i 41)512 .s S /t/ oc l/rLtfi Govor prečastitega gosp. korarja Petra prha pri slovesnosti, ki se je tretjo nedeljo po BinkoStih, to je 9. rožnika 1872 obhajala pri sv. Petru v Ljubljani v spomin, da je bila pred 400 leti cerkev sv. Petra od Turkov požgana, pa zopet od gorečih kristjanov zidana. To lepo slovesnost ste bile na predlog meščana gosp. Jož. Begali-a s porazumljenjem št. peterskega fajmoštra napravile obč katoliški družbi. Velika cerkev sv. Petra je bila natlačena pobožnih vernikov. Družba je bila namestovana po gr. Wurmbrandu, dr. Kostu in družili odbornikih. Pred včlikim altarjem lepo oprav¬ ljene cerkve se je vila zala nova zastava katoliške družbe. Ob devetih prične veliko slovesno mašo prečast. gospod kanonik Fr. Kramar med obilno azistencijo. Po evangeliju pa je prečast. gosp. kanonik Peter Urh v mojsterskem govoru preslavljal serčnost in nepremag¬ ljivo junakost naših očetov v neštevilnih bojih zoper prisežene sovražnike keršanskega imena, kervoločne Turke, in pa njih terpljenje o vsilovanji luteranskega krivoverstva. Vsa cerkev je bila, ne rečemo ginjena, ampak naj globokeje pretresena pri naštevanji zgodo¬ vinskih dogodb. Ne dvomimo, da udom katol. društev bode vstre- ženo, ako zanje govor posebej natisnemo, ker je pod- učljiv in ves primeren današnjemu času. — Nasleduje govor. [Pomnite dčl svojih očetov, ki so jih storili svoje dni; in prejeli bote veliko slavo in večno ime. I. buk. Makabejcev 2, 51. Tako je opominjal duhoven Matatija na smertni postelji vse Jude. Lepa je keršanska-navada, da zvečer molimo na čast sv. Florjanu, da bi na njegovo priprošnjo nas ljubi 2 Bog obvaroval večnega in časnega ognja. Pravim: več¬ nega ognja! Zakaj gotovo si ne želimo, da bi sodnji dan stali na levi strani Kristusovi, ter mogli zaslišati strašne besede: Poberite se spred mene, prekleti! v večni ogenj, kteri je pripravljen hudiču in njegovim angelom (Mat. 25, 41.); in ker sv. Pavel pravi: Strašno je pasti v roke živega Boga (Hebr. 10, 31.); sv. Marka pa piše: Njih ogenj ne ogasne. -- Zato prosimo, da bi nas ljubi Bog na prošnjo sv. Florijana obvaroval večnega ognja. Prosimo pa tudi, da bi nas Bog obvaroval časnega ognja, ker strašno je, ako po nesreči, ali zanilcernosti, ali brezskerbnosti, ali pa po hudobni volji nastane kak požar. Ravno lansko leto so nam časniki veliko pripo¬ vedovali od strašnih požarov, tako p. 1. od ognja v ame- rikanskem mestu Cikagi, kjer je požar v malem času celo tretinjo lepega mesta pokončal; ali od ognja, ko so se ob letinski suši vžgali gozdi in travniki. Obdani od ognja in dima so mogli ljudje do glave bežati v ondi tekočo vodo, da so tako oteli svoje življenje. Strašno je bilo tudi brati o Parizu, ko so ga Prusi bombardirali in ognjene krogle metali v mesto. Na mno¬ gih krajih je ogenj vstal. Ali še strašnejše je bilo, ko so sami francoski komunci (rudečkarji) jeli cele verste hiš zažigati. Petrolej so po kletih in po hišah razlivali in potem zažigali. Vsak si lahko misli, kakšen požar da je mogel biti. Zapisniki, morebiti tudi kaki spominki teh požarov bodo še čez več sto let vnukom oznanovali, kaj da so terpeli njih očetje. Ravno tako, čast. Sentpeterčani, naj¬ dem v Vaši fari dva spominka, ktera nam naznanujeta, kaj so terpeli naši očetje, pa tudi, kako da so se slavno in keršansko obnašali. Mala sta spominka, marsikteri zmed Vas se za nju morebiti še zmenil ni. Eden teh spominkov je mala kamnitna ploša, vzidana v steno pri desnih vratih te cerkve.^ Ona nam pravi, da 3. junija 1472 je bil Turk lepo Šentpetersko cerkev požgal. Je tedaj ravno 400 Rt, kar se je to prigodilo in to je bil vzrok, zakaj da ste katoliška in katol.