stavek: »Wo das Wort, der Begriff nicht ausreicht, da setzt das anschauliche Bild ein. Ein reiehes, sorgfaltig ausgewahltes Ab-bildungsmaterial erleichtert das Verstandnis der dichterischen Erzeugnisse. Bas Bildnis des Dichters, seine Schrift ist oft ein Schliissel zu seinen W e r k e n , die Einsicht in seine engere und weitere Umwelt fiihrt kulturgeschichtlich in den Geist der Zeit ein. Besonders ist das bei fremden Lite-raturen und entlegenen Zeiten erwiinscht und notwendig.« Vkolikor smo se približali temu stališču v slovenskem slovstvu, se imamo zahvaliti trem znanstvenikom in estetom: dr. Žigonu, dr. Prijatelju in dr. Cankarju. Žigonova komentirana izdaja Prešernovih Poezij bo pričala o takem modernem pravcu v pojmovanju in razumevanju slovenskih umetnin, pričala glasno, da mora interpret umetnin biti nele razlagalec besed in poetiških figur, nego vse kaj več — človek z globokim občutjem in temeljitim znanjem, človek z dobro estetsko in zgodovinsko erudieijo ter prožno sposobnostjo — zagl obiti se v oblikujočega umetnika od prvega hipa snujočega in oblikujočega uma ter razumeti vse delo njegovo do zadnje poteze na dovršeni umetnini. Kdor si je ob likovni umetnosti izvežbal oko in si pridobil jasen pogled v estetske in druge probleme, tikajoče se katerekoli umetnine, ta se sme pač staviti v vrsto mož, ki so za Lessingovim »Laokoonom«, Winkelmannom in bratoma Schlegeloma ustvarjali podlago za pravilne pojme o umetnini in umetnikih tudi na pesniškem polju. Velika zasluga Walzelova je, da je prenesel Wolfflinove pridobitve18 na literarno polje. Zakaj res je: »Die kiinstlerische Gestalt von Dichtwerken zu bezeichnen, begniigt man sich meist mit einer sehr niedrigen Mathematik der Form. Man sagt, welčhe Verse otler" auch welche Strophen vorliegen. Man redet von Figuren und Tropen und erwahnt besten-falls blb-B beim Drama den oder jenen Zug des kiinstlerischeri Aufbaues. Ich strehe riach 'einer hoheren M a t h e m a t i k der Form.«18 Isto hoče pri nas šola »arhitektonikarjev« s svojimi analizami umetnin, s svojimi razlagami medsebojnih odnosov v delih in v celoti literarnih umetnin, kjer je to možno in potrebno. Zato jim je po očitani »matematični esteticnosti« prav prijetno zadoščenje, ko či-tajo besede, kot jih je izgovoril pred odličnim mednarodnim občinstvom mož z veliko avtoriteto, češ: »Doch auch Gundolf ble^bt meist bei der Wortwahl stehen und zeigt ncht. wie aus Worten ein dichterisches Ganzes sich 18 Kmistgeschichtliche GrundbegTiffe. Das Problem der Stilentwickelung in der rieneren Zeit. Muncben, 1915. — O. Walzel: Wechselseitige Er-bellung der Kiinste. Berlin, 1917. 10 N. Fr. Presse, 1923, 4. nov. — Podčrtal jaz. auf baut, sei es eine Erzahlung oder ein Drama oder auch ein lvrisches Gedicht. Gerade Fra-gen des kiinstlerischen Aufbaues haben durch W61f f lin wesentliche Klarung erf ahren. Wer beiWolfflinindieSchulegegangen ist, f iihlt auch a n Dichtungeri star-ker, wie Teil sich an Teilfiigt und nach welchem Gesetzdie Teile sich zu einem Ganzen ordrien. Es ist, als erorterte Gundolf an einem Gemalde nur die Farbenwahl, nicht aber die Verteilung der Farben, nicht die StellUrig, die innerhalb des Gemaldes der einen Und der anderen Farbe zukommt, nicht die Bedeutung, die das Ver-haltnis der Farben zueinander in dem Gemalde hat. Er bleibt, indem er von Wort-kunst spricht, auf der Stufe einer Grammatik stehen, die bestenfalls die Worte erwagt oder die einfachsten grammatischen Rektioneri. Schon eine Beobachtungsweise, die den ge-gensatzliehen svntaktischen Brauchen von Dichtungen nachgeht, f iihrt weiter, f iihrt zu einer hoheren Mathematik der Form.« Taka točna izjava leta 1923 je najboljši odgovor na kritike Žigonovih razprav o tret-jinski in tercinski arhitektoniki v Prešernu. Njegove analize, njegovi iz Prešernovih umetnin izkopani zakoni o odnosih sestavnih delov med seboj in razmerij do celote samo pričajo, da je slovenski znanstvenik riezavisno sam dospel do istih rezultatov, ki jih ugotavlja slovita nemška analitična šola šele dobrih 15 let za njim. Stavek: »Ich strehe nach einer hoheren Mathematik der Form« je — summa poetica. Nečastna ni ne za Prešerna in ne za njegovega interpreta Žigona. Slovenska znanost stoji na polju proučavanja literarnih umetnin na sodobni višini, ko stremi za »višjo' matematiko oblike«. NARODNA PESEM. A. RES. 1. Narodna pesem je v romantiški luči. Ko je čuvstvo, ta živi vir lirične pesmi, usehnilo v pesku kritičnega umovanja in je več ali manj duhovito besedovanje v skrbno počesanih in gladko, po določenih estetskih pravilih narejenih pesmih povsem zagospodovalo na Parnasu, je romantiški mogočni val odnesel to izumetničeno zgradbo umirajočih želja in stremljenj, poživil zamorjeno čuvstvo in vrnil liriki srčno kri, ki brez nje ne more živeti. Tam, kjer je absolutizem z gnusom videl le mrtvo, zaničevano maso, je romantika odkrila živ organizem, del svetovnega, vseoživljajočega duha; tam, kjer je absolutizem videl le orodje in podčloveka, ki je le zato tu, da zanj dela in izkrvavi, je romantika zagledala narod, njega moč in silo, njega zgodovino in slavno preteklost in dvignila iž njega neizmeren zaklad: dušno 28 in srčno bogastvo narodne poezije, in ga postavila proti suhemu umovanju v vseh mogočih pesniških oblikah. Proti gostobesedni papirnati verzifikaciji je postavila preprosto, a doživi j eno iskrenost in ljubezen, gorko čuvstvo in neutešno hrepenenje po skrivnostno neznanem, kar vse je zrcalila v polni meri narodna poezija. Na ruševinah prosvet-Ijenstva nanovo klijoče čuvstvovanje je našlo neizčrpen vrelec življenjske sile v ljudski duši in v njenem najlepšem in najvernejšem izžarevanju: pesništvu, ki ga je ljudstvo skrivoma hranilo in čuvalo tudi pod nepredirno skorjo vdušenega, s silo teptanega, v obupnih političnih in socialnih razmerah hi-rajočega življenja. Z odkritjem tega zaklada je. romantika, in nje predhodniki, povzročila neposredno najbujnejši razcvit lirike v vseh evropskih literaturah, lirike,, ki tvori neprecenljivo bogastvo večno živih lepot. Poleg tega je ovila okoli narodne poezije blestečo gloriolo nedotakljivosti in skrivnostne mistike, ki ni dovoljevala razglab-1 j a n j a. Vse preveč se ga je posluževal racionalizem, zato ga je romantika tembolj zavračala. »Enthusiasmus est principium artis ei scientiae« je teza, ki jo je zagovarjal Fr. Schlegel na jenski univerzi 1. 