OBZORJA STROKE - ETNO IZLOŽBA
Vse podatke, ki jih je Iludales dobil za obravnavano obdobje in prostor, primerja s slovenskimi in evropskimi podatki za isto obdobje. Tako Iludalesova raziskava ni samo nizanje dolgočasnih številk in statistik, ampak je polna zanimivih ugotovitev in primerjav. Knjiga Od zibeli do grobu je zato kot nekakšna zbirka podatkov, med seboj primer-
janih na najrazličnejše načine, iz katerih je avtor uspel dobit^ zanimivo Zgodbo o rojstvih, porokah in smrti v Velenju in Šaleški dolini v 19. stoletju.
Diagrami in tabele spremljajo in dopolnjujejo besedilo (za tiste, ki jim že sami povedo kaj več, jih je nekaj dodanih še v dodatku). Cisto na koncu sledi še obširen povzetek.
Marjeta Tckavcc
CURT SACHS, SVETOVNA ZGODOVINA PLESA.
Prevedla Mojca Vogelnik. Znanstveno in publicistično središče (zbirka Sophia 1/97). Ljubljana 1997. ISBN: 961-6014-88-9
Teoretična dela s področja plesa so v Sloveniji redke ptice in vse napovedane težko pričakovane. Jeseni leta 1997 smo z veseljem sprejeli prvo slovensko izdajo še danes aktualnega dela, napisanega v zgodnjih tridesetih letih tega stoletja, eno temeljnih knjig s plesnega področja: Svetovno zgodovino plesa nemškega etnomuzikologa Curta Sachsa.
Curt Sachs je bil rojen leta 1881 v Berlinu v Nemčiji, kjer je leta 1904 tudi doktoriral. Od leta 1919 je sprva poučeval na Berlinski univerzi, nato vNew Vorku, do svoje smrti leta 1959 pa kot častni profesor na Kolumbijski univerzi. Leta 1930 ga je egiptovska vlada imenovala za svetovalca za ohranjanje in razvrščanje vzhodnih glasbil. Bil je član ameriškega združenja muzikologov in njegov predsednik od leta 1948 do 1950. Njegova bibliografija je leta 1957 štela Čez dvesto samostojnih enot. Sachs je eden vodilnih glasbenih zgodovinarjev prve polovice 20. stoletja, ki pa se ni omejil le na etnomuZikologijo, pač pa tudi na področje razvrščanja glasbil in plesne zgodovine. V predgovoru k nemški izdaji knjige Svetovna zgodovina plesa iz leta 1933 med drugim piše: "Toliko bolj jasno pa mi je, daje bilo zame kot glasbenega zgodovinarja nujno, da sem se obrnil k plesu, če nisem hotel glasbene umetnosti samovoljno izločiti iz živega umetnostnega organizma. Ples je najbližji koreninam vsake umetnosti; brez plesa bi mogoče ostala mnoga globlja Vprašanja glasbene zgodovine brez odgovora. /.../ Mogoče je ples preveč mnogostranski. Dotika se zgodovine jezikov in sega nadalje v področje fiziologije in psihologije, vere, narodopisja in narodoslovja, glasbe in likovne umetnosti, sociologije in gospodarske zgodovine..." Svetovna zgodovina plesa je bila prvič izdana leta 1933 v Berlinu, kmalu nato pa prevedena v številne svetovne jezike.
Knjiga je tematsko razdeljena na dva dela: sistematični ter zgodovinski. Prvi razčlenjuje različne tipe plesov in se pri tem največ časa zadrži pri neevropskih, pogosto prvinskih kulturah. Pri tej razčlenitvi najprej prikaže vrste gibanj, kamor štejemo npr. krčevite, odprte ter njim nasprotne zaprte plese. Drugo poglavje opisuje teme (vsebine) ali vrste plesov. Tu izvemo, da lahko razločimo pri npr. zdravil-skih, rodnostnih, posvetitvenih, poročnih, pogrebnih, bojnih in drugih plesih na eni strani posnemovalne (upodo-bitvene), na drugi pa abstraktne (nefiguratlvne) elemente,
sveiovva imrnu plesa
Curt Sachs
-i i ■
tako kot tudi prepletanje in stopnjevanje obeh zvrsti. V tretjem poglavju z naslovom Oblika avtor pove nekaj o solističnih ter parnih plesih, več časa pa se pomudi pri skupinskih plesih. Pri teh razločujemo cel spekter različnih koreografskih elementov, kot so krog, kačasto vijuganje, menjavanje mest, četvorka, most, verižno prepletanje... V razdelku z naslovom Spoli Sachs opozori na totemistično-eksogamno-matriarhalne družbe, v katerih so moški plesi tako močno last moških, da jim ženske ne smejo niti prisostvovati. Prav tako pa imajo tudi ženske določene plese, iz katerih je drugi spol izključen. Tako je v temeljnih kulturah, mešani ples pa je že domena visoko razvite monoteistične družbe. Sistematični del se konča S poglavjem o glasbi, v katerem najprej izvemo nekaj o naravnih zvokih, nato o ritmični spremljavi plesa, obširno pa je pred-
86
GLASNIK SED 37/1997, št. ^
OBZORJA STROKE - ETNO IZLOŽBA
'iv'jena melodija v odnosu do plesa. K lažjemu razume-napisanega pripomore tudi 31 kratkih glasbenih >erov.
