Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 M
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 17.000
Letna inozemstvo	»	25.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m	
	
m
Leto XXXIII. - Štev. 36 (1669)
Gorica - četrtek, 10. septembra 1981 - Trst
Posamezna številka Lir 400
Kristjani brez Cerkve Draga 1981: strast poslanstva se nadaljuje
Kristusova Cerkev je že v apostolskih časih doživela vse krize in preizkušnje, ki so jo zadele v njenem poznejšem dvatisočletnem potovanju na svetu. Tako je doživela tudi usodo kristjanov brez Cerkve. Gre za kristjane, ki o sebi trdijo, da so verni, da so ne samo krščeni, temveč da prejemajo tudi svete zakramente, vendar da s Cerkvijo ne soglašajo, da ne soglašajo z učiteljstvom Cerkve, to je s papežem in škofi.
Sv. Pavel pozna takšne kristjane, ko svari npr. Galačane :»Čudim se, da se od njega (Boga Očeta), ki vas je poklical po milosti Kristusovi, tako hitro obračate k drugemu evangeliju; sicer to ni drug, razen da so nekateri, ki vas motijo in hočejo preobrniti evangelij Kristusov... Kakor smo poprej rekli, tudi zdaj znova pravim: Če vam kdo oznanja drugačen evangelij, kakor ste ga prejeli, bodi zavržen« (Gal 1).
KRISTJANI NA DESNI
Kakor takrat tako imamo tudi danes kristjane, ki oznanjajo drugačen evangelij kot ga oznanja Cerkev v osebi papeža, škofov in koncila. Te sodobne kristjane bi po zgledu političnih sil mogli posaditi na desnico in na levico.
Na desnici bi bili francoski nadškof Ma-cel Lefebvre in njegovi pristaši. O tem škofu je znano, da se je udeležil zadnjega koncila. Toda že na zasedanjih samih in še bolj po zaključku koncila je hodil svoja pota. Odklonil je razne nauke koncila, posebno vidno pa liturgične reforme. Ostal je pri maši kot je bila pred koncilom. Ostro nastopa zoper ekumenizem in razne druge nauke II. vatikanskega koncila. Po svojem nauku je rigorist (strogih pogledov) in ostro kritizira škofe in tudi Vatikan, češ da so popustljivi v nauku in v cerkveni disciplini.
Tako je letos za binkošti očital škofom, da dopuščajo, da katoliški duhovniki obhajajo liturgijo skupaj s protestantskimi pastorji in da ponekod učijo celo pornografijo. V svojem govoru je dobesedno trdil: »Duhovniki se formirajo v modernističnih idejah, v liberalnih idejah, ki jih širi rimska kurija po zadnjem koncilu. Smo pri samouničenju Cerkve in to deloma po zaslugi rimskih kongregacij, ki bi morale braniti vero, toda je ne branijo več...«
Ta škof ima svoje privržence predvsem v Franciji in v Švici. Tam ima svoje bogoslovno semenišče v mestu Econe. Letos je za binkošti posvetil osem novih mašni-kov, čeprav bi tega ne smel, ker ga je papež Pavel VI. suspendiral »a dlvinis« in sedanji sv. oče tega ni preklical, čeprav se je z Lefebvrom srečal. Švicarski škofje so letos znova obsodili Lefebrovo samovoljno ravnanje in opozorili, da je podeljevanje svetih zakramentov od njegove strani nedopustno.
Tudi drugod po svetu ima Lefebvre svoje simpatizerje, ker jim ugaja njegova strogost, antikomunizem in poudarjenje tradicije. Toda četudi ima škof Lefebvre v marsičem prav, nima prav v uporu zoper cerkveno hierarhijo, zoper zadnji koncil. Zato so tudi njegove zdrave ideje gnile, ker Cerkev je nevesta Kristusova. Kdor nje ne spoštuje, tudi Kristusa ne spoštuje.
KRISTJANI NA LEVI
Na nasprotni strani stojijo kristjani, ki so prav tako brez Cerkve le iz nasprotnih stališč. Gre za kristjane, ki se sami nazi-vajo »leve kristjane«. Na Slovenskem so se svoj čas imenovali »krščanski socialisti«. Danes se takšni kristjani imenujejo tudi »kristjani za socializem«. Najdemo jih po vseh krščanskih deželah bolj ali manj številne, bolj ali manj organizirane.
Njih značilnost je, da vidijo rešitev vseh problemov človeške družbe v marksizmu pod vodstvom komunistične partije. Po njihovem prepričanju so vse druge ideologije odpovedale, rešitev nudi le marksizem.
Za slovenske »leve kristjane« je Edvard Kocbek že leta 1941 zapisal: »Slovenski narod se more življenjsko in duhovno re-
šiti le v socializmu« (Pred viharjem). Do tega pa ne more priti samo od sebe, temveč je potrebna revolucija. Zaradi tega znova sklepa Kocbek: »Kaj moramo storiti mi kristjani? Pridružiti se moramo progresivnemu taboru okrog njegovega avantgardnega jedra« (tj. okrog komunistične partije). To so slovenski krščanski socialisti tudi storili. S kakšnimi posledicami, priča zgodovina.
Podobno mišljenje gojijo še danes številni kristjani v Italiji in drugod po svetu. Pravijo, da jim gre za reševanje družbenih vprašanj in ne za svetovnonazorske opredelitve. Zaradi tega se imajo še vedno za verne kristjane. V dokaz tega tudi javno prejemajo sv. zakramente, pišejo pisma škofom in trdijo, da so kristjani.
Kaj reči. To, da oznanjajo drugačen evangelij kot ga oznanja Cerkev. Od enciklike Rerum novarum leta 1891 dalje je Cerkev vedno učila, da je marksistično gledanje na človeka in človeško družbo nezdružljivo s krščanskim nazorom. Poleg tega so marksisti povsod tam, kjer so prišli na oblast, tudi v praksi pokazali, kako pojmujejo človeka in njegove pravice: povsod so legalizirali razporoko, splav, uvedli obvezno ateistično vzgojo mladine, odvzeli državljanom možnost politične in ideološke opozicije, z eno besedo uvedli so ateistično diktaturo. Kako obupen je boj zoper slično diktaturo, priča sedaj »Solidarnost« na Poljskem.
Gre torej za kristjane, ki so se postavili izven Cerkve, ki so ostali brez Cerkve. Kajti Kristusova Cerkev je njegovo skrivnostno telo, ki Ima lahko tudi ude bolne, ki pa ne morejo več biti v tem telesu, če se ločijo od vidne glave. To je spoznal že sv. Avguštin, ki je zapisal: »Ubi Petrus, ibi Ecclesia«. Kjer je Peter, tam je Cerkev.
K. H.
Strast poslanstva: ti besedi mogoče še najbolje oznamenjujeta tudi letošnjo Drago, kot se uradno in hkrati domače glasi oznaka za študijske dneve, ki jih vse od leta 1966 prireja Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta.
Ob koncu minulega tedna je bilo ponovno tako zborovanje v dvorani in potem v parku Finžgarjevega doma na Opčinah, še prej pa tudi v Pteterlinovi dvorani v Trstu. Tam je bilo v petek, na predstavitveni dan, že tudi prvo predavanje, novost letošnje Drage. Udeležba iz vseh treh Slovenij — matične, zamejske in zdomske — je bila številna in tudi živahno prisotna pri diskusijah ter v doživljanju sproščenega, prijateljskega in svobodnega ozračja, ki daje Dragi že dolgo priznano privlačnost.
MED DOMOVINO IN ZDOMSTVOM
O tej tematiki je spregovorila v petek zvečer Katica Cukjati, v Argentini rojena Slovenka, pravnica po poklicu in tudi sicer razgledana po svetu. Pozornemu občinstvu je prikazala podobo slovenske izseljeniške skupnosti v Južni Ameriki. Spregovorila je kot predstavnica mladega rodu, ki razume in spoštuje probleme in dramo prejšnje generacije, hkrati pa neobremenjeno gleda na preteklost in sedanjost. To je bilo sveže pričevanje, polno podatkov, z zornega kota novega rodu, ki na marsikaj gleda drugače, a se vendar noče in ne more izneveriti neki duhovni dediščini, zavedajoč se usodnih razlogov za svoje bivanje onstran Atlantika in pod ekvatorjem. Predavateljica jc iskreno pojasnila človeško in narodnostno usodo rodu z dvema domovinama, katerih ena je čedalje bolj stvarnost, druga pa čedalje bolj abstrakcija.
Katica Cukjati se nam je predstavila kot zrela osebnost, ki je naravno sprejela
dedovala slovenstvo, ki ga ljubeče in zavestno goji kot vrednoto izvora. Njena slovenščina in njena narodna zavzetost, ohranjeni in celo optimistično programirani v bodočnost kljub neizbežnim zakonitostim tujine, sta poslušalce prevzela in očarala. Na podoben način si je petkovo publiko Drage osvojila s svojimi pogledi na idejna ozadja argentinskega slovenstva. Zlasti v debati je pokazala širino človeka, ki pri zavzemanju stališč ničesar ne odklanja apriorno, hkrati pa pogumno zavrača etikete, porojene iz predsodkov ali česa še bolj nevelikodušnega.
POD DANAŠNJIMI MISELNIMI ZVEZDAMI
Ta naslov si je za drugo predavanje v letošnji Dragi izbral dr. Tone Stres, profesor na ljubljanski teološki fakulteti, eden naj večjih predstavnikov sodobnega katoliškega modroslovja na Slovenskem. Eno od izhodišč svojega razmišljanja — sorodnost in razlike med Heglom in Marxom — je uporabil za razvitje očarljivega miselnega izleta skozi probleme, nazadnje osredotočene na analiziranje istosti in drugačnosti ter na njune aplikacije pri odnosih in razmerjih med ljudmi. Obširno je potem spregovoril o treh možnostih za spoštovanje drugačnosti: to so dialog, moralnost in religioznost. V razgibani debati se je pozornost diskutantov usmerila zlasti na razne aspekte dialoga, ki ga je dr. Stres označil kot »pripravljenost, da drugega jemljem resno«. Iz tega so se razvila še zanimiva razmišljanja o pluralizmu in njegovi izvedljivosti v veri, politiki in družbenem sožitju. S predavanjem dr. Toneta Stresa je Draga po prepričanju mnogih dosegla miselni višek v vseh 16 letih svojega obstoja.
svojo argentinsko danost, pa je hkrati po-
llllIlilllllllllllllllllllllllllllllllllllMIIIIIIIIIIIIIIIlllllllllllllllllllllllllllllllMllllllillilllllMIIIIIIlilllllllllllltllllllllllllllllllllliiiiiiiiiHillllI ■IIMItlltllMIIIIIIlllllllllllllltllllllllllllMIIIimiMllllllllllllllIlllllllllltlllirillllllllllllllllllllirillllillllllllMUlllllllllllllHHIIIIIIIIIII
Prvi kongres poljske Solidarnosti
V	veliki športni dvorani »01iwia« v Gdansku, v mestu, kjer je pred letom dni nastal neodvisni in samoupravni delavski sindikat Solidarnost, se je v soboto 5. septembra pričel prvi kongres tega sindikata. Razvijal se bo v dveh delih. Prvi del je še v teku in je zelo razgiban. Sklepi in predlogi, ki so bili sprejeti, bodo dani v razpravo in odobritev bazičnim organizacijam. Nato se bo kongres nadaljeval od 26. septembra do 3. oktobra.
