Tone Gaspari Zimska noč Izv. lesorez O. Gasparija. ; Devetnajstletnik sem se pripeljal v svojo prvo službo tja gor, kjer se zajeda babnopoljska skledasta dolina med snežniške in kočevske gozdove. t Prvo leto sem oblezel tisto okolico po dolgem in počez, pretaknil sem vsa \ pota in steze, kakor bi imel od kilometra. Dejal bi. da sem tako spoznal skoraj vsako ped tiste zemlje. Največkrat sem pri term naletel na oglarja : Zelnikarja, ki se ni mogel zadosti načuditi, kaj me nosi po gmajnah, ko bi ' vendar najlaže doma sedel v senci. Vselej sva jo potem mahnila kako uro skupaj, da mi je Zelnikar pripovedoval ter razkazoval. J »Volcje? Prav v vas jih še ni bilo!« mi je- na vprašanje pojasnjeval. »Na medveda sem že naletel v Skalovcu. Na volka ne bi rad!« Dejal sem mu, da tudi jaz zato poleti bolj pretikam okrog, ker bom pozimi doma ostajal in bral. »Pa ja!« se je razveselil moje odločitve. »V zapečku zima hitro mi- " neva; ne more do živega ne burja ne zver.« Potem je popravil: »Ko zameti skozi okno pogledajo, pa še v zapečku nisi varen.« Tako je bilo naslednjo zimo. Snega je natreslo čez kolena, nato je zrasla nekaj dni pred polno luno burja ter ga razmetala po zatišjih in zaklonih. Ceste je pabrisala, vzdignila z zateglim javkanjem oblake pršiča. 77 - in nato zadelala ovinke. Okrog šole je tako tulilo, kakor bi se zbrale na vogalib. lačne zveri. V soboto proti poldnevu se je burja malo unesla. To je bilo zadosti, da me ni obdržalo doma. Zamete pod Bukovioo sem sicer moral gaziti v celo, po zbrisih. pa sem korakal, kakor bi se izprehajal. Komaj streljaj je bilo do hrvaške meje in še dober kilometer, pa sem dosegel premrzel in utrujen sosedni Prezid. Pri prijatelju, ki me je bil povabil, sem najprej posrkal vroč čaj. Tako se je spet povrnila dobra volja, ki ,fe povzročila, da sera se ob smehu in pomenku zasedel do večera. Pri obiskih se ne moreš kar tako odlrgati, ako niinaš drugod nujnega posla! Bilo je že po deveti, ko seru se poslovil. Nisem slutil, kako mi bo v tisti noči prav prišla okretnost in prisebnost. Pozneje mi res nikoli ni bilo žal, ker sem se v inladih letih toliko potikal po lesnikah in divjih češnjah. Roke sem potlačil do komolcev v suknjo in kučmo poveznil čez ušesa. Ob nosu in licih sean čutil malo burje. Polna luna je spremenila okolico, ki je bila zasnežena, da ni bilo v daljavi razločiti gozdov in hiš, v mlečno-belo pokrajino, čudovito lepo in mirno. Konec tega je padala od pokopa-liškega zidu in od jagnedi na cesto senca, od tam dalje pa ni bilo madeža. Mislil sem, kako sta se v poletnih svetlih nočeh odražala od bele ceste Gavgarski gric in Vražji vrtec, ki sta stala kot dva črnobradata stražarja na vsaki strani obmejne doline. V tisti noči sta bila čista, bela in tako blizu, da bi razločil na vrhu podlasico. Veselil sem se razgleda na vzponu ceste, kajti tam se je odgrnila vsa dolina tja do Police. O, tudi zima je lepa! Mlad sem bil, suh. in koščen, ali zdrav kot dren, prvo leto sem otepal sam svoj kruh. Pcaiosen sem bil na to in nenadoma me je prevzelo toliko prešermosli in poguma, da bi krenil s ceste in bredel ta beli, moknati sneg vse vprek tja do doraa. Na prelomu ccste sem obstal. Pritisnil sem se k zidu pri jagnedi. Oči so se mi razprle in obtičale na Gavgarskem vrliu. Kaj je to? Dve senci! Dvoje vran leti tik nad snegam? Ne! Živali sta, ioda vrani nista! »Volkova!