Vesna Požgaj Hadži* Tatjana Balažic Bulc**
Univerza v Ljubljani
UDK 811.163.6'42Pogačnik V.
»LEKSIKALNI ARZENAL« VLADIMIRJA POGAČNIKA
Ta vsekakor preveč hiter prelet bogatega prevajalskega kontributa (non multa, sed multum!) vendarle že sam po sebi nakazuje razkošno zakladnico pretanjene in izpiljene kongenialne poustvarjalke.
(Pogačnik 2003: 11)
1 UVOD
Akademski diskurz navadno označujejo naslednje lastnosti: racionalnost, strogost, objektivnost, terminološka preciznost, slovnična pravilnost, skladenjska zapletenost itd., ki nekako odgovarjajo našim idealiziranim predstavam o znanosti. Akademski diskurz med drugim določajo tudi posebne retorične strategije (npr. okvir znanstvenega besedila, poosebljanje predmeta preučevanja, oblikovanje privida objektivnosti ipd.), ki se razlikujejo ne samo od strategij v drugih diskur-zih, temveč tudi med posameznimi znanstveniki. Retorične strategije pravzaprav ustvarjajo in vzdržujejo različne mite akademskega diskurza: a) mit o znanstvenikovi objektivnosti, b) mit o nevtralnosti jezikovnih elementov in c) mit o odsotnosti emocionalno-ekspresvnih elementov (Katnic-Bakaršic 2012: 71). Vendar, čeprav je akademski diskurz strogo shematiziran in morajo znanstveniki upoštevati določene retorične strategije, si vsak avtor sam izbere jezikovno-slogovni nabor elementov - in vsak tak izbor je še kako pomemben.
2 RAZISKAVA
Omenjene mite ali predsodke o avtorjevi absolutni objektivni poziciji, o nevtralnosti jezikovnih elementov in odsotnosti zaznamovane leksike bomo ovrgli na primeru znanstvenega stila Vladimirja Pogačnika. Pogačnikova besedila so namreč za akademski diskurz precej nenavadna, in to ne le glede strategije okvira. Prepoznavna so predvsem zaradi nenavadne izbire jezikovnih elementov (ki nikakor niso nevtralni) ter prisotnosti emocionalno-eskpresivne leksike, ali, kot bi rekel avtor, »leksikalnega arzenala« oz. »sočnih izrazov«. V njegovih besedilih se neprenehno izmenjuje pomensko relevantno s stilsko relevantnim, s čimer Pogačnik besedam na papirju vdahne življenje.
* Avtoričin naslov: Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko, Aškerčeva 2, Ljubljana,
E-mail: vesna.hadzi@guest.arnes.si
** Avtoričin naslov: Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko, Aškerčeva 2, Ljubljana, E-mail: tatjana.balazic-bulc@guest.arnes.si
Na temelju izbranih besedil smo s kvalitativno analizo preučili strategije, ki jih avtor uporablja pri stilizaciji besedila, pri čemer nas je zanimalo predvsem zaznamovano besedišče, retorična vprašanja, avtorjevo neposredno pojavljanje v besedilu, avtorjevo izražanje lastnega mnenja in njegov odnos do drugih znanstvenikov oz. strokovnjakov.
3	KORPUS
Za analizo znanstvenega stila Vladimiija Pogačnika smo izbrali deset člankov v slovenščini, objavljenih med letoma 1984 in 2005. Od tega so trije članki objavljeni v časopisu Vestnik, ostalih sedem pa v različnih zbornikih (podrobneje gl. v Virih na koncu besedila). Tukaj so navedeni po kronološkem zaporedju.