1801,1 ki bi bil pri objektivnem razmotrivanju kmalu vplah-nil. Zato je goreči apostol romantivizma, August W. Schlegel, prožet od bratovih idej, z izrazitim odporom proti banalni koristnosti prosvetiteljske literature postavil za načelo presojevanja pesništva višje idealistično pojmovanje. V svoji razpravi o narodni poeziji piše: »Zmotno je, postaviti najpopolnejšo jasnost za bistveno, zahtevo narodne poezije. Naše bivanje sloni nane-p o j m 1 j i v o s t i ,2 in poezija, ki izhaja iž nje globin, n e m ore h o t e t i nje razrešitve.2 Vse razumeti, našemu razumu vse dostopno narediti bi ne bilo le protislovno temu poglavitnemu pogoju poezije sploh, pomenilo bi tudi ponižanje visokega in nedostopnega do plehkega in. vsakdanjega. Vševišjimeriveljatozanarodno poezij o.2 Pesnitev mora voditi narod preko navadnih zemeljskih potreb in ne sme zato nikdar pogrešati magije, drzne alegorije. Le mistika, samo čudežnost more vzbuditi pozornost naroda in ga razgibati, odtod vpliv biblije in starih katoliških pesmi; novejši ljudski pesniki so pa zelo razumljivi in prejasni, oni morejo narod prav lepo poučiti, toda poleta in navdušenosti ne bodo nikdar ustvarili. Brez mistike in alegorije, brez na ta način ustvarjenega vzleta in občudovanja je višja narodna poezija nemožna.3 1 Walzel, Deutsche Romantik I. 25. (Aus Natur u. Geisteswelt 232/33. — Leipzig-Berlin 1918.) 2 Podčrtal jaz. 3 Prim. »Die Aesthetik A. W. v. Schlegels in ihrer geschichtlichen Entwickelung\« Von -N. M. Pichtos. 26 si., Berlin 1894. • Tako je romantika z nekim svetim občudovanjem, ki se mu je pridružila narodna samo^ zavest in navdušenje, zrla na ta elementarni pojav narodne psihe, ga dvignila visoko v oblake tajinstvenosti in mistične čudežnosti in ga, na ta način odtegnila kritičnemu očesu. Ne jasnosti, nedoumljivosti si je želela in jo iskala vsepovsod, da uteši svoje neodoljivo hrepenenje po absolutnem in čuvstveni vznesenosti in je s tem že eo ipso izključila vsako analizo, ki bi stremila za tem, da prenese psihične pojave iz sanjarjenja v mesečnobajnih nočeh v solnčno luč realnega sveta in na ta način zruši prelepi čudežni svet sanj in fantazije. Še več: čuvstvo je romantiki edino sredstvo, ki nas usposablja podoživeti in doumeti umetnino : »Kdor hoče to, kar se da le od znotraj navzven čutiti, odkriti z bajanico raziskavajočega razuma, ta bo večno odkrival le misli o čuvstvu in ne čuvstva samega...; ker nam je mogoče vsako posamezno umetnino le potom istega čuvstva doumeti, s katerim je bila ustvarjena, tako moremo tudi čuvstvo samo pojmiti in doumeti zgolj potom č u v s t v a«.4 In Jacobi je izrekel sledeče značilne besede: »V mojem srcu je luč, ki pa ugasne, kakor hitro bi jo hotel prenesti v svojo glavo.«5 Čuvstvo naj ostane čuvstvo, toda kot čuvstvo naj pride tudi vse do doumetja. Kajti kot čuvstvo ima vrednoto spoznanja, ki bi se pri pojmovnem razkosavanju raz-, g u b i 1 a.° Toda še nekaj sledi iz principa o organizmu, ki je bil kakor smo videli, osnovna misel romantiškega svetovnega nazora. Kakor je vesoljstvo živeč organizem, tako je vsak del tega organizma organizem zase, ki nosi v sebi vse znake svetovnega organizma. Vse je organsko, vse je »osebnost«, tako tudi narodi in njih duševno življenje. Če je romantiki narod organizem, »osebnost«, je tudi njega poezija živa celota zase, organizem, ki se zliva v svetovno dušo in od nje živi. Zato je narodna poezija romantiki organsko enotna umetnina, ki jo je ustvarila organska, osebnost celokupnega naroda. Pesniški izraz temu pojmovanju je dal Teodor Storm s temile besedami: »Teh lepih pesmi (se. na^ rodnih) nihče ne ustvarja, rasto, padajo iz zraka, lete preko dežele kot Marijini lasci, sem ter tja, in na tisoč krajih jih istočasno pojo. Naše najbolj lastno nehanje in tipljenje najdemo v teh pesmih, zdi se, ko da bi mi vsi ob njih soustvarjal i.«7 Naj povzamem iz teh zaključkov bistvene poteze romantiškega pojmovanja narodne pesmi, ki bi se dale po mojem mnenju strniti v sle- * Walzel, I. 95. ; 5 Walzel, I. 10. 6 Walzel, I. 95. — Podčrtal jaz. 7 Bruinier I. W., Das deutsche Volkslied5. Leipzig-Berlin 1914 (Aus Natur u. Geisteswelt 7), str. 28. deče temeljne misli: iz odpora proti prosve-titeljskemu pesništvu je nastalo roman-tiško razlikovanje med umetno pesmijo in narodno poezijo, med poueno-plehkimi proizvodi priznanih pesnikov prosvetiteljske smeri in onimi, o katerih ni nihče vedel, kdo jih je spesnil in kdo uglasbil, a ki jih je narod pel in ljubil, ker so imele toliko čuvstva in ljubezni, moči in strasti, česar vsega vladajoča produkcija ono-dobnih pesnikov tako malo ali skoro nič ni mudila. Temu, rekel bi predromantiškemu pojmovanju (Herder, Hamann) se je pridružilo še naziranje izrazite in dozorele romantike, ki je zrla na narodno pesem z idealističnega stališča, izključila vsako um-s t veno raziskavanje in pokrila ta najlepši in najmočnejši odsev narodne duše s plaščem mistične tajinstvenosti in božan-stvenosti, ki ga moremo doumeti le potom čuvstva. Razen tega je ideja o organizmu in narodnopolitično stremljenje hotelo videti in videlo v narodni poeziji le enega pesnika, in to n a r o d k o t t a k v njega skupnosti in enotnosti. Tako bi imeli, če je moje sklepanje pravo, tri osnovne misli romanti-škega pojmovanja o narodni pesmi: 1. Razlikovanje med »umetno« in »narodno« pesmijo. 2. Odklanjanje znanstvenega raziskovanja, to je: literarno zgodovinskega študija o b i s t v u, postanku in razvoju narodne poezije. 'S. Ideja o narodu-ustvaritelju narodne pesmi. # ¦ # # Že od prvega početka, ko se je zanimanje za narodno pesem vzbudilo tudi v Slovencih in se pričelo ono zbiranje narodnega blaga, ki so ga bili polni vsi naši listi, ne izvzemši političnih, smo bili neposredno pod odločujočim vplivom nemške romantike in smo ž njo vsrkali tudi nje pojmovanje o narodni pesmi. Velika ljubezen se zrcali v tem podrobnem delu, pri katerem je sodelovalo skoro vse naše razumništvo, ljubezen do naše preteklosti, od katere nam je pravzaprav ohranjen en sam spomenik: narodna poezija. Zato smo ga okrasili z vsem mogočim nakitjem in iskali v njem tolažbe in pobude v tužnih dneh narodne sužnosti. Odtod vse naše navdušenje zanj. S ponosom smo zrli na te utrinke slovenske duše, jih negovali in ohranjali iz roda v rod. Ni čuda, da se nismo mogli nikdar otresti romantiškega pojmovanja, tudi ne v dobah, ko je zdrav realizem preoral njivo našega lepega slovstva. Ideja o narodu-ustvaritelju narodne pesmi se je globoko vsadila v vse naše mišljenje, skoro da samoumevno se nam zdi razlikovanje med »narodno« in »umetno« pesmijo in še danes nimamo študije, ki bi nam razkrila bistvo narodne pesmi. Vse svoje sile smo uporabljali za to, da smo ta zaklad zbirali in uredili, ne da bi hoteli razreševati probleme, ki leže v njem. Samo naši pesniki so pri- sluškovali tajnemu utripu, ki živi v naši narodni pesmi, in zajemali iž nje s polnimi rokami. Ko je »Matični« odbor že 1.1873 sklenil izdati zbrane slov. narodne pesmi in poveril urejevanje dr. Gr. Kreku, je slednji v članku »Nekoliko opazek o izdaji slov. narodnih pesmi«8 podal svoje načelne misli, ki se popolnoma krijejo z romantiškimi. Med drugim pravi dr. Krek, »da narodno pesem napak razume, kdor meri njeno vrednost po vrednosti umetnih9 pesniških izdelkov. Cesto narodno pesem ravno to posebno označuje, kar se pri u m e t -n i9 šteje med pege.«10 Ta veliki načrt pa je skoro docela izvršil šele njegov učenec dr. Karol Štrekelj z vsem znanstvenim aparatom, ki mu je bil na razpolago, a čisto po Krekovi, to je po romantiški zamisli. V svojem »Predgovoru« k »Slovenskim narodnim pesmim«11 pravi: »V to zbirko bom sprejel vse do sedaj zapisane ,zares narodne pesmi'.