Poštnina plačana v gotovini Cena 6 Dinarjev Jocfafa$> /iv/w K verski In kullurnl usmerllvl našega mladega po-kolenja (Nestor) — Nauk sv. Tomaža Akvinskega o bogastvu (P. Angelik Tominec O. f. M.) — Paberki Iz občinske socialne politike (fran Erjavec) — Osnutak socijološkog društva u Beogradu (Ljudevit Prohaska) Naš velesejm (fran Erjavec) Stanje liudskolzobraževalnega dela med Slovenci (Prosvetna Zveza, preje H. s. Z.) Anketa o versko nravnem preporodu (Josip ieroj) L111. LJUBLJANA - GORICA ST. 8. 1924 ..SOCIALNA MISEL" izhaja vsah mesec. — Uredniki so: franc Terseglav, Andrej Gosar, Engelbert Besednjak. — Uprav-nlSftro se nahaja v IjuDljani, Jugoslovanska tiskarna, kolportažnt oddelek, Poljanski nasip Sl. 2. - Za Kalilo Je poverjeništvo v florlcl, Via Carduccl Sl. 2. - Cena: Celoletno 40 Pln, za Kalijo In oslalo Inozemstvo 50 Ptn. Odgovorni urednik je Andrej Gosar v Ljubljani. Tlsh Jugoslovanske tiskarne \ HuDljanl. | „Dndus” d. d. f I prej t^olak jj I 3 o varna usnja in ^ i usnjatih izdelkov, i Nestor: K verski in kulturni usmeritvi našega mladega pokolenja. (Misli ob mladinskih dnevih.) Mladinski dnevi v Mariboru so se vršili v znamenju novega idejnega programa. Slovenci v zadnjem času posebno čutimo, da nam manjka miselnega pogona, vsestranske orientacije, ki bi naše narodno življenje poglobila, razširila in mu dala enoten, stalen temelj. Ves program mladinskih dnevov je bil zato naroden, ljudski. Čutili pa smo takoj, ko smo reševali narodni program, da je vprašanje narodnega preroda združeno z vprašanjem preroda celotnega človeštva; zato smo že prvi dan, na dijaškem dnevu, stali v središču svetovnih problemov. Naša dijaška mladina je dobro spoznala, da se ji je treba najprej orientirati v vprašanjih svetovnega in življenskega naziranja, v univerzalnih za vse narode in človeštvo veljavnih načelih, ako hoče pravilno rešiti problem narodnega slovenskega preroda. Na dijaškem zborovanju ni šlo samo za prosvetne cilje, temveč z a izobrazbo in kulturo sploh, v kaki smeri naj delamo za narodni napredek na vseh poljih. Zato je na teh zborovanjih padla odločitev, kako si zamišlja mladina narodno bodočnost in svoje delo v pri-hodnjosti. Mladina slovenska je stala tukaj pred prastarim vprašanjem, kaj je cilj človeštva? Ali čista človečnost, naturalizem, klasicizem ali po Bogu odrešena človečnost, katoličanstvo, romantika? Ali je cilj človekov tostranska, samo z naravnimi sredstvi se izpopolnjujoča človeška osebnost, ali neskončnost? Naše dijaštvo se je odločilo za katoliški romantični ideal, Noče delati samo z naravnimi sredstvi, temveč z Bogom, z milostjo. Od Boga pričakuje preroditve v nov stan prerojene človečnosti. Med človečnostjo, kakor jo išče naše katoliško dijaštvo, in človečnostjo modernega človeka, je velik razloček. Prvo hoče po Kristusovi milosti samega sebe preroditi, drugi pa stopnjevati svojo človečnost do Boga. Naša mladina se hoče po Bogu preroditi, moderni človek 20. stoletja pa hoče biti sam kakor Bog. Velika tragika modernega človeštva je, da narave ne more obvladati samo s stališča narave; le tisti, ki stoji na stališču nadnaravnega, bo kos naravnemu. Narava sama na sebi je nekaj fragmentaričnega. Ako je sama na sebe navezana, pade takoj pod svojo naravno sfero, šele od milosti podkrepljena more doseči svoje naravne mogočnosti. Narava ima samo dvojno pot: biti nadnaravna ali pod-naravna. To je tista antinomija, ki tiči v osrčju vsake prave kulturne filozofije. Zato je vsa narava v bolečinah in vzdihuje po odrešenju otrok božjih. Človečnost modernega človeštva smatra mladina, ki uvideva, da spada k bistvu človeške narave usmerjenost k Bogu, kot protinaravno, proti bistveno, protičloveško, ker skruni bitne temelje človeštva. Če se danes po širnem svetu obnavlja v mladinskem gibanju smisel za poglobljeno duševno življenje, petje, ritmiko, telesno kulturo, je vse to gibanje namenjeno počlovečenju človeka. Vprašanje pa nastane tu za mladino, v kaki službi se naj to vrši! V službi Boga, da se nove organske moči izobrazijo v človeku za katoliško kulturo in katoliški življenski slog, ali se pa naj to gibanje vrši v smeri, da se človek popolnoma spoji in zraste s kosmosom, da postane zgolj pobožni pogan? Naše dijaštvo se je odločilo proti taki poganski svetni in telesni kulturi za katoliški romantični ideal. Ker je mladina priznala odločno Boga, je dosledno