Poštnina IZHAJA VSAK PETEK GLASILO osvobodilne fronte za obmurje Štev. 38 — Leto V. Murska Sobota, 19. septembra 1952 6 VELIČASTNA PROSLAVA V DOLENJSKIH TOPLICAH Čez 250 tisoč ljudi iz vseh krajev Slovenije se je v nedeljo zbralo v Dolenjskih Toplicah. Ceste proti Novemu mestu in Toplicam so bile že v soboto polne avtobusov, osebnih avtomobilov, motoristov, kolesarjev, pešcev in vozov. Vsa ta povodenj se Je valila proti Dolenjskim Toplicam, kjer je bil cel kraj ob Krki dobesedno prenapolnjen. Vsak kotiček ob gozdu, ob reki. v hišah in bližnjih krajih Je bil do zadnjega zaseden. Godbe na pihala, harmonikarji in drugi muzikanti so se oglašali na vsakih nekaj metrov, da je imel človek, ki je stal na hribu nad Toplicami, vtis, da so vse godbe iz Slovenije zbrane v Toplicah. Številni avtobusi in druga vozila, ki so se v kolonah prebijala iz Novega mesta proti Toplicam, pa so nudila pregled nad vsem uporabnim voznim parkom republike. V soboto zvečer so bile prireditve in akademije v Dol. Toplicah, Novem mestu in v vseh večjih partizanskih krajih ob Krki. V Dolenskih Toplicah so si skupine bivših borcev prižgale na stotine in stotine tabornih ognjev, številni paviljoni raznih podjetij, ki so nudila postrežbo, Pa so bili oblegani prav do jutranjih ur. Lepo vreme v nedeljo zjutraj Je napovedovalo prihod novih skupin. Te so se pričele že v zgodnjih jutranjih urah valiti proti Dolenjskim Toplicam. Vse skupine, ki so obiskale partizanske kraje okoli Novega mesta, so se z godbami kakor plaz vsule po vseh cestah, poleg teh pa so se na cestah pojavile nove kolone avtobusov in drugih vozli. Prihajali so novi vlaki iz Ljubljane, Jesenic in Primorske. Do 9. ure dopoldne se je v Dolenjskih Toplicah zbralo toliko ljudi, da so bile skorajda neprehodne vse poti, travniki in gozd okoli slavnostnega prostora. Borci prvih slovenskih brigad so se skupaj s svojimi starimi komandanti in komandirji zbirali ob Krki in na čelu z godbami prihajali na slavnostni prostor pred tribuno. Kmalu po 9. uri so se pričeli zbirati okoli slavnostne tribune stari voditelji slovenskega partizanskega gibanja, člani vlade, CK KPS in Prezidija Ljudske skupščine. Ob 10. uri je prispel na slavnostni prostor tudi maršal Tito, poleg njega pa so prišli predsednik vlade LRS Miha Marinko, član Politbiroja CK KPJ Boris Kidrič, generala Otmar Kreačič in Milan Terzič z večjim številom oficirjev JLA. Nepregledna množica, ki se je zgnetla na jasi pred slavnostno tribuno, je navdušeno pozdravljala prihod maršala Tita in drugih visokih predstavnikov Partije in oblasti. Množica ljudi pa Je ostala v okrilju gozda, ker jasa ni nudila več nobenega prostora. Mnogi so splezali na drevje in od tamkaj opazovali slavnostno tribuno in pred njo zbrane borce prvih slovenskih brigad. Mnoge skupine pa so posedle na vzpetine nad Dolenjskimi Toplicami in od tamkaj sledile govoru maršala Tita. Po raportu komandanta prvih slovenskih brigad, narodnega heroja Franca Hočevarja, ki ga Je predal tov. Titu, Je ta po uvodnem govoru narodnega heroja Jožeta Borštnerja stopil burno pozdravljen pred mikrofon. V svojem govoru je tov. Tito uvodoma naglasil velik prispevek slovenskih brigad v borbi z okupatorji in spomnil zbrano množico na težke, a slavne dni bojev zmag Jugoslovanskih narodov. Njegove preproste besede so priklenile slehernega poslušalca in vzbujale val navdušenja in veselja. Ko Je govoril o naših trenutnih težavah, je maršal Tito opozoril na to, da je treba čimprej zaključiti gradnjo objektov petletnega plana in stremeti za tem, da bomo čimbolj gospodarsko neodvisni glede naših potreb. Tov. Tito Je opozoril tudi na težave, ki so nastale po sporu s SZ in poudaril, da Je prekinitev s Sovjetsko zvezo bila nujna, za nas koristna in da Je bila Izvršena v pravem času. V svojem govoru se je maršal Tito dotaknil tudi nerazumevanja nekaterih ljudi na Zapadu, ki -prihajajo v našo državo in v svojih intervjujih izražajo nekake težnje po prevzemanju zapadnjaških oblik družbenega življenja. Tov. Tito Je Jasno poudaril, da smo ml socialistična država in da imamo svojo socialistično demokracijo, ki se bistveno razlikuje od formalne zapadne demokracije po tem, da pri nas neposredni proizvajalci sami upravljajo proizvodnjo. Vsa zbrana množica je navdušeno pritrjevala tov Titu, ko je poudaril, da si bomo svojo bo- dočnost gradili sami, da bomo sami odločali, kakšno bo življenje pri nas in da nam nima nihče pravice vsiljevati demokracije, ki je za pojmovanje naših ljudi nesprejemljiva. »Mi imamo svojo demokracijo, svojo socialistično demokracijo,« Je poudaril Maršal, »in stremeli bomo za tem, da bomo postopoma to demokracijo še bolj razvili in okrepili. Prav zaradi tega pa se moramo v gospodarskih potrebah čim bolj postaviti na lastne noge, ker nočemo biti privesek velesil, ampak enakopravni činitelj med državami in narodi, ki stremijo za sodelovanjem in prijateljskim zbližanjem.« Ko je nekdo izmed zbranih vzkiknil, da na) tov. Tito spregovori tudi o Trstu, se Je Maršal dlje časa zadržal na tem vprašanju. Poudaril Je, da Je naše stališče glede Trsta ostalo isto. Želimo, da bi Italija ustvarila pogoje, da se začno boljši odnosi med obema sosednima državama. Ko Je govoril o posledicah denacionalizacije našega prebivalstva, je tov. Tito poudaril, da Je kondominij edina mogoča in koristna rešitev, ker imamo vso pravico, da popravimo posledice fašističnega raznarodovanja v Trstu in ker je Trst življenjskega pomena za naše gospodarstvo. Prikazal je tudi pisanje italijanskega tiska, ki hoče v sedanjem položaju izkoriščati pristop Italije k Atlantskemu paktu za izsiljevanje in zavajanje italijanskega Javnega mnenja. Tov. Tito je obsodil tak način propagandnega delovanja in poudaril, da je propaganda za Trst posledica neurejenih gospodarskih in političnih razmer v Italiji. Tako je tov. Tito povedal primer italijanskega časopisa, ki se pridružuje propagandni akciji reakcionarnih krogov Italije, da naj bi zapadni zavezniki izkoristili sedanji položaj Jugoslavije za izsiljevanje glede tržaškega vprašanja. Tov, Tito je na to odločno rekel, da sl jugoslovansko ljudstvo ne bo dalo nikoli diktirati in da Je prav napačna zahteva tistih, ki svetujejo zaveznikom, da naj z eno roko ponujajo kruh, v drugi pa drže palico. »Mi nismo od nikogar sprejemali kruh pod pretnjo palice in ga tudi nikoli ne bomo,« je izjavil Maršal. Na koncu svojega govoru je maršal Tito izrazil željo po sodelovanju z vsemi narodi na enakopravni osnovi, ki je potrebna za očuvanje miru v svetu. Z vzklikom enotnosti in trdnosti naši Federativni ljudski republiki Jugoslaviji je med burnim odobravanjem in vzklikanjem zaključil svoj govor. Po govoru so mešani pevski zbori ob sodelovanju godbe na pihala Ljudske milice zapeli nekaj partizanskih pesmi. Tovariš Tito se je nato poslovil in po svečanem kosilu, na katerem so prisostvovali stari borci prvih partizanskih brigad, zapustil Dolenjske Toplice. V popoldanskih urah so pričele odhajati prve kolone avtomobilov iz Dol. Toplic. Množica ljudi pa je še do pozne noči ostala na Krki, nekatere skupine starih borcev pa so ostale še nekaj dni v Toplicah in drugih partizanskih krajih na Dolenjskem. Proslave slovenskih brigad v Dolenjskih Toplicah se je udeležilo tudi okrog 2300 ljudi iz soboškega in ljutomerskega okraja. V snežnem metežu B. Jakac Grozdje zori DOGODKI ZADNJIH DNI KOMINFORMISTIČNI SOSEDI so zadnje dni popustili z odprtimi izzivanji na naših mejah. Tako vsaj lahko sodimo po poročilih. Zato pa prihajajo vesti onstran meja o težkem položaju, ki ga mora prenašati tamkajšnje ljudstvo. V ALBANIJI VLADA NEURADNO OBSEDNO STANJE. Albanski begunci pripovedujejo, da sedaj niti pripadniki kominformistične stranke se ne morejo svobodno gibati. Zanje izdajajo okrajni in mestni komiteji posebna dovoljenja, pa še ta samo v nujnih primerih. Svobodno gibanje ostalega prebivalstva so oblasti že dolgo pred tem omejile. Prav tako pripovedujejo o velikih operacijah, ki jih je vlada pričela zoper upornike. Operacije vodi neki višji ruski lastnik, sodelujejo pa oklopne enote, letalstvo in topništvo. Albanske oblasti seve molče o izidu teh borb. Po pripovedovanju beguncev so se bile ostre bitke predvsem na hribovju Muneti v deželi Miriditov. V bližini mesta Kruja je bilo ubitih vel vojakov, lastnik in več upornikov. ČISTKE V ROMUNIJI se bližajo svojemu tragičnemu koncu. Po nepotrjenih vesteh so te dni zaprli Ano Pauker, bivšega zunanjega ministra in člana Politbiroja, ki so jo pred tem razrešili vseh dolžnosti Z njo naj bi bila aretirana še bivši notranji minister Georgescu in bivši finančni minister Vasilij Luca. V Bukarešti se je pričel proces proti skupini Romunov, ki so sodelovali s tremi bivšimi ministri. BOLGARSKE KOMINFORMISTIČNE OBLASTI nadaljujejo s svojimi zločini zoper našo državo in naš živelj v Bolgariji Te dni so prišla podrobnejša poročila o »procesu« zoper jugoslovanskega državljana Momira Šeferoviča, ki so ga agenti bolgarske tajite policije s silo odvlekli z dvorišča našega veleposlaništva v Sofiji. Sojenje se Je vršilo z izredno hitrostjo in v največji tajnosti Tako ravnanje dokazuje, da so se kominformistične oblasti potrudile, da bi vprašanje čim prej odpravile z dnevnega reda. Obtožili so ga »vohunskega delovanja« in ga obsodili na 15 tet ječe. Znano pa je, da je obtoženec z javno izjavo Združenim narodom priznal, da so njegovega sina Ivana bolgarski policijski organi strahotno mučili in ga slednjič ubili v ječi, ker ni hotel priznati obtožb, ki jih je tajna policija valila nanj. ITALIJANSKI URADNI KROGI, POSEBNO PA TISK, so te dni dvignili mnogo prahu zaradi nekaterih odkritih in povsem utemeljenih izjav maršala Tita in viceadmiraia Jerkoviča ob proslavi 10. obletnice jugoslovanske mornarice. Ko je govoril o krepitvi naših pomorskih sil, je MARŠAL TITO dejal, da ne bomo nikoli segali po tujem, ker smo socialistična država, toda svoje bomo znali braniti kot še nikoli doslej. To naj vedo oni, ki imajo določene nepoštene zahteve do našega ozemlja, ki mislijo, da se pri nas ni nič izpremenilo. V podobnem duhu je napisal maršal Tito tudi poseben članek, ki sta ga objavila »Borba« in »Vjesnik«. VICEADMIRAL JERKOVIČ je na svečani akademiji v Splitu med drugim opozoril na to, da predstavljata SZ in Italija, kar zadeva Jugoslavijo, s svojo agresivnostjo enoten tabor. Če k temu dodamo, da v Italiji zaradi prevrgljivosti voditeljev nikdar nikomur niso bili zavezniki, tedaj Je popolnoma jasno, dja je mir na Jadranu dvakrat ogrožen. Te in še nekatere izjave so torej pograbili v Italiji, da bi brž prikazali, kako naše vodilne osebnosti »žalijo Italijo«, kakor je to v Strasbourgu izjavil te dni vladni predsednik De Gasperi. Maršal Tito je na te izjave odgovoril v svečanem govoru v Dolenjskih toplicah, ko Je poudaril, da ima menda pravico govoriti o bridkih izkušnjah v času, ko še niso v celoti izginila znamenja italijanskega barbarstva med drugo svetovno vojno pri nas in ko matere še hodijo v črnini. Svoje nenasitne želje po tujem