Izhaja vsakega 1. in 15. v mescu. — Naročnina znaša celoletno 25 Din, polletno 12 Din 50 para, četrtletno 6 Din, mesečno 3 Din. — Posamezna številka stane	ŽELEZNIČAR Glasilo Saveza željezničara Jugoslavije.	Upravništvo in uredništvo ^ v Ljudskem domu, Maribor, V Ruška cesta 7. — Dopisi ^ morajo biti frankirani in podpisani. — Rokopisi se ne vračajo. — Reklamacije 	 poštnine proste.	
St. 12.	Maribor, dne 15. junija 1923.	Leto XV.
Kraljevski vladi, Narodni skupščini!
Gospod ministrski predsednik! Gospodje ministri! Gospodje poslanci!
Kot organizaciji, kateri je svrha in cilj, da služi materijalnem in moralnem povzdigu železničarskega osobja in v zavesti, da, ako se dvigne železni carsko osobje materijalno, moralno in umstveno, more biti v korist interesom narodnega gospodarstva, ponos nacije in države, si dovoljujemo ter se smatramo poklicane, Vašo pozornost obrniti na sledeče:
Po inicijativi imenovanega zaveza se je vršila 26. februarja 1922 v Beogradu javna anketa koali-ranih železničarskih organizacij. Neposreden povod za sklicanje te ankete je bil, pisava izvestnili listov, kakor da na železnicah postoja sabotaža osobja in da se radi tega ne more dvigniti promet do svoje višine. Povdarjalo se je, da je zato potrebno »močne roke«. Medtem je bilo na tej anketi ugotovljeno:
1. da ne postoja nobena sabotaža osobja; nasprotno:	da je železničarsko osobje storilo nadčloveške napore in požrtvovalnosti, da promet pod najtežjimi okolnostmi vzdrži in dvigne; da so plače tega osobja v tem času tvorile komaj šestino predvojnih plač, da se iste niso dvignile kljub vsem neštevilnim predstavkam, apelom in prošnjam železničarskega osobja potom svojih organizacij; da je ta skrajno slab gmotni položaj sposobnejše odgnal iz železnic, a druge, ki so ostali, vsled fizične izčrpanosti, onesposobil za delo in končno, kar je najvažnejše: se je dognalo, da je gmotni položaj naših železničarjev slabši od položaja najslabše plačanih delavcev na svetu in da se je poleg tega temu osobju odvzemalo ali kršilo mnoge že s prejš njimi predpisi zajamčene pravice: na obleko, na stanarino, na voznih ugodnostih, na pravice glede penzije (mirovine) itd.
2. da je prometna uprava preveč neokretna, negibčna, birokratizirana; da so vsled tega ostale ne urejene delavnice in kurilnice, da se je naše vozove pošiljalo v inozemstvo v popravo in isto dražje plačevalo, kot doma; a pri nas je vladala brezposelnost; da je ta neokretnost zakrivila pomanjkanje potrebnega materijala za delavnice in za promet in pomanjkanje pragov; a da ono, kar je bilo, da je — po krivdi neokretnega zakona o ra-čunuvodstvu, plačano dražje kot bi se sicer moglo dobiti; da je ta neokretni birokratski sistem liaj-večji krivec slabega prometa in da je vsled tega poleg hitrega povišanja plač osobju iz izenačenja njegovih prejemkov z plačami delavcec in nemščen cev drugih podjetjih, nujno; da se izvede notranja organizacija uprave in da se birokratski sistem zamenja z komercijalnim.
Gospoda!
Osem mescev po tej anketi je »Zveza industri-jalcev na Slovenskem ozemlju« sklicala v Ljubljano drugo impozantno anketo. Tudi ta anketa je ugotovila:
1.	Skrajno fabulozno slab gmotni položaj železničarskega osobja in potrebo, da se tukaj nujno priskoči na pomoč in 2) birokratizem v prometu, da se mora zamenjati z zdravo komercijalno politiko.
Toda en mesec pozneje, gospodje, na eni državni konferenci železničarjev sklicani po Savezu (5. novembra 1922), ki se je vršila v Zagrebu, je bilo ugotovljeno: da se razmere v ničemur niso zboljšale; marveč nasprotno: da je gmotni položaj železničarjev od dne do dne obupnejši, da so razne železničarske organizacije neštevilnokrat intervenirale pri prometnem ministrstvu socijalne politike, financ — ali brez uspeha; da so na železni ach ostali neizvedeni ali popolnoma poteptani zakoni o zaščiti delavcev, o zavarovanju delavcev, o inšpekciji dela; da prometni minister ne priznava železničarske organizacije, da tudi direkcije in služ bene edinice ne sprejemajo intervencij od strani istih. Vse to je potrdilo nrometno ministrstvo samo z dopisovanjem ministrstvu socijalne politike in
delavskim zbornicam povodom predstavk tega Sa-veza. Omenjena konferenca je v obliki spomenice pojasnila položaj, v kakšnem se nahajajo železničarji in zahtevala:
1. povišanje prejemkov;
2. nabavo obleke in stanovanj;
3. da se že postoječi zakoni o zaščiti delavcev raztegnejo tudi na železnice in
4. da se izda železniška pragmatika, katere načrt se preje predloži zastopnikom železničarskih organizacij v pregled.
Po tem so bile vsem oblastim predložene pred stavke, s katerimi se ugotavlja, da delovni čas v prometu presega fizično z zakonom dovoljeno delo ; da isto traja po 320 in 400 mesečnih ur, kar pomeni povprečni dnevni čas od 13—16 ur — namesto z zakonom dovoljenih 8—10 ur.
Gospodje!
Ena deputacija železničarski horganizacij je bila te dni pri gospodu prometnem ministru, da bi ga seznanila s položajem železničarjev ter mu predložila aktualne zahteve. Povišanje plač je na prvem mestu. Gospod minister je tej deputaciji rekel: da o povišanju draginjskih doklad ni niti govora, marveč da se bo to vprašanje rešilo s prug-matiko in z zakonom o izenačenju davkov. Ob enem je rekel, da se bo izvedla redukcija urad-ništva in da se bo pri redukciji prihranjeni denar porabil za povišanje.
Gospodje!
Na približno 8080 km železničarske proge imamo mi 80.000 železničarjev ali 10 na km. V Nemčiji jih je 16—16 in Avstriji še več. Vsled tega se od redukcije nima kaj pričakovati. Da je ponvba zvišanja prejemkov, naj služi sledeče:
Glasom «Weltwirtschaftliche Korrespondenz» Nr. 19—20, IV. Jahrgang, so bile razlike v plači in draginji v letu 1922 nasproti letu 1914 sledeče:
V	Avstriji za 0.10—0.17 odstotkov, na Poljskem za 0.16—0.30 odstotkov, v Nemčiji za
0.72— 0.75 odstotkov, v Rusiji za 400 odstotkov, v Jugoslaviji za 500 odstotkov.
Iz gornjega je razvidno, da v prvih treh državah ni razlika niti za 1 celi odstotek med plačo in draginjo, med tem ko je razlika v Rusiji za 400 a v Jugoslaviji celo za 500 odstotkov!
Gospodje!
Te številke so strašne! Država mora z njimi resno računati.
80.000 produktivnih državljanov živi — ne! vegetira, umira ... z petino svoje predvojne plače . . . Oni so prodali, kar so imeli v hiši. Polagajo krpo na krpo na zadnjem komadu obleke, ki jo še imajo. Fizično ginevajo kot žuželjka.
