da je v vsakem ljudstvu kal za daljno bodočnost, ko si bomo ljudje dobri med seboj. To je sicer svetovni nazor, vendar značilen za novo gledanje in čustvovanje. Cankar takega stavka; ne bi bil mogel napisati, ker je rojen iz drugačne miselnosti, čeprav je tudi on stal nad človekom, ki je omejen po narodnosti. Impresionizem je bil dosledno združen s skepso, ker je gledal le dozdevni svet, zdaj se svet obrača k absolutnim vrednotam duha, ki naj preobrazijo resničnost. Bolj kot vdanost in vtopitev v skrivnosti naravne zakonitosti prevladuje volja v večne vrednote duha. Že Nietzsche pravi v nekem aforizmu, da se religija. umetnost in marala ne menijo za bistvo sveta in stvari. O umetnosti lahko trdimo, da se je dozdaj vendar preveč pogrezala v bistvo stvari in porabljala duha. Toda izakonitost stvari ni zakonitost duha, kakor gosenica še ni metulj. rimorske novele« imajo "snov iz zasedenega ozemlja, a bolj kot narodna misel prevladuje čista človečnost. S svojim duhom in slogom kažejo človeka, ki more biti rojen le pod goriškim in tržaškim nebom, tam, kjer vije burja čez Kras v morje, kjer je dan svetlejši kot pri nas in nebo nižje nad teboj, kjer ljudem živeje teče kri po žilah in visoke stavbe zrcalijo patos južnega ljudstva in kretnjo, ki ni usmerjena na korist, ampak na sijaj, razmah in lepoto. Tem ljudem je lažji prehod od greha do svetosti, ker imajo srce odprto za trenutek življenja, za človeško čustvo in niso prav nič vezani po kakem prepričanju ali ideji. Bliže so življenju, ker jih ne loči refleksija od njega, čuvstvo jim je vse bliže, bliže jim je ljubezen,  bliže  Bog.
occaccio in romanska novela je nadindividuelna oblika kot sonet ali stanca, ki ima vnaprej določeno tektoniko z nenadnim preokretom dejanja v duhovito zaostreno misel. Magajni raste oblika novele ia življenjske »slučajnosti, novele imajo videz osebne anekdote. Boccaccio oblikuje poljubne snovi, Magajna predočuje življenje, osebne usode v primorski pokrajini, novele so lučke, ki nam približajo ljudi in večkrat presenetljivo posvetijo v njih duše. Boccaccio je tipična novela, to so osebne in organične novele, ki rastejo iz življenjske realnosti kakor večina literature od zadnjega stoletja. Vendar se Magajnov slog noče ves vstopiti v realnost. V pretežnem delu novel res čutimo mirno stvarnost, toda udobni, razvezani stavek ne stremi po ostrih obrisih, ampak po izrazu raztopljenega plavajočega občutja, — To prehaja mestoma v patetično in bujnoi življenje z višjim vzponom, ki stremi v lepoto izrednega. Če niso zgodbe pisane iz »mladostnega črno-gledja«, je v njih vendar mnogo mladostnega zanosa, ki mu ni toliko za obnovo realnosti kot za poudarek lepega in visokega. Lepoto gleda v grenkosti, v ženski, v tragičnih slučajih. To je vse bolj površina za mlade oči. V liriko dvignjeno občutje sega kar v ekstazo, da včasih začutimo mlado Leo Fatur. Ni mu za iilbrano godbo stavka, rajši ima zaneseni ritem ditiramba. Zlasti črtice Nuška, Bokavšek, Slivarica kažejo razvezan, širok in glasen patos s ponavljanjem besed, kar stopnjuje izraz v nadrealnost, s stavo besed, ki spominja na heroično srbsko pesem, in z mnogimi inverzijami, ki pospešujejo^ razgibanost čuvstva, ne v dramatično, ampak teatralično. Sredi tega dvignjenega čuvstva rezki, spoznavni stavki skoraj utonejo.