pa kaže Italija tudi s tem, da trdovratno zavrača vse predloge, ki jih je ponudila naša vlada, posebno predlog o skupnem upravljanju Trsta, s katerim bi ob sedanjih pogojih lahko rešili to za stvar miru tako važno vprašanje. Čitalčeve oči se še vedno prav rade uprejo na srednji Vzhod. V EGIPTU je nova vlada generala Nagiba pričela izvajati agrarno reformo ter se s posebnim zakonom vmešala v. vprašanje egiptovskih strank. Doslej pa še ni spregovorila o svojih bodočih odnosih do Vel. Britanije. Dr. MOSADIK skuša te dni s pomočjo nacističnega finančnika dr. Schachta razčleniti gospodarsko in politično stanje v deželi. Le-ta priporoča, naj bi izdajanje novih bankovcev naslonili na petrolejsko, a ne na zlato podlago. O konkretnih ukrepih, s katerimi bo rešil sedanje perzijsko gospodarsko krizo, bo dr. Mo-sadik govoril čez nekaj dni na seji parlamenta. Znaki, da preveva srednji Vzhod novi duh. se pojavljajo tudi v LIBANONU, kjer je moral dosedanji nasprotnik naprednejših reform Sami Solk odstopiti. Vprašanje nove vlade še ni rešeno. Nekdanja italijanska kolonija v Afriki ERITREJA se je s 15. t. m. priključila po določbah OZN Abesiniji (Etiopiji) kot federalna država. S tem se je za vedno končalo obdobje kolonialne sužnosti. TUNIŠKI BEJ vztraja na tem. da so francoske reforme za Tunis' za tuniško ljudstvo nesprejemljive. Tuni- ško in maroško vprašanje je že vključeno v začasni dnevni red zasedanja Generalne skupščine, kjer bodo predvsem arabske in nekatere azijske države nastopile proti ostankom starih kolonialnih metod nekaterih držav-skrbnic nad nesamostojnimi ozemlji. V AMERIŠKI VOLILNI KAMPANJI je nastopil majhen preobrat. Poročajo, da sta se general Eisenhower in senator Taft sporazumela. Taft bo podpiral Eisenhowerja in agitiral zanj. Eisenhoicer pa se je odpovedal nekaterim svojim zu- nanjepolitičnim nazorom in stališču do notranjih ameriških vprašanj. Znano je, da je Taft imenoval demokrate »socialiste« zaradi njih naprednega gledanja, kar zadeva socialne zaščite delavcev in borbe delavskih sindikatov zoper samovoljo delodajalcev. Republikanci nameravajo prodreti s svojimi obljubami o znižanju davkov, izdatkov za oborožitev in ukinitvi državne kontrole nad proizvodnjo, demokrati pa se lahko ponašajo s svojim več kot 18 let trajajočim vladanjem v najtežjih časih. Zgradba nove bolnice v Murski Soboti — dokončana VSEM DELODATALCEM IN DELAVCEM ! 10. septembra 1952 smo začeli izdajati nove delovne knjižice za področje soboškega okraja. Po novih predpisih mora imeti delovno knjižico vsakdo, ki je že v delovnem razmerju, kakor tudi oni, ki žele zasnovati delovno razmerje. Zaposlitev brez delovne knjižice Je prepovedana. kršitelji teh predpisov pa bodo najstrožje kaznovani. Mladoletniki, ki še ne posedujejo osebnih izkaznic in želijo imeti delovno knjižico, si morejo najprej oskrbeti osebno izkaznico, brez katere se delovna knjižica ne more dobiti. Delavci in uslužbenci z daljšo delovno dobo morajo to dokazati z originalnimi listinami. Dokazovanja delovne dobe s pričami se je posluževati le v skrajnih, neizogibnih primerih. Delavci, zaposleni pri manjših obratih ali zasebnih delodajalcih, naj takoj začnejo z zbiranjem listih, potrebnih za dokazovanje delovne dobe, da jih bodo na poziv lahko takoj predložili. OLO M. SOBOTA Oddelek za ljudsko zdravstvo in socialno politiko Nad 13 tisoč obiskovalcev II. gospodarske razstave v Ljutomeru V ponedeljek, dne 8. septembra zvečer, so v Ljutomeru slovesno zaprli drugo gospodarsko razstavo po osvoboditvi. Tokrat je pred sto gledalci nastopila folklorna skupina iz Beltinec s prekmurskimi narodnimi plesi. Publika je gostujoče plesalce nagradila s ploskanjem. Mnogi gledalci pa so celo izrazili željo, da bi jih Beltinčani že večkrat obiskali in prikazali prekmurske ljudske običaje. Po nastopu so pohvalili in nagradili najboljše razstavljalce, ki so dali na razstavni prostor zares kakovostne izdelke. Prvo nagrado je osvojila občinska mizarska delavnica iz Apač, ki je razstavila moderno spalnico. Njej sledijo obrtniki Anton Mulec, strojni ključavničar iz Veržeja (razstavil je precizne dele raznih strojev in osi), Anton Canjkar, mizar iz Bratonečic pri Kostanju (pohištvo za jedilnico), Konrat Repa, mizar za mlinske naprave iz Drakovec (čistilec za žito), Drago Ludvik, ključavničar iz Ljutomera (velike navadne in male »Wertheim«-ključavnice) in Veronika Vučko, zasebnica iz Ljutomera (vezenine in prtičke) Od kmetov so bili nagrajeni. Vinogradniško gospodarstvo iz Radgone (kakovostna buteljčna vina in sadje), podjetje »Mlekopromet« iz Ljutomera (sir in čajno maslo) in Semenska postaja iz Ljutomera (prvovrstna priznana semena). Med družbenimi organizacijami, ki so sodelovale na razstavi, je ocenjevalna komisija prisodila prva mesta Okrajni lovski zvezi, Čebelarskemu društvu in Ljudski prosveti iz Ljutomera« Razstavni odbor pa je nagradil tudi vajence Antona Kovačiča, učenca v ljutomerskem invalidskemu podjetju; Vlada Ozmeca iz mestnega mizarskega podjetja v Ljutomeru in Antona Lašica, vajenca v mizarski delavnici OZZ v Ljutomeru. Vsi so prejeli diplome in denarne nagrade. Letošnjo gospodarsko razstavo je obiskalo nad 13 tisoč ljudi iz Prlekije in ostalih krajev. VREMENSKA NAPOVED za čas od 18. do 25. septembra: V splošnem nestalno s pogostimi padavinami. Deževno vreme se pričakuje okoli 18., med 21. in 23. ter od 25. septembra dalje. Lepo vreme se pričakuje okoli 19. in 20. ter 24. septembra. Stran 2 »OBMURSKI TEDNIK« M. Sobota, 19. septembra 1952 PRED VI. KONGRESOM KPJ Pretekli torek je bil v ljutomerskem Doma kulture odprt partijski sestanek, kjer so člani Partije in uslužbenci okrajnega ljudskega odbora kritično ocenili delo svoje partijske organizacije in sprejeli več obveznosti v čast VI. kongresa Partije. Po poročilu sekretarja partijske organizacije, tov. Franka, ki je govoril o uspehih naše Partije na vseh področjih družbenega dela in o zunanji politiki od V. kongresa dalje pa do danes ter se dalj Časa pomudil pri uspehih in napakah partijske organizacije okrajnega ljudskega odbora, je v razpravi govorilo več komunistov in nepartijcev. Tov. Verdev je potem, ko je kritično ocenil poročilo tov. Franka, govoril o vzgojnem delu v partijski organizaciji. Komunisti, kakor tudi nečlani naj bi se neprestano vzgajali, tako da bodo kos svojim odgovornim nalogam. Treba je izboljšati vsebino dela v okr. ljudskem odboru. Uslužbenci bodo morali bolj poznati naše zakone in uredbe, toda ne samo kot črke na papirju, temveč tudi Mesto komunista je v društvih in množičnih organizacijah njihovo revolucionarno vsebino. To bodo lahko dosegli z rednim študijskim delom. Prav tako je treba, da poznajo vse izdane ukrepe LO in njihovih svetov, da vedo, zakaj so bili ti sklepi izglasovani in kake cilje zasledujejo. Če bodo uslužbenci pobliže poznali zakone, bodo lahko očuvali zakonitost v svojem delu in dohajali razvoj dogodkov na odru našega družbenega življenja. Do sedaj se je večkrat dogodilo, da so si posamezni uslužbenci lastili pravice, ki pripadajo le voljenim odborni-, kom. Vsak uslužbenec mora vedeti do kod sega njegova pristojnost in da je dolžan neprestano osvajati strokovno znanje. Kakor je povedal tov. Štebih, so komunisti v preteklem času premalo pomagali našim društvom in množičnim organizacijam. Tudi partijska organizacija pri OLO ni vodila računa o tem, koliko njenih članov dela v društvih in koliko so se pri delu med množico že uveljavili. Po nepomembnih podatkih dela od 72 članov v kulturno-umetniškem društvu 6 članov, v društva »Partizan« 2 člana, v lovski družini 6 članov itd. Iz teh skromnih podatkov se da sklepati, da si posamezni člani Partije niso znali s požrtvovalnim delom zagotoviti idejnega vodstva v društvih in množičnih organizacijah. Tovariš Pavlica je v razpravi poudaril, da je delovno torišče komunistov tam, kjer se zbirajo množice. Partija mora poslati svoje člane v boj, ki ga bijemo v naših društvih, in hkrati zahtevati obračan njihovega dela. Tudi sprejemanje novih tovarišev v Partijo so ponekod smatrali zgolj za formalnost. Tako so v Partijo vstopili nekateri tovariši, ki niso bili dorasli nalogam partijca, pa tudi taki, ki se pred vstopom niso znebili verskih in dragih nazadnjaških predsodkov. Če taki člani niso bili deležni pomoči partijske organizacije in starejših članov, so postali molčeči, nedelavni, nedisciplinirani in sčasoma obremenjeni z lastnostmi, ki niso svojstvene članu Partije. V bodoče bo treba naše ljudi, vzgajati in jih sprejeti v Partijo šele takrat, ko bodo ideološko in moralno zreli za ta veliki dogodek. O vzgojnem poslanstva našega tiska je govoril tov. Mohorko, ki je izrazil svoje mnenje, da naj bi komunisti več dopisovati v naše časopise, predvsem pa o dela in napakah na svojem delovnem področja. Pomagati je treba lokalnemu tiska zlasti s pridobivanjem novih naročnikov. Domači časopis naj bi postal javna tribuna, v kateri imajo besedo komunisti in pošteni frontovci. V zadnjem časa so nekateri prizadeti ljudje in voditelji podjetij napadali dopisnike, češ. da pišejo članke z lažnimi podatki v naše časopisje. Nihče od kritikov pa se ni spomnil, da bi dopisnikom odgovoril v časopisa, čeprav je taka polemika večkrat koristna in zaželena. V Ljutomera pa bo treba oživeti tudi mladinsko organizacijo in ustanoviti društvo prijateljev mladine. V teh organizacijah naj bi pomagali predvsem mladi člani Partije. Mnogi mladinci in celo šolski otroci so prepuščeni vplivom ceste in slabe dražbe. Saj ni malo primerov, ko jih v učnem časa najdemo v gostilnah in zabavnih prostorih, kjer pijančujejo in se na neprimeren način izživljajo. Žal naletimo med njimi tudi na otroke nekaterih uslužbencev. V c č tovarišev, med njimi tov. Podleskova, je povedalo, da so voljeni organi v ljudskem odbora mnogi bolj delavni kot upravni aparat Tema so delno krive razmere v zvezi z reorganizacijo ljudskih odborov, največ pa seveda pomanjkljivost pri vzgojnem dela med uslužbenci. Večina navzočih članov Partije, ki so sodelovali v razpravi, se je izrekla za vzgojno delo v študijskih krožkih. Spoznavanje naših zakonov je stvar delovnih sestankov, v študijskih krožkih pa se bodo komunisti poučili v temeljnih naukih marksizma-leninizma. Prav tako so osvojili predlog, da naj partijska organizacija razpiše anketo, v kateri naj bi partijci povedali, za katera društva so se odločili. Po razpravi so bili izglasovani ustrezni sklepi za bodoče delo komunistov, izvolili pa so tudi vodstvo partijske organizacije in delegate za okrajne partijske konference. Ivanjki volivci pišejo... Po razpustitvi krajevnih ljudskih odborov se je pri nas mnogo govorilo, da bodo nove občine laže in uspešnejše delale v korist svojih volivcev. Toda Ivanjčani smo se razočarali. Napake, ki so jih zagrešili nekateri odborniki občinskega ljudskega odbora v Ivanjcih, pri razpisu tretje davčne akontacije, nam bodo še dolgo ostale v spominu. Morda se boste še vprašali, zakaj? Na to vprašanje bi naši volivci odgovorili »Dokler bosta v naši