Gospodje!
Naša država je legendarno bogata. Naj se tudi v tem oziru nekoliko pretirava — toda: vendar je bogata. A naši železničarji žive slabše kot delavci v polomljeni Rusiji, mnogo slabše kot delavci v poraženi Nemčiji in Avstriji, slabše kot delavci na Poljskem, da ne govorimo o delavcih v Angliji, Holandiji, Švici ali Ameriki. Ali more takšno stanje postojati tudi naprej, gospodje? Kam ista vodi? Kakšne posledice more ono imeti za življenje železničarjev?, fizično vzdržljivost?, razpoloženje?, gospodarsko sposobnost?
Gospodje!
Akcijski odbor železničarskih in javno na-meščeniških organizacij v Ljubljani je predložil v dveh resolucijah: od 11. in 16. marca 1923 vladi zahteve železničarskega osobja ter javnih nameščencev. Beograjski akcijski odbor je ponovil 'isto. »Štiri leta prosimo« — se reče v zadnji resoluciji — »toda brez uspeha!« Nebrižnost — bil je odgovor na vse naše prošnje. Gospodje! Posebne res hude okolnosti so mogle narekovati gornje besede. To je izraz ugroženih edinic, katere, po zakonu fizične samoobrane se instinktivno me-
čejo v sklop vseh, ki so v enakem položaju, Z njimi je nujno potrebno računati. Sklicevaje se v tem slučaju na zakon o zaščiti države, ni niti herojstvo, niti čast.
Gospodje!
Poleg povišanja plač ali draginjskih doklad, je pereče vprašanje izdaje železniške pragmatike. Gospod prometni minister je izjavil, da je mogoče, da bi naj pragmatika za javne nameščence veljala ob enem za železničarje. To je, gospodje, kardinalna pogreška, ker ni železničar in javni nameščenec eno in isto po svoji službi, in niti njih pravni položaj ni isti. Važna sta oba momenta. Železničarji so vedno spadali pod poseben zakon, ki jim je vedno nudil večje ugodnosti — ker je tudi njih služba napornejša. V enem in istem zakonu bi oni bili vedno zapostavljeni. Razen tega so železničarji privatni in ne javni nameščenci. Oni so nameščenci železnic, ki so lahko privatne ali pa državne, toda v nobenem slučaju niso identične z državo. Železnice so gospodarsko-pridobitno podjetje, ki služijo za pridobit. A materijalna dobra morejo samo tako pridobivati kot vsaki drugi zasebnik. Država lahko železnice tudi proda ali da v najem.
Železničarji vedno ostanejo pri železnici. Ako pa se vzame, da so železničarji javni ali državni nameščenci, tedaj oni ostanejo vezani na državo in ne na železnico. Železnice in država ne more biti istovetno. Javni nameščenec je samo tisti, ki predstavlja državo kot takšno, a v nobenem slučaju to ne more biti železničar, ki ne predstavlja državo kot takšno, marveč je delavec ene gospodarske panoge. Zato morajo železničarji imeti svoj poseben zakon, kot okvir za privatno-pravne pogodbe med železniškimi upravami (državna, južna, slavonsko-podravska itd.), kot delodajalcem in železničarji kot delojemalci z druge strani.
Gospodje!
Naj nam bode dovoljeno onozoriti na najkar-dinalnejšo hibo našega nrometa. Promet je — kar se državnih železnic tiče — preveč vezan in ne elastičen. Ovirajo ga razni zakoni ter naredbe, on je preveč odvisen od drugih ministrstev, zlasti finančnega, je premalo samostojen v financiranju, premalo dvignjen v strokovnem pogledu. Manjka mu strokovnjakov iz poljedelskih, delavskih, trgovskih, industrijskih in finančnih. Promet je in bi moral biti gospodarska panoga, ki je v svojem razvoju prosta. Danes on to žal ni, marveč je postal biroktratska ustanovä, ki je v breme državi v kateri trpijo delavci in nameščenci, od katere nima ljudstvo nobene koristi — samo vsled birokratske vezanosti in negibčnosti, ki je v svoji konfuznosti šla tako daleč, da hoče iz gospodarske panoge u-stvariti državni urad. Od tako upravljanega go-spodarkega podjetja nima država kot lastnik nobene koristi.
Z eno besedo: potrebno je, da se ne upravljajo birokratično, ampak trgovsko kot vsako gospodarsko podjetje, da iste imajo popolnoma posebno ter ločeno blagajno, od državne blagajne; da o njihovih izdatkih ne odloča finančni minister in da isti niso vezani z nikakšnimi sponami zakona o državnem računovodstvu.
V	popolni samostojnosti železničarskega gospodarstva od državnega; v ravnopravnem ozna-čanju železniškega delodajalca, pa če je on tudi država — in železničarja, kot vsakega drugega delodajalca in delojemalca imajo se prejemki o-sobja urejevati po potrebi, to je zvišati ali znižati, mora se rešiti tudi stanovanjsko vprašanje itd. Če se vsa ta vitalna vprašanja — toliko vprašanje regulacije plač osobju, kakor tudi osamosvojitev železniškega gospodarstva čim preje rešijo, tem preje se bodo železnice povzdignile na ono višino, ki odgovarja njih nalogam. Finančni minister bode v tem slučaju brez posebnih težav od tega državnega imetja dobil večje dohodke, a v skrajnem slučaju ne bode moral skrbeti za njegovo financiranje.
Obračajoč' Vašo pozornost na navedeno, HI.
redni kongres Saveza železničara Jugoslavije zborujoč v Zagrebu 20. in 21. maja 1923, usoja si, Vas za naslednje prositi:
1. da posvetite najnujnejšo skrb resolucijam akcijskega odbora v Ljubljani in Beogradu, v katerih so navedene zahteve, tičoč zboljšanja gmotnega položaja celokupnega železničarskega osobja in javnih nameščencev ter upokojencev;
2. da se raztegnejo zakoni o zaščiti in o zavarovanju delavcev, tudi na železnice, kakor tudi za-ko o inšpekciji dela; priznavanje organizacije že-ležniškega osobja in njegovih zaupnikov, da se uvede režim sodelovanje ' med železniško upravo in železničarji ter odstrani sedanji, ki je nadaljevanje najčrnejšega absolutizma, ki ne odgovarja najmanj duhu časa in demokratizmu, a gotovo najmanj procvitu modernega gospodarstva;
3. da se izvede novi zakon (službena pragmatika) o železnicah, ločeno od zakona javnih nameščen cev, pri katerega izvedbi naj sodelujejo železničarske organizacije in končno
4. da se za organizacijo železniškega obrata skliče anketa predstavnikov poljedeljstva, industrije, rokodelcev, trgovcev, finace in delavstva, ki bi koristila hitri ureditvi naših prometnih razmer. Sklepi takšne ankete bi bili pomembni tudi za novi zakon o železnicah; radi tega se ta zakon ne bi smel preje predložiti narodni skupščini, predno bi bil pretrešen na anketi zainteresiranih organizacij.
V	prepričanju, da poleg vseh važnih državnih poslov i politika prometa i regulacija gmotnega položaja železničarskega osobja, spada na zelo važno mesto in da bodo vsled tega te vrste obrnile Vašo pozornost na sebe.
Prosimo Vas, da ste prepričani o našem spoštovanju.
Za Savez železničara Jugoslavije.
Bogdan Krekič,	I.	Veltin,
tajnik	predsednik.
Naš shod pri „Gambrinu“.
