215
Zakaj peša kmetski stan?
„Edinost" je priobčila o tem naslednji članek: Kdor vpraša kmeta, kako se mu godi, slišal bode povsod jeden in isti odgovor: „Slabo! Če pojde tako naprej, pridemo v malo letih vsi na kant. Kako naj plačujemo davke in priklade, kako obresti od dolgov, ko iz ničesar ni mogoče dobiti denarja? Kar imamo na prodaj — in srečno leto, ako imamo kaj prodati  — moramo navadno oddati
216
prav po slepi ceni, da le dobimo kak novčič in se znebimo najsilnejših dolžnosti. Stare dobre kmetije propadajo, revno ljudstvo pa se množi, kakor gobe po dežju. Popivanje žganja kvari v mnogih krajih mlado in staro. Vsako pismo se mora delati po notarju, vsaka tožba po odvetniku in kadar pride do zapuščinskih razprav, toliko je plačati za pisma in pristojbine, da bi človek kar obupal!u
In tako ti toži ubogi kmetic in če je mož postaran, prične hvaliti prejšnje čase, ko še ni bilo toliko teh plačil in toliko teh priklad, občinskih, cestnih, deželnih, šolskih, cerkvenih in tako dalje.
Preveliki dedni deleži, previsoke dote in neprimerni užitki so torej storil', da se je nakopičilo toliko dolgov na kmetijah. Sin ali hči, kadar prevzame posestvo od očeta, le prerad dovoljuje vse, kar si izgovarjajo oče ali stariši za sebe in za druge otroke. Hoče postati sam svoj in nadeja se, da se bode dalo pridelati toliko, kolikor bode treba za poravnanje vseh dolžnostij. Dosedanji lastnik pa navadno prečenja to, kar ima in pridržuje sebi in drugim otrokom toliko, da prav za prav nič ne ostane novemu gospodarju. Pogodba se naredi in vknjiži pri notarju. Kmetija, na kateri morda poprej ni bilo dolga, je odslej tako zadolžena, da gospodar omaguje pod težo naloženih mu dolgov in če more, proda kmetijo prostovoljno; ako ne, pa se to zgodi eksekutivno, kadar sodediči zahtevajo svoje deleže.
Da bi vendar naši kmetje, kadar izročajo kmetijo sinu ali hčeri, toliko modri bili, da bi jim ne nakladali takih bremen, katerih isti ne morejo prenašati. Iz tega izvirajo le tožbe in konečno prepad kmetije, kar je na največo škodo vsej rodbini, starim in mladim; kajti mladi postanejo reveži, stariši pa tudi dostikrat izgubivajo izgovorjene užitke.
Opravičena je tudi pritožba, da se premalo stori za pouk kmečkega ljudstva v kmetijskih stvareh; v poljedelstvu, živinoreji, sadjarstvu, vinarstvu, čebelarstvu itd. Naj bi se napravljale nadaljevalne ali nedeljske šole, v katerih bi se šoli odrasli fantje in tudi že odraščeni ljudje poučevali v kmetijstvu. Kmetje naj bi sami zahtevali take šole. Seveda treba, da se potem tudi ravnajo po teh poukih, ne pa, kakor se navadno godi, da ostajajo pri starem kopitu vzlic temu, da čitajo knjige in kmetijske liste.
Govoril sem o raznih vzrokih, zakaj mnoge kmetije propadajo; zamolčati pa ne smemo, da kmečko ljudstvo samo ni brez krivde. Skoro povsod je izginila trpežna obleka domačega izdelka; denar in čas se tratita po nepotrebnem klatenji po semnjih, kjer kupujejo za svoj krvavi denar slabe obleke.
In nadalje, koliko nepotrebnih potov nastaja in koliko denarja se meče skozi okno po nagajivih tožbah pri sodiščih! So kraji, kjer ljudje za vsako malenkost letajo k sodišču na škodo sebi in zatožencu.
Kdor je na kmetih priden za delo, kdor si ogleda vsak novčič,  predno  ga izda,  kdor se zvesto ravna   po
človeških in božjih zapovedih, tudi dandanes lahko opomore sebi in svoji družini ter se preživlja pošteno, če prav s težavo. In ker je takih pridnih, štedljivih in poštenih kmetov, hvala Bogu, še veliko med Slovenci, upamo v boljšo prihodnjost, kmečkega stanu. V to svrho morajo pripomagati vsi drugi stanovi, kajti blagostanje kmetov je blagostanje vsega naroda.