vasi odločala le dva človeka, ki sta se vsedla za mizo in v skladu s svojimi željami predpisovala davek, ne moremo biti zadovoljni. Sicer pravijo, da so davek predpisali po velikosti posestev, ne glede na dohodke davkoplačevalcev in kakovost zemlje. Kako naj jim verjamemo, če pa smo priče pristranskega dela, v katerem igrajo glavno vlogo prijateljstvo, poznanstvo, boterstvo in sorodniki? Evo, primer: bivši pred- sednik ljudskega odbora Košar je ščitil svojega botra Merčnika, bogatega kmeta, ki poseduje več ornih njiv in dve viničariji. Njemu je predpisal toliko davka kot Trstenjakovi z manjšim posestvom in malim vinogradom, v katerem je letos pozebla vinska trta. Večjemu kmetu Koblerju je odmeril prav toliko davka kot tov. Obranu, čeprav ima prvi dve viničariji in vso zemljo v dolini, drugi pa manjše posestvo s slabo donosnim vinogradom. Tudi odbornik Časar se je znal zaščititi Po svoji volji se je uvrstil v skupino kmetov, ki posedujejo od 5 do 8 ha zemlje, čeprav bi po vsej pravici spadal v naslednjo večjo skupino. Njemu enaki posestniki s hribov so mnogo bolj obdavčeni. Kdo je tema dvema odbornikoma dovolil, da odločata o stvareh, ki se tičejo vseh volivcev? Pri nas smo bili pač bolj zadovoljni, ko so davčne obveznosti predpisovale vaške komisije, to je zastopniki davkoplačevalcev, ki so najbolj poznali razmere na posameznih kmetijah. Zakaj tudi zdaj ne ravnajo tako? Tudi zbori volivcev so pri nas utonili v pozabo. Resnici na ljubo lahko povemo, da v Ivanjcih še nismo imeli zbora volivcev, odkar je prevzel oblast novi občinski ljudski odbor. Smo napredni, kajne? Menimo, da bi delovno ljudstvo lahko izvedelo, kaj in kako delajo izvoljeni zastopniki in uslužbenci v ljudskem odboru. Zdi se nam, da naši občinski možje malo mislijo na svoje dolžnosti do volivcev. Morda se bojijo zdrave kritike, ki bi prišla na dan, če bi se posvetovali z ljudmi, ki so jim dali zaupanje? Poslužili so se rajši neučinkovite zveze z volivci; oznanila pred cerkvijo! Tovariš urednik! Vprašamo Vas, ali bomo odsihdob res morali hoditi k maši, da bomo tam iz oznanila izvedeli za dolžnosti, ki jih imamo do skupnosti? Tako obveščanje volivcev o delu in ukrepih ljudskega odbora je po našem prepričanju slabo izbrana zveza in slej ko prej voda na mlin farovžu in njegovim podrepnikom. Kako pa bodo za novice izvedeli ljudje, ki ne hodijo v cerkev? O tem odborniki menda niso razmišljali, sicer bi sklicali zbore volivcev in tam poročali o svojem delu. Zares, dobro izbrana prilika, da se izognejo kritiki volivcev! Pa naše ceste in brvi! čeprav so bili odborniki že večkrat opozorjeni, da je treba popraviti brv čez Ščavnico in most proti Zgornjim Ivanjcem, niso doslej ničesar storili, da bi se začelo z delom. Ni treba dvomiti, da bi volivci radi pomagali, če bi jih kdo na to opomnil. Našim odbornikom bi priporočali, da se ozrejo v sosednjo radgonsko občino, kjer so pred dnevi popravili vse ceste in postavili most čez Ščavnico. To je zares vzpodbuden vzor pridnosti volivcev, ki se ramo ob rami z ljudskim odborom bojujejo za napredek svoje občine. Ali jih ne bi mogli posnemati? V našem ljudskem odboru pa ne bi smelo biti mesta za ljudi, ki se niso odrekli izkoriščanju sočloveka. Tako ne more imeti zaupanja gospod Bračič, mlinar in bivši »blokleiter« iz Ivanjševec, saj je ljudem ostal v spominu iz časa okupacije, ko je v družbi Kozakov ustrahoval naše ljudi, še bolj pa se čudimo, kako je mogla priti v občinski ljudski odbor tovariš. Jaukova, ki je ob razpustitvi KLO zapustila precejšen primanjkljaj pri davkih. Sicer se pa temu ne smemo čuditi, saj je prav sedela v družbi moških pri sladki kapljici. Taki ljudje naj imajo danes oblast v naši občini? Menimo, da je že zdaj treba misliti na to, koga bomo izvolili v bodoči ljudski odbor. To naj bi bili poštenjaki in skrbni ljudje iz naše sredine. Od predstavnikov okrajnega ljudskega odbora pričakujemo, da nas bodo podprli v naših zahtevah. Naš ljudski odbor je treba vzpodbuditi, da bo vsaj po preteku petih mesecev sklical po vaseh zbore volivcev in se posvetoval z ljudmi, ki so mu dali zaupanje. Ne bo odveč, če se posvetuje z volivci tudi takrat, ko gre za pravično porazdelitev davčnih obveznosti na posameznike. Nikakor ni prav, da bi nekateri večji kmetje bogateli, drugi pa zaradi davkov osiroteli. Želimo sodelovati z ljudskim odborom, pa vendar istočasno zahtevamo, da upošteva naše želje in predloge ter poišče svojega zaveznika v množici občanov. -ič Kaj pravite k temu? Kakor povsod po naših vaseh in mestih, smo se tudi v Beltincih pripravljali za obisk Dolenjskih Toplic ob veliki proslavi slovenskih brigad. Čim smo prejeli navodila, smo sestavili štab za pripravo proslave, t. j. obiska, in še istega dne tudi sklicali sestanek tega štaba, zavedajoč se, da je treba k delu resno pristopiti in ne podcenjevati tega velikega slovenskega praznika. Od vseh štirinajstih članov štaba so se tega sestanka udeležili vsi, razen šolskega upravitelja v lžakovcih, tovariša Martina Sreša. Ko se je kasneje oglasil pri njem tovariš Gregurec Matija, odbornik občinskega ljudskega odbora, doma prav tako iz Ižakovec, mu je tovariš upravitelj energično odklonil sodelovanje pri tej manifestaciji, češ, da si on sedaj gradi stanovanjsko hišo in da zato ne utegne. Kaj pravite k temu? Ali so to upravičeni razlogi in ali je s tem zadoščeno vsem nalogam prosvetnega delavca na vasi, v - tem primeru celo šolskega upravitelja? Beltinčani, katerim je pri srcu razvoj in napredek vse naše občine, sodimo, da niso. Le poglejmo! Tovariš Sreš ne sodeluje pri delu množičnih organizacij, odmika se kulturno-prosvetnemu delu. Ves čas po osvoboditvi je brez vsake odškodnine izkoriščal 1,60 ha obdelovalne zemlje, fci je last splošnega ljudskega premoženja, poleg tega pa je prejemal celotno zajamčeno preskrbo, povsem neupravičeno; ljudskim odbornikom, ki so ga na to opozorili, pa je celo grozil, da mu nič ne morejo. Res, čudno mišljenje ima tovariš šolski upravitelj. Odpriti partijski sestanki v Lendavi Tudi v Lendavi Je bilo v preteklem tednu več odprtih partijskih sestankov, na katerih so osnovne partijske organizacije pregledale svojo enoletno delo. Sestanki so vzbudili veliko zanimanje med prebivalstvom, ki Je večini sestankov prisostvovalo v lepem številu. Zelo živahen je bil razgovor na odprtem partijskem sestanku osnovne partijske organizacije uslužbencev Narodne banke in pošte. Letno poročilo je zgovorno prikazalo delo organizacije, uspehe pa tudi neuspehe in pomanjkljivosti. Člani celice so sicer mnogo storili kot člani sindikata, vse premalo pa so storili za trdnejšo povezavo z višjimi partijskimi forumi, kakor tudi pri delu med ženami. Živahen je bil tudi sestanek osnovne partijske organizacije Kmetijske zadruge v Lendavi, kjer so prisotni razpravljali, mnogo o lika komunista in načeli vprašanje nekaterih uslužbencev zadruge, ki po svojem delu ne spadalo na mesta, kjer trenutno delajo. Svoj prvi odprti sestanek so imeli tudi komunisti iz Strehovec in Dobrovnika, oh precejšnji udeležbi nečlanov, frontovcev in ostalih. Razpravljali so predvsem o dvigu kulturnega in ljudskoprosvetnega življenja v svoji občini, o delu mladine, o težavah in nalogah občinskega ljudskega odbora in podobno. Prisotni nečlani so postavili številna vprašanja, ki so razčistila marsikatero napačno pojmovanje, tako da se je sestanek koristno zaključil, v zadovoljstvo prisotnih. Uspel sestanek je izvedla tudi osnovna partijska organizacija gradbenega podjetja »Konstruktor« v Lendavi. Sestanka se je udeležilo okrog 200 ljudi, članov in nepartijcev. Sestanek je ugotovil, da je partijska organizacija v podjetju »Konstruktor« v preteklem letu povečala ve- liko pažnje sindikalnemu delu in da stoji na trdni podlagi, v bodoče bo treba le še več vzgojnega dela. Pozivu republiškega odbora Zveze sindikatov Jugoslavije na tekmovanju v upravljanju podjetij po delovnih kolektivov se je odzval tudi kolektiv »Konstruktorja« — tekmovanje pa so podaljšali v čast VI. kongresu KPJ. V tem tekmovanja je kolektiv doslej dosegel vidne uspehe. V sindikalno in mladinsko organizacijo so vključeni vsi člani delovnega kolektiva — 380 po številu. Kolektiv podjetja se je poleg te obvezal, da bo v času tekmovanja opravil 1000 prostovoljnih delovnnih ur; doslej je opravljeno za polovico več. Pri tem delu je sodelovalo 249 delavcev in nameščencev. Za razvedrilo delavcev skrbijo razne športne sekcije, v katerem dobijo delavci res potrebno tudi koristno razvedrilo. Po tega pa so organizirali za delavstvo številne izlete z veliko udeležbo. Tudi skrb za vzgojo delavcev ni ostala na samem. Na številnih študijskih sestankih so obravnavali razna važna vprašanja, skrbijo za tisk In branje knjig. To dokazuje, da stoji v podjetju »Konstruktor« partijska organizacija v čvrsti povezavi in na čelu delovnega kolektiva in da pri tem dosega vidne uspehe. V živahnem razgovora, v katerem so sodelovali člani in nečlani, so razpravljali tudi o liku komunista in se ustavljali na poedinih primerih, na zaključka pa so sprejeli ustrezne sklepe za bodoče delo. Ali nas je „Prekmurski teden“ res razočaral? Vsak velik dogodek najde svoj odmev med ljudstvom — in tako ga je našel tudi letošnji »Prekmurski teden«. Začetne besede tega sestavka sicer niso moje; povzel sem jih iz uvoda v članek nepodpisanega dopisnika, objavljenega v 208. številke »Ljubljanskega dnevnika« z dne 2. septembra 1952 pod lepo zvenečim in vabljivim naslovom »Prekmurci o Prekmurskem tednu«. O tem članku — in njegovem avtorju — bom zapisal nekaj vrstic. Mogoče bo kdo dejal, da ni vredno dajati tolikšnega prostora v listu omenjenemu članku. Tudi sam sem tega mnenja in bi ostal kar pri njem, če bi pisec svojim izlivom dal tudi svoje ime. Ker pa govori — vsaj po naslovu sodeč, v imenu Prekmurcev in ker med te prištevam tudi sebe, mi vest ne da miru. Vendar poudarjam; ne v imenu Prekmurcev, le -svoje lastno mnenje bom povedal. Ne trdim, da v organizaciji in izvedbi »Prekmurskega tedna« ni bilo pomanjkljivosti. Niti ne odrekam piscu članka in vsem ostalim pravice do pravilne kritike teh pomanjkljivosti in napak; saj se na njih učimo, vzporedno z uspehom pri vsakem delu so nam dragocena izkušnja za izogib podobnih nevšečnosti v bodoče. Ne gre mi pa v glavo to, da nekdo tako strokovno »kritizira napake«, ki v resnični veličini dela niso niti malo pomembne in kar je še hujše, da v imenu 100.000 prebivalcev cele pokrajine obsodi »Prekmurski teden« za malo boljše pripravljeno polomijo. Le kam drugam, kot v polomijo spadajo naslednja »dejstva«: Sele v zadnjih treh dneh zvedo Prekmurci, kaj sploh bo na tem nesrečnem tednu, zato je tri dni pred začetkom razstavišče še malodane prazno, nato ga le zalije poplava razstavljavcev, ki se prerekajo, nadlegujejo drug drugega, reklamirajo in končno odvažajo vse svoje predmete zopet domov — verjetno po principu »kufre gor, kufre dol« in slednjič, kar je po vsem tem popolnoma razumljivo, zajame vse skupaj naravnost brezglavo vrvenje. Ko v zadnji