Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 117 Bojan Godeša * Druga svetovna vojna - prelomnica v slovenski narodni IN DRŽAVOTVORNI EMANCIPACIJI Večkrat se je pokazalo, da so možnosti korenitejših sprememb meja in državnih okvirov iz­ vedljive le ob večjih mednarodnih prelomnicah, kot jo je predstavljala II. svetovna vojna. V obeh sovražnih taborih na Slovenskem sprejetje jugoslovanskega državnega okvira ni bilo povsem sa­ moumevno, vendar je spričo znanega medvojnega razpleta uresničitev nacionalnih ciljev pripadla OF. Na podlagi pravice do samoodločbe sprejeti avnojski odloki o federalni ureditvi jugoslovanske države, kjer so Slovenci pridobili nekatere pomembne atribute državnosti, so pomenili pomemben prelom s Karađorđevićevo predvojno Jugoslavijo. Ključne besede: Slovenija, Jugoslavija, nacionalno vprašanje, nacionalno-politični programi, druga svetovna vojna I. Po Eriču Hobsbawmu imenovano kratko dvajseto stoletje je bilo po političnih, ide­ oloških in geostrateških spremembah izjemno razgibano. Zaznamovale sta ga dve sve­ tovni vojni in pa konec hladne vojne, kije z padcem berlinskega zidu pripeljal do novih tektonskih sprememb v mednarodnih odnosih. Večkrat se je pokazalo, da so možnosti korenitejših sprememb meja in državnih okvirov izvedljive le ob večjih mednarodnih prelomnicah. V tem kontekstu so bili prebivalci Slovenije v prejšnjem stoletju postavljeni pred izbiro, kako se opredeliti kar trikrat, in sicer ob koncu prve svetovne vojne leta 1918, v času druge svetovne vojne med letoma 1941 in 1945 ter po padcu berlinskega zidu v letih 1989/1991. Ob mnogih skupnih značilnostih, pa je bil razvoj ob vsaki od naštetih prelomnic seveda specifičen. Druga svetovna vojna je bila totalna vojna, kije imela do­ tlej neslutene razsežnosti tako po geografski globalni razširjenosti kot tudi po uporabi najsodobnejših tehnoloških sredstev, pa tudi po nasilju in številu smrtnih žrtev, zlasti med civilnim prebivalstvom. Po kratki aprilski vojni, ko je bila Kraljevina Jugoslavija napadena s strani sil osi, je 17. aprila 1941 jugoslovanska kraljeva vojska podpisala kapitulacijo. Posledica aprilske katastrofe je bila zasedba in razkosanje njenega ozemlja. Večino ozemlja so si prilastile sosednje države napadalke (Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija), v osrednjem delu je nastala t. i. Neodvisna država Hrvatska (NDH), Srbija v mejah izpred 1912, povečana za Banat in Kosovsko Mitrovico, pa je bila pod neposredno nemško vojaško upravo ter je imela pod Milanom Ačimovičem in Milanom Nedičem omejeno avtonomijo. Z aprilsko vojno je posebno težak postal položaj slovenskega naroda, ki ni bil le oku­ piran, temveč tudi razkosan. Nemški okupatorje zasedel Štajersko in Gorenjsko, Italija­ ni so na ozemlju Dolenjske in Notranjske ustanovili Ljubljansko pokrajino, Prekmurje so zasedli Madžari, najmanjši del (pet vasi v okolici Bregane) pa je po razmejitvi med nacistično Nemčijo in Neodvisno državo Hrvaško pripadel slednji. Če upoštevamo že dr., znanstveni svetnik, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, 1000 Ljubljana, bojan.godesa@inz. si 118 Bojan Godeša : Druga svetovna vojna - prelomnica v slovenski narodni ... predvojni položaj Slovencev, ki so živeli v štirih državah (poleg matične Jugoslavije, še v Italiji, v Nemčiji (Avstriji) in na Madžarskem), je bilo po okupaciji slovensko narodno­ stno ozemlje razdeljeno na 11 upravnih enot, od katerih je imela le Ljubljanska pokrajina središče na ozemlju današnje Republike Slovenije. Kakšna prihodnost je bila namenjena slovenskemu narodu v načrtih osnih sil, je bilo razvidno ne le iz raznarodovalnih ukrepov