»Solidarnost« je še vedno v iskanju svojega obraza in fizionomije. Po besedah njenega voditelja Walese je na razpotju: ali naj bo zgolj sindikat ali naj postane družbeno gibanje. V drugem primeru bi bil spopad s partijo neizbežen, neizbežne tudi posledice tega spopada. Sam Walesa se nagiba k temu, naj se »Solidarnost« omeji na sindikalno področje, čemur pa mnogi sodelavci nasprotujejo. »Komunistični partiji je treba nujno odvzeti moč samovoljnega odločanja,« je eden od delegatov na kongresu, Ryszard Sienkiewicz neposredno pred kongresom izrecno poudaril.
VELIKO ZANIMANJE ZA KONGRES
Kongresa se je udeležilo 892 delegatov, ki predstavljajo skoraj 10 milijonov vpisanih članov. Veliko je bilo zanimanje tudi v časnikarskih krogih: z Zahoda je prišlo nad 200 dopisnikov, veliko tudi iz vzhodnih držav, 161 iz same Poljske. Edina odsotna je poljska RTV, kateri je vodstvo »Solidarnosti« prepovedalo vstop, ker poljska vlada glede poročanja ni pristala na pogoje sindikata.
Zborovanju so prisostvovale tudi številne tuje delegacije, med njimi predstavniki italijanske zveze sindikatov CGIL (Lama), CISL (Benvenuto) in UIL (Carniti). Ti so bili med prvimi, ki so od tujih delegacij pozdravili kongres. Lama je dejal, da so italijanski sindikati takoj od začetka brez pridržkov pozdravili nastanek »Solidarnosti«. »To smo storili,« je dejal, »v imenu
demokracije in iz načela, da morajo delavci sodelovati pri družbenem življenju, kar je bilo delavcem na Poljskem do enega leta nazaj onemogočeno.«
Največ aplavzov med tujimi delegacijami pa je prejel predstavnik Sveta jugoslovanskih sindikatov Josip Franic, ki je med drugim rekel: »Niti notranje težave niti pritisk od zunaj niso mogli preprečiti našega sistema socialističnega samoupravljanja. Vsak dan iščemo novih rešitev, ki naj odgovarjajo interesom naše domovine, naših narodov, miru in socializma.«
Poljsko vlado je zastopal minister Cio-sek, ki je prebral pismo podpredsednika vlade Rakowskega. Ta v pismu pravi, da obletnica ustanovitve »Solidarnosti« ustvarja nova upanja za državo, vendar se ob tem ne sme pozabiti, da do sedaj sprejeti sporazumi določajo tudi meje, ki se jih ne sme prestopiti. »Izražamo upanje,« je zapisal Rakowski, »da bo šel sindikat po poti, na kateri se bomo mogli srečati za dobro naroda.«
Pred začetkom kongresa je bila sv. maša, ki jo je daroval primas Poljske nadškof Glemp. V pridigi je predlagal »mesec miru« ter posebno priporočal čut za odgovornost, ljubezen do domovine in smisel za žrtvovanje v korist poljske družbe.
WALESOV GOVOR
V	ospredju kongresa je bil govor, ki ga je imel voditelj »Solidarnosti«« Lech Wa-lesa:
»Mi smo sindikalisti, predvsem pa Poljaki,« je dejal VValesa. »Tu smo po volji teh, ki so nas izvolili. Njim, in samo njim bomo zvesti vsak trenutek. Poiskati moramo odgovore na številna vprašanja, toda odgovora pričakujemo tudi od vlade. Ce ni prišlo do družbenega miru v državi, je za to kriva predvsem vlada. Boj se je šele začel. Ne poznamo sicer cene, ki jo bomo morali plačati za izgradnjo nove Poljske, o kateri sanjamo, a prepričani smo, da druge Poljske ne more biti. "Solidarnost"
obstaja in bo obstajala, pa če je to komu prav ali ne. Neodvisni in samoupravni sindikat ne bo dovolil uničenja ne cepitve. S svojo lastno krvjo smo pripomogli k nastanku "Solidarnosti”.«
BESEDE SV. OČETA
V	nedeljo 6. septembra sta bili navzoči v Castelgandolfu ob srečanju s sv. očetom tudi dve skupini sindikata »Solidarnost«. Njim je papež dejal: »Ker ste tukaj, naj povem, da ne moremo v molitvi pozabiti dogodkov pred enim letom v Gdansku in drugih krajih Poljske kot tudi ne sedanjega kongresa "Solidarnosti”, ki je pomemben dogodek za vso Poljsko.«
In ko je omenil 6 milijonov Poljakov, ki so umrli v zadnji svetovni vojni, je dodal: »Ta naša smrtna žetev pomeni silen prispevek k naši pravici, da živimo kot narod, ki ima lastno kulturo, lastno individualnost, lasten pogled na družbeno dogajanje. In je treba ponovno in ponovno povedati, da je spoštovanje te pravice našega naroda kot vseh drugih narodov pogoj za mednarodno harmonijo in mir na svetu.«
POZIV IZ SOVJETSKE ZVEZE
Na kongresu »Solidarnosti« v Gdansku so razdelili med delegate poslanico, ki jo je skrivaj poslal pravkar ustanovljeni svobodni sindikat Sovjetske zveze. V njem je med drugim rečeno:
»Naše delavsko gibanje se komaj poraja in vaša "Solidarnost” je naš vodnik. Prišel pa bo dan, v katerega trdno verujemo, da bodo poljski in ruski delavci šli drug ob drugem nasproti demokraciji in napredku.« Poslanica se zaključi s sledečimi besedami: »Poljska ne bo nikdar svobodna, če ne bo tudi Rusija. Le demokratične spremembe v Rusiji bodo omogočile, da si boste brez skrbi in strahu pred nikomer zgradili svobodno in cvetočo državo.«
STO LET SLOVENCEV OB ZAHODNI MEJI
Navedene tematike se je lotil dr. Marino Oualizza, profesor teologije v videmskem semenišču. Pred občinstvom, ki ga je takoj pritegnila temperamentnost zavednega izobraženca iz Benečije, je vstala podoba tega koščka zamejske Slovenije v vsej zamotani pestrosti problemov, ki jih je predavatelj razgrnil z mirnostjo strokovnjaka in čutenjem Slovenca. Ze znana dejstva, prikazana z analitično preglednostjo, so dopolnjevala manj znane in neznane podrobnosti, vse pa je izzvenelo v srčno zaskrbljenost, vendar brez malodušja, celo s številnimi pobliski vedrine in optimizma. Debata, ki je sledila, je zaživela zares sproščeno, vse skupaj pa je dalo nedeljskemu dopoldnevu Drage pečat neke temeljne simpatičnosti.
PROBLEMI RAZVOJA, NARODNA ZAVEST, PLURALIZEM
Draga 1981, ki je že startala visoko, je v tem sklepnem predavanju doživela svoj višek v smislu dveh besed v naslovu: strast poslanstva. Besedi je nekje sredi svojega predavanja uporabil časnikar in esejist Viktor Blažič, čigar ime je dalo študijskim dnevom DS1 še poseben blesk in zven.
Še preden smo zvedeli za vsebino njegovega predavanja, smo vedeli, da bo ob mikrofonih Drage človek izbranega duha in peresa, občutljiv, informiran in pokončen. Za pokončnost, to je zvestobo lastnim načelom in njihovemu javnemu izpovedovanju, je bil v preteklosti celo obsojen na 15 mesecev zapora, za kar je prek Amnesty International zvedela tudi širša mednarodna javnost.
Toda že po prvih minutah predavanja je občinstvo pozabilo na »senzacijo«, zakaj iz zelenega zatišja v Finžgarjevem parku so se prek zvočnika razlile besede, ki so s svojo mirnostjo poslušalce najprej očarale, zatem pa pretresle. Blažič je nanizal ce lo vrsto stisk, ki tarejo neko majhno domovino sredi sodobnega sveta, konkretno Slovenijo in njene ljudi.
Predavatelj pa je potem pokazal tudi na tiste aspekte, ki so za sodobni slovenski svet še posebej pereči. Zlasti je opozoril na svojevrstno obliko slovenskega teženja v privatnost, na »beg v prostor izdelane svobode« oziroma »notranje emigracije«. Posvaril je pred slovenskim nagonom sa-moukinjanja in pred preziranjem lastne male razsežnosti. Razlogov za te in številne druge oblike sodobne slovenske nespro-ščenosti ni hotel iskati izrecno v institucijah, kar pa je vseeno prišlo potem do izraza med debato, ki je bila mestoma tudi močno polemična.
Blažič vidi pot iz mnogostranske slovenske stiske v posamezniku, ki naj bi pogumno uresničeval samega sebe v nepotvorje-nosti svoje biti, in to v imenu resnice ter zavzetosti za slovenski delež v humanizaciji sveta. Nekateri so Blažiču očitali pesimizem, kar pa je po našem mnenju nesporazum: predavanje se je pač porodilo iz bolečih ugotovitev, očitno dolgo medi-tiranih, toda v znamenju želje po kvalitetni prenovi, kjer zlasti ne bi smel manjkati pluralizem kot temeljni pogoj za neko globoko slovensko preroditev.
Za kroniko dodajamo, da je bila v nedeljo dopoldne v Finžgarjevem domu maša, ki jo je daroval dr. Lojze Ambrožič, pomožni škof v Torontu. Udeležence Drage pa je že prejšnji dan počastil z obiskom in prisrčnim nagovorom tudi tržaški škof msgr. Lovrenc Bellomi.
Gonja proti katoliški Cerkvi v Gvatemali
Vlada v Gvatemali ostro nastopa proti katoliškim duhovnikom, češ da hujskajo ljudi k uporu zoper sedanjo oblast. Prosvetni minister je izjavil, da bodo oblasti neusmiljene do tistih, ki zapeljujejo mlade ljudi. Duhovniki in redovnice po njegovem mnenju sleparijo starše, ki so jim zaupali v vzgojo svoje otroke. Mladi ljudje se ne bi smeli zavedati svojih pravic v družbi in ne bi smeli poznati krščanskih idealov.
H plmloip slovenskega prevajalca Glasbeni tedni: 20 let Iutrip cerkve
V Podgorjah (Maria Elend) na južnem Koroškem je umrl Ferdinand Kolednik, prevajalec Jurčičevega »Jurija Kozjaka«. O sebi je v nekem privatnem pismu leta 1979 takole zapisal: »Že kot otrok sem bil ministrant v Marijini baziliki v Mariboru.
V Veržeju pri Ljutomeru sem bil od septembra 1919 do aprila 1922 pri salezijancih, ko sem odšel k trapistom v Rajhenburg.«
V nekem drugem pismu iz istega leta pa pravi o sebi v starih letih: »V soboto 9. junija (1979) sem bil v Mogili na Poljskem pri cistercijancih. Vem, da bi me ti sedaj težko spoznal v beli cistercijanski "mon-duri”, posebno ker že dve leti nosim spet brado. Ne smem se več briti, pač posledice gestapovskih ljubeznivosti.« Bilo mu je 73 let.
