ZVONČEK                                                                                     XXVI—3 in 4
IVO TROŠT:
Nezadovoljni muc.
*3u^"5i^^il   a^e^ *n Pes složna! Ujedinila ju pa ni sila ne potreba,
^•^^P^B^    marveč požrešnost.   Neko   popoldne   opazi   hišni
¦ ^^4/^p*     gospodar, kako urno nosi pes Čefidelj iz kuhinje
sBil^jikL-M?;    nekaj skrivat za skedenj. Začudi se sosed, ko vidi,
^BšcfilSMa     da nosi   Čefidelj   iz   kuhinje   prekajeno   svinjino.
^JK^J^P^Ji      Kako se šele prime za glavo, ko se prepriča, da
•""f*"™ ¦     ¦   pcbira pes svinjino pod dimnikom, s sušila v dinis
niku pa mu j-o meče domači muc. — Kdaj in kako sta se neki zmenila,
se čudi sosed, ko se prepriča, da je muc zmetal na tla že vse naj*
lepše kose. Začne zato na glas: »Ti sodrga grda, tatinska! Pa domača
tatova! Kaj pa mislita? Ali sta bila lačna? Morda sta tako neslana?
Kaj še! Vselej sta prejela svoj delež — vsaj kosti, ko se je kuhalo
pri nas meso. Samo vidva hočeta biti gospoda! To ni družinska spo*
razumnost: enaki pri delu, enaki pri jelu. Vsi moramo biti deležni
priboljškov, pa tudi trpljenja. Vama diše samo priboljški. Tako se
pa ne more in ne sme. Zato pride zdaj-le sodba in kazen.«
Mož pobere na tleh palico, ki je na njej visela v dimniku svinjinat in zapreti tatinskemu mačku gori pod stropom: »Spravi se mi brž doli!« — »M-mau!« se opravičuje muc, ker se boji palice. — »Nič »m-mau, kar ves se spravi in hitro-o!«
Nič rad se ni spustil muc od važnega opravila. Nato veli gospodar psu: »Pokaži, kam si nosil! Ti pisani mačji tat pa za pričo!« —
Čefidelj stopa zamišljen za skedenj, za njim pobira korake prav potepeno muc, za obema pa sosed s palico. Ob velikem kupu napol zakopane svinjine se ustavi pes, sede in čaka gospodarja, da veli nadalje, kako in kaj. Muc bi bil najrajši svetoval, naj bi sploh »m-mau« počakali, ko tako prijetno ščegeta v nos vonj. po prekajeni svinjini. — »Nič m-mau! Kar začnita in znesita vse meso nazaj v kuhinjo in od tam v dimnik. Le začnita, uzmoviča!« veleva gospodar.
Muc je dvomil na tihem, da bi bilo mogoče spraviti vse zopet v dimnik: m-mau bo težko; rekel pa ni ničesar, nositi tudi ni maral, kakor da ne ume gospodarjevega povelja. — »Ali ne tnisliš pomagati?« zareži gospodar, ko je pes znesel že nekaj kosov. — »M-mau,« se izgovarja muc. — »Nič m-mau, vse si zmetal iz dimnika, vse spravi zopet nazaj!« — »M-mau,« pristavi muc. Sosed meni, da hoče muc spravljati svinjino iz kuhinje nazaj v dimnik, pa pritrdi: »No, tudi dobro! Le pojdi v hišo in začni; en kos pa lahko neseš tudi spotoma. Le pomagaj tovarišu, ki je kriv kot ti, a se molče pokorava za svoj greh. Muc zopet ugovarja, da se Čefidelj pokori le m-mau. Sosed pograbi jezen kos svinjskega hrbtišča, da bi ga zagnal mucu v glavo,
90
XXVI—3 in 4                                                                                    ZVONČEK
pa se je muc spretno umaknil, pobral meso ter zbežal z njim na polje, kjer je izginil v razoru.
Dva dni ni bilo potem muca na spregled. Tretji dan se je potuh* njeno priplazil zopet za kozelc in mrmral natihem, da bi bilo dobro, ko bi sosed zopet vrgel za njim m-mau mesa. Gospodar mu pa pokaže palico in Čefidelj ga zmerja: »Hov-hov-hov! Sam sem znosil meso domov!« — Maček pa ugovarja, da je znosil samo m-mau.
»Viš ga, sedaj še laže!« se jezi gospodar, pograbi oklešček in ga zažene za tatinskim mačkom: »Na, sedaj poberi še to in odnesi, da ti ne bo prem-mau!« — Muc okleščka ni hotel pobrati, prazen je zbežal na polje, pes pa za njim.
»Čefidelj, stoj!« veli gospodar. »Ti nisi nič boljši kot muc, zakaj oba sta kradla. Razlika med vama je le ta, da si ti zatajil mučevo prijateljstvo, dočim je ostal muc takšen kot prej — moj nezanesljivi družinar. Na katerega izmed vaju naj se še zanesem?«
Čefidelj je povesil glavo in rep. Odtlej pa vselej ves razdražen laja, ko čuje, da se oglasi tatinski in potuhnjenimuc s svojim»m-mau!«