O sociologiji književnosi — ob L. Goldmannu
STANE SEVER KOT SIMBOL
Vsaka smrt je nekaj osebno naključnega, in to velja za še tako pomembne ali za svoj čas značilne osebnosti. Vendar včasih splet okoliščin, ki spremljajo takšno naključno smrt, nehote povzroči, da dobi smrt širši, vsaj na videz smiseln ali celo simboličen pomen. Poudarek je seveda na besedi »na videz«, kajti smrt sama na sebi ne more pomeniti ničesar zares simbolnega.
Šele ko upoštevamo navideznost takšnega simbola, ki je pač samo naš doživljaj, občutek ali celo samo nejasna slutnja, ne pa nekaj resničnega, lahko razmislimo o tem, kaj se nam simbolnega odkriva v nenadni, zato pa tem bolj boleči smrti največjega sodobnega igravca na Slovenskem, ki je prizadela ves slovenski kulturni, pa ne le kulturni, ampak tudi širši socialni in vsakdanji prostor proti koncu leta 1970. Splet zunanjih okoliščin je bil zares tak, da je dal smrti Staneta Severja podobo, ki je nehote zbujala misel o nečem simbolnem ali vsaj globlje pomembnem. Smrt je igravca zadela v času, ko že dalj časa ni več javno nastopal ali pravzaprav hotel nastopati v rednih, od tradicije posvečenih ustanovah. Iz teh, predvsem iz ljubljanske Drame SNG, se je umaknil s protestom, češ da v nerednih, nepravičnih in pravi umetnosti nenaklonjenih razmerah, ki so v njih zavladale, ne more in noče nastopati. Ta svoj sklep je hkrati z utemeljitvijo in kritiko razmer nekajkrat sporočil javnosti. Nasprotniki so mu odgovarjali z nasprotnimi napadi in polemika je nekajkrat zašla v ostrino osebnega spora. Zdi se, da je Stane Sever v nji užival precejšnjo naklonjenost tistega širšega občinstva, ki rado hodi v gledališče in spoštuje umetnike, ki zares nekaj pomenijo, toda precejšen del gledaliških in literarnih krogov mu je nasprotoval ali pa se vsaj ni hotel javno postaviti ob njegovo stran. Zato se je upravičeno ali neupravičeno čutil osamljenega. Morda se je zaradi tega po-
207
208
J. K.
skušal približati mladi igravski generaciji, toda ta, v gledališču Glej, se ga je javno bolj ali manj jasno odrekla. Javno in polemično se mu je postavil nasproti tudi eden najvidnejših dramatikov srednje in mlajše generacije, Dominik Smole. Ostalo mu torej ni drugo, kot da ustanovi svoje lastno »gledališče enega« — kot v dokaz, da je usoda prave umetnosti, ki jo je po svojem trdnem prepričanju poosebljal, odslej mogoča le v skrajni osamljenosti, izoliranosti in trdovratni vztrajnosti. S tem se je polagoma spletel tisti sklop okoliščin, ki je obdal smrt tega igravca/ umrl je po naporni monološki predstavi v majhnem pohorskem naselju, daleč od prestolnice, kjer je doživel številna priznanja kot največji narodni igravec in kjer so tisti hip njegovi igravski in sploh kulturni kolegi živeli mirneje, udobneje in redneje, brez na videz nepotrebnih vznemirjenj in bojev okoli delovne ali moralne podobe slovenskega gledališča, skratka, varno spravljeni v bolj ali manj urejenih ustanovah, službah, vlogah in vsakdanjih eksistenčnih ambicijah.
Ali pa je morda tudi ta podoba samo projekcija romantično sentimentalne domišljije, ki se prenaša v dogodke, katerih resnični smisel je v resnici drugačen, čisto osebno naključen in v nobenem primeru širše simbolen? Toda s stališča, da je simbolnost takšne smrti v vsakem primeru tako ali tako samo videz, ne pa dejanska resnica, je takšen ugovor pravzaprav nevažen. Pač pa je zanimivo vedeti, o kakšnem simbolnem pomenu nam govorijo naši občutki, skrivni pomisleki ali celo podzavestni vzgibi ob Severjevi smrti. Če smo količkaj iskreni, moramo seveda priznati, da nam smrt Staneta Severja zbuja predstavo o nekem širšem smislu, ki se skriva za njo, hkrati pa, da nam ta simbolni pomen vendarle ni čisto jasen. Kaj naj pomeni ta smrt v širšem sklopu slovenskih kulturnih in socialnih dogajanj? Naj še tako preverjamo svoje občutke, si moramo priznati, da si jih
lahko razlagamo kar v več smereh. Eden od simbolnih pomenov je ta, da se s Severjevo smrtjo končuje določeno obdobje v razvoju slovenskega gledališča, pa ne le tu, ampak v slovenski kulturi nasploh. Klasična slovenska kultura s svojo lepoto, žlahtno patino in vzvišenim moralnim poslanstvom odhaja, nadomešča jo nekaj, kar vsega tega nima, a vendarle hoče obstajati, se širiti in razprezati, tako da se mu mora umakniti vse, kar ni po njegovi novi meri. To novo je seveda moderna množična in na pol industrijska ali skomercializirana kultura, v kateri ne bo več prostora za prave osebnosti in za ustvarjanje v pravem pomenu besede, ampak samo še za serijsko proizvajanje, za čim ugodnejše plasiranje na tržišču in temu primerne zaslužke. Se-verjeva osamljena smrt v odmaknjeni pohorski vasi se zdi kot beg, umik in dokončen poraz pred naraščajočim razmahom takšne nove kulture.