okupatorjev, temveč tudi npr. iz pogodbe o nasledstvu, kjer Slovenija oziroma Slovenci za razliko od Hrvaške in Srbije sploh niso bili omenjeni, kar je še dodatno potrjevalo mnenje, da za Slovence kot etnično enoto ni prostora v »novem« evropskem redu. Kljub temu, da sta tuja zasedba in razkosanje postavila slovensko prebivalstvo pred verjetno najtežjo preizkušnjo, saj je bila njihova usoda v primeru zmage sil osi skrajno negotova, pa so jo po drugi strani mnogi dojeli tudi kot priložnost za uveljavitev nacio­ nalno emancipatoričnih teženj. V takem težavnemu položaju je okupacija predstavljala za Slovence povsem nov položaj, ki dolgoročno ni imel samo slabih posledic. Vsi so se namreč zavedali, daje s kraljevsko Jugoslavijo, ki seje zrušila, konec tudi predvojnega političnega in nasploh vrednostnega sistema, kar pa seveda še ni samodejno in pri vseh pomenilo tudi želje po spremembi predvojnega razmeija političnih moči. Z ustanovitvijo NDH so bili prekinjeni tudi fizični stiki z drugimi jugoslovanskimi narodi in Slovenci so ostali sami in prepuščeni samim sebi. Po drugi strani seje tako odpirala tudi možnost za nov razmislek o prihodnjem narodovem življenju in nenazadnje tudi o bodočem držav­ nem okviru. Nakazovala se je (vsaj teoretično) možnost, da iz vidika naših nacionalnih interesov odločamo o odnosu do bodočih morebitnih povezav. Hkrati pa so tedanje raz­ mere dovoljevale, da pridejo na dan tudi morebitni do tedaj iz različnih razlogov skriti in prikrivani načrti o bodoči usodi slovenskega naroda, ki bi odprli nove perspektive njegovemu nadaljnjemu razvoju. Jugoslovanska država dejansko (de facto) tako ni več obstajala, saj je bila za osne sile in za zagovornike »novega reda« le versajska tvorba, tako da so npr. ob razdeli­ tvi njenega državnega premoženja govorili le še o »bivšem jugoslovanskem prostoru«. Zanje je njen vojaški poraz hkrati pomenil tudi debelacijo Jugoslavije.1 Takega stanja (to je okupacije in razkosanja) pa niso sprejele zavezniške sile (sprva le zahodne, saj je Sovjetska zveza zaradi pakta z nacistično Nemčijo maja 1941 izgnala jugoslovanskega veleposlanika in šele septembra 1941 obnovila stike, takrat že z begunsko kraljevo vlado) in so podobno kot tudi druge vlade v begunstvu (npr. poljska, češkoslovaška itd.) tudi jugoslovansko kraljevo v Londonu še naprej priznavale kot legitimnega in legalnega ju­ goslovanskega zastopnika, tako da je v mednarodnem zavezniškem svetu formalno-prav- no (de iure) vseskozi obstajala kontinuiteta jugoslovanske države. Zato dejansko, kljub nekaterim drugačnim medvojnim razlagam, vprašanje jugoslovanskega državnega okvira z mednarodnopravnega vidika niti ni bilo vprašljivo, bolj je bilo odprta dilema, kdo lahko predstavlja, po vsem tem kar seje med vojno dogajalo na tleh Jugoslavije, tisto notranjo kohezivno silo, ki bi bila sploh sposobna obnoviti državo. Za zahodno razmišljanje, torej za pogled tistih, ki so ključno vplivali na razvoj dogodkov v Jugoslaviji o tej dilemi, je značilna razlaga Churchillovega sina Randolpha papežu Piju XII. poleti 1944, da »je Tito edino žarišče, ki bi lahko povezalo vse te nesložne elemente.«2 Medvojno dogajanje na Slovenskem lahko označimo kot prepletanje marsikdaj proti­ slovnih procesov, zajetih v pojmih okupacija, kolaboracija, osvobodilni boj, revolucija in državljanska vojna, ki sicer še danes nimajo enoznačne in dokončne ocene. V teh komple­ ksnih razmerah sta se izoblikovala dva, med seboj sovražna tabora, na eni strani osvobo­ dilno gibanje pod vodstvom slovenskih komunistov in na drugi strani protirevolucionarni 1 Čulinovič, Okupatorska podjela Jugoslavije, str. 73-90. 