« mi je nato glasno ušlo, kakor bi hotel zaklicati na pomoč. Razločil sem, kako se v diru pomikata senci po grebenu proti vrhu. Druga za drugo. V trenutku sem spregledal: lisica po navadi ne lovi v dveh; srni bi bili večji; pes se zdaj tišči doma — — volkova sta ,.. Na vrh. — potem doli na cesto — in — »Na drevof« seni sklenil. Zagazil sem po snegu do jagnedi. se z vso močjo odgnal, toda veja je bila previsoko! Do zida sem preskočil. Tam sem se oprijel skozi sneg vrimjih kamnov in s čevlji poiskal toliko razpoke, da sem splezal na vrh. Sila in skrb sta mi dala moči za dva. Odgnal sem se z zidu ter zagrabil za prvo vejo, na kateri sem obvisel. Plaz snega se je usul po meni. Še dva krepka prijema pa sem stal na veji tik ob deblu. Pri tem mi je padla roka-vica na tla. Zeblo me ni nič, kakor bi se to godilo poleti. Po vsem telesu sem Čutil neprijetno vročino, noge so se mi tresle, dihal sem s polnimi pljuči in v sunkih, srce mi je razbijalo, da sem ga imfel v sleherni žili. Videl sem raižločneje. Prav blizu ceste sta že bili živali. Tam je širok jarek. Res, preskočili sta ga. Na cesti sta za trenutek obstali, kakor bi izgubili sled. Pa sta se takoj nato spet zasukali in jo ubrali po cesti proti meni. Ni me več Bog ve kako skrbelo. Burja piha od volkov, zato me ne moreta zasledhi. Ako zavohata ob pokopališču moje stopinje, ne bo nič 78 posebnega, saj ne znata plezati. Bom pač prečul noč na jagnedi, kljub temu, da bi bilo udobneje doma v postelji. Tekla sta skoraj vštric, le za glavo je bil eden na desni zadaj. Prvi je povešal gobec k tlom. Od belega snega sta se odražala kakor leteči pošasti, toda kmalu sem zagledal ^posamezne dele telesa. Še kakih sto korakov! Ovinek je toliko spremenil burji smer, da je nastal nekaj metrov od dreves čez cesto visok zamet. Popoldne sem napravil skozenj ozko gaz. Z drevesa se mi je zazdel kakor zid. Tam se bosta najbrž ustavila in me zagledala. Stal sem pritisnjen ob deblo ter nepremično opazoval, medtem pa so se mi v mislih. spreletavali načrti. Bližala sta se v hitrem, enakomernem teku. Videl sem ju že prav dobro: telesi sta jima bili zleknjeni, uhlja položena na glavah, močna repa sta kakor plavala v zraku. Še dva, tri inetre! Zabredla bosta v zamet in potem se bo odločilo. Ne da bi se ustavila, sta se tik pred zame-tom okrenila na desno, preskoči-la — hop, hop — v nezameteni cestni jarek in jo ubrala po zbrisu mimo po-kopališča in po rebri navzgor. Za minuto sta izginila; potem sta se pokazali visoko zgoraj pod gozdom sa-mo še dve be-žeči senci in iz-ginili med drev-jein. Premaknil sem se le toliko, da sem se prepričal, da ne sanjam. Dolgo sem še čakal na jagnedi, kakor bi se bal, da se utegneta zveri povrniti. Silno me je zažejalo: jezik je postal suli in vrocičen. Zaskrbljenost in nestrpnost sta popustili, zato me je začelo zebsti. Povsod so mi spet begale oči. Ali se ni tam mekaj zganilo? Ne! Brž dol in domov! Da bi se ogrel, sem do meje tekel. Pri prvih hišah v vasi sem postal, da sem se oddahnil. Vas je ležala skoraj zakopana v snegu: nobenega razsvetljenega okna ni bilo, nobenega glasu, nobenega najmanjšega giba nikjer. Visoko nad hišauni je svetila velika nirzla luna. Nehote sem se ozrl: tam onstran meje so stale jagnedi. Ena izmed njih se je natančno odražala od ostalih. Nikomur nisem pravil zgodbe, pa je naslednji dan v nedeljo že vsa vas vedela o volkavih. Zelnikar mi je pokimal: »Volkova, volkova! Nihče drug! Smo ju zjutraj sledili za bajtami.« Ugotovil je smeje, da sem vse prav naredil, vendar mu ni hotelo v glavo, zakaj sta se zveri v taki zimi ogibali naselij. 79