Slovenski čebelar
10
Letnik LXXXVIII-Leto 1986
LETO 1873 — PRIČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM
Slovenski čebelar
VSEBINA
Franc Sivic: Z obiska pri	sosedih	.	257
Lojze Kastelic: Čebelarjeva opravila v oktobru.........................261
Andrej Dvoršak: Pol zdravja je v
panju.............................263
Dragutin Loc: Čaji za čebele	.	.	.	265
Stjepan Nesek: Kako dodajamo matico čebelji družini...................267
Martin Mencej: V borbi z varoozo je vprašljiv tudi mnogoobetavni perizin.........................271
IZ TUJIH ČEBELARSKIH	ČASOPISOV
Martin Mencej: Vpliv radioaktivnega žarčenja na čebele in njihove pridelke...................277
inž. Vesna Tišler: Sterilizacija čebelarskega orodja v Quebecu .	.	.	279
Razpad teramicina v medu .	.	.	279
Ali čebele spijo?.................279
Gregor Drolc: Z majhnim »narejen-cem« do zamenjave matice .	.	.	280
inž. Božidar Veskovič: Čebelarstvo
na Hvaru..........................281
Samoupravni sporazum o združitvi v Zvezo čebelarskih organizacij Jugoslavije, sprejet leta 1986 .	.	283
JEZIKOVNI KOTIČEK
Stane Mihelič: Odgovor J. Gregoriju ..................................285
za Čebelarske krožke
Martin Mencej: Na začetku šolskega
leta..................................286
Ernest Rečnik: Čebelarski krožek v Šentjurju je	zaživel..............287
IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA Feri Podržaj: Se se moramo učiti . 289 Janko Belec osemdesetletnik .	.	.	290
BILTEN MEDEX Boris Slavec: Pregled letošnje čebelarske bere.............................273
Izdelava sterilnih	satnic ....	276
SLOVENSKI CEBELAIl
glasilo Čebelarskih
ORGANIZACIJ SLOVENIJE
St. 10	1.	oktober	letnik	88
CONTENTS
F.	Sivic: From the visit	at	our
neighbours .	.	. i............257
L. Kastelic: Beekeeper’s occupations
in October........................261
A.	Dvoršak: Half of health is in a
behive............................263
D.	Loc: Teas for bees..............265
S Nesek: How to put a beequeen to
a bee family......................267
M. Mencej: The much promising Perizin is also questionable in the struggle against varroa	.	.	271
FROM FOREIGN BEEKEEPING
NEWSPAPERS M. Mencej: The influence of the radioactive rays on bees and
their products....................277
V. Tišler: The sterilization of beekeeping implements	in	Quebec	.	279
The disintegration of teramicin
in honey..........................279
Do bees sleep?....................279
G.	Drolc: With a small »make up« to the exchange of	beequeen	.	.	280
B. Veskovič:	Beekeeping on the
island of Hvar....................281
The Selfmanagiing agreement of the uniting into the Association of Beekeeping Organizations of Yugoslavia adapted in 1986	.	.	.	283
LANGUAGE CORNER S. Mihelič: The answer to Mr. J. Gregorij................................285
FOR BEEKEEPING SOCIETIES M. Mencej: At the beginning of the school year.........................286
E. Rečnik: The beekeeping circle at Šentjur is very active ....	287
FROM THE SOCIETY LIFE
F. Podržaj: We still have to learn 289 Janko Belec — octogenerian .	.	.	290
MEDEX BULLETIN
B.	Slavec: A survey of this year’s
bee products......................273
Making sterile frames ....	276
Slika na naslovni strani: Janko Pislak (desno) iz Kidričevega je s 1300 panji že nekaj
časa največji slovenski čebelar
rt p. c s g
Z OBISKA PRI SOSEDIH
IN2. FRANC SIVIC
Pietro Dallari je verjetno edini italijanski poklicni čebelar, ki se ukvarja samo s proizvodnjo medu. Njegovi kolegi menijo, da je takšna opredelitev preveč tvegana, zato se poleg medu posvečajo še proizvodnji stranskih čebeljih pridelkov, kot so matični mleček, cvetni prah, propolis, ali pa vzrejajo matice oziroma se posvečajo trgovini s čebeljimi proizvodi ter čebelarsko opremo. Spoznala sva se pred štirimi leti na kongresu Apimondie v Budimpešti. Takrat je na Medexovem razstavnem prostoru opazil veliko barvno sliko tovornjaka, naloženega z okoli 60 AŽ panji. »To je nekaj čudovitega,« je ves prevzet vzkliknil. »Kaj takšnega bi moral imeti tudi jaz.-« Razkazal sem mu naš panj in razložil, kako z njim čebelarimo v Sloveniji. Ko sva se razšla, sem mu moral obljubiti, da ga ob priliki obiščem na njegovem domu ob jezeru Maggiore, severozahodno od Milana,
kjer se bova lahko izčrpno pogovorila o čebelarskih problemih, ki naju zanimajo.
Zadnje dni letošnjega maja sem izpolnil svojo obljubo. Akacija v okolici znamenitega jezera je bila v polnem cvetju in vsa pokrajina je bila zasičena z njenim čudovitim vonjem. Moj znanec je bil obiska vesel, ni pa mogel skriti zaskrbljenosti, ki se mu je zrcalila na obrazu. Kaj kmalu mi je povedal, kaj ga teži. Akacija dobro medi in prvi polovični mediščni nastavek je že poln medu, toda prognostična vremenska služba najavlja prehod hladne fronte in za njo daljše obdobje deževnega vremena. Za čebelarja s 1500 panji, kot jih ima Pieto Dallari, je takšna novica katastrofalna, saj mu pomeni polovični izpad letošnjega pridelka akacijevega medu. Tolaži ga le misel, da bi bilo lahko še slabše.
Tisti dan sva obiskala okoli deset stojišč, ki so kakšnih 10 km oddaljena
drug od drugega, vsa pa ležijo v neposredni bližini obširnih akacijevih gozdov. Priznati moram, da tako bogatih akacijevih pasišč dotedaj še nisem videl. Na vsakem stojišču sem naštel kakšnih 50 DB nakladnih panjev, s kakršnimi čebelari večina italijanskih čebelarjev. Vsa stojišča so bila ograjena z visoko mrežo, ki naj bi varovala čebele pred tatovi. Zal teh, kadar se resno lotijo svojega posla, ne ustavi nobena ograja, kar so dogodki naslednjega dne tudi potrdili.
Med vožnjo od enega do drugega stojišča mi je prijazni gostitelj pripovedoval razne zanimivosti iz svojega čebelarskega življenja. Sprva je delal kot nekvalificirani delavec v tovarni. Skupaj z bratom sta si priskrbela čebele, in ker so bile bere dobre, sta hitro povečevala šitevilo panjev, dokler nista prišla do tiste meje, ko se je bilo treba odločiti: ali služba ali čebele. Odločila sta se za čebele in pustila službo. Tedaj sta si tudi razdelila panje in začela čebelariti vsak zase. Mlajši brat Giorgio se je specializiral za vzrejo matic, starejši pa se je odločil za klasično čebelarjenje na med, pri katerem vztraja še danes. Pri delu mu
Vrsta DB nakladnih panjev pod nadstreškom gospodarskega poslopja italijanskega čebelarja Pietra DalLarija. Foto: Sivic
pomagata dva sina in zet, v času točenja in pri prodaji medu pa tudi hčerka in žena. Vsi so prijavljeni in zavarovani kot redni delavci v njegovem čebelarstvu.
Najtežje opravilo je prevažanje čebel. Ze na začetku aprila jih vozijo na več kakor 100 km oddaljene travnike južno od Milana, kjer je toplejše podnebje in kjer se čebele bolje razvijejo kakor doma. Nekaj dni pred začetkom cvetenja akacije se vrnejo domov. Panje nakladajo in razkladajo ročno. Vsa mehanizacija, s katero so si želeli olajšati to opravilo, se je izkazala za neustrezno in so jo po določenem času zavrgli. Človeške roke so še vedno najhitrejše in najbolj zanesljive, žal pa tudi najbolj trpijo .. .
Ce je bila bera na akaciji dobra, sta dve, včasih pa tudi tri mediščne naklade polne medu, kar pomeni 30 do 45 kg na panj. Dan pred pobiranjem polnih naklad obiščejo vsa stojišča in vstavijo med plodiščne ter mediščne naklade lesonitno ploščo z vgrajeno begalnico. Naslednji dan medene naklade poberejo in jih zložijo na tovornjak. Čebele se med tem skozi be-galnice prebijejo v plodišče. Matičnih
Odvzemanje polnih mediščnih polnaklad. Foto: Sivic
rešetk ne uporabljajo, ker imajo v me-diščih namesto po 10 samo 8 satov. To satje čebele tako razširijo, da ga matica praviloma ne zaleže in je zato matična rešetka nepotrebna.
Kljub temu da je v času pobiranja naklad večina medu v satju pokrita, ta med še ni popolnoma zrel. Znano je, da med zavre tudi potem, ko je že v kozarcih in na prodajnih pultih trgovin. Da bi preprečili takšno kvarjenje medu, so pred nekaj leti izdelali posebno komoro, v katero zložijo polne medene naklade in jih za 24 ur izpostavijo delovanju toplega zraka.
Moj gostitelj kar ni mogel verjeti, da pri nas nimamo nobenih problemov zaradi vode v medu, če točimo vsaj do polovice pokrito satje. Naše me-diščno satje ni odebeljeno, zato verjetno čebele v njem med bolje predelajo.
Pri točenju medu sodelujejo vsi družinski člani. Od jutra do večera se vrtijo tri velika radialna točila, iz katerih teče med v skupno posodo, od koder ga potiska močna črpalka po cevi v enega od štirih pokončnih silosov iz nerjavečega jekla. Na dan iztočijo povprečno 1500 kg sladkega daru narave, torej toliko, kolikor je kapaciteta sušilne komore. Vsak silos sprejme vase do deset ton medu, ki se tu po določenem času sam tako prečisti, da voščeni delci in ostale nečistoče zaradi
manjše specifične teže splavajo na površje.
Naslednja in obenem zadnja je bera na pravem kostanju, ki porašča gričevje severno od jezera Maggiore. Seveda je potrebno prej vse panje prepeljati v bližino kostanjevih rastišč. Po končani beri ne vstavljajo begal-
Giorgio Dallari v svojem centru za vzrejo italijanske čebele. Foto: Šivic
Iz betonskih zidakov sestavljen okrogel stolp; v odprtine med posameznimi kvadri so nameščeni dvosatni prašilčki iz stiropora
nie, ampak preženejo čebele iz medišč s pomočjo jeidkih snovi. Seveda obstaja pri tem nevarnost, da se med navzame nekoliko neprijetnega vonja, toda zaradi tega si ne delajo skrbi, saj imajo kostanjev med za manj vreden in ga zato namenjajo za industrijsko predelavo.
Letna bera medu niha iz leta v leto, toda povprečje zadnjega desetletja je 40 ton. Večji del ga v stekleni embalaži in s svojimi etiketami prodajo trgovski mreži, manjši del pa v lastni prodajalni. Cene so med 5000 in 10.000 lit za kilogram. Pietro Dallari, ki je pred 30 leti začel praktično iz nič, si je do danes s pomočjo čebel ustvaril premoženje vredno preko milijarde lir (30 starih milijard din). To premoženje sestavljajo predvsem zemljišča, moderno stanovanjsko poslopje, okoli 2500 m2 gospodarskega poslopja, v katerem so linija za točenje in shranjevanje medu, prevozni park, mizarska delavnica, oprema za kuhanje voska,
izdelavo pogač in embaliranje medu in še marsikaj drugega. Veliko truda in samoodpovedovanja je bilo potrebnega, da je vse to nastalo. Kljub temu pa se najdejo ljudje, ki mu očitajo, da je prišel do bogastva z brezobzirnim izkoriščanjem ubogih brezpravnih čebel in ne s svojim delom. Zaradi človeške nevednosti, nerazumevanja in pogosto tudi zavisti ima nenehne težave, zlasti še v času prevažanja čebel. Tedaj skoraj ne mine dan, da bi se preko telefona kdo ne oglasil ter zahteval, naj s tega ali onega stojišča takoj umaknejo čebele, ker da ogrožajo ljudi ali živali. Takšnemu pozivu običajno sledi še grožnja, da bo ob čebele ali celo panje, če svarila ne bo vzel resno in se podvizal. Med anonimnimi izsiljevalci so pogosto tudi čebelarji z manjšim številom panjev, ki se bojijo, da bodo zaradi tujih pripeljanih čebel sami pridelali manj medu.
Med obiski stojišč in razgovori je minil dan. Zvečer se je pri Dallarije-vih zbrala večja družba hišnih prijateljev, sorodnikov in nekaterih bližnjih čebelarjev, ki sem jim prikazal obsežno zbirko diapozitivov o čebelarstvu v Jugoslaviji. Priznati moram, da doslej še nisem imel publike, ki bi tako živahno in aktivno sodelovala pri predavanju. Razgovor je postal živahen predvsem, ko sem jim pokazal, kako čebelarimo z našim A2 panjem. Strinjali so se, da je za prevažanje v čebelnjakih na kolesih neprekosljiv, nikakor pa niso mogli sprejeti dejstva, da moramo vsak sat pri točenju posebej izvleči iz panja in ga omesti čebel. To opravilo se jim je zdelo strahotno zamudno in pri velikem številu panjev skoraj neizvedljivo. Tudi prestavljanje zaleženih satov iz plodišča v medišče se jim je zdelo odvečno, saj pri njihovem nakladnem panju samo naveznejo na plodišče polovično naklado s praznim satjem, in že imajo čebele prostor za med. Prav presenečeni so bili nad posnetki, kjer so videli, kako naši čebelarji goloroki in
brez pokrival pregledujejo panje. Njihove čebele so mnogo bolj napadalne in takšno predrznost bi hudo kaznovale.
Pozno v noč smo se pogovarjali o čebelarskih problemih. Ob koncu sem predsedniku lokalnega čebelarskega društva podaril svojo najnovejšo serijo 72 diapozitivov z naslovom Biologija čebel in opraševanje, seveda z besedili v italijanščini. Predlagal sem jim, naj organizirajo predavanja o pomenu in koristnosti čebel, nanje povabijo otroke okoliških šol ter odrasle. Samo s popularizacijo čebelarstva in z
izobraževanjem prebivalstva bodo zgladili spore, do katerih prihaja v gosto naseljenih predelih Italije in ki marsikomu po nepotrebnem grenijo življenje.
Drugo jutra nas je pozdravilo hladno in deževno vreme, kakor so ga napovedali. Moj obisk pri Dallarijevih je bil končan. Med poslednjimi stiski rok, ko smo drug drugemu zaželeli bogato medeno letino, je med nas kanila grenka novica: ponoči so eno od stojišč obiskali tatovi in odpeljali vse mediščne naklade. Tudi to je ena od značilnosti italijanskega čebelarstva.
ČEBELARJEVA OPRAVILA V OKTOBRU
LOJZE KASTELIC
Potem ko smo oskrbeli čebele z zimsko zalogo hrane, čebel še nikakor ne smemo pustiti vnemar, da bi se same pripravile na zimo. To lahko storimo le, če po krmljenju, ki ga končamo nekako konec septembra, nastopi dolgotrajnejše hladno in deževno obdobje. Ce je vreme lepo in so dnevi topli, pa pretijo čebelam in čebelarjem mnogotera neljuba presenečenja.
Posebno moramo biti pozorni na tihi rop. Po končanem krmljenju na zalogo, ki čebele ne samo zaposli, ampak jih tudi močno vznemiri, so čebele še vedno nemirne in stikajo okoli panja, da bi našle še kje kaj hrane. In ker iz panjev puhti duh po sladkorni raztopini, se tihotapijo za tem vonjem v druge panje, kjer najdejo seveda obilje hrane. O tem obveste še druge čebele v domačem panju in začne se množično odnašanje hrane. Čebele v panju, od koder odnašajo hrano, so še vedno zaposlene z zgoščevanjem dodanih zalog, zato odnašanja ne opazijo in seveda nanj ne reagirajo. Tako ponavadi tudi čebelar spregleda tako ropanje in se potem čudi, zakaj mu je čez zimo družina padla od lakote, čeprav jo je jeseni nakrmil ravno tako kot sosednje, ki pa dočakajo pomlad z obiljem hrane.
