121 Spomini na mater [ri Bojanovih so otroci sami doma. Zjutraj zarano vže je je ostavil gospocl \Bojan, odpeljav&i se v mesto po opravkih. Predno se je poslovil, naroeil je vse natauko Jelici, uajstarejšej heeri, ali gospodiuji svojej, kakor jo je rad nazival po smrti gospejinej, kako iu kaj naj gospodinji, ko bodo sami, pazi na vsako stvar, varuje in skrbi za bratca in sestrico itd. Malemu Mirku in Malčiki pa je velel poslušnima biti in pridnima ter v vsem ubogati Jelico. Potem pa se je od-peljal z obljubo, da se povrue še pred večerom. Ali, bodi-si, da je bil Mirkec še ves zaspan zjutraj. da ni slišal, kako je bil naročil oče, bodi-si, da je slišal, a hitro zopet pozabil besedij njegovih: poslušen ia pridea Mirkec ni bil črez dan. V tem, ko je Jelica gospodiiija vrlo opravljala svojo eastno nalogo v sobi in zunaj sobe, in je Ma\6i rnalone vse dopolndne brala in se učila, ni imel Mirkec ni za trenotje nikjer obstanka in pokoja. Zdaj je pri-tekel k Jelici ter jej ponagajal pri delu, zdaj je zopet .šel in motil mlajšo sestrieo v branji in učenji. In ko sta se ga srečno iznebili onidve, spravil se je nagajivček nad staro kitaro, ki je visela v sobi ob zidu ter brenkal in bvenkal po njej toliko časa, da jo je zbrenkal raz steno na tla in ž njo vred prevrnil polico v obližji kitarinem in s polico knjige, da so se poodprle po tleh; z jedno besedo: Mirkee Bojanov je bil malokdaj tako izredno ncpokojen in neporeden kot ravno tistega dne. Sama ni vedela Jelica, kaj bi počela ž njim. Opominala ga je z lopa, delala obljube, potem ga zopet karala in mu pretila, češ: nLe čakaj, Mirček. ko pride oče, zatožim te izvestno, in nieesar ti-ne bode dal, če je tudi kaj kupil za tebe v raestu, ker si tako nagajiv," — a vse ni nič pomagalo. Porogljivo se je na-smejal poniglavček, stekel po sobi in se odrezal Jelici: nTebi, tebi ne prinese ni-česar, če povem jaz, kako si bila sitna!" —Kaj ne, otroci, kolika porednost! Vi izvestno niste nikdar taki, tudi ne smete biti taki, če hočete, da vas Ijubijo stariši in dobri Bog v nebesih. A naposled je vsekako hotela imeti miru Jelica. Odložila je torej pletenje, ki je je imela v rokah, primaknila se k mizi in pomignila. bratcu k sebi, rekoč: ,,Mirkec, pridi k meni, pa bova raje gledala slike iz tele knjige, vidiš, iz katere ti tako rad gledaš, kjer je tvoja in atekova in moja in Malčina slika in tetina in — mainina . . . AI6, daj, pojdi! Pa š« ti Malči!" — In je prišel Mirkec. In Malči tudi. Pa so gledali slike: eelo vrsto krasnih fotografij v knjigi spoininskej. nKaj ne, Jeliea. to sem pa jaz, to pa ti, to pa Malči" . . . hitel je Mirko pri vsakej novej sliki. A mesto odgovora smijali sta se sestrici njegovej otročjej pameti. nT61e, tole si ti," podražila ga je Malči, ,,tale gospod vidiš, ki ima take brke." In Mirkec se je tudi smijal. Naposled pa so vender prišli tudi do Mirkcove slik¦•— nOh, oh" — vzdihnila je Mal&i. In Mirkec tudi. In popvaševal je še dalje. ,,Kdaj pa pride mamica nazaj ?" ,,Nikdar ve<5," dejala je Jelica, in tiha solza jej zdrsne po mladem lici. ,,Kdor umrje, ne vrne se nikdar več, Mirkec." »Oh, zakaj pa ne? — Ali je bila pridna naša mamica, Jela?" ,,Pridna, pridna in tako dobra. Nas je ljubila nad vse na sveti. Oj kako so bile lepe ure, ko sem sedela pri njej, pa me je božala in ljubila in ujčkala in pela z menoj." BKaj ne, učila te je peti, kakor ti inene včasih?" ,,Da, da. — In nioliti me je tudi učila in brati in plesti. Vesela je bila, če sem bila pridna, in vselej rai jo kaj podarila." „0 zakaj je ni več! — In mene, dejala si, posebno je rada imela?" nDa, da, Mirkec!" — „0 zakaj je ni več!" Milo se je storilo Mirkcu, da je jokal. Bil je ves drugačen, nie vec oai poredni, neposlušni JVlirkec. In MaI5i je bila tudi otožna. nObrni list!" velela je Jelici. — Jelica je obrnila. ,,Ne, ne," zajokal je Mirkec, npokaži mi še jedenkrat mamico" —Jelica je ubogala. Nepremično je zrl Mirkec v materino podobo — — — V tem pa se je vrnil iz mesta gospod Bojan. Tiho je vstopil v sobo, da ga niso slišali otroci. Poslušal je in čul njihove razgovore. In nehote zablestele tudi v njegovetn očesu — solze . . . Bile so solze ljubezni ob otročjili spominih na raater. m. Podtrojiški