Njegovo življenje je bilo silno razgibano. Hotel je postati salezijanec, a je šel k cistercijancem Kot »beli menih« je bival v Franciji, kjer se je zelo dobro naučil francoščine. Obvladal jo je kot materin jezik. Poleg tega je znal še vrsto drugih jezikov. Vse to mu je zelo prav prišlo, ko se je posvetil prevajanju iz slovenščine v druge jezike.
Po vojni je namreč ostal v inozemstvu in živel izven samostana. Pot ga je zanesla v razne dežele po svetu, nazadnje se je ustavil na Koroškem v Podgorjah, kjer je zgradil »Domus Christi«. Njegov namen je bil, naj bi ta dom služil onemoglim begunskim duhovnikom. Pred leti sem ga v tem domu obiskal, ko ni bil še dograjen. Velikopotezne načrte je imel. Koliko jih je izvršil, ne vem. Vsekakor so duhovniki menili, da je dom od rok, daleč od prometnih zvez.
Tu je torej živel naš sodobni »Gospod Mirodolski«, ki pa ni bil nikoli pri miru. Povsod po Evropi in Ameriki si ga našel, kjer je imel zveze s številnimi cerkvenimi možmi: škofi, kardinali, tudi s papežem. Z vsemi je bil domač, ker je bil silno zgovoren. Svoje zveze je uporabil tudi za to, da je širil svoje, prevode iz slovenskega slovstva. Največ sreče je imel z »Jurijem Kozjakom«. To Jurčičevo povest je prevedel ali dal prevesti v menda 18 jezikov;
Ob obisku Marijine božje pot v Maria Zeli na Štajerskem sem nekoliko obstal, ko sem pri stranskem oltarju na levi strani bazilike bral na kamniti tabli napis v latinščini: »Tukaj počivajo zemeljski ostanki kardinala Jožefa Mindszentyja v pričakovanju, da se vrnejo v domačo zemljo.«
Iz spomina mi je namreč ušlo, da je ogrski primas in kardinal Jožef Mindszen-ty umrl na Dunaju in da so ga začasno pokopali v Marijini baziliki v Maria Zeli. Njegov grob je bil poln cvetja podobno kot Stepinčev v Zagrebu. Dostop do oltarja je zagrajen z železno mrežo. Pred mrežo stoje na podstavku sveče z napisom: Cerkev v Gradcu moli za... Cerkev na Koroškem moli za... itd. Razne avstrijske škofije so si izbrale posamezne dežele za »železno zaveso«, kot smo včasih pravili deželam pod komunistično diktaturo, da zanje posebej molijo. Med temi deželami je tudi Albanija.
Ko se tako nepričakovano znajdeš pred grobom moža, ki je bil po zadnji svetovni vojni nekako poosebljena obramba verske svobode v svoji deželi, te nekaj presune, namreč zavest, da stojiš ob grobu velikega in pogumnega cerkvenega kneza, ki mu v življenju ni bilo dano, da bi doživel priznanje niti pri cerkvenih oblasteh v Rimu, kaj šele pri domačih. Doživel je priznanje ljudstva, ki ga doma ne more pozabiti in ki tako rado obiskuje njegov grob v tem Marijinem svetišču. Po poti in v mestecu samem si namreč poleg avstrijskih avtomobilskih tablic videl le še madžarske označene s H.
V	nekih ozirih je življenjska pot kardinala Mindszentyja bila podobna oni Štefana Višinskega. Oba odločna branilca svobode Cerkve v svoji deželi, sta bila oba zaprta za časa stalinizma v svoji deželi. Ob vstaji v Budimpešti pod vodstvom Nagyyja novembra 1956 je bil Mindszenty osvobojen in je ob zmagoslavju ljudstva prišel iz zapora v Budimpešto. Zdelo se je, da bo ob novem političnem vodstvu krmaril ogrsko Cerkev v milejše čase. Toda sovjetski tanki so zadušili svobodo ogrskega ljudstva in svobodo kardinala Mind-szentyja.
Po zatrtju upora se je zatekel na ameriško veleposlaništvo in ostal tam 15 let. Ko je papež Pavel VI. začel svojo »Ost-politik« in je hotel vsaj za silo urediti cerkvene razmere na Ogrskem, je bil največja ovira kardinal Mindszenty v ameriškem
Pok. Ferdinand Kolednik v pogovoru s papežem Janezom Pavlom II.
tudi v kitajščino. Leta 1979 je izšla že peta izdaja v francoščini ter tretja v italijanščini. V obeh jezikih ima naslov »Ciganovo maščevanje«.
Poleg Jurija Kozjaka je prevedel v francoščino Fr. Sal. Finžgarja »Postne podobe«, Mauserjevo povest »Sin mrtvega«. Tudi Ivana Cankarja je prevajal. Prav po zaslugi prevodov F. Kolednika pozna našo literaturo veliki svet, bolj kot po zaslugi uradnih prevajalcev v Sloveniji. Za svoje prevode je vedno dobil kakega kardinala, da mu je napisal uvodno besedo. V italijanščini je pridobil kardinala Lercara. Veliko let si je dopisoval s kardinaloma Tis-serantom in Villotom. Bil je res svetovljanski mož.
Za zaključek naj omenim, da se je zanimal tudi za svojega štajerskega rojaka kardinala Jakoba Missio. O njem je v francoščini napisal življenjepis, ki pa zaradi nekih ovir ni izšel. Upajmo, da se bo po njegovi smrti našel kdo, ki bo napisal življenje tega našega prvega in do sedaj edinega slovenskega in goriškega kardinala.
Pokopali so ga v kraju Rain pri Gradcu, kjer je cistercijanski samostan. Naj v miru počiva v štajerski zemlji ta nemimi slovenski mož.	(r+r)
poslaništvu, ki se ni hotel odpovedati svoji časti nadškofa v Otrogomu in primasa Ogrske. Ni namreč hotel kapitulirati pred režimsko diktaturo, ker se je zavedal, da je vsak kompromis z diktaturami le burka v škodo Cerkve. Dolgo je vztrajal pri svojem stališču, končno pa je klonil pred zahtevo Vatikana in tudi vlade ZDA, ker je tudi tej prisotnost kardinala Mindszen-tyja v veleposlaništvu postala neljuba. Odpovedal se je svoji službi in časti ter dobil v zameno dovoljenje, da je smel v tujino. Po kratkem obisku v Rimu se je ustavil na Dunaju, ki je še najbliže njegovi domovini. V tujini je podobno kot škof Rožman obiskoval svoje vernike po Evropi in drugod po svetu, jih utrjeval v veri in v zvestobi do domovine. V tem poslanstvu je umrl na Dunaju 6. maja 1975. Ob njegovi smrti je papež Pavel VI. dejal: »Božja previdnost je naredila kardinala Mindszentyja za nosilca dogajanj v najtežjem in najbolj zamotanem obdobju ti-točletne zgodovine Cerkve na Madžarskem. Bil je in bo ostal znamenje nasprotovanja, kakor je bil predmet češčenja in občudovanja. Deležen je bil ravnanja, ki se ni ustavilo niti pred njegovo posvečeno osebo ter je vzbudilo boleče začudenje v svetovni javnosti, še posebno v katoliškem svetu. Za nas bo ostal svetel spomin na trenutek, ko smo ga mogli sprejeti v večnem mestu v septembru 1971, potem ko je preživel osem let v ječi in 15 let v osamljenosti na sedežu severnoameriškega poslaništva v Budimpešti. Bil je to objem Cerkve, tiste Cerkve, ki sedaj moli, da se njegov močni in obenem izmučeni duh odpočije v Bogu.«
K. H.
Katoliški tisk v Ruandi
Ruanda leži v Srednji Afriki, ima 5 milijonov prebivalcev, od katerih je 40 % katoličanov. Do osamosvojitve je bila belgijska kolonija. Misijonska družba Belih očetov je že leta 1933 ustanovila prvi katoliški časopis »Kinymateka«, ki izhaja sedaj kot štirinajstdnevnik v nakladi 11.000 izvodov. Domačini ga zelo cenijo, ker poleg dogodkov iz življenja Cerkve poroča tudi o težavah, ki tarejo ljudi, se zavzema za gospodarski in družbeni napredek v državi ter za odpravo revščine. Zelo visoko naklado 62.000 izvodov je dosegel mesečnik »Hobe«, ki je namenjen šolski mladini.
Stresa, avgust 1981
Turistično mestece ob jezerski obali — nič kaj nenavadnega za poletno sezono, ki sprejema svoje goste od vseh strani, da le pridejo in tako omogočijo reden potek enega izmed tolikih poletnih obdobij. V središču samega mestnega naselja za obrežnim bohotnim cvetjem in razkošnostjo luksuznih hotelov se razvija normalno življenje vsakega takega središča. Velike in majhne trgovine, trgovinice z najrazličnejšim blagom, spominčki, s turističnimi zanimivostmi vseh vrst. Povsod vrvež in pretakanje ljudi različnih jezikov in noš, od najbolj pisanih do najbolj staromodnih.
V	kavarnicah ob straneh malega trga se kar gnetejo gostje. Ustavijo se za hip, spijejo vrček piva ali kaj drugega, mahnejo jo dalje. To pot pa se ustavijo za dalj časa. Zakaj? Ze od daleč izza vogla se sliši prijetno muzikalno prepletanje godal in flavte — gre za prodajo nove' plošče? Malo naprej pa lahko turist ugotovi, da ne gre za to. V malem uličnem kotu stoji oz. sedi pravi pravcati glasbeni trio — violina, čelo in flavta ter izvaja Haydnove in druge komorne skladbe. Vsi trije mladi, violinist in flavtist v poletni turistični noši, čelistka pa bolj slovesno v dolgi vijoličasti obleki sede muzicira. Prijetno presenečenje. Obenem pa ugotovitev, da tudi cesta zahteva svoje, s tem pa tudi vsa tista »publika«, ki se zvečer ne bo (iz enega ali drugega razloga) mogla ali hotela udeležiti uradnega prvega svečanega koncerta med žametom in kristalnimi lestenci ter večernimi oblekami v dvorani Kongresne palače...
To je seveda Stresa, kraj, kjer torej poleg uradnega in priznanega glasbenega festivala odmevajo note dunajskih klasikov ne le na razkošno okrašenem odru, ampak tudi skozi vrvež turistično prepolnih ulic in trgov. Ali ni to znamenje, da Stresa že sama po sebi tudi s svojim vsakdanjim življenjem in zunanjo okolico kar diha glasbo?
* * *
Morda prav ta bežna a zgovorna ugotovitev najlepše, čeprav posredno in simbolično prikazuje lice druge Strese, ki se razodeva v svojem slovitem mednarodnem glasbenem festivalu. Prav letos namreč obhajajo Glasbeni tedni (Settimane musicali) v Stresi svojo dvajsetletnico. V tem razdobju so prizadevni in rahločutni organizatorji znali s svojo umetniško politiko narediti iz tega lepega središča ob Lago Maggiore eno izmed ustaljenih glasbenih postojank, ki s svojo veljavnostjo in pomembnostjo danes nedvomno sodi med glavne poletne festivale v Evropi.