Tiho ropanje opazimo le z dolgotrajnejšim opazovanjem panjskih žrel po končanem krmljenju. Če opazimo na žrelu čebelo, ki si vidno otovorjena oblizuje jeziček preden odleti, je to znak, da se je v panju dosdta napila. Poskusimo jo spremljati in ugotoviti, v kateri panj bo odnesla svoj tovor. Ce zatem ugotovimo, da se je odnašanje že razpaslo v množičnost, bo najbolje, da žrela takih panjev naslednje jutro zapremo, in to nekaj juter zapored. Pri tem seveda ne smemo pozabiti panjev na stežaj odpreti zadaj!
Če tihega ropanja ne zatremo in čebel ne pomirimo sedaj, se bo ropanje nadaljevalo ob vsakem toplejšem dnevu tudi v zimskem in zgodnjem pomladanskem času.
Ce smo bili med krmljenjem nepazljivi in če toplo vreme traja dalj časa, se utegne tihi rop sprevreči v pravi rop. V takem primeru moramo seveda postopati temu ustrezno.
Na srečo so redka leta, ko pozno jeseni po krmljenju na zaloge zamedi gozd. Tako medenje pa nam lahko povzroči pravo katastrofo v zimskem času, posebno če čebele nimajo možnosti izleta, zato moramo biti nanj pozorni. Med, ki ga daje tako poznoje-
Prav kmalu se bodo čebele stisnile v gručo
sensko gozdno medenje, je neprimeren za zimsko hrano čebel, ker vsebuje veliko neprebavljivih snovi. Neprimernost stopnuje še dejstvo, da v tem času čebele nanašajo tak med v sredino gnezda, kjer se povaljuje zalega, in tako pride na vrsto za uživanje v najbolj kritičnem času, ko se čebele ne morejo otrebiti, to je sredi zime.
Ce se torej po krmljenju na zalogo pojavi tako medenje in so donosi tolikšni, da utegnejo povzročiti škodo, moramo takoj ukrepati, kajti časa je malo. Najprej ugotovimo, v katere sate so čebele tak med nanesle. Rekli smo že, da ga ponavadi nanesejo v sredino gnezda, kjer se povaljuje zalega. Počakamo, da se zalega povali, medtem pa najbrž preneha že tudi medenje, potem pa take sate odvzamemo, na njihovo mesto pa vstavimo prazne. Primanjkljaj zimske zaloge, ki smo ga s tem povzročili, nadomestimo z dokrmljenjem zelo goste in tople sladkorne raztopine, ki si jo
bodo čebele razporedile v dodane prazne sate. Tako si bodo za kritične zimske dni pripravile najustreznejšo hrano na najbolj ustreznem mestu.
Ne glede na to, ali se medenje pojavi ali ne, priporočajo v oktobru zadnji obrok zimske hrane. Priporočajo jo zlasti v primeru, če smo končali krmljenje na zalogo bolj zgodaj, ko je bilo v plodiščih še mnogo zaloge. Ko se namreč zalega povali, nastane za zimsko gručo prevelik prazen prostor, kar pomeni, da ostane hrana predaleč od nje. Tudi v tem primeru počakamo, da se zalega povali, zatem pa dokrmimo zadnji obrok, ki naj bo prav tako gosta in topla čista sladkorna raztopina, kajti za uživanje bo prišla na vrsto v najbolj kritičnih zimskih dneh.
Poleg drugih poznojesenskih opravil nas čaka v oktobru, ko so domala vsi čebelnjaki okuženi z varoozo, zatiranje te bolezni. Vemo, da zajedavec varoa preživi tako na zabubljenih kakor tudi na odraslih čebelah. Kljub ponudbam najrazličnejših zdravil proti varoozi, ki delujejo preko hemo-limfe, to je hrane zajedavca, pa se proti tej bolezni še vedno najučinkoviteje borimo z dimljenjem. Zal pridemo z dimljenjem zajedavcu do živega le na odraslih čebelah, medtem ko so bube čebelje zalege varne pred dimom tudi pri naj učinkovitejših dimilih. Z dimljenjem ga potemtakem najuspešneje zatiramo v času, ko družina nima več zalege.
Hkrati pa mora biti družina še razlezena po satovju. Čebele se še ne smejo stiskati v gruče, tako da dim lahko objame vsako posebej in na vsaki uniči zajedavca. To pa je mogoče le v toplih dneh, ko je temperatura zunaj panjev nad 15° C. Taki dnevi so v oktobru že sila redki, zato jih nikakor ne smemo zamuditi. Dimimo proti večeru, ko se čebele zberejo v panju.
Ker je dim skoraj vseh dimil proti varoozi, ki so v rabi, malo težji od zraka, je najbolje, če ga puhamo v
panj od zgoraj. Pri nakladnih panjih to ne bo težko, pri Žnidaršičih pa lahko dimimo skozi matično rešetko iz medišča. Dim se bo pomikal med sati proti žrelu. To pomikanje pospešijo tudi čebele, ki začno prevetravati notranjost panja, pri čemer s krilci potiskajo zrak skozi žrelo. Dimimo pa lahko tudi skozi žrelo ali skozi zadnje okence, vendar moramo v takem primeru dim iz pihalnika močno potiskati, da se med sati razleze tudi navzgor. Sicer pa ravnamo po navodilih, ki so na voljo.
Poleg teh opravil moramo v oktobru postoriti še vsa tista jesenska dela, ki jih nismo utegnili že v septembru, predvsem moramo že v začetku meseca utesniti družine na prostor, ki smo jim ga namenili za zimo. Izprazniti moramo medišča pri Žnidaršičevih, pri nakladnih panjih pa odvzeti odvečne naklade. V tem mesecu, ko se povali zalega, je tudi čas, ko lahko preselimo čebele iz kranjičev, košev in podobnih panjev z nepremičnim satovjem v panje s premičnimi sati. Se-
veda moramo imerti v ta namen pripravljene sate, v katerih je zimska zaloga hrane že pripravljena. Čebele iz enega panja v drugega preženemo z dimom ali iztepanjem, kot je to opisano v čebelarskih priročnikih.
S čebelami iz preprostih panjev pa lahko tudi okrepimo druge družine, kar priporočajo zlasti v letih, ko se osnovne družine prekomerno izčrpajo na zapozneli gozdni paši. Postopek pregona čebel iz enega panja v drugega je enak, le da spremlja pregon v naseljeni panj velika nevarnost, da se bodo vznemirjene domače čebele ustrašile za matico, jo stisnile v klobčič, kjer se lahko zaduši ali pohabi. Zaradi tega priporočajo za krepitev osnovnih družin naslednji postopek:
Čebel iz preprostega panja ne preženemo z dimljenjem niti z iztepar-njem, pač pa jih ometemo v medišče, kjer smo pokrili matično rešetko z nekaj sloji časopisnega papirja. Med ometanjem poiščemo in uničimo matico. Ometene čebele pa se bodo skozi časopisni papir same pregrizle k osnovni družim.
POL ZDRAVJA JE V PANJU
ANDREJ DVORŠAK
»Oče Pavle je čebelaril s kranjiči in čebele ter mačke so mi bile najljubše od vseh živali, kar jih je bilo na vasi,« pravi Anton Fabjan, raziskovalec v Iskri in zagrizen čebelar, ki dobršen del svojega časa preživi v Seču s svojimi štiriinpetdesetimi družinami čebel.
Značilno za njegovo čebelarstvo je, da je vanj vpeljal elektroniko in da vse probleme rešuje na enak način: sistematično na osnovi znanosti. To mu je v krvi.
Se preden stopiš v njegov čebelnjak, opaziš okoli njega vse polno žic, luči in druge šare, ki za bivališče čebel ni običajna. To je le del tehnike, ki jo je postavil Fabjan. Najpomembnejši
del — krmilna enota, nekakšen računalnik v malem, je opazovalcu skrita. Ravno ta enota pa je srce vsega njegovega čebelarstva. Njena naloga je predvsem ta, da odganja medvede in divjad ter morebitne nepovabljence, ki v samoti Seča nimajo kaj iskati.
►►Ko so se pred nekaj leti pojavili medvedi in začeli šariti okoli čebelnjaka, sem razmišljal, kako bi jih najbolj učinkovito prepodil. Ker je raziskovalno delo na področju elektronike drugi del mojega življenja, sem hitro našel rešitev.
Dva električna pastirja, vsakega napaja nekaj žic, skrbita, da divjad ne more do čebelnjaka in na njivo, v zaščitni sistem sem vključil še radio z
pfgB»
Pogled na čebelnjak Antona Fabjana. Foto: A. D.
zvočnikom, razne žarnice in bliskavico, ki sem jo naredil iz stare neonske cevi, ter sireno. Vse to krmili centralna enota, ki jo lahko programiram po želji. Vsake pol ure vključi za nekaj minut radio, kar naključnega obiskovalca sprva zmede, divjad pa odbija. Povezana je tudi z fotosenzorjem, ki ji »pove«, kdaj se zmrači in v določenih časovnih presledkih se začnejo prižigati in ugašati svetilke okoli čebelnjaka, medtem ko bliskavica deluje ves čas. Po želji lahko avtomatsko vključim še sireno. Vsekakor dovolj, da so se medvedi začeli na daleč izogibati čebelnjaku,« meni Anton Fabjan. Kajpak bi lahko čebele zaščitil mnogo
bolj enostavno, z manj žic in elektronike, a konjiček je pač konjiček.
Razmišlja pa že dalje. V čebelnjak in panje namerava vgraditi posebna tipala in zvočnike, s pomočjo katerih bo lahko preko telefona ali radiooddaj-nika (je tudi radioamater — YU 3 BXF) spremljal dogajanje v čebelnjaku. Stanuje namreč v dobrih 20 kilometrov oddaljenem Vidmu — Dobrepolju in vsak dan ne more v Seč, ki je bogu za hrbtom, kot pravimo.
Samota in divjina pa sta tudi prednost — tu ni pesticidov in drugih sodobnih zaščitnih sredstev ter gnojil, ki so nemalokrat za čebelarje zelo neprijetne. Seč je bogat tudi z ravnovrsit-
Anton Fabjan popravlja bliskavico pred čebelnjakom. Foto: A. D.
nim medovitim rastlinjem, tako da čebele vedno najdejo dovolj paše in ne poznajo izrazito slabih letin.
Za večji donos skrbi tudi čebelar, ki ima izredno močne pridobitne družine, kar doseže s prestavljanjem pokrite zalege, pri čemer skrbno pazi, da jo prestavlja tako, da s tem isitočasno preprečuje rojenje.
Cebelari predvsem na med in cvetni prah, a tudi propolisa nabere precej. To so sestavine, ki jih meša med seboj v natančno določenem razmerju, sam proizvod pa je bolj znan kot APILEK.
»2e od malega sem se zanimal za čebele. Oče je vedno pravil, da je pol zdravja v panju, druga polovica pa v samem človeku. Ce oboje združiš, premagaš še tako trdovratno bolezen. Ze takrat smo pri nas jedli ob medu tudi izkopanec in se mazali z raztopino propolisa.
Znanje o lekarni iz panja sem kasneje dopolnjeval s študijem raznih knjig, poslušal sem stare čebelarje, ki so imeli veliko izkušenj, in sam preskušal razne recepte. Rezultat je APILEK (ime si je Fabjan izmislil sam), ki zelo učinkovito popravi krvno sliko in krepi rekonvalescente.«
Natančnega recepta noče izdati, pove le, da je osnova mešan cvetlični med, kateremu dodaja okoli 10 odstot-
ČAJI ZA
Na zadnjem posvetovanju čebelarske zveze so me spraševali o spodbujevalnih čajih za čebele. Spodbujevalnih sredstev je več vrst, velikokrat so jim dodane kemikalije in med, zvečine so draga, težko jih je dobiti, povrhu pa rada povzročijo ropanje (salvolat, neotektin, apimycin, poly vital, beyer). Manj problematične in velikokrat boljše, predvsem pa naravnejše so rastlinske čajne mešanice. Tak čaj je, recimo, propagiral znani avstrijski čebelar Guido Sklenar in po njem je na zahodu
kov posebno obdelanega cvetnega prahu in alkoholno raztopino propolisa. Te sestavine je mešal več let v različnih razmerjih, jih preskušal, spreminjal in dopolnjeval, dokler ni rešil vseh zank, od končnega izgleda in okusa proizvoda do skladiščenja, obstojnosti, koncentracije sestavin itd.
Ravno razmerja posameznih sestavin so bila največji problem, saj ne sme biti ničesar ne premalo ne preveč. Vse mora biti uglašeno na pravo mero, tako da spodbuja delovanje organizma.
Zanimivo je, da si je njegov APILEK v šestih letih, kolikor ga izdeluje po ustaljeni recepturi, že našel širok krog odjemalcev, med drugim itudi v Dalmaciji in tujini. Sedaj je zadeva že tako daleč, da je prerasla ljubiteljstvo in Fabjan razmišlja o tem, kako dalje. Ni se še dokončno odločil, zagotovo ve le, da bo čebelarstvo še naprej razvijal in iskal nove rešitve ter odgovore na vprašanja, ki mu jih zastavljajo marljive prebivalke panjev. Je pač človek, ki mu raziskovalna žilica ne da miru.
Njegovo energijo in veselje do čebelarstva so znali izkoristiti tudi v čebelarskem društvu, kjer že vrsto let opravlja razne funkcije. To pa je bil tudi eden od razlogov, da so ga odlikovali z redom Antona Janše III. stopnje.
ČEBELE
dobil ime Sklenar jev čaj. Po mnenju apidologa Paschkeja (1942) je boljši od salvolata. Sestavimo ga iz naslednjih, pravilno (t. j. fitoterapevtsko) posušenih rastlin:
navadna melisa (Melissa officinalis L.) - 10 g (158),
poprova meta (Mentha piperita L.)
-	10 g (157), prava kamilica (Matricaria chamo-milla L.) — 10 g,
navadni rman (Achillea millefolium L.) — 10 g,
pravi pelin (Artemisia absinthium L.) — 20 g,
pomarančne lupine (Citrus sinensis L.) — 10 g,
(eventualno) poljska materina dušica (Thymus serpylli L.) — 10 g (159), (eventualno) navadni ožepek (Hysso-pus officinalis L.) — 10 g (181),
(eventualno) sivka (Lavandula officinalis Chaix) — 10 g (193),
(eventualno) močvirska meta (Mentha pulegium L.) — 10 g (157).
Oznako »eventualno« sem dodal za nekatere zelo aromatične in tudi zdravilne rastlinske vrste iz naših krajev, tako da lahko vzamemo eno ali drugo ali pa tudi vse, tiste, ki jih pač lahko bodisi sami naberemo ali kupimo (v rastlinskih lekarnah). Če bi naše trgovine s čebelarskimi potrebščinami začele prodajati že pripravljene takšne čaje, bi ustregle dejanski potrebi in pokazale prožnost trgovskega duha.
Izvirnemu pomanjkljivemu receptu sem iz lastne izkušnje dodal zeliiča, zaznamovana z »eventualno-«, saj jih pri nas ni težko dobiti. Pelina sem dodal dvojno količino, ker je čebelarska praksa pokazala, da razmeroma uspešno deluje proti nosemi. Pomarančne lupine je pred uporabo priporočljivo temeljito sprati z mrzlo vodo, kajti sodobni sadjarji škropijo te sadeže, preden jih uskladiščijo, z zaščitnimi kemikalijami ali jih vanje potapljajo. Tem kemikalijam se ogibajmo tudi na embalaži. Resda male količine teh kemikalij v primerjavi z maso čebeljega čaja in količino hrane najbrž ne bi bile nevarne in škodljive, vseeno pa priporočam, da z izpiranjem v mrzli vodi tudi te minimalne količine še zmanjšamo, dokler ne ostanejo samo rahli sledovi.