Mariborske podružnice so sklicale javen železničarski shod za soboto, 9. junija, ki sc je vršil na vrtu pri Gambrinu. Dnevni red shodu je bil: Poročilo delegatov, ki so šli urgirat naše zahteve k prometnemu ministrstvu. Naš kongres, ki se je vršil na binkoštne praznike v Zagrebu, je sklenil na predlog sodrugov iz hrvatske, da se pošlje depu-tacija, ki naj zahteva takojšnjo zboljšanje našega neznosnega gmotnega položaja. Da se je kongres z vprašanjem akcije železničarjev resno in temeljito bavil, se razume samo ob sebi saj so v naših vrstah po veliki večini oni, ki naj bolj trpe in ki so najslabše plačani. Ta sklep seveda nekaterim posebno ne ugaja, toda če bi ti bili čuli in videli razpoloženje, ki je vladalo na kongresu, tedaj bi gotovo drugače mislili. Kot delegata sta poročala sodruga predsednik Saveza Josip Veltin in Bahun.
Sodrug Bahun je malo pred 8. uro otvoril shod ter naznanil dnevni red. Na to je predlagal za predsednika s. Lapuha in kot zapisnikarja s. Grašiča. Od navzočih neodvisnjakov je nekdo stavil protipredlog. Pri glasovanju se je pokazalo, da je za neodvisni predlog glasovalo 6 navzočih, kar je takoj povzročilo smeh pri navzočih sodrugih. Sodrug Lapuh je prevzel mesto ter podelil besedu sodrugu Veltinu iz Zagreba. S. Veltin je poročal nemško ter razložil, kako je namestnik prometnega ministra gospodin Avramovič sprejel deputaci-jo. Ü tem poročamo na drugem mestu. Govornik je v polurnem govoru razložil težave, s katerimi se imajo železničarji bojevati za svoje elementarne pravice. Železničarje je opozoril na kartel podjetnikov, ki so se zavezali medsebojno, tako, da ako nastane v eni tovarni mezdno gibanje, ne sme do-tični podjetnik dovoliti povišanja, ako s tem ne soglašajo tudi drugi tovarnarji. To je sicer teror, toda ker so vsi podjetniki v tem edini, ker so organizirani, se temu ukljanjajo tudi oblasti. Dobra organizacija je največji zakon. Vsled tega ne ostane tudi delavcem in nameščencem drugo, kot to, da se organizirajo in zopet organizirajo.
Kakor je rekel nek pruski državnik: za vojno nam je potrebno denar, denar in zopet denar! Da, naš boj je tudi boj, boj čeravno ni krvavi boj, pa vendar ni manj važen ta boj, saj se gre za golo življenje nas, naših žen in naših otrok.
Mi nismo nobeni imperijalisti, nočemo tujega, hočemo samo to, kar nam gre, gre po naravi, to je življenje.
Za sodrugom Veltinom je dobil besedo sodrug Bahun, ki je v slovenskem jeziku skušal navzočim
jasno in točno podati sliko, kakšno so delegati dobili v prometnem ministrstvu. Da slika ni bila lepa, ni krivda deputacije in jaz Vam hočem — rekel je s. Bahun — povedati vse, če Vas tudi ne bo razveselilo.
Neki stari slovenski pregovor: >.Na morju se človek uči govoriti«, mi železničarji pa se v naši novi državi državi učimo živeti!«
Nacionalisti so nam do nekega časa očitali, da smo svobodni in vendar nismo zadovoljni! Da, v čem obstoji ta preklicana svoboda neki, a(i morda samo v tem, da smemo v materinem jeziku govoriti, da cenjeni, to je vendar veliko premalo. Samo jezikovna svoboda nam nezadostuje, če ne dobimo obenem tudi politične in gospodarke.
Pri nadaljevanju govora s. Bahuna so postali nekateri mlečnozobi pikiči nemirni, očividuo na komando neizogibnega Ahasvera ali večnega ljubljanskega popotnika Zorga. ki nas je tudi tokrat blagovolil obiskati, ker njegov zaveznik Nachtigal
— še sedaj ne upa na svetlo. Ostale neodvisne ovce pa ne znajo do pet šteti. »Očka Zorga pa dobijo holt zmiraj frej!«
Sodrugi so povprašujejo, kako to, da je Zorga vedno na razpolago. Ali ima pri ravnateljstvu kakšnega strica, ki je tudi tak »revolucijonar« kot on ali pa je morda cela direkcija prešla k Zorgi?!
V	aprilu je prišel v službi v Maribor pa je bil kar tri dni tukaj. Potem je prišel 6. maja v Maribor in drugi dan v Celje tudi. Človeku prihaja nehote misel v glavo, da tu mora biti nek sporazum, da more Zorga poljubno hoditi shode razbijat. Nam se je že popoldan istega dne poročalo, da v delavnici neko človeče hodi od oddelka do oddelka in agitira za shod ter kolportira »Smrdljivo Borbo« in mislili smo, da bo vzlic takšni agitaciji res imel Zorga večino.
Da krumirjev ni potrebno veliko, to vsak ve in za shode razbijat res ni potrebno večine. Sodrug Bahun je pozival vse železničarje na solidarnost v tem težkem trenotku ter proglasil vsakega kdor bi sedaj hotel razdirati železničarje, za največjega izdajalca ter škodljivca, za kar je žel burno odobravanje. To je seveda tudi na Marcela tre-notno vpljivalo. Saj so železničarji siti večnih teorij in prerekanj, zato jim nemore biti v tem trenutku vse eno, če kdo kozolce prevrača.
Za s. Bahunom je dobil besedo s. Ciser, ki je v kratkih besedah pozival železničarje na skupno ter složno delo. Potem zahteva M. Zorga besedo, ki se je do tedaj zadovoljeval z medklici. Sodrug so bili proti temu, da bi Zorga govoril, ker vedo že naprej, kaj bo kvasil, zlasti pa, ko je že nekaj »kriglnov« med tem izpraznil. Toda njegovih šest mlečnežev je tedaj — če so bili sploh železničarji — ni gotovo, ker jih nikdo ni poznal, začelo se dret in kričat in ker je Zorga obljuboval, da bo stvarno govoril, zato se mu je končno pustilo govoriti. In res: Od kraja je govoril skoraj popolnoma pametno, seveda, da si pridobi zaupanje navzočih, češ. mi moramo sedaj skupaj državi itd.
Sodrugi so se zelo čudili, toda to je bil samo manever od Zorge. To se vam je zi al in iugal, pa brisal, ker se je od velikega guncanja zelo potil. Končno pa je začel po Savezu udrihati, toda s takšnimi prostaškimi lažmi, da ni bilo mogoče mirno poslušati. Sicer pa se je prakrat tako silno zaletel, da je bilo kar veselje.
Tako je priznal, da v Srbiji, na Hrvtaskem in v Bosni ni druge železničarske organizacije, kot Savez in nacijonalno udruženje. Stem je povedal, da so nesrečni neodvisnjaki samo pravzaprav v Ljubljani. Nadalje je trdil prav nerodno, češ, Savez bi sam izvojeval boj, pa je preslab. Da, Zorga, tudi imaš prav! Če bi nebi ti organizacij razbijal in druge nove snoval, tedaj bi bilo lažje železničarske zahteve izvojevati. Zorga je sam dve novi organizaciji ustanovil, da je tako število istih pomnožil na
— šest!