2 Pleterski, Narodi, Jugoslavija, revolucija, str. 338. Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 119 tabor. Kljub medsebojni sovražnosti seje v obeh taborih izoblikoval narodnopolitičen cilj, ki seje zavzemal za Zedinjeno Slovenijo v federativno oblikovani, obnovljeni in razširjeni jugoslovanski državi. Samoumevno je, da je tak program predvideval zmago protifaši­ stične koalicije. Kljub tej navidezni podobnosti pa so med njim obstajale tudi pomembne razlike. Tako se je osvobodilno gibanje zavzemalo za republikansko ureditev, medtem ko je protirevolucija zaradi legalističnega principa precej časa vztrajala na monarhistični ureditvi. Legalizem je protirevoluciji ustrezal pretežni del vojne, a so se mu v zaključnem obdobju zaradi sporazuma med voditeljem osvobodilnega gibanja Josipom Brozom Titom in predsednikom kraljeve begunske vlade Ivanom Šubašičem dejansko odrekli. Sicer pa osvobodilno gibanje vprašanja monarhije zaradi mednarodno političnih razlogov med voj­ no taktično ni posebej izpostavljalo. Osvobodilnemu gibanju je uspelo na specifičen način legitimirati svoj položaj pred zavezniki v protihitleijevski koaliciji. S stališča mednarodne zavezniške skupnosti prevzem oblasti zaradi sporazumov med Titom in Šubašičem ni bil izpeljan na revolucionaren način (na mesto predsednika začasne vlade je Tita marca 1945 imenovalo kraljevo namestništvo), to pa seveda ni pomenilo, da nova oblast na notranje­ političnem področju ni začela uvajati sprememb, ki so pretrgale kontinuiteto s predvojno družbeno ureditvijo. Po drugi strani tudi drži, da so bili dosledno privrženi monarhiji pred­ vsem slovenski liberalci, medtem ko bi se bili v katoliškem taboru v končni konsekvenci pripravljen prilagoditi tudi republikanski ureditvi. Poleg tega je Osvobodilna fronta bistve­ no bolj poudarjala pravico do samoodločbe in atribute državnosti, ki naj bi jih Slovenija pridobila kot federativna enota v novi jugoslovanski skupnosti, kot pa nasprotna stran, ki je na avtonomni položaj Slovenije gledala z izrazito pragmatičnega vidika, brez večjih ambicij na državnopravnem področju. Tu so bile vsebinske razlike največje. Hkrati velja omeniti, daje trialistična inačica notranje federativne državne ureditve monarhije (srbska dinastija Karadjordjevičev), ki jo je zagovarjala protirevolucionarna stran, že v izhodišču v veliko večji meri predstavljala nevarnost pred prevlado tudi v novi državi, kot pa je to ve­ ljalo za federalistični koncept (pet ali šest federalnih enot) osvobodilnega gibanja. Močno seje razlikoval tudi vpliv, ki so ga imeli Slovenci pri oblikovanju novih notranjih razmerij v Jugoslaviji. V osvobodilnem gibanju je Edvard Kardelj, kije imel zelo pomembno vlogo v KPJ, odločilno oblikoval nacionalno politiko na jugoslovanski ravni in je bil teoretič­ ni utemeljitelj avnojskih odlokov, medtem ko na protirevolucionarni strani po Koroščevi smrti med slovenskimi politiki ni bilo osebe, ki bi lahko krojila jugoslovansko politiko. Poleg javno deklariranega narodnopolitičnega programa, skupnega vsem ključnim političnim dejavnikom, se je med vojno pojavilo kar nekaj pomembnih in zanimivih iz­ jem pa tudi geneza nastanka programa in v nekaterih pogledih tudi njegovo razumevanje (zlasti glede stopnje federativnosti) je bilo pri obeh taborih nekoliko različno. Predvsem pa seje pojavljala cela vrsta dilem in vprašanj, povezanih z narodnopolitičnimi cilji skozi celotno dobo okupacije. II. Konec aprila 1941 ustanovljeno Osvobodilno fronto slovenskega naroda so sestavlja­ le temeljne skupine (KPS, katoliška skupina, slovensko usmerjen del Sokola in kulturni delavci) in plenumske skupine, ki jih je bilo okoli 10. V izvršnem