noči le srečno postavijo vzdolž ulice drogove z zastavami, vrvenje ne preneha niti tik pred otvoritvijo in kljub vsej naglici se program ne odvija po predvidenem vrstnem redu. Da bo mera poplnejša, stopi med zarotnike zoper na hitro pripravljeni »Prekmurski teden« še oder; pogrezne se pod nogami plesalcev. In kaj naj potem še preostane razočaranim obiskovalcem, kot strah pred poškodovanimi nogami in iskanje tolažbe pri prekmurski glasbi, ki jo izvaja ciganska godba Baranja in "tako dalje Tu ne morem mimo hudomušnosti. Tudi sam sem bil svojčas vnet poslušalec ciganske godbe; ne gre mi pa le v glavo, od kedaj predstavljajo prekmursko glasbo sambe, raspe, rumbe in podobne plesne novotarije. Pa še to! Ubogi orkester Slovenske filharmonije in vsi ostali slovenski orkestri z domačim orkestrom SKUD »Štefan Kovač«, ki imajo tako resnega tekmeca v soboški ciganski godbi. Vprašam se: ali je res v tem bistvo »Prekmurskega tedna«? Ali so res te »napake« bistveno važne in tako omembe vredne? Zame niso. Sodim, da tudi za stotisočglavo množico obiskovalcev »Prekmurskega tedna« niso bile. Rad pa verjamem, da so bistveno važne za človeka, ki išče dlako v jajcu. Pa še nečesa ne pojmujem: kako slovesno obličje bi imela naša Sobota za začetek »Prekmurskega tedna«, če bi jo okrasili z zastavami že teden dni pred prireditvijo, in koliko kilogramov prahu bi se nabralo po razstavljenih predmetih še pred otvoritvijo razstave, če bi se hoteli izogniti »naravnost brezglavemu vrvenju« v zadnjih treh dneh. Naj mi pisec ne zameri, toda pri njegovih opazkah res manjkajo taka pojasnila. Zasledoval sem •Prekmurski teden« in dogodke okrog njega že od letošnje pomladi pa vse do konca. Opazil sem mnogo pomanjkljivosti in napak; tudi napisal bom o njih čez čas, ko bom zbral in pregledal vse; nikjer pa nisem opazil »napak«, ki jih navaja pisec omenjenega članka. In tudi nihče drug me ni opozoril nanje. Videl sem pa zato nekaj drugega, česar kritik v »Ljubljanskem dnevniku« ni znal ali pa ni hotel videti. Videl sem veliko težnjo naših ljudi — dvigniti svojo gospo- darsko, politično in kulturno raven; videl sem 100.000 slovenskih Prekmurcev, v katere prodira novi čas, naš čas, ki prinaša napredek za vsakega poštenjaka in slehernega, ki v resnici ljubi svojo domovino in vidi v tej ljubezni svetel cilj; pot v prihodnost, ki je le ena. In kar je vredno še več; stotisočglava množica obiskovalcev •Prekmurskega tedna* mi je povedala, da Prekmurci ne le čutijo ta čas, temveč da so voljni tudi boriti se zanj in da si ga bodo sčasoma tudi sami ustvarili. Zato upam trditi, da »Prekmurski teden« ni razočaral Prekmurcev in da se ne strinjajo s takim pisanjem, saj jim je »Prekmurski teden« prikazal mnogo več, kakor so pa v resnici pričakovali. Če bi bilo res bistveno važno to, kar omenja pisec v svojem članku, ali bi se potem po prvih dneh neuspeha (po mnenja avtorja omenjenega članka) stopnjevalo zanimanje za »Prekmurski teden«, ki je ob koncu privedlo do podaljšanja celotne prireditve? Ali je prišlo na nekatere prireditve po več tisoč ljudi zato, ker sta jih privedla v Soboto neuspeh, brezglavost in razočaranje, ali pa so prišli v želji, da bi sami dali svoj delež k tej veliki manifestaciji, kakršne Prekmurje še ne pomni? 5 temi vprašanji bi se moral zaposliti avtor omenjenega članka, pa bi videl vse drugače. - Če bi ocenjeval s tega vidika in upošteval nebroj objektivnih težav, ki so jih morali premostiti prireditelji, in če bi vsaj malo poznal prej slabe kot dobre kulturne tradicije Prekmurja, bi se morda zavedal: kaj pomeni nastop 280 pevcev — prvi v zgodovini te slovenske pokrajine; dalje koncert združenih pihalnih godb, »neuravnovešen« kmečki večer in vse ostale prireditve v Soboti in po občinskih praznikih. Eno je delo in drugo tendenčno opazovanje in pisanje; enostranska sodba zaradi sodbe. K sreči se takih sodb poslužuje bore malo ljudi, a njihova sodba pomeni še manj. Da končam: vsak velik — pa tudi majhen dogodek, najde svoj odmev med ljudmi; našel ga je tudi »Prekmurski teden«. In tudi članek »Prekmurci o Prekmurskem tednu« ni ostal brez njega. Toda razlika med prvim in drugim odmevom je občutno velika. Jože Vild Partijska organizacija v Stročji vasi pred novimi nalogami Pred kratkim so v Stročji vasi zborovali komunisti in člani množičnih organizacij. Na odprtem partijskem sestanka so izvolili tudi vodstvo osnovne partijske organizacije. Čeprav je bil to prvi partijski sestanek v letošnjem leta, so se komunisti nanj zelo slabo pripravili. Tovariš, ki je bil na predvolilnem sestanku zadolžen, da okrasi dvorano, je na svojo obveznost pozabil. Tudi sekretar organizacije se za to ni pobrigal. Namesto da bi se udeležil odprtega sestanka, je odšel rajši v Toplice, čeprav je dobro vedel, da bodo komunisti tokrat volili novo vodstvo. Nič boljše se ni pripravilo ostalo članstvo. Ze neokrašena dvorana je ustvarjala videz, da v partijski organizaciji ni nekaj v redu. Pa tudi udeležba je bila malo- številna, saj je 5 komunistov neupravičeno izostalo. Od nepartijcev je sestanku prisostvovalo le 7 žena. Iz poročila, ki ga je prečital namestnik sekretarja tovariš Lebar. Je bilo razvidno, da je osnovna partijska organizacija zanemarjala politično delo v množici. Posledica tega je očitna V slabem delu Osvobodilne fronte, Ljudske mladine in drugih društev, ki so nekoč prednjačile v okraja, letos pa popolnoma zaspala. Partijska organizacija se je premalo brigala za to, da bi bili sprejeti v Partijo nekateri zavedni frontovci ln mladinci, ki so v preteklosti dosegli več uspehov in dobili mnogo priznanj in pohval za svoje nesebično delo v korist Partije? Na to partijska organizacija ni pomislila, sicer se ne skupnosti. Mar ti ljudje niso zaslužili, da postanejo člani bi moglo zgoditi, da letos niso sprejeli v Partijo nobenega člana. Nasprotno! V Partiji »o držali nekaj članov, ki so delo le ovirali in kvarili ugled komunista. Da je tema res tako, so dokazali posamezniki, ki še vedno obiskujejo cerkvene obrede, medtem ko se za partijske dolžnosti ne brigajo. Ti tovariši imajo tudi drage slabosti; radi pijančujejo in zapadajo pod vpliv nasprotnikov naše ureditve. V partijski organizaciji vedrijo zgolj zaradi osebnih koristi in se trkajo na prsi, da imajo velike zasluge za zadrugo, čeprav jih ni videti med borci za uresničevanje partijskega programa na podeželju. Partijska organizacija pa Je zanemarjala tudi vzgojno delo med člani. V razpravi so navzoči člani sklenili, da bodo odslovili vse one tovariše, ki so kvarili ugled partijske organizacije v zadrugi. Na prihodnjem sestanku se bodo pogovorili tudi s tovariši, ki so tokrat izostali. Odločili so se tndi za obvezni študij. Svoje znanje pa bodo utrjevali v študijskem krožku. Prav tako bodo poživeli politično delo v zadrugi, množičnih organizacijah in društvih. -an Uspela gasilska prireditev je bila zadnjo nedeljo v Soboti. Tekmovanju soboških gasilskih enot, ki se je odvijalo pred novim gasilskim domom, Je z zanimanjem sledila velika množica Sobočanov. Skoda le, da Je bilo tekmovanje ravno v času proslave slovenskih brigad na Dolenjskem, ker bi sicer prisostvovalo tekmovanju gotovo še večje število gledalcev. Kljub temu pa lahko štejemo ta nastop med uspele gasilske prireditve. M. Sobota, 19. septembra 1952 »OBMURSKI TEDNIK« Stran 3 PO PREKMURJU IN PRLEKIJI še enkrat: Komu v dobro gre tak zaslužek? V 35. šttevilki našega tednika (dne 29. avgusta t. 1.) je bil pod rubriko »Beseda naših bralčeva objavljen kratek dopij pod gornjim naslovom. Pisec dopisa daje k Že objavljenem članku naslednje pojasnilo: odkupljene prašiče ni prodajalo po navedeni ceni soboško podjetje za odkup kmetijskih pridelkov na veliko, temveč je od navedenega podjetja prevzete prašiče prodajala kmetovalcem Kmetijska zadruga Vuhred na Pohorju po ceni 140 dinarjev za kilogram žive teže« Pojasnilo k članku „Kdo je kriv slabih razmer Pod gornjim naslovom je bil v »Ljudskem glasu« z dne 24. januarja t. 1. objavljen člahek našega dopisnika J. R., v katerem govori o takratnih razmerah v navedeni zadrugi. Pred dnevi smo prejeli od istega dopisnika naslednje pojasnilo, ki ga objavljamo v celoti: K članku »Kdo je kriv slabih razmer v KDZ Jankova«, objavljenem v 4. številki »Ljudskega glasu« z dne 24. januarja 1952 se pojasnjuje, da navedbe o sokrivdi zadružnika Prezelj Alojza v zadevi pogina zadružnega konja niso točne, ker tega pogina ni zakrivil navedeni Prezelj, niti njegova žena Frančiška sama kriva za slab napredek svinjereja temveč leži odgovornost za to na ostalem zadružnem vodstvu, katerega predsednik je bil Janez Debeljak Sam proces proti razdiračem jankovske zadruge pred Okrajnim sodiščem v Radgoni maja letos je v pravi luči prikazal pisano druščino ljudi, ki so j anhovsko zadrugo privedli v tako slab položaj. Pisec navedenega članka je hotel le osvetliti vzroke, ki so privedli zadružno gospodarstvo v take razmere. To je potrdila tudi sama razprava pred sodiščem, ko so bili razdirači kot Metlikovec Silvo in drugi obsojeni na zaporne kazni. Netočno poročanje v zadevi Prežihovih pa so povzročili napačni podatki, ki jih je pisec prejel. „Via mala" na Ijutomerskem odru Pred kratkim smo v Ljutomeru gledali Knittelovo dramo »Via mala«. Nam preprostim gledalcem bo’ ta Igra ostala trajno v spominu. Kar Iznenaden! smo bili, ko smo videli, da znajo naši igralci zaigrati tako doživljeno ln umetniško. Najbolj nas je zadovoljila Hana (Novakova), ki je na višku drame znala mnogim gledalcem privabiti solze v oči. Če je vladala ves čas v nabito polni dvorani tišina in so gledalci s pridržano sapo sledili izvajanju, potem lahko rečemo, da je bilo igranje vseh igralcev res dobra. Zasluge za ta uspeh naše gledališke družine gre kot pravijo igralci, režiserju Petru Malcu, ki je kot gost v našem mestu vložil ves trud in ob svojem bogatem znanju in umetniški nadarjenosti dosegel ta lep uspeh Režiserju in igralcem čestitamo! Želimo še več takih iger. Z »Veselim teatrom« pa nismo bili nič kaj zadovoljni Sliši se, da so se igralci nekaj sporekli med seboj. Nesloga je povsod slaba, tako tudi pri odru. Želimo, da se čimprej med seboj pohotajo in nam prikažejo kaj kvalitetnejšega kot zadnjič. Gledalec Ali je mogoče na Bistricah ustanoviti pevski zbor? Na Prekmurskem tedna je nastopilo sedem mešanih pevskih zborov iz Prekmurja in sicer iz Turnišča, Bogojine, Melinec, Sobote, Tišine, Grada in iz Kuzme. Vsak zbor je zapel samostojno, vsi zbori pa so skupno zapeli dve pesmi. Zlasti je bila uspešna »Pesem o svobodi«, katero je zapalo 250 pevcev in pevk. Nastaja vprašanje, ali je sedem zborov zadostno število za naš okraj. Če upoštevamo, da razen teh zborov obstoje zbori le v Črenšovcih, v Puconcih, da je v Dolencih deloval Ženski pavski zbor in da se nekaj dela tudi na Cankovi, potem ne moremo biti zadovoljni a tem številom zborov, ker v našem okraju obstajajo pogoji za razvoj pevskih zborov. Tako lahko nastanilo zbori v Lendavi, Veliki Polani, Rogaševcih, Bodoncih, Križevcih, Beltincih in le v