VELIKO
DELA
VTEM
LETU
VSAKA -fDDO&JOsr $
UT h!A MARrpoRSEfii и '$7[ц
katedra
Izdaja izvrini odbor Študentske skupnosti VZM.
Katedro ureja uredniški odbor: Marija Franko-vlč, Slavko Gerič (odgovorni urednih), Vladimir Gajšek. Branko Gerlič, Žarko Golob Igor Plohl, Dušan Zhainlk, Bori Zupančič, Jože Zagožen, Mitja Žitnik, Marjan Žmavc (tehnični urednik). Uredništvo ln uprava: Ob parku 7, telefon 22-004. Tekoči račun: 618-678-548. Nenaročenih slik in rokopisov ne vračamo Cena Izvoda 50 par (letna naročnina 10 din. za ustanove in podjetja 15 din). Tisk: ČP Mariborski tisk.
KAKO	TO,	VA	TROTE	SOR
UPOŠTEVATE NAIVEC JE DOVOLJENE HITROST! •
30 km /E	VEDNO	VOZITE
[ Hitreje..,. ?
				
	1 L	■ ■ -5J-	"T/	
problematika foto-kino
kluba maribor
Pred dvema tednoma me je ustavil kolega: »Je res, da tudi ti sodeluješ pri Katedri?« Pritrdil tem mu, da že več kot eno leto delam pri študentskem listu. •Kaj mislite vi kar naprej filozofirati? Ali boste končno kot študentski list napisali tudi kaj o nas, študentih?« je še vrtal vame. Bil sem v zadregi. Pričel sem .mu razlagati, da sem že pisal o nekaterih študentskih vprašanjih, pa tudi pisma študentov smo objavili, da pa je v našem listu večkrat premalo prostora za vse probleme, o katerih bi veljalo pisati. Razpravljala sva in se zedinila: v Katedri je treba posvetiti več prostora člankom, ki govore o vsakdanjem življenju študentov. Za začetek sem zbral nekaj komentarjev o želji študentov, da bi v študentskem domu odprli bife.
FRANC SITAR, upravnik: »Sem za ustanovitev bifeja, ne strinjam pa se s prodajo alkoholnih pijač. Zdi se mi potrebno, da študentje preko Katedre rešujejo tudi svoje življenjske probleme, ne pa da obravnavajo le načelna stališča. Od načelnosti je treba preiti na konkretno. Študente bi z opozarjanjem na probleme pridobili, da bi v Katedri brali tudi načelna stališča.«
Slavko CIMERMAN, predsednik KUD: »Sem za bife. ki bi naj bil odprt ves dan, tako da bi dopoldne ali pa tudi popoldne lahko proddjali enolončnice. Načelno sem proti prodaji alkohola, razen proti prodaji piva. Izrabljam to priliko in že lim v imenu članov KUD študentom obilo uspehov na vseh področjih.«
Marija Setina. prodajalka: »Sem za bife v smislu okrepčevalnice. Predlagam prodajo klobas, hrenovk, pečenih jajčk, kokte, oranžade in piva. Obračam se na študente, da naj posredujejo pri upravniku, on pa lahko preko naše uprave uredi, da bi odprli bife. Zakaj bi študentje izgubljali čas
in mimo mene hodili kupovat sendviče in razne pijače?«
Tako, kolegi študentje, začetek sodelovanja je tu! Predlagam enotnost in verjemite, da bomo potem dosegli uspeh.
' Igor Plohl
. študentsko gibanje v zr nemčiji
Danes obstajajo v ZR Nemčiji številne študentovske politične organizacije, vendar iz vse te množice izstopajo samo štiri. Tri številčno najmočnejše organizacije (APO, Komunistična organizacija in Mladi socialisti) so izvor naprednega študentovskega gibanja, njim nasproti pa stoji, sicer maloštevilčna, toda zelo aktivna- študentska neonacistična organizacija.
APO (neparlamentarna opozicija — njen član in idejni vodja je bil Dučke) zahteva popolno odpravo kapitalizma in ukinitev vseh mej v Evropi (!). Komunisti se omejujejo samo na matično državo, kjer zahtevajo odpravo kapitalizma. Organizacija Mladih socialistov pa je bila formirana po lanskih predsedniških volitvah, ko so se na Bavarskem odcepili od SPD (socialnih demokratov), ker se ne strinjajo popolnoma z Brand-tovo politiko.
Študentska neonacistična organizacija, ki je bila ustanovljena na pobudo NPD (neonacistične stranke — pred kratkim je popolnoma propadla), pa ne zahteva samo zedinjene Nemčije. Njihov moto je še danes: »Deutschland, deutschland liber alles«, »idejni vodja« pa Mein Kampf. Večina nemške javnosti že sedaj kritično ocenjuje delovanje te organizacije. Celo vodstvo konservativne opozicije CDU — CSU (krščanskih demokratov in krščanskih socialistov) opozarja na negativne posledice njihovega delovanja.
To je samo grobi prikaz študentskega gibanja v ZR Nemčiji. Na eni strani so močne organizacije naprednih sil, na drugi strani pa ena sama, ki se trdovratno bori za obstoj. Vsi znaki pa kažejo, da je v bližnji prihodnosti še ne bo mogoče izkoreniniti.	v
B. T.
' boljša kvaliteta in večje število članov
To je bila glavna tema razgovora na občnem zboru KUD Študent. KUD ima sedaj v svojih skupinah (folklorni, harmonikarski in pevskem zboru) 96 članov. V preteklem obdobju je bila najbolj uspešna folklorna skupina. Harmonikarji so letos nastopili samo dvakrat, plesno skupino in pevski zbor pa so na novo formirali pred dvema mesecema. V prihodnji sezoni želijo pri KUD izboljšati kvaliteto nastopov, večati število članstva in ustanoviti študentski glasbeni ansambel. Na zboru Je tekla beseda tudi o finančnih sredstvih, saj bo KUD s sredstvi, ki jih zdaj dobiva, težko realiziral obsežne načrte, po katerih bi nastopal doma in v tujini. Gotovo je največji problem pomanjkanje narodnih noš. Da bi nekoliko izboljšali finančno stanje, bodo pri KUD Študent v prihodnje skušali organizirati razne proslave v podjetjih, plesni tečaj, za študente ipd. Vendar bi morala tudi skupščina občine Maribor prispevati svoj delež, saj KUD s svojimi nastopi predstavlja tudi mesto Maribor, Slovenijo in Jugoslavijo.
Na koncu so zborovalci predlagali ustanovitev nadzornega odbora, izvolili pa so tudi novega predsednika, ir. sicer študenta VTŠ Slavka Cimermana.
T. J.
V soboto, 12. decembra 1970, so bile v Mariboru velike manifestacije, s katerimi smo Študentje ln ostali Udeleženci zborovanja Izrazili svoj protest dogodkom v Italiji ln Avstriji. NaSega prepričanja ni toliko izražalo geslo »Tujega nočemo, svojega ne damo« kot besede. Izrečene na Trgu svobode: »Nismo niti proti Italijanom niti proti Avstrijcem, ampak proti nacistom in ostalim nacionalističnim ekstremistom!« Te besede potrjujejo, da se ne strinjamo z nikakršnim pretiranim nacionalizmom, da nasprotujemo vsem nacionalističnim Izgredom, da za nas torej ni najvažnejše, če so žrtve fašistov ali nacistov ravno Slovenci; ta faktor, da so žrtve nacionalističnih ekstremnih gibanj ln pritiskov ravno Slovenci, Je le dodaten vzrok ali, bolje rečeno, povod za organizacijo take demonstracije, s katero Izražamo svoje zahteve po upoštevanju osnovnih človekovih pravic. Demonstrirati zaradi Slovencev in pri tem misliti na vse ljudi, zapostavljene ali zatirane .ali kako drugače razčlovečene, nikakor ni tako brezpomembno, kot bi morda kdo mislil. Demonstracije, kakršne so bile mariborske, so moralna podpora nalito ljudem v tujini v njihovi borbi za enakopravnost. Z demonstracijami, naperjenimi npr. proti gibanju Francozov v Kanadi ali
pa zanj, bi verjetno ne dosegli mnogo, saj za naše delovanje, po vsej verjetnosti, ne bi zvedeli tisti,' katerim bi bilo namenjeno. Poleg tega pa nam tudi položaj sam ni tako znan kot položaj Slovencev v Italiji in Avstriji.
Pač pa se je v zvezi z organizacijo manifestacije pokazala tudi »druga stran medalje«.
Manifestacija Je bila sicer hitro, a uspešno organizirana.
Da je ta problem že dolgo tičal v srcih naših ljudi, dokazuje ne le organizacija demonstracij, k čemur je izdatno pripomogla tudi pripravljenost vseh specialnih organizacij, kot npr. občinske skupščine, prometne milice itd., ampak tudi dejstvo, da so imeli nekateri študentje že kmalu potem, ko so se v mestu pojavili prvi plakati, pripravljene svoje govore ln akcijske skupine. Plakati, s katerimi smo pozivali k sodelovanju tako študente kot tudi ostale Mariborčane, so bili nalepljeni večinoma že v petek opoldne. V tej naglici res nihče ni mogel pregledati pomena vsake črke, in Je bilo besedilo plakatov skrčeno na minimum.
Neljub dogodek pa so povzročili prav ti plakati. Izvedeli smo namreč, da so tudi študentje iz drugih republik že imeli organizirane svoje delovne skupine in pripravljene govore, s katerimi bi izrazili solidarnost s Slovenci in s slovenskimi problemi. Ker pa se je besedilo mnogih plakatov glasilo; »Študentje Slovenci, v soboto ...«, so to naši tovariši razumeli izključno kot poziv slovenskim študentom in so užaljeni odstopili od sodelovanja. Na plakatih namreč ni bilo vejic, kar je povzročilo nesporazum. Uradno res niso niti še pričeli sodelovati niti niso odpovedali soudeležbe. Opiram se le na Izjave posameznikov in pred nadaljnji tekst postavljam vprašanje, če je vse to res! Ce Je, potem sem lahko nad takšnim ravnanjem samo ogorčen. Ne glede na to, kako se katerikoli lepak slovnično razume, Je potrebno najprej misliti na pravi pomen in šele nato na slovničnega. Ce torej plakati poziyajo k demonstracijam proti nacionalističnim ekstremom, Jih nikakor ni mogoče razumeti, kot da so omejeni na en narod, saj bi potlej bili tudi sami nacionalistično pobarvani. Konec koncev sta na plakatih manjkali dve vejici. Zato ne morem razumeti, kako je možno plakat oziroma obvestilo tako zelo napačno razumeti.
Te demonstracije so bile namenjene bolj človeku kot narodu, njih osnovni pomen ni bil Slovenec, pač pa prej človek in upoštevanje njegovih pravic, čeprav je res, da je ta človek tudi Slovenec, ki živi na ozemlju, politično ločenem od Slovenije. To so bile demonstracije, ki niso zahtevale političnega poenotenja slovenskega nacionalnega ozemlja (to bi že bil nacionalizem, krepko nagibajoč se na negativno stran, k ekstremizmu in nestrpnosti), ampak samo to, da se ljudem zagotovi njihova osebna in tudi narodna svoboda, ne glede na kraj. v katerem živijo, da se Jim dovoli govoriti in pisati v materinem jeziku, ne pa da Jih z ekonomskimi, kulturnimi, pedagoškimi, političnimi ln celo fizičnimi pritiski raznarodujejo. Demonstracije, ki ne zahtevajo nikakršnih razširitev narodnih pravic, ampak le upoštevanje pogodbeno določenih, nikakor ne morejo biti omejene le na Slovence. K sodelovanju vabijo vse ljudi, ki menijo, da Je upoštevanje človečanskih pravic osnova miroljubnega sožitja ljudi na zemlji ln da Je ekstremizem v nacionalizmu osnova nestrpnosti in vojn.
Ce Je torej izjava o aktivnosti oz. pasivnosti naših študentov iz drugih republik resnična, potem Je tako početje treba obsoditi, saj pripisuje demonstracijam nacionalističen namep ln smisel v negativnem pomenu. Manifestacija sama, kakorkoli Je že bila humanistična, Je bila namenjena predvsem Slovencem v zamejstvu ln Je zato pozivala k sodelovanju zlasti Slovence; če pa kdo tega ni mogel doumeti. Je pravzaprav izredno žalostno. Zato takšno ravnanje morda bolj kot obsojanje zasluži pomilovanje.
Branko Gerlič
osnovni napotki pri sprejemanju družbenega dogovora o štipendiranju in kreditiranju v občinah
Družbeni dogovor o štipendiranju ln kreditiranju so pred nedavnim podpisali na republllkl ravni, sedaj pa gre za člmboij koordinirano akcijo na občinski ravni. Ob sodelovanju temeljne Izobraževalne skupnosti In družbenopolitičnih organizacij naj bi skupščine občin pospešile sklepanje dogovora na svojem območju, tako da bi bil sklenjen s čimveČjlm številom delovnih organizacij najkasneje do 31. decembra 1970, čeprav družbeni dogovor predvideva rok 1. decembra.' Do tega datuma krije republiška Izobraževalna skupnost razliko za življenjske stroške tistim štipendistom, ki se še niso uspeli sporazumeti s štipenditorji za ustrezno povišanje štipendije. Z novim letom pa bo po zaključnih računih v delovnih organizacijah moč zagotoviti višja sredstva za štipendije ln posojila.
Pri tem dogovoru na občinski ravni naj delovne organizacije Izhajajo z naslednjih temeljnih stališč ln ugotovitev:
— kadrovska oz. Izobrazbena struktura v naši republiki Je najslabša v SFRJ,
— nimamo dolgoročne kadrovske politike, ki Je različna V posameznih ln delovnih organizacllah, v občini ln republiki, ln razen za kadre na področju Izobraževanja ne razpolagamo s točnim pregledom potreb,
— Izkoristek mladih talentov Je minimalen, saj le 1.2 odst. talentiranih ljudi doseže visoko Izobrazbo,
— regionalna in socialna struktura študentov na visokošolskih zavodih Je zaskrbljujoča (kot posledica materialne in socialne; selekcije na osnovnih šolah); število diplomantov v Sloveniji Je enako kot v letu 1948, v odnosu na vpisano število pa celo manjše, študij pa traja e do 7 let (v poprečju),
— velik osip v osnovni šoli je v večini primerov pogojen z materialnim statusom družine in z nizkim nivojem poklicnih aspiracij staršev ter okolja, v katerem mladi ljudje živijo. (Zato Je treba z dolgoročno politiko štipendiranja že od višjih razredov osnovnih Sol ln nato do gimnazije, te pčjave omejevati In omogočili čimbolj izenačene pogoje za Izobraževanje čtm-večjega števila talentiranih In prizadevnih ljudi.) Družbeni dogovor upošteva ta Izhodišča ln postavlja »minimalni« program, ki naj bo sprejet na občinski ali regionalni ravni, zneski štipendij In posojU pa morajo biti takšni, da ob prispevku staršev krltejo razliko osnovnih Življenjskih Stroškov. Tl V letu 197« znašalo
bife v študentskem domu
(Študentje so že siti čvekanja)
— za študente, ki so bolj oddaljeni od visokošolskih zavodov oz. centrov 640 din mesečno,
— za učence srednjih šol 550 din mesečno;
— prispevek staršev v višini polovice dohodka na družinskega člana naj predstavlja pravilo. Motna pa so odstopanja, ker je treba upoštevati, da so življenjski stroški tistih, ki se šolajo v kraju stalnega bivališča, za 100 do 150 din nižji od prej omenjenih.
Zgoraj navedeni življenjski stroški študentov in dijakov pa se vsako leto povečajo zaradi dviga življenjskih stroškov v celoti, zato naj bi predstavljali tudi enoten materialni cenzus vseh dajalcev štipendij in posojil v naši republiki.
Minimalni program razvoja štipendiranja v okviru družbenega dogovora zahteva podeljevanje štipendij In posojil najprej po kriteriju učnega uspeha ln potem po kriteriju materialnih razmer družine.
v občinskih družbenih dogovorih naj bi se najprej uveljavili taki specifični kriteriji kot osnoven pogoj za bistven premik naprej. Sele potem pa naj bi se upoštevale možnosti: gre predvsem za delovne organizacije, ki razpolagajo z večjimi sredstvi ln Imajo večje potrebe, pa so minimalne obveznosti že izpolnile. To pomeni, da lahko podeljujejo štipendije tudi po milejših kriterijih, predvsem pa na osnovi dolgoročnih kadrovskih potreb, da zneske štipendij ln posojil za otroke svojih delavcev tudi zvišujejo. Družbeni dogovor podpira tudi tiste težnje delovnih organizacij, ki štipendiste že angažirajo za konkretne delovne naloge in s tem omogočajo po končanem študiju hitrejšo vključitev v delovno organizacijo.
Posebej velja opozoriti na določeno perspektivno težnjo, po kateri naj se štipendije uveljavijo ne le kot Investicije v kadre, temveč kot nagrada posamezniku za dosežen uspeh. ,
V dosedanjih razgovorih je bilo večkrat postavljena vprašanje vloge sklada za štipendije ln posojila pri izobraževalni skupnosti SRS. Ta sklad kljub pritiskom svoje politike ne bo spremenil ln bo še naprej po opisanih kriterijih skrbel za štipendiranje talentov v republiškem merilu. Pri izbiri kandidatov pa morajo še bolj kot doslej sodelovati šole in službe poklicnega usmerjanja pri komunalnih zavodih za zaposlovanje. Sklad bo še štipendiral predvsem kadre za področje Izobraževanja in diplomante usmerjal v matične občine oz. tja, kjer so najbolj potrebni. Sklad bo tudi namenil posebna sredstva za Intervencijo na območjih, kjer dajalci štipendfi In posojil že dajejo nadpoprecna visoka sredstva za štipendije, pa so njihove kadrovske potrebe znatno večje. Večkrat so zahtevali, da se o-predeli tudi vloga štipendijskega in posojilnega centra, ki se ustanavlja pri TIS. Ta center ne bo razpolagal s sredstvi, temveč bo vršil usmerjevalno ln koordinacijsko vlogo med posameznimi dajalci ln skrbel za Izvajanje družbenega dogovora.
Samoupravni organi, kt podeljujejo štipendije, morajo spoštovati dogovor, ker prejemajo dokaj konkretne obveznosti, da bodo namreč ustrezno dvignili štipendije. Spozna« morajo, da je štipendiranje potrebno ln koristno za družbo ln da ml, študentje, lahko živimo le ob dohodku, ki omogoča normalen študij ln delo, da ne moremo napredovati samo ob socialnih podporah. Mar ni vlaganje v kadre najbolj rentabilna naložba, ki ne odpira perspektive le Intelektualcem, temveč vsem delovnim ljudem, torej naši socialistični skupnosti?
(Delovne organizacije lahko dobijo vsa pojasnila na skupščini občine, temeljni Izobraževalni skupnosti v Ljubljani in na občinskih odborih ln družbenopolitičnih organizacijah.)	M.	L.