odboru Osvobodil­ ne fronte so imeli zastopnike le predstavniki temeljnih skupin, kar kaže, da so te imele pomembnejšo vlogo kot plenumske skupine in so predstavljale jedro organizacije. Do dolomitske izjave je imela Osvobodilna fronta nekaj koalicijskih značilnosti, ni pa nikoli bila koalicija enakovrednih partnerjev. KPS je imela dejansko vodilno vlogo od samega začetka organiziranja odpora in si je zagotovila monopolni položaj v partizanski vojski, propagandi in vamostnoobveščevalni službi. Iz tega sledi, da je bilo tudi glede sloven- 120 Bojan Godeša : Druga svetovna vojna - prelomnica v slovenski narodni ... skega nacionalnega vprašanja v Osvobodilni fronti odločilno stališče KPS. Slovenski ko­ munisti so vseskozi vztrajali na načelni pravici do samoodločbe narodov in na programu Zedinjene Slovenije? To je bilo njihovo temeljno izhodišče. Najbolj natančno je zajeto stališče slovenskih komunistov do nacionalnega vprašanja v tem prvem obdobju okupacije v »Geslih našega osvobodilnega boja«, kjer je izposta­ vljena pravica do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve ter osvoboditev in zdru­ žitev razkosanega slovenskega naroda, vštevši koroške in primorske Slovence.3 4 5 6 7 8 V temeljnih točkah Osvobodilne fronte, ki veljajo za njen program, je odnos do ju­ goslovanske države nekoliko dvoumen. Ko so bile na četrtem zasedanju vrhovnega ple­ numa OF 1. novembra 1941 sprejete temeljne točke, ki veljajo za program Osvobodilne fronte, so na zahtevo Nagodetove skupine Stara pravda vključili tudi stališče, da Osvo­ bodilna fronta ne priznava razkosanja Jugoslavije. Toda taka definicija je bila v delnem nasprotju s točko, kije bila naknadno dodana 21. decembra 1941 inje izrecno poudarjala, da bo po narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Zedinjene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločil narod sam? Tako je ostajalo vprašanje državnega okvira v bistvu odprto. Slovenski komunisti so zagovarjali stališče, da mora slovenski narod na temelju pravice do samoodločbe najprej doseči suverenost, šele na teh osnovah pa bodo razpravljali o njegovih morebitnih povezavah. Za jugoslovanski državni okvir seje KPS dokončno odločila po bihaškem zasedanju Avnoja konec leta 1942. To spremembo je Kardelj v pismu J. B. Titu sredi decembra 1942 komentiral, »daje sedaj že očitno, da se lahko bomo mednarodno najlažje utrdili prav čez Jugoslavijo«, na kar je prvi opozoril že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja Janko Pleterski? To sicer ni pomenilo, da so komunisti jugoslovanski državni okvir dotlej vseskozi odklanjali, temveč le, da se glede tega vprašanja še niso dokončno izjasnili. Ple­ terski je v že omenjeni razpravi zapisal, da »je razmeije KPJ do Jugoslavije bilo razmerje revolucije do državnega okvira, ki daje najboljše možnosti«? Z dokončno odločitvijo komunistov za jugoslovanski državni okvirje bilo takoj jasno, da bo nova država zgrajena na drugačnih temeljih od predvojne kraljevine. Ostajalo pa je odprto vprašanje formalno-pravne rešitve jugoslovanskega nacionalnega vprašanja, s katero bi jasno podčrtali razliko od predvojne države. Na bihaškem zasedanju Avnoja, kjer ni bilo slovenskih in makedonskih predstavnikov, tem vprašanjem niso posvetili ve­ čje pozornosti. Nasprotno pa se je Kardelj, ki je bil v času bihaškega zasedanja Avnoja v Sloveniji, zavedal izjemnega pomena teh vprašanj ter je posebej poudarjal, daje potrebno vstop jugoslovanskih narodov v novo državno skupnost izpeljati po načelu samoodločbe narodov. Na drugem zasedanju Avnoja v Jajcu je bil na podlagi pravice do samoodločbe narodov sprejet odlok o federativni ureditvi nove države, kar je pomenilo uveljavitev Kardeljevega koncepta. Tako lahko štejemo Kardelja za idejno-teoretičnega utemeljitelja druge Jugoslavije. V tem kontekstu je imel tudi kočevski zbor odposlancev slovenskega naroda na začetku oktobra 1943 predvsem manifestativno vlogo, potrdil je slovensko odločitev za življenje v skupni jugoslovanski državi. Ni pa bilo na kočevskem zboru Slovencem danih nobenih vnaprejšnjih zagotovil o njihovem položaju v novi državni skupnosti, tudi to je bilo prepuščeno bodočemu razvoju dogodkov? 