nekaterih drugih krajih. V Gornji Bistrici jo v predvojni Jugoslaviji deloval dober pevski zbor pod vodstvom učitelja Skoka. Nabavil si je celo klavir, ds bi bilo delo lažje in uspešnejše. Kaj pa je danes na Bistrici? Ljudje želijo peti. imajo klavir, a imajo tudi pevovodjo, ki zna voditi pevski zbor. Zbora pa ni in skupnega petja ni. Zakaj ga ni? Zato, ker društva niso toliko močna, da bi ljudi združila in da bi začeli s delom. Zato bi morala naše množična organizacije, zlasti pa organizacija OF, kot matična organizacija, voditi skrb, da pride do ponovnega dela. Seveda, da bo morala tudi Ljudska prosveta nuditi pomoč obnovi zbora. Toda želja je, pa tndi možnost je, da bi ta zbor na Gornji Bistrici bil eden izmed številčno najmočnejših zborov Prekmurja. Ta zbor bi lahko zajel vse tri Bistrice, a to pomeni, da M imel 80 do 100 pevcev ln pevk. Obstoja le manjše težave kakor na primer spor o tem, čigav je klavir in kdo ga bo dal popraviti, ker je za to potrebnih 8000 dinarjev, toda to so male stvari, ki se lahko takoj rešijo, Tov. Cigut, kot dober pevovodja, bo lahko nadaljeval z delom, ki je prenehalo. po odhodu tov. Skoka. Prepričani smo, da bo zbor, pod dobrim vodstvom in z dobro organizacijo v kratkem ne samo dosegel ostsle pevske zbore, ampak jih bo celo presegel. Toda treba je zagrabiti za delo, zato naj društva in množične organizacije takoj pristopijo k delu. Novak Anton. Nesreče, nezgode, požari! PROMETNA NESREČA, KI JE SKORAJ ZAHTEVALA ŽRTVE Pretekli teden se je v Ljutomeru pripetila prometna nesreča. Šofer pri okrajnem ljudskem odboru, Peter Mlinarič, se je v spremstvu dveh tovarišev odpeljal na Razkrižje, ne da bi zaprosil za dovoljenje pri svojem delodajalcu. Ko so se vračali v »Kapitenu« nazaj proti Ljutomeru in se približali prehodu čez železniško progo, je Mlinarič prezrl spuščene zapornice in se zaletel vanje. Ko so se prestrašeni potniki znašli na progi, so zagledali nekoliko metrov vstran drveči vlak. Tovariš Jug Je v zadnjem trenutku zavpil: »Gas! Vlak prihaja...« Na srečo Mlinarič ni zgubil duha prisotnosti in je pognal avto v drugo zapornico. Ta podvig šoferja jih je rešil. Stopnice na vlaku so sicer zadele ob zadnji konec avtomobila in ga tudi zaokrenile, vendar pa so potniki ostali živi in so odnesli le lažje telesne poškodbe. Škodo na avtomobilu cenijo nad 20 tisoč din. Neprevidnost se je Mlinariču že v drugič maščevala. Pred dobrim mesecem se Je z istim avtomobilom zaletel v železniške zapornice pri Radgoni. Da ne bi bilo v bližini motorista, ki je ustavil vlak, bi v nesreči našli smrt Še trije njegovi sopotniki. Pri zaslišanju je Mlinarič izjavil, da ni opazil zapornic zaradi sončnih žarkov, ki so mu zaprli pogled na. cesto. Preiskava se nadaljuje. MAŠČEVANJE ALI KAJ? V Vidanovcih pri Ljutomeru je 7. septembra zarana izbruhnil požar. Ogenj Je upepelil stanovanjsko poslopje Majeričeve, ki je utrpela nad 100 tisoč din škode. Vzroki požara zaenkrat še niso pojasnjeni, vendar so storilcu na sledi. — ELEKTRIČNI TOK GA JE UBIL Pred dnevi je Franc Kolar, mesarski pomočnik pri podjetju »Živinopromet« v Ljutomeru, odšel v kletni prostor pod mesnico in stopil k omarici z električno napravo. Ko je pritisnil na gumb, s katerim je hotel pognati motor v hladilnici, so švignile iz naprave iskre in se izgubile v njegovem telesu. Ker je stal na mokrih tleh, Je elektrika imela večjo moč. Vrglo ga je na tla, kjer si je razbil glavo in takoj izdihnil. Truplo tragično preminulega Kolarja so pokopali na pokopališču v Bučkovcih. Na njegovi zadnji poti so ga spremljali številni poznanci in prijatelji ter uslužbenci podjetja »Živinopromet« iz Ljutomera. Smrtna nesreča zaradi neprevidnosti šoferja Minulo soboto zvečer ob 20,30 Je peljal šofer tovornega avtomobila Jože Lukač iz Kroga po cesti iz Sobote proti Martjancem. Na ovinku blizu gostilne Flegar mu je privozil nasproti kolesar Kuplen Karel, traktorist Državn. posestva Rakičan. Kljub temu, da je kolesar vo- zil po desni strani, se je tovorni avtomobil — šofer, verjetno v vinjenem stanju, je vozil po levi — zaletel z vso silo v kolesarja in ga podrl tako, da je bil na mestu mrtev. Spet kričeč primer po previdnosti in zahteva po dobrem in urejenem stanju prevoznih sredstev, v izogib podobnim nesrečam zadevo še raziskujejo pristojni organi. Kako je s trošarino za jabolčnik? V zveznem uradnem listu štev. 9/52 je izšla Uredba, ki med drugim določa, da morajo kmetje plačati 6 din trošarine za liter jabolčnika, ki jim ostane nad določeno količino za domačo uporabo. Poznejša navodila govorijo o tem, da lahko pridelovalci obdržijo 140 litrov jabolčnika na družinskega člana, ne da bi bilo treba za to količino plačati trošarine. K tej Uredbi pa je treba dodati nekaj tehtnih pomislekov, ki govore proti nekaterim določbam. Na gričevnatem predelu ljutomerskega okraja in sploh Slovenskih goric je letos sadno drevje precej obrodilo. Manjši in srednji kmetje, ki na tem področju prevladujejo, so se sprva veselili, da jim bo sadje vendarle vrglo nekaj dohodkov. Njihovi upi pa se niso popolnoma uresničili. Že skupne cene sadju jim niso šle v glavo. Nezadovoljstvo pa je na- raslo, ko so kmetje izvedeli, da bodo morali plačati trošarino za jabolčnik. Mnogi so kalkulirali in prišli do zaključka, da se sadja ne splača stiskati in predelovati v jabolčnik. Če namreč upoštevamo dejstvo, da stane kilogram' sadja za industrijsko predelavo 3 din (mišljena je cena, ki je v navadi v poslovalnicah naših kmetijskih zadrug, kajti predelovalne obrate velja sadje mnogo več, saj morajo plačati za prevoz SO do 70 tisoč din za vagon) in da se porabi 2 kg jabolk za liter jabolčnika, potem je na dlani neljubi račun. In posledice? Kmetje zelo neradi prijavljajo naprešane količine jabolčnika, čeprav so bili na to dolžnost fe večkrat opozorjeni. Podeželjski občinski ljudski odbori imajo pri tem poslu obilo preglavic, saj bi morali imeti več popisovalcev in kontrolorjev, ki bi obiskali kleti in ugotovili zatajene količine pridelka. Pa ne samo tol Marsikje gnije sadje v sadovnjakih, saj kmetje nimajo interesa, da bi ga pospravili v shrambe. Ni malo kmetov, ki sadje zmeljejo in brozgo pokladajo živini in svinjam. Res je sicer da si tako pomagajo iz zadrege zaradi posledic suše, toda to je gospodarska škoda! Znano je, da lahko vinogradniki obdržijo sto litrov vina na družinskega člana, ne da bi za to količino plačali trošarino. Ko pa so izvedeli za uredbo o trošarinjenju jabolčnika, so mnogi med njimi izjavili, da bodo raje obdržali za domačo uporabo viške vina, čeprav je treba plačati 10 din trošarine za liter. Ni dvoma, da bo zaradi tega ostala v kleteh lepa količina kapljice, ki bi sicer pri normalnih razmerah prišla na vinski trg. Kakor vidimo, bo treba trezno premisliti, če kaže pobirati trošarino za jabolčnik. Če imamo v vidu veliko gospodarsko škodo, ki se dela na podeželju, potem lahko zaključimo, da je treba spremeniti določbo omenjene uredbe in zainteresirati kmeta, da bo pospravil sleherno jabolko. Morda bi kazalo upoštevati pobudo gospodarskega sveta pri OLO Ljutomer, ki je na zadnji seji predlagal, naj bi kmetje plačali trošarino samo od prodanega sadjevca. K. R. Sektorske vaje gasilcev iz občin Črensovci in Polane Preteklo nedeljo so kljub slabemu vremenu imeli gasilci v Gornji Bistrici sektorske vaje. Že junija so bile napovedane in so se gasilci obeh občin za ta dan temeljito pripravljali. Nad 200 gasilcev in gasilk, 60 mladincev, 5 ženskih desetin in 23 pionirjev je pozdravil tov. Fram, predsednik okrajne gasilske zveze,, dalje sekretar Lebar, poveljnik okrajne gasilske čete Flisar in sektorski oficir Vučko. Takoj po 2. uri popoldne so pri zadružnem domu vse Sete izvedle mimohod in pozdrav. Nato se je začelo ocenjevanje v pešadijskem nastopu vseh sodelujočih čet. Po končanem ocenjevanju iz te discipline je sledilo ocenjevanje v delu z orodjem. Zadovoljive uspehe so pokazali gasilci z motorno brizgalno iz Velike Polane, ki so žele pred kratkim dobili novo motorko. Pred njimi so nastopili z ročnimi brizgalnami gasilci Gor. Bistrice, za njimi pa še iz Male Polane, Črensovec, Brezovice, Dolnje Bistrice, Žižkov in drugi. V prijetno presenečenje so ponovno, kakor na dan občinskega praznika tudi tokrat nastopili črensovski pionirji. Izurjeni v težkih orodnih vajah so lepo pokazali svojo tehniko. Izredna požrtovalnost več mesečnih pripraiv za nastop je prišla do izraza na nedeljskih tekmah. Do kože premočeni, ob nenavadnem nalivu, so pokazali, da so vredni naziva socialističnega gasilca in s tem budnega čuvarja in branitelja imovine in domovine državljanov nove Jugoslavije. Š. S. Alojzija Loparnikova V četrtek 4. septembra je v Ljutomeru po mučni bolezni dotrpela Alojzija Loparnikova. Bila je žena-proletarka. Nad 30 let se je kot vdova težko prebijala skozi življenje, če bi mogla spregovoriti iz groba, bi nam prav gotovo povedala, kako neusmiljeno so jo zapostavljali ln izkoriščali bogati kmetje, pri katerih si je poiskala prebivališče. Kdo bi naštel vse dni, ko je lačna in žejna garala na polju za skorjico kruha In borno stanovanje. Kdo se je usmilil uboge starke, ko so jo zapuščale telesne moči? Da, trpela je s tihim upanjem, da bo tudi njej zasijalo sonce. To pričakovanje seji je izpolnilo v zadnjih dneh življenja. Umrla le v sinovem naročja. Mati trpinka je vstala Iz groba pozabljenja, ko je odšla na zadnjo pot v spremstvu številnih črno oblečenih ljudi, ki so s solzami v očeh obstali pred njenim zadnjim domom. In sončni žarki so ji poslali zadnji pozdrav. Ohranili jo bomo v lepem spominu! Vinogradniki, pozor! Vse vinogradnike na področju okraja Ljutomer opozarjamo, da ne pričnejo s trgatvijo grozdja pred 27, septembrom, ker vreme v zadnjih dneh ugodno vpliva na zorenje grozdja, ki pridobiva dnevno tudi do pol grada sladkorja. Ker se vino kupuje In prodaja strogo po kakovosti, bo občutna razlika v ceni dobrih In slabših vin. V interesu vsakega vinogradnika je, da s trgatvijo počaka vsaj do gornjega datuma. Kjer je grozdje zdravo, pa je priporočljivo odložiti trgatev do prvih dni oktobra. Z rano trgatvijo škodujemo sebi in skupnosti! Gospodarski svet pri OLO Ljutomer VAŽNO OBVESTILO! Pozivamo vse upnike In dolžnike, da prijavijo do vključno 25. septembra 1952 svoje terjatve, oziroma poravnajo svoje dolgove upravi »Prekmurskega tedna«. Po navedenem roku se nobene terjatve ne bodo priznale, dolžniki pa bodo predani v prisilno izterjavo. Uprava »Prekmurskega tedna« Murska Sobota Tragično Je preminul FRANC KOLAR mesarski pomočnik, uslužben pri podjetju »Živinopromet« v Ljutomeru. Dragega tovariša se bomo vedno spominjali! Uprave in sindikalna podružnica »Živinoprometa« v Ljutomeru. TEDENSKI KOLEDAR Petek, 19. septembra — Vitodrag, Konstantin Sobota, 20. septembra — Brane, Erstabij NEDELJA, 21. septembra — Matej Ponedeljek, 22. septembra — Mavricij Torek, 23. septembre — Slavojka. Tekla Sreda, 24. septembra — Nadja, Marija Četrtek, 25. septembra — Uroš, Avrelija Petek, 26. septembra — Justina Sobota, 27. septembra — Radomira, Kosma in Damijan NEDELJA, 28. septembra — Venčeslav Sonci vzide 20. septembra ob 5,45, zaide ob 18,05; dolžine dneva 12,20. — 26. septembra vzide ob 5,54, zaide ob 17,52; dolžina dneva 11,58. Gibanie lune: mlaj dne 19. septembra ob 8,22, prvi krajec dne 26. septembra ob 21,31. SPOMINSKI DNEVI 20. septembra 1941. leta je bil iz partizanske čete ne Mokrcu in čete na Žali sestavljen Krimski bataljon. 