-politiška družba napravile to slovesnost. Zakaj akoravno so Turki staro .. v 3 cerkev požgali, vender so Vaši očetje še lepši cerkev postavili. Ta lepa kisa Božja, ktera zdaj stoji na nek¬ danjem pogorišču, je Vam vnukom živa in sveta priča pravega keršanskega duha Vaših starodavnih očetov. Pa ravno to nam pred oči stavlja drugi spominek, kteri je postavljen unkraj Šentpeterskega mosta. Tu vidiš kamniten križ, postavljen od ljubljanskih mestjanov v hvaležen spomin, kako so se kovaški mojstri verlo ob¬ našali ob času luteranstva. Sklenil sem zato v današnji pridigi Vam, čast. Šent- peterčani, in Vam drugim čast. poslušavcem iz zgodovine 15. in IG. stoletja pi - ed oči staviti, koliko da so naši nekdanji očetje terpeli, pa tudi Vam v spodbudo pove¬ dati, kako da so se serčno branili mohamedanstva in luteranstva, ter ohranili, kar jim je bilo nar bolj pri sercu, in kar je nar veči zaklad — sv. vero. Začnem pa v imenu Jezusa, v čigar imenu so se tudi naši očetje bojevali. — I. Dva huda sovražnika sta bila, ktera dva sta v 15. in 16. stoletju hotla vzeti sv. vero našim očetom. Eden je prišel od juga, drugi od severa. In ktera sta bila ta dva sovražnika ? Zgodovina pravi: Ta dva sovražnika sta bila: A. mohamedanstvo in B. luteranstvo. Turki so hotli spraviti v naše kraje mohamedanstvo; Luter pa luteranstvo. Govoriti moram tedaj A. od Turkov, a) sploh, po¬ tem hočem opomniti, b) kako so ti po naših krajih rav¬ nali, pa tudi kako da so c) naši očetje se prizadevali jih odgnati. a) Kaj pravi zgodovina od Turkov sploh? Od kod so prišli? Jurki so prišli iz Azije. Že po naravi so bili prederzni ljudje; pa vera, ktere so se bili poprijeli, bila bi mogla tudi manj pogumno ljudstvo vžgati. Verovali so namreč, da je človeku vsaka reč, in tedaj tudi čas smerti nespremenljivo namenjen, tako, da ga mora ravno takrat doseči, naj bo že tu ali drugej, in da bi bil on, kdor v boji pade, tisti čas.tudi umeri, ako bi bil prav 1 * 4 doma v svoji hiši ostal. Vsak iz tega lahko razvidi, da so Turki s takimi mislimi skor brez strahu šli v boj, in tedaj toliko ložej sovražnike premagali. Tudi jim je njih vera zapovedovala bojevati se tako dolgo, dokler najvišega Boga in preroka Mohameda, začetnika moha¬ medanske vere, ne spoznajo vsi narodi. Tedaj so se Turki bojevali z vso serditostjo, ktero ima kdo, kadar se njegovi veri ograje postavljajo. „Allah in Mohamed!" bilo je njih kričanje, kadar so v bitvo šli; Allah in Mohamed! se je tudi v bitvi razlegalo in je trudne z novim ognjem navdajalo. Ta navdušenost je od pervega do zadnjega vodila vso vojsko in ni se čuditi, da so deželo za deželo hitro dobili, narod za narodom užugali, in do leta 1400 po eni plati prederli jo do Ogerskega in po drugi do slovenskih dežel naših očetov. Človek bi mislil, da bodo zdaj zadovoljni, ko so vendar nar lepši kraje v svojo last dobili. Ali to ni bilo tako! b) Ko je turški sultan Amurat Ogre potolkel, potem pošlje vodja Ahmed-beja (poglavarja) s 25.000 Turki v zapad, da bi se tudi tukaj razširila turška oblast. Ahmed- bej se vzdigne z armado, koraka ob Dravi gori, in spom¬ ladi leta 1418 grozovito plane čes slovensko štajersko zemljo. Mesto Radgono najpred napade — trikrat napravi naskok, — pa vse trikrat je od ozidja odtiran. Vidši, da se mesta ne more polastiti, ga zapusti in začne po okolici mandrati, žgati in moriti, da je bila dežela krog in krog na dni hoda pokopališču in požarišču enaka. Zdaj se vzdignejo in iz Koroškega, Kranjskega, Štajerskega inHervaškega dero slovenski junaki na lip- niško polje. Hud boj vstane, tako dolgo ni določen, dokler ne pade Ahmed-bej, zadet s sabljo Frankopana, vodja Hervatov. 16.000 Turkov je obležalo in kteri so v begu se hotli oteti, so bili od Radgoncev in kmetov pobiti. Čez 13 let zopet pride iz Bosne 20.000 nevercev, in skoz Hervaško vdarijo pervikrat na Kranjsko. Me¬ tliko napadejo in jo premagajo. Više in više divjajo, ropajo in požigajo. Zdaj se zbere 4000 Kranjcev —- malo število, ali s toliko veči serčnostjo Turke napadejo in 5 jih premagajo. Rop, vjetnike, več tisuč pobitih popustivši na bojišču, beže Turki neprenehoma do bosniške meje. Ilomatije in razpertije na Hervaškem Turka čez 40 let zopet iz Bosne privabijo, in ko je Hervate premagal, namesto v Bosno nazaj gre čez Kolpo na Kranjsko. Da bi ložej ropal, razdeli svojo armado na tri trume, ktere se potem po celi deželi razlijd. Ravnanje vseh trum bilo je enako; koder so hodile, davile so starčke, skrunile žene in deklice, mladenče