Danes meni, jutri tebi
(Napital Lj. T.)
Jurmanov Matevžek je imel to grdo navado, da je at&re ljndi rad opo-našal in se norca delal iz ujili. V tej svojej grdej lastnosti je tako napredoral, dft so rau se vi^asih tudi odrasli paglovci smejali.
Junuanov MatevJtek ,ji> znal pokazati, kakc stai-a RudežkoTca tobak nosljil, tako cerkiirnikor ded kašljajo, kako ljranj«vka Leoka lioili, kako se stari Mekovec na palico opira, kako stari graSčak gosp. župnikii h totiačnice Juiiana pomija in Se mnogo taeih neniauosti.
Z Matevžkoro starostjo jn tudi ta njegova grda lastaost napredovala, in k» je v mladeniBko dobo preatopil, OponoSal ji' tudi rad liolniko; a ljudi upouaSati ui druzega, nego iiorca si< delati  iz  njih.   Iu  kateremu  doliremu
130
otrokn l)i n« um palo, da bi se iz bolnikoT, ali sploh iz starih, onein6glili Ijudi noreeral? Starim ljudem, holuikom in dmgim tstim nbcžcem treba je njih breme olajševati, » njihovflj revščini in nadlogah jih tolažiti, treba jim je pomagati, a kdor ajihove slabe lastnosti opoaaša, Iri so <!esto le nasledek njiiove starosti, ta greši zoper zapored božjo, a greSnik se ne dopada ne Bogo ne ljudeiu.
A da bodete Hatevžka bolje poznali, hočem vajn še nekaj o njem po-vedati, predno vam povem to, kar mi je v mislib. Matevžek je bil lonč&rjev sin. Oče so mu biLi prave slovenske koreiuae, ondti nekje od Železnikov doini. Mati so bili prav pobožna žeua, ki so se iz Dolenjskega v Jurmauovo hi5o priženili. MaU\7.ck je imel tedaj dobre stariše. ki niso hili bogati, atudi siromašui ne. Oče Juruian so z lonci dobro trgovali. Zafeli so sami, a poznejd M imeli tudi pomočflik^ ali sodelavc^ in svojo lastuo loučarttico. V Jurmanovifa loncih so tndi sosedje Hrvati iu Magjari svoje žgance niešali. Matevžek tedaj 1 dnmafej hiži ai imel nikoli priložnosti. da bi bil kaj napačaega videl. V prvih letili svoje mladosti se tudi 7 domaoej Soli tii ravno sl&bo ufiil. Njegovej slabej uavadi, da je ljudi rad oponaSal, rekli so ljudje porednost iu so vse ujegove slabo lastnosti samo njegovej mladosti pripisovaii. Ko je Matevžek domaSo šolo izvršil, dali so ga oiSe po aasvetu gospoda fajinoštra v Ljubljano. BekU so: Ce se bo dobro nH\, naj se dalje iiola; saj kmet in delavm: tako nič dobrega almata.
V Ljnbljaui Matevžek Se celegi Solskega leta ni i-ivrSil. Njcgovo gtdo navado ljudi oponašati, o katerej sem vani že povedal, zapazili so najprej njegovi soujSenoi, izmed katerih si je v kratkem času Malevžek oelo druhal na svojo stran priiiobil. Med temi je bil Mateviek pravi mojster, in videč, da se njegova nuineteljuost" njegovim tovariSem dopada, uril se je v tej umeteljnosti še bo]j [n bolj. Naaledek vsega tega si, ljubi moji otroci, lehko mislile. Šobki n&uk je zanenmrjal, p& tndi drnge otroke je od uCenja odvr&Sev»l.
Pozneje s(i tudi ufitelji to izvedeli, in ko so nekateri stari raeščani zaželi hoditi v šolo, da sc zitvoljo MateTŽkove porednosti pritožijo dotifinem« uJiteljvi, zameril se je Matevžek vsem uHtdjem, in uCencem je bilo kmalu prcpovedano z MaLevžkom po uiieah hoditi. Necega due so goapod ufiitelj v šoli o6itao Matevžku rekli. da, ako slišijo samo jedno pritožlio šc o njeoi, moral bo Ijubijanske Sole 7-apastiti.