1.	Sintaktične omejitve nenormiranega besednjaka v francoščini;
2.	Pojmovno polje neumen - nor v sodobni francoščini;
3.	Sintaktične omejitve francoskega besednjaka pri pojmovnem polju neumen - nor;
4.	Sonetni venec v treh francoskih inačicah;
5.	Gazele v francoskih prevodih - oblikovni vidik;
6.	Pesem o Rolandu v dve slovenskh prevodih;
7.	Balzacove Okrogle povesti v presaditvi Antona Debenjaka;
8.	Besedje za voajerski pogled in homoerotično spogledovanje v francoščini in slovenščini;
9.	Lamartinovo Jezero v prepesnitvi Janeza Menarta;
10.	Racinova Fedra v slovenskih prevodih.
4	REZULTATI IN RAZPRAVA
Kot je že v uvodu rečeno, avtor vedno sam izbere nabor elementov, s katerimi bo stilsko opremil svoje besedilo in obenem vzpostavil stik z bralcem. V nadaljevanju prikazujemo in, če se izrazimo z avtorjevimi besedami, »globlje ,razvezujemo' in natančneje ,uvezujemo'« del strategij, ki se jih v svojih znanstvenih besedilih poslužuje Pogačnik.
4.1 »Sočni izrazi«
Ena temeljnih delitev kontekstnega leksikalnega razslojevanja je prav gotovo delitev na standardno in nestandardno leksiko, pri čemer je nestandardnost zaznamovana kategorija. Da je poznavanje zaznamovane leksike oz. leksike s kono-tativnim pomenom izjemno važno pri učenju/poučevanju tujega jezika, Pogačnik opozarja že v 80. letih prejšnjega stoletja v delih, v katerih nas spoznava z različnimi komponentami leksikalnega pomena v francoščini glede na njihove emocional-no-ekspresivne, funkcijsko zvrstne in registrske značilnosti. Pravzaprav je leksika rdeča nit v večini njegovih del, vendar jo obravnava z različnih zornih kotov: preučuje npr. opozicijo nevtralne in zaznamovane leksike, odnose med posameznimi leksemi, ustrezen izbor posameznih leksemov itd. Ta vprašanja so še posebej v
ospredju v njegovih delih, ki obravnavajo prevajalske postopke in težave prevajalcev. Po drugi strani pa tudi Pogačnikova znanstvena dela odlikuje stilizirana leksika, ki jo glede na naš korpus lahko razdelimo na emocionalno-ekspresivno in kontekstno zaznamovano.
4.1.1 Emocionalno-ekspresivna leksika
Z emocionalno-ekspresivno leksiko navadno izražamo čustva in osebno mnenje govorca, odvisno od konteksta in vrste besedila. Ko govorimo o leksiki v akademskem diskurzu oz. natančeneje v znanstvenih besedilih, je eno osnovnih pravil odsotnost eks-presivnosti, kar pa v praksi le redko drži, saj avtor ravno z ekspresivnimi izrazi besedilo približa bralcu in pritegne njegovo pozornost.
Pogačnik se že pri poimenovanju osnovnih pojmov svojega področja raziskovanja rad poigra z različnimi sinonimnimi izrazi, ki so pogosto ekspresivni. To ponazarjajo primeri, kot so (prva številka v oklepaju pomeni zaporedno številko besedila, druga pa stran, na kateri se primer nahaja):
a.	besednjak (1: 42, 2: 1, 3: 26, 7: 104), besedje (3: 26, 5: 358); besedni zaklad (1: 43), leksikalni arzenal (1: 43) za besedišče;
b.	presaditi (7: 99), preliti (9: 13) oz. preslikavanje (7: 84), presajanje (7: 86, 10: 174) za prevajati oz. prevajanje;
c.	presaditev (6: 99, 7: 103, 10: 172),poslovenitev (7: 83) za prevod.
Čeprav prevladuje mnenje, da so sinonimi v akademskem diskurzu »nezaželeni, ker ga po nepotrebnem obremenjujejo ter otežujejo branje in spremljanje strokovne literature« (Frančic et al. 2005: 305), se zdi, kot da Pogačnik namerno krši pravila in s tem pritegne bralčevo pozornost.