temu svojemu prepričanju pripravljena tudi Bogu služiti. Nad seboj vidi mladina Boga in čuti odvisnost od njega, pod seboj pa spoznava stvari, ki se ji objektivno predstavljajo v prostoru in času v nespremenljivih zakonih; da, spoznava odvisnost tudi od lastne narave, vesti, iz duševno-telesnih zakonov, ki v njej vladajo. Iz te svoje odvisnosti hoče služiti Bogu, razodetju, naravi in njenim zakonom, služiti hoče lastnemu bistvu: spozna, da živi po danih, od drugega postavljenih zakonih, ki jih ne sme posiliti. Tako bo njeno življenje subjektivno ustvarjajoče samorazodetje, objektivno pa disciplina in služba, pokorščina in ustvarjanje zaeno, tok in red. Iz tega bo nastala tista enota ustvarjanja in uboganja, vladanja in službovanja, ki jo imenuje sv. Benedikt opus Dei, božje delo, ustvarjeno od Boga za Boga. Človek je suženj vse narave, ker ne dela samooblastno, temveč pokoren vsem zakonom, ki jih je Bog položil vanjo, je pa obenem tudi Gospod vse narave, ker vse stvari služijo njemu in v vseh izraža svoje bistvo. To razmerje Boga do človeka, ki si ga je osvojila naša mladina, se je posebno lepo izražalo v srednjem veku. Z bolestno sramežljivostjo moramo priznati premoč srednjeveške kulture nad našo moderno, ako opazujemo srednjeveške katedrale, mesta, hiše, umetnost, ki izražajo božjo misel in božjo službo, a obenem tudi gospostvo nad vsemi stvarmi. Vsaka stvarca je v tem veku izražala globoko simboliko človeške duše, vse je bilo v službujočem razmerju do človeške duše. Človek je služil Bogu in s tem si je podvrgel vso naravo; mesta, ulice, hiše, oprava, obleka, telesno kretanje, vse je izražalo objektivno duhovne ideje, službo Božjo. Nihče ne čuti tako razlike, ako vse to primerjamo z današnjim časom, kakor naša mladina. Moderni človek nima kljub vsej svoji ošabnosti moči nad naravo, nasprotno, narava je dobila nad njim vso moč. Telo je postalo živalsko in ne izraz duše; živ- Ijenje, delo, stanovanje, obnašanje, obleka brez sloga; vsi organi, s katerimi je bil združen z naravo, so degenerirali. Vse je umetno, človek ne doživlja več naravnega ritma dneva in noči, prostora, ne zna ga več poduhoviti in ga ne pojmuje. Človek je zgubil smisel izražati glas stvari in njih bistvo. Stvari so dobile tako človeka v oblast, ker jih ne zna poduhoviti. Ima jih samo kot tvarino, predmet lastnine, preiskavanja, trgovanja; tehnična obvlada sveta je postala za človeka sužnost, ker nima pravega duševnega odnosa do Boga in stvari. Proti temu razkroju moderne kulture je mladina na mladinskih dnevih postavila kot protiutež, službovanje Bogu in njegovim zakonom v naravi. V le-tej službi bo dobila tiste duševne energije, ki jih rabi za poduhovljenje sedanje moderne civilizacije. Ko bo vera prešinila zopet vse naše javno in zasebno življenje, bo človek zopet dobil v oblast prostor in čas, postal udeleženec na božji vladi v stvareh, ker bo Bogu služil. Svojo moč poduhoviti naravo je posebno pokazal srednji vek v liturgiji. Srednjeveški človek se ni zadovoljil samo s kakim samo notranjim verskim čustvom, svojo vero je izrazil v globokoumni simboliki. To je tudi čisio v zmislu duševno-telesne človeške narave. Samo duševno se kot tako nikdar ne pokaže, izrazi pa se vedno v poduhovljeni telesnosti. Moderni človek je popolnoma izgubil zmisel za liturgično poveličanje naravnega življenja. Simbolike moderni človek ne pozna, celo v verskih stvareh ne; tudi v veri prevladuje samo čustveno, sa-monotranje, pietistično versko čustvovanje, prezira pa se zunanja, predmetna vera. To je čisto v skladu z abstraktnim razvojem modernega človeka. Vse tiste verske moči, ki morejo le v izrazu živeti, so morale v tej abstraktnosti propasti. Vera potrebuje stvarnih predmetov, da se more razviti. Nastajajo sicer tudi dandanes nove oblike božjega češčenja, a so brez prave vsebine, brez krvi, samo pojmovne, shematične, umetne. Celo s 1 u ž b a b o ž j a , ki bi imela biti čisto češčenje in brez vseh postranskih namenov, je postala namen, sredstvo. Vera dobiva vedno bolj zgolj etičen značaj, vedno bolj se smatra za sredstvo, ki navaja človeka k disciplini, praktični sposobnosti. Dokaz tega je prevladovanje povdarjanja praktičnega pomena katoličanstva, takozvano samo-etično in samo-socialno katoličanstvo. Proti tej degeneraciji vere hoče nastopiti slovenska mladina. Vse svoje udejstvovanje bo naslonila na liturgično