o Cankarju in Župančiču je težko pisati, da bi se nas prijelo, ker onadva sta pogodila in dosegla »mot intense«, besedo doživljanja, za' katero je stremel impresionizem. Ona v prvi vrsti deluje na zunanji in notranji čut in sama potegne za sabo predstavne komplekse, večina pisateljev pa s slikanjem bolj vzbujajo predstavno zmožnost kot doživljanje, raje izčrpavajo predmetnost kot naše doživljanje predmetov (Walzel). Pri Magajni se to zlasti opazi, kjer v slikanju predmetnosti dogajanje zastane. — Te črtice, ki kažejo resničen korak iz vsakdanje literature v umetniške ceste, so vendarle začetniško delo, v Domu in svetu je dosegel že višjo stopinjo v osvobojeno sprostitev duševnosti in tvorne moči.                       Dr. J. Šile.
a k o b Kelemina: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva. Družba sv. Mohorja, 1930. 404 strani. (Znanstvena knjižnica, IV.) a Štrekelj-Glonarjevo zbirko narodne poezije nam je J. Kelemina podal izbor narodne proze. Kaj je bilo prej, vezana ali nevezana beseda, je težko določiti. Logika pravi, da je prej proza, Kelemina in znanost trdita, da je »ta snov nekoč tvorila vsebino daljših ali krajših pripovednih pesmi« (5), pozneje pa je narod zgubil smisel za vezano umetniško obliko in ostanki tega razpada so bajlke in pripovesti v nevezani besedil (6). Vsa uredba življenja je sedaj drugačna kot tedaj, ko je narod še veroval v bogove in si ustvarjal simbole za nepojmljivo, za skrivnostne duševne in naravne sile. Vmes so velika verska in kulturna gibanja, zgodovinski valovi in socialne razmere. Toda prasile, moč duše, solnca; noči, zime, poletja, gozda, vetra, ognja* vode soi ostale iste in so v vsaki dobi dajale pobudo človekovi fantaziji, ki si je ustvarjala simbole za skrivnostno v vezani ali nevezani besedi, kakor so bili nagibi v času in osebnosti. Vezana in nevezana oblika sta bili istodobni kakor sedaj. Ritem in rima sta bolj slavnostni obliki, proza je bolj osebnai. Tako nam tudi ni misliti vedno na nekaj prazgodovinskega, ampak bolj na nekaj pračloveškega, kakor se je izoblikovalo v kaki dobi. Zato bajke in pripovedke v pretežni večini niso metamofoza prazgodovinskega, ampak človeškega iz različnih dob. Tudi v bajkah in pravljicah sta dve smeri: Ena ohrani tradicijo kot Grimm, druga kak motiv dalje razvija kot Brentano v Lorelei, iz besede in simbola si izmisli mitično, ajtiološko razlago. Kajti narodna poezija se ne razvija drugače kot umetna. Tudi ona ni produkt kolektiva, kot so prej mislili, ampak produkt osebnosti. Kolektiv sodeluje le toliko, kolikor se pesem v teku časa razpoje, kolikor se bajka razhaja in pripovedka razpripoveduje.