Leksikalna ekspresivnost se kaže tudi pri izbiri jezikovnih elementov za opisovanje obravnavane pojavnosti. Tako se v besedilih pojavijo muzejska francoščina (1: 39), sočni izrazi (1: 45), špijonski spisi (1: 45), razkošno rimanje (5: 126), nenavaden za oko, pa tudi za uho (6: 102), opeharjen za suspenz (6: 105), zakladnica primerov (7: 84), eksplozivna vez (9: 12) itd. Podobno je tudi pri frazemih. Čeprav je za akademski diskurz značilna uporaba frazemov, ki nimajo desemantizacije, ekspresivnosti in kono-tativnosti ter so redko slikoviti, zgledi iz analiziranega korpusa kažejo ravno obratno (zgledi 1-6).
(1)	pri tem ni niti za pedenj odstopil od svoje jezikovne pristnosti (5: 125)
(2)	oznaka courant je zelo zasilna in v senci omenjenih sociolektalnih kvalifikatorjev (2: 3)
(3)	Figuralika za vsako ceno in preciozno baročno barvanje sta lahko omledna (6: 106)
(4)	Srečnejšo roko je imela prevajalka pri prenosu imena glavnega junaka (6: 104)
(5)	bi viteškost izjav ne imela več svoje teže (6: 105)
(6)	Ocenjujemo, da si je prevajalec dal duška (7: 87)
4.1.2 Kontekstno zaznamovana leksika
Kot je znano, posamezni leksemi postanejo zaznamovani šele v določenem kontekstu. Tako je v akademskem diskurzu, za katerega je značilna uporaba terminologije in standardnega jezika, pojavljanje leksemov drugih zvrsti, npr. kolokvializmov, ozko knjižnih izrazov, poetizmov itd., zaznamovano. Zaznamovanost leksike je glede na standardni jezik lahko znižana ali zvišana.
Naslednji zgledi ilustrirajo odstopanja od nezaznamovane leksike v akademskem diskurzu. Na začetku podajamo primere znižane zaznamovanosti, in sicer gre za kolo-kvializme, tako posamezne lekseme kot frazeme, ki so značilni za govorjeni diskurz. Njihovo pojavljanje v drugih diskurzih ustvarja stilogenost in pritegne bralčevo pozornost (zgledi 7-13):
(7)	naletimo na kvalifikatorje (2: 3)
(8)	zveze z l'air pa sploh odlično funkcionirajo (3: 26)
(9)	je motil neuspeli poskus prepesnitve že itak povprečnih Hermannsthalovih gazel (5: 125)
(10)	ne glede na dejstvo, da mi je urednica Književnih listov diktirala izpust vsega pojasnjevalnega besedila (5: 126)
(11)	to igra pomembno vlogo pri pomenskih spremembah (2: 1)
(12)	po tem kopitu so upesnjene le štiri gazele (5: 126)
(13)	ki mu na oko povprečni Slovenec po našem uvidu težko reče Roland (6: 103)
Poglejmo še primere povišane leksikalne zaznamovanosti. V prvo skupino sodijo izrazi (zgledi 14-19), ki jih lahko označimo kot ozko knjižne in so omejeni na posameznega avtorja, v prvi vrsti pisatelja, zato ponavadi tvorijo del pasivne leksike določenega jezika:
(14)	»barbarskih« besedi (1: 39)
(15)poleg	teh pomenskih »satelitov« moremo opredeliti še dve skrajnosti (2: 9)
(16)	dodatna pojasnila za umevanje Prešernovega izvirnika (4: 356)
(17)	če je metaforični verz nekoliko omleden (4: 362)
(18)	morda je spočetka tudi on ep nameraval prevesti v celoti (6: 99)
(19)	dasi oba resda v glavnem skozi prizmo bojnih spopadov (6: 99)