Videli smo tudi nekaj odlomkov, ki so na svojstven način slikali nočno življenje tamkajšnjih prebivalcev.
Film o Japonski nas je seznanil z nekaterimi zanimivostmi iz življenja mladih ljudi s tega konca ■veta.
Foto-kinoklub Maribor je eden izmed najstarejših klubov v Sloveniji, saj združuje svoje člane že več desetletij. V svojem dolgoletnem delovanju je klub kot celota zaradi požrtvovalnega dela posameznikov, ki niso skoparili z navdušenjem in tudi ne z denarnimi sredstvi, ki so nujna za obstoj kluba, priboril Mariboru vidno mesto v jugoslovanski in svetovni umetniški fotografiji. Umetniške fotografije članov kluba so bile razstavljene domala na vseh razstavah umetniške fotografije po svetu. Zaradi tega bi bilo potrebno skupini prijateljev fotografije, ki je eden izmed najbolj razširjenih izraznih medijev našega časa, omogočiti čimboljše delovne pogoje.
Po osvoboditvi so člani foto-kinokluba z lastnimi sredstvi in delom zgradili v Gregorčičevi ulici nove klubske prostore, ki so omogočili res nemoteno delo. Površina nekdanjih klubskih prostorov je bila kar desetkrat večja o<} dosedanjih. Zaradi širših družbenih interesov so člani kluba pred leti privolili v selitev v manjše prostore, ki pa niso bili opremljeni. Selitev je zavrla delo kluba skoraj za leto dni.
Nekaj let dela FKK Maribor v delovnih pogojih, ki so potrebni za nemoteno delo. Z lastnimi sredstvi in dotacijo Ljudske tehnike je uspelo članom kluba pred nedavnim usposobiti temnico, ki omogoča izdelavo umetniških fotografij. Zbiralni prostori pa so pretesni in v njih ni mogoče pripraviti niti sestankov zaradi velikega števila članov.
Pred nedavnim so člane foto-kinokluba obvestili, da bodo njihove klubske prostore v Tomšičevi 45 oddali novemu lastniku. Člani kluba se zavzemajo, da se jim zagotovijo noili ustrezni delovni prostori. Prav tako menijo, da bo potrebno klubu povrniti vse stroške selitve temnice (namestitev ln vgraditev opreme).
FKK Maribor
irak in japonska
Mednarodni klub prijateljstva je organiziral predstavo dveh zanimivih barvnih filmov. Orient poznamo precej slabo, zato sta bila filma dobro-došla.
Prvi je govoril o Iraku in prikazal zgodovinski razvoj ter gospodarsko in kulturno rast dežele.
1.	UVODNE MISLI
V Jugoslaviji smo študentje dobili pravico do samoupravljanja že leta 1954. V resnici Je Imelo to samoupravljanje značaj prisostvovanja v samoupravnih organih in nt bilo niti participacija, kaj šele samoodlo-
f Čanje.
Teoretično ln praktično pomeni pravica študentov do j samoupravljanja najstvarnejšo obliko ln možnost te družbene skupine v upravljanju. Pri tem ne gre samo za tako Imenovano »upravljanju s šolo«, pač pa tudi m predvsem za udeležbo v učnem, pedagoškem ln v določeni meri tudi v znanstvenem procesu. Kakšno obliko dobiva študentsko sodelovanje v upravljanju Sole, Je odvisno od notranjih odnosov sil, od stopnje aktivnosti študentov ln drugih naprednih skupin (skupine v okviru profesorskega kolektiva, ZK, sindikata, združenj) Itd. Pod »študentskih sodelovanjem« razumem različno stopnjo vpliva na sprejemanje odločitev ln , delo visokih šol, ki lahko obsega (za študente) neenako sodelovanje (s profesorji ln predstavniki oblasti) ali pa samo »določeno« ali formalno participacijo.
Kljub temu pa Je Ideja študentskega sodelovanja ali samoupravljanja ena najvažnejših in najpomembnejših idej v moderni borbi proti konservativnim in birokratskim odnosom v Institucijah izobraževanja.
V institucijah za izobraževanje ln vzgojo pedagoških kadrov, kot so pedagoška akademija, filozofska fakulteta, študentsko sodelovanje ni samo osnovni pogoj za kvaliteto dela, pač pa so razviti samoupravni odnosi
f edina možnost, da se vzgoji učitelja z razvitim čutom / odgovornosti do družbene skupnosti ln socialističnega samoupravnega razvoja, ki bo sposoben uvesti na pod-L ročjih svojega dela ustvarjalne samoupravne odnose.
zborih delovnih ljudi, pravico do tega pa Imajo samo delovni ljudje.
Komisija za proučitev statutov visokošolskih Institucij Je v zvezi z načelno obravnavo statutov sprejela naslednje stališče: »Predstavniki študentov v svetu visokošolskega zavoda naj Imajo iste pravice ln dolžnosti kot predstavniki delovne skupnosti v svetu«. V zvezi s tem je komisija ugotovila, da so posamezne določbe statutov v zvezi z ureditvijo pravic študentov naprednejše od pozitivne zakonodaje in Je zato nujno to vprašanje temeljito proučiti in predlagati spremembe ustrezne zakonodaje. Glede razmerja med predstavniki delovne skupnosti, skupnosti študentov ln družbene skupnosti v svetu visokošolskega zavoda se Je komisija zavzela za večje število študentskih predstavnikov. Razmerje med predstavniki delovne skupnosti, študentov ln družbene skupnosti bi naj poslej bilo vsaj l/2:i/4:l/4.
Sedanji zakonski predpisi, ki so nastali kot plod dognanja, da morajo biti študentje enakopravni nosilci dela v visokošolski instituciji in da so vključeni v delovno skupnost z Jasno definiranimi dolžnostmi ln pravicami, ustvarjajo možnost, obenem pa obvezujejo, da se naj notranji sistem dela na visokošolskih Institucijah radikalno spremeni.
4. VLOGA IN POLOŽAJ ŠTUDENTOV
Po tem pregledu zakonodaje v zvezi s pravico udeležbe študentov pri soustvarjanju politike šole lahko postavim naslednje vprašanje: Kako sl predstavljam nove razmere na visokošolskih institucijah in koliko so študentje zainteresirani
pravica študentov do samoupravljanja
Skrajšan zapis referata s simpozija Oblikovanje osnovnošolskih učiteljev, ki ga je v oktobru organizirala pedagoška akademija.
za spremembo dosedanjih razmer? Preden poskušam odgovoriti na zastavljeno vprašanje, še enkrat poudarjam v uvodu nakazano misel, da pod pojmom samoupravni odnos ne razumem samo »upravljanja s šolskimi posli«, pač p? gre tudi in predvsem za aktivno udeležbo študentov v učnem pedagoškem in, v določeni smeri, tudi v znanstvenem procesu.
Temeljni samoupravni odnos na univerzi in višji šoli izvira iz pouka in odnosov v njem. Osnov-, na skupnost dela in učenja, potemtakem tudi samoupravljanja, je skupina študentov in profesorjev pri pouku. To je lahko oddelek, manjša skupina (team, oddelek) študentov ‘ in profesorjev, ki opravljajo izobraževalne, vzgojne in znanstvene haloge.
2.	RAZVOJ IDEJE Ш ZAKONODAJE O ŠTUDENTU SAMOUPRAVLIALCU Do leta 1953 ni mogoče govoriti o homogenosti univerzitetnega kolegija. Pravica upravljanja Je omejena samo na profesorje ln je podrejena državnim upravnim službam.
Sele leta 1953 se Je v zvezi z novim zakonom o univerzi postavilo vprašanje participaciji; študentov • v upravljanju. Vse do leta 1960 se Je vodila načelna diskusija o tem, ali imajo študentje pravico Imeti svoje predstavnike v samoupravnih organih. Reforma visokega šolstva v tem letu Je odločno odstranila to vprašanje z dnevnega reda.
Na mariborskih višjih šolah, ki so pravzaprav »dete« reforme in zahtev gospodarstva po specializiranih profilih, dileme, ali je potrebna participacija študentov, ni bilo. v slovenskih razmerah Je nastanek teh šol, ki praktično niso poznale konservativnih in birokratskih struktur, omogočil veliko novih motivov za akcijo študentov. Predstavljanje študentov v samoupravnih organih in njihovo angažiranje na drugih področjih dela se je kvantitativno povečalo.
Splošni zakon o fakultetah ln univerzah lz leta 1960 je predvideval, da študentje lahko izvolijo v fakultetni svet najmanj dva predstavnika, ki pa nimata pravice sodelovati v diskusijah ln ne glasovati pri volitvah profesorjev, fakultetnih sodelavcev ln predstojnikov fakultet, prav tako kot ne moreta sodelovati v odločanju o učnih programih. Crke zakona so se predvsem v pogledu omejitev povsem držale tudi višje šole v Mariboru. Na pedagoški akademiji je sicer prevladovalo mnenje, da so študentje subjekt v učnovzgojnem ln znanstvenem procesu (v skladu z odnosom učitelj-učenec), vendar ne morejo sodelovati pri samoupravljanju akademije. Lahko samo svetujejo, kako naj se jih oblikuje, pa še to je bilo praktično z zveznim zakonom omejeno.
Sele splošni zakon o šolstvu lz leta 1964 ne odrejuje nobene omejitve v odnosu do študentov, tako da je od statutov univerz in fakultet odvisen položaj študentov v samoupravljanju. Po tem zakonu je cilj sodelovanja študentov pri upravljanju v tem, da sl razvijajo odgovornost do dela ln uspeha v šoli ter se u-vajajo v družbeno samoupravljanje. Razumljivo Je, da
so fakultete v svojih statutih sodelovanje študentov v organih upravljanja omejile ln .Jih Izenačile s predstavniki družbene skupnosti. V statutu pedagoške akademije (Uradni list SRS, št. 14-152/1965) Je zapisano, da Študentje ne morejo soodločati pri sprejemanju pravilnikov o delovnih razmerjih, prav tako ne pri oblikovanju pravilnika o delitvi dohodka, o delitvi sredstev za osebne dohodke, o sistemizaciji delovnih mest Itd. Statuti zavodov v Mariboru so bili pri teh omejitvah različni ali pa zelo nejasni. Bistveno nov korak pa pomeni možnost sodelovanja v pedagoškoznanstve-nlh svetih šol. V večini statutov Je obveljala solucija, po kateri študentje sodelujejč pri delu PZS takrat, »kadar se obravnava in odloča o študentskih programih ln zadevah, ki se tičejo študentov« <40. člen statuta PA 1965). Kljub temu da je bil ta člen prepuščen subjektivni oceni direktorjev, ali Je obravnavana tematika pomembna za študente ali ne ln se Je tako v večini primerov Izigraval, pomeni vsaj formalno možnost, da študentje sooblikujejo politiko šole.
5
3.	SEDANJI ZAKONODAJNI POLOŽAJ
Zakon o visokem šolstvu (Uradni list SRS, št. 6/1969) kljub bistveno novim elementom (predstavniki študentov so enakopravni člani pedagoškoznanstvenega sveta, v vsakem letniku-oddelku se formira svet, ki ga sestavljajo študentje ln učitelji, ki sodelujejo pri pouku) ne vsebuje nobene določbe, da študentski predstavniki v samoupravnih organih univerze (združenja) ln fakultet oz. višjih šol (fakultetni svet, pedagoško-znanstvenl svet) o posameznih vprašanjih ne bi smeli odločati. Rešitev tega vprašanja se prepušča univerzi, združenju In posameznim zavodom. Univerzitetna statutarna komisija ln komisija pri združenju vzm je zavzela stališče, po katerem predstavniki študentov razpravljajo in glasujejo o vseh stvareh lz delovanja organov, katerih člani so. To stališče Je sprejel tudi unlverzltet.nl svet ln svet združenja VZM. Samo nekatere fakultete v Ljubljani ln nekatere višje šole v Mariboru. me<\ njimi tudi pedagoška akademija, vztrajajo na nasprotnem stališču. Po teh statutih so študentje Izenačeni s predstavniki družbene skupnosti ln ne morejo sodelovati pri sprejemanju pravilnika o delovnih razmerjih, pravilnika o delitvi dohodka, o delitvi sredstev za osebne dohodke, o sistematizaciji delovnih mest. o volitvah članov upravnega odbora. Po enem statutu ne morejo soodločati o volltvgh v organe u-pravljania združenja, po drugem o razpisu delovnih mest šole In podobno.
Le statut VEKS. vsaj v odtenku, razlikuje študente od predstavnikov družbene skupnosti. Študentje ne morejo soodločati samo pri sprejemanju pravilnika o-delitvi sredstev za osebne dohodke in o volitvah upravnega odbora, o vseh drugih vprašanjih pa, za razliko od predstavnikov družbene skupnosti, lahko soodločajo.
V obrazložitvi, zakaj te omejitve se naheja pojasnilo, da to Izhaja iz določil ustave, ker pa ni povsem točno. Ustava SFRJ ln SRS namreč ne preprečule priznanja samoupravnega ln delovnega statusa študentov, za razliko od nekaterih drugih zakonov. To pomeni, , a butava ne onemogoča študentom, da hi se uvrstili m,,-.« v.no »kupnost. Da smo študentle teoretično že uvrščeni v delovno skupnost, dokazujeta naslednji , ogotovltvl: večina statutov, med njimi tudi star rut pedagoške akademije, vsebuje posebno poglavje o Študentski skupnosti med določili, ki govorijo o upravljanju. s tem Je študentska skupnost vključena v samoupravno strukturo, kar pomeni, da je priznana za samoupravno organizacijo. Študentje smo dobili aktivno ln pasivno pravico glasovanja pri volitvah ln na
V takšni delovni skupini je možna uporaba najsodobnejših učnih metod, v katerih je omogočeno direktno in popolno sodelovanje profesorjev in študentov. To je osnova za racionalno in učinkovito pedagoško, izobraževalno in z njim povezano znanstveno in drugo delo profesorjev in študentov, pri katerem so prvi in drugi svobodni pri skupnem delu in odgovorni zanj. Z združevanjem teh osnovnih delovnih skupin nastajajo širše enote, oddelki, letniki, višje šole. fakultete, združenja in univerze. V kolikor je ustvarjen enakopravni, moderni in predvsem učinkovit delovni odnos na temeljnih skupinah dela, se vprašanja odnosa (sodelovanja) v višjih integracijskih enotah sama od sebe, rešujejo. Sicer pa o sodelovanju in pravicah študentov na ravni letnikov (oddelkov) fakultete in univerze govori zakon o visokem šolstvu in iz njega izhajajoči statuti, kar sem pa širokd razgrnil že v prejšnjih poglavjih.	\
Dodani na} le še svoje trdno prepričanje, da bo vprašanje, ali naj študentje v organih šole razpravljajo in soodločajo o vseh stvareh, odveč, Če bomo ustvarili sodobni, enakopravni odnos, ki bo temeljil na modernih metodah dela v osnovnih enotah.
•
Samoupravni odnos, gledan predvsem z vidika delovnega sodelovanja študentov in profesorjev, uvaja na visoke šole dosledne demokratične odnose, osvobojene klasičnega odnosa profesor — študent. Pri tem pa je potrebno poudariti, da razlika, ki obstaja in bo seveda v drugačni obliki obstajala med profesorji in študent: v izobraževalnem postopku tudi vnaprej, saj izhaja iz samega procesa, v katerem obstaja delitev dela in kjer ima profesor neodtujljivo funkcijo, pravico m dolžnost voditi delo, zato ne more biti povsod za enakopravnost v samoupravnem odnosu.
V tako oblikovanem izobraževalnem procesu študent postaja subjekt, njegova vloga pa se bistveno menja, in sicer ne samo v pogledu pravic, pač pa predvsem v pogledu dolžnosti. Večja pravica v samoupravnem odnosu »zahteva od študentov stalno raziskovalno individualno in neposredno delo s profesorjem« (dr. Farkaš Vladimir). Posvetovanje visokošolskih učiteljev in drugih znanstvenih delavcev Jugoslavije, Maribor 1970). Seveda pa to zahteva od študentov pozitiven in odgovoren odnos do pouka, profesorjev, študija na visokih šolah in dela sploh. To doseči pa je v bistvu tudi glavni cilj izobraževanja.
Čeprav te ideje prihajajo iz vrst študentov v drugih izobraževalnih centrih odločneje in močneje kot v Mariboru, ni mogoče pričakovati, da se bodo za ustvaritev takšnih odnosov borile široke množice študentov. Dosedanji študij je še privilegij in večina študentov lahko študira prav zaradi tega. Intenzivni, refonmirani študij, refor-
SLAVKO GERIČ
mirano šolstvo, pa odpravlja vse privilegije. Interes družbene skupnosti, profesorjev (razumljivo ne vseh) študentov' (žal ne vseh) je, da postane študij učinkovit, kratek, napreden (v smislu samoupravnega demokratičnega socializma), tak pa je lahko samo ob delovnem samoupravnem odnosu med profesorji in študenti.
6. SKLEP
Povezujoč tako vlogo in položaj študentov s pravicami m dolžnostmi, se v času študija oblikuje in pripravlja študent za ustvarjalnega socialističnega občana in delavca. To je nesporni cilj visokega šolstva in šolstva sploh. Ce to zahtevamo od vsega šolstva, potem lahko razumemo, kakšen pomen ima oblikovanje socialističnega jalnega učitelja na kadrovskih šolah.
Ne samo da delovni samoupravni odnos, temelječ na modernih metodah pouka, zahteva učinkovito visokošolsko izobraževanje, pač pa zahteva predvsem to, da kadrovske šole (akademije, učiteljišča, filozofske fakultete) na osnovi sistema študija in odnosov oblikujejo učitelja, ki bo sposoben tak odnos ustvariti tudi na svojem delov-nem mestu. Casi, ko so se o samoupravnih socialističnih odnosih učili »na pamet«, so minili. To si je potrebno osvojiti na osnovi zgleda, na osnovi konkretnih razmer, ki vladajo na šoli, kjer pripravljajo bodoče učitelje. Še zdaleč pa niso minili časi, kot si marsikdo predstavlja in želi, da je organizirane šole konec, da je preživela. Nasprotno. Z razvojem bolj demokratične družbe je zahteva po duhu samoupravnega socializma v angažirani šoli vedno močnejša, zakaj iz obilice idej in vplivov morata tako učitelj kot učenec znati na osnovi znanstvenega marksizma poiskati pot, za katero se je naša družba odločila.
kam pes taco moli
Mi smo srednješolci in študentje, ki sicer prihajamo iz ljudstva, stanujemo pa na Dunaju ali
GHovee
v Celovcu, kjer je situacija čisto drugačna kot na podeželju. Sicer so bile tudi v preteklosti metropole slovenskega političnega in predvsem kulturnega dela raztresene po vsej Avstriji, ni pa mogoče z Dunaja uganjati učinkovite politike za ljudstvo. Tako delovanje mora imeti svoje jedro neposredno na »terenu« (= deželi). Tudi Celovec je že precej neugoden kraj.