vlačile v sužnost, božje veže požigale itd. Ena truma je hotla Ljubljano premagati, kar ji je pa spodletelo; toraj je vihrala naprej gori do Preddvora. Druga truma se je Metlike lotila in je po Krasu do Hrušice prihrula. Tretja truma je mahnila proti Novemu mestu. Ljubljanski stanovi in drugi Slo¬ venci se oborože in kmalo pelje Hohenwart 20.000 Slo¬ vencev nad Turke. Pa oni se nevarnosti umaknejo in nagloma v Bosno uteko. Več kot 9000 vjetih so sabo gnali, in med njimi 500 tako čverstih mladenčev^ in deklic, da jih Vej-Bej v prijeten dar posije sultanu. Šte¬ vilo tistih pa, ktere so Turki pobili, preseglo je 6000. Že čez 2 leti so neverniki zopet prirojili in divjaje gori do Iga prišli. Naj večo škodo so bili storili, ker so memo Zatičine gredoči ondotni prelepi samostan raz- djali. — Kakor listja in trave pride nevernikov zopet 1. 1472 na Slovensko; vse Dolensko je poplavljeno in pomen¬ drano razun taborov, ki se branijo, in gori se vali turška armada proti Gorenskemu, da bi vzela glavno mesto Slovencem. (Tu morem opomniti, da je bila takrat Ljub¬ ljana z močnim zidovjem obdana. Stare razvaline jiam še zdaj kažejo nekdanje terdnjave. Le Poljane in Šent¬ petersko predmestje je bilo zunaj obzidja.) Z divjo na¬ vdušenostjo Turk pride, začne naskakovati, predere v Šentpetersko predmestje in na Poljane, in zažge lepo Šentpetersko cerkev — pa v notranje mesto ne more. Močne nakope sicer si napravi potem v dobljenih uli¬ cah , kakor si tudi pri Šiški in za sv. Krištofom le¬ žišče naredi. Pa nagloma planejo zopet Ljubljančani na armado. Turke najpopred iz Poljan preženo, potem pa tudi Šent Peter otmejo. Vsi prestrašeni take serčne hra¬ nitve se neverniki vzdignejo, svoje tabore pri Šiški in za sv. Krištofom popuste in nazaj v Bosno pobegnejo. To zmago so potem Ljubljančani vsako leto obhajali velikonočni ponedeljek unkraj sv. Krištofa v nekdanji Lovševi jami. Pretečeni^ ponedeljek je bilo toraj ravno 400 let, ko so bili Turki Šentpetersko cerkev požgali. Pa Vaši očetje, polni keršanskega duha, postavili so na pogoriše še lepši cerkev, to hišo Božjo, v kteri se danes mi znajdemo in še s hvaležnim sercem njih spominjamo. Še vse druge nadaljne turške vojske Vam popiso¬ vati, ni moj namen, le ob kratkem naj opomnim, da prišli so Turki še čez 20krat v slovenske kraje, šli skoz Kranjsko na Koroško, se tamkej bili pri Celovcu in Ve¬ likovcu, pri Terbižu in Beljaku. Šli so večkrat na Šta¬ jersko, se vojskovali pri Brežicah. Obiskali so tudi No¬ tranjsko, ropali po Pivki, šli do Gorice, in obiskali lepo vipavsko dolino. Leta 1492 se zopet podajo skozi Do¬ lensko in Notranjsko proti rodovitni vipavski dolini. Slovenci pozvedo, da mislijo Turki proti Hrušici iti in tu jih v goščavi pričakujejo in napadejo. Le malo jih ubeži. Pa naslednje leto prestrašilo pritulijo neverci, da bi pomor svojih bratov maščevali. In zdaj poslušajte, kakšno da je bilo ravnanje Turkov. Zgodovinar pravi : Na Kranjskem so po živinsko ravnali z ženami in de¬ vicami, 15 po sto let starih mož so po strašnem terpin- čenji pomorili, mnogo duhovnov zadavili, enega duhovna še celo od altarja proč potegnili in ga umorili; svete ho¬ stije so po tleh potrosili, in iz procesij norčevaje se so krog vasi na drogih nataknjene otročje glave nosili. Na več krajih so Turki cele sklade naredili iz človeških glav, okoli kterih so plesaje divje veselice obhajali. Člo¬ veško kri so vriskaje iz cerkvenih posod serkali. Go¬ stili so se s človeškim mesom in svojo obleko so imeli s človeškimi čevi prepasano. Pokončali in požgali so pa toliko, da ni povedati; samo venem letu še čez 100 vasi. Koliko mladenčev, deklet in otrok so pa odpeljali, kdo zamore to vediti? Kar je pa nar bolj žalostno, je 7 to, da ti so mogli vero zapustiti, mohamedani postati in kakor janičarji potem zoper svoje sorodnike se vojsko¬ vati. In kje so zdaj njih duše? O mobamedanstvo, ko¬ liko hudega si ti napravilo na slovenski zemlji! c) Da se pa še več hudega ni zgodilo , se imamo zahvaliti svojim očetom, kteri so se tako hrabro boje¬ vali zoper Turka, ternam