Za to obletnico so prireditelji poskrbeli vsekakor za izredno kvalitetno in umetniško visoko udeležbo. Sodelovali so med drugimi najboljši orkestri, odlični svetovni pianisti, violinisti in drugi solisti. Samo nekaj imen. Pianisti Weissenberg, Maga-loff, Askenazy, violinist Accardo, trobentač Maurice Andre ob sodelovanju orgel (Bil-gram), harfist Nicanor Zabaleta, čelist Mstislav Rostropovič, flavtist Gazzeloni. Pa spet veliki simfonični in komorni orkestri z dirigenti kot so npr. Rudolf Baum-gartner, Efrem Kurtz in drugi. Nato slavni praški Filharmonični zbor z dirigentom Josefom Veselko, ki je na vseh teh festivalih (od Umbrije dalje) že skoraj doma...
Omenimo naj še nastope raznih zelo obetajočih mladih solistov, ki tudi vsako leto nastopajo v Stresi v posebnem okviru. Med drugimi je letos tu nastopil tržaški Slovenec violinist Črtomir šiškovič in dosegel lep uspeh ob sodelovanju nemškega pianista Froweina (s katerim je nastopil tudi v naši lanski koncertni sezoni v Trstu in Gorici).
Prvi večer je bil na sporedu orkester Madžarske filharmonije iz Budimpešte, ki ga je vodil dirigent Janos Ferencsik, sodelovala pa je talentirana mlada nemška violinistka Anne-Sophie Mutter. Budimpe-štanski orkestraši sodijo med zelo dobre današnje orkestralne sestave in gotovo lepo nadaljujejo madžarsko glasbeno tradicijo. Letos seveda niso mogli mimo stoletnice rojstva Bele Bartoka, katerega Koncert za orkester je morda pomenil osrednji del njih programa. Poleg tega pa je bil na programu Felix Mendelssohn z uverturo Sen kresne noči in krasnim violinskim koncertom v e-molu, kjer je zlasti zablestela temperamentna igra nemške solistke. Tudi orkestralna vloga je bila zelo tehtno naštudirana in pokazala na preciznost in resnost izvajalcev, posebej dirigenta.
Drugi večer je bil posvečen klavirju, ki ima navadno v Stresi vedno svoje odlično mesto in tudi zelo navezano publiko. Prvi zvezdnik na pianističnem nebu je bil bolgarski solist Alexis Weissenberg, ki ga štejemo lahko med najodličnejše današnje pianiste. Danes živi in deluje na zahodu, kjer je že sodeloval z najboljšimi orkestri
in dirigenti ter izdal vrsto plošč. Weissen-bcrgova igra je gotovo najbolj izstopala v romantičnem repertoarju (Chopin, Sonata v h-molu ter Schumann, Simfonične etude). V prvem delu je pianist odigral Bachovo Partito št. 4 v D-duru in ji vdahnil pravo baročno interpretacijo.
Festival v Stresi je torej ob svoji dvajseti jubilejni izdaji pokazal ves svoj življenjski zagon. Serija odličnih umetnikov in ansamblov, ki so se tu vrstili na odru Kongresne palače ali na obeh čudovitih Boromejskih otokih so porok, da se bo ta manifestacija prav tako v bodoče smotrno razvijala in nadaljevala. Naj tu le izrazimo upanje, da bi se za prihodnje izdaje prireditelji spet vrnili k prvotni zamisli, ko je za uvodni koncert nastopila kaka večja vokalno instrumentalna skupina z izvedbo velikih del duhovne glasbe. Prav na ta način bi v najlepši harmoniji zazvenel ves blesk in najvišja sinteza izraznih možnosti glasbenega sveta, ki v sozvočju človeškega glasu in instrumenta tako dovršeno ponazarja celotno območje zvočnega sveta in njegovih estetskih vrednot.
ab
■ Ker je predstavnik ZDA v Varnostnem svetu podal svoj veto (ugovor) zoper resolucijo, ki so jo nekatere države predložile in v kateri naj bi Varnostni svet obsodil Južno Afriko zaradi zadnjega napada na Angolo in zahteval umik njenih čet ter povrnitev škode, resolucija ni bila sprejeta. Ameriški predstavnik je svoj veto utemeljil s tem, da je resolucija enostranska, ker obsoja le Južno Afriko, ne omenja pa kubanske in sovjetske navzočnosti v Angoli. Francija, ki jo sedaj vodi socialist Mitterand, je glasovala v prilog resolucije, Vel. Britanija pa se je vzdržala.
■ Zaradi terorističnega atentata dveh Palestincev na dunajsko sinagogo so postali odnosi med izraelsko in avstrijsko vlado še bolj napeti. Izraelski ministrski predsednik Begin je namreč obtožil avstrijske oblasti, da so s svojo naklonjenostjo, ki jo izkazujejo Palestinski osvobodilni fronti Jaserja Arafata, sokrive tega atentata, avstrijski kancler Kreisky pa je razdraženo odgovoril, da je za napadalna dejanja Palestincev predvsem kriva izraelska vlada in njena nepopustljivost glede palestinskega vprašanja. K temu je še dodal, da ni dokazov, da bi bila atentat pripravila Palestinska osvobodilna organizacija.
■ Kakih 20 iranskih študentov, pripadnikov skrajno levičarske organizacije mu-džahedinov je napadlo in opustošilo prostore iranskega konzulata v Rimu, da bi s tem protestirali zoper nasilje sedanjega režima. Do podobnih diplomatskih zasedb je prišlo tudi na Dunaju, v Madridu, Bruslju, Haagu, Stockholmu in Londonu.
■ V Egiptu narašča napetost med koptskimi kristjani, ki jih je 6 milijonov in med muslimanskim prebivalstvom, ki ga hujskajo člani fanatične verske organizacije »muslimanski bratje«. Tako je prišlo
v	enem predmestij Kaira 17. junija do hudih spopadov, pri čemer je bilo ubitih 9 kristjanov in 7 muslimanov. V zvezi s temi verskimi neredi je vlada izdala vrsto ukrepov, ki so usmerjeni zlasti zoper »muslimanske brate«. Pretekli teden je bilo aretiranih 1.250 oseb, egiptovski voditelj Sadat pa je smatral za potrebno, da je pred parlamentom v triurnem govoru te nerede ostro obsodil in napovedal trd boj zoper vse nasprotnike režima, zlasti zoper »muslimanske brate«. O teh je dejal, da bi jih morali uničiti že leta 1952.
■ Francoski poslanik v Libanonu Louis Delamare, pobudnik nedavnega srečanja med voditeljem Palestincev Arafatom in francoskim zunanjim ministrom Cheysso-nom, ki je bilo v Bejrutu, je izgubil življenje, ko so ga neznanci skušali ugrabiti. Kdo stoji v ozadju tega umora, do danes niso mogli ugotoviti. Sum leti na šiitske kroge iz Sirije, ki simpatizirajo z iranskim verskim voditeljem Homeinijem. Če bi ugrabitev bila uspela, ki skušali ti krogi izsiljevati francosko vlado, da v zameno za veleposlanika izroči Iranu ubeglega Ba-nisadra, ki se je zatekel v Francijo.
■ V Iranu se nadaljujejo atentati na vodilne osebnosti sedanjega režima. Konec tedna je umrl v Teheranu zaradi eksplozije bombe v uradu državnega tožilstva glavni tožilec revolucionarnih sodišč 54-letni Ali Godusi. Od odstavitve bivšega predsednika Banisadra so njegova sodišča izrekla že nad 700 smrtnih obsodb proti »kontrarevolucionarjem«. Za posledicami ran v atentatu zoper predsednika republike Radžaja pa je čez nekaj dni umrl tudi šef iranske policije Vahid Wastgerdi.
Novi predstojnik Kongregacije za zakramente
Kongregacija za zakramente in za bogoslužje je dobila novega predstojnika. Sv. oče je na to mesto imenoval nadškofa Casoria. Dvanajst let je bil tajnik iste Kongregacije. Star je 72 let. Pred njim je vodil Kongregacijo za zakramente in bogoslužje kardinal Knox, ki pa mu je papež poveril novo ustanovljeni Svet za družino.
Zlatomašni jubilej znanega brazilskega škofa
Brazilski nadškof Helder Camara je slavil 50-letnico mašništva. Sv. oče mu je poslal osebno pismo s čestitkami. V pismu se spominja njegovega dela, zlasti kako je izvedel priprave na 36. mednarodni evharistični kongres, ki je bil v Braziliji. Sv. oče se spominja tudi stalnega nadškofovega prizadevanja za vsestranski duhovni in materialni napredek vernikov v njegovi škofiji Recife.
Nova ustanova pri Lateranski univerzi
Po volji sv. očeta so pri Lateranski univerzi v Rimu ustanovili zavod za proučevanje družinskih in zakonskih vprašanj. Tudi voditelja tega inštituta je izbral papež sam in sicer člana mednarodne teološke komisije moralista Karla Caffarra. No-
vi	inštitut želi poglobiti poznanje zakona in družine v luči vere in s pomočjo posvetnih znanosti.
Pritožbe zoper redovno družbo Maryknoll
Člani te misijonske družbe, ki ima svoj sedež v New Yorku, delujejo predvsem v deželah Latinske Amerike in na Daljnem vzhodu. Ponekod v Srednji Ameriki, zlasti v El Salvadarju, so se odločno o-predelili za nižje sloje, ki jih brezvestno izkoriščajo bogataši in veleposestniki. Slednjim tako zadržanje ni všeč, pa se obračajo ponovno in ponovno na Kongregacijo za redovnike v Vatikan, češ da so člani te redovne družbe levičarsko u-smerjeni in da delujejo proti obstoječemu redu v državah. Pri tem se sklicujejo na zunanjega ministra v levičarski san-dinistični vladi v Nikaragvi Miguela D’Es-cota, ki je tudi član te družbe ter kljub ponovnim pozivom nikaraškega nadškofa Brava y Obanda noče zapustiti tega mesta. V El Salvadorju so morali mary-knollovci že plačati visok krvni davek za svojo usmeritev: vladna policija je lani zahrbtno ubila štiri člane njihove družbe, zaradi česar je prišlo do zapletljajev s severnoameriško vlado.
Radodarnost nemških katoličanov
Nemški katoličani se odlikujejo po radodarnosti. Vsako leto imajo dve nabirki. V adventnem času je zbirka Adveniat in je namenjena za pomoč deželam Latinske Amerike. Takrat so povabljeni verniki, naj deseti del svojih izdatkov za božične praznike darujejo za pomoč potrebnim. Od leta 1961 do sedaj so s to nabirko pomagali uresničiti 53.000 načrtov v vrednosti 600 milijard lir.
Drugo nabirko imajo nemški katoličani v postnem času in se imenuje Misereor. Lani je znašala ta nabirka 115 milijard lir in so s tem denarjem uresničili 2.950 načrtov za razvoj! Nobena katoliška dobrodelna ustanova se ne more meriti po uspešnosti z nemškimi dobrodelnimi ustanovami. Nabirka Misereor npr. presega nabirke papeških misijonskih družb.
★
Iz Slovenije
Srečanje slovenske mladine v Stični
Srečanje slovenske mladine z Rogerjem Schutzom iz Taizeja bo v Stični v soboto 19. septembra. Spored: vse jutro zbiranje; v baziliki priprava s prepevanjem, molitvijo, obvestili.
Ob 10. uri bogoslužje pod vodstvom nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja ob sodelovanju mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja in ljubljanskega pomožnega škofa dr. Stanislava Leniča. Na začetku izmenjava pozdravov med nadškofom in bratom Rogerjem. Ob koncu maše bodo o živi vključitvi mladih v Cerkev spregovorili škofje, stiški opat in brat Roger.