Nadalje je lagal, da je Savez dobro vedel, da so shodi akcijskega odbora v nedeljo, 10. junija, pa je sklical svoj shod. To je gorostastna predrznost, ki jo je zmožen samo kak Zorga. Shod sta določila sodruga Veltin in Bahun že v soboto 2. junija v Beogradu, ko je prišla deputacija iz ministrstva, med tem ko o shodu akcijskega odbora pred četrtkom (7. junija) ni nikdor v Mariboru še vedel ni ničesar.
Toda laž je po 21 boljševiških točkah dovoljena
— da celo zapovedana. Ker je Zorga postajal vedno bolj predrzen, so sodrugi zgubili trpljenje in so
energično zahtevali, da neha. Nastal je krič in policijski organ je shod prekinil in pozneje razpustil.
Zorga je končno moral svojih pet češpel pobrati ter bežati v temno noč. Mogoče, da je celo bil na to ponosen, toda to mu povemo, da je zadnji krat v Mariboru zlorabljal potrpežljivost naših poštenih sodrugov.
Zorga je eden tistih tipov, ki so železničarje kompromitirali in jim škodovali s tem, da so svoje usta preširoko raztezali, ki so v borbi za kruh dali politično obiležje leta 1920. To se niše pozabilo. Da takšni skrivači sploh se drznejo še med železničarje iti, je čudno.
Pred kratkim je bil ta Ahosver v Zagrebu in je tudi nastopal s svojo proslulo demagogijo in ko je končal, so mu hoteli sodrugi dati odgovor. Ker pa je vedel, da ima laž kratke noge, zato pa je on imel bolj dolge in jo je hitro odkuril. Resultat je bil, da se je takoj 30 novih članov upisalo v Savez! Tako bi naj tudi Slovenci storili, pa bi bilo žorgijade takoj konec. Sicer pa bosta šla kmalu s Kauričem tja, kjer poper cvete!
Naša deputacija pri prometnem ministrstvu
Da bodo naši sodrugi imeli pojma, kako se pri naši vladi deputacije sprejemajo, bomo opisali sprejem naših sodrugov v Beogradu. Deputacijo so tvorili 4 sodrugi in sicer: 1 iz Maribora, 1 iz Zagreba, 1 iz 1 ud ji je in 1 iz Niša. Deputacijo je vodil sodrug Luka Pavičivič, centralni tajnik Glavnega delavskega Saveza v Beogradu. Deputacija se je najpreje obrnila na sodruga poslanca Divca v parlamentu, ki je telefoniral prometnem ministru g. Jankoviču in mu javil, da je tu ena deputacija železničarjev, ki želi biti sprejeta.
Gospod je odgovoril, da naj pride ob 11. uri. Ob določeni uri se je deputacija znašla pri tajniku v prometnem ministrstvu. Poslanec je šel k ministru v njegovo sobo in govoril z njim. Minister je rekel, da ne bo deputacije sprejel. Ko mu je pa poslanec povedal, da so železničarji iz Maribora in Ni-št ter Zagreba, da vendar ne gre njih ne sprejeti. Na to rekel: no, pa jo sprejmem, toda v pondeljek, ampak naj počaka, morda jo sprejmem sedaj.
Deputacija je čakala in pozneje je sporočil, da jo sprejme popoldan ob pol 4. uri. Deputacija je prišla ob pol 4. uri, toda gospod Jankovič je imel konferenco in ni imel »vremena«, ampak je dal nalog svojemu namestniku gospodu Avramoviču, ki je tedaj zastopal njega.
Prva beseda je bila: ali ste prišli radi premajhne plače? Seveda je deputacija pritrdila. No, pa kaj mislite, da mi ne vemo, da imate premajhne plače, mi vendar o tem vodimo računa. Da, ali to nam ne more zadostovati, železničarji ne morejo absolutno več čakati, naj se nekaj okrene. Nato obrne g. Avramovič svojo pozornost sodrugu Pavičečiču in vpraša, kaj on tukaj dela, »saj vi gospod Pavičevič niste železničar?«
Pavičevič: pa sem, saj sem vodil štrajk leta 1920! Da, da vi ste vodili štrajk, pa to znamo. Sodrug Bahun: Pavičevič zastopa delavsko zbornico. Ko je to slišal gospod zamenik ministra, je skoraj padel iz ravnotežja ter vprašal: »Za boga, pa kaj imate vi železničarji z delavsko zbornico skupnega?« Kaj ste vi državni ali nrivatni nameščenci?
Sodrug Bahun: »Da, mi smo nameščenci enega državnih podjetij in imamo v delavski zbornici tudi svoje zastopnike.«
.Gospod Avramovič je rekel, da on stoji na stališču, da državnem uslužbencu ni treba organizacije. »On lahko pride službenim potom, če kaj potrebuje, preko svojega načelnika.« (Staroveški na zori.) Kar se plače tiče, vlada dela na tem (on je tu mislil službeno pragmatiko), samo morate še počakati.
Vlada nima sredstva, to so pa vaše stranke krive, je rekel g., ki sicer zahtevajo, naj se vatn zboljša gmotni položaj, ampak glasujejo proti vsakim kreditom.
Govorilo se je tudi o pragmatiki in je sodrug Pavičevič očital, zakaj vlada ni poklicala zastopnikov organizacij na anketo o novi pragmatiki in ne neke ljudi, ki jih je izbrala direkcija. Toda g. Avramovič misli drugače in pravi, da so ti pravi predstavniki osobja, ki ne pripadajo organizacijam železničarjev. Ko se je že pet minut razgovarjalo, je rekel g. Avramovič: »Vidite, vi me zadržujete pri delu. Jaz bi bil med tem že mnogo za vas storil, pa me motite!«
Sodrug iz Niša je pokazal g. ministrskemu na-
mestniku dva plačilna lista, iz katerih je razvidno, da so delavci v niški delavnici, ki niti 300 dinarjev ne zaslužijo v 14 dneh, kar gospod ni mogel verjeti in je rekel: »Menda je to tedensko izplačilo.«
Da, sramujejo se sicer, pa vendar ne storijo ničesar. Gospodin Avramovič je skušal svoje nazadnjaško uaziranje kolikor mogoče zatajevati, za to je igral dvojno vlogo — sladko-kislega obraza. Predno je deputacija odšla, je priporočal gospod Avramovič, da naj le »vrlo rade«, da bo že vse ukrenjeno, da se bodo plače zvišale, ko bodo novi davki izvedeni. Sodrug Pavičevič je rekel, da so gospoda pred železničarskim štrajkom vse lepše govorili z železničarskimi zastopniki in so imeli tudi vedno časa. Ali takrat je bila organizacija zelo močna, med tem ko je bila vlada na slabih nogah. še Slovenec Korošec je navadil vlado, kako se mora proti železničarjem nastopati. Dr. Korošec je baje danes na svoje takratno junaštvo zelo ponosen, češ, res je, da sem jaz zlomil komunizem v Jugoslaviji. Seveda, to komuniste nič ne ovira, da s Koroščevo stranko paktirajo ter V!;o delavsko moč.
Kdaj bodo se železničarji spametovali in se znašli v enotni organizaciji? Da bi je skoraj že pamet srečala!
Premije,
Prometno ministrstvo je izdalo naredbo, po kateri se imajo uvesti premije (nagrade) na pri-štedenem premogu in olju. Ta naredba bi se imela izvajati že od 1. maja, v nasprotnem slučaju bi g. minister smatral to za sabotažo, ki je naperjena pro ti njemu.'