Zgledi 20 do 27 so primer vnašanja poetičnosti in metaforičnosti v znanstveno besedilo:
(20)pri	tem lahko pride do popolne izgube denotativne funkcije besed, ki tonejo zdaj v ljubkovanju, zdaj v zaničevanju oziromapsovanju (2: 5)
(21)	usodna teža zvestobe obliki (4: 358)
(22)	v Gazelah pa Prešeren še spretno krmari med ponosnim in malodane triumfalno-evforičnim dvorjenjem (5: 125)
(23)	na zlomu stoletij (5: 125)
(24)	v nizu sedmih pesnitev petrarkistično naravnava tematika nesrečno zaljubljenega poeta, ki se zateka po lek v poezijo (5: 125)
(25)	iluzijo možnega dvojnega zaporedja nam razblini dejstvo, da (1: 45)
(26)	jamb je prevajalcu dal nekoliko več sape (6: 102)
(27)	ki se je po vsej verjetnosti pustila zapeljati zvečine dobesednemu prevodu (6: 105)
V akademskem diskurzu je metaforizacija eden od postopkov tvorbe terminologije, vendar so te metafore leksikalizirane. To pomeni, da je njihov metaforični pomen oslabel do te mere, da jih govorci določenega jezika oz. diskurza ne dojemajo več kot besede s prenesenim pomenom. Iz zgornjih primerov pa je očitno, da ne gre za tako vrsto metaforike. Ravno obratno, njihov pomen je še kako metaforičen, namreč: besede tonejo v ljubkovanju ali zaničevanju (zgled 20), Prešeren v svojih pesmih krmari med različnimi izpovednimi postopki (zgled 22), prevajalka se je pustila zapeljati prevodu (zgled 27) itd. S to strategijo avtor vsebini doda določeno stopnjo poetičnosti in se odmakne od suhoparnosti znanstvenega besedila.
4.2 Retorična vprašanja
Med tipične retorične strategije akademskega diskurza (pa tudi vsakega drugega argumentacijskega in prepričevalnega diskurza) sodijo retorična vprašanja, predvsem zato, ker ustvarjajo vtis neposrednega naslavljanja bralca, njegovega aktivnega sodelovanja v reševanju problema ipd. V Pogačnikovih besedilih se realizirajo na nekaj načinov: kot vprašanja, celo niz vprašanj, kar je še posebej zaznamovano, ki jim neposredno sledi bodisi lakoničen odgovor (zgled 28) bodisi obsežen odgovor (zgled 29). Takšna vprašanja ustvarijo vtis dialoškosti, čeprav gre pravzaprav za monolog (avtor zastavlja vprašanja in nanje odgovarja). Vendar pa so v Pogačnikovih besedilih tudi kompleksnejša vprašanja, na katere avtor ne odgovarja neposredno (zgled 30), saj »terjajo globljega in širšega razmisleka« (Pogačnik 2005: 174). Posebej zanimiv je zgled 31, v katerem retorično vprašanje zaključuje celotno besedilo ali, z drugimi besedami, v besedilu zaseda pozicijo zaključnega stavka. Tako ima dvojno vlogo: zahteva intelektualni angažma bralca, obenem pa izraža avtorjevo mnenje. Glede na to, da ima zaključni stavek močno pozicijo v besedilu, je retorično vprašanje dvojno zaznamovano: na eni strani formalno zapira besedila, na drugi strani pa ga smiselno odpira nadaljnjemu premisleku. V zgledih 32 in 33 je vprašanje navedeno v oklepajih in izraža dvome samega avtorja, in sicer se avtor sprašuje o morebitnih vzrokih za določena ravnanja, vendar točnega odgovora ne ve.