« Kaj misli pod »zares narodnimi pesmimi«, Štrekelj nikdar jasno ne pove, le iz raznih očitkov, ki jih zavrača, spoznamo, da izključuje vse, ki »kažejo vmetalno lice« pesmi in je vsled tega »mnogo umetne robe, ki jo je dobil med pristno narodnimi pesmimi, kot očitno nenarodne8 izpustil«. Tudi kritika, ki je spremljala izdaje Štrekljevih snopičev, je slonela na odločno romantiškem stališču. Tako piše Fr. V(idi)c v svoji oceni o prvem snopiču:12 »Narodna pesništvo je vse ono, kar je ustvarila narodna d o m i š 1 j i v o s t ,9 je narodov duševni zaklad.« Le dr. Tominšekls je narahlo podvomil: »Je li res ta pesem narodna, ta motiv, izraz naroden, vprašamo se neredko. Popolni odgovor vdobimo težko, saj služi beseda narodno' v našem pomenu bolj izrazu naše zadrege9 nego trdnega znanja.; Meja med narodno in umetno pesmijo se nam umika vedno bolj.9 Ostreje nam stopi ta razlika — ki je itak le historična — pred oči tam, kjer čutimo ali slutimo oba elementa — mit rodno : umetno — v enem proizvodu.« Tako tičimo v romantiški tradiciji, ki se oči-tuje v vsem našem pojmovanju in ocenjevanju narodne pesmi. 2. O postanku poezije. Ne glede na to, da s panteističnim svetovnim nazorom stoji in pade tudi temeljna podlaga za razlago narodne pesmi \ romantiškem smislu, so dalekosežni znanstveni izsledki na polju narodopisja in velikanski razvoj psihologije kot samostojne znanosti v zadnjih tridesetih letih, ki na temelju dejstev in izkustva analizira vsak s Listki, IV. zv. — V Ljubljani 1873. 8 Podčrtal jaz. 10 L. e. 105 si. — Glej tudi 103 si. 11 V Ljubljani 1895—1898, I. zv. — str. V. 12 O. c. III. zv. str. V. 13 Ljublj. Zvon 1896, 381. 30 duševni pojav posameznika kakor mase, — porušili do tal lepo romantiško, le s čuvstvom zgrajeno stavbo. Za naše vprašanje najvažnejši je izsledek, ki dokazuje prvotno enotnost poezije in glasbe. Vse pesništvo, pravi Otto Bockel v svojem življenjskem delu o psihologiji narodne pesmi,14 je bilo prvotno združeno s petjem, ki je nastalo iz duševne razdraženosti, iz preobilja čuvstva. Vse, kar prirodni človek izkusi veselja in trpljenja, kar ga pretresa ali razveseljuje, draži ali straši, mu izvabi petju slične glasove: ravna se po instinktu prav-tako ko otrok ali žival, ki na vse dražljaje od zunaj odgovarja z glasovi. Te neartiku-lirane glasove, ki predstavljajo neposreden in neskaljen izraz čuvstva, imenujemo »klice«, v njih leži jedro tega, kar označujemo kot narodno15 pesem. Da je duševno razdraženje mati vsega petja, spričuje obnašanje prirodnih narodov,16 to je onih skupin ljudi, katerih čuvstvovanje je mogoče opazovati še v sveži neposrednosti, ki nanjo ne vpliva moč mišljenja. Klic, kratek neposreden izbruh duševne razdraženosti, je prva in najstarejša oblika pesništva. V klicu, odtrganem glasu najde od veselja ali od žalosti razburjena duša svoj neposredni in zato takoj delujoči izraz. To razburjenje ali razdraženje se izproži v klicu# ko dušeča sopara v streli. Opazujmo le svečano množico. Vse je mirno. Tu se naenkrat izvije iz enega grla vzklik, nato izbruhne vzklikanje vse množice z elementarno silo kot na dano znamenje. To je neposredni učinek prapesmi klica. Trpljenje vseh vrst (bolest, strah, groza, maščevanje, jeza itd.), a tudi radost (veselje, ljubezen, sreča, zado-voljnost itd.) se odtrga s klicem od duše človeka. Vzklik učinkuje osvobojajoče, torej dobrodejno, in povzroča duševno ugodje.17 Iz tega vzroka se prirodni narodi nikdar ne naveličajo vzklikanja, ob neprestanem ponavljanju istih zvokov občutijo sladostrastno zadovoljnost, zakaj duša se hoče izkričati, oprostiti se morečih jo čuvstev. Ure in ure kličejo avstralska plemena poslavljajočim se prijateljem, ki jih oko že davno več ne vidi: »Vrni se, vrni se!«18 Klic sam je zmožen modulacije in razvoja. Zadobi določne melodične oblike, ki so zdaj zategnjene, zdaj visoko hreščeče, zdaj globoko doneče, zdaj harmonično izzveneče, zdaj jedko w Psvehologie der Volksdichtung2, — Leipzig-Ber- lin 1913. Iz te knjige, ki jo odlikuje predvsem na- vrhovato gradivo iz vseh narodov, povzemam temeljne misli za to poglavje. Prim. tudi: Wundt W., Volkerpsvchologie2 III. »Die Kunst«. Leipzig, 1908, 328 si. 15 Do zadnjih zaključkov Bockel, oeividno še pod vplivom romantike, ni prišel. 18 Glej primere v Bocklu I. 17 Prim. vriskanje v naših gorah! " Bockel, 3. odtrgane. To so prvi gibljaji lirične in glasbene vaje, v njih se razodeva prva osebna zavest duševnega občutja. R. Wagner opisuje zvok klica in pogovor dveh duš v njem takole: »V noči brez sna sem stopil na balkon okna ob Velikem kanalu v Benetkah: Kot globok sen je ležalo pravljično lagunsko mesto v senci stegnjeno pred menoj. Iz brezglasnega molčanja se je zdajci dvignil mogočen, grob, tužen klic ravnokar v čolnu se prebudiv-šega ,gondoljerja', ki je klical v ponavljajočih se odmorih v noč, dokler mu ni iz daljave odgovoril enak klic vzdolž nočnega kanala: spoznal sem prastaro, tužno m e -lodičnofrazo, ki so ji svojedobno služili kot tekst znani verzi Tassovi, ki pa je sama prav tako stara, kakor benečanski kanali s svojimi prebivalci. Po svečanih odmorih se je poživil daleč glaseči se dvogovor, ko da bi se bil prebil v enozvočje, dokler ni v bližini kakor v daljavi to zvenenje mehko utonilo v nanovo pridobljenem spancu.«19 čim močnejše je čuvstvo, čim bolj raste občut-nost, tem bolj se klic razširja, dokler se njega okvir ne razkroji in čuvstva v daljših izvajanjih, besedah, nadaljnjih klicih ne poiščejo novih izrazov. Tu se pričenja pesem, ki se iz melodičnega klica razvija v krajšo in iz te v večkitično pesem. Ta razkroj nam poleg nešteto drugih lepo kaže sledeči primer, vzet iz mazurskega življenja: »Radostni v z k lik i tvorijo cesto glavni del vse pesmi, medtem ko je vsebina postranska. Mazuri imajo veliko smisla in talenta za glasbo, z veliko lahkoto si zapomnijo napeve in jih žvižgajo ali brenče. Zdajpazdaj prekine eden ali drugi ta najprimitivnejši način z vriskom, pridruži se mu še zbadljivka prijatelju in P e s m i c a , ki razveseljuje staro in mlado, j e g o t o v a.«20 Mnogo naših pesmi je ohranilo vzklike in vriske v refrenu, ki še vedno spominja na praobliko pesmi. K. Bucher je na podlagi vestnega raziska-vanja najprimitivnejših psihičnih pojavov i)ri najrazličnejših narodih in plemenih prišel do zaključka,21 da je bistvo petja, te diialistične enote iz besedila in napeva, ritem telesnih gibanj, ki je nujno dovedel do ritmičnega ustvarjanja to gibanje spremljajočih besed in napevov, najprej pri delavskih pesmih, ki so nastale in živele pri enakomernem ročnem delu: sekanju, žaganju, veslanju, mlatvi, setvi itd. in bile vklenjene v takt, ki ga je dotično delo zahtevalo. Na ta ritem gibanja so se prvotno rodili le odtrgani prirodni glasovi, ki tvorijo bistveni del delavskih pesmi, okoli katerega so se nanizali refreni le kot figuracija in okrasek. 19 Bockel, 4. — Prim. tu sem tudi vriskanje naših pastirjev, ki se na ta način pogovarjajo z gore v goro, iz gozda v gozd! 20 Zweck, Masuren, 204. — Bockel, 3. 