Pri vsem tem ja bil Matovžek Se veilno stari Matevžek. Dobri učenci so se ga izogibali, a hudobni so Se vedno i. njim po ulicab bodili is sa mimogredočiin staiSkom, kateie je M&te^iek na nlieah oiSitno opona&l, glasno smejali.
Necega pstka popčludne stopijo gosp. ravnatelj v 8olo. Ko vrata odprt, ngleilajo Matnvžka pri šolakej mia, ko je ta\'no s^ojega staiega n5itelj» mojstersko oponaSal. Vse se je smejalo. A ravnatalj pri tej prici Matev2ka rek6, da naj tak6j pobere svoja Solska kopita in gre, odkoder je priSeL Matevžok pobcre svoje kujige, iu odhajajoč h šole še pri ?ratih uekaj naredi, kar je zopet velik smeh v žoli naredilo. Drugi dan pride Matavžek zopet v Solo, a goapod ravaatelj tndi, ali t« s prav lesnobniui licein. Pokličejo Maievžka pred-se in thq rek6, da je iz šole hgn&n ter da niora še tisti daa dom6v oditi, sicer ga bojo mcstni policaji do oi5eta sprpmili.
m
Kaj je bilo zdaj M&teTžlra raifctt Šel jc dom6v in je poreda!. kaj se mn je zgodilo. Oče in mati sta sc jokala, a Mateviek se je na tiiem smejal in je sTojiin tovarišem rekcl, da je že tako Sole do grla sit-
Matevžek se je pri očehi lončarije učil ter se je tndi tega rokodelstva izučil. A kaj misiite. da je paglovee kot samo<t«len člorek bil paraptnejšif Nič manj nego to. Zdaj si je še le mislil. da sme svoje neumnosti in šale brez strahn aganjati. Zabajal je po krčmah in večfcrat. po eele noCi s svojimi bedarijami pijance kratkoCasil. A kdor se jedenkTat na ktftme navadi, po-noenjak in pijanec postane, izgnbljen je, premoženje se mu imanjSuje in be-raška paliea ai daleS od njega.
Nekdanji Matevžek je bil zdaj MateTž, Neporednost iz njegove otroCje dQbe se je izpTeraenila v pravo razuzdanost. Ljudje, kateri so mn poprej zaradi njegove niladosti prizanašali. so w zdaj Matevža izogiliali in ga sovražili. In ko je MateTž neko nedeljo pop61udne očitno v vasi oponašal starpga goap- faj nioštra, kako na pri-žnici pridiguje in sv. mašo bere terje bU zavoljo te svoje predrznosti pri bližnjej sodniji zaprt, ui bilo ve-6 od tega dnč Matevžu dopuSi-eno v nobmio pošteno drnžbo.
Bil je zdaj Matevž sam nase jezen. Kar je poprej iz navade delal, delal jp zilaj iz jeze in hudobije. Nobeden fiovek v vSsi ni imel pred njim mirii. Pri vsakem je našel kako napako. katero niu je oGital. In ko 80 ga necega dne domaci fantje zavoljo njegovega brezsramnega početja pretepli, ni bilo druzega dne o Matevžu nikjer Ta* dnla ne sluba.
Ljudje 80 prav malo ali celd nič po Matevžu povpraSevali. In kako tudi bi, vsaj se je bil vsacemn zameril. Tudi 0("e in mati niso dosti pomjtali za njega. Eekli so: Naj se le gre po .svetn paraeti ufiifc, zuabiti jo že kjt* uajde. Delati zna. in ako ne bodo rok križeraa držal. kruha ne liode atradal: ako pa bode stradal, satn si je kriT in ni uobonega pomilovanja vraden.
Tako je i Irrattieni Sasn na Matevža vse pozabilo. In fe se jc tudi Sp kdo nanj spomnil. mislil si je, da si kot lonfar v kacem mestn kruh služi in svoje bedarije v mladoati obžaluje.