(28)	Na tem mestu se zastavlja vprašanje, ali je hitri tempo sintetizirane sintakse manj učinkovit v okviru odrskega dogajanja. Odgovor je kajpak: kakor kdaj. (10: 174)
(29)	če želimo ta besedni zaklad posredovati pri pouku francoščine: kdaj in kako ga bomo rabili? Kdaj? Vsaka leksikalna in povedna enota ne ustreza vsakemu položaju /.../Kako? Dilema o primernosti trenutka rabe pa ... (1: 43-45)
(30)	ali je namreč udobno (estetsko vprašanje!) poslušati besedilo, ki šteje 1654 verzov, v taki, stalno pospeševani in za nameček še stično rimani obliki? Ter kako to prenese oder ...? (10: 174)
(31)	Dilema okoli opredelitve v čisto določeno jezikovno raven je pravzaprav nepotrebna, če pomislimo na funkcijsko razsežnost gornjih primerov, ki nam bo tudi prinesla odgovor na prej zastavljeno vprašanje - kdaj? (1: 45)
(32)	Žal je Menart (iz prevajalske stiske?) nenazadnje nenatančno podal (6: 106)
(33)	Borko v predgovoru ta obseg (zaradi skromnosti?,) sicer zelo omejuje (7: 83)
4.3	Avtorjevo pojavljanje v besedilu
Če akademski diskurz gledamo s pozicije kritičnega jezikoslovja, vidimo, da je avtorjeva objektivna pozicija relativna, saj je, kot je bilo že rečeno, vsak jezikovni izbor pomemben in ga je moč analizirati, pa tudi interpretirati. Poglejmo, kako se v korpusu izmenjujejo vzorci, ko avtor govori o sebi. V akademskem dsikurzu se na splošno uporabljajo različne oblike: prva oseba množine, prva oseba ednine, brezosebne in pasivne konstrukcije. Izbira navedenih strategij različno stilsko zaznamuje akademski diskurz. Raba avtorskega mi ali mi skromnosti pomeni, da se je »oseba, ki se za njim skriva, ,odpovedala' sebi kot ,jaz' in ,razdelila avtorstvo' z drugimi /možnimi/ avtorji« (Silic 2006: 47). Zato raba mi pravzaprav postane topos afektirane skromnosti, raba brezosebnih konstrukcij topos afektirane objektivnosti, raba prve osebe ednine pa topos poudarjene subjektivnosti (Katnic-Bakaršic 2012: 71). V večini svojih besedil Pogačnik kot najpogostejšo obliko za izražanje lastnega mnenja rabi prvo osebo množine, pri čemer ta avtorski mi v polnem pomenu besede ponovno pridobi svojo izvirno lastnost, tj. mi skromnosti. Popolnoma je usklajen s preostalim besedilom, brez kančka afektira-nosti, še posebej na mestih, kjer deluje tudi kot vključujoči mi, ki vključuje tako avtorja kot naslovnike, s čimer se ustvarja vtis njihovega aktivnega sodelovanja v razmišljanju in oblikovanju besedila (zgledi 34-36). Prvo osebo ednine rabi le redko (samo nekaj zgledov v korpusu), bodisi v uvodu bodisi ko govori o lastnih prevodih, ki jih v besedilu obravnava (zgledi 37-39).
(34)	Naše informacije so se naslanjale na izzvane reakcije francoskih kolegov (2: 3)
(35)	Dodali smo »pravzaprav«, ker nas primeri iz današnje vsakdanje francoščine (3: 26)
(36)	Kljub temu smo k tej primerjavi pristopili (6: 99)
(37)	Kot avtor ene od prevodnih inačic sem se zavestno odločil, da v svojem prispevku osvetlim (5: 125)
(38)	Rokopisni prevod vseh gazel na tem mestu predstavljam tudi podpisani (5: 127)
(39)	Namesto sklepa k sopredstavitvi Lamartinovega izvirnika in Menartovega pesniškega dosežka v italiku pripenjamo svoje več kot začasne predloge morebitnih alternativnih rešitev (9: 15)
4.4	Izražanje lastnega mnenja
Pogačnikove ocene so ponavadi jasne in odkrite, vendar gentlemanske, ne glede na to, ali govori o lastnih teoretičnih razmislekih ali o drugih avtorjih, kar bomo pokazali kasneje.
Pri izražanju pozitivnega mnenja/trditve se v delih kaže nekaj strategij:
a.	potrjevanje
na sploh lahko rečemo, da... (2:4); na drugi strani pa ugotavljamo, da... (4: 357); res je, da... (5: 125); ocenjujemo, da... (7: 87); menimo, da ... (10: 177);
b.	dozdevanje
zdi se, da... (1: 47), 3 (27); vendar se zdi, da ... (6: 104); zbuja se vtis, da ... (6: 101); tako v izrazu in besedju kot v prozodiji je čutiti naslonitev na ... (9: 14); iz navedenega je moč slutiti, da... (10: 174);
c. pričakovanje
bi lahko v splošnem rekli, da ... (4: 357); bi lahko rekli, da ... (5: 127); nagibamo se k oceni, da ... (7: 84); tu bi se verjetno bolj kazalo z upočasnjenim »odvijanjem« okvirne slike približati izvirniku (9: 14); pričakovati bi bilo moč, da ... (10: 175).