21 Arbeit und Eythmus5, Leipzig 1919, 392 si. 31 »Prvi korak na poti do petja, ki ga je storil primitivni človek pri delu, je obstajal v tem, da je te polživalske glasove spreminjal in jih vzporejal v določne, delu primerne posledke, da čuvstvo notranjega osvobojenja, ki mu ga ti glasovi že nudijo, ojači in če le mogoče dvigne do pozitivnega ugodja.«22 Tako so nastale prvotne delavske pesmi, sestoječe iz' nezmiselnih glasovnih vrst, pri katerih prihaja edinole glasbeni učinek v poštev kot pomožno sredstvo za ritem telesnega gibanja. Potreba, spraviti v medsebojni sklad oba načina ritmov, telesa in glasu, je nujno izvirala iz skupne odvisnosti od dihanja.23 Rastoče duševno življenje, tesno zvezano s kulturnim razvojem, je vzbujalo nujno nove potrebe in novo čuvstveno in miselno izražanje. Delavske pesmi so dobivale vsebino, še povsem prozaično, sestoječo iz ukazov, izpod-bujanj delavskega vodje in dogovora delavcev v zboru24 in s tem prejemale v tem ritmičnem ogrodju vedno jasnejšo, določnejšo vsebino. Delavska pesem je skoro neopazno prehajala — pri narodih na nizki kulturni stopinji še vedno prehaja ¦.— v obredno pesem radi najožje zveze dela z verskimi obredi v vsakdanjem življenju (pri poljskem delu, pri pripravah za daritve, pri prošnjah itd.)2* pri posameznih narodih in je na njih razvojni poti do samorodnega kulturnega življenja prejemala vase vse posebne kulturne znake in ž njimi svoj specifični značaj. Godba, petje in ples, za enkrat še nerazdružljiva celota, zadobivajo polagoma čisto umetniško tvorbo, ki se kaže predvsem v bogatejši figu-raciji telesnih gibanj, v vsebinskem poglob-ljenju besedil in v izrazitejši metodiki na-pevov. Zgodilo se je to najprej in največ pri plesih in pri plesnih in obrednih igrah, kjer ritem ni bil več vkovan v mehanično' ročno delo in njega gibanje, marveč svobodnejše, le duševnemu ugodju in srčnim potrebam služeče premikanje teles ob sprem-ljevanju pesmi in godbe. Prvotno je bil ples igračkasto prestopicanje brez smotra, iz čuvstva svobode in radosti porojen, sčasoma pa je njega mimični pomen (sveti plesi, plesi zmage itd.) vlival ritmu čuvstvene vrednote. »Ritem je sila,« pravi Nietzsche,2r' »ki ustvarja nepremagljivo slast vdati se mu, sodelovati, ne le korak nog, tudi duša sama sledi taktu —- najbrže, tako so sklepali, tudi duša bogov! Poizkusili so jo torej potom ritma prisiliti in nad njo gospodovati.« Iz čuvstvenega izražanja naravnih gibljajev je ples porajal ves svoj čar, ki ga je ohranil in poglabljal vse do naših dni.26 28 Biicher, 395. 23 P rim. tu in naslednje: Biicher, 396 sL 21 Glej primere v Biicherju 178 si. in 411 si. 23 Die frohliche Wissenschaft, Leipzig 1887, 105. - Biicher, 431. 26 Prim. naše kolo kot izraz veselja. Osamosvojitev lirike se začenja, kakor dokazuje Biicher,27 povsod z 1 j ud s k o obliko plesne pesmi, najprej tako, da telesna gibanja plešočega in pa spremljajoči glasbeni instrument podajajo ritem, v katerega vplete posameznik (plesovodja, pri verskih plesih svečenik) improvizirano pesem, ki jo gledajoči ali plešoči zbor spremlja z vzkliki in refreni. Ritmika glasov prejme svojo metriko od gibanj nog28 in se ž njimi najtesneje spoji. Ob nadaljnjem razvoju se petje s spremljevanjem godbe oddeli od plesa. Muzikalni čut se je medtem zadostno razvil, da lahko udejstvuje izročilo obstoječih in ustvarjanje novih melodij. Toda beseda je z napevom še najožje zvezana, da tvori poslednji stalnejši del. Dar improvizacije je še vedno zelo živ, pevec in pesnik sta povečini ena in ista oseba, a le nadarjenemu se posreči iznajdba novih melodij. Tretja razvojna doba prične z opuščanjem glasbenega spremljevanja. Lirično pesništvo samorodno ustvarja vedno nove pesmi, ustvarjajo jih posamezniki na že znane ali na popolnoma nove napeve, ki prehajajo v skupno last: to je doba takozvane narodne poezije. . . Zadnjo razvojno stopnjo znači čista (»umetna«) lirična poezija, ker se tu izvrši popolna ločitev besedila in n a p e v a. Tako nastane na eni strani pesem, sloneča izključno na besednem ritmu (»vezana beseda«), na drugi pa čista glasba brez besedila. Pesnik in komponist se popolnoma ločita in ustvarjata povse samostojno.29 PESEM IN TI. ANTON VODNIK. Pesem: ne klasifikacija besedne umetnosti, temveč — zadnje sladkosti njene in naše simbol svetal: materina uspavanka... Iz globine svojega življenja dvigajo razsvetljene roke kristalno spanje od okna do okna med zvezde, visoko nad jutro, odkoder bodo njegove rože prišle... Pred vrati angeli s srebrnimi rokami lomijo kruh ... 27 O., c. 422 si. 28 Prim. besedo »stopice«! 29 »Ves ta razvoj se da na tipičen način dognati v zgodovini grške lirike. Prvo stopnjo predstavlja zborno pesništvo s svojimi himnami, pajami, diti-rambi, prozodijami, partenijami itd., ki se vse prilagojajo ritmičnim zahtevam plesa. Predsta-viteljica druge razvojne dobe je melična lirika, ki so jo peli le s spremljevanjem glasbe. Obe se dvigneta pri Grkih že zgodaj do umetniške oblike, medtem ko se drugod vzoblikujeta le na ljudski način. V razvoju sledi samo peta pesem (brez glasbe) in preko te samostojna glasba na eni (4»tX*j aSkipiz, -b:\-f} v.&dpio:r)^ na drugi strani le govorjeno pesništvo (4iA7j Troirp-.c).« — Biicher, 424 pod Črto. 32 PROSVETNIDEL DOL PRI SORI: SLIKAN STROP IZ L. 1516. BISTVO NARODNE PESMI. DR. A. RES. Analiza narodnih pesmi vseh narodov in časov nas privede do zaključka, »da je narodna pesem neposredno iz čuvstve-nega življenja nastalo petje prirodnih narodov«,1 ki je v njem zadobila ljudskost najčistejši in najlepši izraz umetniškega hotenja in stremljenja po estetskem ugodju, ki živi v vsakem človeku, v vsakem narodu in se javlja na najrazličnejše načine. Živa ljudskost predpostavlja enotno, preprosto in 1 Bockel, 15. prvotno čuvstvovanje in mišljenje v smislu prirojenega ljudskega značaja. Slednji temelji sicer na nepremičnini, plemenski podlagi, v ljudskosti se pa izraža po dobah, in zato tudi po običajih in naziranjih na različen način. Ljudski značaj je za vsak narod poseben, toda za vse člane istega naroda v bistvu isti, čeravno nam v razvoju skupna duševna last ni tako jasna spričo različnosti duševnih lastnosti posameznikov, ki narod sestavljajo. Čim manj motijo posebna stremljenja posameznikov splošno enakost duševnega stanja, tem močneje je narodna skupnost prežeta z narodnim značajem. Ljudski značaj, ta talna voda našega bistva, more v gotovih dobah upasti na najprimitivnejše stanje, da ga moremo najti samo v nepremičnem temelju naroda: v kmetih, na zemljo priraslih. Elementarno veselje nad narodno pesmijo je moderni, v svojem bistvu raztrgani človek izgubil, zato jo pa narod tem bolj goji, čim bolj je oddaljen od moderne kulture. Pesem mu je živa notranja potreba, v njej vriska in joče: odtod brezmejna ljubezen, ki jo goji do nje. Zato živi in more živeti narodno petje zgolj v onih krajih, ki so narodnemu značaju najbolj zvesti2 in ki jih spaja še enotno, preprosto, prirodno, narodnemu značaju odgovarjajoče čuvstvovanje in mišljenje, zakaj le te in take pokrajine zagotavljajo narodnemu petju njega bistvene poteze. Iz takega narodnega petja je vzrastla narodna pesem in tu tiči njen bistveni znak. S tem bi potegnili ostro mejo med »narodno« in »umetno« pesmijo: vsaka 'pesem je narodna, kakor hitro jo narod sprejme in (svobodno) poje, neglede na nje vsebino ali izvor, neglede na to, ali je njen stvaritelj izšel iz ljudskih krogov ali ne, ali je znan ali ni. Nasprotno ni in ne more biti nobena pesem »narodna«, ki v narodnem petju ne živi ali ni živela, najsi tudi v napevu, metriki, občutku in vsebini še tako nalikuje temu, kar smatramo sicer za poseben značaj narodne pesmi.3 Tipičen dokaz za zgorajšnjo trditev nam poleg nešteto drugih (na pr. »Le nocoj še luna mila« (Stritar), »Stara mati kara me« (Gregorčič), »Naš maček« (Jenko), »Mornar« (Prešeren), »Rože je na vrtu plela«, Izgubljeni cvet« (Gregorčič), »Svetlo solnce se je skrilo« (Slomšek)4 nudi med našim narodom 2 Prim. naše Bele Kranjce. 