Caj pripravimo tako, da omenjeno količino posušenih zelišč prelijemo z vrelo vodo, posodo dobro pokrijemo in pustimo stati pol ure, da se čaj ohladi. Ce pripravljamo čaj brez vrst, zaznamovanih z »eventualno«, vzamemo 1
liter vrele vode, če imamo na volje vsa našteta zelišča, pa liter in pol.
Ohlajeni čaj zlijemo v 14 litrov sladkorne raztopine 1 : 1 in nato s to maso hranimo čebele po želji in potrebi (moči družine) vsak dan s po 1 do
2	del ali vsak drugi dan s po pol litra. Kdor prihaja v čebelnjak samo enkrat na teden, naj takrat doda 1 liter za ves teden. Za zelo šibke družine priporočam po 2 del vsak drugi dan, zato da čebel ne izčrpavamo s predelovanjem hrane in jih ne silimo k odnašanju vode iz panja, zlasti ker jim ta voda dostikrat pomeni več kot hrana.
Dodatek medu bi seveda deloval močno spodbujevalno, vseeno pa izrecno opominjam, naj čebelar tega ne dela, najprej zaradi nevarnosti ropa, nič manjša pa tudi ni nevarnost, da tako v panj vnesemo kužne spore (noseme in tudi hude gnilobe). Spore noseme so v medu skoraj zmeraj, razen če je star več kot dve leti, prekuhati pa ga ne smemo, ker bi, kot vem iz izkušnje, v njem nastale čebelam strupene sestavine, poleg tega pa bi uničili encime in pelodne vitamine
—	to je tudi znanstveno dokazano (Bailey 1966).
Spore noseme propadajo v medu, odvisno od temperature skladiščenja, v enem letu do enem letu in pol, zaradi varnosti pa raje postavljamo mejo pri dveh letih. Rojenje (in s tem pridobivanje rojilnih matičnikov) spodbuja zlasti tri leta star ajdov med, vendar bom o tem in o ajdi več govoril drugič. Ker je ajdov med težko dobiti, menim, da bi podobno deloval tudi dve leti star med pravega kostanja.
Pri rastlinah, naštetih v receptu za čaj, pomenijo številke na koncu vrsiti-ce strani, na katerih so te rastline opisane v knjigi Naše medovito rastlinje (Naše medonosno bilje) F. Simiča. O njihovih sestavinah in zdravilnih lastnostih v humanem (človeškem) zdravstvu bom o priliki napisal poseben članek. Večino naštetih zelišč lahko ku-
pimo v lekarnah. Če jemljemo za čaj sveže rastline (cvetove ali liste), moramo vzeti dvojno količino, tj. po 20 g (40 g pri pelinu). Čebelarjem toplo priporočam, naj čaju na začetku spomladanskega razvoja dodajo po miligram kobaltovega sulfata na liter. Brez kobalta (Co) namreč pri živih bitjih, torej tudi čebelah, ne more pravilno potekati prav noben reproduktiven
proces, čebele pa ga v naravi (nektarju, cvetnem prahu) težko najdejo, ker je redek. 2e samo zaradi tega je močan spodbujevalec. Vendar hkrati svarim pred površnim doziranjem, dodati je treba miligram, tj. tisoči del grama sicer se nam lahko zgodi, kot se je že marsikomu, da bomo čebele zastrupili. Dragutin Loc	Pčela	5/1986
Prevedla Mojca Mihelič
KAKO DODAJAMO MATICO ČEBELJI DRUŽINI
STJEPAN NESEK
Navajamo nekatere značilne metode, kot so jih opisali različni avtorji. Veliko piscev smo izpustili, ker v bistvu opisujejo eno izmed tukaj navedenih metod. 2e v uvodu pa moramo omeniti, da se vsi avtorji v glavnem strinjajo, da družine nerade sprejmejo novo matico ali pa je sploh ne sprejmejo v naslednjih okoliščinah:
— kadar je družina v rojilnem razpoloženju,
— kadar nastopi obdobje brez paše,
— če dodajamo neoplojeno matico,
— če dodajamo matico druge pasme,
— če so čebele potegnile prisilne maitičnike.
Zaradi tega je pred dodajanjem nove matice priporočljivo:
— nevtralizirati rojilno razpoloženje,
— nahraniti čebele,
— uničiti morebitne matičnike,
— dodajati po možnosti oplojene matice,
— dodajati matice brez čebel, ki spremljajo matice, poslane po pošti.
DODAJANJE NEOPLOJENIH MATIC
Dodajanje matic, premazanih z medom ali matičnim mlečkom
Iz panja vzamemo staro matico. Čez šest ur dodamo mlado, ki jo prej do-
bro premažemo z medom ali matičnim mlečkom. Najboljše je, če jo postavimo na dno panja sredi gnezda. Matici premažemo vse telo razen glave, uporabljamo pa mehak čopič.
Dodajanje matice k žrelu
Kakšnih 30 cm od brade panja zabijemo v zemljo tenak kolec in nanj pritrdimo matičnico z matico. Ko izvlečemo čep, zleze matica ven, začne letati naokrog in nato gre v panj, pred katerega smo postavili matičnico. Družina sprejme matico, kakor da bi se bila vrnila s prahe.
Dodajanje matice v matičnico
Za ta namen so zelo dobre matič-nice z dolgim skladiščem za hrano. Matico lahko dodamo na dva načina. Če jo dodajamo družini, ki je že dalj časa brez matice in nima odkrite zalege, uničimo matičnike, na sredo gnezda pa postavimo matičnico s slad-korno-medenim testom v prostoru za hrano. Odprtino zalepimo še s koščkom satnice. Če hočejo čebele priti do matice, morajo pregristi satnico in porabiti vse sladkomo-medeno testo. To rtraja navadno okrog 36 ur.
V	tem času se na matico privadijo in jo rade sprejmejo.
Tudi v drugem primeru ravnamo podobno, nasploh pa ta način uporabljamo, kadar je družina brez ma-
tiče šele nekaj ur. Matičnico zapremo še z eno dodatno satnico, tako se čas, v katerem pridejo čebele do matice, podaljša še za 12 ur, tj. na 48 ur. To pa zadošča, da se čebele privadijo na novo matico.
Dodajanje matice v rezervno družino
Preden družini dodamo matico, sestavimo iz nje z nekaj sati zalege in čebelami rezervno družino. Vanjo dodamo matico v matičnici, še prej pa odprtino medišča zalepimo s koščkom satnice. Cez 24 ur, potem ko so čebele matico spravile iz matičnice, odstranimo staro matico v panju, čez nadaljnjih 6 ur pa odstranimo pregradno desko (če smo začasno družino/jedro sestavili v panju) oziroma prestavimo začasno družino (jedro) (če smo jo sestavili v pomožnem panju) nazaj v panj, na sredo gnezda.
Dodajanje matice narejenemu roju
Kakšnih 6 ur, preden družini dodamo novo matico, ji odvzamemo staro. Istega dne zvečer vzamemo iz panja drugega za drugim vse sate, čebele z njih pa stresemo nazaj v panj. Kmalu se čebele v panju zberejo v roj, podobno kot takrat, kadar rojijo.
V	ta roj previdno dodamo matico, da ne bi vznemirili čebel. Cez nekaj minut ravno tako previdno dodamo prej pripravljene odbrane sate.
Dodajanje matice tako, da čebele zmedemo
Družim odvzamemo staro matico. Vse čebele stresemo s satov v posodo za otresanje čebel, sate pa postavimo nazaj v panj. Posodo s čebelami nekajkrat krepko stresemo in med čebele vržemo matico. Potem čebele skupaj z matico stresemo na desko, ki je nagnjena k žrelu in naslonjena na brado. Čebele začno počasi lesti v panj in pri tem spuščajo svoj vonj. Matica
se navzame tega vonja in gre skupaj s čebelami mirno v panj.
Dodajanje matice v umetnem matičniku
Iz voska napravimo umetni matičnik (dolg okrog 30 mm, z notranjim premerom 8 do 10 mm), tako da leseno paličico večkrat namočimo v raztopljeni vosek. Na koncu matičnika napravimo s šivanko odprtino, da lahko matica diha. V matičnik vstavimo matico in nato matičnik dodamo družini brez matice; postavimo ga v sredo gnezda, med sate z zalego.
Zato da matičnika čebele ne bi mogle pregristi, ga lahko vtaknemo v žično spiralo, tako da je prost samo en konec. V takem primeru nam ni treba iskati stare matice. Čebele dodano matico sprejmejo in ravnajo, kakor da gre za tiho zamenjavo. Mlada matica je močejša in hitrejša, zato praviloma uniči staro. Včasih pa čebele mladi matici ne pustijo, da bi staro uničila, temveč staro matico hranijo. V tem primeru zalegata, potem ko se je sprašila tudi mlada matica, obe, dokler se stara popolnoma ne izčrpa. To matico lahko uporabimo tedaj, če imamo v čebelnjaku naravne matičnike. Tako si čebelar prihrani dragoceni čas, ki bi ga moral sicer porabiti, da bi poiskal staro matico.
Dodajanje oplojenih matic
Take matice lahko dodajamo po že opisanih metodah ali pa še preprosteje, saj čebele dokaj rade sprejmejo oplojeno matico.
Dodajanje skozi žrelo z dimljenjem
Odvzamemo staro matico in zvečer, čez 6 do 12 ur, pripremo žrelo na 2 do 3 cm širine. Skozi žrelo zdaj nekajkrat puhnemo beli hladni dim. Potem žrelo popolnoma zapremo. Cez nekaj sekund, ko začno čebele brenčati, razširimo žrelo in spustimo ma-
Stare dodajalne matičnice Mihaela Ambrožiča iz Mojstrane. Poleg matičnic je tudi naprava za prisluškovanje dogajanja v panju, vse skupaj je last Zvonka Koplana
iz Mojstrane
tico, pri tem pa narahlo dimimo, da čebele ne zapuščajo panja.
Dodajanje nove matice namesto stare
V	gnezdu poiščemo sat s staro matico. Previdno ga potegnemo iz panja, ne da bi dimili ali z njega otresali druge čebele. S sata vzamemo staro matico in na njeno mesto postavimo novo. Čebelar mora imeti pri tem popolnoma čiste roke.
Dodajanje z neposrednim stikom
Družini brez matice postavimo na sat ali v žrelo zaprto matičnico z matico. Nekaj minut opazujemo, kako se čebele vedejo. Če mirujejo, utripajo s krili, puščajo vonj in poskušajo matico hraniti, lahko matičnico odpremo. Matica bo zlezla ven in čebele jo bodo sprejele.
Dodajanje z zamenjavo matic v matičnici
Staro matico spravimo v žičnato matičnico, ki jo postavimo na sredo plodišča med sate ali vdelamo v sat z zalego. Čez nekaj ur vzamemo staro
matico ven in namesto nje vstavimo v matičnico mlado. Odprtino matičnice zapremo s koščkom satnice. Preden bo mlada matica osvobojena, se bo navzela vonja stare matice in tako jo bo družina raje sprejela.
Dodajanje z omamljanjem čebel
Pri takem dodajanju potrebujemo tablete, ki jih izdelujejo v NDR in jim pravijo »Lachgas«. Poiščemo staro matico, zapremo panj in skozi žrelo puhnemo nekaj dimov iz puhalnika, v katerega smo na žerjavico iz lesnega oglja vrgli eno ali dve tableti omenjenega preparata.
Čebele takoj omamljene popadajo na dno panja. Takrat spustimo v panj mlado matico. Ko se čebele ovedo (spijo kakšnih 10 do 15 minut), brez nevšečnosti sprejmejo mlado matico. Avtor: Dušan Simovič, Pčela 8/1983.
ZAMENJAVA MATICE Z VODNO METODO
Prvi način
Staro matico odstranimo, novo pa primemo za krila in jo celo potopimo
v posodico z mlačno vodo. Vodo nekajkrat premešamo, zato da se matica vsa zmoči, potem matico potegnemo iz vode in jo takoj postavimo na satje
v	panju. Panj počasi zapremo in ga ne odpiramo 5 do 6 dni.
Drugi način
Iz panja odstranimo staro matico. Novo matico, s katero bomo zamenjali staro, damo v vžigalično škatlico in jo pustimo zaprto 5 minut, potem pa škaitlico postavimo v posodo z mlačno vodo. Za malenkost jo odpremo, tako da voda zalije škatlico, vendar je ne napolnimo z vodo do vrha. Zdaj škatlico spet zapremo in nekajkrat potresemo. S panja snamemo krovno desko in odpremo škatlico, tako da gre lahko matica ven in zleze med sate. Narahlo zapremo panj in ga 5 do 6 dni ne odpiramo.
Matica postane po kopanju lačna in začne od čebel kmalu zahtevati hrano. Matico kopamo v vodi, ki ima okrog 35° C. Takšna, 5 do 8 sekund trajajoča kopel ji ne škodi. Matica se hitro posuši in začne še isti dan zale-gati. To metodo odsvetujemo, če matica, ki jo dodajamo, ni prej že nekaj časa zalegala (npr. matica, ki jo dobimo po pošti). Če so bile čebele brez matice dalj časa, jim moramo 2 do
3	dni pred dodajanjem nove matice postaviti v plodišče en ali dva sata zalege, vendar nikakor ne z jajčeci ali mladimi ličinkami. Poleg tega moramo čebelam prej in potem dodajati hrano.
Nobena metoda dodajanja matice ni zanesljiva, kadar panj obletavajo tuje čebele. Naslednji dan po dodajanju matice panja ne odpiramo. Različni avrtorji priporočajo, naj panja ne odpiramo vsaj 2 do 4 dni, Snellgrove pa priporoča, naj ostane panj zaprt teden dni po dodajanju matice.
Dodajanje matice ponoči
Francoski čebelar Foussaille ravna takole: pozno zvečer ali sredi temne noči potihem stopi do panja, ki mu hoče dodati matico. Ne pomaga si ne z lučjo ne z dimom. Obraz, posebej usta in nos, ima pokrit z mokrim robcem. Previdno odpre matičnico in jo postavi pred žrelo, tako da gre matica lahko v panj. In res mirno zleze vanj. Potem panja dalj časa ne odpira, tem-vem opazuje vedenje čebel na bradi. Avtor 'trdi, da ni nobenega tveganja. Paziti pa je treba, da z matico ne pride v panj kakšna druga, spremljevalna čebela. Poleg tega se mora čebelar postaviti k žrelu tako, da veter njegovega vonja ne zanaša v panj.
Avtor opisuje, kako dodajamo matico, ki jo prej namočimo v med, razredčen s toplo vodo.
Najprej raztopi žlico medu v kozarcu tople vode. Potem izvleče iz panja sat z zalego in čebelami, na katerem je našel staro matico, jo z njega odstranil in ga položil na gnezdo ali na satnike. Potem nad gnezdo postavi kozarec, v kozarec pa mrežico (sito) in na njej mlado matico. Matico s prstom potopi v razredčeni med, pri tem pa pazi, da ostane zunaj samo glava. Matice ne prijemlje z roko. Iz kozarca jo potegne z žlico in jo posta-
vi	na sat, tja, kjer je bila prej stara matica. Ravna nadvse previdno, da maitice ne poškoduje. Čebele se takoj zgrnejo okrog matice in jo začno lizati. Ostanek raztopine tedaj poškropi po družini okrog matice in postavi sat na staro mesto v panj.
Metoda je, kakor zatrjuje avtor, preprosta in prav nič tvegana, če je vreme mirno, ne premrzlo ne prevroče, in če ni nevarnosti ,da bi nastopila nevihta.