življenje cerkve, službo božjo, cerkveno leto, evharistijo in tako gladila pot novi liturgični izobrazbi in'kulturi, ki jo naj ustvari človek 20. stoletja v novih, izpremenjenih razmerah moderne civilizacije. Naslonila bo svoje delovanje na tisto celico, odkoder prihaja največ liturgičnega zmisla v človeka, n a župnijsko občestvo. V soudeležitvi na liturgičnem življenju domače župnije bo v sebi izobraževala tisti notranji čut za poduhovljenje vsega telesnega, ki se instinktivno v človeku poraja, ako se uda orga-ničnemu verskemu občestvu. Kakor svojo liturgično izdbrazbo na domačo župnijo, hoče naša mladina tudi svojo kulturno udejstvovanje nasloniti na domačo grudo. Naša mladina hoče ljulbiti svoj narod, svojo domovino, domače šege in navade, ker v tem ljubi svojo lastno bistvo. Ta velika ljubezen do lastnega naroda pa ni ovira, da ne bi spoštovala tudi drugih narodov in živela z njimi v bratski vzajemnosti. Veličastna je bila nekdaj edinost srednjega veka. Francoski, nemški, italijanski, španski vitezi se borijo skupno ramo ob rami v križarski vojski. Ravno tako veličastna je kulturna in verska enotnost srednjega veka, ki je ustvarilo kulturno in duševno edinost, ki je bila veliko večja kakor dandanes kljub vsem bogatim modernim prometnim sredstvom in kljub vsemu podvojenemu študiju lingvistike. Srednjeveški človek je bil povsod domač, kamorkoli je prišel, ker je povsod našel ljudi, ki so enako mislili, čutili, ker je vsepovsod vladal enoten katoliški svetovni nazor. Navzlic tej enotnosti je vladala v srednjeveški kulturi velika pestrost. Ostajale so napetosti v verski, politični, narodni, socialni kulturi, a vse te napetosti so se izravnale in izživljale v okvirju enotne katoliške cerkve. Danes ni več prave ljubezni do domovine, svojega lastnega naroda, ni tudi več prave edinosti med narodi. Na eni strani imamo brezdomovince, neposedujoče sloje, »proletarce«, ki jih ne vežejo ne duševne ne materialne vezi na rodno zemljo, narod. Na drugi strani pa imamo individualistično-nacionalistično oboževanje lastnega naroda, ki prezira druge narode. Stara edinstvena krščanska kultura je razbita, vsak narod stremi brez ozira na drugega in preko drugega kvišku. Zoper ta pretirani nacionalizem na eni strani in zoper brezdomovin-stvo na drugi strani povdarja mladina pravo ljubezen do domovine in naroda. Jasno je, da človek ne more prav izpolnjevati svoje naloge v človeštvu, ako je ne izpolnjuje v tistih zajednicah, ki tvorijo človeštvo, t. j. v družini, narodu, državi. Današnje mehanično naziranje socializma, ki hoče preko družine in narodnosti delati naposredno za človeštvo, je za mladino ravnotako zmota, kakor je zmotno naziranje, da se vse naloge za človeštvo absorbirajo v delu za lastni narod. Internacionalizem je ravnotako zmotno naziranje kakor je zmotna misel, da je lastni narod vse, drugi narodi pa samo sredstvo za izrabljanje. Čisto pravilno pojmuje naša slovenska mladina srednjeveško romantično idejo, da more vse človeštvo le takrat napredovati, ako napreduje vsak narod, da ni napredka človeštva 'brez napredka posameznih narodnosti. Mladina se zaveda, da, ko dela za napredek lastnega naroda, dela obenem za napredek celotnega človeštva. Naša mladina je prepričana, da je obnovitev zapadne kulture mogoča le na podlagi solidarnosti vseh narodov in vere v skupni duševni izvor od enega nadsvetnega, osebnega Boga. Odtod tudi njena udele-žitev na skupnih mednarodnih prireditvah, ki so katoliškega značaja, ker le na duševnih temeljih katoličanstva je mogoča obnovitev zapadne kulture. Samoposebi je zato umevno, da se bori naša mladina zoper tiste, k i hočejo prodati slovenstvo kakemu brezbarvnemu jugoslovanstvu, kakor se tudi bori za katoliško vero, ki je bitni del slovenstva. Gibanje za obnovo slovenstva je zato posebno pri mladini našlo globok odmev. Mladina hoče zbirati narodno blago, držati se narodnih šeg, običajev in navad. Mladina je postala tako nositelj katoliške narodne misli. Obuja slovansko narodno pesem, pravljico, umetnost, bori se zoper poprečnost, tako izvršuje na celi črti romantično idejo srednjeveškega katoličanstva. To so bistvene ideje mladinskih dnevov v Mariboru. Ce smo tu večkrat povdarjali srednji vek v nasprotju z novim vekom, ni to nobena vrtoglava romantika. Mladina dobro ve, da naš novi čas ni slab, da ima mnogo lastnih samoniklih vrednot, zato