ba Grimma sta zbrala pri Nemcih narodno prozo v začetku 19. stoletja, pri nas je trudapolho delo izvršil J. Kelemina na podlagi obširnega materiala, ki so ga tekom stoletja zbiratelji zapisali iz ust naroda. Dasi je mogel podati na 400 straneh le izbor, vendar ni bistvenih stvari opustil in nam je dal knjigo, ki jo bo izobraženi in preprosti del naroda z veseljem bral. Priobčil je najznačilnejše tipe, sorodne je navadel v virih. Grimma sta izvedla enoten narodni slog, da sta izbrala najboljše in za naivno čustvovanje naroda najbolj značilne poteze iz besedotvornosti in sintakse, Kelemina je priobčil pripovesti deloma dobesedno, kakor so jih zapisali zbiratelji, dal jim je
¦528
le pravilno slovniško obliko, deloma je le glavne momente povedal z avtorjevimi besedami, kjer so narodne motive preveč raztezali, včasih pa je povedal le vsebino (32). Primerjati mi je bilo mogoče le pripovesti, ki jih je priobčil po Jurčičevih zapiskih (I. zvezek dr. Prijateljeve izdaje). Mislim pa, da Jurčiča le ni bilo treba popravljati kot dijaško nalogo, kar je J. Kelemina storil; tako se vsiljuje pisatelju le logična brezbarvnost »pravilnega« jezika. Ker ni vseh pripovesti enotno stili-ziral, ampak le jezik približal književni rabi, bi bilo bolje, da je dobesedne izpise prinesel v velikem tisku z imenom zapisovalca, kjer je pa le vsebino naznačil, naj bi bil mali tisk. Tako bi še enkrat začutili vso barvo in ton narodne proze, kar je zdaj deloma zabrisano. Ne gre le za vse^-bino, gre tudi za obliko, v katero so bile povesti zapisane in v oijej živijo. Si parva licet... Za Schlegel-Tieckovo prestavo Shakespeareja so se pojavife »pravilnejše«, a ton Schleglove prestave se ne da nadomestiti, ton stairine in zgodovine. J. Kelemina je opustil ton in barvo onega čuvstvo-vanja, iz katerega so bile napisane v Novicah. Glasniku, Kresu, Zori itd. Drugače je knjiga pisana v lepi in snažni slovenščini. fl rimm je določil razliko med pripovedko in pravljico tako, da je prva navezana na kraj in čas, pravljica pa je brezčasna in brezkrajevna (Goethe: Pravljica je občečloveška, spominja na vse in nič.) Kelemina pravi v mitološkem uvodu: »V bajki prevladuje mitično jedro in višja bitja. v pripovedki mitično jedro otemnL višja bitja dobe človeške poteze, pravljica pa je le igra fantazije in namišljena istiinitost, v katero pripovedo-vatelj satm ne veruje, medtem ko so za narod bajke in pripovedke kos dejanske istiniitosti. Pravljica se konča z zmago pravičnega, za bajke je dobro in slabo brez pomena«. Ker ni jasne meje med temi vrstami, je Kelemina snov drugače razdelil, po predmetih, po vrstah bitij, o katerih govore povesti. Morda bi komu prijala razdelitev po motivih, a J. Kelemina je hotel osvetliti prvotno mitologijo, kolikor je moremo spoznati iz okrnjenih ostankov. Omenili smo že, koliko je mogoče govoriti o prvotnosti in koliko so vzbujale narodno fantazijo velike sugestije, da je deloima stare snovi prevlekla z novo barvo, deloma samotvorno iznajdovala v dobi viteštva, čarovništva, tlačan-stva itd. Te kulture so odele starejše snovi, pa tudi same so bile vir novega bajanja. — Čeprav ni mogoča znanstvena eksaktnost in se fantazija znanstvenika poljubno razvija, je vendar precejšen kos dela v takih rekonstrukcijah, v katerih je prvotno jedro otemnelo. Druga je pa to, da so tudi naši zbiratelji pripovesti delali iz različnih nagibov: Eni so točno povzeli narodovo pripovedovanje (Trstenjak), drugi (Trdina) so razvijali narodne motive v smislu kritike javnega življenja. tretji v smislu poetične zaokroženosti (Levstik), tako da je bilo v resnici težko napraviti pravi izbor. Motive je le deloma pomeril ob sorodnih narodih, omejil se je na Hrvate in Nemce, pa to je delo za druge, Kelemina je vendar ustvaril iz zaprašenih in pozabljenih listov lepo  knjigo.