Po maši se bodo mladi zbrali v majhne skupine, da se bodo pogovarjali o raznih vprašanjih in pospravili kosilo, ki ga bodo prinesli s seboj. Ob 17. uri bo bogoslužje božje besede z govorom br. Rogerja. Nato češčenje Križa in odhod. (Mišljen je jugoslovanski čas.)
Na grobu kardinala Mindszentyja
nm na rm
Stran 3
Iz mačkoljanske poletne kronike
Da nas poletna vročina ni preveč polenila, pričajo naslednji zapiski iz vaške kronike:
Nekoliko v svet. Skupnega tržaškega romanja v Altotting, od 6. do 10. julija se je udeležilo tudi nekaj naših župljanov, med temi tudi preživeli jetnik v taborišču Mauthausen, Vincenc Tul, ki se mu je ob obisku tega kraja orosilo oko ob spominu na prestane grozote.
Romanja na Ptujsko goro pa so se udeležile zlasti tiste žene in gospodinje, ki jim je težje zapustiti dom za več dni. Kako prav je torej, da se organizirajo tudi taka počitniška potovanja-romanja.
Počitniškemu pevskemu tečaju Zveze cerkvenih pevskih zborov v Ljutomeru so se pridružili tudi nekateri naši člani pevskega zbora; zlasti je razveseljivo, da so tokrat šli na tečaj tudi naši mladi pevci.
Iz skavtskega življenja. Na taboru v Lepeni je preživelo od 20. julija do 3. avgusta svoje počitnice 14 naših skavtov in skavtinj. Počutili so se zares dobro v družbi bratov skavtov iz Devina, Mavhinj, Sv. Križa in Boljunca, s katerimi so si delili delo in veselje tabornega življenja.
Od 3. do 13. avgusta pa so taborili v Lepeni volčiči in veverice. Iz naše vasi je bilo na tem taboru kar 12 malih skavtov in še pet odraslih, ki so pomagali pri vodstvu oziroma v kuhinji.
Starši naših udeležencev smo hvaležni Marku Tavčarju, načelniku tabora A v Lepeni, župniku Vončini, ki je skrbel za versko življenje na tem taboru, in hvaležni smo celi skavtski organizaciji, v kateri si naša mladina oblikuje svoj značaj po zdravih moralnih in krščanskih načelih.
Opasilo sv. Jerneja. Že preko 300 let častimo v Mačkoljah sv. Jerneja apostola. Zato se praznuje prvo nedeljo po njegovem godu slovesno opasilo. Letos se je to zgodilo 30. avgusta.
Ves teden smo se primerno pripravljali na to praznovanje. Zato smo se zbrali v velikem številu pri maši že v ponedeljek. Potem smo v četrtek počastili spomin 100-letnice rojstva duhovnika Avguština Zlobca s sv. mašo, ki se je je udeležilo zlasti veliko število njegovih sorodnikov in bivših župljanov s Koprskega. V petek smo se pri maši spomnili vseh rajnih duhovnikov, ki so delovali pri nas v vojnih in povojnih letih. Končno smo se v soboto zbrali k občestvenemu obhajanju pokore. Spovedoval je tokrat naš bivši dolgoletni župnijski upravitelj dr. Stanko Janežič, sedaj ravnatelj semenišča v Mariboru.
Pri slovesni maši v nedeljskem dopoldanskem času je bilo prisrčno domače, a obenem slovesno bogato. Mašo je pel dr. St. Janežič ob koncelebraciji domačega župnika Franca Vončine. Na koru je ubrano prepeval domači pevski zbor pod vodstvom nove in mlade sovaščanke Marije.
K popoldanski slovesnosti smo povabili cerkveni pevski zbor s Škofij, ki je prepeval med somaševanjem ob navzočnosti Še živečih duhovnikov, ki so kdaj delovali pri nas. Za starejše farane je bilo posebno prijetno videti med nami ob tej priložnosti tudi sedanjega osapskega župnika, po katerem smo se počutili zopet povezani podobno kot v časih, ko smo bili tudi mi še del župnije sv. Tomaža v Ospu.
V nabito polni in okusno okrašeni cerkvi so kljub vročini vztrajali tudi na prijetnem koncertu, ki je sledil maši, vsi gostje, ki so prihiteli na to našo cerkveno slovesnost iz mnogih bližnjih in daljnih krajev na Tržaškem in tudi z onstran meje. Mnogi, ki smo ostali zunaj cerkve,
Oltar v cerkvi sv. Jerneja v Mačkoljah
smo sledili maši in koncertu prek zvočnika.
Končno je bil vsak udeleženec tega praznovanja povabljen v srenjsko hišo na zakusko, ki so jo pripravili vsi vaščani, ki čutijo s cerkvijo: žene so prinesle sladkega peciva vseh vrst, možje pa domačega vina, člani PD Mačkolje pa so narezali pršuta in drugih dobrot, ki sodijo k temu. Ob veselem in prijetnem družabnem razpoloženju se je razlegalo petje še v pozni večer.
Hvaležni smo vsem, ki so nam pripravili tako bogato praznovanje. Zahvaljujemo se zlasti pevcem s Škofij, ki so nam s svojim nastopom obogatili praznik, in hvala dr. Janežiču in vsem duhovnikom, ki so s svojo navzočnostjo in sodelovanjem povzdignili slovesnost praznika.
Imenovanja
S 1. septembrom je bil imenovan za kaplana pri Sv. Ivanu v Trstu g. Milan Ne-mac, župnik v Koštaboni in upravitelj župnij Šmarje ter Pomjan. G. Peter Šorli ostane še nadalje pri Sv. Ivanu in bo za pomočnika g. kaplanu. G. Milanu izrekamo dobrodošlico z voščilom, da bi se pri nas dobro počutil, g. koprskemu škofu pa iskreno zahvalo, da nam je dal duhovnika.
Dušnopastirsko skrb v Boljuncu je prevzel g. Franc Vončina, župnik v Mačkoljah. Tudi njega naj spremlja božja milost.
S TRŽAŠKEGA
Tržačani na Barbano
V ponedeljek 14. septembra bo vsakoletno skupno romanje na Barbano. Goričani, prireditelji romanja, želijo, da bi bila letos udeležba še večja, ker obhajamo 1600-letnico cerkvenega koncila, ki je bil v Ogleju 3. septembra 381.
Ker iz Trsta ni organiziran skupni prevoz do Gradeža, svetujemo številnim tržaškim romarjem, naj se poslužijo rednih linijskih avtobusov, ki so v jutranjih urah kar trije: 7.30, 8.30 in ob 9. uri; vsi avtobusi odpeljejo s tržaške avtobusne postaje; povratek v popoldanskih urah. Vsak potnik si kupi listek v avtobusu. Omenimo še, da je 14. september zadnji dan s tem urnikom.
Tržaški romarji, ki se poslužijo tega prevoza, naj pridejo v avtobus ob 8.30, da tako kot večja skupina dobimo tudi mi popust na ladji. - F. S.
Dolina
Poroka. V soboto 12. septembra se Oskar Kocjančič, dolgoletni organist v dolinski župnijski cerkvi, poroči z Elizabeto Marži. Ob tej priložnosti mu župnijska skupnost in cerkveni pevci še posebej iskreno voščijo vse najboljše na skupni življenjski poti.
Gremo nazaj
Znano je, da število prebivalcev v Trstu stalno pada. To se pozna zlasti na šolah. Letos bo obiskovalo osnovne šole v tržaški pokrajini skupno 14.016 učencev; za šolsko leto 1972/73 je bilo vpisanih 18.438. V prve razrede italijanskih osnovnih šol je za prihodnje leto vpisanih 2.184 otrok (lani 2.394). Lani se je v prve razrede slovenskih osnovnih šol vpisalo 273 otrok, letos pa 203.
Leta 1970 je bilo v Trstu rojenih 3.212, mrtvih pa 4.007; leta 1979 rojenih 1.799, mrtvih pa 4.201.
Veliki Bog ali mali bog?
»Primorski dnevnik« poroča o predavanju prof. Stresa v Dragi. Med drugim pravi: »V pojem "drugosti" je predavatelj postavil tudi (in predvsem) boga.« Predavatelja sem vprašal, na katerega Boga je mislil: z malo ali z veliko začetnico. Rekel je: na Boga z veliko začetnico. Ali se pisec »Primorskega dnevnika« res ne zaveda, da z zamenjavo velike začetnice z malo spremeni smisel predavanja?
1.
SLOVENSKA SKUPNOST na Tržaškem je letos priredila vrsto praznikov, ki so bili organizacijsko dobro izpeljani in imeli velik uspeh pri našem ljudstvu. Zaključni letošnji
Naš praznik
bo prihodnjo soboto in nedeljo na PROSEKU.
SPORED
Sobota 12. septembra
17.00 odprtje kioskov
20.00 ples ob zvokih ansambla »Galebi«
Nedelja 13. septembra
15.00 odprtje kioskov
17.00 kulturni spored s sodelovanjem proseške godbe na pihala, folklorne skupine »Lepi vrh« iz Ukev (Kanalska dolina) ter pihalnega orkestra »Lijak« iz Vo-gerskega (Slovenija). Vmes bodo pozdravi in govor občinskega svetovalca Aleša Lokarja
20.00 ples z ansamblom »Galebi«.
V primeru slabega vremena bo kulturni program v dvorani kapljico * Poskrbljeno bo za dober prigrizek in domačo
IIIIIIIIIIIIIIMIIII Illllllll Illllllllllllllllllllllll I Illl   milllllllllllllllllllllllllllli
Na Opčinah bo v nedeljo 13. septembra ob 16. uri
33. MARIJANSKI SHOD
Začetek v openski župnijski cerkvi, nakar se razvije po vasi procesija s Fatimsko Marijo. Nato bo sv. maša na prostem. V primeru slabega vremena bo celotno slavje v farni cerkvi. Vsi Marijini častilci prisrčno vabljeni!
Ekumensko potovanje v Dalmacijo, Bosno in Slavonijo
Letošnje ekumensko potovanje je potekalo od 24. do 31. avgusta. Priredilo ga je Apostolstvo sv. Cirila in Metoda iz Trsta in Gorice, njegov glavni cilj pa je bil, da bi se od blizu seznanili s kraji in razmerami, iz katerih je izšel bi. Leopold Mandič, ki je eden glavnih sodobnih predstavnikov ekumenizma.
čeprav smo bili namenjeni na vzhod, nas je pot najprej peljala proti jugozahodu, kajti morali smo dospeti do Ancone, kjer nas je čakal trajekt, namenjen v Dubrovnik. Pri odcepu v Mestrah smo prešli na cesto, imenovano Romea, ki pelje do Ra-venne. Cesta je že v davnih časih vodila v Italijo in verjetno sta po njej hodila tudi sv. brata Ciril in Metod, ko sta potovala v Rim. Ob poti smo si ogledali baziliko San Apollinare in Classe, ki slovi po svojih mozaikih, nakar smo okrog poldne prispeli v Loreto. Pred odhodom iz Ancone smo namreč želeli obiskati tudi to znamenito Marijino svetišče.