tudi ne zahteva, da bi morali slepo posnemati srednji vek. Tudi ne misli, da je bil srednjeveški čas najboljši, kateksohen »katoliški« čas. To bi bilo celo napačno. Vsak čas ima svoje poslanstvo, svojo veljavo in vrednote, ki jih mora odkupiti vedno s kakim pomanjkanjem na drugi strani. Vsak čas pa mora in more biti katoliški, t. j. pri vsej zvestobi do samega seibe in svojega namena mora ostati v stiku s celoto. Vsak kdor se svoje odgovornosti zaveda, ima dolžnost v s v o -jem času 'stati, se ne nazaj ozirati v kako idealizirano preteklost ali naprej v kako sanjavo bodočnost. To pa sta hotela mladinska dneva v Mariboru in to hoče tudi idealna slovenska mladina: na srednjem veku pokazati, kaj nam manjka. Pokazati, kaj je izobrazba, kaj občestvo, kaj narodnost, kaj človeštvo, To pa ne zato, da bi vse slepo posnemali, temveč da bi zopet dobili čut za pristno in nepristno, malo i n v e 1 i k o , da bi se sredi modernega besedičenja in konfuzne kritike pojmi zopet zjasnili. Da pridemo na podlagi srednjega veka1 do spoznanja svojega lastnega bistva. »Po zgodovini ne smemo bolj pametni postati samo za drugokrat, temveč modri za vedno,« tako je rekel Ranke. Zato ni naš cilj posnemanje, temVeč samosveščenje, odkritje svojega lastnega, človeškega in skupnega narodnega bistva. 1 O tem predmetu proučuj krasni knjigi Romano Guardini, Liturgische Bildung in Paul Landsberg, Die Welt des Mittelalters und Wir. P. Angelik Tominec O. F. M.: Nauk sv. Tomaža Akvinskega o bogastvu »Močno zanimiva pa je metoda, kako uporablja »S. M.« Tomaža.« Tako piše »Vzajemnost«. »Ako argumentira proti »konservativni« struji, tedaj je Akvinec nesporna avtoriteta«; v istem članku pa pravi, »da katoličanom ni treba v praktičnih gospodarskih vprašanjih niti Tomaža Akvinskega niti Leona XIII. smatrati za nezmotljive peremptorične avtoritete, kajti gospodarski sistemi in njih presoja so nekaj relativnega, kar se v raznih dobah menja, Po tej metodi bi slednjič lahko kdo presojal bogastvo takole: če ga imam jaz, je dobro; če ga imaš ti, je greh.« Tako »Vzajemnost« XII (1924) p. 3. Tu gre za vprašanje, ali je nauk Tomaža Akvinskega o bogastvu in drugih problemih socialne znanosti za nas absolutnega ali le relativnega pomena, z drugimi besedami, smo-ld dolžni nauku tega priznanega učenjaka povsem slediti ali pa je bil tudi on otrok svojega časa, katerega tozadevna načela moramo presojati v luči razmer, v katerih je živel. Za pravilno razumevanje nauka sv. Tomaža Akvinskega o bogastvu je nujno potrebno, da poznamo vire, iz katerih je črpal in od katerih je odvisen, potrebno pa je tudi, da spoznamo časovne razmere, v katerih je živel. Te zadnje namreč na vsakega pisatelja več ali manj vplivajo ter ravno vsled njih vsakemu ostane pečat njegove dobe. Jasno je, da sv. Tomaž s svojimi nazori o bogastvu in drugih vprašanjih, ki so s tem problemom v zvezi, ni podal nekaj čisto novega, ampak je le obče priznani nauk dalje razvijal. Kot temelj so mu služili v prvi vrsti nauki sv. očetov, v katere je pa skušal vcepiti novo mladiko Aristotela. Glede nauka sv. očetov o tem vprašanju je samo po sebi razumljivo, da se je razvijal in moral razvijati čim bolj se je širilo krščanstvo, čim bolj je objemalo razne stanove in čim bolj so načela evangelija začela vplivati tudi na gospodarske razmere. Marsikatero vprašanje je bilo treba čisto na novo rešiti, ker so je šele razmere časa spravile na dnevni red. Zato vidimo n. pr. pri Laktanciju, da so krščanski pisatelji prav dobro opažali socialno zlo svojega časa, a vedeli so tudi, da ne morejo razmer kar čez noč spremeniti; zato so skušali rešiti to vprašanje na ta način, da so poudarjali duhovno bratstvo med bogatini in siromaki, kakor uči to krščanstvo.1 čim večjo moč pa je pridobivalo krščanstvo, tem bolj na globoko so šli tudi sv. očetje in tem bolj so skušali z evangeljskimi načeli preobraziti tudi gospodarsko plat človeške družbe. Tako n. pr. sv. Ambrož vidi rak-rano tedanje družbe posebno v treh rečeh: v krivični razdelitvi posesti, v oderuštvu in razkošju. Proti prvemu zlu poudarja, da je prvotno obstojala skupna posest ljudi, zasebna lastnina pa je nastala le vsled prilastitve. Iz tega izvaja nujnost delitve miloščine. Proti oderuštvu 1 Prim. Dr. Ignaz S e i p e 1, Die wirtschaftsethischen Lchren der Kirchenvater. Wien 1907. p. 286. poudarja krivičnost obresti, katere