A v resnici je bilo žalibog vse drngaie. Za nekoliko iiasa se je že zredelo, kako stoji z Matevžein. Od vseh strani so prihajali na njegovega ofeta pisma, da je Matevž v velikc dolgove zagazil. Kcr jo bil Matevž jedini sia svojega očeta, imel je tudi pravico do njihovega prenioženja in o(5e 30 morali dolgove popla^evati. da vešijo svojo H$t iu čast svojega sina. Zadnje denarje so mn oče poslali z naslednjimi bupedauii: nTo so zadnji krajcarji mojih Knljftv. Ako imaž samo količkaj Tismfljenja s svojini oCetom, prizauesi mi in ue dfilaj mi sramote.   Premoženje si zapravil in jaz in tvoja niati nimaino niCesar ve5."
Matevž je izginil iz svojc domoTiae na Skodo svojega lastaega preinoženja.
Pozncje niseni o tej družini sliSal drazega nego to: da sta o6e .lurinan in njcgova žeim, Matevževa mati, iimrla. da nista zapnstila noboncga premožeuja in da so Matevža vzeli v TojaHe.
Bilo mi je zb16 žal, ko sem to sliSal. Mislil sem si: Kam nehvaležen iu nepokoren otrok svoje dobre starišs pripravi!
*               *
Cez niuogo !et poznpje pridpmo zopet v vas, v katernj je živel oiift .lumiaii s svojirn Matevžsui. Nekdanji otroci, ki ao se Matevžn smrjali, bili so zdaj br-fcasti in aivi oSetje, nskateri ce]6 dedi valikih in mnogobrojuih družin.
9»
182
Nekdanji Matevž je bil samo včasih še v ustih starih Ijndi, ki so pri-povedovali predicam ob dolgih zimskib vefierih znamenitostt iz  domače vaai.
VaSkiin otrokom, ki so že v šolo hodili, ali sc pa še v naročje svojim m&teram stiskali, bil je Matuvž podoba hudobnega in pokvarjenega olroka, ki je svoje slariše ob vse, kar w iineli, pripravil.
*      *      *
Bilo je uieseca yelikega srpana, nekoliko dni predno se je v vasi iSola končala.
Otroci se pridrve iz šole v celih tropah. Nekateri se takoj razgnbč po hišah svojih starišev, a nekat«ri gteA6 dalje od vasl profci svojeru duiuu.
M«i otroci, ki uiso bili iz vitsi. vidimo Brdajsovega Franceta posebno reselega. Zdaj veselo ^kaOe pred svojimi tovariši, zdaj zopet nekoliko postoji io z Damrdenim obrazoiu STOjim součencem nekaj pripuveduje. Fri vsakej DJegovej besedi se sliši glaseD krohot. Ako bi bil kdo starib Ijudi iz vasit ki 80 uekdanjega Juriuanorega Matev/.a jioznali, videl veselega defikl, gotovo bi bil rekel:   To vaui je iiva podoba Jurmanovega Matuvža!
A je že. tako ua tem s?etu. Stvari sc izpreminjajo, a svet vendar ostaja s svojimi dobrinii iu slabiiui lastnostmi. Dokler j? sveta in dokler ga bode, volno bo tudi dobrih iii tudi sttabib otrok na svetu.
Fod Dobravčevo lipo, nekoliko stopiuj od Okrajnikovega mlina, oljsloji družbica veselih otrok.
Brdajsov Franeek pokaže svojim tovarKeni sivega slarčka. ki je ležal pod bližnjiiu grmovjtidi. Ovu d^beii palici ste le?.ali poleg njtiga v zDaoiitije, da je siromak brom. Z glavo je starček oeprestauo otrcsal, kar priboja od oslabelib živcev k je gotovo znameujc, da ]e uk siromak blizu svojeuiu koucu.
Veaeli otrcici tibo gledajo suučka, kateri jih gotovo ni zapiuil. Zdaj st&rček vatanc, prime za palici, ter tflžko korai'i oaprej v vas.
Brdajsov Fraucek stopa za njim ter opoaaSa brouiega starčka t njegovej boji, a ofcroei sa mu ua ves glas smejejo.
Starček se obrne, iu ko vidi budobno pofietje Francetovo, vrže palici v stran ter z mladeujško roko zagrabi dečka. A prusiah je bil starček ter se z deSkom vred zgrudi na zemljo, držnč ga z vso močjo v rokah. Otroci se razgub^, samo Francek je ost&l v atanikovsm naročji. Francek vpije oa ves glas: nFomagajte!" Starčkovi roki ste se ga okleoili, kakor da bi bili železni.