LORETO
Loreto imenujejo tudi »italijanski Lurd«. To je namreč največja Marijina božja pot v Italiji; podobno kot v Lurd prihajajo tudi v Loreto bolniki z vseh strani in kot v Lurdu tudi tukaj večkrat pride do čudežnih ozdravljenj.
Loretska bazilika je slavna zato, ker v njej od leta 1294 hranijo nazareško hišico; poprej je ta bila na Trsatu. Zelo verjetno je, da so posamezne dele Marijine hiše v Nazaretu prinesli na zahod križarji in jih tako rešili pred Saraceni. V notranjosti hišice je oltar, na katerem piše: »Tu je beseda meso postala.« Nad oltarjem je kip lavretanske Matere božje. Bazilika ima 13 stranskih oltarjev, od katerih je eden posvečen slovanskima apostoloma sv. Cirilu in Metodu.
Loreto je znan tudi kot božja pot papežev; ozemlje, kakor tudi njegova bazilika spadata pod oblast Apostolskega sedeža, zato upravlja mesto Loreto poseben papeški upravitelj. V Loretu imajo svoj izvor tudi litanije Matere božje, ki jih poznamo kot »lavretanske«.
Popoldne smo se od Loreta poslovili ter se odpravili proti Anconi, da bi se tam vkrcali na ladjo, ki je proti večeru odplula v Dubrovnik, kamor smo prispeli naslednje jutro okrog osmih.
DUBROVNIK
Dubrovnik imenujejo »biser Jadrana«. In res si mesto, ki se s svojimi belimi stavbami, med bujnim zelenjem, sredi čudovitih barv rož in morja koplje v soncu, to ime v celoti zasluži. Zato zahajajo sem turisti iz vseh delov sveta in v turizmu je tudi življenjska sila današnjega Dubrovnika.
Poleg naravnih lepot ima Dubrovnik tudi mnogo zgodovinskih zanimivosti. Poleg starega mesta in njegovega mogočnega obzidja, po katerem se turisti lahko spreha-
jajo, ima Dubrovnik tudi najstarejšo lekarno na Balkanu, ki še vedno deluje. Lepa je tudi dubrovniška katedrala z relikvijami sv. Blaža, mestnega zavetnika.
V ROJSTNEM KRAJU BL. P. LEOPOLDA
Po ogledu teh zanimivosti smo pot nadaljevali proti jugovzhodu in s tem se je pravzaprav šele začelo naše ekumensko romanje. Obiskali smo namreč mesto Her-ceg Novi v Crni gori, ki je rojstni kraj bi. Leopolda Mandiča. Njegova rojstna hiša še stoji. Tukaj smo v nekdanji kapucinski cerkvi, kamor je Bogdan Mandič zahajal v mladih letih, imeli sv. mašo. So-maševala sta oba duhovnika, ki sta nas spremljala: g. Angel Kosmač in g. Franc Zlobec.
Cerkev sama nj velika; sedaj služi kot župnijska cerkev. Med zadnjim potresom je bila poškodovana in so jo potem obnovili tudi s pomočjo slovenskih tržaških vernikov. Voditelj romanja, dr. Angel Kosmač, je imel pozdravni govor na domačega župnika, ki se je ob tej priložnosti prisrčno zahvalil za pomoč, ki so jo tržaški verniki nudili njegovi cerkvi. V znak prijateljstva in zahvale nas je popoldne spremljal na naši poti proti Ko toru.
2e od nekdaj so se prebivalci v krajih, kjer je mladi Mandič preživel svojo prvo mladost, v verskem oziru zelo razlikovali med seboj. Med prebivalstvom je bilo precej pravoslavnih, medtem ko je bilo katoličanov manj; nekaj je bilo tudi muslimanov. Med temi verskimi skupnostmi je večkrat prišlo do razdorov in prepirov in mladega Mandiča, ki je sredi teh razmer živel, je to vedno zelo bolelo. Zato je že takrat sklenil, da bo svoje življenje posvetil prav temu, da bi se te verske skupnosti med seboj našle ter se združile v katoliški Cerkvi.
Mesto Herceg Novi je zelo slikovito. Pravijo, da je zaradi svojega podnebja najprijetnejši kraj Jugoslavije in ga zato primerjajo s francosko Nico. Mesto sredi palmovih gajev, živobarvnih rož in prozornega sinjega morja je izredno lepo; upala bi si celo trditi, da mesto samo in tudi obala po lepoti daleč prekašata Sinjo obala v Franciji.
(Se nadaljuje)
M. P.
iHiiiiiiiuiiHiMiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinmiiiiniiiiiuiiiiiiiHHniiiiiiiiHnniHiHmniniiiiiiimii^iiii^i
Skupne okrožnice slovenskih škofov
Slovenski škofje so sprejeli sklep, da bodo s 1. januarjem 1982 začeli izdajati skupne okrožnice za vse tri slovenske škofije. Razlogi za to so predvsem v tem, da morajo okrožnice mnogokrat objavljati iste rimske in druge odloke. Dalje bo dana veliko večja možnost informacije za vse slovenske duhovnike. Te skupne okrožnice bodo imele v prvem delu objavljeno vse tisto, kar je skupnega za vse tri škofije, v drugem delu pa bo prostor za vsako posamezno škofijo.
  .............................................................
Romanje goriških^in tržaških Slovencev na Barbano bo v ponedeljek 14. septembra. Sv. maša ob 11 uri
              ■ ■■■   -   -   —               —           1....................................................................................................
Dim	(T31 Jltl 1 Cl	Riln l / >	  1_j 1	.
Francfe Dolinar, Rim
Cirilmetodijska okrožnica Leona XIII. (1880)	(9)
Zahvalno romanje katoliških Slovanov leta 1881 v Rim
V	začetku leta 1881 je car Aleksander II. Poslal dvakrat v Rim velike kneze, ki so bili od Leona XIII. sprejeti v slovesnih avdiencah. Na to carjevo dejanje enciklika ni vplivala; Aleksander II. se je zanj odločil pod vtisom odločnega Leonovega nastopanja zoper socializem, anarhizem in komunizem in v zahvalo za Leonove čestitke ob 25-letnici carovanja. Nič kaj dobre volje avstrijski poslanik Paar poroča na Dunaj, da so »veliki knezi drug drugega prekašali v prijaznosti nasproti papežu«, da je ruska »pozornost v Vatikanu naredila najboljši vtis in vzbudila največ-je zadovoljstvo«. V istem času sta prišla v Rim tudi dva pooblaščenca za nova po-
gajanja. Bilo je videti, da bo v kratkem prišlo do dogovora, tedaj pa je 13. marca Aleksander II. podlegel nihilističnemu a-tentatu, prav ko se je pripravljal objaviti Rusom ustavo. Novi car Aleksander III. je bil v cerkveni politiki popolnoma pod vplivom oberprokuratorja Konstantina Petroviča Pobedonosceva, ki mu je ruska država po bistvu bila zgolj pravoslavna.
MISEL NA SLOVANSKO ROMANJE
Da tako slovesen pozdrav in blagoslov slovanskemu vnovičnemu vstopu v svetovno zgodovino v znamenju sv. Cirila in Metoda kot je Leona XIII. slovanska okrožnica od Slovanov terja slovesno in občo poočitev hvaležnosti v Rimu samem, so si domislili prenekateri navdušeni bralci enciklike. Velehradsko glasilo ni brez namena ob razpravljanjih o encikliki priobčevalo spomine na prvo slovansko romanje leta 1863, ko so iz vseh slovanskih dežel prišli božjepotniki na Velehrad.
Iz korespondence p. Pierlinga s p. Ga-
garinom je razvidno, da se je na tako ro-manje mislilo tudi v Rimu samem že pred objavo okrožnice. Dne 12. julija 1880 p. Pierling sporoča svojemu ruskemu sobratu, kako sta s tajnikom Rampollo razpravljala o potrebi, da se da pobuda za slovansko romanje v Rim. P. Pierling je bil mnenja, da tako romanje ne sme biti le manifestacija hvaležnosti, temveč predvsem mora dati priložnost, razpravljati z došlimi škofi o prevažnih vprašanjih, ki se nanašajo na slovanski svet.
Pobudo za dejansko organizacijo romanja vseh katoliških Slovanov k papežu Leonu XIII. je dal višehradski prošt Vaclav Štulc, ki ga je kardinal Schwarzenberg imenoval za predsednika češkega pripravljalnega odbora. Kot mlad duhovnik je bil Štulc učenec praškega filozofa Bolzana, od 1846 je urejeval verski časopis »Blaho-vest«, iz katerega proseva vseslovansko navdušenje, posvečeno po slovanskih apostolih sv. Cirilu in Metodu (naš Jeran ji je bil naročnik in zvest bralec); 1848 ga je
videti v ospredju praškega slovanskega kongresa. Kardinal Schwarzenberg, ki je kot praški nadškof zamislil zvezo med nemškimi federalističnimi konservativci in slovanskimi katoličani proti liberalizmu, je Štulca imenoval za višehradskega prošta v Pragi, po dolgih letih spet enkrat Čeha. Vso podporo mu je dajal tudi pri organiziranju romanja v zahvalo za »Grande munus«.
Pozimi 1880 je tako romanje snoval tudi škof Strossmayer. Iz najvidnejših predstavnikov hrvaškega javnega življenja je bil v Zagrebu osnovan pripravljalni odbor za pot v Rim pod predsedstvom kanonika Račkega, predsednika akademije znanosti in umetnosti. Dne 19. novembra je Jeran ob poročilu: »Južni bratje pripravljajo poslanstvo v Rim, da bodo sv. Očetu osebno zahvalo izročili« takoj pristavil vprašanje: »In mi?«.
Sredi maja 1881 so bile priprave za romanje toliko napredovale, da so se glede dokončne organizacije zbrali na Dunaju v
posvet škof Strossmayer, prošt Štulc in rusinski (danes bi rekli ukrajinski) škof Silvester Sembratovič s svojimi sodelavci. Za sprejem slovanskih romarjev v Rimu se je vobličil kardinalski odbor, ki mu je predsedoval poljski kardinal Mieczislaw Led6chowski, prefekt Propagande.
Priprave na romanje so vznemirile v avstro-ogrski monarhiji vladajočo plast. Predsednik madžarsdke vlade Koloman Tisza je 9. maja pisal skupnemu avstro-ogrskemu zunanjemu ministru Haymerle-ju, da je iz zanesljivega vira izvedel, kako Strossmayer namerava to romanje ukori-stiti za to, da bi od papeža dosegel dovoljenje slovanske liturgije za vse kraje v monarhiji, kjer prebivajo Slovani. Opozarja šefa a.-o. diplomacije na nevarne politične nasledke te liturgije za razvoj nacionalnega vprašanja v monarhiji, zato naj poslanik v Vatikanu vse stori, da se Strossmayerjeva akcija izjalovi.
(Se nadaljuje)
Spored romanja na Barbano
Ob 11. uri koncelebrirana maša. Vodil jo bo g. nadškof Cocolin.
Po maši bo čas za kosilo in počitek.
Ob 14. uri bo v samostanski dvorani g. B. Brecelj kazal skioptične slike o oglejski baziliki. Ob 15.30 litanije Matere božje in blagoslov. Po litanijah povratek.
Priporoča se vsem posameznim skupinam vsaj bežen postanek v Ogleju, kjer naj na grobu oglejskih mučencev obnovijo vero, ki so jo pred 1600 leti potrdili koncilski očetje s sv. Valerijanom in sv. Ambrožem na čelu.