Kar moremo storiti mi, je torej edinole sledeče: ker pač imamo večje in boljše možnosti, moramo analizirati in raziskati neposredno zgodovino Slovencev na Koroškem, germanizacijo, ki se še danes nadaljuje, na videz in formalno demokratičen karakter avstrijske manjšinske politike in in in... Pri vsem tem pa bomo morali izhajati iz dejstva, da zatiranje manjšine ni nobena naravna katastrofa ali pa božja »štrajfinga«, temveč da je nujni sestavni del družbe, ki ji ni prva skrb sreča in zadovoljstvo ljudi, temveč profit in potrošnja. Raziskati bo treba med drugim:
— v čem se razlikuje koroški pritisk na manjšino od rasizma, recimd v Združenih državah Amerike, od antisemitizma, od sovraštva do tujih delavcev (Fremdarbeiter), od splošnega sovraštva družbe do dolgolascev in študentov itd.,
— ali so vsi ti pojavi istega izvora,
— ali obstajajo na Koroškem posebni dejavniki, ki pritajenemu sovraštvu do manjšine dajejo posebno tradicijo.
Te analize moramo objavljati, kajti kaj pomagajo najboljše raziskave in razprave, če jih ne spraviš med ljudi!
Kladivo, junij 1970
mao je rekel...
...o komunistični partiji:
Komunistična partija Kitajske, oborožena z marksistično-leninistično teorijo in idejami, je dala kitajskemu ljudstvu nov stil dela, katerega glavne značilnosti so: kombinacije teorije s prakso, tesna povezava z ljudskimi množicami ter samokritika.
... o vojni in miru:
Našim in vsem ostalim socialističnim državam je potreben mir — prav tako je potreben vsem narodom sveta. Po vojni streme In sl ne žele miru samo nekatere skupine monopolitičnega kapitala, peščica imperialističnih dežel, ki se bogate s pomočjo agresije.
... o učenju:
Samozadovoljstvo Je sovražnik učenja. Da bi se resnično nekaj naučili, ga Je treba najprej ovreči. Samo učiti, ne da bi vedeli, kdaj je dovolj in učiti druge ter ne poznati utrujenosti — tega se je treba držati.
... o ženskah:
Prišel je čas, da žensko povzdignejo glave — pa se bo moževa oblast Iz dneva v dan krhala. Z eno besedo: z vse večjo oblastjo kmetov se maje celotna fevdalno-patriarhalna ideologija in ureditev.
(Jože Zagožen)
zgodovina pripoveduje
ZODOVINA PRIPOVEDUJE
Med Italijo ln Jugoslavijo je bil sklenjen sporazum o tržaškem vprašanju leta 1954 v Londonu. Znano Je, da so v Italiji pred sklenitvijo sporazuma, med sklepanjem in tudi po njem obstajali razni frakclonaški krogi, ki so zahtevali, da Italija zasede večja ozemlja v Jugoslaviji. znano Je tudi, da Je bil slovenski narod na ozemlju cone A STO. pod hudim raznarodovalnim pritiskom, da je bil deležen krivic In nasilij. Vsak dan so prebivalstvo pretresali novi in novi akscesl. Italijanske oblasti so hotele naš narod popolnoma uničiti in naseliti na ta ozemlja svoje prebivalstvo. Koliko Jim Je to uspelo, je popolnoma jasno. Verjetno pa ni vsakomur znano, kaj so Slovenci doživljali v tistih dneh, ko Jim je šlo za svojo bltnost. Morda bo del tega razkril arhiv Slovenskega Poročevalca lz leta 1954.
Ponedeljek, 4. Januarja
Ne poznamo primera takšnega uveljavljanja fašistične zakonodaje kot v Trstu. Slovensko društvo Pravnik lz Trsta poroča: -Na svobodnem tržaškem ozemlju se še vedno Izvaja fašistična zakonodaja To so predvsem protislovenski in protihrvaški zakoni fašističnega režima, Izdani z namenom, da se nekdaj v Italiji živečim Slovencem ln Hrvatom onemogoči svobodno kulturno in gospodarsko življenje ln da se slovenski živelj tako uniči. Vsak dan smo priča primerom diskriminacije nad Slovenci. AU si lahko zamislite bolj drastičen primer, kot je dejstvo, da se mora na sodni razpravi, kjer so sodnik, obe stranki ln oba odvetnika Slovenci, Slovenec, če se hoče pogovarjati s Slovencem, poslužitl tolmača? Ne poznamo primera, da bi se kje v svetu tako vztrajno uveljavljala fašistična zakonodaja.« Torek, 23. februarja
Duhovniki, ki v cerkvah uporabljajo slovenščino, so za Iredentiste -antinaclonalnl elementi« ln agenti tujih držav. Klerikalni tisk ostro napada slovenske duhovnike v Gorici, Beneški Sloveniji ln Kanalski dolini, ki uporabljajo v cerkvah slovenski jezik. Vatikan pa postavlja na odgovorne položaje v farstvu ln drugih škofijah, kjer žive Slovenci, izključno italijanske nacionalistične elemente.
Ponedeljek, 1 marca
Iz Trsta se morajo izseljevati predvsem Slovenci. Vse to se ujema s 25-letno Italijansko politiko do Slovencev in Hrvatov. Izseljuj- se predvsem mladina, ki zaradi diskriminacije ne dobi dela. Vse Je preračunano na to, da se število tržaških Slovencev čim bolj zmanjša ln da bi imela Italija čim več uspeha pri svoji potujče-valnl politiki v coni A STO.
Nedelja, 21. marca
Politika likvidacije tržaških Slovencev se nadaljuje. Državni sekretariat za zunanje zadeve ocenjuje Izseljevanje tržaških Slovencev kot nadaljevanje Italijanske denacionalizacijske politike, ki jo izvajajo že deset let, da bi spremenili etnični karakter tega ozemlja. Jugoslavija do Izseljevanja ne bo Indiferentna ln bo st*, rila ukrepe, ki jih bo ocenila za potrebne.
Nedelja, 4. aprila
V okolici Trsta nasilno razlaščajo slovenske kmete ln pripravljajo pot za nadaljnjo kolonizacijo Italijanov. Oblasti hočejo na silo kupiti 30.000 kvadr. metrov njihove zemlje. Ce bi lastnik odklonil prodajo, bi se lahko zgodilo, da bi Jo kratkomalo vzeli za manjšo odškodnino.
Sreda, 24. Julija
Nov val iredentistične gonje je zajel Trst. Njen namen je ustvariti ozračje, v katerem ne bi bilo mogoče skle. niti sporazuma v rešitvi tržaškega vprašanja. Iredentisti poudarjajo stare zahteve: »Italijanska uprava nad cono A nat bi bil samo prvi korak k popolni vrnitvi obeh con pod Italijansko suverenost!«
Nedelja, 8. avgusta	«
Nova škoda za tržaško vprašanje. Anglo-ameriška vojaška uprava zavlačuje gospodarske pogovore, ker lz političnih razlogov noče prevzeti nobenih odgovornosti na račun Italije, četudi bi bile v korist Italijanskemu gospodarstvu. Tako Je vprašanje trgovskega sporazuma med cono A ln FLRJ ponovno prišlo v zastoj po zaslugah anglo-amerlške uprave.
Petek, 13. avgusta
Hujskaška vzajemnost Iredentistov in komlnformov-cev se nadaljuje. Gonja se Je razširila proti vsem, ki zahtevajo ln priporočajo zboljšanje odnosov z Jugoslavijo.	»
Nedelja, 15. avgusta
Vaščani MUjskega polotoka, kjer so Iredentisti sprožili najhujšo protijugoslovansko gonjo v zadnjem času, so v resoluciji zapisali: »Obsojamo Iredentistično razgrajanje in kričanje ln njihovo lažna propagando, ki so jo zadnje čase širili po naših vaseh, da bi ljudem zameglili perspektivo lepše prihodnosti. Komlnformovci so postali najbolj vneti zagovorniki prihoda Italije v te kraje ln po njihov! želji naj bi se Italija razširila dalje na vso Istro. Zato Izjavljamo, da nočemo Italije, ker smo se borili za svobodo in demokracijo, to Je za socialistično Jugoslavijo I«
Petek, 17. septembra
Rim zavlačuje rešitev tržaškega vprašanja. Na italijanski strani prihajajo na dan z novimi ozemeljskimi zahtevami, kar je vsekakor poskus, da bi sporazum, ki Je nastal zaradi Jugoslovanske uvidevnosti, postal zopet dvomljiv.
Petek, 24. septembra
Samo od Rima Je odvisno, ali sedaj zavrne sporazum, sklenjen med Jugoslavijo, Anglijo ln ZDA. Kakšno bo odločitev, je, z ozirom na Izkušnje z Italijo, povsem nemogoče predvideti.
Petek, l. oktobra
Doseženo soglasje v vseh glavnih točkah. Italijanski tisk in tuje agencije napovedujejo skorajšnji podpis sporazuma o Trstu.
Nedelja, 3. oktobra
Četudi objavlja Italijanski tisk več dni zaporedoma, da bo Trst ponovno prišel nazaj v »naročje matere Italije«, pa Je veliko vprašanje, kaj Je dejansko izraz razpoloženja Tržačanov. To pa ne pomeni, da <ф prihodu italijanskih čet v Trst ne bodo iredentistične organizacije organizirale potrebnega »patrlotičnega navdušenja«. Sreda, 6. oktobra
Včeraj ob 11. url po londonskem času so zastopniki štirih držav, Velike Britanije, ZDA. Jugoslavije in Italije, potlplsall v rezidenci britanskega ministra za zunanje zadeve sporazum o tržaškem ozemlju. Listini, ki urejata bodoči status tržaškega ozemlja, sta spomenica o sporazumu, ki vsebuje načela rešitve tržaškega vprašanja, ln posebni statut, s katerim so urejena manjšinska vprašanja Jugoslaviji Je priznana pravica do cone B in manjšega dela cone A, ki obsega 11,5 kvadr. kelometrov ln v katerem so vasi Škofije, Plev-lje, Hrvatini. Sv. Jernej Itd, Italija bo Slovencem povrnila vso gmotno škodo, ki so jo utrpeli pd fašizmom.
PO ARHIVU BRSKAL MILAN LAMPE
STRAN 3
pota reforme
Pogovor z republiškim sekretarjem za gospodarstvo Andrejem Levičnikom.
»Konvertibilnost je proces, ne pa stvar politične odločitve!«
V letih prve reforme (od leta 1965) smo se vrteli v labirintu vprašanj, ki smo nanje vedeli odgo voriti, vendar praktično izvajanje potrebnih ukrepov ni bilo uresničeno v tolikšni meri, da bi uravnovesili plačilno bilanco ter pogoje gospo darjenja v naši državi približali normalnim. Leto 1970 je bilo zopet leto obljub in prerokb o zagotovitvi konvertibilnosti dinarja (neverjetno, a resnično: več govorimo o konvertibilnosti kot o ukrepih za izvedbo stabilizacije gospodarskega sistema) in o skorajšnjih uspehih politike zveznega izvršnega sveta. Da bi dobili širši vpogled v stvari, smo zaprosili republiškega sekretarja za gospodarstvo Andreja Levičnika, da nam odgovori na nekaj tozadevnih vprašanj.
Dušan Zbašnik: »Po podatkih zavoda za statistiko se je uvoz v lanskem letu povečal za 34 odst., medtem ko je izvoz narasel za borih 14 odst. Ker mislim, da se v neuravnovešeni plačilni bilanci najlepše kažejo nepravilnosti, ki imajo svoje mesto v jugoslovanski ekonomiji, pomeni to lahko le eno: da namreč zastavljenih načrtov izpred petih let nismo realizirali. Obenem se srečujemo z mnenjem dr. Miljaniča, da je devalvacija nujen ukrep, ker bo povečala kupno moč tujih valut in se bo primerno povečal tudi izvoz. Ali bi bila ta rešitev prava?«
Andrej Levičnik: »Mitja Ribičič je govoril o dveh fazah stabilizacije. V prvi fazi smo s sistemom depozitov na uvoz, ki so se gibali v višini 50 odst., kasneje pa 30 odst. in celo le 20 odst. vrednosti uvoza (morda bo ta stopnja celo še nižja), skušali omejiti uvoz artiklov, ki nam jih daje naša industrija. Vendar smo dosegli popolnoma nasprotni učinek. Delovne organizacije so vsa razpoložljiva sredstva plasirale v depozite, s tem pa se je še povečala nelikvidnost. Učinek tega ukrepa torej ni dosegel pričakovanj. Gospodarstvo reagira tako, kot mu trenutno najbolj ustreza.
Prva faza stabilizacijskega programa se je končala z restrikcijo naraščanja osebnih dohodkov, ki lahko narastejo le za 11 odst. povprečnih lanskoletnih OD.
Druga faza pa bo pomenila iskanje trajnejših, sistemskih rešitev. Bolj bomo morali stimulirati izvoz. Za kakšne ukrepe se bo odločil zvezni izvršni svet, še ne vem, ker bo o tem razpravljal ZIS februarja ali marca. Uvoz bomo vsekakor morali zavirati na ekonomski način, ne pa z administrativnimi ukrepi. Gospodarstvo mora začeti npr. uporabljati domače surovine, pa ne zaradi tega, ker bi bilo to predpisano, ampak zaradi večjega ekonomskega efekta. Uvoz naj udari po žepu! Lep zgled nam je lahko Anglija.
Kar se tiče devalvacije, lahko povem osebno mnenje. V perspektivi je devalvacija nujen ukrep. Vendar je treba prej urediti vrsto zadev, notranje disproporce na področju cen, delitve dohodka; devalvacija bo že bolj nujna posledica ureditve notranjih disproporcev. L. 1965 pa smo izvedli devalvacijo pred ureditvijo vseh ostalih stvari. Osnovnih vzrokov nismo odpravili. Povzročili so plačilni debalans.«
D. Z.: »Prizadevanja naše ekonomske politike so .usmerjena v stabilizacijo valute na ravni zahodnoevropskih valut. Vendar vemo, da se tudi te dežele, ki so nam nekakšen vzor, borijo proti 3,4 ali 5 odst. inflaciji, ki zmanjšuje vrednost njihovih valut. Zdi se mi, da bomo kljub temu, da se bodo uresničile napovedi največjih optimi-» stov glede stabilizacije gospodarstva in valute, capljali za drugimi deželami. Vem, da absolutne stabilnosti, ki bi popolnoma odstranila inflacijske tokove, ni mogoče doseči, ker ima tudi škodljive posledice (stagnacija). Bojim pa se, da se bo situacija, ki smo ji danes priče — mislim na položaj našega gospodarstva — ponavljala.« A. L.: »Stvari moramo gledati enostavneje. Naša stopnja inflacije je okoli 12 odst. (točnih podatkov ne vemo). To je dosti več kot v Zahodni Evropi, kjer se stopnja inflacije giblje nekje med 3, 4, 5 odst. Poglejmo Norveško! Ko se je stopnja inflacije dvignila na 5 odst., je država začela ukrepati. Zamrznila je cene in osebne dohodke. Sploh so ukrepi v tujini zelo rigorozni,
V Jugoslaviji pa imamo specifičen gospodarski sistem. Rekli smo, da gremo od ekstenzivnega na intenzivno gospodarjenje z večanjem produktivnosti. Spremljala pa nas je rahla inflacija, ki je koristna, ker pospešuje »relativno konjunkturo«, obenem pa poraja disproporce v gospodarskem sistemu. Vendar nas je inflacijska spirala vsesala. In kaj sedaj? Delavski razred ,gor plača!
V takih pogojih — saj veste — nekateri na hitrico obogatijo, drugi životarijo. Kljub posebnim merilom in nerazvitosti (nerazviti si več privoščijo kot razviti) smo prišli do pretirane stopnje inflacije. Nočem manjšati krivde našega lastnega gospodarstva, toda inflacijo smo tudi »uvozili«, v ZDA vlada recesija, Zahodna Evropa pa ima v zadnjih desetih Jetih najvišjo inflacijo od konca druge vojne. Ker smo veliki uvozniki, smo uvozili tudi inflacijo.
Ce pariteto dinarja vzpostavimo, to ne bo dokončno. V krajšem obdobju lahko uskladimo vrednost dinarja in drugih valut. Vendar pa ti odnosi ne bodo nikoli idealni. Neskladja nekaterih drugih valut z dolarjem so ponekod še večja kot neskladje dinarja in dolarja. Za nas je že to preveč. Z deflacijskimi ukrepi moramo znižati inflacijo in urediti razmerje dinarja do dolarja. Sicer pa že stara teorija pravi, da rahla inflacija spodbudno deluje na gospodarstvo. Vsekakor ne smemo administrirati.«
D. Z.: »Prej ste omenili disproporce znotraj naše gospodarske aktivnosti. S kakšnimi instrumenti bi vsako posameznost uredili in kje vidite nesorazmerja?«
A. L.: »Razdelitev nacionalnega dohodka z makroekonomskega vidika je treba držati v ravnovesju. Vendar pri nas ekonomskega urejanja ni, nimamo niti instrumentarija, s katerim bi proporce delitve narodnega dohodka držali v ravnovesju. Prepuščamo se stihijskemu urejanju, uporabljamo marsikdaj primitivne gospodarske ukrepe. Po drugi strani vidimo, da imajo kapitalistične mesec. Komentator je vedel povedati, da, ker gre vrste planiranje. Ml bi se morali tudi v praksi odreči administrativnim ukrepom in birokratizmu, s katerim! smo teoretično že opravili. Ekonomske ukrepe bi morali izvajati na osnovi znanstvenih spoznanj. Tako pa — naša splošna potrošnja in investicije — vse se podre kot hiša
iz kart, če se začne podirati na enem koncu. Osebni dohodki lahko povzročijo neverjetno nestabilnost, saj nanje odpade 50 odst. družbenega proizvoda. Težko bi komu verjeli, da OD ne predstavljajo vira inflacije. Zadnjič sem na televiziji zasledil podatek, da se poprečna štiričlanska slovenska družina preživlja z 2200 dinarji na mesec. Komentator je vedel povedati, da ker gre velik del tega denarja za hrano itd., osebni dohodki ne predstavljajo vira inflacije. Kaj pa, če ta skromna sredstva za preživljanje družine niso bila v resnici zaslužena?«
D. Z.: »V našem sistemu nagrajevanja opažam še preveč togosti, ki bi jih lahko najustrezneje imenoval zaostajanje za časom. Razlike med najvišjimi in najnižjimi OD so — po mojem mnenju — prevelike. Kako si predstavljate ureditev tega vprašanja?«
A. L.: »Mnenje je čisto osebno. Socialna merila ne vzdrže ekonomske kritike. Pri nas premalo upoštevamo družbeno delitev dela. Atomskega fizika ne bo nihče poučeval o integralih, zdravniku ne bo nihče sugeriral diagnoze. Pri ekonomskih vprašanjih pa so vsi rojeni strokovnjaki. Vsakdo se vmešava, vsak daje predloge.