tako ohranili nar dražji biser, nar lepši zaklad — sv. katoliško vero. Res da od za¬ četka niso bili Slovenci vajeni s Turkom se vojskovati. Ali kmalo so se prepričali, da jih le lastna moč more oteti, ker je imela Avstrija na drugih krajih preveč opraviti, da bi bila tudi tu pomagala. Pogum prešine vsaktero serce, več se ne boje turških navalov. Ko so se Turki pervi slovenski vasi bližali, zažgali so prebi- vavci na bližnjem hribu germado, in to znamnje je šlo od hriba do hriba po vsili krajinah slovenskih, da se je tedaj po teh germadah kmalu zvedil po vsi deželi napad Turkov. Pod vodstvom deželnih stanov so se po¬ tem prebivavci vzdignili, in vsi hiteli tje, kjer je ne¬ varnost pretila. Kervava sprejetev sovražnika čaka. In ako je tudi kaka posamezna vas napadena, bila je tudi takrat zmaga gotova. Takrat so jeli namreč Slo¬ venci z zidovjem obdajati pokopališča in cerkev. Kadar so Turki prišli, znesli so ljudje svoje blago in premo¬ ženje na pokopališče, otroci in žene so šli v cerkev mo¬ lit, in možje in mladenči pa so se postavili za tabor; pod njimi gorč njih hiše, ki so jih Turki zažgali; za njih herbtom je cerkev, ki hrani svete skrivnosti njih vere, ki jim hrani zdaj tudi žene in otroke, ktero ho¬ čejo z vsem, kar jim je v njej svetega in dragega, Turki požgati. Vse to obudi v vsih sercih pogum za naj sta- novitnejšo in najserditejšo bran, in tako z Božjo po¬ močjo premagajo sovražnika, ter ga odpode. Bitva pri Brežicah 1. 1480 nam nadalje kaže, da med tem, ko so Turki v vojski „Allah-a“ in ,,Moha- meda“ klicali na pomoč, so naši očetje v Jezusa stavili svoje zaupanje. Poslušajte! Bilo je zvečer, ko se Turki pri Brežicah prikažejo. Zdaj zbere Somberk Slovence, ter jim pove, kako težak bi bil boj s toliko močnejšim 8 sovražnikom po dnevu; kako lahko bi v primeri pa po noči bilo Turka zalesti in razkropiti, in opominja jih, do polnoči tiho ostati, ko bo pa dvanajsta zaklenlsala, vzdig¬ niti se in z besedo: ,, Jezus" pričeti napad na neverce; „Jezus" naj bode tudi njih znamnje v boji, da se bodo v temoti^poznali in brata od Turka ločili. — To jim je razodel Somberk, in zadovoljna vojska po ležišču po¬ seda, in zaznamovane ure pričakuje. Ure tek6, čas beži, zdaj udari znamnje napada — dvanajsta ura. Tiho se vzdignejo kristjani, gredo brez šuma, dokler ni tabor nevercev pred njimi. „Jezus! Jezus"! zagermizdaj sto¬ terno iz gerla Slovencev in začne se pokonča ven poboj, v kterem se ojstre sablje v turških tilnikih prestrašno verte in kerhajo. Zmaga je dobljena, veliko tisuč mert- vih je na borišču popadalo; le malo jih pride v Bosno nazaj. Pa tudi po zadobljeni bitvi niso naši očetje pozabili se zahvaliti Njemu, kteri je prav za prav vojni vodja, to je Bogu. Hasan paša, oblegovavec Siska, je bil od Andreja Turjaškega premagan in poslednjič v Savi utone. Ne¬ izrečeno obilno ropa, med drugim samo 39 velikih topov, ostalo je Slovencem v rokah. Dobili so tudi plajš pasatov, in ta je bil iz hvaležnosti poslan v Ljubljano, in tu v mašni plajš prenarejen, in še zdaj se na dan sv. Aha- cija, ko so bili naši očetje zmago zadobili, v njem sv. maša opravlja v stolni cerkvi. Tako so se naši očetje zoper Turka bojevali in zad¬ njikrat pri Petrinji 1. 1596 moč bosniških turkov ukro¬ tili. In na to pravi zgodovinar: Večna hvala še unkraj groba tedaj vam, preslavni očetje — neužugani vitezi! vaša hrabrost in vaša domoljubnost je obvarovala, da niso slovenske zemlje postale rop Turkov in slovenski narod sužnji hlapec nevercev; da ni stare vere zgubil in se še vedno namesto polomesca znamnje sv. križa sveti v solčnih žarkih na zvonikih in cerkvah slovenske zemlje. B. Turk še ni bil popolnoma premagan, in že proti druga nevarnost našim očetom in njih sv. veri. In ta sovražnik prišel je od severa. Luteranstvo, tako imeno- 9 vano od novega začetnika Martin Lutra, jelo se je vedno bolj razširjati in prišlo je tudi na Slovensko. Okoli leta 1540 je bil ljubljanski kanonik Primož Trubar najpred začel v Ljubljani novo vero v nemškem in slovenskem jeziku oznanovati, in ker jih je tukaj kmalu