Duhovniške spremembe
G. Anton Prinčič se je odpovedal župniji Števerjan in gre za župnika v Jamlje; soupravljal bo vikariat Dol. Službo nastopi v nedeljo 13. septembra, ko bo umeščen na novo župnijo med mašo ob 17. uri. Števerjanci se poslovijo od njega to nedeljo med mašo ob 9.30, Jazbinci pa med mašo ob 11.30.
Župnijo Števerjan in vikariat Jazbine bo začasno upravljal dr. Kazimir Humar. Za kaplana v Števerjanu je bil imenovan g. Gabrijel Vidrih, duhovnik koprske škofije, ki je bil dodeljen v pomoč goriški nadškofiji.
G. Anton Lazar, ki je začasno upravljal Jamlje in Dol, pusti to upravo in ostane župnik v Doberdobu.
Romanje goriških Slovencev v Assisi in Cascio
Skupina 54 romarjev iz slovenske duhov-nije v Gorici je šla prve tri dni septembra na romanje v srednjo Italijo. Najprej smo se ustavili v Padovi pri sv. Antonu in se spomnili 750-letnice njegove smrti. Priporočili smo mu našo faro in potrebe vseh nas ter zapeli pesem njemu v čast. Po postanku v Padovi smo nadaljevali pot mimo Bologne in Firenc in bili za kosilo že v Assisiju, kjer smo se nastanili v udobnem hotelu ob cerkvi Marije, kraljice angelov. V tej cerkvi smo imeli tudi sv. mašo in si ogledali vse, kar spominja na sv. Frančiška, saj se povsod odražajo sledovi njegovega dela in njegovega življenja.
V sredo 2. septembra smo se po zajtrku odpeljali v sto km oddaljeno mestece Ca-scia. Mimo Foligna in Spoleta smo šli čez Apenine in prišli v ozko dolino, ki pelje v Nocero. Tam se odcepi pot v Cascio. Zelo smo bili presenečeni nad prikupnim in snažnim mestecem in še bolj nad cerkvijo, kjer počiva v stranski kapeli avgu-štinska redovnica sv. Marjeta (Rita). Kmalu po prihodu smo lahko na glavnem oltarju imeli sv. mašo, pri kateri so naši romarji navdušeno peli in sledili sveti daritvi ob vedno večjem številu drugih romarjev, ki so polnili cerkev in prihajali od vsepovsod. Po maši smo si še ogledali samostan avguštink, kjer je sv. Rita živela. Po kosilu v hotelu »Delle rose« smo se v zgodnjih popoldanskih urah vrnili v Assisi in obiskali zgornje mesto z bazilikama sv. Frančiška in sv. Klare, kjer sta njuna grobova.
V hotelu, kjer smo bivali, je bilo veliko drugih skupin in med njimi tudi skupina študentk vzgojne šole iz severne Nemčije blizu Hamburga. Po večerji smo izmenoma z njimi, ki so igrale na harmoniko in kitaro, priredili pravi koncert naših in njihovih pesmi.
Zadnji dan, v četrtek 3. septembra po jutranji maši v baziliki Porciunkule smo obiskali še Perugio, mesto, bogato na umetninah. Občudovali smo jih zlasti v cerkvi sv. Petra, ki jo upravljajo benediktinci. Poklicni vodič nam je vse razkazal in pojasnil. Po kosilu smo se podali proti domu čez Apenine proti Ravenni in Benetkam. Pri tem nas je spremljal vsaj polovico poti dež, ostale dni pa smo imeli lepo vreme. Hvala Bogu za plodovite dni molitve, petja in romarskega veselja, ki nam bodo gotovo ostali v spominu do prihodnjega leta, ko bomo, če Bog da, še kam poromali. - ffc
Zaključek zborovske revije »Seghizzi«
V nedeljo 6. septembra se je zaključilo 20. jubilejno zborovsko tekmovanje »Seghizzi«, ki je privabljalo v dvorano UGG skozi štiri dni številne poslušalce. Visoko kvaliteto so pokazali mešani zbori, česar pa ne moremo reči o moških in ženskih. Tudi smo pogrešali slovenske in druge jugoslovanske zbore. Prejšnja leta je bila njihova prisotnost nekaj samo po sebi umevnega.
Nedeljski zaključni prireditvi je dala po-
sebno svečano obeležje navzočnost ministra za turizem Signorella. Po nagrajevanju so nastopili najboljši zbori v narodni glasbi, medtem ko so v soboto zvečer nastopili najboljši iz polifonskega petja.
Prvo mesto v narodni glasbi je ocenjevalna komisija prisodila mešanemu zboru iz Filipinov (96,60 točk). Drugi je bil komorni zbor iz Rostova (SZ) s 94,53 točkami, tretje mesto pa je pripadlo zboru »Sredec« iz Sofije (Bolgarija) s 93 točkami. Zanimivo je, da so isti zbori zasedli ista mesta tudi v polifoniji.
Med ženskimi in moškimi zbori ni bilo prve nagrade, ker ni noben od teh zborov dosegel predpisanih 90 točk. Najboljši ženski zbor, ki je zasedel drugo mesto, je bil zbor iz Košič (Češkoslovaška) z 89,67 točkami, tretje mesto pa je pripadlo zboru »Ateneu« iz Romunije.
Še slabše so se odrezali moški zbori, ki so bili vsi iz Italije. Drugonagrajeni zbor »Valrosandra« iz Trsta je zbral komaj 72,73 točk, tretji »Ermes Grion« iz Tržiča pa 71.80. Sledita jima še zbora iz Rude in »Polifonico Monfalconese«.
Doberdob
Romanje v Padovo. Ker obhajamo letos 750-letnico smrti sv. Antona Padovanske-ga, smo izbrali za cilj svojega vsakoletnega romanja Padovo. Ko smo se v soboto 5. septembra zjutraj še v mraku zbirali na trgu pred cerkvijo, smo bili nekoliko zaskrbljeni, ker je še vedno rahlo deževalo. Tolažili smo se z rezijanskim pregovorom, ki pravi: temno jutro, svetel dan. Ko smo nekaj po šesti uri krenili na pot, smo že kmalu onkraj Soče opazili, da je cesta suha. Že dopoldne je sonce včasih pokukalo, popoldne pa je bilo prav prijetno sončno in toplo.
Manj kot tri ure vožnje po avtocesti in že smo bili v Padovi. Ustavili smo se v kapucinski cerkvi, ker smo hoteli najprej obiskati grob bi. p. Leopolda Mandiča. Tu nas je prav prijazno sprejel kapucinski pater, ki nam je razkazal kapelico z grobom p. Leopolda, celico, ki je v njej spovedoval skoraj 40 let, njegovo obleko in dvorano, kjer je v sliki in besedi prikazano njegovo življenje in delovanje.
Medtem so romarji opravili sv. spoved, veseli, da so mogli to storiti v domačem jeziku, saj je tam na voljo naš rojak, pater Damaz, ki je doma s Trnovega. Nato smo se vsi zbrali okrog oltarja v kapelici ob grobu p. Leopolda. Tako lepo doživeto kot le redkokdaj smo obhajali sveto daritev, mogoče tudi zato, ker je prostor majhen, kot nalašč za tako skupino kot je bila naša, pa tudi zato, ker smo vsi kot eden sodelovali z glasno molitvijo in petjem.
Med mašo, ki jo je daroval naš domači župnik, pa je spet spregovoril pater kapucin in nam s svojo toplo besedo segel prav do srca. Na kratko nam je opisal življenje in delo p. Leopolda, ki je silno želel postati misijonar za zedinjenje vseh kristjanov, pa je Bog tako obrnil, da je skoraj vse svoje življenje ostal v Padovi in postal apostol ljubezni prav po sv. spovedi.
Po maši smo se še kratko ustavili s patrom Damazom ter si oskrbeli nekaj spominkov in razglednic. Pohiteli smo v romarski dom, kjer nas je čakalo dobro in izdatno kosilo. Nato smo imeli na voljo skoraj tri ure, da smo mogli obiskati baziliko sv. Antona, si v njej ogledati vse zanimivosti, pa seveda tudi v miru pomoliti kot se romarjem spodobi.
Na voljo smo imeli še dobršen del popoldneva, domov se nam tudi še ni mudilo, zato smo krenili na levo in obiskali starodavno božjo pot v kraju Motta di I.ivenza. Zbrali smo se v kapelici prikazovanja, kjer je oltar z milostno podobo Matere božje in tam zapeli lavretanske litanije ter še nekaj Marijinih pesmi. Pater frančiškan nam je ljubeznivo razložil nastanek in zgodovino te božje poti ter razkazal cerkev in del samostana. Tudi pot domov je bila prijetna skozi polja, ki so skrbno obdelana in obetajo dobro letino.
Zf. je noč legala na Kras, ko smo se ustavili pred domačo cerkvijo; pozdravili smo se in razšli, hvaležni Bogu za lepo božjo pot in za dan, ki nam ga je dal preživeti v prijetni družbi.
Jamlje-Dol
Romanje na Brezje. Tudi v naši majhni župniji radi romamo, zato se je v nekaj dneh nabralo romarjev za en avtobus, kakor hitro je bilo v cerkvi oznanjeno, da poromamo letos na Brezje in obiščemo spotoma še Bled in Bohinj.
V soboto 29. avgusta, ko je v Jamljah zvonilo sveto jutro, smo krenili na pot.
Nebo je bilo oblačno, zato smo se bali, da nam bo slabo vreme pokvarilo romanje in izlet. Ko smo se bližali Ljubljani, so se oblaki začeli trgati, že pred Kranjem pa smo našli jasno nebo. Ves dan smo potem uživali lepo sončno vreme.
Na Brezjah smo se ustavili kake tri ure. Dovolj je bilo časa za spoved in osebno molitev. Sicer pa so se ves čas vrstile maše, ker je bila cerkev polna romarjev kakor ob nedeljah in praznikih. Sveto daritev smo obhajali skupaj z drugimi romarji, posebej so izstopale skupine iz Bovca in Kočevja. Somaševalo je šest duhovnikov, molitev in petje v polni cerkvi pa je bilo nekaj mogočnega.
Po maši smo se še nekoliko ustavili v svetišču in ob stojnicah za nakup spominčkov, nakar smo krenili proti Radovljici. Tam nas je pri Kunstlju čakalo dobro in izdatno kosilo. Z dvorišča gostilne smo občudovali prelepo gorenjsko pokrajino.
Po kosilu smo nadaljevali pot proti Bledu in še naprej v Bohinj, kjer smo se ustavili pri »Zlatorogu« in se odpočili ob jezeru, bolj pogumni so celo stopili v njegovo kristalno čisto, a hladno vodo. Med potjo smo videli lepe domačije, skrbno obdelane njive in temne gozdove. Za uro smo se ustavili tudi na Bledu, da smo obiskali župnijsko cerkev in v njej občudovali Pengovov »Oče naš« in bogat lestenec. Sprehodili smo se ob jezeru, nekateri pa so si privoščili kratko vožnjo s kočijo.
Cas je začel priganjati in treba je bilo misliti na povratek. Ko smo pri Ljubljani spet zapeljali na avtocesto, se je začelo mračiti, v avtobusu pa je bilo prav do doma prijetno, ker smo ves čas prepevali.