3 Slovenska novejša zgodovina, str. 610. 4 DLRS,V\0. 5 DLRS, 1/112. 6 Pleterski, Temelji jugoslovanske federacije, str. 44. 7 Prav tam. 8 Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje, str. 132. Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 121 III. Slovenska protirevolucijaje skupna oznaka za vse tiste politične skupine, ki jih je dru­ žilo odklonilno stališče do Osvobodilne fronte in partizanstva. Sicer pa je kazala pisano podobo tako po raznolikosti skupin kot tudi po mnogoplastni dejavnosti. Najpomemb­ nejše so bile predvojne tradicionalne stranke, zlasti katoliška Slovenska ljudska stranka (SLS) in pa skupine, ki so tvorile liberalni blok. Za nasprotnike partizanstva je bila zna­ čilna organizacijska kot tudi geografska neenotnost, saj je enega od dejavnikov pred­ stavljala tudi politična emigracija v Veliki Britaniji in Ameriki, ki je odšla iz domovine ob okupaciji. Pomemben dodatni vidik neenotnosti in razpršenosti protirevolucionarnega tabora je bil ta, daje del zaradi nasprotovanja komunistični revoluciji javno kolaboriral z okupatorji, kar je seveda pogojevalo razlike v javnem opredeljevanju do narodnopolitič­ nih ciljev. V drugačnem položaju je bil ilegalni del protirevolucije in tisti v tujini, ki pri oblikovanju narodnopolitičnih ciljev nista imela tovrstnih težav razen seveda, da jih je moral prvi objavljati tajno. V SLS so 30. marca 1941 sicer med drugim sklenili, da njeno vodstvo in njeni organi ne bodo sodelovali z oblastmi sovražnih držav,9 vendar sta v nasprotju s to odločitvijo vo­ ditelja SLS Fran Kulovec in Miha Krek skušala 5. aprila 1941, torej dan pred napadom na Jugoslavijo, preko slovaškega posredništva v Beogradu pri nemških oblasteh v Berlinu do­ seči, da bi bila ustanovljena skupna slovensko-hrvaška država ali pa samostojna slovenska država pod nemško zaščito.10 Razlog za tako korenito spremembo stališča je bilo razkritje nemških načrtov v zvezi z Jugoslavijo, ki so predvidevali ustanovitev hrvaške države. Pri Kulovcu pa je bil prisoten tudi močan dvom, da bo Jugoslavijo še kdaj mogoče obnoviti. V novih razmerah seje najboljši položaj obetal Hrvatom (predvidena ustanovitev samostojne države), zato seje celotno pobuda usmerila k podobni rešitvi tudi za Slovence, tako daje za tedanji vrh katoliške politike hrvaški primer predstavljal vzor. V skladu s to usmeritvijo je skušal v Ljubljani ban Dravske banovine Marko Natlačen prodreti z idejo samostojne slovenske države pod nemško zaščito, a je bil v svojih poskusih neuspešen, ker na nemški strani ni bilo nikakršnega posluha za to pobudo. Kasnejše Natlačnovo delovanje (nasloni­ tev na Italijane in poskus združitve slovenskega ozemlja pod Italijo, ustanovitev konzultě in njen obisk v Rimu pri papežu in Mussoliniju, ponoven poskus navezave stikov s Hitler­ jem) je pomenilo nadaljevanje s strani Kulovca in Kreka začete pobude, ki je izvirala iz prepričanja o dolgotrajnosti prevlade sil osi ter prepričanja, da v takih razmerah obnovitev Jugoslavije ni verjetna. S poskusi pridobiti si podporo na osni strani je Natlačen prenehal šele po obisku v Rimu junija 1941 in še to ne zato, ker