, ljudje so verjetno od svojih živalskih prednikov podelili veselo rajanje okoli središčnega predmeta." Ta ^hsova domneva o začetkih človekovega plesa uvede ^J?®-Zgodovinski del knjige. Na kratko nam predstavi pro-'tske temeljne kulture, ki poznajo solistični in skupinski ,>i ples, lahko pa razločujemo tudi med abstraktnim . S()TO z značilnim kroženjem okoli človeka ali predmeta
POsnemovalnim plesom z živalskimi plesi. V neolitiku je ^en velik napredek v intelektualnem razvoju človeka, ki ^očno vplival tudi na ples. Zanimiva je npr. sprememba koče iz kroga v četverokotnik ter s tem nova plesna "ta - ena ali celo dve vrsti nasproti si stoječih plesalcev. 'Ostankom družbene delitve na gospodarje in služabnike " omogočen prehod obrednih in družabnih v poklicne gledališko -odrske plese. Od razvoja egipčanskega plesa ^kostnimi igrami, "uvozom" plesalcev iz dežel, znanih Plesu, navdušenjem nad plesom pritlikavcev ter sve-ih iger boga Ozirisa nas avtor popelje še skozi čudovito ^ttost plesa rok v indiji ter visoko umetnost simbo-1 kretenj na Japonskem. V poglavju o plesu v Evropi Jr tiajprej predstavi antično Grčijo, znano po plesno zelo ^ Njenem ljudstvu, nato pa še antični Rim z njegovo ne ''o bogato plesno zgodovino. Po sprehodu skozi t(Jl nJeveško trubadursko obdobje pridemo do petnajstega . polnega pomembnih novosti, kot so npr. prvo 'Suvanje plesnih korakov, nastanek poklica plesnega 'at rojstvo plesne teorije itd. Sledi še cel niz opisov ^ S°v. značilnih za zgodnjo renesanso, obdobje galiarde v 11 Prvi polovici 17. stoletja, obdobje menueta ter valčka,
vse do tanga v dvajsetem stoletju. Temu je avtor dodal še opise spremljajoče glasbe.
Poleg teh dveh že predstavljenih osrednjih delov vsebuje knjiga še prevod Sachsovega predgovora k nemški izdaji iz leta 1933, na koncu opombe, literaturo ter slikovne priloge.
Čeprav je original Sachsove Svetovne zgodovine plesa pisan v nemškem jeziku, je slovenska izdaja prevedena po ponatisu ameriške izdaje (WorldHistory oj tbeDance, New York 1937) iz leta 1963. Prevajalka je Mojca Vogelnik (prispevala je tudi krajši uvod), sicer diplomirana arhitektka, magistra filozofske estetike in doktorantka pedagoških znanosti, samostojna kulturna delavka in raziskovalka ter predavateljica. Vogelnikova je avtorica, soavtorica in prevajalka več delt> plesnega in likovnega področja.
Prevod takšnega dela je gotovo zelo zahtevno delo in Mojca Vogelnik se je v večini primerov dobro približala duiiu slovenskega jezika (npr. Cisti krčeviti plesi, Figurativni plesi...) in ustrezno poslovenila mnoge zapletene strokovne izraze. Morda bi bilo Sachsov termin Cborreigen primerneje kot koralni plesi prevajati z izrazi skupinski, zborovski plesi ali celo z raji. Rajati pomeni za ljudi predvsem plesati skupinsko, čeprav uporabljamo ta izraz tudi za parni ples. Zmotil me je tudi termin primitiven, primitivno ljudstvo, ki nosi predznak nečesa slabšalnega, nizkega, omejenega, zato sodobna etnologija namesto tega izraza takšno ljudstvo označuje raje kot prvinsko, prvotno ali naravno (Sachs: Naturvölker).
Kljub tem pripombam knjigo toplo priporočam etnologom ter študentom etnologije, ker razjasnjuje mnoga vprašanja O razvoju plesa, zaradi poljudnega načina pisanja pa je knjiga primerna tudi za najširši krog bralcev, ki se zanimajo za plesno umetnost.
^asnTk
SED 37/1997, št. 4
87