3 Bruinier, 23. si. 4 »Slov. nar. pesmi.« Nabral in čveteroglasno postavil M. Bajuk, I. zv. V Ljubljani, 1904. 207 močno razširjena in priljubljena pesem »Soča voda je šumela...«, ki jo še danes smatrajo vsi za »narodno«, po romantiškem pojmovanju torej za »neumetno« pesem. Dr. Joža Lovrenčič je pa v letošnji »Mladiki«5 dokazal, da jo je spesnila v sedemdesetih letih K a -t i c a Staničeva iz Kanala, bržčas učiteljica. Ker vodi pot, ki jo je pesem zanesla med narod, do ilustracije še drugih vprašanj, ki se jih hočem pozneje dotakniti, naj Lov-renčičeve izsledke navedem. Že leta 1911. se je Janko Leban narahlo dotaknil postanka te pesmi, ko je v »Novih akordih«6 v životopisu skladatelja Josipa Kocjančiča pod črto napisal sledečo opazko: »Neka Kocjančičeva rojakinja, ki je tudi zdaj ni več med živimi, mu je posvetila celo pesem, ki je bila natisnjena svoj čas v podlistku goriške ,SočV. Pesem pričenja tako: Soča voda je šumela, mesec svetlo je sijal, jaz pri oknu sem slonela, ko si ti slovo jemal. Žal, da nadaljnjih kitic nisem mogel dobiti.« Lebanovi opazki pristavlja urednik »Novih akordov«, dr. Gojmir Krek, sledečo pripombo: »V raznih zbirkah narodnih pesmi (tako pri Žirovniku, IV. št. 25, Bajuku, odmevi II. št. 9, Gerbiču, II. št. 49) je gori navedena kitica, samo z varianto, ,T i pri oknu si slonela, ko sem jaz slovo jemal', zabeležena kot ,naroda' pesem, in sicer v vseh treh zbirkah z isto melodijo. Žirovnik beleži še tri kitice, Bajuk še dve razen gori reprodu-cirane. 3. Bajukova in 4. Žirovnikova sta bistveno enaki, 2. Bajukova in 2. ter 3. Žirovnikova se razlikujejo po vsebini. Melodija je vsaj ponarodela. Čigavo je besedilo in čigav napev, če ni zadnji sploh naroden, mi ni znano.« Lebanova opazka, da je to pesem zložila »neka Kocjančičeva rojakinja«, temelji na dejstvu. Leta 1873. je namreč »Soča«7 v listku prinesla tole pesem: SLOVO. Soča voda je šumela, mesec svitlo je sijal, jaz pri oknu sem slonela, ko si ti slovo jemal. In zdaj vselej, ko velika Soča na večer šumi, in ko lune svitla slika iz vode se zablišči, vselej te na mostu stati vidim v duhu pred seboj, veličastni mesec zlati razsvetljuje obraz tvoj. 5 Gorica, 1921. 6 XII. štev. 3.-4. str. 19/20. 7 Tečaj IIL, štev. 12. V Gorici, 20. marca. Vidim te, kako desnico znancem daješ za slovo, meni pa si dal levico in še to le prav hladno. Ni j se tebi zdelo vredno, da podal bi desno bil, in spomin na te bo vedno dušo mojo žalostil. Kolikrat se jaz spominjam na ta žalostni večer, solze grenke si otrinjam vedno, zmirom, v eno mer! K. Pričujočo lepo pesem smo prejeli od neke gospodične, vrle Slovenke, z Goriškega. Prav radi smo jo natisnili v svojem, dasi politiki posvečenem listu, i nadejamo se, da smo s tem napravili njej sami veselje, svojim čitatelji-cam in čitateljem pa podali ž njo interesantno berilo. Prijateljice, na noge! — Ured.8 »Sočino« uredništvo se ni motilo. To »interesantno berilo«, ta mehki, lirični izliv vara-nega dekleta je našel hitro svoj napev (gotovo goriški, morda ga je zložila pesnica sama) in po pevskih društvih, ki so tedaj zaživela po vsej Sloveniji, našel pot med narod, ki je kmalu zabrisal sledove izvora in mu vtisnil svoj posebni značaj. Že leta 1899. jo je Marko Bajuk še kot dijak zapisal v Šmarju na Dolenjskem, v trdnem prepričanju, da je to »narodha« pesem9 in jo izdal v I. zvezku svojih »Slovenskih narodnih pesmi«10 s sledečim besedilom: SOČA VODA JE ŠUMELA... 1. Soča voda je šumela, mesec je na nebu s'j al, jaz pri oknu sem slonela, ko si ti slovo jemal. 2. Drugi si podal desnico in poljubil jo sladko, meni pa si dal levico, pa še to tako hladno. 3. Milo luna je sijala, bled mi gledala obraz, zadnjič roko sem ti dala, zadnjič, ah, za večni čas. 4. Mnogo let je že preteklo, kar izginil je moj raj, srce takrat mi je reklo, da ne prideš več nazaj. 8 V Levčevem izvodu »Soče«, ki je bil za časa supliranja na goriški gimnaziji njen urednik, je dobil dr. Lovrenčič pod pesmijo »Slovo« ob šifri »K« z njegovo roko pripisano: Katica Staničeva iz Kanala. 9 Tako mi je prof. Bajuk sam zatrdil. 10 V Ljubljani, 1904, str. 5. V naslovu je natisnjeno napačno »Martin« namesto »Marko«. 208 5. V tujem kraju zdaj prebivaš, ah, kak' srce me boli! Tamkaj z drugo srečo vživaš moj spomin te ne kali! Janko Žirovnik11 pa nam jo podaja leta 1910. na isti napev takole spremenjeno: SOČA VODA JE ŠUMELA... 1. Soča voda je šumela, mesec je nebu s'jal. Ti pri oknu si slonela, ko sem jaz slovo jemal. 2. Drug'mu dala si desnico, poljubila ga sladko, meni dala si levico, pa še to tako hladno. 3. Mila luna je sijala, bled mi gledala obraz, zadnjič roko s' mi podala, zadnjič, oh, za večni čas. 4. V tujem kraju zdaj prebivaš, oh, kak' me srce boli, tamkaj z drugo srečo vživaš moj spomin t' je ne kali! Tako je s petjem in le po njem pesem ponarodela. Narod jo je sprejel, izpustil, kar mu ni bilo všeč, dodal in izpreminjal, ne da bi se brigal za to, kdo je pesem ustvar:l in odkod njen napev. V obeh inačicah je krajevni kolorit kanalski v 2. in 3. kitici popolnoma zabrisan, Soča nima več važnosti, le začetni verz, ki je dal pesmi tudi nov naslov, še oddaleč spominja nanjo. Individualno, neposredno doživetje »Slovesa« se je preselilo v tipično, vsesplošno bridkost nesrečne ljubezni. V Žirovnikovem zapisku je tudi vloga zapuščenega prešla od dekleta na fanta, ker si jo je izpreminjajočo pevec pač prikrojil za svoj slučaj. Neločljiva zveza med besedilom in napevom je bistveni znak narodne pesmi. »Nikoli se ne dogaja«, pravi Jaromir Erben, izdajatelj čeških narodnih pesmi, »da bi si ljudski pevec ustvaril prej besedilo k svoji pesmi in si šele potem poiskal napev — dobremu pevcu privre oboje skupaj iz duše.«12 Simon Rutar navaja furlanskega zgodovinarja Nicolettija iz srede 16. stoletja, ki piše o Tolmincih: »Usano essi c a n t a r e in versi ne'... modi della loro lingua le lodi di Christo e de' Beati, non che di Mattia re d' Ungheria e di altri celebri presonaggi della Nazione!«13 Valvasor poroča o pesmi o Pegamu in Lam-bergarju: »Wie solche Ofeschicht noch taglich von den Bauern in einem Crainerisch ge- 11 »Narodne pesmi« z napevom, IV. zv., str. 34. — Ljubljana, 1910. 