Sisteme nagrajevanja bi morali urejevati po republikah, ker so življenjski stroški različni, pogoji dela in produktivnost pa tudi. Naša republiška skupščina bo sprejela zakon o delitvi OD. S sporazumi med delovnimi organizacijami bo doseženo reguliranje na osnovi minimalne akumulacije. Za tiste delovne organizacije, ki bodo dogovor kršile, pa bodo predvidene kazni. Vendar je jasno, da bo monopolist še naprej lahko dvigoval dohodke in plačeval tudi kazen (ta ne bo tako visoka, da bi lahko uničila podjetje). SpO-razum mora biti obvezen. Ljudje morajo uvideti nujnost dogovora. Ljudi moramo zavestno prepričati' o pravilnem.«
D. Z. »Mariborski študentje smo začutili probleme, ki se na področju delitve osebnih dohodkov neprenehoma kažejo. Zato smo že lani organizirali javno tribuno Plače pod drobnogledom. Dasiravno največji del strokovno dovolj usposobljenih in pristojnih ni prišel na razgovor, mislim, da smo zajeli bistvene dele. Konstatirali smo, da nimamo urejenega sistema nagrajevanja in da sistem, takšen kot je, poraja socialne razlike, ki ne izvirajo iz participacije na dohodku zaradi večje količine vloženega dela. Del udeležencev je bil prepričan, da pri nas ustavno načelo, ki predstavlja modifikacijo Marxovega citata: vsak po svojih sposobnostih, vsakemu po količini in kvaliteti njegovega dela, ne drži več.« A, L.: »Marx je govoril o družbeno priznanem delu. V moderni tehnologiji je osebni prispevek
D. Z.: »Banke imajo važno vlogo pri razvijanju gospodarstva. Vemo, da je v naših poslovnih bankah približno 25 odst. kapitala, ki ga vnese Narodna banka. S tem je omejeno tržno oblikovanje obrestne mere, to pa vpliva na kreditno politiko, na rentabilnost podjetij. V ZDA je delež Federal Reserve Bank zelo zelo nizek (1 odst.) Ali bomo pustili popolnoma svobodno delovanje tržnega mehanizma ali pa bomo še naprej omejevali tržne vplive?«
A.	L.: »Bančni sistem bo res treba revidirati. Se bolj je treba banke usposobiti za delo v pogojih tržnega gospodarjenja. Vendar je treba pro ces izvajati postopoma. Nisem pristaš nepremiš ljenih radikalnih ukrepov ,na vrat na nos‘. Modernizirati jih moramo, osvoboditi administrativ' nih vplivov. Selektivne politike, ki bi jo banke morale izvajati, mnogokrat ni. Kredite dobivajo tudi takšni, ki jih po vseh veljavnih kriterijih ne bi smeli dobiti. Vpliv delovnih organizacij, ki vlagajo sredstva v banke, še ni točno določen. Vemo, da je lahko stvar rušiti, težje je pa graditi. Mnogo je še osebnih zvez. Nepremišljeni ukrepi bi lahko podrli ugled našega bančnega sistema, s tem pa bi dosegli le škodo, koristi pa nobene.«
Prizadevanja so usmerjena v jasno določene ci lje. Iščemo sredstva, s katerimi jih bomo reali zirali in postajamo odločnejši. Vendar pa — če ne bomo izvedli načrtovanih projektov, se bo ponovila zgodovina: leto 1965 »leto obljub« in leto 1970 »leto vnovičnih obljub«. Večina nas je, ki smo optimisti.
Pogovor je pripravil DUŠAN ZBASNIK
zemljiški maksimum in naš čas
Spregovoriti o tako kočljivi problematiki, kot je bilo do nedavnega vprašanje zemljiškega maksimuma, je morda danes mnogo laže, kot je bilo Pa 100 *n še več,
2
David in Golijat
niso čudežno zdravilo, je pripeljalo oblasti do krčevitega reševanja tistega, kar se v kmetijstvu v slovenskem prostoru sploh rešiti da. Bojim pa se, da so te akcije premalo učinkovite in premalo pretehtane. Vse dotlej, dokler bomo tako prizadevno višali carine kmetijskim strojem in istočasno z najrazličnejšimi sanacijami zapravljali milijone, kmečkega človeka pa pustili ob pomanjkanju garati od jutra do večera, naše kmetijstvo ne bo dovolj hitro napredovalo, ampak prej nazadovalo.
Ni dolgo tega, ko sem se pogovarjal z zahodno-nemškim kmetom, ki mi je dejal, da ima deset hektarov obdelovalne površine in popolnoma mehanizirano posestvo, vendar pa nima dovolj dohodkov in mora biti zaposlen tudi v industriji. Izjavil je celo, da je za rentabilno kmetovanje v ZRN potrebno ne pet ali šest hektarov, kot obsegajo naša kmečka posestva, ampak nič več in nič manj kot polnih 30 do 40 hektarov, v ZDA
delavca vedno manjši, jlelež preteklega, minulega dela pa vedno večji. V modernem gospodarstvu je iluzorno govoriti o delovnem prispevku posameznega delavca, ki ustvarja blago. Preteklo delo je tako veliko, da je delež delavca nepomemben. Zunaj Jugoslavije so to že ugotovili. Za primer: tehnika v Siemensu in v Grundingu v Nurnbergu imata praktično enake plače. Razlike so minimalne. Pa vendar so to konkurenčna podjetja. Ali pa osebni dohodki v južni in severni Nemčiji. Tudi tu so razlike minimalne — odvisne od gibanja življenjskih stroškov. Tam so dosegli sporazum med sindikatom in delodajalci. Vse je stvar dogovora. Jasno nam je lahko, da bi kapitalist, če bi vedel, koliko kdo naredi, delavca plačal na milimeter točno. Drži pa se bolj praktičnih načel. Nesmiselno je sklicevati se rta osebni prispevek delavca. To bi morali uvideti tudi pri nas. To naj bi bil samoupravni dogovor,
kdajkoli po drugi vojni.
I Kakšna je torej naša perspektiva?
kjer večina odloča, zvezna skupščina pa zakonsko uredi vprašanje. Zaradi razlik v osebnih dohodkih nastaja politična škoda. S konvencijo je treba zagotoviti enostavno reprodukcijo delovne sile. Ne smemo nagrajevati po nazivu kot v Avstro-Ogrski, ampak po delu. Nagrajevanje po po delu bo, pa z dogovorom urejeno.
Pri nas je bolj malo takih podjetij, ki bi dobro gospodarila. Osebni dohodki so osnovni element za izračun družbenih dajatev (socialno zavarovanje, davek itn.). Ko naraščajo OD, naraščajo tudi dajatve. Spirala se vrti na vedno višjem nivoju.«
D. Z.: »Omenili ste primer Siemensa in Grun-dinga. Ali se vam ne zdi, da pri nas nimamo tehnoloških procesov tako moderniziranih, da bi lahko rekli, da sta dva človeka z enako izobrazbo v dveh podjetjih vložila enako delo? Eden zaradi avtomatizacije le pritiska na gumbe, drugi pa skače od stroja do stroja osem ur.«
A. L.: »Res je, da na prvi pogled ni v tem sistemu pravičnosti. Dva tehnika morda delata različno težko, pa naj bi imela enak dohodek. Vendar pa tržišče prizna le en družbenopotrebni delovni čas. Naj se pa še drugo podjetje modernizira! Ukinimo tovarne, če ne zmorejo produkcije, ki bi jo tržišče priznalo, ali pa preorien-tirajmo proizvodnjo.
Nelikvidnost je tipičen jugoslovanski problem. V tujini ga ne poznajo. Ko je podjetje tako daleč, da ne more plačevati svojih obveznosti, tudi osebnih dohodkov, gre v stečaj. Pri nas pa smo teoretično že pomedli z administrativnimi ukrepi, v praksi pa smo še obremenjeni z ostanki starega sistema.«
D. Z.: »Slišal sem, da sta se predstavnika Mednarodne banke za obnovo in razvoj, ki finansira gradnjo hitre ceste v Sloveniji, zavzemala za to, da bi v prvi fazi zgradili od Maribora do Ljubljane le dvopasovnico. To sta opravičevala s podatkom, da je frekvenca vozil še pod tisto, ki zahteva gradnjo štiristezne ceste. Ali so morda vmes še> kakšni drugi razlogi?«
A. L.: »Banka gleda z ekonomskimi očali. Imajo mnogo izkušenj pri delu s takšnimi projekti in predvidevajo, da bo moderna dvostezna cesta brez ovinkov popolnoma ustrezala. Proti morju pa se zlijejo turisti iz Nemčije, Avstrije, iz Maribora, z gorenjskega konca in je frekvenca tolikšna, da zahteva gradnjo štiristezne ceste. Ne poznam drugih razlogov, ki bi preprečili gradnjo štiristezne ceste tudi do Šentilja. Tudi Avstrijci še niso dokončali avtoceste Dunaj—Graz, ki se bo priključila na našo hitro cesto.«
Proporcionalno razvojem produkcijskih sil in I Nam bo uspelo v trenutku popraviti to, v čemer
smo grešili dvajset let? V čem smo pravzaprav grešili, če že govorimo o grehu?
Kmetu, našemu zavezniku v najhujših dneh narodnoosvobodilne vojne, smo obljubljali gradove v oblakih in mu zatrjevali, da ga bomo končno rešili kapitalističnega jarma in izkoriščanja. Kako smo držali svojo obljubo?
Takoj po vojni obljub ni bilo mogoče izpolniti; gospodarsko blokirani od vseh vetrov smo se borili za golo eksistenco, zategovanje pasu je bil gospodarski ukrep, ki je bil takrat hudo v modi. Naš človek je to razumel — še bolj je napel vse sile, da bi pomagal obnoviti to, za kar je štiri leta krvavel.
Istočasno, ko je solčavski kmet odšel naposodo po sekiro, da bi podrl drevo in pričel z obnovo požgane domačije, smo po vsej deželi vdirali v kmečke hleve in z nalogi za obvezno oddajo zahtevali in spet zahtevali.
»Za srečnejšo bodočnost,« je izdavil naš človek v prepričanju, da med in kolač nista več daleč. Kako smo ravnali pozneje?
Po preteku določenega obdobja smo na medvojne obljube pozabili. Kmeta smo proglašali za kulaka — kulak pa je bil vsakdo, ki je imel kaj več od strganih hlač.
Spomnili smo se, da je kmet nadloga za družb* in se na vse kriplje trudili, da bi izželi iz njega diferencialno rento 1 in II. Dejali smo, da je zemlja dar narave — pri tem smo abstrahirali vse tisto delo, ki so ga lastnikovi predniki opravili, da so usposobili zemljišče za rojevanje žlahtnih kultur.
Resnično smo z več kot petkratnimi davki ceno zemlje močno znižali, vendar se ta naš kulak — družbeni zajedalec ni dal; z vso družino je garal od zore do mraka, zaslužil pa je kvečjemu za davke. Nekatere je to strlo. Zemljo so prodali (po smešno nizki ceni), drugi pa so jo zaradi visokih davkov dali v najem zadrugam (le-te pa so jo pustile propadati pred kmetovimi solznimi očmi).
Danes se je seveda vse obrnilo skorajda za devetdeset stopinj in počasi se približujemo pravi poti.
Prizadevati si moramo, da bo tudi kmet lahko živel človeka vredno življenje. Sicer pa on žuljev niti ne pozna, saj o njih fantazirajo le tisti, ki trdega dela še niso okusili — kmetova dlan pa je kot ustrojeno usnje.
J02E ZAGOŽEN
produkcijskih odnosov v naši družbi se je jelo resda počasi, a zato toliko vztrajneje, javljati vprašanje eksistenčne biti našega kmečkega življa. Dasiravno smo pred nedavnim bili priča živahni družbenopolitični aktivnosti, vendarle vse kaže, da smo k temu vprašanju pristopali kampanjsko, ali kot navadno pravimo »na horuk«. Dokler bo skromna popustljivost pri uvozu kmetijske mehanizacije ali pa nekoliko živahnejše kreditiranje zasebnega kmetijstva predstavljalo poglavitni predmet naših skupščinskih kmetijskih diskusij, vse dotlej bo pričakovanje tistih rezultatov, ki sl jih naš človek resnično obeta, temeljilo vse prej kot na realnih pričakovanjih. Problem je namreč globlji, dlje časa navzoč. Ce želimo pozdraviti določeno bolezen, moramo pač najprej poiskati vzroke, ki so jo povzročili. Položaj, v katerem se dandanes nahaja slovensko kmetijstvo, je, gledano v svetovnem merilu, malo manj kot brezupen. Čeprav morda marsikaj kaže, da je vse v naj lepšem redu, bi vseeno rad opozoril na določena dejstva, ki danes, ta trenutek, še niso navzoča v tolikšni meri, da bi kazalo o njih razpravljati, a bodo jutri prav gotovo objektivno prisotna, pojutrišnjem pa morda že nevzdržna. Gre za perspektivo slovenskega kmetijstva.
Kot vemo, je bila ena prvih potez ljudske oblasti, da je izvedla nacionalizacijo veleposestniških zemljišč in postavila kot najvišji dovoljeni nivo zemlje, ki jo kmet še lahko obdeluje, deset obdelovalnih hektarov.
Takrat, ko so sprejemali te ukrepe, je bilo morda vse v najlepšem redu, čeprav danes, ko je preteklo četrt stoletja, nove potrebe — sedaj povsem drugače — trkajo na vrata. Prepričan sem, da bo to trkanje vsak dan močnejše, dokler nas končno ne bo prebudilo iz zimskega spanja.
Govoriti o mehanizaciji kmečkih gospodarstev je pri nas težko, odločiti se zanjo še težje, izvesti pa jo je v veliki meri sploh nemogoče.
V katerem grmu tiči zajec? Vprašanje je, kako nam lahko teh deset hektarov — to je maksimum, čeprav vemo, da poprečje ni niti na polovični vrednosti te številke — kljub najbolj smotrnemu izkoriščanju kapacitet zagotovi poleg minimalnega življenjskega standarda še nakup delovnih strojev, kot so traktor, obračalnik, sušilne naprave, sodobni izplakovalni hlevi itd.
S samimi dohodki od kmetijstva, pa naj ima kmet 10, 12 ali 13 ha obdelovalne zemlje, vsega tega ni mogoče nabaviti. Resnično, slišijo se glasovi, češ, da stopnja mehanizacije za našega kmeta ni več nedosegljiva, vendarle pa bo koristno, če si nekoliko ogledamo, iz katere populacije se je pravzaprav izoblikovala peščica kmetov, ki je to stopnjo že dosegla.
Povečini gre tu za ljudi, ki imajo poleg obdelovalne zemlje še obsežne gozdove in so več let garali v tujini, imajo ali so imeli hmeljske nasade ali pa so se ukvarjali vrsto let od jutfa do mraka s prevozništvom, nekateri pa tudi s črno lesno trgovino. Od čistih dohodkov, pridobljenih od zemlje, ni pri nas po vojni še nihče obogatel! Vemo, da so delovne organizacije zadolžene odpisovati amortizacijo osnovnih sredstev. Ce želimo dati kmetu eksistenčne možnosti, mu moramo zagotoviti dohodke, ki bodo toliko večji, da bo kmet lahko odvajal določena sredstva v hranilnico in jih pozneje porabil za nakup produkcijskih sredstev.
Da pišem o stvari, ki ji nisem dozorel, bodo menili tisti, ki poznajo situacijo. Zavedam se ugovora. A vendar je vprašanje odpisa amortizacije v kmetijstvu pri nas iluzija! Resno se s tem ne ukvarja nihče. Saj so vedno bolj redki tisti, ki si lahko privoščijo traktor ali kaj podobnega, o amortizaciji pa se jim niti ne sanja.
Brez tega pa si sodobnega kmetijstva ni mogoče predstavljati. Z ročnim delom (vsaj pretežno) se bo v prihodnosti naš kmet vse manj ukvarjal, saj terja preveč trpljenja in daje premalo zaslužka — nakup drage amortizacije in skrb za njen vsakoletni odpis pa bi bila tudi pri dvajsetih hektarih obdelovalne zemlje nerentabilna. Fiksni stroški, ki bi spremljali popolno mehanizacijo, bi bili previsoki tudi pri dokaj velikih površinah, da o desetih hektarjih ne govorimo.
So pa tu še druge stvari, ki jih ne smemo prezreti. Kakor v gospodarstvu tako tudi v kmetijstvu velja naslednje: kdor ne napreduje, ta nazaduje. Kmetu moramo omogočiti razvoj, mu dati perspektivo!
Spoznanje, da zadruge in državna posestva le
kupna moč prebivalstva ali k... gleda reformo
Preteklost in sedanjost nas poučujeta: pij in jej, kolikor ti žep dopušča! Pri tem čutimo bajeslovno tančico, ki skriva jedro reka. Nerodno je sicer in povsem nebogljene pome izpeljevati misli o inflacijski spirali, ki nas vsesava in se bliža »katastrofalnemu koncu«, kot radi med seboj govore ekonomisti, vendar bi imel prav tisti, ki bi dejal, da nismo Jugoslovani z razpravljanjem o inflaciji, stabilizaciji in devalvaciji odkrili nič novega. Zakaj? Te styari so svetu že davno znane. Več ali manj smo si inflacijo v tako pretiranem obsegu Jugoslovani sami skuhali. Zadolženi smo v inozemstvu, produktivnost ne rase tako hitro kot osebni dohodki, denarja je več kot blaga. In navzlic temu lahko kadarkoli srečam nekaj nesramnih cepcev, ki zahtevajo zvišanje osebnih dohodkov. Se huje je takrat, ko si jih podjetja resnično začnejo zviševati. Jugoslovani smo veliki tepci, vsaj večji del, ker rinemo globlje in globlje, čeprav smo uvideli, kakšne ukrepe moramo opraviti, da se bomo izkopali iz godlje.
»Oj, kako slabo nam gre! In rečem vam — ne pridem skozi s temi tisočaki, pa otroci, in da, avtomobil, veste, imamo spet novega! Da, da v Italijo gremo na Silvestrovo!« Toda ljudje, ste še sploh človeška bitja? Niste zmehanizirani komercialni butci (malomeščanstvo je izrabljen in premil izraz), ki so poleg tega še zelo nesramni? Poznam ljudi, ki ne živijo »človeka vrednega življenja«, ki delajo, so samoupravljale! kot vi, ki nekaj daste na ugled in diskretnost. Pustimo neslane razprave o uravnilovki, ker daje le načelne odgovore. Ti so le tehniški, birokratski in nehumani. Upoštevajmo človeka, povzdignimo slovensko in jugoslovansko v blato in brezno prido-bitništva poteptano zavest! Kako lepo se slišijo te parole! Znamo jih tako čudovito razpredati med besede o socialnih diferenciacijah, ki da so nujne in so gibalo nadaljnjega razvoja. Ampak ne verjamem, da se bo naša domovina hitreje razvijala, če ima navaden goljuf (brez višje ali visoke izobrazbe) na direktorskem mestu takšen osebni dohodek: poprečni OD na zaposlenega v občini X pomnožen s koeficientom recimo 3,57. Kdo me lahko prepriča o tem? Marx? Kardelj? Bo spet nastala dogmh?