23. septembre 1942. leta so slovenske partizanske čete napadle Italijane pri Planini blizu Črnomlja ter jim v večurni borbi prizadejale težke izgube. 28. septembra 1831. leta je bil rojen Fran Levstik, slovenski pisatelj in pesnik, literarni kritik, politični delivec ln jezikoslovec. Umrl je 16. novembra 1887, KINO KINO SOBOTA predvaja od 19. do 21. septembra ameriški film »Dom so- vraštva«, od 23. do 25. septembra nemški film »Dekleta za rešetkami«. KINO LENDAVA predvaja 20. in 21. septembra ameriški film »Kraljevi brivec«, 23. septembra angleški film »Ne zapusti me«. KINO GRAD predvais 20. septembra francoski film »Ljubavni sen«. KINO LJUTOMER predvaja 19. do 21. septembra ameriški film »Vse o Evi«, 24. in 25. septembra ameriški film »Asfaltna džungla«. ZAHVALA Po mučni bolezni je umrla naša mama in babica Alojzija Loparnikova Vsem, ki ste ji kakorkoli lajšali bolečine, najiskrenejša zahvala. Posebno pa se zahvaljujemo Planinskemu in filatelističnemu društvu za darovane vence in vsem, ki ste jo spremljali na zadnji poti ter s cvetjem in zelenjem ovenčali njen grob. Ljutomer, Graz, Stročja vas. Žalujoča hčerka in sinova. MALI OGLASI PRODAM dobro ohranjeno motorno kolo N. G. U. 98 ccm ali zamenjam za šivalni stroj. Kolarič, šiviljstvo, Radgona. IZDELUJEM OBLEKE po najnižjih cenah. Vsem strankam se priporoča: Franc Vučkič, krojač, Apače. PRODAMO veliko globoko kočijo, 2 peči »Zephir«, nove kahle za kmečko peč in visečo tehtnico. Vprašajte v gostilni škraban v Rogaševcih. OBŽALUJEM in preklicujem kot neresnične žaljive očitke, ki sem jih dne 4. septembra t. l. izrekla napram Počoč Jožefu, posestniku v Fokovcih in se mu zahvaljujem, da je odstopil od kazenskega postopka. Molnar Terezija, poljedelka, Selo 110. TOMO BBEJC: Nekaj spominov na veliko stavko gradbenih delavcev leta 1936 v Murski Soboti Letos avgusta meseca je preteklo 16 let, odkar se je začela in zmagovito končala velika stavka gradbenih delavcev v M. Soboti in okolici. Za lažje razumevanje dogodkov tistih dni naj predhodno dam kratko pojasnilo: V letu 1936 je življenjska stiska gradbenih delavcev Slovenije prispela do vrhunca. Draginja je neprestano naraščala, plače so ostale iste. Fašistični državi Nemčija in Italija sta se pripravljali na drugo svetovno vojno tar zato kupičili rezervne zaloge živil, ki sta jih v ogromnih količinah uvažali tudi iz Jugoslavije. Vsled velikega izvoza so naglo rastle cene na notranjem domačem trgu. Indeks cen življenjskih potrebščin se je v letu 1936 — v primerjavi z letom 1930 — dvignil povprečno od 10 do 15%. Kapitalistična izvozna podjetja so že v teh letih na račun pomanjkanja delovnih ljudi zaslužila težke milijone. Plače gradbenih delavcev pa niso več zadoščale niti za najskromnejše preživljanje. Povprečna plača pomožnega gradbenega delavca Slovenije je znašala od 2 do 3 din, kvalificirani zidarji so zaslužili največ 4 do 5 din na uro. Ce sedaj še upoštevamo, da je bilo gradbeno delo v stari Jugo-slaviji izrazito sezonskega značaja, ki je trajal le 5 do 6 mesecev na leto, da brezposelnih podpor za gradbene delavce pravzaprav ni bilo, da so ti delavci za časa sezone — kdor je imel to srečo, da je dobil delo — zaslužili komaj toliko, da so ostali pri življenju, niso pa mogli ničesar prihraniti za zimo, — potem si lahko predstavljamo vsal nekoliko v kakšnem pomanjkanju so živeli delavci in njihove družine. Videč stisko gradbenega delavstva, se je na iniciativo narodnega heroja in pokojnega organizacijskega sekretarja KPS tov. Toneta Tomšiča, že v jeseni 1934 ustanovil iniciativni odbor zveze gradbenih delavcev Slovenije, kateremu je bila dana naloga, da kot sindikalna organizacija v okviru URS-ovih sindikatov pripravi vse potrebno za organizirano borbo gradbenih delavcev Slovenije, za iz- boljšanje njihovega gospodarskega položaja. Prva velika stavka stavbincev se je začela v Ljubljani 4. julija 1936 in končala s popolnim uspehom. Takoj nato so se začele stavke gradbenih delavcev v Mariboru, Kranju, Jesenicah in v Celju, ki so vse končale z večjim ali manjšim uspehom. Na poziv Zveze gradbenih delavcev Slovenije so se v tej sindikalni organizaciji, ki je ves čas delovala pod vodstvom Partije, začeli organizirati tudi gradbeni delavci iz Murske Sobote in okolice. Ustanovili so sindikalno podružnico in se s pomočjo vodilnih tovarišev iz Ljubljane začeli pripravljati na organizirano borbo. Položaj gradbenega delavstva v Murski Soboti ln okolici je bil še neprimerno težji kakor v ostalih krajih Slovenije. Za dokaz naj navedem sledeče številke: delovni čas ]e trajal 12 ur dnevno. Povprečna plača pomožnega delavca je bila 1 do 1.75 dinarja na uro za žene, moški 2 din na uro. Zidarji in ostali kvalificirani delavci 3 do 3.75 din na uro. Vodstvo Zveze gradbenih delavcev Slovenije je za pogajanja s podjetniki v Murski Soboti za povečanje plač delavcem, ureditev delovnega časa ter ostalih delovnih pogojev, določilo mene. Naš poziv, naj gradbenim delavcem povečajo plače, so podjetniki gladko odbili. Kmalu potem emo ustanovili stavkovni odbor ter izvršili vse priprave za organizirano stavko. Ta se je dejansko začela dne 3. avgusta 1936 in se odvijala v polnem redu in disciplini do sedmega dne. Stavkolomcev v prvih dneh stavke skoraj ni bila Stavkovne straže so imele prve dni le malo posla. Toda med tem časom so se gradbeni podjetniki organizirali in podpirani od oblasti in znanega izkoriščevalca prekmurskega ljudstva Josipa Benka, podvzeli vse korake, da bi stavko zlomili. Začele so deževati obljube, podkupovanja ln grožnje, na pomoč jim je prišla kapitalistična oblast in z njo vred žandarmerija in tajna policija. Ne spominjam se več vseh podrobnosti, ali eno lahko rečem: Nikjer v Sloveniji se gradbeniki niso posluževali tako podlih sredstev, da bi stavko zlomili, kakor v Murski Soboti Stanoval sem ves čas stavke v gostilni pri Fafliku in sproti plačeval hrano. Ko sem drugi dan stavke hotel plačati kosilo, ml je gostilničarka rekla, da je kosilo že plačano ter v bodoče ne bom nič več plačeval za hrano in stanovanje, da je to že urejeno, ni mi pa hotela povedati točno kdo bo zame plačeval, temveč je samo rekla, da je to oblast uredila. Razume se, da sem to podlo ponudbo odločno odklonil. Še istega dne popoldne sem zvedel, da sta podobne ponudbe dobila tudi predsednik ln tajnik ter ostali člani stavkovnega odbora, ki so jih pravtako odločno odklonili. Četrti dan stavke okrog osme ure zjutraj sem se nahajal v stanovanju predsednika stavkovnega odbora. Naenkrat sta v stanovanje dobesedno vdrla dva žandarja in neki nameščenec okrajnega načelstva v Murski Soboti Vpričo mene so nahrulili predsednika stavkovnega odbora, kako sl upa prevzeti vodilno mesto v organizaciji javnega značaja, on, ki je bil obsojen zaradi grdega moralnega zločina, ter da sl je za tajnika vzel vrednega pajdaša, ki je bil tudi že obsojen zaradi tatvine. Pri tem so vsi trije kričali kakor divjaki, eden od žandarjev pa Je prestrašenega moža večkrat strnil s pestjo v brado, da je bil ves krvav, obenem pa je rožljal z verigo ra vklepanje in mu govoril, da je aretiran. Za hip sem se nekoliko preplašil. Kaj če je na tej obtožbi kaj resnice? Ali že naslednji trenutek mi je bilo jasno, da gre za najpodlejše grožnje, da bi oba tovariša kot vodilna člana stavkovnega odbora odstopila. Ostro in energično sem protestiral proti takemu postopku oblasti, čeprav sem vedel, da ne bo dosti pomagalo. Izjavil sem, da se bom pritožil na banski upravi v Ljubljani, da bom postopek oblasti objavil v našem sindikalnem časopisu itd. Moj protest je seveda le malo zalegel. Po mladem pravniku v Murski Soboti, ki je simpatiziral s Partijo, sem še isti dan začel poizvedovati če je kaj resnice na obtožbah, ki so jih žandarji naperili proti predsedniku in tajniku stavkovnega odbora. Ugotovilo se je, da so bile te obtožbe brez sleherne podlage. Oba tovariša sta sicer v najzgodnejši mladosti imela neke spore z oblastjo, nobeden od njih pa ni bil obsojen za delikte, za katere so jih žandarji obtoževali. Tako je bilo nam vsem do kraja jasno, da so podjetniki z Benkom na čelu In za njimi stoječa protiljudska oblast hoteli celo stvar napihniti, da bi oba vodilna tovariša v očeh delavcev in ostale javnosti osra- motili in s tem borbi delavstva zadali težak udarec. Naslednje dni so manevri oblasti in Benkovih vohunov, da bi zlomili stavko, trajali dalje. V odsotnosti mož, ki so stavkali, so sumljivi tipi obiskovali njihove žene, poizvedovali kam njhovi možje zahajajo, s kom se družijo itd. in vse kar so žene rekle zapisovali. Hkrati so govorili ženam, da so njihovi možje dlani prepovedane, nezakonite Komunistične organizacije, da bodo aretirani in obsojeni na dolga leta ječe. Nekatere žene so se dale preplašiti, jokale so in rotile svoje može, naj se ne spuščajo v to nevarnost, naj ne uničujejo družine, naj gredo na delo itd. S skupino naizavednejših tovarišev smo imeli polne roke dela. Pobijali smo lažnjive govorice, prepričevali stavkujoče naj vztrajajo v borbi, skrbeli, da so stavkovne straže podnevi in ponoči nadzorovale stavbišča, med ostalim tudi zato, da se razrednemu sovražniku, ne bi posrečila kakšna nova provokacija. Odločna borba stavbinskih delavcev je opogumila tudi vse ostale delavce v industrijskih podjetjih v Murski Soboti. Iz Benkove tovarne mesnih izdelkov so sporočili, da želijo vstopiti v našo sindikalno organiza- cijo, pripovedovali o neznosnih delovnih pogojih, nizkih plačah, o tem, da je vrsta delavcev v tem podjetju socialno nezavarovanih, da sta v tovarni dva težka invalida dela, ki ne prejemata nikakršne invalidnine, ker ju Benko ni zavaroval pri okrožni blagajni sccialnega zavarovanja itd. Tudi iz tovarne perila se je javilo neka delavk, ki so želele vstopiti v našo sindikalno organizacijo in katere so prav tako pripovedovale o nizkih plačah in neznosnem izkoriščanju. Sedmi dan stavke je začela disciplina popuščati. Obenem je začelo primanjkovati denarnih sredstev za podpiranje tistih družin stavkujočih, ki so živele v najtežjem pomanjkanju. Ob šestih zjutraj je pritekel k meni član stavkovnega odbora in povedal, da so delavci na dveh stavbah, ki jih je gradil podjetnik Mesarič, začeli delati. Takoj smo poslali na te stavbe nekaj najboljših tovarišev, da pregovorijo stavkolomce, naj ne rušijo delavske solidarnosti. Ko sem okrog osme ure obiskal ti dve stavbi, so bili pravkar prenehali z delom. Pred eno stavbo je stal polir in kričal nad delavci, ker niso hoteli na delo. Menda je hotel pokazati -meni in ostalim tovrišem kako je on absoluten gospodar svojih ljudi. Zgrabil je neko mlado