Pčela 1/1986
Prevedla Mojca Mihelič
V BORBI Z VAROOZO JE VPRAŠLJIV TUDI MNOGOOBETAVNI PERIZIN
V letošnji 4. številki Slovenskega čebelarja je bilo objavljeno optimistično sporočilo, da so v ZR Nemčiji poleg folbexa VA in mravljinčne kisline dovolili uporabo najpomembnejšega kemičnega sredstva perizina. In kdo ne bi z navdušenjem pozdravil sredstva, ki naj bi bilo tako obetavno! Snov namreč pride preko hemo-limfe v telo pršice, ki sesa čebeljo kri; koncentracija je za varoo toksična, za čebele pa ne, kar pomeni, da je učinkovanje specifično. Način uporabe je enostaven, zadostuje enkratno škropljenje; z dvakratno uporabo v razdobju sedmih dni pa je opravljena popolna terapija; uporaba zdravila nima nikakršnega toksičnega učinka in ne povzroča izgube čebel. Nekaj podobnega smo pričakovali od vsega začetka. Zato smo z navdušenjem objavili prevod prvega poročila o tem zdravilu, seveda brez našega komentarja.
Ko je hamburška deželna zveza povabila v zoološki inštitut strokovnjake in praktike, je povabilo izzvalo veliko zanimanje. Tam so strokovnjaki-pro-izvajalci in predstavniki Bayerjevega AG koncerna seznanili navzoče z bistvom novega preparata in njegovo učinkovitostjo. Poslušalci so pred znanstvenimi dognanji, kakor poroča H. Mintken v reviji Die Neue Bienenzucht, sprva kar onemeli, razprava v inštitutu pa je izzvenela manj prepričevalno. Po prvem navdušenju so se začeli oglašati čebelarji, ki so oporekali smotrnosti uporabe tega sredstva, s tem v zvezi pa tudi smotrnosti uporabe kemičnih sredstev nasploh.
V	svojih pismih med drugim poudarjajo:
»Ali res lahko industriji vse verjamemo? Prospekti so bili zelo obetavni, vendar pa ne dovolj prepričljivi. Pri tem vse bolj izstopa pridobitništvo in prodajna kampanja Bayerjevega
koncerna. Vsak čebelar se sprašuje, ali naj tvega dobro ime naravnega medu. Vedno enake rešitve problemov nas spravljajo v vedno bolj zapletene in kočljive položaje. Ali ni mogoče, da bi preko hemolimfe prodrli v vse notranje organe, žleze in ostale dele sleherne čebele?«
Zato je bavarska deželna ustanova za čebelarstvo naslovila na Bayer AG naslednje opozorilo:
»Čebelarstvo ima pravico do točne informacije o tveganju pri uporabi kemičnih sredstev v borbi z varoo, O uporabi novega dovoljenega preparata perizin je zato potrebno naslednje obvestilo:
— Tudi pri zmerni uporabi preparata lahko pride do kontaminacije medu, in sicer, če ga uporabljamo v obdobju 6 tednov pred začetkom paše. Ker pa se prvo cvetenje začne marca, lahko čebelar, če hoče točiti zgodnji spomladanski med, zdravi čebelje družine s perizinom najkasneje sredi februarja. Ali je to stališče pravilno? Ce ne, kako definirate začetek cvetenja?
— Med, ki ga dobimo v času zdravljenja, ni primeren za človekovo uporabo, pa tudi za čebeljo krmo ne, kaj pa je z medom, ki ga pridobimo naknadno? Ce ostane v panju, ga bodo namreč čebele použile.
— Ali se v tem obdobju iztočeni med še lahko uporablja za krmo čebel, npr. za mlade družine, ki bodo sposobne za pašo, ali pa za vzrejo matic? Ce da, pod kakšnimi pogoji?
— Kolikšno količino perizina lahko pričakujemo v medu in kolikšna količina je še dovoljena?
Koncern AG Bayer je na to sporočil, da bo poslal gradivo deželne čebelarske ustanove v Berlin, o rezultatih pa bodo obvestili javnost.
VPRAŠLJIVA JE TUDI JESENSKA UPORABA PERIZINA
Čebelarji poročajo, da so čebelje družine propadle tudi po jesenskem zdravljenju s perizinom. Po njihovem mnenju je krivda v poletnem zalega-nju zimskih čebel. Od julija do septembra je namreč varoa skrita le v zalegi čebel, kajti trotovske zalege m več. To pa skrajšuje življenjsko dobo zimskih čebel, tako da ne preživijo zime ali so močno oslabele. Pri tem se sklicujejo na strokovne ugotovitve avtorjev prispevkov v Allgemeinen Deutschen Imkerzeitung 1985 (Wagner, Cotwig in Wend).
Po njihovih ugotovitvah je v pokriti čebelji zalegi razmnožitev varoe 1,4-kratna, v trotovim pa 2-kratna. Čebelja zalega je v panju od marca do septembra, trotovska pa le od maja do sredine julija. V obdobju pokrite zalege se varoa razvije vsakih 14 dni z naslednjimi rezultati: v marcu in aprilu so štiri razmnožit vena obdobja in v vsakem obdobju 1,4 razmnožitve v čebeljih celicah, kar znese približno 3,8416 (4°/ol,4), medtem ko se v maju razmnožijo v trotovski zalegi 16-krat
(4 X 22). Ker pa je zaradi manjšega donosa in rojilnega razpoloženja v juniju zaleganje manjše, je julija razvoj v trotovini pogosto manjši, zato je razvoj varoe do sredine julija okroglo 30-kraten (16 X 2). Od sredine julija do konca septembra se dvigne na več kot 160-kratno (30 X 1,4s). Na ta način se varoa od marca do septembra v čebelji družini razmnoži za 300 do 600-krat. Potemtakem ogroža družino že 5000 pršic, tako da lahko že deset prezimljenih pršic v enem letu uniči družino.
Zato menijo, da je na osnovi teh izračunavanj stanje zelo resno, kajti jelensko škropljenje ne more rešiti čebeljih družin pred propadom, in sicer zaradi prizadetosti zimskih čebel.
Ce pomislimo, da je prezimljenje in uspešen razvoj čebeljih družin prihodnje leto odvisen od kvalitete zimskih čebel, potem je jasno, da smemo med pašno dobo v borbi z varoozo uporabljati le še biološko metodo. Izrezovanje pokrite trotovine pa ima le delno zadrževalno vlogo. Ne more namreč zadržati umiranja družine, poleg tega pa so troti potrebni za oplojevanje.	prevod Martin Mencej
MEDNARODNI SIMPOZIJ O ZDRAVSTVENEM VARSTVU ČEBEL
Predlagano je bilo, da naj bi v okviru proslave ob 50-letnici ustanovitve zavoda za biologijo in patologijo rib in čebel pri veterinarski fakulteti zagrebškega vseučilišča pripravili tudi mednarodni simpozij o zdravstvenem varstvu čebel. Čebelarska zveza Hrvaške in Zveza čebelarskih organizacij Jugoslavije sta zamisel podprli in ponudili svetovni čebelarski organizaciji APIMONDII, naj se pridruži kot soorganizatorka.. APIMONDIA je predlog sprejela in tako bo ta pomembna čebelarska prireditev potekala v zagrebškem hotelu Esplanade od 29. septembra do 2. oktobra 1986. APIMONDIA je pisala vsem svojim 62 članicam po svetu in jim priporočila, naj se udeležijo simpozija. 2e prve prijave referatov kažejo, da bo srečanje zelo pomembno in da se bomo lahko na njem vsi marsičesa naučili. Vse informacije lahko dobite preko telefona št. 041 — 219 333 int 66, dr. Duro Sulimanovič. Za vse udeležence iz Jugoslavije je obvezna kotizacija v znesku 21.000 din.
Organizacijski odbor
Ijubljana, Jugoslavija
letnik
leto
številka
XII
1986
10
bilten
PREGLED LETOŠNJE ČEBELARSKE BERE
Pogled na komaj končano čebelarsko sezono in njeno »tehtanje« je že naš tradicionalni članek v Biltenu. S pregledovanjem letošnjih informacij o čebeljih pašah in intenziteti medenja skuša vsak posameznik ugotoviti, kaj je storil prav in kaj narobe pri prevažanju čebel na posamezne paše, zato da bi bil bolj »-pameten-« v prihodnji čebelarski sezoni. Vendar nam narava, ta velika neznana znanka, vedno postreže z obilico presenečenj.
Opazovalna postaja Ravnik-Laze z opazovalcem Milanom Rženom
Zato da bi taka presenečenja pravočasno opazili in se nanje pripravili, smo v letošnjem letu večino opazovanih postaj medenja obnovili, poleg tega pa postavili še 10 novih, tako da jih je zdaj 38. Postavitev nove postaje gozdnega medenja stane po današnjih cenah okrog 170.000 din, zraven pa je treba potem prišteti še stroške vzdrževanja, opazovanja in poročanja.
Imamo naslednje opazovalne postaje gozdnega medenja:
Kozjak — Remšnik Prevalje — Breznica Pohorje — Legen Pohorje — Vitanje Šoštanj
Gornji Grad — Lenart Tirosek
Zavrh pri Črnivcu Jelovica — Ribno Pokljuka — Koprivnik Litija — Sitarjevec Trnovski Gozd — Nemci Trnovski Gozd — Krnica Hrušica — Podkraj Hrušica — Kalce Hrušica — Grčarevec Hrušica — Strumica Krim — Iška vas Krim — Kamnik pod Krimom Pohorje — Zreče Pohorje — Lovrenc Pohorje — Sliv. Pohorje Fala
Ljubljanski vrh
Ravnik — Laze Unec
Javorniki — Debel Kamen
Snežnik — Pristava
Snežnik — Leskova dolina
Dolenjske Toplice
Kočevje — Fridrikštajn
Gorski Kotar — Prezid—Milanov
vrh
Gorski Kotar — Gerove-Mladje Gorski Kotar — Crni Lug Gorski Kotar — Lokve—Sunger Gorski Kotar — Ravna Gora Gorski Kotar — Lič Gorski Kotar — Skrad
Pregled geografskih lokacij in imen opazovalnih postaj navajamo zato, ker so nas čebelarji že večkrat spraševali, kje je kakšna postaja. V bližnjem zimskem času bodo imeli dovolj časa, da si na zemljevidih ali avtokartah poiščejo te lokacije in si jih označijo. Tako se bodo v prihodnji sezoni laže orientirali, presojali, ali je smotrno seliti čebele na ta ali ona pasišča, racionalizirali obhode pasišč in drugo.
Opazovalna služba gozdnega medenja je v letošnji sezoni obdelala množico podatkov iz opazovalnih postaj. Obvestila o medenju smo objavili v dnevnikih Delu in Ljubljanskem dnevniku ter po drugem radijskem programu okoli 13. ure. Tokrat smo čebelarje obveščali o donosih pod
0,50 kg in celo padcih tehtnice. V nekaj primerih je prišlo pri sredstvih javnega obveščanja pri navajanju teh podatkov do neljubih pomot, saj je bil minus spremenjen v plus. Vseeno pa čebelarji nasploh zelo ugodno sodijo o letošnjem delu opazovalne službe.
Letošnja medena bera je bila količinsko dobra, po sortnosti medu pa slaba, saj smo dobili precej mešanega medu.
Repica je zacvetela in zamedila že ob koncu aprila, v več krajih se je zmedila že v kratkih 3 dneh. Takoj
za njo je zelo močno zamedila akacija. Precej čebelarjev je zaradi slabega donosa medu na repici počakalo še akacijo in šele potem iztočilo med, to pa je za sortnost medu slabo. Repica je dala od 3—10 kg medu, akacija pa v povprečju 20—30 kg. Akacija je povsod dobro medila.
Cvetenje in medenje kostanja je precej oviral dež, tako da je bila bera kostanjevega medu z izjemo nekaterih redkih območij podpovprečna.
Lipa je dokaj dobro medila, vseeno pa smo dobili malo čistega lipovega medu.
Smreka in hoja sta začeli letos v Sloveniji zelo zgodaj mediti, nestanovitno vreme pa je krivo, da je bila ta medena bera slabša od pričakovanj.
Hoja je začela mediti na posameznih manjših lokacijah zelo zgodaj. Medenje se je pričelo že okoli 25. maja in se s prepogostimi presledki nadaljevalo tja v september. Najbolj obetavno je bilo medenje hoje v Trnovskem gozdu, na Snežniku, na Kočevskem, v Gorskem Kotarju ter na Pohorju in Kozjaku. Kot kaže, je bilo tokrat najboljše na Kozjaku. Hoja na Veliki in Mali Kapeli ni medila.
Zanimive so bile napovedi za medenje hoje, ki jih je na podlagi števila hojevih zelenik v posameznih vzorcih izdelal naš priznani strokovnjak za gozdno medenje Ivan Grajš. Vzorce je obdelal na širšem območju Kočevja in Gorskega Kotarja, in sicer ob koncu maja in v začetku junija. Omenimo samo dve lokaciji, ki sta veliko obetali, in sicer Marijo Trošt (čez 100 uši na m2) in Lič (čez 45 uši na m2 — odlično za pričetek medenja je že 12 uši na m2). Tov. Grajš je postavil v Mariji Trošt na podlagi svojih izsledkov opazovalni panj 28. maja. Od takrat pa do 4. avgusita se je tehtnica vzdignila za komaj 45 kg. Nadaljnja obdelava vzorcev mu je pokazala, da je pričakovati
splošno medenje hoje v Kočevskem Rogu in Gorskem Kotarju.
Na teh območjih je hoja nato medila s prepogostimi presledki tja do septembra. Vendar so bili donosi ob tem medenju slabi, nekako do 10 kg medu na panj, med pa je bil v glavnem gozdni ali pa mešan hojev. Povedati je treba, da je bilo na cesti Delnice—Crni Lug spet zelo veliko čebelarskih vozil.
Smreka je, kot smo že omenili, lepo zamedila predvsem okrog Prevalj, na Kozjaku, po pobočjih Pohorja in v Zgornji Savinjski dolini. Medenje je trajalo s presledki skoraj ves junij.
Liška pasdšča rese in žepka so v začetku avgusta odlično kazala, saj je bilo vlage dovolj, obe medoviti rastlini pa zelo lepo razviti. Po 20-dnev-nem sušnem obdobju je bila situacija
že kritična, zatem pa je padel odrešilni dež. Po 20. avgustu je večina čebelarjev odšla s hoje domov na ajdo ali zazimovat čebelje družine, precej pa se jih je odpravilo tudi v Liko. Na žepku so bili donosi do 1 kg dnevno, na resi pa tudi do 2 kg na panj. Kakšna je skupna medena bera ob pisanju tega članka še ne vemo, ker medenja še ni konec.
Sončnica je tudi tokrat dokaj dobro medila, tako da imajo slavonski in vojvodinski čebelarji spet dobro in zanesljivo paše. Kot kaže, je nova vrsta sončnice odporna proti bolezni in je medovita.
Ob koncu sezone Selimo vsem čebelarjem, da bi uspešno zazimili čebelje družine.
Pospeševalna služba čebelarstva: Boris Slavec
IZDELAVA STERILNIH SATNIC
Voščine prevzemamo samo v poslovalnici CM na Miklošičevi 30, in sicer vsako leto od 1. novembra do konca marca. Zaradi higienskih zahtev pri skladiščenju voščin prevzemamo voščine v posebnem prostoru, ločenem od skladišča in trgovine s čebelarskim priborom in voskom. Tako tudi v primeru, ko bi bile v kakšnem izmed prevzetih paketov spore hude gnilobe, ne more priti do okužbe. Zato, da bo prevzem nemoteno potekal in da bomo lahko vzdrževali higieno, prosimo čebelarje, naj se ravnajo natančno po naših zahtevah. Voščine naj bodo suhe, ne smejo vsebovati medu in obnožine, ne smejo biti okužene s hudo gnilobo in plesnive. Biti morajo primerno pakirane, najbolje v PVC vrečkah, saj je tako možnost stika z okolico najmanjša.