Kako direkcije izpoljnujejo naredbo, pa če bi ista bila tudi brez glave, zlati takrat, kadar jim njihov vrhovni šef pravi, da bo neizvedenje smatral naperjeno proti njemu, direkcije uvajajo premije
—	če se vse na glavo postavi. Tako so iste pozabile ali pa sploh ne vedo:
1. Za uvedbo premij manjka količnik por die, ki se še le mora ugotoviti, kar pa zahteva mnogo truda in dela, zlasti pri naših razmerah, ker imamo mnogo serij lokomotiv in vrst premoga, a z vsako teh vrst je potrebno večkrat potovati pri lepem in slabem vremenu, z novo in staro lokomotivo, z suhim in mokrim premogom, po zimi in po letu, z različnimi vlaki ter različno težo. Dokler to ni stvorjeno, ni niti misliti na premije.
2. Za preskrbo lokomotiv z premogom imamo samo eno moderno odgovarjajoče rnesto in to je Subotica. Vse ostale postaje ni so za to urejene. Tu se vrši nakladanje premoga na stroje naravnost iz železniških vozov, takorekoč na oko. Na nekaterih postajah so uvedeni vozički z po 100 kg vsebine, ki se dvigajo z dvigalom (kranik).
V	večjih postajah je preskrba strojev z premogom zvezana z čakanjem po več ur. Predstva-ljajmo si strojevodja, kateri pride po večurni težki vožnji truden domov in potem naj gre v kurilnico in čaka po več ur, dokler bi prišel na vrsto, da dobi premog. Sedaj bi imeli ugotoviti (preceniti) množino premoga, kar bi mogel samo na ta način, da bi štel, koliko lopat premoga so vrgli na tender; v drugem slučaju, koliko vozičkov ali košar; da li odgovarja težini, recimo, da vzame stroj 8 ton premoga, to je enako 80 vozičkov ali 160 košar po 50 kg, ali drugimi besedami povedano, da kontrolira 80 krat voziček ali 160 krat košaro, če so popolnoma izpraznjene.
Kdo ima en gram mozga, ne bi mogel izdajati tako nezmiselne naredbe, ki je v naprej obsojena, da mora doživeti fijasko.
3. Na glavno desjstvo celega premijskega sistema se ni nikdo niti oziral, in to so kurjači, katerih pri nas ni, a brez katerih se premije ne dajo izvesti, Kurjenje parnih kotlov zahteva -nogo prakse ter skušnje. Kurjenje in kurjenje je velika razlika, katere laik v obče ne more zapopasti. Kurjenje je danes specijaliteta; dobi se kurjača, ki kuri že 20—30 let, toda taki so zelo redki na železnicah, ker vsled slabe plače nobeden na železnici ne ostane delj časa. Temu je posledica, da so po večini novi neizkušeni ljudje, s katerimi voziti pomeni nič zaslužiti ali priti v zaoor. Po takem bi bil strojevodja primoran, da vzame lopato v roke in začne kuriti in pustiti progo brez nadzorstva ali jo zaupati neizkušenemu kurjaču; kar se pravi voziti na dobro srečo. V mnogih slučajih se je takšno delo hudo maščevalo ter končalo redno pred državnim pravdništvom.
4. Naše kurilnice so po večini založene od vseh strani z raznimi objekti in nimajo niti dovolj
prostora za lastno manipulacijo s stroji. Pri t.va-janju premij to mnogo pomeni, zlasti pri naših razmerah pri najrazličnejšem premogu. Za sedaj, dokler se premog daje tako, brez kontrole, to gre, ko se končno upelje premije, tedaj se mora s tem računati, da se premog vsake kakovosti posebej razklada in med prostori ne sme biti nikakih ovir in zaprek pri manipulaciji z istim.
Vse to se ne da čez noč izvesti in če je to odredil tudi sam minister.
Tem manj je mogoče to izvesti, ker so pri nas »prečanih« dobile mnoge kurilnice popolnoma drug značaj, kot so ga imele pred prevratom. Za vse to so potrebne znatne investicije in gotov čas za izvedbo. Ko bi prometni minister za vsa ta dejstva, katera smo tukaj navedli, vedel, ali ko bi mu saj ravnateljstva to povedala, ne bi mogel izdati take naredbe, ki se sama s seboj krega, ki se norčuje iz onega, ki jo je izdal in ki bi samo kompromitirala premije.
Nadaljevanje poročila o kongresu
Zadnjič smo že objavili resolucije, sprejete na našem kongresu, danes naj nadaljujemo. Pozdravni govori sodrugov iz inozemstva: Prvi se priglasi sodr. Tomšik iz Dunaja, ki izvaja sledeče: Uspeh vašega kongresa pomeni sočasno tudi uspeh gibanja delavskega razreda toliko v vaši državi, kakor izven nje. Položaj delavcev ene države je mnogokrat odvisen od položaja delavcev drugih držav. Ako se kapitalizem podpira mednarodno, je toliko bolj potrebno to za delavce, ki so brez mednarodnih zvez obsojeni v pogin. Posebno pozornost je treba posvetiti mednarodnim zvezam transportnih delavcev, ki brez teh vezi ne bi bili nikak faktor, medtem, ako so razredno zavedni, socialistično vzgojeni ter internacionalno dobro organizirani, postanejo odločujoč faktor.
Mednarodne vezi so posebno danes zelo važne, ko se ve, da vse kapitalistične države gredo za tem, da potom fašistovskih band in podkupljencev utrdijo svoj prestiž nad delavskim razredom in se pripravljajo na to, da v bližnjem času zapalijo ponovni bojni požar.
Reakcija, ki vzdiguje glavo v vseh državah, išče za svoj obstanek najrazličnejše razloge, ima pa edini cilj ta, da oropa delavski razred vseh dobrin in poveča dobičke kapitalistov. Delavski razred je v svojih pozicijah zelo potisnjen nazaj, toda to potiskanje se ne srna dalje dopuščati. V vseh državah se opaža streznenje od iluzij, razumeva se položaj in prihaja se ponovno k razrednim organizacijam. Iz defenzive prehajajo delavci zopet v ofenzivo. Z ja-čenjem svojih razrednih organizacij in mednarodnih zvez, postajajo delavci zopet faktor, s katerim mora buržuazija v'državi in izven nje resno računati.
Zahvaliti se je takšnemu razpoloženju delavskega razreda, ako je reakcija onemogočena v Nemčiji, Avstriji in še v mnogih drugih državah. Zbog jačenja delavskega razreda se premaguje reakcijo v Madžarski, Italiji in drugod.
K tem borbam so ravno transportni delavci največ doprinesli. Potrebno je, da tudi v bodoče ostanejo na čelu delavskega pokreta. V slučaju poskusov z vojno, so oni, ki imajo nalogo, da jo preprečijo. Ker je vojna nevarnost zelo velika in lahko slej ali prej izbruhne, zato je tembolj potrebno širiti med delavci socialistično zavest in jačiti internacionalno solidarnost.
Sodrug 1 omšik pozdravlja kongres v imenu avstrijskih železničarjev, ki so organizirani po 90 odst. v svojem Savezu in ki naše gibanje zasledujejo z največjim zanimanjem. Odobravanje in vzkliki so sledili:
Naj živi Internacionala bojujočega se delavstva!
