To so najpomembnejša nagrajena dela Dance Screena, prisotna tudi na domačem Dance-video festu. Seveda pa osebni izbor kaže pogostokrat v drugo smer. Tako je mene in mnoge druge udeležence festivala navdušil britanski Cross Channel (produkcije MJW, BBC in AMA-YA 7), neznansko zabavni mix plesa, reklamnih štosov, monthypythonovskih domislic, televizualnega eksperimentiranja s postmodernimi prijemi. Pripoveduje o dekletih in fantih, Britaniji in Franciji, je nekakšen plesni dnevnik majorja Thompsona (koreografija Lea Anderson, režija Margaret Williams, glasba Steve Blake). Ta tride-setminutni plesni program nakazuje novo plesno tendenco, ki se od uveljavljene belgijske smeri plesne intenzivnosti in celo agresivnosti odmika v bolj ležerne vode razigranosti in humorja.
O humorju ni mogoče govoriti ob klasičnem Greenawayu, prisotnem v Frankfurtu (in Ljubljani), M Is For Man; Music; Mozart. Režiser tu uporablja sofisticirano video postprodukcijsko tehniko in v okolju starinskega amfite-atra za anatomijo razvija reference na črko M. Ples predstavlja Ben Craft v vlogi Človeka in Mozarta. In še marsikaj je bilo mogoče videti v Frankfurtu — in v Ljubljani. Morda bi kazalo domači Dance-video fest v prihodnje urediti bolj tematsko in, zakaj pa ne, premiemo predstaviti kakšen domač plesni video ali pa malo retrospektivo plesnega filma, denimo Črta Škodlarja?
MAJNA 5EVNIK
PH (REŽIJA IN KOREOGRAFIJA TEljl FURUHASHI|
PARMA
PRIX
ITALIA1992
Stendhal—od velikega do malega ekrana... je bil naslov retrospektivnega pregleda, ki ga je kot spremljevalni program televizijskemu festivalu studiozno pripravil prof. Giovanni Antonucci. Spremljevalni program, ki je po številčnosti obiskovalcev, po intenzivnosti debat in po odmevih v tisku konkuriral uradnemu delu festivala. Razlog za ta reprezentančni izbor je bila seveda Parma, prizorišče romana Parmska kartuzija in 150. obletnica smrti pisatelja.
O ekranizaciji literarnih del je bilo že mnogo napisanega in povedanega, o Stendhalu pa smo izvedeli, da bi bii danes idealen pisec scenarijev in da so bila njegova dela (poleg Shakespearovih) največkrat prirejena za velike in male ekrane. Ze nemi film je leta 1920 posegel po romanu Rdeče in črno, v letu 1922 so realizirali Vanino — Vanini z zvezdo nemega filma Asto Nielsen v glavni vlogi. Nato še dvakrat Rdeče in črno in spet Vanino —
GERARD PHILIPPE IN DANIELLE DARIEUX
V FILMU RDEČE IN ČBNO (REŽIJA CLAUDE AUTANT-IARA, 1954]
Vanini v tetu 1940 z italijanskima zvezdnikoma Allido Valli in Amadeom Nazzarijem (režiser Carmine Gallone). Pomemben odnos filma do Stendhalovih del se je začel v letu 1947 s Parmsko kartuzijo režiserja Christiana Jaquoja z Gerardom Philippom in Mano Casares v glavnih vlogah. Ta film je bilo mogoče primerjati s televizijsko Parmsko kartuzijo Maura Bologninija iz leta 1982. Kljub zvenečim imenom Marthe Keller, Gian Maria Volonte in profesionalnosti režiserja in ekipe, serija ne dosega filma iz leta 1947. Gerard Philippe je kot Julian Sorel dal neizbrisen pečat tudi filmu Rdeče in črno režiserja Clau-da Autanta Laraja iz leta 1954. Ob njem smo si zapomnili gospo de Rena! Danielle Darieux. Ta film je bilo zanimivo primerjati z istoimensko televizijsko serijo sovjetskega režiserja Gerasimova iz leta 1976.
Rossellinijeva Vanina — Vanini iz leta 1961 je ostala v spominu zaradi neprimerno zasedene francoske igralke Martine Carol.
Mimo manj pomembnih ekranizacij del, kot so Mina De Vanghel, Les Amants de Toledo, De L' Amour, je na
retrospektivi največjo pozornost zbujal film Prima Della Rivoluzione mladega Bernarda Bertoluccija (1964). To njegovo branje Stendhala, reference na Parmsko kartuzijo, medtem ko pripoveduje drugo zgodbo, pričajo o modernosti pisatelja, njegovih tem in motivov, ki se jih da prav razumeti 150 let po njegovi smrti.