Kako lepo je poznati obe plati medalje. Eno spozna človek podnevi — na sestankih, konferencah, skupščinah itn., kjer se s polnim srcem in z znanjem oboroženi zavzemamo za odpravljanje razlik, za stagniranje dohodkov, za povečevanje deleža, ki gre v sklade za razširjeno reprodukcijo, za bratstvo in enotnost, za to, da bi večkrat zapeli Internacionalo. Pa hodim zvečer po Mariboru, Ljubljani ali Celju in iste ljudi srečujem nasmejane, s polnimi trebuhi in v udobnih avtomobilih. In še pomislim, kako tožijo, da je draginja, na sebi pa imajo obleke, vredne celo premoženje. Ustvarjamo buržoazijo. Na prsih si jo redimo, topla in blagozvočna je njena beseda, večkrat povzdigne svoj glas skoraj do neba ali vsaj do zvezne skupščine. Pa ji sedaj samo ploskamo. Lepo je rekel Tito, lepo je povedal, da imamo dobro mladino in Zvezo borcev; manj veselo je bilo slišati kritiko neaktivne in vedno bolj zavirajoče ZKJ. Ker govoriti o avantgardnosti ob taki go-spodarskopolitični situaciji je bedasto. Le bodite avantgarda delavskega razreda, če nimate ekonomije in urejenih računov! Včasih je treba prijeti tudi za kramp in Computer, ne pa le obračati gobec in postavljati nesmiselne dileme, ki k rešitvi sedanje situacije ne pripomorejo ničesar.
i:
V Mariboru mislijo tako kot pred vojno, v gospodarstvu pa še posebno. Ni smisla za inovacije, v gospodarski regiji, ki v njej predstavlja industrija 58,3 odst. gospodarstva, pa bi morala zaposlena in deloma izobražena delovna sila dajati iniciativo pri napredku, razvoju in kar je še tako lepih stvari. Slabi smo, imamo slabo trgovino, ki je ena najmočnejših terciarnih dejavnosti, pa se vseeno združujemo ali integriramo, kakor pravimo. Pa kaj bi. Saj bomo dobili hitro cesto. Ampak samo cesta ne bo zadosti.
Z. D.
Na zemljevidu nerazvitih območij Slovenije Maribor sicer ni označen kot nerazvit, vendar pa je v njegovi okolici veliko manj razvitih in tudi nerazvitih področij. Razvitega področja v mariborski okolici ni najti.
Vzrokov nerazvitosti je več. Eden med njimi je nerazvito, neproduktivno kmetijstvo, ki je zaradi prenaseljenosti razdrobljeno, zaradi premajhnih dohodkov nenegovano (sadno drevje prestaro in neplemenito itd.), drugi je prebivalstvo, ki je zaradi neizobraženosti premalo podjetno in še in še. Kljub prenaseljenosti področij okoli Maribora (Slovenske gorice, Haloze, Kozjak, Dravska dolina, Dravsko polje), tod ni razvita nobena industrijska dejavnost. Tistih nekaj tovarn, ki jih na teh območjih lahko najdemo, položaja ne more rešiti, ampak ga samo rahlo omili.
Le malo je tu industrijskih objektov, pa še ti včasih ne poslujejo popolnoma rentabilno in so tako, namesto da bi položaj reševali, še dodatna zavora razvoju teh delov Slovenije. Morda ne bi smeli reči zavora, saj vendarle zaposlujejo del »odvečnega« prebivalstva, vsekakor pa vežejo nase več sredstev, kot bi bilo potrebno.
Vsi ti, našteti in nenašteti vzroki nerazvitosti pa imajo še svoj osnovni vzrok — odrezanost od sveta. To sicer ni edini osnovni vzrok, je pa gotovo najpomembnejši.
Nobeno teh področij (pa tudi vseh drugih nerazvitih področij tako v Sloveniji kot tudi drugod) nima današnjim potrebam primernih prometnih žil — cest, železnic.
Tako za kmetijstvo kot za industrijo (predvsem zanjo) so potrebne hitre zveze z ostalimi območji. Takih zvez pa primanjkuje tudi samemu Mariboru, ki tudi zato precej počasneje razvija svoje gospodarstvo kot ostala razvita območja ali kraji. Celo edina pomembnejša prometna pot iz Maribora, odsek železnice Šentilj—Zidani most na železniški progi Šentilj—Koper (nekoč — v stari Avstriji — odsek železnice Dunaj—Trst) že dolgo ne zmore več vseh nalog, ki mu jih razvijajoče se gospodarstvo nalaga. Da bi med Mariborom in Ljubljano obstajala še kakšna cestna povezava, skoraj ne moremo govoriti, saj tisti ozki pas, namenjen prometu z vozili, poln lukenj in vzpetin, zakrpan (kjer so ga uspeli zakrpati) kot beraške hlače, ne zasluži imena cesta, kaj Šele oznake cesta I. reda!
Takšne zastarele oz. napol uničene prometne žile seveda ne zmorejo opravljati transporta dobrin tako, kot sodobno gospodarstvo zahteva. Zaradi zastojev (na katere se sicer lahko zanesemo, ne moremo pa predvidevati, kako dolgi bodo) je skoraj onemogočeno natančno planiranje proizvodnje. Surovine je namreč potrebno nabavljati na zalogo, kar veže več sredstev, kot bi bilo v normalnih pogojih poslovanja potrebno. Pri proizvajanju na rok pa je spet potrebno prej dokončati izdelke, da bi lahko kupec pravočasno dobil blago, kar zopet veže sredstva, tokrat v gotovih izdelkih. Vse te in podobne vezave sredstev
seveda zdržujejo hitrejši razvoj ne le industrijskih obratov, ampak tudi transportnih zmogljivosti samih. Saj bi se lahko npr. železnice mnogo hitreje razvijale, če bi podjetje morebitni višek svojih sredstev investirala v obnavljanje železnice; tako pa jih vežejo v zalogah ali pa plačujejo previsoke voznine za preslabe usluge. Voznine so visoke zato, ker je vzdrževanje dotrajanih objektov dražje kot pa vzdrževanje novih, odpornih. To situacijo bi skoraj lahko imenovali začaran krog, iz katerega pa vodi več poti, ki bi lahko problem rešile. Ena izmed možnih je, na primer ta, da namesto zasilnega popravljanja številnih kilometrov katerekoli prometne žile temeljito obnovimo krajšo, a trenutno pomembnejšo pot, ki je nekaj let nato ne bo potrebno krpati in bo lažje zmogla bremena, ki ji jih nalaga gospodarstvo. Mislim, da je tak prioritetni transportni objekt železnica Šentilj—Zidani most, v katero bi morali v naslednjih dveh letih (poleg štiristezne avto ceste, ker dvostezna ne bi rešila ničesar) vlagati vsa sredstva, kasneje pa bi hitro obnavljali povezavo Maribora z okolico. Te se mi zdijo drugotnega pomena predvsem zato, ker menim, da bo okolica še nekaj let ostala pretežno kmetijska, kmetijstvo pa trenutno ne potrebuje tako hitrih prometnih zvez, saj temeljita obnova kmetijstva ne more biti končana že v dveh, treh
modernizacija proge zidani most-šentilj
Slovenija je zaradi svojega gospodarskega in političnega položaja križišče prometnih tokov, ki vodijo iz Srednje in Zahodne Evrope na Balkan, Bližnji in Srednji Vzhod ter na Jadransko morje. Čeprav ima najpomembnejšo vlogo pri tem prometni križ, ki je predviden za elektrifikacijo železnic, se z elektrifikacijo štajerskega kraka še ni začelo, medtem ko je gorenjska proga že opremljena s sodobnimi signalnovarnostnimi in telekomunikacijskimi napravami.
2e z izgradnjo odseka Zidani most—Celje bi se odstranilo sedanje ozko grlo pri izmenjavi lokomotiv v Zidanem mostu, kar povzroča zamude vlakov, omogočena bi bila uvedba direktnih elektromotornih vlakov na relaciji Celje—Ljubljana, s čimer bi se odpravilo prestopanje potnikov v Zidanem mostu. Z elektrifikacijo celotnega odseka Zidani most—Šentilj pa bi se povečala potovalna hitrost v potniškem in tovornem prometu.
Ta odsek je za Slovenijo velikega pomena, poleg tega pa ima še velik mednaroden pomen, ker Slovenijo povezuje s Srednjo Evropo in pred-
razvoj m
letih, ampak bo za to potrebno mnogo več časa. V obnovo kmetijstva namreč ne moremo šteti le povečanja rodovitnosti, ampak predvsem izobrazbo kmečkega človeka in prekvalifikacijo ter odselitev »odvečnega« prebivalstva. Odselitev je potrebna zato, ker hitra in s tem nesmotrna izgradnja majhnih tovarn ne bi rešila položaja, ampak bi ga le še bolj zapletla.
Osnova razvoju mariborskega gospodarskega bazena je torej hitra in uspešna povezava Maribo ra z ostalimi območji Slovenije in Jugoslavije, nato pa povezava okolice z Mariborom.
Na uspešen razvoj mariborske industrije lahko računamo le, če bo Maribor povezan s svetom s sodobnimi prometnimi žilami in če okolica mesta ne bo več črn madež na zemljevidu Slovenije. Dokler pa bo Maribor ozko grlo v transportu blaga, na škodo tako sebi kot okolici, ne moremo pričakovati hitrejšega razvoja mesta, še manj pa okolice. Hitra cesta in železnica sta pogoj za hiter in cenen transport in za uspešno, sodobno poslovanje.
Branko Gerlič
Danes je trgovina pojem gospodarskega uspeha Nobena dejavnost nima tolikšnega dohodka kot trgbvina. IN dohodek je tisti, ki pove, če je podjetje poslovalo uspešno ali ne. Denar, ki je merilo dohodka, se steka v trgovino. Zato si vsak želi zaposlitve v trgovskem podjetju, kjer bo za enako delo bolje nagrajen kot drugje.
Ni pomembno, kaj se kupuje in kaj prodaja, glavno je, da trgovsko podjetje eksistira. To je že skoraj garancija, da delo ne bo pretežko, zato pa stalno in dobro plačano.
Tudi občine si žele čimveč močnih trgovskih podjetij na svojem območju. Podjetja z visokimi dohodki in velikim prometom dajejo namreč tudi večje dajatve in občine pridejo tako do več sredstev. Da je temu res tako, dokazujejo naša trgovska središča, ki so mnogo bolje in lepše urejena kot pa središče proizvodnje. Izjeme, tako v uspešnosti trgovskih podjetij kot v urejenosti trgovskih središč, so redke.
Trgovina v našem primeru ni prostor, kjer se kupec in prodajalec, vsak na svoji strani pulta, dajeta za ceno. Niti ni uspešnost trgovine odvisna od tega, če bo prodajalec uspel kupca pretentati, da bo kupil prepotrebno blago po nesramno visoki ceni. Uspešnost podjetja je v mnogo bolj prefinjenem izkoriščanju tržnega položaja. Rezultat je sicer isti — vse plača potrošnik — način pa je manj očiten in tudi to je nekaj!
Vloga trgovine naj bi bila v tem, da poceni pot od proizvajalca do kupca — potrošnika. Prodajalec, ki bi sam iskal kupce svojim izdelkom, bi namreč imel mnogo več stroškov, kot pa jih ima za to specializirana dejavnost — trgovina. Seveda pa trgovina svojih storitev ne opravlja zastonj, ampak zajame del presežne vrednosti, ki jo proizvajalec ustvari; lastna prodajna cena proizvajalca je nižja od vrednosti proizvoda oziroma cene, dosežene na trgu. Trgovina pa danes ta svoj položaj večinoma izrablja. V mnogih primerih je namreč v bolj ali manj monopolnem položaju, proizvajalcev pa je mnogo več, kot bi bilo potrebno. Imamo namreč množico majhnih, nerentabilnih in slabih proizvodnih podjetij, namesto nekaj velikih, močnih, ki bi mogla postavljati svoje pogoje tudi trgovini. Tako pa premočna konkurenca v proizvodnji in preslaba v trgovini dovoljuje slednji, da prodajno ceno proizvajalcev niža do minimuma, sama pa pribije najvišje dovoljene odstotke in tako, seveda, kar dobro zasluži.
Mnogi trdijo, da je velik del krivde za relativno nerazvitost Maribora in okolice prav v nerazvitosti mariborske trgovine. To gotovo drži. Mariborska trgovska podjetja so namreč, po mojem mnenju, mnogo premalo elastična in se preveč zapirajo v občinske meje. Zanimivo je, da je v Mariboru množica prodajaln in predstavništev trgovskih podjetij iz vse Jugoslavije, mariborska podjetja pa so zelo slabo (ali pa sploh ne) zastopana izven Maribora. Prav gotovo je skrajni čas, da pohitimo z razvojem trgovine. To ni nikakršen lokalni patriotizem, ampak nujnost za ves mariborski gospodarski bazen, ki ni majhen. Ce namreč želimo, da se bo proizvodnja v tem delu Slovenije razvijala tako, kot to zahteva sodobno poslovanje, je potrebno, da ji omogočimo tudi hitro in ceneno prodajo. To pa lahko omogoči le dobro razvita trgovska mreža, ki je tudi cenejša, saj je konkurenca med trgovskimi podjetji vedno močnejša. Dohodki te trgovske mreže bi tako ostali doma in prav gotovo precej razširili in utrdili materialno osnovo nadaljnjemu razvoju vseh dejavnosti v Mariboru in okolici.
Branko Gerlič
stavlja obenem tudi glavno zvezo Srednje Evrope z našimi republikami in jadranskimi lukami. Dejstvo je tudi, da na celotnem odseku mednarodne proge od Dunaja do Trsta ni usposobljen za vleko le še ta naš odsek, medtem ko je konkurenčna zveza, čeprav daljša, od Gradca’ do Trsta prek Beljaka v celoti elektrificirana in privlačuje zaradi tega na sebe tudi tiste prevoze, ki po svoji naravi gravitirajo na progo Gradec— Maribor—Trst.
Pe tudi v mednarodnem prometu pomen te proge stalno narašča. Avstrijske železnice imajo v načrtu, da do leta 1972 elektrificirajo progo do Gradca, zato tudi od naših železnic upravičeno zahtevajo, da modernizirajo progo do Šentilja, kajti le v tem primeru bi elektrifikacija dosegla svoj učinek.	,
Modernizacija proge od Zidanega mosta do Šentilja je torej neizbežna, ker bo sicer ta proga izgubila svoj mednarodni pomen, s čimer bi
največ izgubile jugoslovanske železnice, še posebej pa Štajerska, po kateri proga poteka. Investicijski stroški za modernizacijo znašajo 602 milijona dinarjev, dela pa bi potekala do leta 1972. Pri teh investicijah naj bi bile železnice udeležene s 40 odst., poslovne banke s 30 odst. in republiški rezervni sklad s 30 odst. Železničarji upravičeno pričakujejo pomoč družbe, saj tako obsežnih stroškov sami ne zmorejo, pa bi tudi ne bilo prav, da se obremeni samo ena delovna organizacija, ker ima od tega korist vse naše gospodarstvo.
M. L.
druga puberteta matere Slovenije ali dvignjen nos zadovoljnega kranjca
Slovenci smo čudna bitja. Imamo fiksno idejo, da smo pač najbolj razviti v vsej naši socialistični družbi ter da smo »naj« uma in dela. Nekakšna jugoslovanska arijska rasa.
Ampak — ali ni to nekaj takega, kot da bi kdo z zamašenim nosom stal v kanalu in trdil, da tam sploh ne smrdi? Kje pa, saj ta kanal začne smrdeti Šele malo južneje, ali ne?! Pri vsem tem pa fekalije nimajo pojma, kje se nahajajo in kje smejo smrdeti!
Govori se, da smo razviti (kljub dejstvu, da smo ponekod začeli kričati, kako le nismo tako hudo »In dulci intilio«); toda ali se razvitost res kaže samo v malo boljših cestah, v fičkih, hišah ter morda višjem dohodku? Ze res, to vsekakor je zunanja manifestacija, materialni pečat razvitosti.
Kaj pa nesnovna kultura? Pa ne razumeti kulture kot umetnost. Ne, njena zapuščina je čista! Mislim kulturo, ki naj bi bila druga karakteristika, spremljevalka razvitosti, kulturo kot odraz zavesti, odgovornosti, kulturo, katere hrami niso gledališča, šole in knjižnice, ampak navadna, siva vsakdanjost odnosov med ljudmi. Tu pa je tisti smrdljivi kanal, v katerem stoji SLOVENEC z zamašenim nosom!
Ker smo razviti, gradimo nova mesta, naselja, imamo avtomobile, disco clube, samopostrežnice, avtomatiziramo se, in, seveda, samoupravljamo.
Ker pa smo razviti, smo tudi kulturni, in ker smo kulturni, mesta in naselja pridno smetimo ter uničujemo, kar ni našega; z avtomobili ogrožamo svoja in tuja življenja, v disco clubih se pretepamo in razbijamo, kar se razbiti da, v samopostrežbah krademo »za štos«, avtomate na ulicah pa... <&o, teh, razen onih za ^cigarete, sploh ne postavljajo, ker so se našli neki vplivneži, kot npr. pomočnik generalnega direktorja Emone Ljubo Filipan ter direktor Mercatorjevega Investa Jože Sitar (Nedeljski, 15. XI. 1970), ki so izjavili, da za kaj takega Slovenci za sedaj še nismo dovolj zreli, baje zaradi naše mentalitete, ki pa je, po našem prepričanju, prav tako »naj« v jugoslovanskem prostoru!)	»	»
MORDA bomo zaradi te mentalitete, kot kaže primer z avtomati, sčasoma prenehali graditi nova mesta In naselja, ukinili bomo možnost kupovanja avtomobilov, odpiranja disco clubov, samopostrežb itd., razen gostiln seveda. Morda bomo celo ukinili samoupravo in usta-noy}l\ diktaturo, ki naj bi nas vzgojila ... Ali bomb potlej dokončno razviti?!
Samo ne da bi kdo pomislil, da je vse to res! Dajte, zamašite si nos s parfumirano gazo ter stopite v tale kanal pa boste videli, da sploh ne smrdi!
NI,KA5 Р°81иба^е tistih, ki tulijo, da je treba kanal očistiti!
Dušan Grabar
poslansko vprašanje
28. oktobra 1969 Je Izvršni odbor Študentske skupnosti mariborskih visokošolskih zavodov pripravil javno tribuno z naslovom Vloga Slovenije v okviru vsejugoslovanske obrambne vojne. Vprašanje, ki ga postavljam, se nanaša samo na del obravnavane snovi, na »jugo-slovensku narodnu armiju«. Menim, da po svojem pomenu presega okvir prej omenjene tribune in Je eno osrednjih vprašanj v reševanju odnosov med narodi IJFRJ.