Sodrug Kalaš (Praga): Vaše prijateljsko povabilo na ta kongres, je bilo od »Unije« železničarjev Čehoslovaške republike sprejeto z največjo simpatijo. O vaših razmerah smo bili mi do danes precej slabo obveščeni. Mnogokrat se sliši pri nas, da vi živite dobro in da niste v ničemur prikrajšani. (Jugoslovanski kapitalisti, predvsem pa beograjska vlada informirajo tako čehoslovško javnost op. ur.) Razgo-varjajoč se tukaj z vašimi sodrugi, smo se prepričali ravno v nasprotnem. Prepričali smo se, da vi zelo trpite, ker je vaš položaj mnogo slabši od našega v Čehoslovaški. Prišli smo, da vam želimo srečno delo na vašem kongresu in uspeha v boju za osvoboditev.
—	Vaši uspehi so tudi naši uspehi in uspehi vsega delavstva. V tem imenu naj žive hrabri sodrugi, železničarji Jugoslavije. Burno odobravanje je sledilo temu pozdravu. Živeli češki sodrugi).
Višegonov (Bolgarija). Prišli smo na vaš kon-
gres, da v imenu bolgarskih razredno-zavednih železničarjev pozdravimo razredno-zavedne železničarje Jugoslavije. Ta pozdrav je prisrčen in socialističen. Od začetka našega bivanja med vami se čutimo, kot doma, kot med svojimi rodnimi sodrugi. Ta naša zavest je dokaz Vaše mednarodne zavednosti ter prepričanja. Dokaz je vaše prave poti, ki vodi h končnemu cilju — osvobojenju delavskega razreda celega sveta. Ko bomo sodrugom v Bulgariji poročali o naših doživljajih v vaši sredini, bodo posebno srečni. Naša želja je, da vezi med nami in vami ostanejo neomajene in v znamenju najpopolnejše mednarodne solidarnosti. Mi se nismo nikoli razšli. In četudi nas je buržuazija za nekaj časa ločila, smo mi vendar šli vsporedno in smo se znašli zopet v eni vrsti.
To je črta skupne borbe za zboljšanje našega po-položaja in za končno osvoboditev. V tem pravcu želimo plodonosno in uspešno delo tega kongresa. (Dolgotrajno ploskanje).
S. Balonič zastopnik pomorščakov iz Bakra: Naj mi bo dovoljeno pozdraviti kongres v imenu u-prave pomorščakov v Bakru. O nas se zelo malo ve, to pa vsled tega, ker smo po številu zelo neznatni. Težko življenje železničarjev, tesno tolče tudi nas brodarje. Niti mi kakor tudi ne vi, nismo primerno plačani, za naše delo, marveč se nas pušča,da ali od gladu poginemo ali se pa podamo na nepoštena pota. Mi nočemo ne eno in ne drugo. Do življenja ima-rftft pravico kot vsi ostali, a za delo hočemo biti primerno plačani. Naš delodajalec nam je dolžan primerno življenje, toda on ne da ničesar prostovoljno, marveč ga je treba v to prisiliti. Radi tega sam prišel v vašo sredino in če bi bilo potrebno v tej borbi medsebojnega sodelovanja, tedaj se bomo radi žrtvovali. Kongresu želim plodonosnih uspehov pri njegovem delu! (Živeli sodrugi pomorščaki).
Poročilo centralnega tajnika.
Sodrug Krekič: Bilanca saveznega dela v minulem letu ni takšna, kakor bi morala biti, in kakšno bi si vsi želeli. Dela je bilo veliko, toda resultati niso zadovoljivi. Če se pa upošteva moči, s katerimi smo razpolagali, ni treba, da pri nadaljevanju našega dela obupamo, marveč nasprotno se nam daje povod za intenzivnejše delovanje. Mnogo požrtvovalnosti je bilo potrebno pri povzdigu organizacije in obnav-ljajnju železničarskega pokreta. Zavedali smo se, da dokler nimamo močno zgrajene organizacije, ne moremo doseči zaželjenih uspehov. Z dviganjem organizacije se je pa mnogo doseglo. Število članov Sa-veza stalno narašča. Pred obznano je bila organizacija močna, toda z navadno peresno potezo se je reakciji posrečilo, organizacijo uničiti. V organizaciji je ostalo samo jedro. Položaj se vsled nepretrganega vztrajnega dela stalno boljša; železničarji prehajajo zopet v organizacijo. Reakcija med tem še vedno vzdiguje glavo in preži na trenutek, da nas ponovno zadavi. Da to davljenje ne uspe, je bilo nujno vse sile posvetiti razredni izobrazbi novodošlih članov, kar se je v največji meri zgodilo. Tekom minulega leta se je vršilo 123 shodov, katerih se je udeležilo okroglo 27.000 oseb. Tudi denarne žrtve v tem pravcu so bile velike. Poleg naših organov, ki so redno izhajali, smo gledali na to, da vsako važnejšo reč objavimo potom letakov. Za tisk in agitacijo je bilo čez pol milijona kron izdanih, kar je najboljši dokaz, da smo od zadnjega kongresa mnogo napredovali, ker kot slaba organizacija, ne bi bili v položaju to storiti. Od lanskega leta smo več kot podvojili naše vrste. To pa imamo samo naši stalni aktivnosti v vseh akijcah zahvaliti. Naše ojačenje je tembolj značilno, če pomislimo, da so nas destruktivni (razdiralni) elementi tekom minulega leta stalno napadali. Mi smo prišli tako daleč, da smo najmočnejša železničarska organizacija v Jugoslaviji. To je dokaz da je naša pot prava in naše delo pravilno. Poleg dela za jačenje organizacije in izobrazbe, se je moralo voditi tudi akeje za povišanje plače in za ova-rovanje že pridobljenih pravic. Tozadevno smo imeli tudi uspehe, ker vse kar se je storilo in doseglo so posledice naših intervencij. Res, vse to je malo, ker je draginja prehitevala vse veliko preje, kot se je kaj dobilo — ampak če ne bi bilo našega dela, bi ne bili dobili nič.
Za obvarovanje naših pravic se je izvršilo čez 100 intervencij. V nekaterih je bil uspeh popolen, v nekaterih pa delen, a precejšen del še čaka na rešitev. Podstavke so bile vložene v 150 slučajih in v okoli 500 izvodih.
Da se povspeši rešitev vseh akcij organizacije, je potrebno, da se ona ojači. Sodrug Krekič nadalje čita bilanco za leto 1922-23 ki se glasi:
Obračun za čas od 1. maja 1922 do 30. aprila 1923.
Aktiva: gotovina v blagajni Din 3. 133.72. Račun vložkov Din 11.474.94. Vrednostni papirji Din 150 tisoč 337. — Knjižnica Din 6.875.86. Inventar Din 35.100.25. Dolžniki Din 171.467.33. Skupaj Din 378 tisoč 389.10 Pasiva: Prenos imovine od 30. aprila 1922. Din 221.748.78; Imovina podružnic Din 15.671.09; Sklad za železničarski Dom Din 10.350.22; Sklad sekcije strojevodij 12.582.—; Borbeni sklad Din 203.50. Sklad sekcije nadzirateljev brzojava in semaforcev. Din 400.—; Upniki Din 103.473.76; Skupaj Din 374.428.35. Saldo kot posl. prebitek: Din 3.960.75.
Prometni račun: račun zgube in dobička). Prejemki: Vpisnina v letu 1922 Din 4871.—: Vpisnina v letu 1922 Din 4871; Vpisnina v letu 1923. Din 2425.— Pristojbina za članske knjižice; Din 5210.—; Članarina I. razred Din 38.630.—; Članarina II. razreda Din 32.907.50; Članarina III. razreda Din 358.—. Za razno 6.889.44; Skupaj Din 228.116.94; Izdatki: U-pravni troški; Din 89.346.02. Tangenta Din 19.871.30; Za organizacijo in agitacijo Din 45.927.46; Za tisk Din 61,848.38. Za pravosodstvo Din 773.03. Podpore Din 6390.—; Skupno Din 224.156.19. Saldo kot prebitek: Din 3.960.75.