bi menil, daje ta politika zgrešena, temveč, ker na drugi strani ni bilo nobenega pozitivnega odgovora. Usoda Slovenije je bila zapečatena že pred napadom na Jugoslavijo, ko je Hitler v pripravah na njeno okupacijo posebej poudaril, da Slovenci (in Srbi) nikoli niso bili nemški prijatelji, tako da je bilo Kulovčevo in Natlačenovo delovanje že vnaprej obsojeno na neuspeh. Problematično de­ lovanje SLS, kije bilo tudi v nasprotju s tedanjo usmeritvijo jugoslovanske vlade in njene pokroviteljice Velike Britanije zato odpira celo vrsto (moralno-etičnih, formalno-pravnih, političnih itd.) vprašanj, kijih lahko strnemo v ugotovitev, daje šlo za politično usmeritev, ki je bila v nasprotju z dolgoročnimi slovenskimi interesi in jo je kot tako ocenila veči­ na političnih dejavnikov. Glavno breme zgrešene politične usmeritve Slovenske ljudske stranke v kritičnih aprilskih dneh, katere pobudnik je bil Kulovec, je tako po spletu oko­ liščin padlo na Natlačena, kateremu je sicer uspelo v domačih razmerah zadržati vodilni položaj v stranki, a je bil v očeh Britancev moralno-politično diskreditiran. 9 Vodopivec, Slovenska zgodovina, str. 237. 10 ADAP, str. 383 in Slovenski zbornik 2007, str. 348—349. 122 Bojan Godeša : Druga svetovna vojna - prelomnica v slovenski narodni ... Po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo je postalo prepričanje v zmago zavezniških sil vsesplošno. Kljub temu zaupanje v obnovo Jugoslavije v katoliškem taboru tudi zaradi obstoja NDH in obračunavanja ustaškega režima s Srbi še vedno ni prevladalo. Tedanja vodilna osebnost katoliškega tabora v domovini Natlačen se je tako sprva celo bolj nagibal k samostojni slovenski državi, a se ni povsem jasno opredelil do septembra 1941, ko se je odločil za Jugoslavijo, katere federalni del naj bo Zedinjena Slovenija. Takrat je prišlo do pogovorov in do oblikovanja narodnopolitičnega progra­ ma v dogovoru med Natlačenom, vodjem SLS v domovini, in Kramarjem, voditeljem slovenskih liberalcev, kije predvideval: »1) Obnovljeno in razširjeno Kraljevino Jugo­ slavijo 2) Samostojen in ravnopraven sestavni del Jugoslavije bodi svobodna Slovenija z vsem njej na podlagi narodnostnega načela pripadajočim gospodarskim in prometno zaokroženim ozemljem 3) Notranja ureditev obnovljene Jugoslavije se mora izvršiti v soglasju vseh njenih sestavnih delov na podlagi enakosti pravic in dolžnosti na federativ­ ni podlagi.«11 Pri Natlačenu je šlo glede poudarjanja federativnega načela bolj ali manj za nadaljevanje predvojne usmeritve, čeprav je Kramerju popustil v toliko, daje bila na prvem mestu omenjena Jugoslavija, medtem koje sprejetje federativnega načela za libe­ ralce predstavljalo veliko prelomnico, posebej če se ozremo na njihova predvojna stališča glede nacionalnega vprašanja in notranje državne ureditve (unitarizem in centralizem). Sicer pa je postal narodnopolitični program slovenske protirevolucije odslej stalnica in ga zasledimo v vseh nadaljnjih političnih izjavah. Tako je ta program 23. novembra 1941 na londonskem radiu (od tu poimenovanje »londonske točke«) predstavil Alojzij Kuhar. Enako stališče je razvidno spomladi 1942 v programu Slovenske zaveze in nato v narodni izjavi iz jeseni 1944, ki jo je izdal Narodni odbor za Slovenijo. Končno pa se pojavlja še v zadnjem domačem ilegalnem dejanju slovenske protirevolucije, to je na »zgodovinski seji prvega slovenskega parlamenta« na Taboru 3. maja 1945.12 IV. Uresničitev nacionalnih ciljev je spričo na znani medvojni razplet pripadla slovenske­ mu osvobodilnemu gibanju. Tako so na podlagi pravice narodov do samoodločbe sprejeti avnojski odloki o federalni ureditvi nove jugoslovanske