MAJNA SEVNIK
LABODJI SPEV HRVAŠKE KINEMATOGRAFIJE
Razmišljanje Hrvoja Turkoviča je nastalo kot spremno besedilo ob Dnevih sodobnega hrvaškega filma, ki so se v Ljubljani odvrteli med 25. in 29. majem 1992. Na Dnevih so bili prikazani poleg 11 kratkih filmov še naslednji celovečerci: Zgodba iz Hrvaške režiserja Krsta Papiča, Školjka šumi Mira Medimorca, Odkruški Zrinka Ogreste, Čas vojščakov Dejana Šorka in Duka Begovič Branka Schmidta.
V posebnem programu pa so bili predstavljeni tudi štirje
prepovedani kratki dokumentarci iz let 1972/73. Filmske projekcije je spremljal pogovor Filmsko ustvarjanje na Hrvaškem, ki so se ga udeležili poleg režiserjev Ogreste, Scmidta in Šorka še Dano Markovič (urednik revije Kinoteka), Zlatko Pavlinič (direktor Zagreb filma), Hrvoje Turkovič (filmski kritik in predsednik Društva hrvaških filmskih kritikov) in Mato Kukuljica (Arhiv republike Hrvaške).
Prireditev so pripravili: E-Motion film / Filmska redakcija ŠKUC, Ljubljanski kinematografi — dvorana Kinoteke, Slovenski gledališki in filmski muzej in ŠOU v Ljubljani vsi v sodelovanju s Študentskim centrom in producenti filmov iz Zagreba. (D. H.)
Na dveh letošnjih manifestacijah hrvaškega filma; na januarskih Dnevih hrvaškega filma v Zagrebu in julijskem Filmskem festivalu v Pulju je bilo prikazano rekordno število celovečernih ¡nezavidljivo število kratkih filmov. Osem celovečercev (Čaruga, Čas vojščakov, Duka Begovič, Kamnita vrata, Luka, Odkruški, Školjka šumi in Zgodba iz Hrvaške) in več kot trideset kratkih filmov.
Po vseh letošnjih simptomih, pa je celota te produkcije labodji spev kinematografije, ki je v predsmrtni komi. Pred podrobnim opisom terminalnih simptomov poglejmo, čemu je podoben ta labodji spev hrvaškega filma. Predvsem je daleč od tega, da bi po čemerkoli odstopal od običajnega speva. V hrvaškema filmu prevladujeta dve izstopajoči dominantni tradicijski karakteristiki. Prva je vidna v vztrajno negovanih signalih visokoumetniške prestižnosti, visokoumetniškega imidža: izvedbeni i pološčenosti, konstrukcijski izdelanosti, pretežni tematski I predvidljivosti, nagnjenju k visokoumetniški ikonografiji (adaptacije uglednih književnih del, visoka politična] vprašanja, filozofsko temeljna eksistenčna vprašanja...). Druga leži v predpostavki, da so naštete karakteristike I kategorična interesna naloga vsakega gledalca (»tistega, ki mu je do umetnosti in kulture«) ter da se filmarju sploh ni potrebno dodatno truditi glede posebne privlač- ] nosti, spodbujanja, vodenja gledalčevega interesa. Načelna nezainteresiranost za konkreten (tako časovno kakor I tudi prostorsko pogojen in spremenljiv) gledalčev inte-1 res je tradicionalna pri dominantni hrvaški proizvodnji. Najboljši hrvaški filmi so bili vedno tisti, ki so uspeli prevladati drugo tendenco. To so nekateri avtorji uspeli I narediti s tem, da so udomačili tendenco prestižnosti, se | pravi, da so standardom pološčenosti, izdelanosti, predvidljivosti dali izviren interesni pomen, tj. poskrbeli so, da so s postopki izpopolnjevanja, konstrukcijske kombinatorike ... čim bolj specifično zainteresirali svojega gledalca za prav dane prizore filma in njihov tok (taki so bili npr. filmi Branka Bauerja, pa filmi Krese Golika, kakor je bilo to odlično prikazano v filmu Imam dve mami in dva očeta, s katerim so na zaključnem večeru Filmskegal festivala v Pulju počastili dva ustvarjalca: Kreša Golika in Fabijana Šovagoviča; pa npr. filmi Rondo in Ljubezenska pisma z naklepom Zvonimira Berkoviča, Bre-1