mnogo na svojo stran dobil, šel je tudi na kmete, kjer so imele njegove novoverske pridige mnogo poslušavcev. Najpred in z največi vpaljenostjo sprejeli so mogočni, bogati in žlahtniki njegove nauke. Pa zakaj? Zato, ker je bilo po novi veri ložej živeti. Največi vzrok pa je bil gotovo ta, da so, ker po novi veri duhovni nobene po¬ sesti niso smeli imeti, teh posest žlahtniki poželeli in se jih tudi po odpovedi od stare cerkve na mnogo krajih polastili. Pa tudi luteranski pridigarji in spisi, ki so se iz Nemškega dobivali, spodkopavali so katoliško vero ne le po vseh gradovih, temuč tudi večidel po mestih. Prišlo je tako deleč, da že leta 1555 deželni stanovi iz kranjske, koroške in štajerske dežele sporoče cesarju, da so vsi stari nauk zapustili in prosijo, da bi smeli novo vero očitno po luteranski navadi spolnovati in spo¬ znavati. Sreča za našo lepo domovino, da je ravno takrat škofov sedež zasedal mož, ki je bil sicer sin revnih Kraševcev, pa z dušnimi zmožnostmi obilno obdarovan. Zapustil je slaven spomin, še celo nemški pisatelji ga med perve zvezde takratnih katoličanov štejejo. Bil je tudi spovednik cesarja Ferdinanda I. Ta škof je bil Urban Tekstor. Pred vsem se je prizadeval z najlepšim izgledom, z varčnostjo, pravičnostjo, z bogaboječnim živ¬ ljenjem škofovemu sedežu spoštovanje in svitlost prido¬ biti. Izgled škofov prešine tudi druge katoličane; zveste poterdi v gorečnosti, omahajoče zopet k stanovitnosti spodbode. Pa ravnanje škofovo vpaljene luterane le še bolj razdraži, sklenejo si novih pridigarjev dobiti, da bi se ne ustavljali le zopet krepkejšemu katoličan- stvu, temuč da bi se nova vera še dalje po kmetih tudi ondi širila, kjer ni bila dozdaj celo nič ali le malo znana. Pa škofa Urbana tudi tako napredovanje sovraž¬ nikov ne spravi v obup; kolikor veče je število in oblast; 10 luteranov, s toliko večim navdušenjem se jim tudi on nasproti postavi. On sam se poda v novoverni Kranj in tu vpričo velike množice, ki se je bila na somenj zbrala, tako preserčno govori, da ginjeno ljudstvo zopet priseže na staro, katoliško vero. Zastonj ga luterani na vse strani ovirajo in mu celo s smertjo žugajo, ako od svojega spreobračanja ne odstopi. Ako bi bil dalje živel, ni dvomiti, da bi se nova vera nikdar ne bila tako dolgo deržala na Slovenskem. Umeri je 1. 1558 v nekem nem¬ škem mestu, kamor je mogel iti s cesarjem Ferdinan¬ dom. Bilo je po zimi, ko je tje prišel; njegov prihod razdraži luteranske prebivavce tako, da sklenejo umo¬ riti ga. Polijejo stopnice do njegovega stanovanja z vodo ; po noči voda zmerzne, in škofu, ki drugi dan izide, se spoderkne in kmalu po padcu umerje. Po njegovi smerti se je jela krivovera zopet širiti in zdelo se je, kakor da bi bila katoliška vera skoro popolnoma že zadušena. Pa katolištvu na srečo pride na stolico ljubljanske škofije Tomaž Kren, rojen v Ljub¬ ljani, toraj na slavo Vam Ljubljančanom, ki ga svojega rojaka imenujete. Bil je ta škof z vsemi lastnostmi cer¬ kvenega pastirja prav obilno obdarjen, navdušen apo- stelj katoliške vere. Ko Tomaž Kren leta 1597 , toraj eno leto poprej, ko so se Kranjci zadnjikrat s Turkom tepli, škof postane, prizadevali so se ravno stanovi na vso moč, tudi ostanke stare vere preveriti in tako zo¬ pet narod v novi veri zediniti. Pa kmalu se čuti viša moč, ki katoličanstvo oživlja. Deželnim stanovom stopi Kren sam nasproti in s svojo krepostjo in zgovornostjo cela dva mesca zbor zaderžuje, da ne dela novih, za katoliško vero nevarnih sklepov. Potem se loti spreober- niti glavno slovensko mesto, dobro vedoč, če se tukaj njegov trud pospeši, da posnemal se bode tudi po de¬ želi zgled glavnega mesta. Zato uči tu skoro neprene¬ homa, in v svojem prizadevanji se ne mčni, ali je zju¬ traj, ali opoldne, ali tudi temna noč; vsak čas, vsaka ura mu je enaka, če se more le kaj storiti za sveti na¬ men. Kamor pride, obsuje ga večidel serdita novoverna derhal, pa ko njega čuje, njegove dokaze sliši, ostermi n in je večidel zopet stari veri pridobljena. Njegov tehtni, iskreni govor, za sv. vero žareče oko, pred