Na obravnavano temo — JLA — gledam z dveh stališč: s stališča bojne usposobljenosti In s stališča občana, ki mu ustava zagotavlja svobodno Izražanje svoje narodnosti in kulture ter svobodno rabo svojega jezika. Kljub navidezni razdelitvi sta prej omenjeni vprašanji ena sama nedeljiva celota. Pod bojno usposobljenostjo, ne mislim samo usposobljenost za uporabo orožja, temveč predvsem voljo občana — vojaka, da to orožje uporabi. V mirnem času lahko administrativni in drugi organizacijsko politični ukrepi usmerjajo delovanje posameznika. Aprilska kriza kraljeve vojske 1941. leta pa dokazuje, da se taka navidezno močna armada v trenutku preizkušnje sesuje kot hiša brez temeljev.
Prvi zametki današnje vojske so nastali med prvo svetovno vojno v Rusiji. Začetno navdušenje avstro-
ogrskih Srbov, Hrvatov in Slovencev za skupen boj proti tlačlteljicJ narodov Avstroogrski, je kaj kmalu splahnelo ob raznarodovalni organizaciji vojaških enot, ki Je slonela na oblasti srbskih oficirjev, srbskega duha in tradicije ter srbskega Jezika. Predvsem logična posledica je bilo disidentstvo Hrvatov in Slo« vencev ter razpad omenjenih enot.
Po vojni Je nova kraljevina SHS prinesla vsem »uje-dinjenim. novo organizacijo vojske: služenje roka izven svojega jezikovnega območja ter, skupaj s srbskim komandnim jezikom; nadvlado enega naroda (s sicer bogato vojaško tradicijo). Obe značilnosti sta bili samo del raznarodovalne politike stare Jugoslavije in sta svoj žalostni konec dočakali ob prvi resnejši preizkušnji aprila 1941.
Ze predvojni partijski dokumenti so v negativnem smislu opozarjali na prej omenjeni značilnosti stare jugoslovanske vojske, graditev in uspehi partizanske narodnoosvobodilne vojske pa so jih ovrgli tudi v življenju. Bojna enotnost bratskih jugoslovanskih paro-dov Je našla svoj izraz v skupni jugoslovanski vojski, temelječi na narodni osnovi. Dosti bolj čudna pa je za vse, še posebej za generacijo, rojeno po vojni, vrnitev k organizaciji vojske, ki ima samo en komandni jezik In kjer mora vojak služiti kadrovski rok čimdalje od doma. Tako organizirano vojsko — JLA — imamo še danes. Malenkostne ublažitve (vsak četrti vojak ▼ Sloveniji naj bo Slovenec) kažejo na to, da se odgovorni v vojski zavedajo ostrine-položaja, zavedati pa bi se tudi morali, da se sistemsko vprašanje ne rešuje z malenkostnimi administrativnimi ukrepi. Narodnoosvobodilni boj je dokazal, da so vsi jugoslovanski narodi sposobni braniti svojo državo. S tem Je odpadla tudi potreba po stalnem poudarjanju srbske vojaške tradicije v skupni armadi. Narodna nesamostojnost in načrtna politika vladajočih tujcev sta krivi, d« ostali jugoslovanski narodi premalo poznamo in razvijamo svojo vojaško preteklost. Odločna oborožena vstaja slovenskega naroda v zadnji vojni ni slučajna. Stara Avstrija Je z vsem svojim nerešenim narodnim vprašanjem pred prvo svetovno vojno in med njo trkala na slovenski in hrvaški vojaški čut. Andrejka je popisoval, kako so slovenski polki zasedali Bosno in Hercegovino, Mohorjeva družba je izdala zgodovino 17. pešpolka in s tem v strnjeni obliki predstavila vso vojaško zgodovino Slovencev pod črnim orlom. Dejstvo je, da so slovenski polki štiri leta vztrajali na ruski, še posebej pa na italijanski fronti, ker so se zavedali, da branijo svo-JOЛ,* Na isti fronti so se zlasti Izkazali vojaki hrvaškega domobranskega korpusa, za katerega piše De-J.. 'i, življenjepisu našega predsednika, da so ga sestavljali hrvaški vojaki in oficirji, ki so uporabljali hrvaški komandni jezik.
P.a?,es ^ Hesmlselno vlačiti iz naftalina vojaško tradicijo v duhu stare Avstrije in Srbije. Lahko pa zahtevamo. da rast vse naše samoupravne družbe spremlja tudi organizacija vojske, ki ne bo samo temeljila na enostranski zgodovini, temveč bo resnična nositeljica bratstva In enotnosti naših narodov, obenem pa bo hranila kulturo vseh jugoslovanskih narodov. Kulturo m njen najosfiovnejši izraz — jezik pa lahko razvijajo samo narodno sestavljene enote v okviru jugoslovanske ljudske armade. N1 nam potrebna nikakršna slovenska republiška vojska s svojim poveljstvom. Os-n.oy.ne.<in?tp’ sestavljene na narodni podlagi in z oficirji, ki lahko srbohrvaška povelja višjega štaba in pouk prenašajo vojakom v njihovem jeziku, so vse, kar potrebujejo Jugoslovanski narodi v JLA. Takšna ni n,ie novega, še manj pa izjemnega. J,—,0, J* v življenju uresničena taka večjezičnost. Je v TV-15 (dne 11. 11. 1970) opisal Bogdan Pogačnik v članku o belgijski armadi. Se posebej značilen primer več-
■УР. ,,e, v°Jske Je armada Švice, ene Izmed najbolj militaliziranih dežel v Evropi.
Tudi naši vojaški strokovnjaki obravnavajp vprašanje večnarodne JLA. Prava znanstveno podkrepljena razprava Je zapis generalpodpolkovnika v pokoju Jake Avšiča v četrti številki 18. letnika Sodobnosti. Spremembe so potrebne in do njih mora priti. Porazne številke o tem, da ni slovenskih oficirjev, še manj pa podoficirjev, kažejo na odtujenost JLA. Sama služba je tudi kriva, da so še ti, ki jih Imamo, v veliki meri izgubili smisel za svoj jezik.
Glede na predvidene spremembe ustave SFRJ postavljam izvršnemu svetu SRS naslednji vprašanji:
— kakšno je njegovo stališče do S. odstavka 42. člena zvezne ustave in ali bo republika Slovenija storila kaj v tem smislu, da se prej omenjeni odstavek izbriše?
— Ali Je že kdo drug razen forumov JLA tudi v SRS obravnaval vsebino -moralno političnega odgoja« v voj-
Janez Švajncer
STRAN 5
>
V tej Številki odstopamo prostor Nevenki Vrbnjak, dijakinji tretjega letnika Prve gimnazije v Maribora. Z grafikama Starka in Avtoportret se nam bo predstavila kot likovnica.
8 poezijo iz zbirk Albatros in PG se nam bo predstavil tndi Jurij Kocmut. Njegove pesmi so sicer Se nekoliko začetniške, vendar kažejo velik smisel za umetniško ustvarjanje. Jurij Kocmut pripada literarni generaciji, ki se razvija na Prvi gimnaziji.
ustvarjajo
Bili smo prav presenečeni, ko so po »znamenitem incidentu« v gledališču začele leteti na dijake Prve gimnazije hude besede iz našega tiska in radia. Nismo mogli verjeti, da bi se na tej gimnaziji zbirala smetana huliganstva, vandalizma in primitivizma. Pričakovali smo, da bo šola dala odgovor v tisku, kar bi gotovo povzročilo mnogo hude krvi.
Odgovor, ki ga je dala šola prek svojih dijakov, je bil najprimernejši. Organizirali so dve prireditvi, literarni večer m likovno razstavo, ki so ju hvalili dijaki in vsa ostala publika. Vendar tl dve prireditvi nista pomembni samo kot odgovor javnosti, temveč sta prikazali celotno delo šole.
Najprej so se predstavili širšemu občinstvu mladi literati. Nastopilo je približno deset dijakov, celotna prireditev pa je bila prepletena z razpoloženjsko glasbo, ki je ustvarjala harmonijo in povezovala1"dela posameznih avtorjev. Po literarnem večeru sta dva dijaka pripravila Disco-happening, ki je pomagal, da so se vtisi s prireditve globlje zasidrali med poslušalci in da so se le-ti obenem tudi razvedrili. Ta literarni večer je bil v dvorani mladinskega kluba, kjer so dober teden kasneje odprli še likovno razstavo vseh dijakov Prve gimnazije v Mariboru, ki obiskujejo praktične vaje iz likovne umetnosti. Gimnazijci so pohvalili dela svojih sošolcev; menili so, da sta prireditvi zelo uspeli, obenem pa so izrazili željo, da bi si ogledali še več takih prireditev.
Prof. Marjan Remec, organizator razstave in vodja praktičnih vaj, nam je povedal, da so razstavljena dela novejša, dijaki pa zelo prizadevni. Večina mladih likovnih ustvarjalcev se najbrž nikoli ne bo uvrstila med največje umetnike, vendar jim je lastno delo zelo drago. Takole so odgovorili na vprašanje, kaj jim pomeni ustvarjalnost:	_
Norbert Usar: »Izpolnitev prostega časa.« Nevenka Vrbnjak: »Sredstvo za izražanje čustev in težav, ki jih srečujem v življenju.« Mnogim drugim pa pomeni lastna ustvarjalnost predvsem razvedritev.
brijel Kolbič, ki je povedal tole: »Dela so sicer briel Kolbič, ki je povedal tole: »Dela so sicer še pregej začetniška, vendar pa je opaziti mnogo okusa in harmonije pri poizkusu postaviti umetnikovo doživljanje na platno. Glasba, ki je sicer v drugem planu, ustvarja razpoloženje in se sklada s slikami. (Tudi otvoritev likovne razstave so poživili z glasbo op. p.). V delih se opazi prizadevanje prof. Remca, ki bo iz nadarjenih dijakov lahko še mnogo naredil, če ga bodo poslušali in imeli radi. S prireditvijo sem zelo zadovoljen, že zato, ker dokazuje, da se mladi ukvarjajo tudi z umetnostjo in imajo v sebj nekaj ambicioznosti.«
Temu mnenju se je pridružil tudi prof. Ivan Rudolf, ravnatelj Prve gimnazije v Mariboru. Izrazil je globoko zadovoljstvo, ko je videl, da se njegovi dijaki aktivno udejstvujejo v umetniškem ustvarjanju. Bogdan 2eleznik, vodja mariborskega likovnega kluba, je najprej pohvalil razstavo, nato pa med drugim tudi omenil, da bo, ako bo dovolj interesentov, ustanovil in vodil likovno sekcijo v mladinskem klubu.
Sklepna beseda je kratka in zelo jasna: dijaki Prve gimnazije* v Mariboru so dokazali, da besede, ki so letele na njih, niso resnične. Njihov odgovor je bil vsekakor bolj realen kot pa očitki tiska.
2arko Golob
Opravičujemo se, ker zaradi pomanjkanja prostora nismo mogli podati celotnih izjav.
1
ALBATROS 1
Zlomljeni kljuni, modrina globine morja,
vse, kakor odsev v albatrosovih očeh, zbuja hrepenenje po lepoti.
Prekletstvo ga je pahnilo v objem smrti. Samega šakala se ni ustrašil Labodji spev v zvezdo je ugasnil
PG (PIGEON-GOLOB) I .
Ročka čaja,
segreta v zavesi modrega oblaka, stisnjena v ozko špranjo zakrivljenega ptiča preklete duše. Obsojen na tihoto streliee, med rebri opijanjen duh smrdi po žganem mesu.
PG II
Olimpski bogovi nazdravljajo,
Olimp z i,
Olgmp z ipsilonom.
PG 111
Razmesarjeno telo rdeče črte, izpite oči,
oranžno svetleči se nohti pokrivajo osamelega evnuha.
delovna problemska konferenca ZM
Problemska konferenca ZM je bila 16. 12. 1970. Najprej je govoril predsednik ZM v Mariboru. Zelo obširno je razložil, kako pomembna je združitev vseh mariborskih klubov. Ker je Maribor prvo mesto, ki se je lotilo tega problema, smo mladinci naleteli na mnoge ovire. Predstavniki klubov OZN so ogorčeno protestirali in se sklicevali na to, da jih ZM samo graja, češ da premalo delajo. Protestirali so, čeprav je predsednik ZM v uvodu nakazal, da je delo posameznih klubov, če delajo ločeno, manj uspešno. Člane kluba OZN najbolj boli to, da je njihovo delo manj vidno kot pa delo drugih klubov, na primer planinskega društva in drugih. Ti klubi lahko organizirajo izlete, delo kluba OZN pa je predvsem v sprejemanju sklepov, ki so plod razmišljanja mnogih članov.
Zelo lep odgovor članom kluba OZN je dal eden izmed mentorjev, ki jim je pokazal, kako je ZM za klub OZN pomembna, saj mu pomaga idejno in finančno.
Ze tovariš Tito je rekel na 9. kongresu: »ZM mora odigrati odgovarjajočo vlogo v odnosu do organizacij.«
Pravilno bi bilo, če bi se združili in delali s skup-
nimi močmi, napačno pa, ako bi ugotavljali, katera organizacija je pomembnejša in bolj vplivna.
bednost človeka v socialistični družbi je v tem, da imamo ljudje različne interese, ki pa jih skušamo po pravilni poti uskladiti, da bodo na zu naj idejno in politično zelo vplivni. Zato pomeni združitev posameznih klubov v enotno organizacijo velik korak k napredku. Tako je tudi laže učinkovito obveščati mlade o vsem, kar se do gaja okrog nas. Mlad človek mora biti obveščen o vsem, saj si tako lahko ustvari resnično sliko o svetu. Pod tem pogojem bi tudi laže vključili v našo organizacijo mlade kadre, ki sicer ne so delujejo v nobeni organizaciji. Ravno ta mladina je najbolj kritična glede morale in vzgoje.1 Ob koncu je konferenca sprejela sklep o ustanovitvi mladinskega centra aktivov v Mariboru. V tem pentru so združeni vsi klubi in organizacije v okviru Zveze mladine Maribor.
Mirko Kocuvan
Enominutno presenečenje sredi stoletne vsakdanjosti
kaj pomeni prazen papir
prazen
Senzacionalno za Mariborčane!
(To je namesto uvoda.)
Ce boste kdaj glasno kričali v mikrofon na kakem študentskem literarnem maratonu, pomeni to, da ste preveč prizadeti.
»Poštudentela« narodna pesmica
Ce narod stoletja že / gospodu hinavskemu hlapec je, /
nauči se dobro svoje vloge. /
Poštenjakom redkim le / pretežke daje naloge. / Priloženo navodilo za prazen papir: Vzemi svinčnik, napadi in uniči prvega, ki ti ne bo mogel ne koristiti ne škoditi! PoStEnO! Kar KoRaJž-•No! Toda nikar ne hodi na študentske literarne prireditve.
Tam utegne kak »jezen mledenič« protestirati proti .originalni slovenski navadi. Razdelil bo med občinstvo polno praznih papirjev. Nekaj se bo drl v mikrofon, pa ga tako ne bo mogoče razumeti, ker bo preveč jezen in žalosten. Le kaj pomenijo besede, za koga neki veljajo? Pa ne, da za nas? Ne, mi že ne spadamo zraven.
»Slovenci! Nastopam s tem, ko ne nastopam! Protestiram proti veljavnosti reka Slovenec Slovencu Slovenec! Protestiram proti žalostnim odnosom v kulturi! Dol z rivalstvom! Dol s frank-cionaštvom! Dol s hinavstvom in primitivizmom!«
Bodi fo, kar si! Kaj bi se spreminjal zaradi tega, ker nek »jezen mladenič« meče »golobe« po zraku. Uživaj in napadaj. Očrni drugega, sebe si tako že dovolj. Ironično se smej in poizkušaj psihično in fizično streti svojo tarčo. Toda stori to hitro, kajti že jutri utegne kdo tebe uničiti.
Človeške misli
i
Navodilo: Beri jih z možgani in s srcem!
(Sicer jih ne boš hiti razumel niti imel od njih kakih koristi.)
Obljuba v politiki dela drugo obljubo. Obljuba v ljubezni dela življenje.
Najbližje absolutni resnici so otroci in starci.
Humanist je človek, ki mu militaristi prilepijo znamko idealista.
Mati idej je sovražnik poprečja.
Dobrotnik in mislec postane šele po smrti velik človek. V življenju ljudje mu »serjejo po glavi«, po smrti pa nanj le še kak golob se postavi.
Izrek »Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si« lahko danes prikrojimo takole: Povej mi, katere časopise bereš, in povem ti kdo si. Ce pa ne bereš časopisov, pa tako vem, kdo si.
Manj pametni ljudje imajo raje manj pametne ljudi ob sebi, zato da so »bolj pametni«.
Pametnejši ljudje imajo raje pametnejše ljudi ob sebi zato, da bodo postali pametnejši.
Zanimivo Je dosti govoriti in dosti misliti. Nezanimivo je dosti govoriti in malo misliti. Najbolj dolgočasno je malo govoriti in malo misliti. Najbolj pametno pa je malo govoriti in dosti misliti.	,
Igor Plohl
srečanje
Pred dnevi sva se ponovno srečala. Bistvene razlike med nama ni. On sicer izhaja iz družine zgornjega sloja (jaz iz nižjega oziroma najnižjega), je nekaj let starejši kot jaz in četrto leto bruc (jaz prvo), vendar naju to ne moti, da ne bi bila prijatelja.
Za prijatelja, ki se srečata po dveh letih, pa se spodobi, da zavijeta na kozarček, ob katerem beseda steče z lahkoto.
»Prekleto, poglej kakšen bedak sem! Stari ml ne posodi svojega mercedesa niti takrat, ko hočem s punco na izlet. Voziti se moram s' to škatlo (ima NSU — prinz 1200, op. B. T.), ki mi jo je dal stari.«
»Kaj pa študij?«
»Fant, če si pameten, ,iuftaj‘! Molzi starega, dokler se da, in uživaj mladost. Pri tebi je sicer težje, jaz pa imam aduta v rokah. Stari že nekaj let izredno študira, pa še zmeraj ni nič napravil.«
Zaklel je čez partijo.
»Kaj ti nisi v partiji?«
»Bedak.«
»Tvoj oče pa prav gotovo je?«
»Seveda je. Kmalu po vojni je vstopil, sedaj pa čaka, da bo dokončal študij in ji dal slovo.« (Partiji — op. p).
B.	T.
P. S.: Pripravljen sem zahtevati, da barabo izključijo iz šole še pred koncem šolskega leta, če bo pisec seveda imel vsaj toliko moči, da bo primer pojasnil konkretno. V kolikor pa je to le anekdota, neslanih šal ne bom več objavljal.