odločno obsoja, deloma z besedami sv. pisma, deloma pa tudi, ker nasprotujejo usmiljenju, ki je moramo imeti do ubogih. Razkošje pa pobija s poudarjanjem, da > to, kar služi mehkuž-nosti bogatinov, odtegnjeno revežem, ki so potrebni pomoči.2 Podobno se izraža tudi sv. Avguštin. Ž njim je pojmovanje cerkvenih očetov o bogastvu in zemeljskih dobrinah sploh doseglo višek. Naslednja stoletja ne nudijo nič novega, ampak le ponavljajo njegove misli. Če hočemo pojmiti tozadevno naziranje sv. očetov, zadostuje, da se na kratko ozremo na nauk Avguština. Njegovo vodivno načelo je bilo načelo pravičnosti, ki mora vladati vsepovsod. Noben razred človeške družbe naj bi ne bil privilegiran, noben tudi čezmerno obremenjen. Ljudje tvorijo družbo in so po naravi eden na drugega navezani. V tem smislu je enakost med vsemi ljudmi, ne morda tako, da bi s tem prenehali razločki med stanovi, ali med bogatejšimi in revnejšimi, ampak tako, da ima vsakdo pravico, da se ž njim ravna kot s človekom. S tem je odstranjena nevarnost, ki prihaja iz zlorabe moči zasebne lastnine. Izpopolnjenje tega načela je v ljubezni do bližnjega, ki je prosta in ni vezana na posebne oblike. Posameznik nikakor ne sme poljubno ravnati s svojo lastnino, on je upravnik zaupanega mu premoženja in odgovoren zato, kako je porabi. Obsodbe vredno je vsako pretirano razkošje, ne samo, ker naravno zbuja nevoljo in nezadovoljnost revnejših, ampak tudi zato, ker je krivica nasproti ubogim. Zemeljske dobrine so za vse ljudi, zato bogatin nima pravice uboge izključiti od njihovega uživanja.8 To bi bilo na kratko očrtano naziranje sv. očetov in Avguština, ki je bil poglavitni učenik Tomaža Akvinskega. Na avguštinsko deblo je vcepil Tomaž mladiko Aristotela. Vodivna misel tega velikega filozofa v njegovi etiki in politiki je problem, kako najti najboljše vodstvo in dobre razmere. Medtem ko vidimo pri sv. očetih vedno in vedno odsev nadnaravne ideje, da namreč presojajo vse zemeljske dobrine z vidika večnosti, obravnava Aristotel tozadevno socialno vprašanje s stališča razuma in človeške narave. Zassbna last zemeljskih dobrin mu je nekaj naravnega. Vsakdo namreč bolj skrbi za to, kar je njegova zasebna last, kakor za to, kar je skupno, in prepiri se na tak način omejijo. Končno je tudi darežljivost možna edino na tak način, ako ima vsakdo nekaj zasebne lasti. Bogastvo in zemeljske dobrine so nekaj dobrega in koristnega, ker omogočujejo čednostno življenje, so celo nekaj božanstvenega, ker dajejo priliko, da lastnik ž njimi lahko mnogo dobrega stori. Zelo važen del posesti in bogastva so tvorili v času Aristotela (in enako tudi še dolgo dobo pozneje) takozvani sužnji. Enako kakor zasebno last opravičuje Aristotel tudi suženjstvo. Svoboden v pravem pomenu besede je le, kdor ni tu zaradi drugih, ampak zaradi samega sebe. Sužnji so last gospodarja in delajo in pridobivajo zanj, karkoli pridobivajo, medtem ko je svobodni sam svoj in dela ter pridobiva zase. Vsi, katerih na- 3 Prim. S e i p e 1, 1. c. p, 287—289; Otto S c h i 11 i n g , Reichtum und Eigentum in der altkirchlichen Literatur, Freiburg i. Breisgau 1908, p. 133—147. 3 Prim. S c h i 11 i n g , 1. c. p. 206—208. loga je raba telesnih moči, ki so dovolj krepki za izvršitev telesnih del, ter so nesposobni za dela duha, so po naravi sužnji. Za sužnje same je torej bolje, da služijo, tako so namreč deležni vodstva pameti (gospodarjeve). Četudi suženj s svojim svetom ne more gospodarja podpirati, vendar pa lahko s pametjo uboga in služi, česar žival ne more. Temu pojmovanju Aristotela se ne smemo čuditi, saj je tu razlagal ustanovo, ki je bila od pamtiveka pri Grkih udomačena. Pokazal se je pač tudi on kot otrok svojega časa.4 To je bilo v glavnem idejno bogastvo, iz katerega je črpal Tomaž Akvinski svoje socialno naziranje. Za boljše umevanje njegove dobe naj dodam tu še kratek obris socialnih razmer, ki so vladale za časa Akvinčana. Premoženje in bogastvo je takrat bilo po večini v rokah maloštevilnih plemičev. Trgovino je izvrševalo meščanstvo, ki je prav tedaj vedno bolj naraščalo. Saj je znano, da so nastala največja mesta v dobi od 9.