Naših 30 let
Franc Zupaniii-Marjon ii Dolskega, berec Kamniikega bata-Ijona in kasnejši sekretar okrožnega komiteja KP la kamniiko okroije ter oficir in namestnik šefa obvešLe<alne službe 9. korpusa na Primortkem, 70-odstotni vojni invalid, govori o začetkih upora proti okupatorju v bivši občini Dolskot o svojem delu za OF in NOB ter o prvih bojih, katerih se j« udeleiil potem, ko je maja 1942 odšel   v   KamniSki   bataljon.
Priževanje je lapisano le po spominu in lato pisec in avtor prosita, da bralci morebitne pomanjkljivosti oprostijo aii nanje opozorijo.
(Nadaijevanje  Iz prejšnje  Stevilke)
8 to organizacijo smo do-živeli tuda drugo obdobje razvoja, kot je Vajevec pri-nesel vest, da formirajo Ra-šiški bataljon. V ta bataljan bi morali vključiti svoje lju-di tudi mi. Veaina že prej omenjendh je bila priprav-Ijena oditi v ta bataljon, to-da nekaj smo jih oprostili zaradi mnogočlanskih njih družin ali zaradi starosti. Odšla pa sta takrat poleg Vajevca, mene in Dobovška še Domiin-ik Puhar in Jože Mihelčič. Vsi so prišli na Ra-šioo na prisego bataljona — razen mene. Imel sem nam-reč nogo zaradi izpaha v mavcu in prav tega dne sera Vajevcu rekel, da mi mora to mavčno oblogo odstrani-ti, da grem z njimi. Res mi je s škarjarrii za trto oblogo prerezal in jo odstranil. Na poti z njimi pa nisem prišel dlje kot do Tovorovega gra-du nad Vinjami. Noga rni je namreč začela zelo zatekati m me boletd; pohod sern mo ral prekiniti in se vrniti do-mov. Po zaprisegi bataljona na Rašioi so se čete pomak-nile na svoje terene in Do-bovšek je dobil nalog, da me poišče in me pomaga spra-viti v ljubljansko boJnišnico. Ze na ijubdjanakein kolodvo-ru pa me je aretirala itali-janska tajna policija. Toda mojim zagotovilom, da sem bolan in sem jim v dokaz nogo tudi pokazal, so verjeli, a me sypraviM v bolnišnico pod policijskim nadzoriStvom. Tam me je zdravil kirurg dr. Janeš (sedaj zdravnik na Formozi) in me opozoril, kaj lebdi nad mano. še pred kon-čanim ozdravljenjem sem od-šel iz bolnišnice dn se skril pra bratrancu v Gerbičevi ulici. Ves čas zdravljemja pa nisem ostal brez zvez s te-renom, saj me je Dobovšek rodno    obiskoval;    idobil    pa
sem tudi zvezo z Borisom Cižmakom, poznejšim gene-ralom LM, iin Vladom Robi-čem, prvim pohorskim par-tizanom, ki je po razbitju cnot skupaj z drugimi čakal na iponovan odhod v parti-zane.  Na  zimo   1941   sem bil
France   Zupančič   —   Marjan
v Grablovičevi utioi ponovno aretiran in odpeljan v do-mobransko kasarno. Ker me ni nihče od več izdajalcev 9poznal, sem bil čez nekaj dni izpuščen. Takoj sem se vrnil čez »mejo« v Dolsko. Tam je delo OF dn KP uredil in vodil Stane Dobovšek in takoj sem se v delo vključil tudi sam. Spomladi leta 1942 pa sem bil imcaiovan od po oblaščenca PK KPS za Go-renjsko Jožeta Štrlekarja za sokretarja 'sektorskega od-bora za vso bivšo oboino Dol-sko >in bližnje vasi. Ta odbor je imel organizirane sekcije, kot npr. delo z mladino, ob-veščevalno službo, intendan-co itn. Takrat še nismo bili v   popolni   dlegali.   spali   pa
smo na različnih krajih za-radi možnosti nenadnih are-tacij.
Skrb inaše organizacije je bila krepitev zaledja za par-tizane in širjenja idej OF in KP — tudi v kraje, kjer jih še ni bilo.
Januarja ali februarja 1942 se je po bitkii pri Dražgošah na nase področje vrniia Mo ravšKa čeia. Imeli smo nalo-go to četo oskrbavati in skr-Deti za prikv novih borcev. Tako je ta četa maja ieta 1942 prerasla v Kamniaki ba-laijon m z veojo šioviicnost-jo so se večaie tudi naše ob-veznosti in sKroa. V enono Matije Blejca sem šed večkrat in se pogovai-jal s komand-rum kadix>in o njenih potre-bah.
V   meseou  lormiranja sem tuai   sam   posial   cian   tega baiaijona kot njegov  /6. pn-paoaui m Dorec, junija lega leta  pa  tudd  seKreiar  SkuJ te enote.
Bataljoa je opravil več ak-cij, v K.aterib. sem sodelaval tudi sam, kot napad na Siranje pri KamniKU, kjer me je komanaant Biejc do-ločdl v napadalno sKupino. La ta napad smo se pomi-kali čez Veliko Planino in naš naman je bil, aa naša napadalna skupina uniči žar-darmerijo pri kosilu. Zal pa nam to ai uspelo, ker so ne-kaKo izvedeli za nas in prej zbežald. Zajeli pa smo žan-darja z imenom Ferdo, ki nam je kasneje zbežal in — če se ne motim — je bil ravno on vzrok za izdajo ba-taljona in uničenje Kamni-ške čete pod Rzemikom za Veliko Planino.
V  tom času se je bataljon odločil tudi za napad na Čr-nivec.  Nemške  patrole iz te postojanke   so   nas   namreč nanehno   ovirale.   Julija   tega leta nas je Matija Blejc pri belem    dne\na    pripeljal   do postojanke,  v  kateri  je  bilo 42  vojakov,  največ  manibor-skih   vvehrmanov.   Ob   petih popoldne smo začeli z napa-dam s spreminjajočo se sre-čo in ker smo vedeli, da smo močnejši,   smo  jih   proti   ve-čeru začeli pozivati k preda-jd,  da  bi bitko oimprej  kon-čaM. Bali smo se namreč, da bi obkoljenim prišel  kdo na pamoč. Po našem osta-em na-padu in jurišu so le spozna-Li,   da   nimajo  rešitve   in   za-
čeli   so  izobešati  bele zasta-     glavnem padli in dvajset, ko-
ve. Iz goreče in porušene po     likor jih je ostalo živih, smo
stojaoke   so   začeli   drug   za     postrojili  v  vrsto  z  dvignje-
drugim   z  drvignjenimi  roka-     nimd  rokamd,  pred  današnjo
md stopati prestrašeni wehr-     gostilno na Ornivcu. mani.  Nemški poliaisti so v                              Edo Svetek