DAROVI
Za sklad Katoliškega glasa: v spomin pok. Milana Emila Nikolaja Hreščak darujejo žena Magda in hčerki Saša Lajovic ter Neva Durlak, Sidney (Avstralija) 50 avstralskih dolarjev.
Za Alojzijevišče: družini Korsič-Gerdol v spomin drage Gite Podobnik 50.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: družina dr. Kacin z Opčin ob drugi obletnici smrti tete s. Ahacije 100.000 lir.
Za mladinski zbor Kekec: prijatelji prof. prof. Slavka Bratina iz Trsta v spomin njegove mame Lojzke 10.000 lir.
Ob sedmi obletnici smrti Ivana Perat: žena in hči za cerkev v Pevmi 50.000, za Katoliški glas 20.000, za cerkev sv. Ivana, Alojzijevišče in Zavod sv. Družine po
10.000 lir.
Ob četrti obletnici smrti dragega očeta Ivana Vetrih daruje v spomin družina Vetrih za Katoliški dom, za Katoliški glas, za Zavod sv. Družine, za župnijo sv. Ivana v Gorici in za Alojzijevišče po 20.000 (skupaj 100.000) lir.
V spomin Danilota Žigon: Angela in Ana Vetrih za lačne po svetu 10.000 lir.
V spomin Dore Vetrih, por. Vendramin iz Ženeve (Švica): Angela Vetrih, Karlo in Ana Brešan za slovensko župnijo v Gorici
20.000 lir.
Ob peti obletnici smrti moža Alfonza:
žena Marija Grudina za katoliški tisk in za misijone 15.000 lir.
V spomin pok. Mariučija: družina Ciani za cerkev v Mačkoljah in v dobre namene po 50.000 lir.
Za tržaške skavte: N. N., Boršt ob prvi obletnici smrti s. Gonzage Kobentar iz Št. Ruperta na Koroškem 20.000 lir.
Za cerkev na Ferlugih: Irena Maver-To-
nelli 5.000 lir.
Za cerkveni zbor na Opčinah: Marija Milič namesto cvetja na grob Mihaele Škerlavaj 10.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Bruno Škabar ob poroki Petra in Irene 50.000; Karla in Milko Sosič ob poroki hčerke Irene s Petrom 200.000; razni 35.000 lir.
V spomin na mamo Mihelo: družina Škerlavaj-Furlan za cerkev na Opčinah in za cerkveni zbor istotam po 25.000 lir.
Namesto cvetja na grob tete Mihele: družina Bernarda Škerlavaj za cerkev na Opčinah 30.000, za Marijanišče 10.000 in za Finžgarjev dom 10.000 lir.
Za Dom-kapelo bi. Leopolda pri Dom ju: Mira Bole, Trst v spomin na pok. Nedo Mandič, pranečakinjo P- Leopolda 20.000; Vera Turk, Trst v isti namen 10.000; sorodniki pok. Nede Mandič iz Trsta 125.000; N. N., Trst 10.000; N. 'N., Barkovlje 50.000; N. N., Domjo 30.000; N. N., Domjo 20.000; Vera Turk, Trst ob obletnici smrti pok. mame Amalije 20.000 lir.
Ob krstit male Erike-Elize Sfiligoj: nona Zora in nono Avgust za Katoliški glas, za mladinski zbor »Kekec« in za lačne po svetu po 20.000, bratec Gregor za skavte in za kočo sv. Jožefa v Žabnicah po 20.000 lir.
Za misijone: Pavla Ghezzi 10.000; Miro in Ivo Ščuka v spomin pok. Pavla Jamšek 10.000 lir.
Za lačne po svetu: N. N., Trst 10.000; N. N., Rupa 5.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OBVESTILA
Ravnateljstvo srednje šole »Ivan Trinko« v Gorici sporoča, da se prične šolsko leto 1981-82 v sredo 16. septembra s šolsko mašo ob 10. uri. Dijaki naj se zberejo pred šolo ob 9. uri.
Doberdob. Vpis v župnijsko glasbeno šolo v Doberdobu bo še od ponedeljka 14. do nedelje 20. septembra od 20. do 21. ure v župnišču.
Vodstvo tržaških skavtov obvešča člane, da se organizacija tudi letos udeleži marijanskega shoda na Opčinah. Zbiranje ob 16. uri v krojih pred cerkvijo. Kasneje bo v Marijanišču skavtsko srečanje.
Kasta (Krožek absolventov slovenske trgovske akademije) prireja 8. slikarski ex tempore, ki bo letos v nedeljo 13. septembra v Starih Miljah. Vabilo velja tudi za mlade slikarje do 15. leta starosti.
Letošnji »Baragov dan« bo v nedeljo 20. septembra v Šmartnem pri Kranju. Ob 16. uri začetek v farni cerkvi, v kateri bodo ob tej priložnosti odkrili spominsko ploščo. Bogoslužje bo vodil nadškof dr. Al. Šuštar in imel pridigo. Pri odkritju plošče bo govoril pisatelj Alojzij Rebula.
Na rožnovensko nedeljo 4. oktobra je predvideno romanje koprske škofije na Sveto goro. Ob 10. uri bo slovesna škofova maša.
Duhovnik, ki študira glasbo, prosi za svoje delo po en izvod sledečih knjig, molitvenikov in pesmaric: Slovenska marijanska lirika, Trst 1954; Naša daritev, prva, druga, tretja izdaja, vedno po en izvod; Molimo (molitve in svete pesmice), Gorica 1944; Kristus kraljuj, molitvenik, mala izdaja, letnika 1947 in 1956; Z Bogom, molitvenik, po en izvod od 1. do 7. izdaje; Svete pesmice (knjižica molitvenik). Te knjige naj se izroči samo v knjigarni For-tunato v Trstu in sicer do 1. oktobra. Vsakemu darovalcu v imenu sobrata-študenta iskrena zahvala. - F. Štuhec sdb.
i Trm H
Nedelja sredstev družbenega obveščanja
V Sloveniji bo »Nedelja sredstev družbenega obveščanja« 27. septembra, ki bo imela geslo: V službi odgovorne svobode. Komisija za verski tisk priporoča za pogovore, veroučne skupine in pridige še drugo geslo: Vse preskušajte - dobro ohranite! Nedelja ni namenjena verskemu tisku in verski uporabi teh sredstev, ampak našemu odnosu do teh sredstev nasploh.
Čestitke
Zakonca Franko Ferletič in Ninka Černič je razveselilo rojstvo sinčka Andreja. Srečni mamici čestita doberdobska župnijska skupnost, društvo Hrast in III. skavtska četa z željo, da bi mali Andrej, po zgledu staršev zrastel v značajnega in pogumnega fanta, čestitkam se pridružuje Katoliški glas.
MALI ERIKI ELIZI SFILIGOJ ob krstu
Ko hodila boš po poti, Jezus skril varljive ti bo sreče blesk, prižgal bo lučko ti v temi, pokazal pot... k sebi.
O premili Jezusov obraz, da bi bil vedno ti izraz dobrotnega usmiljenja, ljubezni božje svete!
Naj ne ugasne lučka ti po poti!
Tudi če brlela kdaj bi pod pepelom, zaživela naj bi v vsej lepoti, ko bo večne božje slave čas.
nona Zora
Vse najboljše ti želijo tudi bratca Gregor in Boris, bratranec Marko, starši in seveda vsi ostali bližnji in daljnji sorodniki.
Spored od 13. do 20. septembra 1981 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Poslušali boste; sporedi narodnozabavne glasbe. 11.00 Mladinski oder: »Mali dudar«. 11.30 Nabožna glasba.
12.00 Narodnostni trenutek. 14.10 Šport in glasba ter prenosi; izbori iz tedenskih oddaj in iz arhiva.
Ponedeljek: 8.10 Danes bomo govorili o...; »Up naj vam bo zvest prijatelj, maestral«. 10.10 Koncert. 11.30 Zdravilna zelišča; kulturne aktualnosti doma in v svetu; intervju. 13.20 Primorska poje. 14.10 Edith Piaf. 14.30 Otroški kotiček. 14.50 Danes smo izbrali. 15.30 Roman »Don Kihot«.
16.00 Z besedo in glasbo po Švici. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Operna glasba.
Torek: 8.10 Radijski mozaik. 10.10 Koncert. 11.30 Kulturne aktualnosti; četrtkova srečanja; kratek skeč. 14.30 Otroški kotiček. 14.50 Danes smo izbrali. 15.30 Portreti. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Solist z orkestrom. 18.00 »Igra o grešnem puntarju«. Drama.
Sreda: 8.10 Danes bomo govorili o...; literarni vložek; iz arhiva. 10.10 Koncert. 11.30 Pomisleki; slovenska poezija skozi stoletja; razgovor z zdravnikom. 13.20 Zborovska glasba. 14.30 Otroški kotiček. 14.50 Danes smo izbrali. 15.30 Roman »Don Kihot«. 16.00 Orkester RTV Ljubljana. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klavir; Primorska poje; roža mogota.
Četrtek: 8.10 Radijski mozaik. 10.10 Koncert. 11.30 Zanimivosti doma in po svetu; na počitnice; moj konjiček. 14.30 Otroški kotiček. 14.50 Danes smo izbrali. 15.30 Portreti naših igralcev. 16.00 Glasba. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Skladbe za zbor in orkester; četrtkova srečanja.
Petek: 8.10 Radijski mozaik. 10.10 Koncert. 11.30 Naši nepoznani bratje; sprehod po naravnih parkih in botaničnih vrtovih; razgovor z enologom; 13.20 Primorska poje. 14.10 Folklorni odmevi. 14.30 Otroški kotiček. 14.50 Danes smo izbrali. 15.30 Roman »Don Kihot«. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Umetna glasba raznih narodov; sodobne slovenske novele.
Sobota: 8.10 Radijski mozaik. 10.10 Koncert. 11.30 Kulturne aktualnosti; izseljeniški trenutek; kratek skeč. 14.10 Sobotno srečanje. 14.30 Otroški kotiček. 16.00 Portreti. 16.15 Zimzelene melodije. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Poslušali boste; Primorska poje. 18.0 »Tončetove dogodivščine«. Radijska igra. 18.45 Vera in naš čas.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 15 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Kvatrnica na Mirenskem Gradu. Romarski shod v cerkvi Žalostne Matere božje bo v nedeljo 20. septembra z mašami ob 8. uri (s petjem), ob 9.30 (tiha), ob 11. uri (slovesna, vodi škof dr. Lenič), in ob 17. uri sklepna pobožnost. Mišljena je italijanska ura. Ves dan priložnost za spoved.
14.9.1980 — 14.9.1981
»Ne reci: »Vse je le spomin, / ker jaz jo čutim čisto blizu.« (Vladimir Kos)
Ob prvi obletnici smrti naše nepozabne mame
AMALIJE ŽERJAL roj. VRABEC
se je z ljubeznijo spominjajo
Hčere in sinovi
Trst, Sv. Ivan, 14. septembra 1981
m
KMEČKA BANKA
Ustanovljena leta 1909
GORICA	Korzo	Verdi,	51
Telefon:-84206 - 84207 - 85383 Telefon menjalnice; 83909 Telex 460412 AGRBAN
VSE BANČNE USLUGE MENJALNICA
RAZPOLAGAMO Z VARNOSTNIMI SKRINJICAMI