—13. stoletja, Poljedelstvo in obrtništvo je izvrševalo nižje ljudstvo, takozvano »minores«. Delavci so bili svobodni meščani ali pa sužnji. Večina je spadala k slednjim. Sužnji niso imeli prava do lastnine, niso smeli delati za svoj lastni dobiček, ampak le za svojega gospodarja in tudi niso smeli zapuščati kraja, kjer so delali. Mestni sužnji, ki so bili navadno zaposleni v industriji, so bili navezani na delavnice, enako kakor podeželski na svoje polje. Otroci so delili usodo staršev in če je gospodar prodal delavnico ali posestvo, je obenem prodal tudi nanje navezane sužnje. Meščani so bili svobodni rokodelci, ki so smeli imeti lastnino in menjati kraj dela po svoji volji. Toda kljub tem privilegijem niso bili dosti na boljšem kot sužnji, ker ni bilo nikogar, ki bi ščitil njihovo osebo in premoženje. Nesigurnost, ki je vladala tiste čase, ko ni bilo vlade, da bi branila rokodelce in ko država ni bila dovolj močna, da izvršuje svoja prava, je marsikaterega svobodnjaka prisilila, da se je prostovoljno podal pod varstvo gospodarja fevdalca, da ga je branil pred nasilji in izvrševal sodno pravo, ki si pa je obratno lastil tudi vse pravice suverena nad njim. Vsa uprava in sodstvo je bila v rokah fevdalcev in pozneje tudi mest, ki so se osamosvojila. Medtem ko je po deželi še vedno vladala sila močnejšega, se je v mesta, ki so jih tvorili trgovci in rokodelci ter iz njih pohajajoči cehi, naselil najprej mir in red. Bila so prosta vojaščine z edino izjemo obrambe, in o kapitalizmu v njih še ni bilo govora. Kar so potrebovala, so pridobivala in pridelala sama in izvrstno urejeno cehovstvo je bilo • najboljši porok miru in reda.5 Ako se uživimo v takratne družabne razmere in si predočimo naziranje o socialnih vprašanjih, kakor je najdemo pri Avguštinu in Aristotelu, 4 Prim. Otto S c h i 1 1 i n g , Der kirchliche Eigentumsbegriff, Freiburg i. Br. 1920, p. 47; isti; Die Staats- und Soziallehre des hi. Tomas v. A,, Paderborn 1923, p. 228 do 229. 5 Prim. Jansscn-Pastor, Geschichte des deutschen Volkes, I18, Freiburg im Breisgau, p. 379—420; S c h i 11 i n g , Staats- und Soziallehre des hi. Th. v. A., p. 244 do 245. ter je primerjamo z naukom Tomaža Akvinskega, tedaj nam mora biti na prvi pogled jasno, da je bil tudi on otrok svojega časa In da se pač tudi na njem poznajo vplivi sodobnih razmer. Pod vplivom Aristotela dokazuje Tomaž upravičenost zasebne lastnine, vendar pa nedvomno vsled vpliva Avguština in drugih sv. očetov ne navaja Aristotelovega četrtega razloga za opravičenje zasebne lasti, namreč veselja nad posestjo. Iz istega vzroka polemizira proti Aristotelu, ki prišteva ogorčenje (ne-mesis) nad tem, če nevredni pridejo do posesti bogastva in podobnih zemeljskih dobrin, k čednostim. Tomaž pravi, da je to ogorčenje pač umljivo za tistega, ki smatra zemeljske dobrine za nekaj velikega, ker se ne ozira na večnost. Vera pa uči, da prihaja bogastvo, ki ga postanejo deležni tudi nevredni, tudi od Boga in njegove modrosti, ki ima pri tem svoje posebne namene. V primeri z večnimi, nadzemskimi dobrinami pa zemeljsko bogastvo itak ni nič, zato je taka žalost in ogorčenje prepovedano.0 Vplivu s,v. očetov moramo pripisovati tudi razloček, ki ga dela Tomaž med lastnino in njeno uporabo. Skrb in uprava lastnine je zasebna, uporaba pa skupna, da lahko lastnik v potrebi svojo last z bližnjim deli.7 Če dalje upoštevamo fevdalizem in cehovstvo, tedaj prav lahko razumemo, da se je v dobi sv. Tomaža Akvinskega veliko bogastvo smatralo povsem za dovoljeno, da celo za »božansko«, kakor ga Tomaž imenuje z Aristotelom. In če bi se kje ponovile iste razmere brez sodobnega kapitalističnega gospodarstva (kakor ga kažejo n. pr. 30—50% obresti i. t. d.), bi enako sodbo lahko izrekli še dandanes. Suženjstvo je bilo v dobi sv. Tomaža nekaj povsem vsakdanjega, kar je pač obstojalo od pam-tiveka in bilo tudi z ozirom na pravno nesigurnost njegovega časa razumljivo. Povsem umljivo je zato, če sv. Tomaž skuša pod vplivom Aristotela razložiti suženjstvo kot ustanovo, ki je utemeljena v občem pravu9, kar se nam danes po pravici zdi nevzdržljivo. Tudi Tomaž Akvinski je torej otrok svojega časa. Kar se pa tiče naziranja sv. Tomaža Akvinskega o bogastvu in zlasti o njegovih mejah, v čemer tiči glavni problem, se hočem držati Schillinga, ki ga pisec Vzajemnosti (p. 1, 2) priznava kot avtorja, ki pravilno podaja nauk sv. Tomaža. Navajam ta nauk, kakor ga podaja Schilling v svojem tri leta poznejšem spisu od onega, ki ga citira pisec »Vzajemnosti«. »Zemeljske dobrine«, tako pravi Schilling, »po nauku Tomaževem niso same sebi namen, ampak imajo svoj namen v človeku. Kar je teh dobrin v naravi, stoje pod človekom in so zanj ustvarjene. Gotovo je, da so te zemeljske dobrine potrebne k nepopolni sreči, v kolikor jo človek more doseči s pomočjo svojih naravnih moči in zmožnosti, pa le v kolikor so sredstva in orodje k sreči, ki obstoji v vaji čednosti, Bo- 11 Schilling, Dic Staats- und Soziallehre des hi. Th. v. A., p. 212. 