S coville-Holeček: V samotah pragozda. Mohorjeva knjižnica, 35. 182 strani. Povest za mladino, utile eum dulci, pripoveduje, kaj doživita dva skavta iz  amerikanskega mesta tekom enega
meseca v pragozdu. Dobra indijanarica, ki ne kvari mlade fantazije s pustolovščino, ampak jo usiuži kreposti in pouku o prastopinji  človeštva.
C kolaster-Kiuetova:    V    oblasti    čarodejev.
^ Mohorjeva knjižnica, 36. 264 strani. Knjiga nam odpre pogled v kulturne razmere afriških črncev, kakor so še pred nedavnim vladale. Važnejši kot poglavar v selih je čarovnik, ki drži ljudstvo s sugestijo svoje krvoločnosti v najhujši sužnostL da je proti njemu brez moči. To je orgiastični nagon, ki se ne razvija od narave navzgor, ampak v degeneracijo.
Življenje svetnikov. 7 zvezek, stran 113—192. Obsega svetnike 22. aprila do 4. maja. Knjiga, ki je pobožno in znanosti odgovarjajoče pisana, ima to napako, da bo malokdo učakal konca, če bo šlo v  tem teku naprej.
1\/T.    H u m e k :   Boj   sadnim  škodljivcem.  91   strani. -¦¦Strokovna knjiga za napredno vrtnarstvo.
Anton B r e c e 1 j : O zdravju in boleznih. Mo-**- ho r jeva knjižnica, 34. 568 strani. Vidimo zdravnika, ki ne misli le na posameznega bolnika, ampak na cel narod. Ker se boji napačnega ume-vanja, ne razlaga zdravljenja posameznih bolezni. ampak daje le bolj splošna navodila za zdravje. Sočutno osebni ton, ki razprši vse dvome in skrb za lepo slovenščino priporočata knjigo, da se razširi v  najširše kroge.
N i literarna revija mesto za kupčijsko agitacijo. Že lani sem v DS omenil, da je vsebina in oblika knjige najboljša reklama. In priznati je treba, da družba stremi tudi po tej notranji reklami, po literarni vrednosti knjig. Poleg rednih publikacij izdaja tudi knjige za doplačilo, ki so nekoliko bolj oddaljene iz glavnega kroga čita-teljev in segajo v višjo izobrazbo. Tako si bo> pretežni del čitateljev, ki izhaja iz kmetskega in delovnega stanu, nabral koristnega in zabavnega berila, izobraženec pa leposlovno in znanstveno knjižnico'. V tisku za leto 1931 ima na primer: Zbrane spise dr. Detele, pesmi modernega pesnika Pogačnika, dr. Vebra Knjigo o Bogu, kulturno znamenito knjigo sv. Terezije, ki jo je priredil Fr. Terseglav itd. O delu uredništva priča vzorna in čista slovenščina, še bolj pa stremljenje, da bi družba postala idealno slovensko založništvo. Prej smo videli v njej mrtev kapital, ki raste neznano kam, ko je skuhal tiho in skrivnostno' nekaj »poljudnih« knjig, zdaj se pa kaže (morda ne samo v besedi), da ne stremi po gmotnem dobičku, ampak da gre prebitek zopet narodu v korist. Mogla bi izdati zbirke starejših pisateljev, mladim pa omogočiti izdajo novih del ali razdeliti vsako leto nekaj nagrad kot priznanje in spodbudo za delo, ki ni usmerjeno na trenotno korist, ampak na višje vrednote. Kaj je dal narod Cankarju, ki mu je vse življenje - posvetil? Kaj je storila družba, ki hoče biti duševna mati naroda za take svoje sinove, ko je imela do sto tisoč udov? Stoj misel! ...
T isk je okusen, le črka f je čudno podobna črki t, papir vobče dober, nejasno pa je, zakaji je tako slab v Keleminovi knjigi, ki je vendar trajne vrednosti.                                                  Dr. J. Šile.
329