Celo pri nestrinjanju s posameznimi trditvami sta opazni dve strategiji, pri čemer je nestrinjanje lahko izraženo tudi samo s pravopisnimi znaki:
a.	poudarjeno nestrinjanje (zavračanje, nerazumevanje, očitki ipd.)
bi to le s težavo trdili (4: 356); do katerega imam spričo navedenga odklonilen odnos (5: 127); ne kaže ponovno izgubljati besed (5: 128); izpust antolo-gijskih spevov je nerazumljiv (6: 99); resnejši očitek se pojavi pri rabi (6: 105); prevodu moremo očitati tudi nekatere hujše spreglede in izpuste (6: 105); Menartu je moč očitati, da ... (6: 104); pogrešali pa bomo »založena« (?!) prevoda Janka Modra (10: 173);
b.	blago nestrinjanje
Tako se izbira ne zdi najbolj posrečena (6: 102); ne ravno blagozvočnopa se pojavi (6: 104); bi kazalo najti kaj primernejšega (6: 104).
4.5 Odnos do drugih avtorjev
Z izjemnim spoštovanjem govori Pogačnik o drugih avtorjih, pri čemer navaja tudi njihove nazive, npr. dr. A. Grad (1: 44) ali profesor Viktor Jesenik (4: 356). Ob imenih posameznih strokovnjakov (jezikoslovcev, prevjalcev itd.) se pogosto pojavljajo tudi številni superlativi: npr. Tesniere je znameniti francoski jezikoslovec (4: 355), Viktor Jesenik je naš znani prevajalec in zaslužni posredovalec slovenske književnosti Francozom (4: 356), Menart je naš zaslužni prevajalec srednjeveške in renesančne poezije (6: 99), Radojka Vrančič jepretanjena in izpiljena kongenialnapoustvarjalka (8: 11) itd.
Kot je bilo že rečeno, Pogačnik svoje nestrinjanje z mnenjem drugih avtorjev navadno blago izraža, prav takšna pa je tudi njegova »kritika« prevajalcev. Pri tem vedno poudarja, da želi le opozoriti na morebitne napake in ne kritizirati prevajalčevega dela (zgledi 40-42).
(40)	si bomo dovolili izpostaviti nekaj primerov gradacij, ne zato da bi poudarili neprimernost prevoda, ampak z namenom (7: 86)
(41)	kljub izrečenim pomislekom Menartov jezik suvereno in mojstrsko polni vezno melodijo (6: 103)
(42)	naše razmišljanje ni hotelo iti v smer kritike, čeprav se je v ta zapis morda prikradel prav nasproten vtis (10: 185)
Kot je razvidno iz spodnjih zgledov, Pogačnik ocenjuje prevajalsko delo bodisi s pohvalo bodisi z blago kritiko: a. pohvale
srečnejšo roko je imela prevajalka pri ... (6: 104); prevajalec figuraliko izvirnika ustrezno prenese v slovensko podobje (7: 85); lepo je rešila lok od neekspli-citnega (10: 182);
b. blaga kritika
in že od samego začetka nehote prihaja do zdrsov v rimo (6: 101); kar se je nekajkrat maščevalo v leksikalnh in slogovnih zdrsih (6: 103); žal pa je prevajalec prav tako v sklepnem vezu spregledal sedanjik (6: 105); ki mu je seveda moč očitati določeno mero neenovitosti (7: 86); manj posrečena je njena ponovna uporaba (9: 14); sam pa je tudi resnci na ljubo zgrešil nekaj pomenskih spodrsljajev in izraznih ohlapnosti (10: 173).