države pomenili pomemben od­ mik od Karadjordjevičeve predvojne Jugoslavije in korak k formalno pravni vzpostavitvi slovenske državnosti. V državnopravnem pogledu so Slovenci v novi jugoslovanski sku­ pnosti pridobili nekatere pomembne atribute državnosti, pa tudi pomen in vpliv Slovenije in Slovencev je bil novi državi večji kot pa v predvojni monarhiji. Kljub temu, da novejše raziskave izpod peresa Jurija Perovška, Ervina Dolenca, Jureta Gašpariča, Žarka Lazare­ viča, Mirka Stiplovška, Andreja Rahtena in ostalih prepričljivo kažejo, da položaj sloven­ skega prebivalstva v Jugoslaviji med obema vojnama niti ni bilo tako slab oz. celo daje le-to doživelo znaten razvoj v vseh pogledih, pa ostaja dejstvo, da si po aprilski katastrofi leta 1941 prav nihče s strani slovenskih političnih subjektov ni želel preproste obnovitve predvojnih razmer. Pred vojno je sicer uspelo SLS pod Koroščevim vodstvom z njegovo oportunistično politiko, kot seje načelnik katoliške stranke sam izrazil, v drugi polovici tridesetih let izposlovati določene ugodnosti. Te so izvirale iz specifičnih razmerij v jugo­ slovanski državi, kjer je imela SLS položaj jezička na tehtnici, toda po sporazumu med Cvetkovičem in Mačkom je ta vloga ugasnila in v Sloveniji naj bi se po besedah Natlačna počutili kot peto kolo. Tudi prizadevanja za ustanovitev banovine Slovenije so bila, kljub javnem zavzemanju zanjo, v tedanjih okoliščinah skrajno vprašljiva, česar se je bolj ali 11 Vodušek-Starič, Dosje »Mačkovšek«, str. 140. 12 Godeša, Slovenci in jugoslovanska skupnost, str. 71-83. Osamosvojitev 1991: država in demokracija na Slovenskem ... 123 manj zavedalo tudi vodstvo SLS, tako je ostal pred vojno temeljni cilj o formalno-pravni avtonomiji neuresničen. Lahko rečemo, da so z drugo svetovno vojno Slovenci postali v nacionalnem pogledu bolj zreli in to obdobje predstavlja pomembno prelomnico v nacionalnem pogledu pred­ vsem z vzpostavitvijo lastne državnosti, sicer v okviru federativno urejene jugoslovanske države. Z opredelitvijo slovenskih liberalcev (in tudi socialistov) za federativno ureditev jeseni 1941 na slovenskem političnem prizorišču pa tudi ni bilo več politične skupine, ki bi zagovarjala unitarizem in centralizem. Razčlemba v naslovu zastavljene tematike kaže, daje bilo med političnimi dejavniki sicer odprtih več različnih opcij glede rešitve slovenskega državnopravnega okvira, med katerimi ni bila izključena niti misel na slovensko državo. Pri tem je potrebno dodati, daje šlo le izjemoma za zamisli, ki so bile conditio sine qua non njihovega trenutnega političnega delovanja, prevladovalo je namreč razmišljanje o samostojni slovenski drža­ vi kot zasilni možnosti rešitve slovenskega vprašanja, če Jugoslavije ne bi bilo mogoče obnoviti. Poudariti je potrebno, da je ne le mednarodnopolitični okvir med in po drugi svetovni vojni, ki ni bil naklonjen pobudam kot je ustanovitev samostojne slovenske dr­ žave, temveč tudi zelo skromno zaupanje v zmožnost obstoja in preživetja samostojne slovenske države pri večini odločujočih slovenskih političnih dejavnikov vplivala na to, da samostojna slovenska država po drugi svetovni vojni ni mogla biti uresničena. Okupacija je v očeh mnogih Slovencev sicer odprla možnosti za nov razmislek, toda dejansko je bilo državni okvir kljub začasni okupaciji v očeh držav protihitlerjevske ko­ alicije dokaj trdno podan, zato pa seje odprlo možnosti uresničitve Zedinjene Slovenije, torej vprašanje meja. Pa tudi tu so bili mnogi preveč optimistični glede lahkote, s katero naj bi se to vprašanje rešilo, ker so premalo upoštevali širši mednarodni kontekst. De­ jansko gledano je bilo najbolj