dekle, delavko, ki je s škafom v rokah prišla mirni in kot ostali prenehala z delom — za bluzo na prsih in dvakrat butnil z njeno glavo ob zid ter obenem kričal: »Ti prekleta cajdra, ali boš delala ali ne?!...» Takrat je tudi meni zavrela kri, storil sem nepremišljeno dejanje, ki ga v takratnih okoliščinah in kot zastopnik legalne delavske organizacije ne bi smel tvegati. Toda v moji notranjosti se je bilo nabralo toliko srda, da nisem mogel več vzdržati. Zgrabil sem polirja in ga treščil ob zid, obenem pa sem mu prisolil tako zaušnico, da je od tega udarca še mene nekaj dni roka bolela. Spominjam se še prav dobro, da se je dedec z obemi rokami prijel za glavo in govoreč »ježuš, ježuš«, bežal iz stavbe. Isti dan ob desetih dopoldne je sreski načelnik Gašper Lipovšek sklical pogajanja med vodstvom stavkujočih in gradbenimi podjetniki. Zaupnikom in meni je prigovarjal, naj sprejmemo plačilne in ostale delovne pogoje, ki jih nudijo podjetniki, češ saj vidite, da ne morete nadaljevati s stavko. Odgovoril sem mu, da je pomoč že na poti in da nas bo podprla naša centrala v Ljubljani, čeprav to ni bilo res, ker je bila tudi naša centralna blagajna Vsled pogostih stavk popolnoma izčrpana. Vendar nam je Lipovšek nasedel, prekinil pogajanja, da bi se na samem posvetoval s. podjetniki; Po preteku pol ure je zopet prišel k nam in iznesel nove, mnogo boljše pogoje podjetnikov, ki smo jih mi sprejeli Uspeh naše borbe je bil zares lep. Dosegli smo plače, ki so bile le za 25 do 50 para nižje od onih v Ljubljani; 10-urni delavnik, priznanje sindikalne organizacije kot zastopnika delavcev itd. Po pravici povedano, ml bi bili primorani sprejeti še slabše pogoje, kajti zlom stavke je bil neizbežen. S tem bi pa bila uničena sindikalna organizacija in delavcem odvzeta možnost legalno organizirane borbe. Zato smo ponudene pogoje sprejeli s pridržkom, da se nam dovoli delavsko zborovanje, na katerem bi te pogoje predložili stavkujočim delavcem v odobritev. Načelnik Lipovšek je na našo zahtevo takoj pristal, še celo mudilo se mu je in je hotel imeti zborovanje še isti dan ob 4 popoldne, kar se je tudi zgodilo. Takoj za tem so se naši zaupniki razleteli na vse strani, da obvestilo delavce o zborovanju in rezultatih pogajanj. Zborovanje se je vršilo ob stoodstotni udeležbi gradbenih delavcev Murske Sobote in okolice na vrtu gostilne pri Fafliku. Prišla sta tudi žandarmerijski poročnik ter okrajni načelnik Lipovšek. Vsedla sta se za mizo poleg mene; eden na desni, drugi na levi strani. Bil sem res dobro »zavarovan«. Za poročevalca na zboru je zaupniški zbor določil mene. Navzoči delavci so sporazum z delodajalci soglasno odobrili. Izkoristil sem zborovanje in pozval vse delavce naj krepijo' svojo sindikalno organizacijo, ki edina lahko doseže, da bodo delodajalci prevzete obveze napram delavcem tudi izpolnjevali. Med mojim referatom se je pripetila smešna zgodbioa: Ne da bi vedel kdaj, sem med govorom krepko udaril po mizi. Deska pa je bila od dežja že vsa preperela in se je na sredi prelomila, žeblji so popustili in tako so zletele kape obeh predstavnikov oblasti, ki so ležale na mizi, križem ena mimo druge — v blato. Žandarmerijski poročnik je zaklel, debeli gospod Lipovšek pa je zagodrnjal: »Vi ste pa zverina.« Zvečer so me tovariši v velikem številu spremili na postajo. Bili smo vsi skupaj zelo dobre volje in med potjo smo celo peli: »Bratje le k soncu, svobodi ...«. Sam v svoji notranjosti pa nisem bil miren. Slutil sem, da se ta zadeva zame ne bo dobro končala. In res! Komaj sem v Ljubljani iz železniškega vo- za stopil na peron, že so mi policijski agenti napovedali aretacijo. Osem dni pozneje sem prejel odlok, podpisan od notranjega ministra Korošca, da sem izgnan iz Jugoslavije za vselej. Ko sem bil že v tujini, so mi tovariši iz Ljubljane pisali, da je moj izgon najodločneje zahteval znani industrijski magnat in znani izkoriščevalec prekmurskega ljudstva — Josip Benko. ' Tovariši, prekmurski delavci! Napisal sem te spomine na našo skupno borbo iz časov stare Jugoslavije, ki se je živo in skoraj do podrobnosti spominjam, morda še bolj tudi zato, ker je bila v zvezi z mojim izgonom v tujino, — pa mi je kljub temu spomin nanjo nad vse drag —, da bi vas spomnil na tiste težke čase, ki smo jih delavci preživeli v stari Jugoslaviji, ki jih ena danes le preradi in prehitro pozabljamo, da bi v vaši zavesti še bolj zrasla vrednost naše narodne in socialne osvoboditve in vsega kar smo z njima pridobili. Globoko verujem, da prekmurski delavec nikoli ne bo več suženj ne tujih in ne domačih kapitalistov, da bo sedaj, ko sam upravlja svoja podjetja, znal gospodariti tako, da bo dobro delavcem in vsem, ki s svojim delom iskreno in pošteno služijo svoji socialistični domovini. Pozdravljeni tovariši! Stran 4 »OBMURSKI TEDNIK« M. Sobota, 19. septembra 1952 PISMA VŰJECA BALAŽA Z VUJDRIMLAKE Čiglih so me tan na lotmerški rastavi pošteno obrali no je moja stara duma jako bajulila, sen te denok ša tüdi v Soboto glejat rastave, ven je pre tan faleše. Resen sen plača za vožjo samo polovico. Na karti je bio napisano Lotmerk—Marki solata pa sen si misla, či dobin tan k temi še teletino, te de fse v redi. Dere sen te ali priša ta, sen vide fse puno zastaf. nazadjo pa tak veko kučo, ka bi Sprava celo Vnidrimlako s fsemi numerami notri. Viš — sen si misla — vekša kuča, več majo — več se vičijo, več znajol Pa tista pütra tan pr kazil - Teklo pa puno vina bi hteja meti dame f koti — te bi mi šefarilil Fsega ven nen onoga povedati, kaj sen vida, peč pa tisto, kaj se mi je najbole dopalo. Zdravi so tan prek Müre gvišno bole kak mi, ven so meli za vračejé desetkrat več céaga prpravlenega kak pri nas. Samo tista ženska, kere je stala den pa noč tan notri, je najbrže jetična — to se že vidi na jenih slokih nogačah. Zato pa je bija požarnik v drügi hiži bole zdraf viditi. F tisto uniformo bi tüdi lehko predjega lotmerškega požarnika fteknoli. Potlan pa sen vide teko ženskih jank no drugega vraga, ka sen bija fčista rat, ka je moja stara duma ostala. Dugo sen gleja dve Papirnati gostüivaji z jako splašenimi ženihi no lepe podobe, napravlene z oljom pres jesiha. Eni se je reklo »Jüžina«. Lidjé náji so meli nekle špicaste oči najbrž zato, ka so zolili fsi samo v en piskrič, keri je sta nat ognom. Bole je že blo v zida- nici, ge je stralno debela ženska mešala gulaš v kotli, pret fasklin dedon pa je sta pun, slatinlčak. Tistega Kološa, keri dela tak fajn fotografije, moren' enok povabiti k nan, ka de tüdi fse razdrapene kuče po naši Vujdamlaki doj vzeja. Keko sen te ali vida cekrof, püter, ročk, pisanih sklet, mašin, fse fele céaga, marel pa debelih svin, krši, telet, bikof no tikvi, rane, krampira no tak dale — toga najnč nen prava. Tan pr naftinih türnih — enega sen si hteja sposoditi, ka bi v naši čreti začeja vrteti — sen pita nekšega tovariša, kčemi to te ali tisti znücani svedri, té pa mi. je reke, ka grejó fsi v zoboe abulante. Dugo sen gleja klobase, veke kak tikvi, no pariske jezike pa ti misla, ka bi tüdi mi lehko meli teko fabriko za zvezane ženske jezike. Prekmarske jajca so ne debelele kak prlelke, pač pa küre same prtiskavlejo svoje numere naje. Vida sen tüdi, ka so tan prek Müre že pred dvesto leti znali pisati no brati pa ka je neki! Milko s Krajnskega napisa največ knig ot prekmarskih lidi. Vino, ciglovjé no leder so si sposodili ot Lotmeržanof, kamne za, grobe pa že sami delajo. Tan so me tüdi dobli k temi, ka sen nekaj f prekmarski radio guča. F tisti lükji je bio vrajžjo toplo, ka je samo teklo z me, poveda pa sen, ka malega Lotmerka polek veke Sobote ne je treba biti sran. To je gvišno resen, ven nemajo tan najnč veseloga terjatra kak pri nas v Lotmerki. Zato si misite ali me je vnožalo, dere sen zveda, ka de igra, pa sen se odpela lado j. Lidjé so van sideli eden na oven, tak je bio puno. Režali to se fsaklemi šmenti, meni pa so se neštrne reči zdelo precik žalostne. Žalostno je bio že ot kraja to, ka je celi šereg igrco kamaj potegne nekšo kratko Majo z nezgrüntano globoke lükje. Potlan je nastopila črna smrt z belimi čuntami. Petkrat je pozvala nekšega betežnega Birokrada, ka bi ša ž joj, pa se je vrak samo z samo z nekšimi palagrafi zgovar ja. Bole bi bilo, či bi ga že oprvič hreknola z z branovlakon po hempasti hrgaji pa bi ga bija konec. Tak pa je bila tota štorja žalostno duga no tenka kak lotmerlke hrenofke. Tüdi s drügoj igroj bi lehko hitro končali, či bi prle, kak so se fsi f hiži prehladili no dobli nahot, zatresnoli tisto žalostno okno, kerega praf za praf ne je bio nigi. Te pa sta nastopila dva napol glüha pezdionosta no se spomijala fse felé reči tak kak prav hrmáka — žalostno pri ten je bio to, ka je eden ribja po blajah ž železnoj palicoj pa ne je zgrabo najnč karasa. F krčmi, kera je zatén prišla na ret, je bio otkraja fčista fajn no lastno, ven so osn zapeli nekaj veselih pesmi. Dere pa se pridrla lüroka ženska no svojega deda s metloj domu nagnala, te je bio znavi jako žalostno. Tistemi debelemi Mihaleki, keri je lüšča svoje domače špajse, sen se le precik smeja, jegof dugi no zdrüčeni pajdaš Vanek pa je igra tak hempastega kmeta, kak ga f Prlekiji najnč nega. To je tüdi blo žalostno. Na konci so fsi igrci fteknoli svoje namalane larfe no roke skos lükje v nekši namalani steni. Vrezali so še en o lüštno ta slovo, ka smo se fsi rezali. Žalostno pa je bio to, ka je Mihalek pecka svojo staro samo po namalani okrogli pečnici. Vmes je nekši štoki človek v ritnen klopoci napovedáva, kaj še fse pride. Ot fseh špajsof sen si tisto večer zapuna samo tri precik vujave, ven sen jih čüja že indi. Prvega so nan prnesli f papiri, drugega f punih hlačah, tretjega pa v žmahnem lofskem gulaši. Dere je te ali veseli- ter jeter mine, smo bili veseli fsi — igrci no tisti, keri smo je poslüšali skorok dve vüri. Na rastavi smo si potlan fsi fküper kamaj odehnoli ot veselja no žalosti. Tan ten zvedo, ka je nekši zmešani komisjon sklena, ka so zafci no met več vredni kak pamet, ven so dobli lofci za svojo napbano divjačino prvo nagrado, čebelari za svoje lesene paje drűgo, naša živa deca no, školniki pa za svoj papirnati klump samo pohvalo. — Tak je tüdi praf ! Pameti nemreš speči ali na krűh namazati. Zaj je v našem staren Lotmerki znavi tak kak prle. Nega več plesa no koncertof pa tűdi ne pénes. Či se češ fal naplesati, vdrapni tadoj na Ráskrš! Tan bol najprle pleja vence za cirkef, Potlan pa lehko šrajfaš do zarana pot fajmeištrovin žegnon, če pa bi ret kaj lepega čüja, te se spravi ponoči na lotmeriki stari plac pa boš doba dugi Pesji koncert fčista zabadaf! To van svetüvle vüjec Balaš. Uspešna pomoč splošnih kmetijskih zadrug zadružnemu kmetijstvu številni zadnji ukrepi naše ljudske oblasti so nadvse ugodno vplivali na delo mnogih upravnih odborov splošnih kmetijskih zadrug. Upravni odbori so aktivno rešili združitev kmetijskih obdelovalnih zadrug ali ekonomij g KZ. Ponekod je ta združitev se v poteku, y. mnogih krajih pa so se gospodarstva že združila. S