Odprema voščin od skladišča do topilnice, ki je zunaj delovne organizacije, je brezhibna, ravno tako prevoz voska v skladišče na Linhartovi cesti. Pri izdelavi satnic se v Medexu strogo držimo pravil, zato ves vosek najprej dezinficiramo v avtoklavih z dvojnimi stenami. Grelni medij
je olje, saj je v ta namen primernejše od vode, segreje se namreč do višje temperature in jo dalj časa obdrži Vosek segrejemo čez 130° C kot veleva mednarodna metoda za dezinfekcijo voska. Čeprav segrevamo vosek do tolikšne temperature, so satnice še zmeraj kvalitetne in popolnoma zanesljivo ne vsebujejo spor Bacillus larvae. Čebelarjem se zato ni treba bati, da bi utegnili z našimi satni-cami zanesti hudo gnilobo čebelje zalege v svoje panje. Nevarni so mali predelovalci voska, saj navadno topijo vosek pri 70 do 80° C, to pa ne jamči, da je vosek res popolnoma steriliziran.
Z dobrimi čebelarji nismo imeli doslej pri prevzemanju voščin še nobenih težav, te so s tistimi, ki voščin ne pripravijo pravilno in jih slabo pakirajo. S takim ravnanjem kažejo, kako malo so jim mar drugi čebelarji. Le s pravilno pripravo in oddajo voščin bomo lahko povsem zatrli širjenje čebeljih bolezni, zlasti hude gnilobe čebelje zalege.
DE: Maloprodaja
Uz tu jih čebelarskih eaS&piSw
VPLIV RADIOAKTIVNEGA ŽARČENJA NA ČEBELE IN NJIHOVE PRIDELKE
MARTIN MENCEJ
Kako so oblaki radioaktivnega prahu in radioaktivno žarčenje iz Černobila vplivali na čebelje pridelke, zanima vse porabnike medu in cvetnega prahu, čebelarje pa še posebej zanima vpliv radioaktivnega sevanja na čebele.
Nesreča v jedrski elektrarni je sprožila vprašanja, kot so:
— Kako vpliva žarčenje na nektar v cvetnih čašah in na cvetni prah kot izvor medu in peloda?
— Kakšen vpliv ima sevanje na med v panju?
— Ali je uživanje kontaminiranega medu in peloda za človeški organizem nevarno in do katere mere še ni nevarnosti?
— Ali naj tovrstne raziskave potekajo že v panju ali šele po točenju medu?
— Kakšen je vpliv žarčenja na čebele, posebno še glede njenega genetskega ustroja?
Odgovori so pomembni tako za čebelarje kot tudi za uporabnike čebeljih pridelkov.
Ob primeru eksplozije reaktorja v Černobilu zadnje dni letošnjega aprila so najintenzivneje reagirali v ZR Nemčiji in ukrepali tudi na področju čebelarstva. 2e prvega maja so sklicali razširjeno sejo predstavnikov njihove čebelarske zveze, na kateri so soglasno sklenili, da mora biti novoiztočeni med po tej katastrofi skrbno preiskan. Vprašljivo je bilo samo, ali naj zahtevajo preiskavo medu in cvetnega prahu že v panju ali šele po iztočenju. Ustreznim oblastem in ustanovam so sporočili, da pred nesrečo iztočenega medu ni potrebno preiskati. V medu, ki je bil iztočen letos po nesreči v Čer-
nobilu, pa je potrebno izmeriti vsebnost žarčenja in podatke posredovati javnosti. Hkrati so delovne skupnosti ustreznih inštitutov prosili za preiskave.
Temu pozivu so se odzvali čebelarski raziskovalni inštitut, deželne ustanove za čebelarsko znanost pri univerzi Hohenheim in komisija za varstvo pred žarčenjem pri zveznem ministrstvu. Vse te ustanove so takoj začele raziskovaiti, končne podatke pa bodo sporočile takoj, ko bodo z raziskavami končali. Dosedanje ugotovitve so sporočili javnosti v strokovnem čebelarskem glasilu Imker-freund za mesec julij, od koder povzemamo glavne podatke.
Ze 16. maja je čebelarski raziskovalni inštitut sporočil: Uživanje sadja, regrata, proizvodov semena ipd. ter letos iztočenega medu ni priporočljivo. Med je treba shraniti vsaj za dva meseca. V ZR Nemčiji so ugotovili več kot 90 odstotkov radionukloidov, ki pa imajo kratko razpolovno dobo, od enega dne do enega tedna. Pri nekaterih trajnejših (cezij 137 in barij 140) obstaja teoretična možnost vpliva na rastline prek listnih površin (cezij 137) ali prek korenin (barij 140), s tem pa seveda tudi na človekov organizem. Verjetnost je majhna, ni pa izključena. Po vztrajnem prizadevanju bodo ugotovitve raziskave letos uskladiščenega medu objavljene in posredovane javnosti.
Deželna ustanova za čebelarsko vedo pri univerzi Hohenheim je natančnejše podatke sporočila že 15. maja, kjer je rečeno:
Radioaktivna vsebnost v medu in pelodu, ki sta dobljena v prvi dekadi meseca maja, je velika. Najbolj pri-
zadet je bil cvetni prah, pri katerem so namerili 1000 bequerelov na kg, Ozračje je bilo najbolj prizadeto v noči med 1. in 2. majem, ko so namerili 60 bequerelov na m3 zraka. Na srečo pa je prizadetost kmalu popustila in 13. maja so ugotovili komaj še 200 bequerelov na kg. Ti podatki so služili za nasvet, naj novo pridobi j enega medu ne dajo v prodajo in naj ga ne uživajo doma, dokler ne bodo izvidi preiskave dokončni. Enako naj bi veljalo za pelod. Ker se čebelji pridelki lahko uskladiščijo, se čebelarstvo tudi bistveno razlikuje od kmetijstva, kajti kmetijske pridelke in vrtnine je težje uskladiščiti.
Ni pa še mogoče ugotoviti vpliva radioaktivnega sevanja na zemljo in na prihodnost nektarja, s tem pa tudi ne vpliva na med in pelod. Vsekakor pa je pomembno omeniti, da koreninice ne vsrkavajo vseh sestavin, ki so v zemlji, prav tako pa tudi nektarski ustroj rastlin lahko izbira mineralne segmente.
Komisija za varstvo pred žarčenjem je zaradi preplaha prebivalstva tudi sporočila, da v manjših količinah po-užita živila (manj kot 100 g dnevno), ne povzročajo prav nikakršne nevarnosti. Ker medu navadno ne uživamo v večjih količinah, za človeški organizem ni nobene nevarnosti.
Najbolj optimistično pa je sporočilo Bavarske deželne ustanove za čebelarstvo, ki velja za vso Bavarsko. To področje pa je nam najbližje. V njem je rečeno, da končni podatki sicer še niso ugotovljeni, da pa so že dosedanje raziskave pokazale, da ni nobene nevarnosti za uživanje in prodajo letos iztočenega medu. Na ta način naj bi bil preplah glede uživanja letošnjega medu odveč, vsaj na osnovi dognanj ustreznih raziskovalnih ustanov v ZR Nemčiji.
Ob černobilski eksploziji je za čebelarje posebej pomembna ugotovitev, da za čebele ni bilo nobene nevarnosti, ker prenesejo močnejšo dozo sevanja kot pa človek.
Na podlagi teh dognanj lahko tudi za naše razmere zaključimo, da je vsak pomislek ali dvom o nakupu in uživanju letošnjih čebeljih pridelkov odveč.
ČEBELARSKI TV KOLEDAR
Uredništvo izobraževalnega programa na zagrebški televiziji je pripravilo cikel oddaj (dvanajst), namenjenih vsem, ki bi se radi ukvarjali s čebelarstvom ali ki že čebelarijo. Pripravljene so tako, da bodo gledalcem poljudno razložile in prikazale, katera dela mora čebelar opraviti v čebelnjaku v posameznem mesecu.
Oddaje imajo naslov Čebelarski koledar (Pčelarski kalendar), na sporedu pa bodo kot sestavni del Družinskega magazina (Porodični magazin). Prva bo na vrsti 26. septembra 1986 ob 18.15 na prvem programu TV Zagreb.
STERILIZACIJA ČEBELARSKEGA ORODJA V QUEBECU
V	Quebecu imajo približno 85 000 panjev in 2800 čebelarjev. Devetdeset odstotkov medu prodajo neposredno potrošnikom ali pa lokalnim trgovinam. Leta 1976 so pričeli pregledovati vse panje, pregled pa naj bi končali do leta 1979. V primerih kake kronične okužbe so zahtevali popolno raz-kužitev panjev in vsega orodja. Raz-kužujejo z vrelo sodo ali z etilen-oksidom, ki je plin, in zato govorimo o fumigiranju. S tem plinom so začeli delati leta 1975 v sodelovanju z oddelkom za poljedelstvo. Ta oddelek ima v Montrealu posebno postajo za fumigiranje. Naziv komercialnega sredstva za fumigiranje je Oxyfume
12. Delajo po ameriški metodi, in sicer pri običajnem zračnem pritisku. Ves zrak v komori najprej nadomestijo z ogljikovim dioksidom, kateremu nato dodajo etilenoksid, in sicer 500 mg na liter. Čez nekaj ur ponovno dodajo isto količino etilenoksida.
Od leta 1978 uporabljajo komore v obliki prikolice, ki jo zato lahko vozijo iz kraja v kraj. Tako nameravajo postopoma razkužiti vse panje in vse orodje. Delo bo trajalo okoli 12 let, saj se število panjev in čebelarjev stalno povečuje. Trud pa se vsekakor splača, saj so že dosedaj zatrli mnogo čebeljih okužb in bolezni.
dr. Vesna Tišler
RAZPAD TERAMICINA V MEDU
Včasih morajo čebelarji za zdravljenje čebel uporabiti antibiotik tera-micin, ki je kemično oksitetraciklin. Ker med te snovi ne sme vsebovati, so v Arizoni v ZDA, raziskovali, kako dolgo se teramicin v medu obdrži. Ta antibiotik poznamo že dolgo in ga v medicini vedno bolj opuščamo. Škoduje lahko jetrom, poleg tega pa se pri rastočih organizmih kopiči v kosteh .in zobeh.
Poleg raziskave, kako dolgo ositane ta antibiotik v medu nerazkrojen, so tudi raziskovali, kako dolgo ostane v čebelah, ki so bile z njim zdravljene. Čebele so zmeli, med pa so jemali iz satovja s posebno kapalko, ki je bila na enem koncu pritrjena na vakuum-
ski aparat. Najvišje koncentracije te-ramidna so dokazali v čebelah in medu takoj po zaključku zdravljenja, kasneje pa je hitro razpadel. Ob koncu zdravljenja je bila koncentracija teramicina tako v čebelah kot v medu približno dvakrat tolikšna, kot so ga čebele dobivale v hrani. Kasneje je v medu popolnoma razpadel (po enotedenskem in po dvotedenskem zdravljenju razpade v obdobju petih do šestih tednov).
Tudi v čebelah je teramicin po zaključku zdravljenja popolnoma razpadel, in sicer v približno enakem času kot v medu.
dr. Vesna Tišler
ALI ČEBELE SPIJO?
BEE WORLD 67 (1986) 2 , 41—42, DR.VESNA TIŠLER
W. Keiser je preučeval čebele v toplih poletnih nočeh. Ugotovil je, da so mnoge med njimi nepremične v kotih in na stenah panja oz. na steklenem okencu. Njihove tipalke so v značilnih položajih. Večina čebel počiva
stisnjeno v gručo, ostale so v praznih celicah. Čebele v zalegi pa so aktivne tudi ponoči. »-Spijo« predvsem pašne čebele.
Čebele, ki počivajo na dnu panja, kažejo zmanjšanje mišičnega tonusa
(stanje nenehne kontrakcije); zadnji del njihovih zadkov počiva na podlagi, njihovi prsni koši pa so spuščeni. Čebele tudi ležijo, če so nagniene na eno stran. Posamezne čebele delavke se lahko namestijo celo v prazne vložke iz pleksi stekla in tam dolgo časa v miru počivajo.
Značilen in edini znak življenja je dihanje, ki nastopa v pravilnih presledkih. Sem ter tja premikajo tudi noge, ki se ne dotikajo podlage, in občasno gibajo s tipalkami. Čebele, ki so v celicah, včasih počivajo zelo
dolgo in pri tem ležijo na trebuhu ali na hrbtu.
Keiser je pri nadaljevanju poskusa obseval posamezne delavke z infrardečo svetlobo. Opazil je dve negibni stanji, ki ju je ločil po legi glave in tipalk in ki sta si sledili postopoma. Menil je, da je položaj in gibanje tipalk znak za globino spanja čebel delavk ter da so nekateri znaki spanja podobni kot pri sesalcih.
Tovrstna opazovanja dopolnjujejo predhodne raziskave centralnega živčevja in potrjujejo, da čebele spijo,
Z MAJHNIM »NAREJENCEM« DO ZAMENJAVE MATICE
Ob pregledu čebelje družine smo marsikdaj nezadovoljni z njenimi lastnostmi, ki so pravzaprav odraz matice. Včasih pa celo ugotovimo, da je družina brezma-tična. Take družine lahko rešimo le z zamenjavo oziroma z dodajanjem primernejše matice. Seveda pa vsaka družina nove matice ne sprejme vedno. Zamenjava matice je za čebelarja večkrat težavna. Ena od možnosti, ki se nam ponuja pri tem precej pomembnem čebelarskem opravilu, se nanaša na čebelarjenje v nakladnem panju. Z upoštevanjem bistvenih prednosti pa jo lahko priredimo tudi sistemu A2.
Poseg pri zamenjavi matice naj bo čim naravnejši. Zavedati se moramo, da je sprejem matice odvisen od njenega vedenja, ne pa od vonja, ki ga čebelarji tako pogosto omenjamo. Znano je, da mlade matice, ki so v rezervnih družinah za-legale že nekaj časa, ob prehodu v novo okolje ne spreminjajo kaj dosti svojega dotedanjega življenjskega ritma in se vključujejo vanj povsem mirno. Nasprotno pa ugotavljamo, da se komaj sprašene matice v novem okolju ne znajdejo, postajajo razburjene in svojo vznemirjenost prenašajo tudi na čebele, ki jo zalo pogosto umorijo.
Ce upoštevamo ta dejstva, bi bilo dodajanje matic zadovoljivo takrat, ko bi matico spremljale čebele iz prejšnjega okolja. Matica bi se v takih pogojih počutila povsem varno in izključeni bi bili vzroki za spremembo njenega vedenja. Zamenjava bo uspešna torej takrat, ko bomo prenesli mlado matico z lastno zalego in hrano ter seveda s čebelami v družino, ki ji je ta poseg potreben.
V	našem postopku uporabljamo matice iz plemenilnikov, ki vsebujejo prenosne sate. Z uporabo satnika za dodajanje matice pa dosežemo, da brezmatična družina relativno kmalu in povsem mirno sprejme mlado matico. Takšen postopek
1.	nosilna letvica notranjega satnika 2. prenosni sat 3. notranji satnik 4. LR satnik
Dodajni satnik
je možen tudi pri družini z odkrito zalego, ki pa ne sme biti v rojilnem razpoloženju. Kakšen pa je sat?
Pod nosilno letvico normalnega satnika za čebelarjenje v nakladnem panju dodamo notranji satnik, ki služi za kasnejši sprejem sata iz plemenilnika in vsebuje na obeh zgornjih straneh nosilni letvici. Na ti dve letvici obesimo na sredino notranjega satnika sat z matico iz plemenilnika in ga pričvrstimo z lesnim vijakom. Tako se izognemo drsenju sata po stranskih letvicah notranjega satnika.
Ko smo torej iz družine odstranili staro matico, če že ni bila brezmatična, pripravimo v nakladi med sati približno 4,5 cm prostora za sat za dodajanje matice. Iz plemenilnika vzamemo sat z matico, zalego in hrano ter spremljajoče čebele in ga obesimo na sredino notranjega satnika. Ko smo ga z vijakom pritrdili, ga prekrijemo s časopisnim papirjem, tega pa smo prej na eni strani zarezali. Takšen majhen »narejenec« vstavimo med tretji in četrti sat v panju, postavimo pa ga tako, da je papir z zarezami obrnjen proti sredini gnezda. Po nekaj urah opazimo pred žrelom panja koščke papirja. Združitev čebel je uspela v kratkem času. Sat za dodajanje matice pa odstranimo po nekaj dneh.