Ali pa je takšen smisel zares vsestransko resničen? Ali je tisto, kar prihaja, zvezano zares samo z razmahom skomercializirane psevdokulture in ali ne obstaja ob tej in polagoma, čeprav mnogo manj očitno, prodira na Slovensko tudi moderna kultura v pravem pomenu besede? V razmahu le-te pa je imel svoje pomembno mesto navsezadnje tudi Stane Sever, saj je zadnja leta doživel največje igravske uspehe ne toliko v klasičnih evropskih in slovenskih delih, kolikor odločilneje v vrednih delih moderne evropske in slovenske dramatike, zlasti dramatike absurda. Naj nas občutki torej še tako prepričujejo o na videz jasnem in preprostem simbolnem pomenu Severjeve smrti, nam razum govori, da je na srečo tudi ta smrt ujeta v širše, bolj daljnosežne in zato tudi bolj odrešilne procese, kot jih vidijo v neposredno sedanjost in pestro površino življenja ujeti občutki.
Drugi simbolni pomen, ki ga je mogoče čutiti za Severjevo smrtjo, je povezan z načinom njegovega boja zoper obstoječe slovenske kulturne ustanove.
209
Stane Sever kot simbol
Ker se z njimi ni strinjal, se je iz ustanov umaknil in razglasil tisto, čemur se navadno pravi »bojkot«. Morda je spočetka upal, da bo s svojim moralnim pritiskom zbudil vest ustanov in tistih, ki so v njih, ali vsaj okrepil pritisk javnosti in s tem pomagal k preureditvi kulturnih položajev. Toda izkazalo se je nasprotno — njegov »bojkot« ni ničesar spremenil, pač pa je osamil njega samega in pripomogel k spletu okoliščin, v katerih se je moralo končati to igrav-sko življenje. Od tod bi se dalo o simbolnem pomenu te smrti misliti, da je pravzaprav razkrila, kako neplodno je v danih kulturnih in socialnih razmerah celo tako skrajno sredstvo pritiska, kakršen je »bojkot«, zlasti če ostane v mejah čisto individualnega dejanja. Ne samo da ničesar ne more spremeniti, ampak navsezadnje uniči tistega, ki se ga oklene kot zadnje rešilne bilke. Naj je torej »bojkot« bil ali ne — z njim se ni nič preokrenilo v teku tega našega kulturnega sveta; pravzaprav je vse takšno, kot da ga nikoli ni bilo.
Ali pa je ta simbolni pomen zares resničen? Tudi zdaj nam razum pravi, da nam takšno stanje stvari kažejo samo neposredni občutki, da pa se dejanska resnica lahko razkrije šele iz širšega razpleta dogodkov. Pravzaprav še ne vemo, kaj je Severjev »bojkot« povzročil ali sprožil v gledaliških vrstah, niti nam ni jasno, kakšne podzavestne usedline je morda v njih zapustil. Niso nam še znana podtalna gibanja, ki se morda že pripravljajo za zunanjo fasado ustanov, generacij, skupin in bodo vplivala na prihodnjo podobo te kulturne sredine. V kulturi in civilizaciji nasploh je namreč na delu zmeraj veliko več sil in nasprotnih sil, kot jih je videti na prvi pogled. Zato pa tudi nobeden od simbolnih pomenov, ki jih lahko pripišemo smrti Staneta Severja, ne bo mogel docela izčrpati vsega tistega, kar je bilo ali še bo z njo povezano. Tudi ta smrt bo v toku slovenske kulture ohranjala svoj dejanski in ne samo simbolni smisel — morda
celo čisto drugače, kot nam kažejo domnevni in navidezni simbolni pomeni, ki jih za zdaj prenašamo vanjo.
J. K.