»maškarada«
Prepovedan je ogled Maškarade, ni pa prepovedano sodelovanje v »maškaradi«. »Tako sem rekel in storil, ker..., osebno pa sem proti temu,« pravijo premnogi. Naj me kolera pobere, če to ni maškarada! Ker to počenja večina, te večine ne more obsojati. Ce priznaš, se to pol oprosti. To je absurdna misel, kajti potem lahko storimo neko svinjarijo, pa nam bo ostalo na grbi »le« še pol. Svinjarija je, če nam samim ali pa komu tretjemu privoščimo ugodnost na račun drugega. Seks je ugodje. Prikazovanje le-tega v kinematografih je prikazovanje resnice, »da bo vsak Slovenec videl Slovenca na platnu, kakor vidi svoj obraz v ogledalu«. Kdor pljuje v ogledalo, ga utegne doleteti konec Williama Wilsoja. Dobro bi bilo, da bi se prej umili in šele potem opazovali zrcalo. Ena plat umetnosti zahteva lepoto, druga polovica pa je različna. Jaz sem za resnico. Umetnost se pojavlja v času, ki ga zgodovina zmore zadržati v spominu tudi po smrti njegovega dela. Ima kdo kaj proti temu? Bilo bi neumno, če bi imel. Vsa odkritja, s katerimi si boljšamo življenje, so že zgodovina, čeprav se tega v svojem relativno kratkem bivanju komaj zavedamo.
Verjamem, da Maškarada o današnjem času ne laže. Ljudje napadajo spolnost v njej, kajti nekatere je sram in str^h resnice. Humanistična morala česa takega ne dopušča, ker zahteva dejavnega in predsodkov osvobojenega človeka. Naša morala še zdaleč ni humanistična! Res pa je, da se vedno več ljudi zavzema za humanizem. Nekateri govorijo celo o humanistični revoluciji. Revolucija je hiter preobrat, humanizem pa terja čas. Zavedam se, da nikoli ne bo idealnega človeka, kakor tudi ne bo idealne družbe. V matematiki funkcija res lahko seka limito, vendar to za družbo ne velja. Pri tem hočem reči, da so ideali limite, s pravičnimi dejanji se pa takim idealom lahko samo bližamo. Ko govorimo o idealih, navadno mislimo na absolutne. Absolutno resnično je samo bivanje. Ce hočemo ideal absolutno uresničiti, se moramo zateči v transcendenca, ki pa zanika človeško bistvo. Naše ravnanje je lahko pravično ali nepravično, vselej pa je resnično, kajti tudi naša ravnanja so del bivanja. Spolnost je resničnost. Ločujemo več udeležencev seksa: normalne, prostitutke, kurbe, nenormalne. Govorimo, da je normalno, če sta partnerja istega spola. Z nenormalnimi naj se ukvarja medicina oziroma psihologija. Prostitutke so plačane kurbe in koristijo celo turizmu in gostinstvu. Okolje takšno žensko sicer formalno sprejme medse, do nje se pa obnaša kot do neenakopravnega bitja, čeprav jo s svojim ravnanjem podpira. Takšne ženske bodo potrebne, dokler bomo polni predsodkov. Prostitutke so lahko takšne, ki jim zaradi svojega »dela« ni treba delati in tega niti nočejo, lahko so pa takšne, ki jim družba dejansko ne dovoljuje vrnitve v normalno življenje. Navadno se radi izgovarjamo na druge in tako tudi prostitutke precej napadamo. Proti kurbam običajno nismo tako ognjeviti, ker mogoče- pridemo na vrsto še zastonj. Okolica nas seveda ne bo imela za kurbirje, pač pa za šarmantne zapeljivce. Ni mi jasno, zakaj se ne borimo proti »maškaradi«« in prostituciji, pač pa proti Maškaradi, Ljubimcu lady Cha-terley... Smo bili vsi brezmadežno spočeti? Se eden ne! Baje starejši to prenesemo, na otroke pa škodljivo vpliva. Kakor je videti celo bolj kot tanki v otroških trgovinah in plaža v kioskih. Po tej logiki se lahko čudim, kako to, da so otroci- na deželi normalni, čeprav vidijo vse te reči že iz plenic; resda na živalih, ampak v bistvu je to vseeno. Ljudje poznamo skupinski seks. V izobilju ga poznajo tudi živali, kakor je ugotovil neki znanstvenik in to prognoziral človeku, toda pozabil je, da imamo ljudje zavest. Skupinski seks je resničnost. Resničnosti pa je treba vedno pogledati v oči, čeprav jo moramo včasih pretepsti. Ce se bo pokazalo, da je to, čemur pravimo danes anomalija spolnosti, normal« no, bo živelo dalje, v nasprotnem primem bo izumrlo. Od pitekantropa do danes smd se že precej razvili in razvijali se bomo še naprej. Ce nočemo biti sužnji časa, se bomo borili ali za ali proti. ‘Vsak naj se zaveda, da bo nosil vse posledice svoje izbire.
•	Ivan	Oman
GORNJESAVINJCANI so se sestali
V četrtek, 17. decembra, so se v prostorih študentskega doma I. sestali študentje iz Gornje Savinjske doline.
Pogovorili so se o ustanovitvi kluba oziroma sekcije študentov iz mozirske občine. Na bližnjj skupščini, na katero bodo povabili tudi vse srednješolce iz domače občine, bodo izvolili odbor in predsednika kluba.
IZKAZNICE, SMO RAZDELILI...
Študentje smo že videli prvo predstavo v SNG. Toda precej truda je bilo treba vložiti, preden je IO SS zagotovil zadostno število abonentov, da smo abonma sploh lahko dobili. V preteklem letu je IO najprej kupil izkaznice, potem pa jih ni uspel v celoti prodati. Letos so zbirali naročnike kar trikrat in tako zagotovili minimalno število članov (240). Ce IO to ne bi uspelo, bi študentje ostali brez predstav oz. brez popusta pri vstopnini za mariborsko kulturno hišo.
Menda bi bilo bolje, Če študentje svojega abonmaja ne bi imeli, pač pa bi imeli popust pri vseh predstavah SNG. Naravnost smešno je, da lahko dobi študent mariborskih šol z indeksom 50 odst. popusta pri vseh predstavah ljubljanske Drame, v Mariboru pa le pri posebnem študentskem abonmaju. Pri sedanjem abonmaju študentje tudi ne vemo vnaprej, kaj bomo gledali, pa čeprav smo predstave že plačali. O tem bi bilo dobro razmisliti.
T. J.
KONSTRUKTOR
Doma In v tujini Izvajamo vse vrste gradbenih del. Gradimo za trg In prevzemamo inžinlrlng.
V sklopu podjetja so Se kovinski in mizarski obrat, obrat betonskih elementov ter projektivno-tehnološkl biro. Lastna podjetja imamo tudi v tujini, in sicer:
RATIONELLBAU, WIEN,
V AVSTRIJI WIEN,
V NEMČIJI — KONSTRUKTORBAU GMBH u Co. MUNCHEN,
V FRANCIJI — SOCIETč INSULAIRE DE CONSTRUCTION, AJACCIO.
Stanko Gradišnik
vizija smrti
Kako je vse tiho nocoj!
Zavita v prt beli leži...
A v meni kot burja viharna polje razburkana kri.
Kot mumija mrtva, nekdanja z dušo se in s srcem igra — in kakor stotero luči vsa bela bedi nad menoj.
Stoj! Ne odhajaj!
Počakaj, da dvignem ta beli prt in skrijem pod njim se s teboj, ti veš, da sem sum in ves tvoj.
Zavita v prt beli leži z menoj mumija belih oči, bleda, zaljubljena smrt.
Tih in brez glasu nič več ne bom potrt in nič več sam — saj ostanem s teboj, moja smrt.
Stanko GTadišnik
zatišje na morju
Daleč se v morje zajeda pomol; ie dolgo je od tega,
odkar se je poslednja barka pritisnila obenj.
Se morje je skrilo svojo bol —	t
tih je večer in turoben.
Sam sem, čisto sam, čeprav si ti z menoj; ti,
ki si mi v teh zadnjih dneh lagala in se igrala z menoj.
Prišla si tako iznenada
kot morje, ki si ga nosila v očeh;
morje je pogoltnilo mojo izpoved —
v tvoj svet
poti nisem našel.
V temno zaveso nad morjem si skrivala svoj obraz; kje in kdaj se noč konča, nisi vedela ne ti, ne jaz.
Tvoja skrivnost
je postala moja bolečina,
a meni je preostalo samo nekaj:
spomin in tvoja belina,
ki je kot mesečina
legla na moj obraz.
Meni nisi vzela .sreče, le skalila si moj mir, samo
v moje st srce trpeče vnesla laž in tih nemir.
Marija Švajncer ml.
prihod jaza
(Odlomek)
Lahko bi sreča polzela po dnevni zatohlosti, lahko bi se naslonila na zaprašeno okensko polico. Nisem umrla. Tik pred odhodom sem se vprašala. Z nekim pobešenim upanjem, že precej trudna in zverižena, sem vztrajala in čakala. Ampak toliko tujega je bilo v rdeči svetlobi, zvoki, vzhajajoče melodije. Nekaj. Nerazložljivo. Potem je vse veliko laže. Vprašanja tako pohotno pomagajo; nočem si priznati, a so vseeno tako nameščena, lahko se igrajo z menoj, mogla bi me ugonobiti.
S teraso sva sami. Velika kamnita ograja; med njenim hladnim telesom, se reži mesto. Nemirno mesto. Ljudje tam spodaj ne vedo zame, s svojim vsakdanjim gibanjem udov sc mi zde tako nedostopni, ne morem biti ohola, z zmedeno kretnjo se stiskam ob ograjo. Sem se izgubila, ko sem že verjela, da sem svoja lastna najdba? Se oblakom ne poklanjam sovraštva, ko so tako svobodni in daleč od vsega. Nedotakljivi.
Danes. Ni tišine. Mrzi me sonce; pripeka, da sem le izsušena in plaha, daleč od varnih dotikov, skoraj neznanih ali pa pozabljenih. Kdo ve. Sc razkrajam? Sonce bi me rado ogovorilo. Ne morem razumeti, kaj mi šepeče s sončnim glasom, s svojo nestrpno govorico. Nedostopna s?m. Noč bi me mogla rešiti; tako si lažem, ko se zleknem na vroča tla. Ni mravelj. Kako bi pristopicale na teraso? Mravlje so najbrž zelo uboge. Brezspolne, nesvobodne. Ali torej brezspolnost in nesvoboda dokazujeta, da je nekdo ubog? Sem se začela potapljati v preuranjentf smešnih trditvah, da bi bila mirnejša? Ne, nisem mirna. Divja neurejenost se pretaka po meni, krčim se, sploščam. Pusta so
drevesa, tako neopazno propadam. Na terasi, ki so jo pozabili nagubani in smejoči se obrazi. Zakaj ne dežuje, ko bi potem morda pozabila na vse? Nase. To bi bila obala, do katere plavaš s hitrimi zamahi, hlastno... Obala, terasa. Saj je vseeno. Pa ne nihilizem. Strah. Samo sebe se je vredno bati. Navzven je še vedno mogoče oproščati In žaliti, ampak sebi je tako naporno pobegniti. Nazadnje se srečaš, se z levo roko okleneš desne in se pozdraviš. Tu sem. Ostanem. Hvala, ni treba. Poslušaj popevke. Tiste cenene in bedaste. Hodi na tekme. Prenehaj z narcisoidnim poglabljanjem. Opusti se. Kako bi se vendar opustila? Bolijo me dogodki. Zgražam se ne. Včasih se veveričje hihitam. Jaz sem strta.
In potem prikupna nepomembnost dnevnega prostora. Vedno enaka zapovrstja v dogajanju, čeprav sem zdaj na terasi, zdaj na zlizanih skalah ob morju, zdaj spet v avtobusu. Kje je vendar zgodba? Saj je ne more biti. Vse sc vrsti v človeku: pogubni nasmehi konca, tresoče se steza-nje rok za neznanim (upanje, da nekje vendarle obstaja, je kljub oslabitvi še vedno prisotno). Prav to je tisto, da se me s svojimi kleščami loti velik rak — spoznanje (da je rak, sem ugotovila po zadenjskem premikanju) in me z vztrajnimi napadi spreminja. Vztrajnost vedno nedolžno zmaguje. Ali pa je vsaj mogoče slutiti zmago. Popolne zmage, ovenčane z vsemi vzkliki navdušenja jn spodbude, tako ali tako ni. Za nekatere ljudi ostaneš vedno poražen žrebec, pa naj ti udi pokajo od naprezanja, da bi dvignil lastno ceno. Potem začneš premišljevati, da si najbrž brez vrednosti, niče, smet, kamen, ki ga je treba brcniti s poti. Sam si nepomemben. Kako in zakaj ostati med,živimi sovražniki, ki te ne bi pogrešali, če bi odšel? Ostaneta spoznanje in prihod jaza. Spoznanje je v vsem, kar ti dajejo mrtvaki v knjigah. Natiskane so ostale njihove besede, telesa so strohnela. In vedno so takšni, kakršne si jih želiš, ker se lahko navdušuješ samo nad tistimi ugotovitvami, ki ti ustrezajo, pa naj gre za stik dveh sorodnih duš, ki je potem pravi vpliv ali karkoli drugega. Spoznanje o vsem. O življenju, pred katerim bežiš^čeprav je pretakanje tvoje krvi življenje, čeprav si z gibanjem vek odpiraš in zapiraš zaveso v življenje.
Prihod jaza. Pelješ se z vlakom. Drdranje umazanih koles, ki vedno nekaj naznanjajo ali pa ponavljajo. Tako si vsaj domišljaš. Tam zunaj se vse odmika. Pred hišo, ki se bo vsak čas sesedla pod starostjo svojega nastanka, leži star pes, ki je hiši zelo zelo podoben. Redko dlako ima in naveličan pogled. Pes je morda žival že štirinajst let, vendar se ti še sanjalo ni, da se kje izpostavljajo soncu stare kosti prav tega psa. Prihod jaza. Pes postane pomeinben zate. Njegova bit dobi smisel (to ni smiselna bit, ker je bit lahko brez vsakih določil in tudi to določilo je samovoljno), smisel ob biti ali smisel prav te biti. Tudi z drugim je tako. Pomemben si za predmete in čisto malo za živa bitja. Prideš, tvoj prihod jaza lahko podeljuje vrednost, Iahkq se igračka (pomen igre v vsakodnevnem vztrajanju) in torej ostaneš.
To nista edini rešitvi. Sta samo možnosti. Nenadoma se zagrizeno začneš spraševati o možnostih rešitve. Premlevaš, tekaš, sopihaš. Nekoč, morda že osivel, pozabiš, da si vse to počel le zato, da bi se rešil. Spregledaš namen, ostane zgolj delovanje.
Vroče je. Prepotena sem. Zoprno mi je, da nisem sveža. Telo je krivo, saj upošteva vročino. Ce bi bili brez teles, bi bilo drugače. Se sledu bi ne bilo o vseh mogočih manjvrednostnih kompleksifi iz pubertetnega obdobja, ki si jih ljudje izberejo, ker je takrat pač treba začeti s samoraziskovanjem. Najprej je tu ugotovitev o telesni pomanjkljivosti, ki ji je mogoče naprtiti vso krivdo. Nisem uspel. Vem, kje je vzrok. Takšna je moja zunanjost. Ampak manjvrednostni občutki ostanejo. Morda se zarijejo globlje, skoraj že izginejo, toda nekega dne si spet dopoveduješ, da nisi popoln krivec, ko stojiš pred rezilom poraza.
V teh minutah se je stemnilo.
Stanko Gradišnik
pridi
Beli cvetovi dehtečih lokvanjev in zelena, sluzasta voda močvirja...
V bližini pesem mračnega skovirja; jesenska noč v gostem grmičevju.
Na bregu gola vrba s starimi vejami, ki trepečejo v rahlem valovanju jezera.
V temni noči se naslanjam nanjo
in čakam,
kdaj se bo pojavila tvoja senca v jezerski površini; a le zeleni kupi alg plavajo tam kot poginule žabe.
Objema skorajda me strah, ko čakam tebe
in lokvanjev me mični vonj napaja.
Pridi!	\
Saj bom spoznal tvoj obraz v jezerski površini in imej razpuščene lase, pa boš kot vrba sredi močvare, kjer se bova skrila.
Ipiela boš zelene oči in boš bolj sveža kot jezerske bilke.
Beli cvetovi lokvanjev pa bodo ostali za nama kot daljnja skovlrjeva pesem.
slišal sem
Slišal sem ...
Bilo je v senci brezovih vej,
ko sem se vračal od poljubov mesečevih senc.
Slišal sem ...
plahutajoče odmeve bisernih kapljic, ki so kakor svetli prameni las sveže deklice
silile v naročje vijočih rok in božale obličje mojih sanj; videl sem
biserni sij znanih oči, oči,
v katerih sem skrival svoj sen in obraz,
ki je v senci brezovih vej
razkrival, veličastje mesečevih poljubov,
obraz,
ki sem ga nosil v rokah srca.
Bila je še otrok, ko sem jo spoznal —
bila je še otrok, ko sem jo ljubil,
zato je v mojem srcu ostala otrok;
saj se je spominjam kot boginje,
ki je v senci brezovih vej
razkrivala deviški obraz
pod pajčolanom skrivnosti,
ki je meni darovala nepozabne poljube. (
Noviteta Drame SNG Maribor — Pred dnevi je bila v Mariboru premiera nove slovenske drame KOSTANJEVA KRONA mladega avtorja Evalda Flisarja, ki jo je uspešno režiral Branko Gombač. ,
Na sliki: Volodja Peer in Milena Muhičeva.
Vladimir a. gajšek
čas v času
Underground in revolucija, anarhija in patos, besede ln dejanja, osebnosti in množična psihoza — vse to ustvarja rušenje temeljne človekove moči. Ta moč ni sociološkega pomena, ker Je subjektivna. Tudi ni psihološka, ker je individualna. Prav tako ni objektivno zgodovinska, ker je nosilec zgodovine. Potemtakem je rušenje zunaj subjektivitete, zunaj individualnosti in nosilcev zgodovine. To pa predstavlja svojevrstni problem političnega undergrounda, ker je moč naperjena proti dejavnosti, medtem ko retorika rešuje pojmovne objekte z zgodovinsko eshatologijo. Se pravi, da so ošebnosti začetek množičnih psihoz, prav tako kot so ideje začetki ideologije. Vendar se v ideji in ideologiji dogaja nekaj povsem bistvenega: moč in instrument moči se poistovetita. Tako je, na primer, industrijska družba nosilec tehnične mentalitete, ki ne dovoljuje humanizmu prostega stika z zgodovino. Zgodovina Je navZVen obrnjena industrijska revolucija. Ce pa je to res, tedaj pristanemo na tezo, da je eksistenca sočasno proizvod takšne industrijske družbe in hipertrofirane ideologije naroda, kot se je pokazalo v tipičnem razkroju uma. Industrijska družba zategadelj posega s svojo sistematično, a breztemeljno znanostjo proti umu na način okrnjene zavesti. Moč je množica. Iz tega nujno izhaja, da moč ne uravnava volje, ampak ravno obratno: da je volja, ki je predimenzionirana, temeljna moč. V množični psihozi so vsi močni.