5 SKLEP
Ena od retoričnih strategij, o kateri v članku ni bilo govora, vendar je značilna za Pogačnikova besedila, je uvajanje obravnavane teme in medias res - preprosto »pademo« v razpravo (zanimivo je, da avtor drugače vedno poskuša ugajati bralcu in od njega neprestano zahteva maksimalno pozornost!). Ta nepričakovani postopek, ki prispeva k nenavadnosti znanstvenega besedila, se pogosto ponovi tudi v zaključku. Zaključka pogosto sploh ni - ko se zaključi razprava, se zaključi tudi besedilo. V obeh primerih Pogačnik računa na inteligentnega bralca, s katerim ne želi komunicirati zato »ker se spodobi«, pred bralcem se »ne želi postavljati«, zato, če nima kaj pametnega povedati, besedilo zaključi, bralcu pa s tem pusti prostor za nadaljnja razmišljanja o vsebini besedila.
V tem »stilu« smo nameravali tudi sami zaključiti tole besedilo. Pa vendarle opuščamo idejo o uporabi te Pogačnikove strategije in potem, ko smo globlje ,razvezovali' in natančneje ,uvezovali', nekaj sklepnih misli o prepoznavnosti in nenavadnosti Po-gačnikovega znanstvenega pisanja. Iz njega je predvsem moč razbrati, da je lingvist, slovničar, in da s te pozicije pristopa k jeziku, predvsem k vprašanjem leksike in stila na splošno. Za njegovo argumentacijo so enako pomembne tako logične kot tudi estetske zakonitosti, neprestano skrbi za bralca in se z njim »pogovarja«, pri čemer pogosto uporablja emocionalno-ekspresivno in kontekstno zaznamovano leksiko. Njegov stil je precej bolj emocionalen, kot bi pričakovali v akademskem diskurzu (kar prihaja do izraza pri leksikalno »močnih besedah«, retoričnih vprašanjih, poudarjanjih itd.). Pri ocenjevanju tujih in lastnih stališč je odprt in nedvoumen; njegov odnos do drugih je spoštljiv in blag (njegova kritika je vedno gentlemanska - kot je gentlemanski tudi on sam), do sebe pa je predvsem skromen.
Raziskava je znova pokazala, da vsak izmed nas na tak ali drugačen način v svoje raziskave nezavedno vnaša tudi del sebe. Prav tako se je ponovno pokazalo, da lahko po stilu prepoznamo individualne lastnosti avtorja - torej, izbor jezikovnih elementov ne govori le o objektivnih podatkih, govori tudi o samem avtorju, saj Le style est l'homme même! - stil je namreč človek sam.
Literatura
FRANČIC, Andela/Lana HUDEČEK/Milica MIHALJEVIC (2005) Normativnost i višefunkcionalnost u hrvatskome standardnom jeziku. Zagreb: HSN.
KATNIC-BAKARŠIC, Marina (2012) Izmedu diskursa moči i moči diskursa. Zagreb: Zoro.
SILIC, Josip (2006) Funkcionalni stilovi hrvatskoga jezika. Zagreb: Disput.
VIDOVIČ-MUHA, Ada (2000) Slovensko leksikalnopomenoslovje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Viri
1.	POGAČNIK, Vladimir (1984) »Sintaktične omejitve nenormiranega besednjaka v francoščini.« Vestnik 18/1-2, 39-49.
2.	POGAČNIK, Vladimir (1986) »Pojmovno polje neumen - nor v sodobni francoščini.« Vestnik 20/1-2, 1-11.
3.	POGAČNIK, Vladimir (1987) »Sintaktične omejitve francoskega besednjaka pri pojmovnem polju neumen - nor.« Vestnik 21/1-2, 26-32.
4.	POGAČNIK, Vladimir (2000) »Sonetni venec v treh francoskih inačicah.« V: B. Paternu (ur.), Prešernovi dnevi v Kranju. Kranj: Mestna občina, 355-364.
5.	POGAČNIK, Vladimir (2001) »Gazele v francoskih prevodih - oblikovni vidik.« V: M. Ožbot (ur.), Prevajanje Prešerna. Prevajanje pravljic: 26. prevajalski zbornik. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 125-129.