tem so pa KZ prevzele vse odgovornejše delo, posebno, ker so mnoga dela na področju kmetijstva težavnejša. Tov. Krmelj je na to odgovornost pri delu zadružnih upravnih odborov že opozoril na Zboru zadružnikov v Ljubljani. Poglejmo, kako poteka to pri nas. Upravni odbor KZ Turnišče nudi kmetijstvu vso pomoč in ga uspešno vodi. Te dni je KZ v Turnišču nabavila, za svoje zadružno posestvo novi „Steyr“ motorni stroj s prikolico in drugimi pripadajočimi deli. Zadruga bo z nabavo traktorja sprostila več parov konj in bodo le-ti naprodaj. Prav zaradi tega je tudi zadružno posestvo bilo v skrbeh glede prehrane po prizadeti suši. Povsem lažje pa bodo prehranili govejo živino, ki jo bodo na račun prodanih konj lahko pomnožili. Upravni odbor je zainteresirana za dograditev zadružnih hlevov, s čemer je omogočeno združitev živine v novem sknpnem hlevu. Tako bodo odpadle razne tatvine po zadružništvu sovražnih malopridnežih. V Turnišču se traktorja veselilo, ker bodo z njim lahko pravočasno opravili poljska dela, to do sedaj ni bilo vedno mogoče. Zadnji primer nam daje vtis, da so v upravnem odboru ljudje s primerno zavestjo, ki jim ni cilj samo trgovsko zadružništvo, ampak tudi smotrno usmerjanje kmetijstva. Zato je poskrbljeno za osnovni pogoj dviga kmetijstve proizvodnje in upravni odbor se Je s tem odločil pomagati delovnim kmetom, da bodo prišli iz primitivnega obdelovanja in kulturne zaostalosti k napredku. Na uspehih zadružnega kmetijstva pa je zainteresirana tudi ljudska oblast. Občinski ljudski odbori so v letošnjem letu izvedli mnoga melioracijska dela. V Turnišču so taka dela izvršbi v dolžini približno 5000 metrov in s tem preprečili nevarnost poplav na področju 70 hektarov obdelovalne površine. Tudi v Polani so očistili odvodne kanale, ki zaradi zamaženosti niso v Jeseni 1950. leta odvajali vode in je bilo poplavljenih nad 300 ha zemlje. Vse to in mnogo drugih del v prid kmetijstva dokazuje, da se občinski odbori zavzemajo in po svojih močeh prispevajo za dvig kmetijstva. Nasprotna in škodljiva pa je tendenca nekaterih zadrug, ki svoje delo omejujejo na izključno trgovsko mrežo. V zadrugi Velika Polana se njen predsednik navdušuje za odkup živine, čeprav to na njenem območju ni osrednje vprašanje, ker je Polana letošnjo sušo manj občutila kot drugi kraji. Pozabljajo pa na dograditev zadružnega doma za katerega nudi manjkajoči material občinski ljudski odbor, preostali gradbeni material pa je že tako izpostavljen vremenskim ne« prilikam. Občinski ljudski odbor je namreč ponudil nekaj materiala za dograditev zadružnega doma in večkrat povprašal za skupno delo, a vse prizadevanje je dosedaj ostalo le pri — miru. Spričo vseh teh malomarnosti in prizadevanj bodo v bodoče nekateri upravni odbori KZ morali vložiti več skrbi in dela v razvoj našega zadružnega gospodarstva, ne pa se omejevati le na trgovanje. Prav KZ morajo omogočiti in stremeti za smotrnim gospodarstvom za vseljudsko blaginjo in napredek. Š. S. ZA NAPREDEK NAŠEGA Čebelarstva in na pobudo prekmurskih čebelarjev je bilo v nedeljo 7. septembra v Soboti dobro obiskano predavanje o poznavanju in zatiranju čebeljnih bolezni. Predaval je dr. I. Kenda, direktor Veterinarskega zavoda v M. Soboti. Za to zanimivo predavanje Je vladalo veliko zanimanje, pa tudi potrebno in koristno je bilo, saj je Veterinarski zavod v Soboti v zadnjem času ugotovil kar v osmih občinah okraja kugo čebel, ki pomeni resno nevarnost za naše čebelarstvo. Podobna predavanja so še zaželena. Dopisujte v „Obmurski tednik" ŠPORT NEZANIMIVA IGRA V LENDAVI NK Nafta — Jedinstvo (Čakovec) 1:1 (1:1) Minulo nedeljo je imelo moštvo NK Nafte v gosteh NK Jedinstvo iz Čakovca. Ker smo tik pred začetkom prvenstva v slovenski ligi, je vsakdo pričakoval, da bo to srečanje zelo za- Drobne iz Ljutomerskega okraja SEMENSKA POSTAJA V LJUTOMERU bo letos odkupila predvidoma okrog 2500 kg semena črne detelje, 6000 kg grahovice in 5000 kg lupine za zeleno gnojenje ter po dva vagona ajde in koruze. Da bi pa čimbolj zadovoljili potrebe kmetovalcev, so začeli čistiti in razkaže vati žitarice z dvema selektorjema. To delo opravljajo v glavnem Skladišča v Križevcih. Čistijo pa za zadružna ia zasebna gospodarstva. V ČAST VI. KONGRESA KPJ TEKMUJEJO tudi mladinski aktivi v ljutomerskem okraju. Posebno lepo se to tekmovanje odvija med mladinskimi komiteji občin Razkrižje in Apače. Tekmujejo v raznih točkah, tako v ideološki, vzgoji članstva mladinske organizacije, vključevanju novih članov v mladinsko organizacijo, po zadružnih vprašanjih in vključevanja mladine v razna kulturna in športna društva. TEKMOVANJE SO NAPOVEDALI tudi člani delovnega kolektiva Državnih elektrarn Slovenije v Radgoni. V časa tekmovanja bodo poživeli ideološko politično delo in izboljšali notranjo organizacijo v podjetju, navadili delavce na čimvečje varčevanje in jih podrobneje seznanili z -vlogo delavskih svetov. Kolektiv je na« povedal tekmovanje vsem sorodnim podjetjem severne Slovenije. NA KOSTANJU SO SKLENILI, da bodo v tekmovanju v čast VI. kongresa KPJ uredili zadružno dvorano. Tekmujejo pa z Malo Nedeljo v utrditvi kmetijskie zadruge, pravijo pa, da bodo v čast Kongresa ustanovili tudi godbo na pihala. GLAVNA GESTA NA KAMENŠČAKU je v kaj lepem stanju. Kupi gramoza so na njej navoženi že dolgo, tako so že vsi potlačeni in prerasli s travo, zraven njih pa se zalivajo ob vsaki rosi cestne luže. Kaj pravite k temu, ali se ne bi dalo to nekako urediti? Kaj pa cestarji ia kaj občinski možje? Dajmo, pljunimo v roke,in uredimo našo cesto, saj je vse na razpolago; le dobre volje je treba. Vozniki in pešci bodo gotovo hva-ležal. DOBRO JE, DA VEŠ... da je čebula izvrstno sredstvo proti raku. Vsekakor pa pospešuje prebavo in mehča sluz. Ljudje, ki uživajo mnogo surovega česna in čebule, si ohranijo dolgo zdravje. nimivo in da bo pokazalo, kako se je moštvo Nafte pripravilo za jesensko prvenstvo. Lepo vreme ja privabilo na igrišče veliko število gledalcev. Že tam začetek igre je pokazal, da bo slaba in nezanimiva, kar se je videlo v mnogih nesmiselnih kombinacijah in nabijanja žoge pri obeh moštvih. Gostja so se vendar prvi znašli in dosegli vodilni gol. Ko se je že bližal konec, prvega polčasa, je Nafta nepričakovano izenačila. Priznati je treba, da so gostje v prvem polčasa imeli več od igre, vendar so pred golom preveč kombinirali. Dragi polčas pa je minul ob nabijanju žoge na obeh straneh. Rezultat se ni izpremenil in odgovarja poteka igre obeh moštev. Gledalci so nezadovoljni zapuščali igrišče, vprašujoč se, ali Nafta res nima boljših igralcev, kot so n. pr. Lutar ki s svojo nemogočo igro sploh ne odgovarja na tem mesto. Pohvalo zasluži edino Gerenčir II., pri gostih pa levo krilo. V bodoče je trebi pri izbiri igralcev gledati na kvaliteto igre posameznika ne glede na to, da so morda nekateri le mladi. Tekmo je zadovoljivo vodil Varga iz Lendava. Ljutomer — »Partizan« Rače Osi (OtO) Na ljutomerskem nogometnem igrišču ja bila preteklo nedeljo odigrana nogometna tekma med prvakom obmorskega okrožja Ljutomerom ia prvakom mariborskega okrožja »Partizanom« is Rač pri Maribora, čeprav je šlo za odločilno tekmo v boju za vstop v mariborsko nogometno podzvezo, so se morali domačini zadovoljiti z rahlim porazom. »Rahlim« zato, ker so bili enakovredni nasprotniki gostujočemu moštvu in so ga v igri večkrat nadkriljevali. Naključje pa je hotelo, da strelci niso mogli uresničiti - ugodne »šanse« v prodorih in jih zaključiti s goli. To velja slasti za Ljutomerčana. Edini gol tega dneva so Račani dosegli v zadnji minuti dragega polčasa. Sodnik je nepristransko vodil tekmo. V nedeljo te bodo ljutomerski nogometaši srečali z enajstorice »Betona« na igrišču »Kladivarja« v Celju. Morda jim bo sreča na celjskih tleh naklonjena. POPRAVEK: V 37. številki našega tednika smo v članka pod naslovam »Odločilna zmage ljutomerskih kegljačev« poročali, da se Ljutomerčani bojujejo za vstop v republiško ligo. Neljuba napaka! Zato članek popravljamo s pripombo, da to tokrat tekmovali za prvenstvo Slovenije. Če bo šlo v nedeljo po sreči, bodo v Celju znova triumfirali. Morda postanejo prvak Slovenije? Na eno izmed prvih mest pa- se bodo prav gotovo vsedli. Obilo uspeha! Objava Svet sa prosveto in kulturo VLRS, odbor za strokovno šolstvo, je objavil v »Slovenskem poročevalca« št. 214 s dne 9. septembra 1952 sledeči RAZPIS na podlagi 37., 38., 39. ia 40. člena Uredbe o strokovnih šolah (Uradni S list FLRJ it. 39-479 z dne 25. julija 1952) se odprejo pri 1. Tehniški srednji šoli v Ljubljani, 2. Gradbenem tehnikoma v Ljubljani, 3. Ekonomski sred. Soli v Ljubljani, 4. Ekonomski sred. šoli v Mariboru, 5. Ekonomski srednji šoli v Celju, 5. Ekonomski srednji šoli v Murski Soboti delasaki oddelki, če se prijavi za vsak oddelek najmanj 25 kandidatov. Pouk v teh oddelkih bo popoldanski ali večerni in bo obsegal program ustrezajoče srednje strokovne šole. Z diplomskim izpitom si pridobijo obiskovalci delavskih razredov. srednjih, strokovnih šol popolno srednjo strokovno izobrazbo in so v vseh pravicah izeaačeni z diplomiranimi učenci ustrezajočih, srednjih. strokovnih šol. V delavske oddelke ekonomske srednje šole se sprejemajo uslužbenci, ki so dovršili osemletko ali nižjo gimnazijo, oziroma splošno izobraževalno šolo za delavce. V te oddelke so lahko sprejeti tudi učenci šole sa trgovske vajence, ki so v taki šoli napravili zaključni izpit, v to šolo pa so se vpisali z najmanj štirimi razredi osnovne šola, če napravijo poprej dopolnilni izpit. Kot pogoj za vpis v delavske oddelka je sprejemni izpit, ki obsega iste predmete kot sprejemni izpit za ostale učence. Rok za vlaganje prošenj na imenovanih šolah ja do 20. septembra 1952. Pouk prične 1. oktobra 1952. Na temelju gornjega razpisa pozivamo reflektante, da v omenjanem roku vložijo s 30 din kolkovane prošnja ravnateljstvu šole. Prošnji naj kandidati priložijo: 1. spričevalo o dovrieni nižji gimnaziji ali osemletki, . 2. rojstni list, 3. potrdilo podjetja ali ustanova o uslužbenskem razmerju s podatki o poteka službovanja in izjavo o nekaznovanju. Sprejemni izpiti se bodo opravljali 29. in 30. septembra .1952 iz slovenščine, matematike in zemljepisa FLRJ. Sprejemni izpit se opravlja iz snovi, ki je predpisana po učnem načrta za nižje gimnazije. Vsa pojasnila o sprejemnem izpita, predpisani snovi ter vpisa se dobijo v ravnateljstvu Ekonomske srednje šole v Murski Soboti. Ravnateljstvo Ekonomsko srednje šole Murska Sobota TOVARNA POLJEDELSKIH STROJEV - MARIBOR obvešča, da ima lastno PRODAJALNO V MURSKI SOBOTI v kateri nudi kmetovalcem, kmetijskim zadrugam in ostalim kmetijske stroje in poljedelsko orodje vseh vrst. Prodajalna ima na zalogi stroje in orodje Tovarne poljedelskih strojev v Maribora, Tovarne poljedelskih strojev Novi Sad, Osiješke livarne in, izdelke Tovarne poljedelskih strojev »Zadrugar« — Zemun. Obiščite našo prodajalno, oglejte si razstavljene stroje! Še to! Za nakup kmetijskih strojev in orodja lahko dobi te posojilo pri Narodni banki!