Kdo bo kupoval slovenske knjige
Tuji založniki se žal ne dre-njajo, ne zahtevajo od sloven-skih založnikov, da morajo izvažati, niti ne tožijo, če naše literature ne prevajajo v tuje jezike. Ne pritožujejo se, če na knjižnih sejmih več deset predstavnikov naših založni-ških hiš ne uspe prodati slo-venske knjige. Tudi zaradi te-ga se ne žalostijo, če naše za-ložbe objavljajo in ponatlsku-jejo dela tujih mojstrov in pis-cev dvomljivega slovesa, za kar plačujejo precejšnje vsote.
Izvršilni odbor splošnega združenja grafične, grafično predelovalne in knjigotrške ter časopisne dejavnosti Slo-venije je sklenil, in to ne prvič, da ustanovi posebno skupnost za izvoz knjig. Uso-
da tega združenja je bila do-slej vse pi-eveč prepuščena slučaju. Večina teh, ki deluje v založništvu raje razmišlja, kako bi pridobili večjo vsoto deviz na račun družbe za uvoz knjig in potrebne literature, manj pa s svojim izvozom. Le kdo bi izvažal? Uvoženi stroji so zaradi visokih carin in dru-gih dajatev dragi, papir pa tu-di in kako bi lahko z njimi konkurenčno nastopali s ti-skarskimi storitvami v tujini. Kaj pa stimulacije? Pridejo ali pa ne. Narodna banka veliko tega denarja ni izplačala. S pa-pirjem pa si ne moremo po-magati.
Ko poslušamo razloge pred-stavnikov OZD lahko verja-memo, da izvoz ni preveč za-
nimiv. Zato izvažajo le toliko, kolikor je nujno potrebno, da si lahko nakupijo reproduk-cijskega materiala ali zame-njajo opremo. Toda tako ra-zmišljanje, naj si bo v tej pa-nogi ali v drugih, ne more pri-spevati k povečanju izvoza našega gospodarstva, niti k uravnovešenju naše plačilne bilance. Ali je napaka v nas samih ali v sistemskih zako-nih? Verjetno tako v enem kot v drugem. V togem tolma-čenju predpisov, v neizplače-vanju izvoznih stimulacij in premajhnem naporu OZD, da bi povečale svoj izvoz. Za to pa so navsezadnje odgovorni tudi posamezniki. Lažje je ob-držati lanskoletno raven izvo-za kot pa storiti kaj več.