vsem pa nepremagljiva moč resnice spreoberne mnogokrat v eni uri na stotine odpadlih in roka skrivnega morivca, tako pravi pripovedka, zastane in oterpne, ko zagleda Krena, kterega si je namenil prebosti. V kratkem je Ljubljana zopet nad polovico katoliška in slavni škof v novo po ulicah pelje častitljivo procesijo po dolgem prestanku takega obhajanja in jo vkljub upiranju luteranov srečno doverši v znamenje spreobernjenja pervega domačega mesta. Obhajala se je ta procesija na dan preš v. Rešnj. Telesa, in ljubljanski kovači, za katoliško vero nar bolj vneti, so škofa s kladvom v roki branili zoper upiranje luteranov. Ravno na tem kraju, kjer zdaj unkraj Sent- peterskega mosta kamnitni križ stoji, so neki luterani škofa napadli, kovači pa ga srečno obvarovali. V po sebno hvalo je bila pozneje kovačem podeljena ta čast, da so pri procesiji smeli nebo nositi in svetiti. Ljub¬ ljanski katoliško misleči mestjani pa so v spomin zgo¬ raj omenjene prigodbe križ postavili. Kakoršno v Ljubljani, takošno je bilo škofovo rav¬ nanje tudi po drugih slovenskih mestih in krajih. Povsod dela enako neutrudeno od jutra do večera. Dostikrat je do terde noči tešč; peš popotovati mu ni bilo težava; kozarec mleka je bila včasi skozi več dni njegova edina jed in pijača in terda klop ali še terši kamen njegovo počivališče. Da bi se zaderžki v spreobračanji odstra¬ nili, torej si prizadeva novoverske pridigarje, ki so ljud¬ stvo motili, odpraviti iz dežele. V zatiranji krive vere mu je Ferdinand, sin in naslednik Karolov, močno na roko šel, ter 1. 1598 vsem luteranskim pridigarjem uka¬ zal iz dežele iti. Vse to je pripomoglo, da je spreobernjenje luteranov bilo tako popolnoma, da že 1. 1620 ni bilo več nobene novoverne vasi ali ulice na Slovenskem. In zato se nam je zahvaliti takratnim avstrijanskim vladarjem, zvestim katoliškim Slovencem, posebno pa škofoma: Urbanu in Tomažu, kterih besede so kakor blisk terdovratne povsod omečile, in vnovovgrnem mraku blodeče razsvetljevale. 12 Sta toraj ta dva moža svitli zvezdi, na kteri sme vsak katoliški Slovenec gledati z občudovanjem in hvalež¬ nostjo. Da naši očetje niso v luteranstvu ostali in da se tudi mi v teh zmotah ne znajdemo, za vse to se imamo za Bogom zahvaliti možem, ki so se za vero tako ju¬ naško borili. Večna slava njim! n. Slišali ste, kako so se v 15. in 16. stoletji naši pre¬ slavni očetje zoper mohamedanstvo in luteranstvo ne- prestrašeno borili in branili. In zdaj Vam preč. poslu- šavci zakličem v spomin besede duhovna Matatija, ktere je govoril umirajoč vsem Judom: „Pomnite del svojih očetov, ki so jih storili svoje dni." Vedno si pred oči stavljajte zgled svojih očetov in po njem ravnajte. Ker to je sveta želja naših umerlih očetov, da bi tudi mi skerbeli ohraniti to, za kar so se oni toliko borili in še celo svojo kri prelivali. Iz groba ven nam kličejo danes na ves glas: 1. Vere se deržite, 2. očitno jo spoznavajte, 3. po nji živite in 4. svoje dolžnosti dopolnovajte ! 1. Pred vsem nam priporočajo : Vere se deržite! zakaj brez vere ni mogoče Bogu dopasti. (Hebr. 11,6.) Edino prave vere se deržite, ker sv. Pavel piše Efe- žanom: En Gospod, ena vera, en kerst (4, 5.) Edino zveličavne vere se deržite; zakaj Jezus sam je rekel: „Kdor veruje, bo zveličan, kdor pa ne veruje, bo po¬ gubljen." (Mark. 16, 16.) To vero moramo ohraniti, ker ona je nar drajši igla, naš nar lepši zaklad. Sv. Av¬ guštin sam pravi: „Ni bogastva, ne zaklada; ni časti, ne blaga na tem svetu, da bi bilo imenitniši kakor ka¬ toliška vera." Pa ravno ti veri dandanes nevarnosti prote. Zakaj godi se, kakor je pisal sv. Pavel do Timoteja: Prišel bo čas, ko zdravega nauka ne bodo terpeli, te- muč si bodo po svojih željah izbirali učenike, kteri ušesa zgačejo, in bodo od resnice ušesa obračali. (II. Tim. 4, 3.) Tudi našim očetom se je tako godilo. Marsikteri so se dali od novovercev premotiti; ali njim v čast moramo 13 reči, da niso v zmoti ostali, ampak se zopet v katoliško cerkev povernili. Zato nam pa tudi zdaj toliko bolj s sv. Pavlom priporočajo: Cujte, ostanite v veri, moško se obnašajte, in terdni bodite! (I. Kor. 16, 13.) 