej tako srečni hiši prepiri, uničena je vsa družinska sreča, a tak jezik se raduje, Ceš, ni trajalo dolgo, se že prepirajo. Ravno tako tudi jezlki delajo razdor med otroci in star6i, ki so jim predali gospodarstvo. Staršem grozijo: »Kako slabo gospodarijo, kako slabo skrbijo za vas«, a otrokom govorijo: »Kako so starši sltni, saj vse preveliko zahtevajo« in ko se začne v taki hiši prepir, vsi sosedje govorijo okoli: »Tam se stari in mladi ne razumejo.« Sv. pismo pravi: »Če ni več lesa, ogenj ugasne, in če se odpravi podpihovanje, ne bode več prepirov.« Ali ni tako govorjenje prav peklensko delo? In če je Kristue rekel, da bodo ljudje dajali od- govor o vsaki nepotrebni besedi, kako bodo šele o takem govorjenju. Najhujši pa je kačji jezik. Kača s svojim pikom zastrupi in če ni hitvo pomoči, umori človeka. Tudi človek je s svojim jezikom velikokrat morilec, ne sicer inorilec telesa, temveč, kar je še hujše: morilec duše, morilec višjega, božjega življenja v človeški duši. Kakor je prvi zapeljivec s pomočjo kačjega jezika položil v dušo prvega človeka strup in smrt, tako še tudi sedaj to dela veliko ljudi. Godi se to s pohujševanjem. bodisi da človek svojega sočloveka nameno ma zapeljuje v greh, bodisi da govori vpričo njega tako, da z njegovimi besedami padata bližnjemu v dušo strup in smrt. Mislim, da mi o tej tako žalostni stvari in treba veliko besed. Najbolj je silno tcžko odgovornost takega ravnanja označil Kri stus z besedami: »Gorje svetu radi pohujšanja! Pohujšanje sicer mora priti, a gorje tistemu človeku, po katerem pride. Boljše bi mu bilo, da bi se mu navezal mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja.« Tako ostro je Kristus govoril še samo enkrat in sicer o apostolu Judu, ki ga je izdal. Je pa tudi neka sličnost med Judom in pohujševalcem. Juda je izdal Sina božjega njegovim sovražnikom in v smrt, pohuj ševalec pa tudi spravlja otroka božjega v temo, nesrečo, v dušno, toliko krat celo v večno smrt. Morebiti se nam zdi ostra ona Kristusova beseda, da bomo o vsaki nepotrebni besedi dajali odgovor. Če pomislimo na posledice, ki jih ima vsako nepravo govorjenje, nam tale beseda postane umljiva. Razumemo pa še tudi drugo besedo sv. pisma: »Ako kdo meni, da je pobožen, pa ne brzda svojega jezika, temveč zapeljuje svoje srce, tega pobožnost je prazna.« Papeževa beseda krščanskim ženam. Dne 15. julija t. 1. je sprejel papež udeleženke velikega ženskega zborovanja v Rimu, nad 10.000 po številu. Izrazil je svoje veliko veselje, da je toliko žen in mladenk, ki so trdno na strani Kristusovi in jih je posebno opominjal, da naj pomagajo ravno one v vsem življenju zdrževati krščansko dostojnost in resnost. Možje za versko življenje. Pred nedavnim je praznovala železničarska zveza na Francoskem svojo 301etnico. Pri tej priliki je bila v cerkvi Srca Jezusovega v Parizu slovesna služba božja, pri kateri je sprejelo sv. obhajilo nad 1000 mož. — V Italiji so skle nili možje, ki so včlanjeni v Udruženju katoliških mož, da bodo papeževo zlato mašo prihodnje leto proslavili tako, da vsak član pridobi v tem letu še enega novega uda in da bodo priredili veliko romanje v Rim, kjer se bodo poklonili sv. Očetu in mu izročili izdaten dar za podporo semenišč. Katoliška mladina. V Grenoblu na Frat-coskem Je bilo letošnje veliko zbororanj« franco»kih katol. mlad»niških zvez. Zborovanja se Je udeležilo okoli 2000 doposlancev iz Francoske. Sprejeli so resolucijo, v kateii se izraža želja, da se v mladeniških društvih še bolj goji nadnaravno življenje z resno molitvijo, večkratntin prejemom sv. zakramentov in duhov nimi vajami. Boj za otroka. Češkemu ministru prosvete so izročili pretekle dni zastopniki čeških, slovaških in nemških katoličanov spomenico, v kateri zahtevajo pravilno ureditev šolskega vprašanja. Slovaški odposlanci so izjavili, da ne morejo več dopustiti, da bi se v šoli tako teptale pravice staršev, kakor se to dogaja na Slovaškem, kjer hocejo nekateri učitelji popolnoma iztrgati vero iz src otrok.