7 S. th. 2, 2 q. 66 a. 2. »»Quantum ad hoc (sc. usum) non debet homo habere res exteriores ut proprias sed ut communes, ut scilicet de facili aliquis eas communicet in necessitate aliorum.« s ius gentium. Prim.: Schilling, Die Staats- und Soziallehre des hi. Th. v. A., p 228 nsl. gastvo stoji v razmerju z ekonomsko umnostjo, ki ima voditi hišo ali družino, ne kot zadnji cilj, ampak le kot sredstvo; zadnji cilj ekonomske umnosti pa je prav zapopadeno resnično splošno blagostanje družine.« Ker imajo torej zemeljske dobrine svoj bližnji in zadnji namen, zato morajo stati tudi v gotovem razmerju do njega. Kar se tiče posebej določitve bližnjega namena (C. gent. 3, 134, secundum quod ordinatur ad bonum rationis), obstoji dobro vedno v pravi meri; če je zemeljskih dobrin preveč ali premalo, mora iz njih nastati zlo. Človek mora tedaj hrepeneti po zunanjih zemeljskih dobrinah v pametni, ali namenu odgovarjajoči meri, ker imajo na sebi ta značaj, da služijo v dosego namena. To se pa zgodi le, če hrepeni po njih v toliko, v kolikor so potrebne za stanu primerno življenje. Če kdo prekorači to mero, greši, ker namreč na neprimeren način skuša pridobiti ali o b d r'ž a t i zemeljske dobrine; v tem namreč pobližje povedano obstoji bistvo skoposti. »Skopost more zaznamovati nezmernost glede zunanjih reči, in sicer na dva načina: Prvič neposredno, kar se tiče njihovega sprejema (pridobitve) in posesti, da namreč človek več pridobi ali obdrži, kakor gre, in v tem smislu je to naravnost greh zoper bližnjega, kajti v zunanjem bogastvu ne more imeti en človek preveč, ne da bi imel drugi premalo, ker časne dobrine ne morejo biti istočasno v posesti mnogih. (S. th. 2, 2 q. 118 a. 1 ad 2.)° Tako vidimo, da umeva sv. Tomaža Schilling enako kakor »Soc. Misel«, akoravno me je nanj opozorila šele »Vzajemnost«. Iz vsega tega je razvidno, kako je urneti mojo metodo citiranja sv. Tomaža, ki ni všeč piscu »Vzajemnosti«. Ako navajam njegova načela, ki imajo še dandanes veljavo, lahko govorim o njem kot nesporni avtoriteti; ako pa se oziram na njegovo socialno teorijo, v kolikor je plod njegove dobe in vpliva virov, ki jih je rabil, pa ravno tako lahko priznavam, da je v tem oziru le relativnega ali akcidentalnega pomena. O nadaljnih problemih miloščine in neomejenosti produkcijskih sredstev nameravam razpravljati prihodnjič. “Schilling, 1. c. p. 210—212, — Iz tega je razvidno, da ni upravičena domneva, da se ravnokar citirani stavek ne ujema s teorijo sv. Tomaža o lastninski pravici. Schilling sam poudarja (1. c. p. 268), da ima po nauku sv. Tomaža vladar (kar velja za vsako vlado) dolžnost, poseči vmes pri vseh zlih, najsi bodo že materialne, socialne ali nravne vrste, kadarkoli nasprotujejo skupnemu blagru (ratione boni communis). In da kapitalizem dandanes nasprotuje skupnemu blagru, je jasno. — Zdi se mi tudi, da moja prestava Tomaževih besedi »acquirat vel conservet« ne samo smiselno citata nič ne spreminja, ampak da se celo bolj vjema z izvirnikom. »Acquirere« pomeni »pridobiti«, »grabiti« pa je »arripere«. Tako prevaja tudi Schilling »erwerben oder behalten« (1. c. p. 212). Conservare pomeni obdržati, sigurno z namenom posedovanja; če torej rabim besedo posedovati, se smisel ne spremeni. Fran Erjavec: Paberki iz občinske socialne politike. iii. Mladinsko skrbstvo. Morda ni nobena panoga komunalne socialne politike pri nas že od nekdaj tako zanemarjena, kot ravno mladinsko skrbstvo. Otroci niso ne volivci in ne kaka organizirana korporacija, zato se navadno ne briga zanje živ krst, razen kakih redko posejanih nabožnih ali karitativnih zasebnih organizacij, ki pa spričo naših razmer ne morejo razviti bogvekako široke in smotrene delavnosti. Ljubljanska mestna občina n. pr. tekom vsega svojega delovanja ni ganila v tem oziru niti z mezincem in ni ustvarila tudi zadnja leta ničesar pozitivnega v tem oziru. Isto je z drugimi našimi občinami. Z 2 do 6 K mesečno so odpravljali do prevrata popolne sirote, danes