6.	POGAČNIK, Vladimir (2002) »Pesem o Rolandu v dveh slovenskih prevodih.« V: M. Ožbot (ur.), Prevajanje srednjeveških in renesančnih besedil: 27. prevajalski zbornik. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 99-107.
7.	POGAČNIK, Vladimir (2003) »Balzacove Okrogle povesi v presaditvi Antona De-benjaka.« V: T. Smolej (ur.), Prevajanje realističnih in naturalističnih besedil: 28. prevajalski zbornik. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 83-88.
8.	POGAČNIK, Vladimir (2003) »Besedje za voajerski pogled in homoerotično spogledovanje v francoščini in slovenščini.« V: V. Pogačnik et al. (ur.), Prevajalski opus Ra-dojke Vrančič. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 35-37.
9.	POGAČNIK, Vladimir (2004) »Lamartinovo Jezero v prepesnitvi Janeza Menarta.« V: M. Ožbot (ur.), Prevajanje besedil iz obdobja romantike: 29. prevajalski zbornik. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 12-19.
10.	POGAČNIK, Vladimir (2005) »Racinova Fedra v slovenskih prevodih.« V: T. Smolej (ur.), Prevajanje baročnih in klasicističnih besedil: 30. prevajalski zbornik. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 172-186.
Abstract
VLADIMIR POGAČNIK'S "LEXICAL ARSENAL"
Academic discourse is marked by features such as rationality, strictness, objectivity,
terminological accuracy, grammatical correctness, syntactic complexity etc., as well as
by various rhetorical strategies which make it recognizable as such. Rhetorical strategies serve to perpetuate various myths of the academic discourse: the myth of the
researcher's objectivity, the myth of the neutrality of language resources and the myth of the absence of emotional and expressive resources. These myths and/or prejudices about the author's absolutely objective position, the neutrality of language resources and the absence of marked lexis are refuted on the basis of an analysis of Vladimir Pogacnik's academic style. Pogacnik's texts are unusual for academic discourse because the author's personal style surpasses "prescribed" rhetorical strategies, which is evident in the choice of language resources and especially of its marked lexis. We conclude that his texts alternate between what is semantically relevant and what is stylistically relevant. This confirms that the neutrality of the author's style in academic writing is nothing but yet another myth.
Key words: academic discourse, rhetorical strategies, personal style, stylistically marked texts, lexical stylistics
Povzetek
»LEKSIKALNI ARZENAL« VLADIMIRJA POGAČNIKA
Akademski diskurz označujejo lastnosti, kot so racionalnost, strogost, objektivnost, terminološka preciznost, slovnična pravilnost, skladenjska zapletenost itd., kot tudi retorične strategije, po katerih je že na prvi pogled prepoznaven (npr. okvir znanstvenega besedila, personifikacija predmeta preučevanja ipd.). Retorične strategije ustvarjajo in vzdržujejo različne mite akademskega diskurza: mit o znanstvenikovi objektivnosti, mit o nevtralnosti jezikovnih elementov in mit o odsotnosti emocionalno-ekspresivnih elementov. V pričujočem delu poskušamo na primeru znanstvenega dela Vladimirja Pogačnika dokazati, da so omenjeni miti in/ali predsodki o absolutni objektivni poziciji avtorja, o nevtralnosti jezikovnih elementov ter o odsotnosti zaznamovane leksike povsem neutemeljeni. Pogačnikova dela so namreč za akademski diskurz precej nenavadna, saj v njih osebni stil avtorja presega »predpisane« retorične strategije, kar se med drugim kaže tudi pri izbiri jezikovnih elementov, v prvi vrsti pri vnašanju zaznamovane leksike. Na koncu sklenemo, da se v njegovih besedilih neprenehno izmenjuje pomensko relevantno s stilsko relevantnim. Vse to potrjuje dejstvo, da je nevtralnost avtorjevega stila v znanstvenih besedila resnično samo mit.
Ključne besede: akademski diskurz, retorične strategije, osebni stil, stilska zaznamova-nost besedila, leksikalna stilistika