odprto zgolj vprašanje notranje ureditve jugoslovanske države, zato lahko rečemo, da je bilo sprejetje federativne ureditve z nekateri atributi državnosti v bistvu največ, kar seje dalo doseči na formalno-pravni ravni v danem okviru mednarodnih in domačih okoliščin. Povzetek Bojan Godeša Druga svetovna vojna - prelomnica v slovenski narodni IN DRŽAVOTVORNI EMANCIPACIJI Večkrat seje pokazalo, da so možnosti korenitejših sprememb meja in državnih okvi­ rov izvedljive le ob večjih mednarodnih prelomnicah. V tem kontekstu so bili prebivalci Slovenije v prejšnjem stoletju postavljeni pred izbiro, kako se opredeliti kar trikrat, in sicer ob koncu prve svetovne vojne leta 1918, v času druge svetovne vojne med letoma 1941 in 1945 ter po padcu berlinskega zidu v letih 1989/1991. Ob mnogih skupnih značil­ nostih pa je bil razvoj ob vsaki od naštetih prelomnic seveda specifičen. Druga svetovna vojna je bila totalna vojna, ki je imela dotlej neslutene razsežnosti tako po geografski globalni razširjenosti kot tudi po uporabi najsodobnejših tehnoloških sredstev, pa tudi po nasilju in številu smrtnih žrtev, zlasti med civilnim prebivalstvom. V obeh sovražnih taborih na Slovenskem so se pojavljale najrazličnejše dileme, po­ vezane z vprašanjem bodočega državnopravnega položaja Slovenije in sprejetje jugoslo­ vanskega državnega okvira zaradi različnih vzrokov ni bilo povsem samoumevno. Pot do odločitve za jugoslovanski državni okvirje bila v obeh taborih samosvoja. Spričo znane­ ga medvojnega razpleta je uresničitev nacionalnih ciljev pripadla slovenskemu osvobo­ 124 Bojan Godeša : Druga svetovna vojna - prelomnica v slovenski narodni ... dilnem gibanju pod vodstvom KPS. Tako so na podlagi pravice do samoodločbe sprejeti avnojski odloki o federalni ureditvi jugoslovanske države, kjer so Slovenci pridobili ne­ katere pomembne atribute državnosti, pomenili pomemben prelom s Karađorđevićevo predvojno Jugoslavijo. Ob priključitvi Primorske k matici seje tudi pomen in vloga Slo­ venije v novi državni skupnosti v primerjavi s položajem v predvojni monarhiji povečala, tako da so s spremembami med drugo svetovno vojno Slovenci postali v nacionalnem in državotvornem pogledu bolj emancipirani. Viri in literatura Objavljeni viri Akten zur deutschen auswärtigen politik 1918-1945. Die Kriegsjahre (ADAP), Tom (prvi poltom februar-april 1941). Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1969. Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji (DLRS), tn. 1—7. Ljubljana: Inštitut za zgodovi­ no delavskega gibanja, 1962—1989. Vodušek-Starič, Jera, »Dosje« Mačkovšek. Ljubljana: Arhivsko društvo Slovenije, 1994. Monografije Čulinović, Ferdo, Okupatorska podjela Jugoslavije. Beograd: Vojnoizdavački zavod, 1970. Godeša, Bojan, Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006. Pleterski, Janko, Narodi, Jugoslavija, revolucija. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1986. Slovenska novejša zgodovina. Od programa Zedinjene Slovenije do mednarodnega pri­ znanja republike Slovenije 1848-1992, (Prva knjiga). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino-Mladinska knjiga, 2005. Slovenski zbornik 2007. Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodovem spominu. Lju­ bljana: 2007. Vodopivec, Peter, Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2006. Razprave Godeša, Bojan, Slovenci injugoslovanska skupnost v letih 1941 do 1945. Slo venci in Ma­ kedonci v Jugoslaviji. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Skopje: Institut za nacionalna istorija, 1999. Pleterski, Janko, Temelji jugoslovanske federacije. Osvoboditev Slovenije 1945. Ljublja­ na: Založba Borec, 1977.