dobivajo relativno še izdatno manj, in s tem je »rešen« prevažni problem mladinskega skrbstva za naše občine. Da, človek opazuje v tem pogledu neredko pravo neusmiljenje, v vsakem slučaju pa brezbrižnost za ta problem. WM'xruj^ In vendar tvori mladinsko skrbstvo prevažni, poleg skrbstva za onemogle . , najvažnejši del komunalne socialne politike, kajti otroška leta» so za vsakega človeka., zlasti pa še za neimovitega, odločilna za vse življenje kakor v zdrav- stvenem, tako tudi v moralnem in materialnem pogledu. Že v normalnih razmerah bo našlo organizirano mladinsko skrbstvo širok, hvaležen in velevažen delokrog v najrazličnejših pogledih, po petletnem vsesplošnem uničevanju vseh moralnih in materialnih dobrin, ki nam je zapustilo legije sirot in nezakonskih otrok, ki so po veliki večini prepuščeni nezadostnemu, pogosto celo nobenemu skrbstvu, pa tvori javno in organizirano mladinsko skrbstvo nedvomno važen družabni problem, ki bi mu morali posvečati tako iz humanitarnih, kakor iz preventivnih razlogov vse drugačno pozornost, nego mu jo dejansko posvečamo. Po naših mestih, mestecih in industrijskih krajih poginjajo danes otroci od lakote in propadajo moralno. Zlasti obupne so razmere med sirotami, nezakonskimi otroci in deco pijancev, brezposelnih itd. Kandidati bodočih kaznilnic, prisilnih delavnic, bolnišnic, hiralnic, umobolnic itd. vzraščajo danes v doslej še nepoznani množini. To mi bo pritrdil vsak, kdor pozna te razmere vsaj malo pobližje. Glede na te nujne posledice današnjega socialnega reda, potencirane še s posledicami petletne vojne, obračajo po vsem kulturnem svetu mladinskemu skrbstvu vedno večjo pažnjo, gradi in organizira se na vseh koncih in krajih, žrtvujejo se milijoni in milijoni. En sam korak v kako povprečno nemško mesto ali en sam pogled v poročilo kakega angleškega kongresa za mladinsko skrb nas pouči, kako na široko in kako na globoko: je razvito mladinsko skrbstvo drugod. In pri nas? Država je prve čase po prevratu energično in velikopotezno posegla v to panogo socialnega skrbstva, ustvarila v razmeroma kratkem času marsikaj, zato pa v zadnjih letih tem bolj hiti s sistematičnim demontiranjem, občine pa, kakor omenjeno, se z mladinskim skrbstvom pri nas doslej sploh še nikdar niso v nobeni obliki niti najmanj pečale in vse kaže, da se v bližnji bodočnosti tudi ne mislijo, kajti nikjer še doslej ni niti najmanjše iniciative ali najmanjšega poizkusa. Nerazumevanje in indolenca povsod, največkrat pa še reakcionarno in protisocialno mišljenje različnih lokalnih veličin, ki ne čutijo in ne vidijo materialne bede in moralne razrvanosti današnjih dni. Praktično delo na polju mladinskega skrbstva bi za naše razmere sestojalo danes v glavnem nekako' iz naslednjih institucij: 1. Domov za matere in dojenčke, združene s posvetovalnicami za matere; 2. otroških okrevališč in organizirane otroške higijenske zaščite; 'if tcum (a * * ( V(jt&LUAt. i V z>ui Ta/V \ I [prej J5. ničman] priporoča polog suoje bogate zaloge deuocionalij, pisarniških in šolskih potrebščin, krasne, posebno izobražencem namenjene zbirke našega najboljšega in najglobljega cerkuenega gouornika dr. m. Opeke, — Rauno tako prau toplo priporoča prepotrebno uzgojno knjigo n. Čadež: „niost u žiuljenje". — U isti zalogi so nežnoljubke 5. 5ardenko: ..Dekliške pesmi“, fino, elegantno opremljene, primerne za božična in nouoletna darila. U razprodaji ima tudi dr IR. Drumat-ouo knjigo: „Kam‘‘, katere usebina je prau srečna izbrana za mladeniče —: in dekleta A MTAM |/AD| lesna industrija in Mrl I Vil IVvDIf eksportna trgovina Centralna pisarna: Ljubljana, Ižanska cesta it. 22. Lastne parne žage in skladišča: Borovnica, PodpeC in Begunje. Tovarna zabojev po naročilu: Opekarna apnenca, umetni mlin. Prva kranjska tovarna upognjenega pohiStva iz masivnega impregniranega lesa. — Zahtevajte katalog in cenik. Telefoni 540. Telegrami KOBI, Ljubljana. ^ONO^j« 9 osrednja gospodarska zadruga v Ljubljani Kolodvorska ulica 7 ima po najnižjih cenah v zalogi deželne pridelke in krmila, dalje špecerijsko blago, kakor: sladkor v kockah in v sipi, petrolej, kavo, olje, riž. ter razne vrste prvovrstnega mila za pranje kakor tudi vse druge v to stroko spadajoče predmete. Velika zaloga vseh vrst umetnih gnojil, modre galice, prvovrstne strešne opeke in najboljšega splitskega portland-cementa « SALONA» (TOUR).