Iz bilance j e razvidno, da so bili izdatki največji za povzdigo organizacije ter izobrazbe. Pripominja, da je uprava Saveza storila od svoje strani vse, kar je bilo v njeni moči. Prosi delegate, da to delo pre-motrijo ter izrečejo o istem svojo sodbo. Uprava med tem ne more, da ne bi grajala delovanje nekaterih podružnic, ki niso dovolj podpirale dela centrale. Za v bodoče je brezpogojno potrebno, da se delo podružnic bolj oživi, ker so dolžnosti podružnic iste, kot centrale.
Poročilo sodruga Krekiča so udeleženci kongresa vzeli z odobravanjem na znanje.
Korene: V imenu nadzorstva uprave izjavljam, da je nadzorstveni odbor pregledal denarno poslovanje Saveza kot tudi predležečih in našel vse v redu.
Sodrug Veltin otvarja debato o poročilu in vpraša, kdo želi besede. Ker se nihče ne oglasi se da na glasovanje poročilo in obračun, kar kongres soglasno odobri.
S tem je predpoldanska seja zaključena ob 1 uri popoldne ter določena za nadaljevanje ob 3, uri.
Nadaljevanje kongresnega poročila sledi.
Dnevne vesti in dopisi.
Sloga jači, nesloga tlači. To vedo vsi pravoverni komunci ali neodvisnjaki, to ve seveda tudi sam papež vseh pikičev v Sloveniji, Marcel Žorga, ki pridi-guje policiji nepomirljivo borbo. Marcel hujska policijo in javne nameščence na Savez. Sodrug Bahun je rekel na mariborskem shodu, da se morajo železničarji, brez razlike kategorij in političnega prepričanja zediniti ne samo tako umetno, mrveč trdno v eno edino organizacijo, ker imamo tudi enega delodajalca in nič več. V prvi vrsti se moramo mi železničarji zediniti sami in kot enota nastopiti. Taka enota se lahko potem družimo z drugimi nam sorodnimi organizacijami. Vendar pa se moremo vedno in povsod edino na lastno moč in moč močne organizacije zanašati. Toda Zorga ravno tega noče. On je sedaj, v času, ko se snujejo akcijski odbori, osnoval več železničarskih organizacij. To je: on razbija e-notnost železničarjev namesto, da bi jih združeval. V Ljubljani se je Žorga zavzel za policijo, češ policaji so tudi naši bratje in so tudi zboljšanja potrebni. Oni so tudi ljudje itd. Da, to se vjema, samo, da Žorga ne pove, da hoče s te mdve muhi na en mah ubiti. On se hoče policiji laskati in hoče obenem našo organizacijo očrniti. Če je sodrug Bahun rekel, naj se železničarji ne zanašajo preveč na javne nameščence, ampak v prvi vrsti na samega sebe, tedaj je imel za to zelo tehtne razloge. Omenil je že na shodu, ako so na primer profesorji, ki so toliko prahu dvignili žalostno in sramotno kapitulirali. Samo lahen opomin g. ministra je zadostoval, pa so se spomnili, da so verni otroci svoje radikalne stranke iz katere je izšel minister sam, pa so klonili svoj tilnik. Naknadno, ko to pišemo, smo zvedeli — če je to res________
da so se isti gospodje profesorji prodali in sicer po 1200 dinarjev! Če odgovarja to dejstu, tedaj ne rabimo več. Kako pa je s policijo? Pred shodom v Mariboru je policijski organ poiskal sklicatelja ter mu položil sledeče na srce: »Mi (policija) smo dobili od višje oblasti zelo stroga navodila, zato vas opozarjam, da ne smete na shodu napadati niti režima niti vodilnih oseb tega režima, sicer bi moral takoj shod razpustiti. Naš sodrug se ni malo začudil in rekel
nato: »Tako . . .«! To pa vendar ni mogoče, kako pa naj sploh govorimo in kaj naj pripovedujemo, ne da bi omenili in žigosali one faktorje, ki nosijo odgovornost za naš bedni položaj? Sicer pa je to nekaj povsem novega. Mi samo vemo, da v demokratični parlamentarno konstitucionalni vladi, kakor hoče biti Jugoslavija, je samo oseba vladarja izvzeta, ne moremo pa iti mimo Pašiča in drugih ministrov, da bi jih ne kritizirali, saj se njihovo poslovanje tudi v palarmentu kritizira. In končno vi (polcija) ste sami z nami v boju za povišanje plač! Da, da. Odgovori policijski organ. To je res, ampak veste služba je služba! Tako torej. Služba je služba. Železničarji, poštarji, financarji, sodniki in državni pravdniki imajo tudi svojo službo. Policija naj pridno aretira, razpušča shode, pazi točno na vsako besedico, obenem pa vodi boj za zboljšanje svojega gmotnega položaja in vsi drugi naj tako store! Karl Marx je rekel: Z državnim uradnikom se skupno bojevati, se pravi mrtveca na hrbtu nositi. Mi vemo, da so tudi stražniki potrebni zvišanja plač, toda njih boj v danem slučaju, v tem, da bodo vršili — samo svojo dolžnost, če bodo železničarje aretirali. Kdor more reči, da ni tako, dobi groš!
Shod stavbene zadruge uslužbencev Južne železnice, se je vršil v soboto dne 9. junija 1923 pri zadružni hiši Betnavska cesta 18 v Mariboru. Dali je naš članek v zadnji številki Železničarja sprovociral ta shod ali pa ga je gospod Grili slučajno sklical ne vemo. Ko smo očitali gospodu predsedniku te zadruge, če ne smatra za potrebno člane skupaj sklicati ter jim poročati o stanju zadruge, je g. rekel, da on kot inozemec (Ausländer) ne more pri nas shode sklicevati. Sedaj ga je pa vendar sklical in noben las se mu ni skrivil! O njegovem poročilu ne bomo da nes govorili, ker nam primanjkuje prostora, pač pa se bo znjim pečala konferenca, ki jo za 24. junija sklicujemo v Maribor. Prepričani smo, da bo člane zanimalo, kakšno stališče zavzemajo zadrugarji v Avstriji nasproti nam.
Konferenca članov stavbene zadruge uslužbencev Južne železnice (Baugenossenschaft der Südbahnbediensteten) se vrši za one člane, ki se nahajajo v Jugoslaviji, v nedeljo dne 24. junija 1923 ob 10. uri predpoldne v prostorih gostilne »Puntigam« Mlinska ulica štev. 23 v Mariboru. Dnevni red te konference bo: Vprašanje likvidacij zadruge med onim delom članstva ter premoženja v Avstriji in onim v Jugoslaviji. Volitev pripravljalnega odbora ter poveritev pravnega zastopstva odvetniku, ki naj člane v tej zadevi zastopa. Vabimo vse člane, stare in nove, da se te konference polnoštevilno udeleže. Tisti, ki stanuje izven Maribora, naj si zbero zastopstvo, ako se ne bi mogli korporativno udeležiti.
Sklicatelji.
Opomba: To vabilo naj velja za vse člane, ker se posebnih ne bo pošiljalo.
Uvedba kontrole bolnikov na Južni železnici.