12 Bockel, 16. *3 Dun. Zvon V. (1879), 138 si. — Prim. Štrekelj L 34. machten Liede abgesungen und auf die Nachkommen fortgepflantzt wird«.14 V Štrekljevi zbirki mrgoli vse polno opazk, ki pričajo o petju nar. pesmi: pela »Terezija Sušn^k«,15 »Terezija Megličeva«,16 »Marina Ciglaričeva«17 itd. — ki dokazujejo, da je narodna pesem nastala s petjem: se s petjem razširila med narod, o čemer pričajo tudi izkustva vseh nabiralcev narodnih pesmi pri različnih narodih.18 Tako pravi naš Majar-Zilski: »Sledečo pesem19 nisem peti slišal, ampak je se mi le narekovala, zato tudi ni prav v r e -d j e n a«.20 Razlika je v tem, da so epske pesmi peli in prednašali po navadi posamezniki (godci, slepci, berači, ljudski pevci in dr.) s spremljevanjem kakega glasbila, obredne, stanovske, plesne in čisto lirične pesmi pa izvečine zbori. Stanko Vraz21 nam zapušča o slepcih zanimive pripombe (ki so tudi za njegovo pojmovanje silno značilne): »Spomenuvši se onih Kopitarevih reči h, gde kaže, da su mesta proštenska za Slovene bas ono sto biahu davnim (vethim) Garkom 01ym-pia i Evlesida (Evlevoic), gde se Sloveni raznih mestah kupe, spoznavaju i obcivuju, kako su se bas pri olimpičkih i elevzičkih igrah skupljali, spoznavali i občivali Garci, naputih se i ja jednoč na proštenje u Marije-Lovretu na Medjimursku, da valjda tamo koga varst-nog ilirskog pesnika zatečem čitajučeg svoje vekovite pesni, ili nalazim kojeg ilirskog Herodota, čitajučeg svoje naumarle dekade i varhu toga prav po Tukvdidički razplačem. A ja sam imao povod se varhu toga raz-plakati i naričiti, da tamo nišam niti Omira niti Irodota nalazio, samo jedan jedini s 1 e p a c22 je sedio uz jednog dučana, pukom obkolen, te p e v a o22 zpomenutu pesan23 uz hardjave nemačke gusle22 tužnim i muklim garlom«. Na drugem mestu pravi Vraz zopet: »Starica, koja mi ovaj komad24 pevaše, ni je znala dalje pevat uredno te prestade, dodavši još te dve varste, od kojih se za parvu čini, kao da ni nespada širno«.2'' Najlepše pa nam to pričajo bosenski »pivači«, ki svoje epske pesmi z monotonim glasom po jo ob brenkanju gusle ali tambure.26 Vse drugače je pa pri plesih, obrednih in čisto liričnih 14 Ehre des Herz. Krain III. 548. — Prim. Štrekelj I. 49. 15 Štrekelj, štev. 1021. lu Štrekelj, štev. 1048. 17 Štrekelj, štev. 2246. 18 Bockel, 122 si. 19 Štrekelj, štev. 568. 20 Iz Vrazove ostaline, XIII. 58—L9. Štrekelj I. 547. 21 Iz Vrazove ostaline, I. 16. — Štrekelj, I. 381. 22 Podčrtal jaz. 23 »O hudi mačehi«. Štrekelj, štev. 347. 24 »Kralj Matjaž in Alenčica«, Štrekelj, štev. 7. 25 Iz VO. XV. 82. Prim. Štrekelj, I. 23. 26 Zupan, 1. c. 664. 209 pesmih, pri teh hoče narod sodelovati ne samo pasivno, ampak tudi aktivno hoče sopeti. Naša narodna poezija nam nudi o tem preveč primerov27, da bi jih bilo treba tu še posebej omenjati. Drugi značilni znak narodne pesmi je, da jo narod vedno in povsod neguje in razširja p o ustnem izročilu. Nujna posledica tega je, da nima narodna pesem nikdar avtentične vsebine ne oblike, ker ju narod neprestano i z p r em i n j a (krajša, razteguje, popravlja, sestavlja iz več pesmi eno samo itd.), kakor pac prija okusu28 in domisleku pevcev in pevk in razmeram kraja, kjer se nova pesem pojavi, ki na ta način dobi svoje inačice in svoj poseben kolorit.29 Ta izpreminjevanja se ne dogajajo vedno s polno zavestjo30, cesto je temni nagon, podzavestno stremljenje po ustvarjanju, ki izvabi iz pevca pretvorbe in spremembe. V dobah in krajih, kjer je narodna pesem še globoko vkoreninjena, se oči-tuje v takih izpreminjevanjih pristna poetična sila31. V času propadanja te žive ljudske tvorne sile pa se pretvarja prvotna oblika bolj mehanično in preliva in združuje večkrat dele različnih pesmi, ki sploh ne spadajo skupaj32. V takih dobah postaja narodna pesem šablonska, nekateri izrazi, verzi, da celo kitice se venomer ponavljajo pri najrazličnejših sujetih, stvori se obilica takozvanih »potujočih kitic«, ki morajo prilagoditi in izpolnjevati vrzeli, kjer jih usihajoča ljudska pesniška ustvariteljnost ne more več nadomestiti z novimi verzi. Na podlagi teh dejstev je prišel John Meier33 do sledeče definicije narodne pesmi: »K ot narodno poezijo smemo označiti ono pesništvo, ki živi v ustnem izročilu naroda — narod v najširšem pomenu —, pri katerem pa narod o individualnih pravicah ničesar ne ve ali občuti, in napram kateremu zavzema vsak posameznik v posameznem slučaju brezpogojno avtoritativno in gospodujoče stališče. To »gospodujoče razmerje naroda do snovi« je po Meierjevem mnenju edino pri-jemljiv, povsod in za vse čase kakor tucli v vseh vrstah narodne poezije delujoči, vedno isti stalni moment, ki radi tega bistveno označuje narodno pesem kot tako. »Narod ne 27 Opozarjam le na fantovsko petje, na pesmi pri kolu; plesne, svatovske in pivske, stanovske in obredne pesmi. Gl. Štrekelj, II., III., IV. zv. as prjm<: »Soča voda je šumela ...« 29 Pri m, v Štreklju inačice Nene in iste pesmi v posameznih pokrajinah, da, celo vaseh! 30 Bockel, 19. si. 31 N. pr. v Beli Krajini. — Primerjaj tudi »Soča voda...« 32 Prim. n. pr. Štrekelj, štev. 7 ali štev. 27, kjer je prvih sedem verzov odlomek pripovedke, ostali pa odlomek ljubezenske pesmi! 33 »Kunstlieder im Volksmunde«, I. — Halle, 1906. spoštuje zasebnih pravic, čuti se gospodarja pesmi, če jo kot narodno pesem sprejme. Ni važno, ali poznamo stvaritelja pesmi ali ne. Važno je le gospodujoče stališče naroda, zanikanje individualnih pravic pesnika do pesmi«.34 To neomejeno gospostvo nad sprejeto in prilaščeno pesmijo, ki ga narod izvaja z neprestanim izpreminjevanjem,35 tvori bistvo vse in vsake narodne poezije. Poročila nabiralcev36 narodnih pesmi se strinjajo v tem, da so ljudski pevci med prednašanjem redno na njih izpreminjali. Drastičen primer za to nam nudi narodna pesem »Na ladjo ga poj-dem zbirat«:37 1. O j divojko, o j, o j divojko! Kak si lepa, pak dragoga nemaš. Oj divojko, oj, oj divojko! Pak dragoga nemaš! 2. Da bi štela, ja bi dva imela. Ja si poj dem dragog poiskati. Ja si pojdem, tam na ladju dojdem, tam si najdem momke neženjate. 3. Ne držte se lule nit duhana: Od duhana kuča popljuvana, več se držte pluga i oranja, plug i brana, to je dobra hrana! To pesem je Štrekelj povzel iz Kuhačeve zbirke38 in pripomnil (najbrže na podlagi Kuhačeve opazke): »Štirje poslednji verzi izpadejo in jih je pevka samo zato dodala, ker je pred njo (ko je pela, stal) mož, kijepušil, in pljeval po tleh«.39 Drug primer iz novejših dni nam podaja ponarodela Gregorčičeva pesem: »Izgubljeni cvet«, ki ji je naš narod na Štajerskem dodal še eno kitico, ker mu simbolični konec očividno ni ugajal. Želel si je realističnega poudarka in pesem takole zaokrožil: Zakaj bi ne vriskal, zakaj bi ne pel, saj mlad'mu dekletu nedolžnost je vzel.40 A žal je še meni za dekle ljubo.41 34 Meier, IL 35 Prim. n. pr. »Soča voda je šumela...« 3* Bockel, 20. 37 Štrekelj, štev. 1039. 