2. Naši' očetje nam tudi s svojim zgledom pripo¬ ročajo: Očitno vero spoznavajte, kakor smo jo tudi mi neprestrašeno pred Turki in luterani spoznavali! Zakaj tudi to Jezus tirja. „Kdor koli bo mene spoznal pred ljudmi, ga bom tudi jest spoznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa mene zataji pred ljudmi, ga bom tudi jest zatajil pred svojim Očetom, ki je [v ne¬ besih. (Mat. 10, 32, 33.) Ne sramuj se toraj, kadar angelovo češenje zvoni, tudi vpričo drugih se odkriti in moliti. Spoznaj svojo vero, kadar boš duhovna s sv. popotnico srečal, poklekni in moli Jezusa v zakramentu sv. Rešnjega Telesa. Spoznaj svojo vero in vdeležuj se procesij križev teden ali na dan sv. Marka in sv. Florijana. Spoznaj svojo vero in zderži se ob postnih dnevih mesnih jedi. Če boš tudi zavoljo tega zasmeho¬ van in zaničevan, nič se za to ne boj in ne sramuj ! Ali se bo učencu bolje godilo, kakor mojstru? — Spo¬ znaj pa tudi svojo vero, kadar po nevedoma prideš v drušino in se bo zoper sv. vero govorilo. Verjamem, da nisi morebiti toliko učen, da bi zamogel zasramovavca in zasmehovavca prav temeljito zaverniti in osramotiti; ali vender s kako besedo ali s svojim obnašanjem lahko pokažeš bogokletnežu, da ti nisi njegovih misel. Se en¬ krat tedaj rečem: Ne se sramovati, ne molčati, kedar pride dolžnost, svojo vero očitno spoznati. 3. Nauk naših očetov je pa tudi ta: Po veri živite! In ravno to bi Vam preč. poslušavci danes še posebno rad na serce položil. In zakaj ? Imel sem pred malo časom čast, da sem se z nekim imenitnim, v resnici uče¬ nim gospodom ravno o ti reči pogovarjal. Vprašan sem bil: Kaj da mislim, je li zdaj zastran katoličanstva kaj bolje? Odgovoril sem: Da! ker je gotovo, da se zdaj vera bolj očitno kakor nekdaj spoznava. Tudi gospod so bili teh misel; le pristavili so, da samo očitno spo¬ znanje še ni zadosti, ako pa ljudje tudi po veri ne živč. 14 In na to so me gospod vprašali: Ali pa zamorete reči, da ljudje po veri žive? In na to vprašanje sem bil pri¬ siljen reči, da tudi jest sam ravno tega pogrešam. Zato Vas pa danes toliko bolj prosim: katoličani, živite po veri! Zakaj sv. Jakop pravi: Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? In bo li vera mogla zveličati? Kakor je truplo brez duše mertvo, tako je vera brez del mertva. (2, 14, 17.) In sv. Pavel pravi: Pravični iz vere živi. (Hebr. 10, 38.) Zato je tudi pisal sv. Krizostom: „Ako tudi v Boga Očeta, Sina in sv. Duha veruješ, pa po tem ne živiš, ti to ne bo nič po¬ magalo v večno življenje." Zakaj ne vsak, kdor pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak ta, kteri stoti voljo nebeškega Očeta. Toraj ta, kteri na¬ tanko spolnuje Božje in cerkvene zapovedi; kteri se hudega varuje in dobro stori. Kaj pomaga človeku, če bi tudi veroval besede sv. Pavla: Da ne neeistovavci, ne malikovavci, ne prešestniki, ne mehkužni, ne nečisti s svojim spolom, ne tatje, ne lakomniki, ne pijanci, ne preklinjevavci, ne roparji ne bodo posedli Božjega kra¬ ljestva (I. Kor. 6, 9—10); ako se pa teh in enakih pre¬ greh ne varuje? Kaj pomaga človeku, če je tudi nje¬ govo ime zapisano v kerstne bukve, ako pa slabše živi kakor jud ali ajd? Pri sodbi ne bo zadosti, samo doka¬ zati, da si bil katoličan; ampak pretehtale se bodo tudi tvoje dela, djanja, tvoje življenje. Ako to ni bilo po katoliški veri vravnano, ti tudi samo ime „katoličan" nič ne bo pomagalo. Ce tedaj spoznamo, da je bilo do- zdaj naše življenje pomanjkljivo ali še celo napčno, tedaj ,,verzimo od sebe dela teme, in oblecimo orožje svitlobe. Kakor po dnevu pošteno hodimo, ne v požrešnosti in pi¬ janosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v kregu in ne- vošljivosti; temuč oblecite Gospoda Jezusa Kristusa.-" (Rimlj. 13, 12. 13. 14.) 