Otroci vpijejo:   rPornagajte!"
Ljudjč iz bližojega polja na to otročje vpitje priliit^ do Dobmvceve lipe, da vidijo, kaj je.
Tndi razkrupljeui otroci se zopet počaai okolu starčka in Franoeta zbirajo.
Zdelo s« je vsacemu, da je Francek v rokah inrtvega star6ka. Zares, grdza! Fraucek ves bled se trese kot Siba oa vodi ter plaSno gleda v prepa-dena llea ubozega prasjaka (bnrača).
Mrzla voda s katcro so dcbri ljndje stortka polivali, obudila ga je m zaTednosti.                                                                                                  |
Ali starfek Se vedno čvralo drži Franceta, in iSe le potem, ko pregleda, razkieue roki, objame dečka. tev ga poljubi.
nHraIa ti, drago dete, tisočerna bvaja, za tvoje zasmebovaaje," rečs siromak.   nTi si angelj.  katerega mi je puslal Bog,   de iuo  kazuuje.    Ti ii
133
angflj. ki me je opomnil moje nrkdanje grde laslnosti, katera je vzrok, da sem ziiaj prosjak, da ležim tukaj pod tem grmom zapnMen in nbožen, kakor k»ko zapušfeno živinSe, ki si po narari isče hrane, čakajoi! svojega konca.
Otroci se vse bJiže primikajo ubozeiuu starcku. Tndi odrasle je atarfek zanimivaL
,,Hvala ti tedaj, ljnbi moj," nadaljnje startek, nta kazen je meni to-lažba. Kakor si ti danos mene oponaial, tako sem jaz delal v svojej mla-dosti. Ljudjo so me črtili, zapustil scm Solo, zapustil oleliL in mater, zapraril sem jim promožeaje, in naposled sem šel k vojakom. Pri vojakih sem izgubil the Dogi. Niseto bi] tat niti nubojoik, moje grdo oboašanje proti ijndčm, pripeljalo me je v toliko nesrečo. 0 otroci, otroci, varujte se grdih o&rad t mladosti!"
Fri teh hesedah ae vsipljojo starSku debele solze. Niti besedice ni mogel dalje izpregovoriti.
„1 kdo pa ste?" vpraSa ga jeden izmed stoječih ljudi. n,Taz sem Matcvž JurmaD," oigorori starfek.   Odrasli Ijodje so  ta odgovor bolje raztimeli od otrok.   MoKž primejo stariska pod pazdnhi ter ga neso do vasi. kjer ga spravijo k dobrim ljudem pod streho.
Zvečer se je stara povest o Jnrmanovem Matevžkn malo ne po ?seh hišah pripovedovala.
Tmli otrnr.i so zdaj znali pripovesl o Jurmaiiovem Mateviku od konca du kraja. SiiSal/ so tndi, lako je Jurmaiiov Materfck znal nekdaj dofiro po-kazati, kako stara Rude^kovca hobak no^ljd. kako cerkovnikov ded ka^ljajo, kako branjevka Lenka hodi, kako se stari Mekovec na palico opira in kako sUri gra^uak gosp. župaiku iz toba^nieo duhana pouuja.'
Brdajsov Prancek od tega dneva ni nikoli oikogar vcč opoaaSal.             '
Olroci iz vasi su vsaki dan obiKkali ubozega slarfka,   kateri je  najrajie sedel na grobu svojih starBcv, kjer 30 ga za nekolikodni — mrtvega nažli. Dobri vaSfani so starega Jurmanovega Matevžfi lepo k pogrebu spremili. Stari Rajtar,  ujegov  nekdanji sonfenec, mu jc dal lep kri?. postaviti na grob  in  na  križu poleg njegovega imena  napisati besede:   Danes  meni, jntri tebi. —
To so sicer navadne beaede, katere pristojž vsacemu grobu iu Tsacemu križu, alt so jih vaSfiani otrokom svoje vasi tako-!e razfagali: wDanes otrok, jutri star^ek; danfis čvrst, jntri alaboton; danes zdrav, jutri bolau; daiies živ, jntri mrtev. Kdor se danes drugim posmehujo, jutri se bodo drngi ajema potimebovali."