Množična psihoza pa je lahko tudi hladni politični sistem, kot to opažamo danes, na primer v SZ. Tu se že nekaj desetletij od revolucije naprej ustavljajo bistveni avantgardni tokovi, ker postajata znanost ln umetnost vse bolj kvalifikacija sodobne industrijske družbe, ki Je politično do potankosti organizirana. Ce so še-za časa Oktobra bili sovjetski umetniki na najvišjem vrhu sveta, Je danes težko reči, da nosi tisto, kar je sovjetska avantgarda, svojo temeljno umetniško moč. Od Vladimira Vladimlroviča Majakovskega, Bloka, Einsteina, Maleviča, Kandynskega, Chagala, Bunina, Pevsnerja Gaboja in drugih je do danes razvidna enkratna, zgodovinska umetniška sled, ki še ni presežena niti s soc-reaiizmom niti s pop-artom, soc-naturalizmom. Jasno je, da so ob revolucionarnem patosu (Esenin) prišli na dan izvirni, človeško poglobljeni in duševno do skrajnosti senzibilni avtorji na vseh področjih umetnosti. Politika ln umetnost sta druga drugi odpirali perspektive, tako Lenin na eni strani kot po drugi plejada novih zamisli o svetu na znanstveno umetniški ravni.	‘
Formalizem, ki Je dandanes za SZ nekaj »buržoaznega«, »kapitalističnega« in »zahodnjaškega«, je v času pred revolucijo ln po njej bil v Rusiji nosilec idej o napredku, sreči ln sožitju človeštva! Mar niso Rusi med prvimi odkupili Picassa, ali niso razvili glasbenih genijev, slikarskih mojstrov, pesniških velikanov ln znanstvenih mož? Je to pozabljeno? Zakaj? Zaradi političnih parol in stalinizma, ki Je danes v SZ že preteklost?
Da, neljubo je odkrivati krvave resnice narodov. Rojstvo in smrt sta vklenjena v večni krog skupnega življenja. In če se skrivajo v ozadju nekateri interesi posameznih ljudi na višjih organih, političnih komitejih itd., tedaj lahko vidimo v tem zastoj permanentne revolucije in napredka. Tako se je zgodilo na primer s Pasternakom, Gorkim ln drugimi. Nenavadno mnogo velikih sovjetskih ljudi umre v mirnih zdraviliščih, navzven pobeljenih sanatorijih.
Velike dobe so torej časi preobratov. Ce ne drugače, je mogoče delovati tudi podtalno, pa naj bo še tako tvegano. Humanizem Izhaja z eksistenčne ravni ln nosi antropološke posledice posamičnih zgodovinskih kriz. Ker pa je v SZ vendarle kriza, ker je svoboda tiska, govora ln misli odvisna od politike; Je jasno, da Je tudi tihi odpor toliko bolj doživet, krvav, eksistenčni, človeški. Od Zdanova, ki Je proklamiral Par-tljnost, Narodnost, Idejnost, od te diktature kulture, vodi umetniška pot v brezčutni prepad stalinskega sistema. Tako se dozdeva, da so gospodarstveniki postali pisatelji, pisatelji pa gospodarstveniki, medtem ko so politiki postali filozofi in filozofi politiki. N? gre za pravilnost DRUŽBENEGA SOCIALISTIČNEGA SISTEMA in njegove človeške dejanske usmeritve, artpak za temelj tega sistema; im žive, produktivne ljudi. To Je izpričal Gorki ln prišel v spor s^Stalinom, pa so ga tudi uničili. Mogoče Je bila napredna misel preveč intenzivna (temu pravijo — biti pred časom) za revolucionarne dogodke ln Je bilo potrebno ohraniti enotno. Izbrano, politično organizirano velesilo, ki naj vodi Sovjete skozi zgodovino.
Tako Je oktobrska revolucija prvič v zgodovini družb in človeštva ustvarila eno samo politično partijo. To
je bila genialna stvaritev posameznega ncialnega preobrata In začetek novega, lepšega in srečnejšega obdobja. A zdi se, kot da bi ostalo pri začetku: namezto politike .partije je nastopila politika Informbiroja, se pravi, kasarniški socializem, ki ni imel več temeljev v proletariatu, temveč v birokraciji. VKP(b) Je posilila po revoluciji, še posebej pa po Leninovi smrti ln z nastopom Stalina, birokratična ustanova, ki je za ceno sile In življenja ustvarila pogoje za sicer novo. Industrijsko večnarodno državo. Kult osebnosti je postal mazohistični žrtvenik množic. Torej: na eni strani množične psihoze, na drugi pa popolno samoljubje Josipa V. Stalina! Niso se razredčile le generalske vrste rdeče armade, ampak tudi vrste intelektualcev, ki so nasprotovali kultu osebnosti.
Tudi zahodna demokracija, ki Jo uravnava »hlgh so-clety« in kjer vlada načelo »Bog Je denar«, tudi evro-doiar, na katerem piše »IVI trust in god«, je onemogočila razvoj svobodne misli z imperializmom in sovraštvom do vsega, kar Je »rdeče«, posegla proti svobodnemu razvoju človeštva. Ravnotežje med velesilami je tako uravnano z grožnjami namesto z mirom. Stanje svobode Je bilo na Zahodu po svoji strukturni moči enako kot v SZ, le da je Zahod razvil osebni standard, metem ko Je Vzhod razvijal — ln še razvija — družbenega. Na Zahodit Je namesto kulta osebnosti nastopil Imperializem. Tipični primer za to je skrajna oblika Imperializma — nacionalsocializem in fašizem. A tudi tu, v zahodni F.vropi, Je svobodoljubni klic po napredku segel v srce množic. Španska revolucija Je tako tudi v novem času rodila Picassa, Grtsa. Lorco, Casalsa in druge, ki so v izgnanstvu nasprotovali svojemu državnemu režimu nacionalno »našpiče-nega* diktatorja generala Franca. Kot da hi na Vzhodu In Zahodu zavladali nadpollcljski sistemi politične In državne prisile. Umetnost In znanost v takšnih družbah molčita s kričečimi usti.
Spričo povojnega nihilizma, ogromnih človeških žrtev In rušilnih atomskih moči, spričo znanstvenega napredka In opozorila vsemu človeštvu, da Je birokratična anarhija začetek kulta osebnosti ln Imperializma spričo politike združevanja velesil v enoto In posploševanje, po drugi strani pa spričo specializacije posameznih ved je nemogoče postalo resnično. Jasno je,
da je mogoče astvarjatl zunaj formalnopolitlčnlh norm, da Je mogoče presegati čas le z resnico. In resnica je nevomno ta, da bo uderground tem bolj omamljen, krvav, rušilen, kolikor bolj bo formalizirana politika, diplomacija, birokracija. Nič ni čudnega, če Je torej Solženlclnova dela prvi korigiral ln odobril izdajo sam šef sovjetske države Nlklta Hruščov. Po njegovem padcu pa je Solženlcin izginil s polic, čeprav je šumel med privatnimi prsti. Res Je nekatere resnice boleče prenesti, a prenesti jih Je treba za ceno življenja, napredka, človečnosti. Kajti ne gre za morebitne očttke pisateljev posameznim vladam, ne gre torej za politično propagando proti obstoječemu političnemu sistemu, ne, vseprej gre za Izpoved, za umetniško obliko ln izraz eksistenčnega trpljenja ali sreče, ki bosta spremljala človeštvo, dokler bo le obstajalo. Komu naj koristijo mazohistične žrtve?
Marjan Peršak
TRAVE
Samo viharji so polegli bilke, samo viharji so izlizali golido mrtvih duš.
Prišel je farizej in dvignil glavo.
Cestninar je poljubil tla.
Bog je blagosldvil prah.
In bilo je kot v začetku:
Bog je ostal Bog, cestninar je poljubljal farizeju noge.
Plač zabava svet.
Blagoslov je seme ali kamen.
Viharje spanec žene v trave.
Jutro je vse pomendrano, nabreklo v boli, zrelo za kjlečanje.
IN MEMORIAM '
Noč se je kopala v megli.
Deževalo je v temnih pljunkih.
Po cesti je stopal sprevod, upognjen pod culo molčanja.
Neskončna procesija.
Tu in tam se je kdo spfazil v hišo.
Nazadnje ni bilo več nikogar.
Otrdel so obiskali pogrebce.
KMEČKI ROD
Kmet je kmčt.
Vsak, kdor zasadi lemež, je kmet.
In kdor se zgrudi pod grudo in ve, da se je zgrudil pod njo, je kmet.
In kogar doji in pije njeno kri in podrhteva v slastni bolečini, je kmet.
Jaz sem kmet.
Moji starši so trgali kruh
iz peči poletja in hladu zime.
PSkli so ga na svojih srcih in ga v nedeljskih jutrih • nosili k maši; in zato sem kmet.
In zato, ker je moj 6če pobegnil iz laži porumenelih papirjev v resnico blata in konjskega smradu. In še zato, ker vsak dan zaslišim jok prstene piščali in ker vem, da bom nekoč počakal, da me vrže brat v neskončno brazdo.
Marijan Tonkovič	,
IZ UJETE SEDANJOSTI
Potem, o potem pojdite sami naprej,
srečali boste jokajoče žene iz Rame,
vsak dan je kakor nož v ustih,
vsak dan je kakor pokol nedolžnih otročičev,
vsak dan je kakor vdolbina brez očesa,
pregnanstvo se cedi iz njih
kakor mleko in med v obljubljeni deželi.
Potem, o potem pojdite sami naprej, srečali boste Križanega na mojih ramah, srečali boste Judežev poljub na streliščih, srečali boste Lorca,
ki zaman išče svojo ljubezen v podobi sanj,
srečali boste generale s prestreljenimi grli:
vpili bodo na vas,
kamenju boste morali reči kruh.
in pelin boste imenovali življenje,
pelin v diamantih vam bodo polagali v usta,
vse okrog bo rdeče od krvi,
tolažili boste žene na deveti postaji križevega
pota,
ne bo vam pomagalo vse ječanje stoletij, ne bo vam v pomoč angel z mečem, ne bo vam v pomoč medalja molka.
Potem, o potem pojdite sami naprej.
Anton Partljič je »napadel« Katedro, češ da je slaba, sam pa se ni potrudil, da bi v njej sodeloval. Bolje je biti torej enak med prvimi kot poslednji med enakimi.
»Dialogovci«, avtor Rib na plitvini, nekdanji tehnični urednik in avtor SLIKANICE, se sklicujejo na mladost, ki bi jo radi vnesli v kulturno življenje, še posebej pa bi radi razgreto prevladali na straneh novega uredništva Dialogov. Mladinci z nekdanjih Dialogov, vabimo vas, najprej živahno sodelujte v Katedri! Ce ste sposobni biti zares mladi, tedaj se boste gotovo kakovostno priključili našemu uredništvu z naprednimi predlogi in publicistiko. Ce pa niste sposobni, da bi sodelovali pri nas, to je z mladimi, tedaj vam tudi Dialogi ne bodo pomagali, pa če že dobite najvišje funkcije. Naše uredništvo bi vam rado pomagalo, upamo pa, da boste tudi vi pomagali nam, kajne?
Nekaj primorskih študentov je v času študentskih demonstracij v Mariboru igralo nogomet na travniku za študentskim domom. Hvala, tovariši zavedni Slovenci.
•
Bistveni napredek
Izpitni roki na VEKS, ki so v novembru trajali pet dni, so se v decembru raztegnili na celih osem dni. Tako imajo študentje možnost, da si prihranijo čas. V enem dnevu lahko namreč opravijo več izpitov hkrati.
Glavna lastnost kompromisarjev je zakrivanje kompromisa, bodisi z duševno, bodisi s fizično agresijo.
Na pogovoru o Dialogih so se kulturniki obnašali dokaj nekulturno, mešetarili z imeni, z izpadi in surovo nesramrtostjo in brez razumevajoče olike poudarjali svoj lastni skupinski (gru-paški) egoizem. Ce pa tega egoizma vendarle ni bilo, če se niso odločili za nič, ko so hoteli doseči vse, če so za strpnost, tedaj moremo pričakovati, da bodo Dialogi izgubili monopol dolgoletne skupine in da se bodo razvile integralno celovite osebnosti z različnimi nazorskimi, kulturnimi, doslednimi potezami. Smo proti inhibi-ciji in duševni projekciji, ki pogojujeta napadanje brez kakršnega koli učinka. Več človeškega!
ja-
POGOSTO SE RAZVESELIMO V TEH BURNIH ČASIH ...
(Nasvet je čisto zastonj)
Le kako sta se mogla ljubiti Romeo in Julija, ko pa sploh nista imela seksualne vzgoje?
Kako uspe birokratu biti zmeraj sredi dolžnosti? Ce zboli, pusti v službi magnetofon, ki vztrajno ponavlja: »Pridite jutri.*
Zakaj neki tako številno prirejamo konference? Cisto preprosto: treba se je spomniti sklepov, ki smo jih sprejeli na prejšnjih konferencah!
V tovarni A so prešli na skrajšan delovni čas, v tovarni B pa delajo že po super skrajšanem delovnem času. Kako je pa spet to mogoče? Preprosto: štiri ure delajo in tri ure »zabuša-vajo*.
4
Ni absurd trditi, da je kuharski list del modeme poezije, če pri tem pozabimo na cene. RAZVESELIMO IN VESELIMO SE TUDI SREDI VSAKDANJOSTI ...
Pri Kličku
Janez: »Kaj je, tovarišica natakarica, že res čas in greste?*
Natakarica: »Ah, seveda, ko pa je že tako pozno .. .*
! Janez: »Ja, kaj bomo pa potem mi, gostje, tu brez vas?*
Na konferenci študentske skupnosti
Nekemu tovarišu ni in ni bil všeč člen statuta študentske organizacije, ker je bila v njem besedica načelo. Sledilo je živahno razpravljanje in razmišljanje. Cas pa je tekel.
Najbolje se je odrezal Dušan, ko je dejal: »Mislim, da lahko načelno sprejmemo spremembo besedila z načelom.
Kadar prepozno dobimo štipendijo ali posojilo, se razžalostimo.
A to je že žalostna resnica. Kdo bi se le zabaval ob njej?
Blues me spominja na curek počasne, žalostne krvi.
POPRAVEK .
Obveščamo bralce Katedre, da je tiskarski škrat v št. 3-4 vrinil neljubo pomoto v članek Odslej organizirana študentska potovanja. Tam je pisalo, da znaša članarina za ISS 10 £, praviloma pa bi se moralo glasiti 4 £ / 10 sh. Za pomoto se opravičujemo
Uredništvo
Poznam jih še sedaj.
Ni več jih na griču, nad njivo prelepo,
ni več jih nad hosto šumečo, nad travo zeleno.
Ni več vode iz studenca starega, ni več živine v stajah praznih, ni več ljubezni, gnojene z zemljo.
1 sem meščan, stanu sem to ostal.
Bil sem meščan, s kmečkim srcem,
Veliki ljudje so odvisni od voznega reda!
*
Aristotel je imel navado reči: »O, prijatelji, saj prijateljev sploh ni!« Skoda, da je danes tako malo Aristotelov.
*	v
Ko bi bil človek popolnoma svoboden, bi bila narava mrtva; in obratno.
POVIŠANJE IN KLOBASE — Pred nedavnim so se pričele v Slovenskem narodnem gledališča širiti govorice, da se bodo povečali osebni dohodki. Dramska igralca Marjan Bačko in Vo-lodja Peer sta si zato v odmoru med vajami »privoščila« vsak po en kos klobase.
Exkluzivfoto: B. Čerin
(politična)
kmečka
Zdaj delavec oče, matere ni več, je cipa starejša, zmešana mlajša hči.
Nič več ni zdravih sinov, sinov hoste in divjih bregov.
Nobeden ne dela na zemlji rjavi, skedenj je razpadel, studenca ni več, v kuhinji zali nekoč, ropotarnica zdaj.
In v sobi edini, še mož nek prebiva.
»Ah, čakam na stroje, državi sem vdan.«
Govorili so mi o kmetih, kot o lepi prihodnosti, kot o idealu naše domovine.
Spoznal sem jih, trde obraze, blage duše, s kopico otrok, z eno gospodinjo.
Od takrat želel sem biti kmet, z ženo, kopico otrok in zemljo.
Bil sem meščan in nisem mogel biti kmet.
Preveč sem jih imel rad, da bi bil pravi meščan, preveč sem bil meščana, da bi bil pravi kmet
Poiskal sem kolega, kmečkega sinu.
Kolega kot pozna ga malokdo, surovega robusta v kretnjah, z žuljavimi dlanmi.
Spoznal sem družino, očeta, mater, in deset otrok.
zdaj sem meščan, s srcem, ki kliče ljudi, jim trka na prsi,
ah, dajte, dajte jim jesti.
Zaprejo se vrata, ni važna več zemlja, važno je to, da životarimo ob žčjni nam grudi!
Mitia 2itnik __________
SKozi
P
e
r
i
skop
Ko bi bil Branko Rudolf Viljem Tell, tedaj bolko ne bi padlo daleč od drevesa.
Bilo je ljubezni, ljubezni kot kruha, ljubezni gnojene z zemljo, s travo in hosto, z rumenim klasjem.
Kadar sem prišel k njim, veseli so bili z mano, branal sem z njimi, lomil hosto in kosil.
Prišel je božič, s snegom se je pokrila izmučena in razbrazdana rjava zemlja, ki je rodila zlati klas.
VČASIH IMAM
OBČUTEK m &V ODVEČ NA TEM SVETU.
Bilo je potice, klobase in kaše, bilo je drevesce; za vsakega darilo; bila je ljubezen.
\0
SKONCENTRIRAN SMEH NA VEČERU BALO' HOVE POEZIJE
Zenske merijo srečo v centimetrih.
Zenske trpijo zaradi nas ob rojstvu, mi pa zaradi njih po rojstvu.
Birokrat je bog, ki misli, da jaha na konju, nad njim pa je drugi bog, ki tudi jaha na konju.
ZRESNIMO SE (NA KVIZU TRGOVCEV V DOMU JLA)
Včasih je pretežko našteti pet znamenitosti Maribora, povedati, komu grade spomenik ob Grajskem trgu in sploh ... Vbogi trgovci, kako so se
mučili!
Kruha je bilo malo, zato več ljubezni.
Imeli so grič zeleni med travo,
imeli so hosto, toplo kurjavo dreves,
imeli so polje, rumeno klasje, ki poteši lakoto.
Sami so delali, garali,
najmlajši je oral, največji sejal.
Mati je kuhala, pazila živino,
oče popravljal kolesa, žito kosil.
Novinar Večera France Forstnerič se zaradi novinarske naglice tudi zmoti in napiše o Dialogih drugače, kot se je v revialni krizi kritično in postopno odvijal proces razdvojene alienacije. Vidi dve kulturni skupini, ki naj zagovarjata svoje interese ne glede na skupnost. Naglica? Kdor naglo hodi, hitro pade.
шввв
m 'Pomoč!'
VZETI MT HOČE
NEDOLŽNOST!!