S takšnim dodajanjem matice so se čebele združile po mirni poti. Družina je občutila prisotnost matice po prvem otipavanju čebel skozi časopisne zareze. Matica pa ves čas od prihoda v »nare-jenec« ni občutila spremembe okolja, kar bi morda negativno vplivalo na čebele. Vsekakor je takšen postopek dokaj preprost in povsem zanesljiv.
Gregor Drolc
ČEBELARSTVO NA HVARU IN NJEGOVI PROBLEMI
INŽ. B02IDAR VESKOVIC
Zaradi nekaterih posebnosti in novih problemov smo se odločili napisati nekaj besed o čebelarstvu na otoku Hvaru in njegovih težavah, saj smo prepričani, da bo to zanimalo širši krog čebelarjev, še posebej tiste, ki selijo čebele v te kraje. Podatke smo zbrali pri hrvaških čebelarjih in jih povzeli po nekaterih, že objavljenih publikacijah.
V neki publikaciji o Hvaru, objavljeni leta 1980, beremo na prvi strani:
HVAR,
otok resja, sonca in čričkov,
otok sivke, žajblja in vina,
otok rožmarina in tihih zalivov.
To kolikor mogoče jedrnato naštevanje značilnosti otoka Hvara omenja torej štiri, za primorje najpomembnejše medovite rastline.
V publikaciji tudi piše, da utegne na Hvaru pasti sneg kvečjemu v prvih
treh mesecih leta, in sicer povprečno en dan v letu, pa še takrat ne obleži dlje kot pol dneva, največkrat pa se tali sproti, ko pada.
Naj nižjo povprečno mesečno temperaturo ima januar, + 8,3° C, najvišjo julij, + 24,9° C, srednja letna temperatura pa znaša + 16,1° C.
Milo podnebje in čebelja paša na tem otoku torej omogočata uspešno gojenje čebel.
Hvar je četrti največji jadranski otok in najdaljši za Cresom, razteza se 68 km daleč od Sučuraja do mesta Hvara, po cesti pa sta kraja okrog 84 km narazen. V povprečju je otok širok 3 km. Glavni kraji na njem so mesto Hvar, Starigrad, Vrbovška in Jelša.
Na otoku Hvaru gojijo, glede na njegovo velikost, kar precej čebeljih družin, v normalnih okoliščinah okrog
7000, pridelajo pa okrog 20 vagonov medu, se pravi, da znaša povprečni donos na panj okrog 30 kg.
Tolikšni donosi so mogoči zaradi ugodnih podnebnih razmer in bogate in dolgotrajne paše.
Rožmarin, denimo, cvete dvakrat na leto. Prvič začne cveteti okrog 1. marca in cvetenje traja skoraj do konca aprila. Neredko na Hvaru prvič točijo, včasih tudi bogato, že aprila.
Drugič začne ražmarin cveteti v začetku septembra in cvete do konca oktobra, posebno če je dovolj padavin.
V	reviji Pčelarstvo št. 11/12 iz leta 1951 je Zorko Kovačevič napisal v članku Hvar in njegova okolica kot središče prevoznega čebelarstva med drugim tole:
»Hvar, znan po svojih podnebnih razmerah dn največ sončnih dneh v državi, ponuja s svojim južnim rastlinstvom, ki cveti čez vse leto, posebne možnosti za prevozno čebelarstvo.«
Potem nadaljuje: >►... o rožmarinu se ne more reči, da je rastlina razočaranja, kot je Antoniolli poimenoval lipo, temveč narobe, da je rastlina obetov, ki vabi in kliče čebelarje na naše morje v času, ko vse v naravi spi. Hvar in okolica sta prekrita z velikanskimi površinami rožmarina in lahko sprejemata na prezimovanje več tisoč družin.«
Zgodnji žajbelj začne cveteti v aprilu in paša traja do junija.
Sivka cvete junija in julija, paša pa traja kar dolgo — 25 do 35 dni; je najpomembnejša paša na otoku.
Resa (primorska resa) cvete avgusta in septembra, potem pa se začne dolgo cvetenje rožmarina.
Štiri glavne paše si tako sledijo druga za drugo in vse skupaj trajajo precej dolgo. Seveda pa dopolnjuje štiri glavne paše še drugo m e do vito rastlinje, le da ga ni toliko.
Vse našteto omogoča ob ugodnih vremenskih razmerah, da dobro razvite čebelje družine pridelajo res ve-
liko medu, zato je bilo čebelarstvo na otoku, preden je začela razsajati varoa, zelo razvito. Veliko je k temu pomagala tudi Dalmatinska čebelarska zadruga Dalmed iz Splita, ki je imela takrat precej združenih čebelarjev in kooperantov, ohranila pa jih je tudi še danes. Pomembna je tudi veterinarska postaja v Starigradu, ki se pri svojem delu ukvarja tudi s čebelarstvom.
Varoa je povzročila v hvarskem čebelarstvu pravo katastrofo. Uničila je okrog 60 odstotkov čebeljih družin. Srečna okoliščina je bila, da je bilo naslednje, 1981. leto na Hvaru izredno ugodno in da so se začeli kmalu intenzivno bojevati proti nevarnemu parazitu, tako da so čebelarji nadomestili veliko odmrlih družin. Računajo, da je bilo sredi lanskega leta (1985) na Hvaru že skoraj ravno toliko družin kot pred napadom varoe.
IZRAZITEJŠI PROBLEMI
Hvarski čebelarji pa imajo poleg vrste ugodnih možnosti za delo tudi zelo resne probleme. Naj hujši je, ker jim je med minulo zimo in v začetku letošnje pomladi odmrlo veliko čebeljih družin. Uradnih podatkov sicer ni, vendar pa nekateri čebelarji govorijo o 40 odstotkih, drugi pa menijo, da je odmrlo še več družin. Glavni vzrok je bilo neugodno lansko leto. Znano je, da ima sivka, ki cvete junija, zelo malo cvetnega prahu ali sploh nič. V normalnem letu naberejo čebele na sivki veliko nektarja in pridelajo veliko medu, vendar pa zaradi pomanjkanja cvetnega prahu močno oslabijo. Lani pa je povrhu od začetka cvetenja sivke pa skoraj vse do jeseni vladala suša, tako da čebele na sivki niso nabrale nič medu, na rožmarinu in resi pa niti medu niti cvetnega prahu, zato so družine močno oslabele in niso imele zadostnih zalog hrane za zimo. Poleg tega je bilo vreme letos spomladi, ko rožmarin prvič cvete, od marca do konca aprila,
zelo deževno in vetrovno, tako da tudi ta paša ni dala praktično nobenega medu. To je bilo kot nalašč za razvoj varooze in nosemavosti. Zato je bilo uničenih veliko čebeljih družin. JEdi-nole čebelarji, ki so prepeljali čebele v celinske kraje države, so jo nekoliko bolje odnesli, vendar pa je teh razmeroma malo.
Nekateri hvarski čebelarji so, zato da bi nadomestili izgube, med drugim sklenili pogodbe s čebelarji iz okolice Križevcev, da jim bodo prodali roje
—	po precej visoki ceni.
Po mnenju hvarskih čebelarjev bi morali v naši državi ustanoviti nekaj središč za narejanje rojev, tako da bi čebelarji pri njih lahko nabavljali nove družine po tržnih oz. ekonomskih cenah. Hvarski čebelarji so prepričani, da bi to močno pospešilo razvoj čebelarstva pri nas in še posebej na otoku Hvaru.
Druga težava, ki pesti hvarske čebelarje, je ogroženost najpomembnejše medovite rastline na otoku — sivke, saj je je vse manj. Lanski in prejšnji požari so namreč uničili velikanske površine s sivko.
Poleg tega ljudje vse manj gojijo sivko za pridobivanje eteričnega olja. Prej zasajene površine so dotrajane, ne obnavlja pa jih nihče, nekaj zaradi hitrega razvoja donosnejšega turizma, nekaj zaradi nizke cene eteričnega olja, nekaj pa zaradi drugih sprememb, ki nastajajo v naši družbi.
Hvarski čebelarji poudarjajo, da je vse manj ovac in koz, ki sivke ne jedo, pomulijo pa travo in drug plevel med njo, tako da se sivka uspešneje razvija in bolje medi.
Zanimive so tudi ugotovitve hvarskih čebelarjev, da se je zadnja leta tudi podnebje na otoku precej spremenilo, tako da so poleti in jeseni vse pogosteje dolgotrajne suše, zaradi tega pa je donos medu precej manjši in moti normalno pripravo čebeljih družin na prezimovanje.
Kar zadeva čebelje bolezni in škodljivce, so se hvarski čebelarji že precej dobro naučili čebelariti z varoozo, resen problem pa je nosemavost. Celo čebelarji s celine, ki pripeljejo sem zdrave čebele iz celinskih krajev, se začno kmalu otepati s to boleznijo. Najbrž zaradi vlažnega morskega zraka.
Povedano kaže, da možnosti za gojenje čebel na Hvaru niso več tako ugodne kot prej. Vendar pa bo čebelarstvo na otoku lahko precej uspešnejše in rentabilnejše, če bo prevzelo sodobnejše tehnike in tehnologije čebelarjenja in če bodo tudi drugi potrebni ukrepi bolj organizirani, strokovni in pravočasni, pogoj za to pa je, da se bodo čebelarji sami strokovno bolj izobraževali in se bolj združevali med seboj v takšnih ali drugačnih oblikah, saj se bodo le skupaj lahko organizirano in uspešno lotevali izvajanja zahtevanih ukrepov.
Prevedla Mojca Mihelič
SAMOUPRAVNI SPORAZUM O ZDRUŽITVI V ZVEZO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ JUGOSLAVIJE, SPREJET LETA 1986
V	skladu z 2. odstavkom 19. člena in 79. členom zakona o družbenih organizacijah in društvih občanov (Službeni glasnik SR Srbije 24/82) sklepajo Zveze čebelarskih organizacij SR Srbije, SR Slovenije, SR Hrvaške, SR Bosne in Hercegovine, SR Makedonije, SR Črne gore, SAP Vojvodine in SAP Kosova
SAMOUPRAVNI SPORAZUM O ZDRUŽITVI V ZVEZO
Čebelarskih organizacij jugoslavije
1. člen
Zveza čebelarskih organizacij Jugoslavije (v nadaljnjem besedilu ZCOJ) je zveza družbenih organizacij na ozemlju SFRJ, ki se prostovoljno združujejo, kot predvidevajo njihovi statuti oziroma samoupravni sporazum o združitvi.
2. člen
Ime zveze je Zveza čebelarskih organizacij Jugoslavije. Njen sedež je v Beogradu, Molerova 13.
ZČOJ deluje na območju Socialistične federativne republike Jugoslavije.
3. člen
Združitev v ZCOJ temelji na načelu skupnih interesov; na tej podlagi se urejajo medsebojni odnosi članov in zagotavlja njihova enakopravnost pri odločanju.
4. člen
ZČOJ je sestavni del SZDL Jugoslavije (oziroma ustrezne republiške oziroma pokrajinske organizacije SZDL), fronte delovnih ljudi in občanov ter vseh organiziranih socialističnih družbenih sil, kjer se najbolj neposredno uresničuje idejnopolitična in akcijska enotnost vseh organiziranih socialističnih družbenih sil in kjer se hkrati po družbenopolitičnih in družbenih organizacijah, društvih občanov in drugih oblikah organiziranega delovanja združujejo demokratični, samoupravno izraženi in opredeljeni interesi delovnih ljudi in občanov.
— ZCOJ opravlja prej naštete dejavnosti, tako da sodeluje pri delu zvezne konference SZDLJ oziroma s koordinacijskim odborom za družbene organizacije in društva občanov.
5. člen
Glede na družbeno in politično vlogo SZDL v političnem sistemu ima Zveza čebelarskih organizacij Jugoslavije kot njen sestavni del dolžnost, da neposredno pomaga pri oblikovanju SZDL.
— ZCOJ kot sestavni del SZDLJ dela za razvoj in izvajanje družbenopolitičnega sistema socialističnega samoupravljanja, zato da se bodo izvajala skupaj dogovorjena stališča in naloge.
— ZCOJ se v okviru SZDLJ organizirano zavzema za splošne interese ter razvijanje in poglabljanje samoupravnih odnosov na temeljih socialistične morale in družbenih norm.
6. člen
Zveza čebelarskih organizacij Jugoslavije se v okviru SZDL dogovarja z drugimi subjektivnimi družbenimi silami o aktivnostih in vprašanjih splošnega družbenega pomena, jih skupaj z njimi sprejema in usklajuje.
— ZCOJ je pravna oseba. Deluje posredno po republiških in pokrajinskih organizacijah in neposredno v stikih z nacionalnimi in mednarodnimi čebelarskimi organizacijami, ki imajo podobno delovno področje. Pri vprašanjih s skupnim pomenom sodeluje ZCOJ z vsemi družbenopolitičnimi organizacijami v SFRJ. ZCOJ lahko sodeluje tudi z drugimi pravnimi osebami.
— ZCOJ lahko sama ali v sodelovanju z organizacijami združenega dela v gospodarstvu, družbenopolitičnimi in družbenimi organizacijami in družbenopolitičnimi skupnostmi prireja strokovna posvetovanja, strokovne kongrese, seminarje, tečaje, razstave in druge čebelarske prireditve.
(Nadaljevanje)
OBVESTILO ŠTUDENTOM ČEBELARJEM
Dobimo se zadnjo sredo v oktobru v prostorih Zveze čebelarskih društev Slovenije na Cankarjevi 3 (II. nadstropje) v Ljubljani.
Romana Gregorovič
OBVESTILO DALMATINSKE ČEBELARSKE ZADRUGE
Iz Pčele št. 9/86 povzemamo obvestilo Dalmatinske čebelarske zadruge, v katerem le-ta sporoča čebelarjem, da je zaradi napake proizvajalca aktivne snovi za zdravila varocid poletni in varocid jesenski prišlo pri eni seriji zdravila do zastrupitve čebel. Iz prodaje so takoj umaknili vsa omenjena zdravila iz te serije. Dalmatinska čebelarska zadruga bo vsem čebelarjem, ki bodo z zapisniki veterinarske inšpekcije dokazali, da so se čebele zastrupile z omenjenimi zdravili, povrnili škodo v denarju ali z roji.
Urednik
k&tieck
ODGOVOR J. GREGORIJU
STANE MIHELIČ
V	četrti številki SC sem odgovoril R. Trillerju, kako je z rabo glagolov taliti (se) in topiti (se). J. Gregori pa se, kakor beremo v šesti številki SC, z mojim mnenjem v celoti ne strinja. Zato se mi zdi potrebno moj tedanji odgovor še nekoliko dopolniti.
Glede rabe glagola taliti (se) velja to, kar sem zapisal že zadnjič: Uporabljamo ga tedaj, kadar govorimo ali pišemo o taljenju trdnih snovi zaradi toplote, npr. led se tali, tali se železo, vosek itd.
Glagol topiti (se) pa je večpomenski, to se pravi, da njegova raba v praksi ni tako omejena kot pri glagolu tali-\ti (se). To lahko ugotovimo med drugim tudi iz vseh slovenskih slovarjev od Pleteršnika dalje in tudi v vseh slovenskih pravopisih.
Da ne bom preobširen, naj navedem le nekaj primerov.
Pleteršnik: — topiti:
1. wärmen — mleko topiti, topljeno mleko;
2. schmelzen — vosek, svinec, železo topiti itd.
Wolfov slovar: — schmelzen: raztopiti, stopiti, topiti, raztaliti, taliti, tajati itd.
das Schmelzhaus — talilnica, topilnica itd.
Slovenski pravopis 1962: — topiti: topiti vosek, svinec, mast, mleko, to-pilna posoda, topišče itd.