38 Južnoslovjenske narodne popievke, večim jih dielom po narodu sam sakupio, ukajdio, glasovir-sku pratnju udesio te izvorni im tekst pridodao Fr. Ks. Kuhač. U Zagrebu, 1878—1881. Prim. Štrekelj, II. 20 si. 39 Podčrtal jaz. 40 Inačica: »Saj mlad'ga dekleta je na limance vjel.« 41 Sporočil mi je dr. Ivo Šorli iz Bogatca. 210 Potem fonografa je prof. Murko42 prišel do važnega zaključka, da niti isti ljudski pevec ne ponovi več iste pesmi enako in da so torej srbohrvaške narodne pesmi le enkrat bile tako pete ali narekovane, kakor so natisnjene v raznih zbirkah, ker bosenski rapsodi ne deklamirajo po naše kakega stalnega trdnega teksta, marveč ustvarjajo vsako pesem do določene meje znova. A ne le besedilo, tudi napevi se neprestano, čeravno težje in ne tako hitro, menjavajo. Kakor se je prvotna pesem z napevom razširjala in rekel bi skoraj — pomnožila z inačicami, tako je tudi prvotni napev, ki je izvečine nastal z besedilom vred, menjal ritem, a tudi melodijo, o čemer nam naše harmonizirane zbirke Gerbiča, Hubada, Ba-juka, Žirovnika, Deva in drugih prinašajo vse polno primerov. Posamezne pokrajine, še celo posamezne vasi imajo svoje »viže« na isto ali vsaj enako besedilo, ki dihajo posebno občutje pevca, porojeno iz individualnega po-doživljanja narodne pesmi pod vplivom podnebja, miljeja, poklica in drugih fizioloških in psiholoških faktorjev, ki jim vtisnejo posebno, zdaj manj, zdaj bolj podčrtano noto. Več pesmi ima isti napev,43 ena in ista pesem več napevov,44 zopet drugi so si podobni, kar kaže na močan medsebojni vpliv. Vendar je raznovrstnost napevov vedno nekako merilo narodove stvariteljske moči in živ vrelec novih lepot, ker s tem, če poje narod najrajši znane pesmi, izginjajo polagoma stari napevi in ž njimi tudi stara besedila, ki so brez melodije kakor telo brez duše, kar opažamo tudi za naših dni, ko narodno petje vedno bolj pojema in se je število petih pesmi silno skrčilo. V bistvu narodne pesmi je torej, da jo mora narod slišati, sprejeti in peti. Vsaka pesem potrebuje zato sopevcev in poslušav-c e v, ako naj ponarodi in med ljudstvom živi.45 Le, če prihaja s petjem iz srca v srce, doseže svoj namen, kakorhitro je več ne pojo, je mrtva. Zato je poslušavec, ki novo pesem vzljubi, sprejme, si jo takorekoč prilasti in jo poje, za narodno pesem prav tako važen, kot pesnik sam. Ustno izročilo je tedaj življenjski element narodne pesmi. Pojoči narod jo obrusi, preobrazuje prvotno obliko, izbere, kar se mu zdi najbolje in kar mu najbolj prija, izloči nepotrebnosti ali posebnosti,48 kar obdrži, v sebi asimilira in prelije v splošno, njemu lastno duševnost. I n d i v i - 42 Bericht iiber phonographische Aufnahmen epischer, meist mohammedanischer Volkslieder im nordwestlichen Bosnien im Sommer 1912. Nr. XXX. d. Beriehte d. Phonogramm-Archivs-Kommission d. K. Akademie d. Wissenschaften in Wien. Prim. Zupan, 1. c. 665. 48 N. pr. Štrekelj I. 323. 44 »Je pa davi slanca pala« ima pet napevov. 45 Bockel, 49. 48 Prim. tudi tu »Soča voda je šumela...« . dualna poezija prehaja na ta način med narodom v kolektivno.4T »Ko fant na koroškem plesišču zapoje novo (improvizirano) pesem, jo poslušavci, če jim je všeč, sprejmo in po njem pojo. Šeletako postane skupna last ljudstva.48 Zato sklepa Bockel: »Pesnik in poslušavec sta v narodni pesmi prav tako tesno in neločljivo združena kot besedilo in nape v«.49 Toda še eno vprašanje je, za naše stališče napram romantiškemu pojmovanju najvažnejše: Kdo je ustvaril narodno pesem! Ali narod ali poedinci! Odgovor je po dosedanjih izvajanjih dan že sam po sebi, kakorhitro smo dognali, kako je narodna pesem nastala in kaj je njeno bistvo, kakorhitro smo spoznali, da se je porodila iz osebnega doživljaja posameznika in da tiči njeno bistvo samo v tem, da jo je narod s petjem sprejel, ohranil in izbrisal njeno individualnost. S tem izsledkom biološke analize je romantiška teorija, ki določuje kot pesnika narodne pesmi le narod v svoji skupnosti in loči zategadelj med »umetno« in »narodno« poezijo — nujno napačna. Še nekaj sledi iz te biološke analize narodne pesmi: da iz nje nikdar ne stopa določena pesniška osebnost, ker je narodu pesem vse, pesnik pa nič.50 Ko poje n. pr. »Njega ni« ali »Izgubljeni svet« ali »Luna sije«, ne vprašuje, kdo je te pesmi spesnil ali uglasbil in se tisti hip ne zaveda, da morda to ve, glavno mu je pesem sama, njena vsebina in njen napev, ki naj izražata to, kar o n čuti, kar on misli. Zato je »skoro nemogoče dognati stvaritelja pesmi v dobah, ki ne spadajo v neposredno sedanjost, če jih ni nihče literarno ugotovil in smo navezani le na izročilo naroda«.51 A ne samo narodu, tudi ljudskemu pesniku ni na tem, da bi poudarjal svoje delo, in ga družil s svojim imenom. Nasprotno, po navadi ga zataji in se skrije ter se popolnoma zadovolji s tem, da izrazi svoje prekipevajoče notranje življenje. Tako pravi eden takihle pevcev: Jest ne pojem zato, de b' kaj šimfajne blo: Jest pojem zato, de b' mi doug čas ne blo!52 Ali drugi: To posem je zvužov, ki rad malo žladra, ki te volče moštace zavihane ma!53 47 Meier, XVI. 48 Waizer, Kultur- und Lebensbilder aus Karnten. — Bockel, 49. 49 Bockel, 50. 50 Bockel, 33. si. 51 Meier, III. 52 Štrekelj, štev. 4724. 33 Štrekelj, štev. 4726. 211 Zato v stanju primitivne ljudske umetnosti umetniška osebnost sploh ne obstaja,54 zato le redkokdaj in le slučajno55 izvemo ime pesnika. Fran Gerbic pripoveduje o takem slučaju,5® ki se mu imamo zahvaliti za ime stvaritelja narodne pesmi »Barčica po morju plava«. »Nekdaj«, pripoveduje Gerbic, »ko sem prišel domu na počitnice, sem slišal peti svojega ujca Gašperja pesmico ,Barčica po morju plava'. Pesmica mi je jako ugajala — saj smo bili tedaj še jako revni, kar se je tikalo novih napevov, zato sem jo prinesel v dolino Ilirske Bistrice. Bil sem tedaj namreč nastavljen kot nadučitelj v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Pesmica se je kmalu udomačila in razširila, da se je povsod prepevala in postala narodna las t.« V šestdesetih letih pa je prišel Gerbic nekoč domov v Cerknico, kjer se je nekega dne razgovarjal s tedanjim finančnim uradnikom v Postojni, Ignacijem Stupico (f 1896 v Ljubljani) o narodni pesmi in o narodnem petju. »Pogovor je na-nesel,« poroča dalje Gerbic na istem mestu, »tudi na ,Barčico...', od katere nihče ne zna, odkod je prišla in kako je nastala. Tedaj mi je Stupica rekel: ,Z Reke je doma!' — ,Kaj z Reke!' sem se nekako začudil in dvomljivo pripomnil. — ,Da z Reke, in zložil sem jo jaz!' — ,Bil sem na Reki', je nadaljeval, ,ko sem nekoč, sprehajaje se na morski obali, zagledal v daljavi barko, ki se je zibala proti Reki. Ta prizor me je tako prevzel in navdal, da sem, vrnivši se domu, vzel kitaro v roke in zložil ta na-pev in obenem besedilo k njemu.'«57 In istega leta, ko je Stupica umrl, je izšla njegova pesem kot »narodna« v Aljaževi »Pesmarici« v Nedvedovi harmonizaciji. Stičen slučaj nam pripoveduje tudi Davorin Trstenjak58 »Simon Megla je bil rojen v fari sv. Marjete na dolenjem Dravskem polju, in je imel prepis pesem rajnega tamošnjega šolmeštra Kožarja, ki je v visoki starosti umrl. Ta je za kolednike pesmi zlagal.