4. S pomočjo Jezusa Kristusa svoje dolžnosti do- polnovajte, to nam naši očetje še k sklepu priporočajo. Sej tudi sv. Pavel piše: Prosim vas, da spodobno živite po poklicu, k kteremu ste poklicani. (Efež. 4, 1.) In tako živite po svojem poklicu, svoje dolžnosti dopolnujte 15 najpred: a) Vi starši, tor izredite svoje otroke v pod- učevanji in svarjenji Gospodovem. (Efež. 6, 4.) Bog Vam je otroke dal, in zopet jih bo od vas tirjal. Skerbite, da se nobeden vaših otrok zavoljo vas pogubil ne bo. Velikoveč podučujte in svarite jih, da bodo živeli Bogu na čast, vam v veselje in sebi v zveličanje. — Pa tudi b) vi gospodarji in gospodinje dopolnujte svoje dolžnosti, ne pozabite besed sv. Pavla: Ako pa kdo za svoje, in zlasti za domače nima skerbi, je vero zatajil, in je hujši od nevernika. (I. Tim. 5, 8.) Ce imata gospodar in gospodinja skerb za svojo živino, toliko več skerbi je treba imeti za svoje posle in druge podložne. Treba jih je opominjati in k dobremu napeljevati. Da bodo pa opominvanja več zdale, zato pa svetva sv. Pavel Titu: „V vsih reččh skazi sam sebe zgled dobrih del, v nauku, v čistosti, v resnobnem obnašanji." Zakaj besede ginejo, zgledi pa presunejo! Spolnujte svoje dolžnosti tudi c) vi keršanski možje in žene. Prevzela sta dolžnost se ljubiti, in si življenje polajševati, eden druzega podperati in si pomagati. Zato pa pravi sv. pismo: Mož naj ljubi svojo ženo; — in žena naj bo možu podložna. Ali vender mož naj nima svoje žene za služabnico, ampak za pomočnico. Ali ker je zakonski stan v resnici težaven stan, zato pa tudi pravi sv. Pavel: Eden druzega bremena nosite, in tako bote dopolnili Kristusovo postavo. (Gal. 6, 2.) In tebi d) mladeneč veljajo besede, ktere je nekdaj stari Tobija govoril svojemu sinu: „Vse dni svojega življenja imej Boga v spominu, in varuj se, da kdaj ne privoliš v greh, in da v nemar ne pušaš zapoved Gospoda, našega Boga. Varuj se, moj sin, vse nečistosti, in napuha ne pušaj gospodovati ne v svojih mislih, ne v svojih besedah; zakaj v njem se je vsa spačenost za¬ čela." In modri Sirah ti priporoča: „Moj sin, podperaj svojega očeta v jijegovi starosti in ga ne žali v njego¬ vem življenji. Ce tudi njegov um oslabi, imej poterp- Ijenje ž njim, in ga ne zaničuj v svoji moči; zakaj do¬ brota, ki jo skažeš svojemu očetu, ne bo pozabljena." (3, 14, 15.) O mladenči! prav globoko si te besede danes v serce vtisnite in po njih ravnajte in tako svoje dolžnosti dopolnil j te, in angel varil bo tudi vas sprem- Ijeval, kakor nekdaj mladega Tobija; in enako njemu bote tudi vi v tolažbo svojim staršem. e) Slišale ste, dekleta, kako da se je v času turških vojsk devicam godilo, kako so neverci grozovito in si¬ lovito skrunili, jih v sužnost vlačili, sultanom v dar po¬ šiljali!... O kako strašna je bila njih osoda! Pa tudi zdaj vaša čistost ni brez nevarnosti; moti vas satan, hudobni, spačeni svčt, pa tudi lastno nagnjenje: toraj zgodovinski zgledi starih časov vam priporočajo, da bo¬ dite tudi vč tako serčne , kakor je bila marsiktera ob času turških vojsk, ter skerbno varujte svoj zaklad, svoj venec, svojo lilijo, svojo čistost! Ne zapravite, kar je vam v nar veči čast, v nar veči lepoto, pa tudi v nar veči plačilo! Sej je Jezus sam rekel: „Blagor njim, kteri so čistega serca; ker oni bodo Boga gledali." Pa ne samo, da bote Boga gle¬ dale, ako bote svojo čistost ohranile in obvarovale, am¬ pak vč bote tudi neveste Kristusove, ve bote angelom podobne. Je li mogoče kaj več doseči? In ali vas ne bo to naklonilo, zapeljivcev se varovati, pred nevar¬ nostjo bežati, se braniti, in raji umreti, kakor pa svojo čistost zgubiti? f) Vam pa, otroci, se priporoča: Bežite pred grehi, kakor pred kačo. (Sirah 2l, 2.) Nikar ne zgubite svoje nedolžnosti, nikar v greh ne privolite! Vender to še ni zadosti. Priporočuje vam še sv. Pavel: Otroci, bodite staršem v vsem pokorni; zakaj to je Bogu dopadljivo. (Kol. 3, 20.) Bodite pokorni, kakor je bil Jezus pokoren, ter rastite kakor v starosti, tako v modrosti in prijetnosti pri Bogu in pri ljudeh. To, preljubi v Kristusu ! nam priporočajo dela na¬ ših očetov, ki so jih storili svoje dni. In po njih zgledu ravnajmo in prejeli bomo veliko slavo in večno ime, ki bo zapisano v bukve večnega življenja. Amen. Založilo katoliško društvo za Kranjsko. Tisk Blaznikov v Ljubljani.