2e samo iz teh nekaj primerov spoznamo večpomenskost glagola topiti (se) in ga na splošno uporabljamo tudi v primerih, ko naj bi po splošnem tehničnem slovarju uporabljali glagol taliti (se). Jeziku pač ni mogoče ukazovati. Njegove zakone ustvarja splošna raba, jezikoslovci lahko te zakonitosti samo ugotavljajo, ne smejo pa jih nasilno spreminjati. Zatorej Splošni tehnični slovar lahko samo priporoča, kateri sinonim izmed dveh, treh naj bo v rabi v strokovni literaturi, ne more pa preprečiti rabe tudi drugih v splošni praksi.
Kaj pomeni beseda tehnologija (nauk o tehniki) in tehnika (dejavnost, način dela in izdelave) sem podrobneje razložil že zadnjič, glede rabe obeh tujk pa tole:
Danes pri nas in menda tudi ponekod drugje vsevprek uporabljajo besedo tehnologija tam, kjer bi morali uporabiti izraz tehnika, npr. risarska tehnologija namesto risarska tehnika, čebelarska tehnologija namesto čebelarska tehnika itd. Glede same rabe teh tujk pa menim, da se ju ne moremo znebiti, saj zanje nimamo pravih slovenskih izrazov, kakor jih nimajo tudi drugod, ker sta mednarodni in izvirata iz stare grščine.
O krpljih in krpljavosti sem že povedal svoje mnenje in poimenovanje varoe in varooze s tema imenoma je strokovno res popolnoma zgrešeno.
Omenim naj še, da sodi tudi klop med pršice, kar je tov. Gregori spregledal.
2e večkrat me je kdo vprašal, ali bomo kdaj ponatisnili izpopolnjeno čebelarsko enciklopedijo Sodobno čebelarjenje in tudi v oglasih jo nekateri iščejo. To dokazuje, da čebelarji želijo še več informacij in znanja o
čebelarstvu, kakor jih daje knjiga Čebelarstvo, ki jo je izdala Kmečka knjiga. Ne vem, kdo je bil pobudnik te izdaje pri Kmečki knjigi, gotovo pa je res, da bi bil bolje storil, ko bi se bil tedaj zavzel za ponatis Sodobnega čebelarstva, seveda delno predelanega in izpopolnjenega, pa četudi v nekoliko manjšem obsegu.
QLa eebetazAke kmzke
NA ZAČETKU ŠOLSKEGA LETA SE UČENCI ODLOČAJO ZA ČEBELARSKO INTERESNO DEJAVNOST
MARTIN MENCEJ
Smo na začetku novega šolskega leta, ko se učenci osnovnih in srednjih šol odločajo za svobodne interesne dejavnosti med šolskim letom, med drugimi tudi za čebelarsko v čebelarskih krožkih. Pri teh odločitvah imajo poleg čebelarjev-mentorjev in staršev velik vpliv tudi učitelji, predvsem biologi. V začetnem obdobju čebelarskih krožkov so učitelji dvomili o zanimanju učencev za čebele in čebelarjenje, medtem ko je bilo starše predvsem strah pred čebeljimi piki. Praksa pa je ovrgla vse takšne pomisleke, ugovore in strah. Število učencev, ki so se opredeljevali za delo v čebelarskih krožkih, se je proti pričakovanjem neprestano množilo.
Pri tem so imeli učitelji pred očmi predvsem učne smotre, starši pa pridobitne, oboji pa so pozabljali na vzgojne. Med vsemi žuželkami namreč prav čebelne družine v panju s svojimi medsebojnimi odnosi, razporeditvijo dejavnosti v posameznih starostnih dobah, s svojo neutrudno dejavnostjo, disciplino in skrbjo za potomstvo najbolj nazorno kažejo zgled zadružnega življenja, skratka vrednote, ki naj oplajajo, plemenitijo in vzgajajo mladega človeka.
Medtem ko so bili še v polpretekli dobi po kmečkih vrtovih dokaj na
gosto posejani preprosti čebelnjaki, v katerih so v enostavnih kranjičih če-belarili očaki s čedro na ustih in polhovko na glavi, kar lahko danes vidimo samo še na podobah in v muzejih, pa so na večjih šolah krasili šolsko okolico urejeni čebelnjaki, v katerih so utirali pot naprednemu čebelarstvu učitelji, navadno šolski upravitelji. Ti čebelnjaki navadno niso bili namenjeni učencem za pouk čebelarjenja, bili so bolj predmet ljubiteljske dejavnosti učiteljev. Ti so bili nosilci napredka v čebelarski stroki, propaga-torji in organizatorji naprednega čebelarjenja.
Po drugi svetovni vojni se je stanje na tem področju bistveno spremenilo. Po vrtovih so stari čebelnjaki kazali svoja opustela rebra in pojavilo se je pereče vprašanje čebelarskega podmladka. Na pomoč so priskočila čebelarska društva in čebelarji-men-torji so s svojimi čebelami začeli seznanjati zainteresirano šolsko mladino s čebelami in čebelarjenjem. Ti čebelnjaki pa so bili navadno oddaljeni od šol, kar je oviralo uspešnejše praktično delo. V zadnjih tridesetih letih pa je bilo zgrajenih mnogo naših šol, okoli katerih so uredili tudi primerno šolsko okolje. Na tem prostoru so začeli postavljati šolske če-
belnjake, ki naj bi služili kot učni pripomoček za usposabljanje mladih čebelarjev.
Pri tem pa so se pojavili tudi nekateri problemi. Pojavilo se je namreč vprašanje, ali je primerno, da je čebelnjak na šolskem vrtu oziroma v neposredni okolici šole. Tako lahko sklepamo, če prisluhnemo pogovorom in pripombam, češ da čebelnjaki ne spadajo v neposredno bližino šole, kjer se ob odmorih in prostem času sprošča svobodna razigranost šolske mladine. Pri tem se učenci oznojijo, čebelam pa je znoj zoprn. Vsipajo se iz panjev, pikajo in posledice so tu. Strah pa je le delno upravičen. Kakor kažejo dosedanje izkušnje, le redko pride do tovrstnih zapletov, če so učenci primerno poučeni in opozorjeni.
Res je, da čebele pikajo, ker je to njihovo edino obrambno sredstvo, piki pa puščajo oteklino in bolečino; pri nekaterih večjo, pri drugih manjšo. Največ strahu je zaradi alergičnosti na čebelji strup. Ta strah pa je največkrat pretiran. Znanstveno je namreč ugotovljeno, da je na čebelji strup res alergičnih komaj 1—2 odstotka ljudi. Navadno je reakcija samo na koži: močno srbenje na pičenem delu, oteklina, kvečjemu še srbenje na občut-
ljivih delih telesa. V tem primeru iz-deremo želo, pičeno mesto natremo s hladnim sredstvom, npr. s hladnim obkladkom, mokrim kamnom in podobnim; proti oteklini pa polagamo na ranjeno mesto rezine surovega krompirja ali pa ga natremo s čebu-linim sokom. V čebelnjaku pa naj bo vedno na razpolago najbolj znano domače zdravilo amoniak.
Le v primeru, če se reakcija razširi na sluznice v grlu, kar povzroča dušenje, znižanje krvnega pritiska in lahko vrtoglavico, morajo biti v čebelnjaku pri roki sredstva proti čebeljemu strupu, kot sta npr. suprastin, efedrin. Dobimo jih lahko v lekarnah. Samo v primeru, če se alergični proces razširi na notranje organe, česar posledica je bruhanje, driska in kratkotrajna izguba zavesti, je nujno potrebna zdravniška pomoč. Primeri .5 takšno reakcijo pa so izjemni. Zato mora mentor učence že na začetku opozoriti na to in jih poučiti, kako naj se obnašajo in kako naj ravnajo, da bo pikov čim manj. Poleg tega pa so dosegljiva tudi sredstva, ki preprečujejo pikanje. Zato piki ne smejo biti ovira za sodelovanje v čebelarskem krožku.
ČEBELARSKI KROŽEK V ŠENTJURJU JE ZAŽIVEL
Nedvomno so čebelarski krožki na naših osnovnih šolah tudi nekoliko prispevali k pomlajevanju članstva v čebelarskih družinah, katerih člani so večinoma že sivih las in plešasti.
Na osnovni šoli Franja Malgaja v Šentjurju pri Celju se z večjimi in manjšimi uspehi ponašajo že vrsto let, predvsem pa od takrat, ko je bil postavljen društveni čebelnjak. Zavzetost pri delu pa je bila in bo odvisna od zavzetosti mentorja — vodje krožka in od posluha šolskega vodstva do te dejavnosti.
Ker v zadnjih letih na tej šoli ni bilo pravega mentorja, je čebelarski krožek domala zamrl. Delo krožka je ponovno oživelo, ko je prevzel mentorstvo upokojeni profesor Oton Pungartnik — imeli so občni zbor, izvolili so novi odbor, vodje skupin, naredili program in urnik dela. Na mentorjevo pobudo so začeli pisati kroniko, kamor zapisujejo celotno dejavnost, kroniko pa opremljajo tudi s fotografijami. V kroniko so zapisali, da je šola kupila 10 parov zaščitnih rokavic, 10 zaščitnih mrež s klobuki, nekaj
strokovne literature in manjših čebelarskih pripomočkov. Kmetijski kombinat je prispeval stari milijon, Lesna industrija Bohor nekaj lesa, čebelarji V. Gašperšič, J. Poštrak, D. Erjavec, F. Seni čar so darovali po en roj, V. Maver je daroval roj s šestimi sati. S. Peško družino s šestimi sati in štiri sate z osnovo, A. Jernej je daroval družino z devetimi sati, G. Kraf-lič štiri sate z osnovo, R. Ferlež pa je daroval dva prašilčka s sati.
R. Ferlež je sredi junija v čebelnjaku demonstriral točenje medu ter krožkarje pogostil z medom, daroval pa jim je tudi kozarce medu v spomin na uspešno točenje. R. Ferlež je krož-karjem tudi štirikrat predaval.
V	enem šolskem letu je imel krožek navadno po 20 sestankov, in to v zimskem času v šoli, ko je bilo toplo, pa
v čebelnjaku, ki so ga preuredili v pravo učilnico. Prof. Pungartnik je za krožek izdelal oglasno desko z reliefi čebel in satja v čebelnjaku ter masivno hrastovo mizo z vrezi inicialk krožkarjev.
Število krožkarjev je na začetku šolskega leta okoli 20, potem pa jih navadno nekaj odpade in ostane jih okoli 15. Seveda so si krožkarji že ogledali čebelarski muzej v Radovljici, Udeležili so se sej čebelarske družine in se z dvema ekipama udeležili tekmovanja čebelarskih krožkov v Mariboru. Dosedanje triletno mentorsko delo prof. Pungartnika je rodilo res lepe uspehe, to pa se bo nedvomno odrazilo tudi v delu družine in društva v Šentjurju.
Ernesit Rečnik
DNEVI ČEBELARSTVA — SARAJEVO 86 Od 2. do 5. oktobra 1986
Tudi tokrat bo tradicionalno srečanje čebelarjev potekalo v kulturno-športnem centru Skenderija (Dom mladih). Otvoritev bo v četrtek, 2. oktobra ob 11. uri.
Prireditev obsega dve dejavnosti:
1. ČEBELARSKA PRODAJNA RAZSTAVA
Razstava opreme, pribora, literature, zdravil in čebeljih pridelkov. Obvestila o pogojih za udeležbo dobite v Domu mladih Skenderija, telefon 071/34 745. Prijave pošljite na naslov:
DOM MLADIH SKENDERIJA (Dnevi čebelarstva), 71000 SARAJEVO, Ulica Miče Sokoloviča bb.
2. IZOBRAŽEVALNI PROGRAM
Seminar za čebelarje bo v soboto, 4. oktobra 1986.
Teme: mehanizacija v čebelarstvu, tehnologija čebelarjenja, pridobivanje matičnega mlečka, bolezni čebel in njihovo zatiranje, filmi o čebelarstvu.
V dogovoru z Zvezo čebelarjev SR BiH bodo lahko izdelovalci zdravil proti čebeljim boleznim udeležencem seminarja predstavili svoje izdelke.
SREČANJE KMETIJSKIH STROKOVNJAKOV
V programu je tema Vloga čebel pri opraševanju zelišč in rastlinstva. Uresničenje te zamisli je podprlo Društvo inženirjev in tehnikov Bosne in Hercegovine.
OBVESTILO ČEBELARJEM: Pravico do udeležbe pri izobraževalnem delu imajo vsi čebelarji, katerih društva bodo vplačala 5000 dinarjev na žiro račun 10195-678-4634, in čebelarji posamezniki, ki bodo na navedeni račun vplačali 1500 dinarjev. Predavatelji bodo iz vrst uglednih čebelarjev praktikov iz vse Jugoslavije. Podrobni program bomo objavili pravočasno.
zveza Čebelarjev sr bosne in Hercegovine
7-z cLcLL&i&enega zi&Ljevija
ČEBELARJI!
Pripravljamo izčrpno kroniko čebelarskega društva Ribnica. Velike težave pri uresničevanju našega cilja pa imamo zato, ker sta izgubljena oziroma uničena arhiv in druga dokumentacija. Zato vse čebelarje ribniške doline in Slovenije, ki so imeli kakšno zvezo s čebelarstvom ribniške doline, prosimo, da nam pri tem odgovornem delu pomagajo z iskanjem raznih zapiskov oziroma literature, z zapisovanjem pripovedi starejših ljudi, skratka z vsem, kar se nanaša na čebelarstvo v ribniški dolini.
Z vašo pomočjo bi radi osvetlili čas pred prvo svetovno vojno (v bivši Avstriji) in čas med obema vojnama (v stari Jugoslaviji). Zelo bi nam koristili podatki o nekdanjih funkcionarjih Čebelarske podružnice Ribnica (ustanovljene 26. februarja 1905. leta) in o gospodarstvih, ki so nekdaj imela čebele, sedaj pa jih nimajo več.
Za vsak podatek, ki nam ga boste posredovali, vam bomo nadvse hvaležni, v kroniki pa bomo omenili tudi vaš prispevek in se vam javno zahvalili.
Vse podatke in razgovore zapisujeta in zbirata France Gradišar, Ribnica, Prešernova 25, in Franc Levstek, Ribnica, Prijateljev trg 5.
Čebelarsko društvo Ribnica
ŠE SE MORAMO UČITI
FERI PODRŽAJ
Barjanska čebelarska družina je ob devu vstaje slovenskega naroda obiskala taborišče smrti v Begunjah. Ob pogledu na vse trpljenje, ki so ga prestajali naši ljudje v času, ko je zavojevalec z vso zagnanostjo izpolnjeval ukaz svojega »-fi-rerja-« (Napravite mi to zemljo nemško!), nas je vse globoko pretreslo. Sele po razlagi vodiča po spominskem obeležju smo doumeli vso veličino žrtev. Z molkom smo počastili spomin na heroje, ki so morali umreti, da danes novi rodovi uživajo priborjeno svobodo.
Ko nas je pot pozneje vodila na naš prelepi Bled, smo lahko razumeli, zakaj so si zavojevalci tako želeli osvojiti to zemljo. Ze naš veliki pesnik France Pre-
šeren je zapel: »-Dežela Kranjska nima lepš’ga kraja, kot je z okol’co ta podoba raja.« Njihova želja pa se prav zaradi žrtev naših herojev ni nikoli uresničila.
In ker smo čebelarji, nismo izpustili priložnosti, da si na poti po Gorenjski ogledamo tudi čebelarski muzej v Radovljici. Muzej predstavlja velik del našega razvoja, naše zgodovine, ročnih spretnosti in ustvarjalnega duha. Pogosti obiskovalci v muzeju so tudi tujci, ki se posebno čudijo bogati zbirki panjskih končnic. Muzej si je res vredno ogledati.