« A. Kramaršič pripoveduje o Juriju Vodovniku59 (1791—1858), da je »njegovih pesmic mnogo med P o h o r c i, ki jih prepevajo pri mrličih, na gostijah, na kolinah in ob drugih prilikah«. Štrekelj se v »Predgovoru«60 k I. zvezku »Slovenskih narodnih pesmi« opravičuje, da je priobčil med narodnimi tudi pesem,81 ki jo 54 Prim. naše domače slikarstvo (na steklo), ki mu ne vemo imena slikarjev. 55 Prim. slučaj pri »Soči vodi...« 66 Novi akordi XII. 43 si. 57 Podčrtal jaz. 58 V »Novicah«, 1880, 11. — Prim. Štrekelj, III. 141 si. °9 V članku »Jurij Vodovnik, slovenski trubadur«. — D. i. s., 1900, 555. si. 60 Str. XII. 61 Štev. 370. »je res zložil organist na Križni gori pri Ložu, znani Repež«. Koliko ljudskih pesnikov je bilo med berači, godci, orgijavci, učitelji in duhovniki v preteklem stoletju, katerih pesmi narod še danes poje, a ki jim imena nihče ne ve tudi vsled tega, ker jim je primanjkovalo stvariteljske zavesti! Naš narod je pravzaprav šele tipal po samolastni individualnosti, njega značil-nejša struktura je ležala v enotnosti duševnega in miselnega udejstvovanja brez bistvenih socialnih diferenciacij, kar vse je pomagalo eliminirati individualnost (če ni bila jako močna), jo cesto popolnoma zabrisalo in s tem povzročilo bujen razcvit narodne poezije, kajti »poezija nižjih slojev naroda je dosegla najvišji umetniški razvoj v onih časih, v katerih se je, ne da bi bila izgubila svoj značaj, mogla tesno naslanjati na poezijo raz-umništa«.62 »Dokler je narod živel na civili-zatorično nizki stopnji,« pravi Anton La-jovic,63 »se je umetniško udejstvoval po anonimnih umetnikih. Anonimni narodov pevec mu je zapel veselo ali žalostno, junaško ali lirično pesem, kakor ga je ravno gnala srčna potreba in pa usoda njegovega naroda; anonimni narodov umetnik je narodu krasil njegovo hišo, mu z okraski olepšal razno orodje, mu vezel razno nakit je. Ta anonimni narodov umetnik je bil nositelj in izrazitelj individualnega narodovega čuvstvovanja in mišljenja ter njegove tvorne sile z isto stvarno, skoraj bi rekel fiziologično nujnostjo kot jablana vedno samo jabolko rodi«. Vodilno vlogo pri duševnem razvoju naroda je pa že od začetka imela duševna aristokracija, ki se je v prejšnjih dobah krila z družabno in politično aristokracijo. In to velja tudi na polju narodne poezije tako epike kot lirike. To je treba nasproti romantiškim naziranjem, ki se v današnjih dneh zopet upajo na dan, najjasneje poudarjati. In dalje moramo ostro in odločno nastopiti proti zapostavljanju osebnosti in proti češčenju mase, ki se mu naši čudno zabubani novi romantiki vdajajo, in poudarjati, da je iz množice dvigajoča se osebnost, ocl katere izhaja vsak duševni napredek, tudi v umetnosti. »Pesnik postane šele tedaj pesnik,« pravi nekje Wilamowitz, »če izstopa iz splošnosti, če je zmožen kot osebnost podajati se in občutiti«. »K višinam vodi le posameznik, ki svojo dobo prehituje, cesto nerazumljen in pobijam Njemu sledi splošnost bliže stoječih, duševno naprednih ljudi in šele po daljšem presledku masa.«64 Zato se mi vidi označba »narodna« poezija za oni del pesništva, ki ga narod poje, vsaj preširoka, ako ne napačna, ker zavaja v krivo mnenje. Zakaj pesniški proizvodi Prešerna ali Župančiča, ki jih narod 62 Meier, XII. 83 V članku »Kulturna poezija našega gledališča«. Naprej, 12. maja 1921, štev. 106. 64 Meier, XIII. 212 ne poje, so v bistvu prav tako »narodni« kot so »narodne« pesmi znanih ali neznanih pesnikov, ki v narodu žive, ker »ko je kulturni« razvoj prinesel s seboj, da je na mesto brezimnega narodovega umetnika stopil poimenski umetnik, tudi funkcionelno ni mogla nastati nobena izprememba. Tudi poimenski umetmk je enako svojemu brezimnemu predniku nositelj narodove individualnosti in nujno izrazitelj narodove umetniške tvorne sile.65 Izraz ali označba »ljudska« poezija bi bil po mojem mnenju vsekakor točnejši, konkretnejši,66 čeprav ne popolnoma pravilen in bi bolje označeval bistvo »narodove« poezije. Rabil ga nisem samo v izogib mešanju pojmov, ki do danes, ko smo še vedno prežeti od! roman-tiškega pojmovanja o »narodni« pesni', še niso razbistreni. LESENI STROPI V CERKVAH. FE. ŠTELE: Najbolj razširjen tip gotske in zgodnje baročne cerkve pri nas in v bivših avstrijskih Alpah sploh je iz spisov o naši domači umetnostni zgodovini že dobro znana stavba, obstoječa iz pravokotnega, z ravnim lesenim stropom prekritega prostora za vernike, kateremu se na vzhodni strani pridružuje obokan prezbiterij. Velikost tega variira prilično velikosti ladje, v bistvu pa so pro-porcije sorazmerno precej uravnovešene in se s širino in dolžino ladje sorazmerno veča tudi svetišče. Vzhodni zaključek prezbiterij a temelji na treh stranicah širini prizidka odgovarjajočega osmerokotnika, svodovje pa je organizirano vselej po gotski shemi s sosvod-nicami (Stichkappen)1 ter so "pozneje, ko odpadejo gotska rebra, vselej poudarjeni stiki kapic in polj v obliki venstoječih ostrih robov; tudi konzole in sklepniki zvenijo še vedno naprej, čeprav brez vsake konstruktivnosti m nazadnje le še kot nezaveden odmev tradicije. Ob drugih prilikah smo že obširno pisali o tem, kako je bil ta arhitektonsko odlikovani prezbiterij stalno ves poslikan, tako da si brez popolne barvne prevlake njegovega pravega vtisa sploh ne moremo misliti. Pogosto, a ne redno je bila poslikana tudi ladja; redno pa je ta imela svoj okras v tem, da je bil leseni strop, ki jo je pokrival, ves pestro poslikan in v renesanski in baročni dobi tudi plastično oblikovan v obliki takozvanih kaset (geometrično razdeljene mreže okvirov). Opisani tip je v svojem bistvu produkt gotike in ga smemo s polnim pravom smatrati za popularno, ljudstvu posebno priljubljeno ob- 65 Lajovic, 1. c. Podčrtal jaz. 68 Prim. »poesia popolare«, »chanson populaire«, »Volkslied« in ne »poesia n a z i o n a 1 e«, »chanson n a t i o n a 1« ali »Nationallied«. 1 Za izraz se imam zahvaliti dr. J. Mantuaniju. DOL PRI SORI: SLIKAN STROP IZ L. 1516. liko gotske cerkvene stavbe. Tehnično je njegova izvršitev preprosta, estetsko pa njegov učinek topel, domač, skromen, a vendar plemenit in za svojo koncepcijo vprav klasičen. Kolektivna volja ljudstvu imanentnega okusa ga je ustvarila, zato je on preprost in obenem občudovanja vreden kakor najboljše ustvaritve narodne poezije. Njegova zgradnja je neposredni odsev praktične ideje; z nepremakljivo logiko je postavljen k prostoru za občino prostor za žrtvenik; razdeljena sta drug od drugega v tlorisu in navpični izvedbi, kakor tudi po značaju svoje opreme, ki poudari obenem odličnost svetišča; kljub temu pa tvorita neločljivo enoto ne le po ideji, ampak tudi po funkciji. Medsebojne proporci je so, kakor smo videli, vezane druga na drugo, občudovati pa moramo posebno, s kakšnim sigurnim občutkom so ustvarjena že osnovna razmerja širine do dolžine in posebno tudi do višine. Velik del teh stavb je, kakor osnovni tip sam, produkt gotike, nastajale so pa tudi še po- 213