Glasom službenega lista število 192 od 9. junija 1923 uvaja Južna železnica bolniško kontrolo bolnikov. Taki kontrolorji bodo štirje in sicer za okoliš Ljubljana, Maribor, Celje in Zagreb. Okrožnice, ki utemeljuje zelo na široko to potrebo in objavlja pravilnik ter navodila za tiste osebe, ki bodo to službo prevzele in ki bi naj bile v prvi vrsti aktivni železničarji, ne bomo v celoti objavljali, ker bo glasom iste itak vsak uslužbenec dobil po en izvod. Uprava seveda utemeljuje svoj korak s tem, da železničarji v veliki meri »švindlajo« s tem, da so bolani, pa jim nič ni, samo, da se odtegujejo službi in še ogoljufajo bolniško blagajno. Nekaj bo morda res. Toda uprava si zatiska oči ter ušesa pred dejstvom, da so danes že zdravi bolni, ker so oslabeli, ker so izstradani do kosti, ker njihovi dohodki dosegajo komaj eno tre-tino onega, kar je za golo življenje — ne luksus
—	nujno potrebno. Naj bi gospa Južna železnica, namreč v Jugoslaviji se malo okoli ogledala, in če še ima kaj čuta, tedaj jo bo gotovo sram, ko bi videla, kako danes privatniki v nasprotju železničarjev plačujejo svoje ljudi. O pavšalnem sumničenju lahko govori kak zakrknjen birokrat ala »šarfmacher« Geiger. Najprej, gospoda, človeško življenje uslužbencem, potem pa le pridite z ostrimi odredbami, toda vedite, da prazna vreča nikoli ne stoji. Ali vas ni sram takšnih plač, kot so jih deležni skladiščni in pro govni delavci, zlasti slednji s svojimi 450 dinarji mesečno? Če se to na zelenem drevesu godi, kaj je šele s suhim. Če onemoglega delavca zaloti bolezen, kje naj vzame sredstva, da bi prišel zopet do ljubega zdravja? Saj je dijeta prvo zdravilo in če bolnik nima zadostne in dobre hrane, kaj mu bodo vse tiste
trave pomagale, ki jih po zadnjih navodilih smejo zdravniki še zapisati. Torej malo manj filozofiranja in nekaj več socialne uvidevnosti, gospoda pri Južni!
Akcijski odbori. Več let že vodijo razne organizacije deljeno borbo za povišanje plač ter za izvedbo službene pragmatike, železničarji, poštarji in javni nameščenci. Vsi ti se nahajajo v enako neznosnem položaju in njihove zahteve so bile vedno iste. Toda uspehi so bili slabi ali sploh ničevi, ker je vsaka skupina nastopala sama za se. Sedaj je tudi temu konec; vse razdeljene organizacije so se sporazumele, da skupno nastopajo za tiste zahteve, ki so vsem skupne in se namesto prejšnjih razdeljenih, sedaj vodi ena enotna akcija. V tej akciji sodelujejo vse organizacije, v katerih so organizirani železničarji, poštarji in javni nameščenci. V vseh pokrajinskih centrih so postavljeni pokrajinski akcijski odbori (r/\0). V Beogradu je iz vrst predstavnikov glavnih organizacij in zastopnikov pokrajinskih akcijskih odborov osnovan centralni akcijski odbor (CAO). V Zagrebu so zastopane sledeče organizacije: 1. Savez železničara Jugoslavije, 2. Udruženje željezničkib činovnika, 3. Udruženje nacionalnih železničara. 4. Zveza jugosl. železnič., 5. Savez javnih nameščencev. 6. Udruženje poštarjev. Predsednik je sodrug Bogdan Krekič, tajnik našega Saveza. Sklep je, da se povsod osnujejo akcijski odbori (KAO) v katerih naj sodelujejo zastopniki podružnic vseh organizacij, ki sodelujejo v pokrajinskih akcijskih odborih. Centrala Saveza pozivlje vse svoje podružnice v celi državi, da povsod, kjer še niso ustanovljeni KAO delajo nato, da se taki čimprej ustanove. Od uspešne spopolnitve mreže akcijskih odborov v celi državi in iskrenega sodelovanja vseh železničarjev, poštarjev in javnih nameščencev, je odvisen uspeh v podvzeti akciji. Naši sodrugi naj store vse, da ta akcija čim bolj in čim hitreje uspe. Podružnicam in članom! Z ustanavljanjem pokrajinskih in krajevnih akcijskih odborov ni nehala dolžnost vseh naših sodru-gov, da jačijo našo organizacijo. Nasprotno. Ogromna masa železničarjev stoji izven vsake organizacije ter odnošajev vseh krajevnih in pokrajinskih akcij skih odborov, kot celokupne naše akcije. Te mase se morajo pridobiti z vašo agitacijo in privesti v Savez. Vsi železničarji morajo biti organizirani, ker nikdo ne sme kot pacasit čakati, da mu nekdo drugi izvo-juje to, kar mu je potrebno. Na agitacijo med neorganizirane! Organizirajte nove mase! Moč rodi uspeh!
RESOLUCIJA
sprejeta na zborovanju kurjačev vseh kategorij kurilnice južne železnice dne 24. aprila: t. 1.
Zborovalci so prisiljeni odklanjati zahteve p. n, ravnateljstva, katero zahteva snaženje lokomotiv po dovršeni službi na progi, ter si dovoljuje to dejstvo s sledečem utemeljiti:
Po preobratu se je prenehala vporaba izvrstnega predvojnega premoga, kojega poraba je bila le polovični kvantum današnje porabe in je zato danes tudi polovico več napora pri delu, ki ga mora kurjač izvrševati. V prejšnjih časih se je porabilo od 6 do 7 ton, danes pa 16—24 ton premoga. V predvojnih časih' so imeli vlaki teže od 500—600 ton, danes pa komaj do 1000 ton, vožnja je trajala od 6—7 ur, danes 12—14 ur, poleg tega mora kurjač pred odhodom vlaka 2 uri poprej službo nastopiti in po vrnitvi iz proge v kurilnico bi moral najmanj 2 uri še lokomotivo snažiti. Predno pride lokomotiva v kurilnico na kanal, potrebuje najmanj 2 uri, da se prične s snaženjem. Služba kurjača bi potem trajala 16— 18 ur dnevno. Ker pa je današnji položaj železničarjev obžalovanja vreden, torej tako slab, da s svojimi plačami pod nobenim pogojem ne morejo izhajati, posebno še kurjači, ki imajo najnapornejšo službo, zahteva p. n. ravnateljstvo, ki sigurno pozna naporno službo kurjačev, ter vkljub neznosnemu gospodarskemu položaju, še podaljšanje delovnega časa, ki ga kurjači v sedanjem obupnem stanju niso v stanu prenesti. Iz teh navedenih razlogov je razvidno, da se kurjači ne branijo te predvidevane službe opravljati, samo zaradi onemoglosti njihovih fizičnih moči, ki je posledica njih neznosnega gospodarskega položaja, ki vlada pri tej kategoriji. Obleka in čevlji stanejo danes veliko svoto, katere pa kurjači nimajo na razpolago, da bi si iste nabavili. Oni so popolnoma obupani, ker bodo v doglednem času brez vsake obleke in zahtevano snaženje strojev bi obrabilo še več obleke.
Maribor, dne 24. aprila 1923.
Prizadeto osobje.
Izdajatelj: Savez željezničara Jugoslavije. — Odgovorni urednik: Smasek Franc. — Tisk Ljudske tiskarne d. d. v Mariboru.