V	Bašlju pri Preddvoru nas je gostoljubno sprejela tudi Milka Rakovec, ki nam je razložila, kako čebelari, in nam pokazala svoje vzorno čebelarstvo. Mi-
slili smo, da smo dobri čebelarji in da imamo bogate izkušnje. Ob njeni razlagi in ob pogledu na njeno čebelarstvo pa smo spoznali, da se bomo morali še veliko učiti. Sele tu smo spoznali, kaj vse zmore čebela, kako lepo lahko nagradi čebelarja za njegov trud in koliko lahko doprinese za naše gospodarstvo. Tovarišica Milka se je kar ogrela, ko nam je razlagala, kako čebelari, kako izkoristi vse naravne danosti in koliko veselja, zadovoljstva in tudi gmotnih koristi lahko nudi ta mala živalica. Bili smo kot šolarji, zasipali smo jo z vprašanji in tovarišica Milka nam je na vsa vprašanja rada odgovarjala.
Pozneje, ko smo posedli na klopice pred velikim čebelnjakom, sem se spom-
nil na televizijsko oddajo »Turizem smo ljudje«. Tudi njej bi morali pripeti turistični nagelj. Pri njej smo spoznali, kaj so pravi domači medenjaki, spoznali prisrčen niasmeh, živo konverzacijo in sposobnost pripraviti goste v dobro voljo. Pogosto jo obiskujejo tudi Nemci, Avstrijci in Italijani. In uspeh? Vsi so zadovoljni, ko odidejo s polno košaro domačih čebeljih pridelkov. Kako izkoristiti prijetno s koristnim, se moramo učiti pri tovarišici Milki Rakovec.
Mi ji turističnega nageljna ne moremo pripeti, lahko ji nudimo samo naše priznanje.
Spoznali smo, koliko se moramo še učiti.
JANKO BELEC — OSEMDESETLETNIK
Janko Belec se je rodil 25. decembra 1906 v lepi prleški vasici Noršinci pri Ljutomeru kot sin kmečkih staršev. Šolal se je na takratni ljutomerski meščanski šoli in na učiteljišču v Mariboru, ki ga je končal leta 1927. Ze kot dijak je bil član Napredka in Sokola.
Kot aktivnemu in prizadevnemu družbenopolitičnemu delavcu so zaupali veliko nalogo: izvoljen je bil za poslanca republiškega prosvetno-kulturnega zbora. Vneto je sodeloval in se zavzemal za večjo pomoč družbe manj razvitim in obmejnim področjem. Rad je poudarjal, da je učiteljski poklic povezan z velikim idealizmom in zato ni čudno, da je bil in je velik ljubitelj narave in čebel. Vodil je tudi sindikat prosvetnih delavcev občine, bil je predsednik okrajnega odbora sindikata prosvetnih delavcev za Pomurje, član republiškega odbora sindikata prosvetnih delavcev Slovenije, nekaj časa celo član plenuma Saveza prosvetnih radnika Jugoslavije in bil je tudi delegat na sprejemu pri predsedniku SFRJ tovarišu Titu.
Ime Janka Belca je tesno povezano s slovenskim čebelarstvom. Cebelariti je začel leta 1930 v Križevcih pri Ljutomeru. Čebelarska organizacija se je začela ob njegovi pomoči lepo razvijati. Kmalu nato je bil premeščen v Ljutomer. Kot dolgoletni predsednik čebelarskega društva v Ljutomeru je vodil in organiziral čebelarje ljutomerske okolice in področja sosednje Hrvaške v napredno in dobro organizirano društvo. Skrbel je za čebelarski naraščaj, sodeloval s članki in prispevki o čebelah in čebelar-
skem življenju, rad pa je tudi predaval. Dolga leta je aktivno sodeloval kot odbornik in delegat pri Čebelarski zvezi Slovenije, bil je član raznih komisij pri ZCDS v Ljubljani in zelo aktiven pri raznih čebelarskih akcijah. Čebelarje je predstavljal v občinskih organih in na področju pomurske regije. Aktivno je sodeloval pri ustanavljanju in organiziranju čebelarskih družin tega področja in želel da se vsi čebelarji povežejo v občinski čebelarski zvezi, katere ustanovitelj je bil in jo je kot predsednik tudi vodil.
Za svoje požrtvovalno delo je bil odlikovan z redom dela III. stopnje in redom zasluge za narod s srebrno zvezdo. Za delo na čebelarskem področju je dobil najvišje slovensko priznanje, odličje Antona Janše I. stopnje. Dobil je tudi najvišjo jugoslovansko medaljo — napreden čebelar Jugoslavije. Čebelarsko društvo Ljutomer mu je večkrat izkazalo svojo hvaležnost s priznanji in diplomami, ge vedno je član IO Občinske čebelarske zveze Ljutomer in njen častni predsednik. Uspešno je bilo tudi sodelovanje z Medexom. Tako je ob 20-letnici obstoja Medex podelil Čebelarskemu društvu Ljutomer priznanje za uspešno sodelovanje.
Njegovo življenje, elan in aktivnost sta lahko marsikomu za zgled. Želimo, da bi svoje bogate izkušnje še dolga leta prenašal na svoje sotovariše čebelarje in da bi z njimi še dolgo sodeloval.
Za visok življenjski jubilej mu iskreno čestitamo.
Občinska čebelarska zveza Ljutomer
Osm.itn.ice
IVAN BERTONCELJ
Čebelarji Čebelarske družine Škofja Loka smo se 7. maja 1986 za vedno poslovili od prizadevnega čebelarja in odbornika naše organizacije Ivana Bertonclja. Bilo mu je komaj sedeminpetdeset let, ko je nepričakovano zapustil svojo družino in nas čebelarje, katerim je bil vedno dober prijatelj.
Za njegovo vestno delo ga je družina odlikovala z redom Antona Janše III. stopnje.
Ohranili ga bomo v trajnem spominu.
Čebelarska družina Škofja Loka
AVGUST DOVEČAR
je umrl 21. 1. 1986 v svojem 78. letu. V Čebelarsko društvo Središče ob Dravi se je vključil že leta 1926 in bil član polnih 60 let. V tem času je bil tajnik, nekaj časa pa tudi blagajnik društva. Za delo v organizaciji je prejel odlikovanje Antona Janše III. stopnje. Čebelaril je iz ljubezni do čebel. Nemalokrat je izjavil: «-Če bi bili ljudje taki, kot so čebele, bi bilo življenje mnogo prijetnejše.«
Avgust Dovečar je bil aktiven tudi v drugih gospodarskih in kulturnih organizacijah. Dolga leta je bil vključen v središko godbo na pihala. Njegovo delo je bilo povsod uspešno, dokler ga bolezen ni priklenila na posteljo.
Dobrega in zvestega tovariša bomo ohranili v trajnem spominu!
Člani čebelarskega društva Središče ob Dravi
MARTIN šNADER
je umrl 22. 10. 1985 v svojem 83. letu. Čeprav je bil v zadnjem času bolan, je vedno skrbel za čebele. Čebelaril je z izrednim veseljem, zato se je že leta 1927 včlanil v čebelarsko društvo Središče ob Dravi in bil aktiven član do smrti.
Po poklicu je bil mizar, zato so bili njegovi panji in čebelnjak vzorno urejeni. Gospodaril je tudi še z manjšo kmetijo. Vedel je, da je čebelarstvo potrebno za uspešno dejavnost v kmetijstvu, posebno v sadjarstvu. Njegovo delo v čebelnjaku bo nadaljeval njegov vnuk, ki mu je tudi prepustil čebele.
Na njegovi zadnji poti so ga poleg čebelarjev spremljali tudi številni občani, ker so ga poznali kot dobrega in poštenega človeka. Člani čebelarskega društva pa ga bomo ohranili v trajnem spominu.
Člani čebelarskega društva Središče ob Dravi
KAREL ČEPON
Na pragu pomladi smo se 7. marca 1986 za vedno poslovili od vidnega in vzornega čebelarja Karla Čepona iz Hotedršice 75 pri Logatcu.
Rodil se je 28. 10. 1900. Čebelariti je pričel, ko ga je kot 13-letnega dečka za to navdušila stara mama. Vse življenje je ostal zvest čebelam in njihovim skrivnostim.
Čebelariti je pričel z nekaj kranjiči, a kmalu je spoznal prednosti čebelarjenja z A2 panji — imel jih je približno sto. 2e leta 1923 je postal član čebelarske organizacije, v kateri je izmenoma opravljal najodgovornejše funkcije. Svoja spoznanja, delovne izkušnje in znanje je vedno prenašal na nove — mlajše čebelarje, katerim je zelo rad tudi gmotno pomagal. Znal pa je biti tudi kritičen, kadar je to bilo potrebno. Čebelarji — začetniki so se radi zatekali k njemu, da bi spoznali čebelarsko abecedo, kajti redki so bili čebelarji v naši ožji in širši okolici, ki bi znali razlagati življenje in delo s čebelami tako preprosto, učinkovito, lepo in potrpežljivo kot on. Prav te njegove lastnosti bomo pri svojem čebelarskem delu najbolj pogrešali.
Za svoje znanje in še posebej za vestno in marljivo delo v čebelarski organizaciji je bil Karel Čepon odlikovan z odličjem Antona Janše II. in III. stopnje, prejel pa je tudi vrsto drugih priznanj.
Kot velikega človeka in izkušenega učitelja čebelarjenja, ga bomo za vedno ohranili v spominu.
Čebelarsko društvo Logatec
TO JE PRAVA ODLOČITEV
EMOVAR
Odločitev, ki je gospodarna. Vloženi trud, ki je povrnjen.
KAJ JE HEMOVAR?
S hemovarom lahko zdravimo varoozo vso čebelarsko sezono. Zdravljenje prekinemo 15 dni pred točenjem. Hemovar uničuje varoo 95-odstotno.
Hemovar deluje še tri dni po zadnjem škropljenju. PREDNOSTI HEMOVAR A:
Klinične raziskave so pokazale, da hemovar bolje učinkuje kakor preparati z aktivno substanco, ki se uporabljajo v obliki dima.
Prednosti sta predvsem:
— natančno doziranje aktivne substance in emulzije v panju,
— podaljšani zdravilni učinek (dimljenje nima te prednosti).
KAKO ZDRAVIMO S HEMOVAROM?
V liter vode damo 15 kapljic hemovara — tako dobimo delovno emulzijo, ki jo prelijemo v manjšo škropilnico. Nato vse sate s čebeljo zalego in matico poškropimo z obeh strani. Sate moramo izvleči iz panja.
Emulzijo moramo porabiti v šestih urah.
KDAJ ZDRAVIMO S HEMOVAROM?
Škropimo zjutraj ali zvečer, ko je v panju največ čebel in kadar je zunanja temperatura nad 10° C.
KJE LAHKO NAROČIMO HEMOVAR?
Pri čebelarskih organizacijah, delovnih organizacijah, čebelarskih zadrugah in proizvajalcu.
Zdravimo dvakrat spomladi in dvakrat jeseni. Drugo škropljenje ponovimo po petih do sedmih dnevih.
«f.ut. v*».
ROiNExQemofarm Vršac
fADMACEUTSKO HEMUSKA INQU8TRIM: RO -INEX HEMOFARM. '21300 V. R S. A C. B*dgrtd>k[ put b,b. tal. 013/812-341
Prvo domače zdravilo proti varoozi, s katerim čebele škropimo
MALI OGLASI
Kupim stare in nove izdaje knjig in časopisov o čebelarstvu, domače in tuje. Borislav Jovanovič, Vojvode Stipe 508, 11221 Kumodraž, tel. (011) 494-456.
Prodam 20 novih naseljenih Grajševih panjev z letošnjimi maticami. Franc Javornik, Partizanska 9, Grosuplje.
Kupim tehtnico za pod panj (devetsatar). Jože Šemrov, Kolec 11, Logatec, tel. (061) 741-120.
Kupim 10 rabljenih A2 panjev in 10 satov ter rabljeno točilo na tri ali štiri sate. Jože Potisek, Lupinica 2, Šmartno pri Litiji.
Prodam preurejen in registriran TAM 5500 z 76 naseljenimi A2 panji. Jože Volčjak, Na tratah 19, 68000 Novo mesto.
Prodam 54 A2 panjev po 10 satov. Janez Jankovič, Domjaničeva 1, Karlovac, tel. (047) 38-428.
OBVESTILO SODELAVCEM SLOVENSKEGA ČEBELARJA
Vse sodelavce Slovenskega čebelarja prosimo, da na vsak članek, ki ga pošljejo za objavo v naši reviji v uredništvo, pripišejo nad naslov članka ime in priimek, točen naslov, številko žiro računa, občino, ali so dolžni plačati samoprispevek, odstotek samoprispevka in žiro račun samoprispevka. Zaradi pravilnega obračunavanja honorarjev so nam vsi zgoraj navedeni podatki nujno potrebni.
Vse čebelarje, predvsem tiste z bogatimi izkušnjami in tudi manj izkušene pa vabimo, da nam pošljejo prispevke o svojih spoznanjih, zanimivih doživetjih in ugotovitvah v zvezi s čebelami, o načinu čebelarjenja in tudi o drugih zanimivostih, ki bi zanimale širši krog čebelarjev. Prosimo vas tudi za zanimive fotografije ali informacije o starih čebelarjih, ki bi jih bilo v naši reviji zanimivo predstaviti.
List Izhaja vsakega 1. v mesecu
Izdaja ga Zveza čebelarskih društev Slovenije v Ljubljani, Cankarjeva c. 3/II. Telefon: 210 992 Izdajateljski svet: Andrej Petelin, predsednik j člani: Inž. Alojz Podjavoršek, Janez Mihelič, inž. Jože Babnik, Lojze Kastelic, Boris Slavec, Marjana Honigsfeld, dr. Jože Korošec Uredniški odbor: Janez Mihelič, inž. Jože Babnik, Lojze Kastelic, Martin Mencej, Franc Javornik, Franček Slvic, Boris Slavec, Jože Bregar Odgovorni urednik: Inž. Jože Babnik Glavni urednik: prof. Janez Mihelič Lektorica: Nuša Itadlnja
Glavni in odgovorni urednik Biltena — Hp Mcdex: Boris Slavec
Letna naročnina za nečlane 3.000.—, za tujino 12 US dolarjev, za člane čebelarskih organizacij drugih republik 3.000.— dinarjev. Cena za posamezno številko Je 300.— dinarjev, za tujino 300,— dinarjev. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Reklamni oglasi: cela stran — 36.000.— din, pol strani 19.000.—din, četrt strani 10.000.—din. Popusti za 3- do 5- kratno objavo 10*/., za 6- 10-kratno objavo 20°/«, za celoletno objavo 30 °/o. Splošni oglasi: beseda 60 dinarjev. Clanl Imajo pravico do enega brezplačnega oglasa do 20 besed v tekočem letu. Za vsako naslednjo besedo plačajo po veljavni tarifi 60.— dinarjev. Članarina znaša 1.800.— din in 5 din od panja, s članarino je plačan tudi Slovenski čebelar
St. žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva c.: 50101-678-48636 Devizni račun št. 50100-620-107-010-30960-943
Po mnenju republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-1/74 je glasilo oproščeno
temeljnega davka od prometa proizvodov
Tiskala tiskarna Tone Tomšič, Ljubljana, v 9700 izvodih
Rokopisov ne vračamo
ho
medex
Miklošičeva 30
telefon: 316 455 321 664 telex: 31529 yu Medex
tekoči račun: SDK
Ljubljana
50100-601-10404
PARNI TOPILNIK VOŠČIN 0521
Obod topilnika ima dvojno steno, izdelano iz nerjaveče pločevine. V notranji del topilnika je vstavljen perforiran koš iz nerjaveče pločevine, ki ga pokrijemo z aluminijastim pokrovom (odlitek). Le-ta se pri privijanju vijaka pomika navzdol.
V	perforirani koš vložimo 22 kosov zdrobljenih satov. Pri enkratni kuhi dobimo približno 3 kg voska, odvisno od kvalitete starega satja. V spodnjem delu je vgrajen 3000 W grelec, ki ga je mogoče priklopiti na 220 V omrežje. Teža je 20 kg.