POŠTNINA P L A i A N A V GOTOVINI
/
5 šilingov, za Ameriko
GLASILO PEVSKE ZVEZE
ŽT, 1-4 LETO XI
JANUAR
FEBRUAR
MAREC
APRIL
1931
Uredništvo: Dunajska cesta St. 17 — Upravništvo: Miklošičeva cesta St. S — Izhaja kot meseCnik v dvojnih Številkah In velja za vse leto z glasbeno vred 30 Din, za Italijo 18 lir, za Avstrijo 1 dolar
Js-' ' J-
mm
..
mtiA
' ‘	.\^JL	-VlVjh/.	„
' v’--'''	,■	-	'	■.	•*'	:	■'-■-.O.
- •
■ ■. • • -■ •
'	t •	-	1	v«-(	*	H	*	.	*
- V	-	Si	^
" ■
: 3 --s- V	s.	V •,' V£;' V.
‘ :-i	7	.	i	;	.. .*»	'	.
'	-•	-	V.	-	•■•
> .T	-f-v .% i
‘-‘■V- 'r-. “.V :.V ‘	*''■■.	'''''	■	r	•-- '
«y&4,g§*' ■’ ■•'^	-?J
v.	*	'.V.
♦ •	• . , ...   .
;	•	1	 m	■'.....j;.................g| -t.....................
.. -
fežfe Sl
<	•	---	;V	..	'	.
|w	^	%
■	' '■ i' ‘	;	'
■	- ‘ - . ' ' - ■ • * . . - ' ,
‘
.
^	'“V	~	i	."»v	„	j'	‘	^	’	'	V	*	|->	i
•‘ . -	,.	-	V	’	-■**
, -
j "	•	■	■	■	.•-	•	>■	•	•.	••?	\	.	'	••	•: •
,	V	f.;	:	,; - ';{•/.	:v:;;vI
■ ■■ . ■ ■
r«; -.v--.:'■ ■■&£-. - - ".	v-:'	-.,".-;1-	..	-,y	■:	•	V	■	:	■	’
:' 'n \ V ^	•*:/'	%/C	”	~	■■	>
, ■
■ • . ■ . .
;l -ss®
^39®
„ . -"A, v^- '
•■■' ■ ■■■•-' ' 'i ' ■ S«■ i*: " C •
« ^	i'.	f	■	?	^	:	*	1	-v'-/*	•	v!'
-	^	;	'..;V	:v	v
*	k	1
, ’ ■ «^
’ a,-*.-. '#k h
v -v V
"SSsSsS-A
V.*;5’:’ 'J ,S,. ’ t’
' • - '
.  ...............................................................................................................................................................................................................................................................................................................................................
■
'■ . ' ' ‘ ■ ... r ... . *
•' ,	--i«;
. p IH | H '->• l ® ' s
: •
■ ■
• •• .• .- . ■ • ■. - • • -
ffi
Viktor Steska:
Iz mladosti Kamila Maska.1
Skladatelj Kamilo Mašek je bil rojen v Ljubljani 11. julija 1830, kjer je tedaj njegov oče Gašper Mašek služboval kot učitelj na javni glasbeni šoli. Mati mu je bila operna pevka Amalija Horny, ki je pela v ljubljanskem gledališču prve uloge in je umrla, ko je bil Kamilo šele 6 let star. Oče se je pozneje drugič oženil. Kamilo se je vadil v glasbi najprej doma pri svojem očetu, potem pa na javni glasbeni šoli. Skladati je začel zelo zgodaj. Prva njegova tiskana skladba je izšla v Illyr. Blatt-u 1845, ko mu je bilo 15 let. Konec 1. 1850 je šel na Dunaj. S pomočjo očetovega prijatelja in sorodnika dvornega kapelnika Henrika Procha se je seznanil z drugimi dobrimi glasbeniki, n. pr. Titlnom in Standiglom.
L. 1852 je sprejel službo glasbenega učitelja pri grofu Strachwitzu v Šebetovem na Moravskem. L. 1854 se je povrnil v Ljubljano, kjer je bil imenovan za učitelja na javni glasbeni šoli kot naslednik svojega očeta. Od 1. 1856—1859 je bil tudi organist pri sv. Jakobu v Ljubljani. V tej dobi je pridno skladal in pisal glasbene knjige. Njegovih skladb je le malo izšlo več jih je zapustil v rokopisu (62 pesmi). Umrl je za sušico dne 29. junija 1. 1859 v Ščavnici na Štajerskem, kamor ga je poslal zdravnik, da se pozdravi.
Tu objavljamo tri pisma, ki jih je pisal Kamilo svoji sestri Antoniji, vzgojiteljici. Po tedanji šegi jih je pisal nemški, dasi se je čutil navdušenega Slovenca. Kakor njegov oče, je bil tudi Kamilo vedno v denarnih stiskah. Ko se mu je gmotno stanje izboljšalo, je pa legel k večnemu počitku.
I.	Nedatirano pismo. Poštni pečat 8. 8. Ljubljana, bržkone 1850.
Predraga sestra! Ne vem sicer, si li prejela moje zadnje pismo, ker doslej nisem dobil odgovora; zato sem prisiljen, da Ti moram zopet pisati in Te s prošnjami nadlegovati. Morda si po Rozi že izvedela, da moram takoj na Dunaj, da ne zamudim mesta v službi pri koru dvornega gledališča, ker se jih za to mesto več poteguje. Proch mi je obljubil to mesto, če le napravim izpit. Zato Te najiiskreneje prosim, da mi ne odtegneš svoje pomoči, saj veš, da nimava ne jaz ne moj oče potrebnega zneska, da bi mogel nastopiti pot, pri kateri ie čedna oprava glavna stvar.
Ljuba Toni! prosim Te, kakor se Bog prosi za vsakdanji kruh, nikakor me vsaj to pot ne zapusti, saj Te ne bom nikoli več nadlegoval. Vsa moja eksistenca je odvisna od brzega odhoda; obup pa se me loteva, ko mislim, da imam cilj pred očmi, pa ga ne morem doseči.
Ne prosim Te kot brat svojo sestro, ne kot prijatelj prijatelja, ne, jaz Te prosim kot berač miloščine, ker sem prepričan, da Tvoje dobro izkušeno srce taki prošnji ne odreče.
Ne vem, ali imam še svojo glavo in kje mi stoji, le toliko vem, da bom najnesrečnejši človek, če ne dobim hitre pomoči. Vse se je zoper mene zarotilo; še celo na kak koncert ne morem računati, ker je sedaj vse na kmetih.
1 Članek v lanskem letniku ob stoletnici rojstva ni prišel na vrsto. Op. ured.
1
Za gotovo upam, da me, če Ti je le mogoče, ne izpostaviš sramoti, da bi moral po mestu hoditi	in si denar	pri	dobrih	ljudeh	beračiti, da si
ne pokvarim svojega namena.	Bodi prepričana, da delam to	le s krvavečim
srcem, ker me sili k temu neusmiljena potreba.
Če moreš in hočeš zame kaj storiti, potem želim le, da se Tvoja namera čimprej obistmi, če pa tega ne moreš, Te pa prosim, da mi tako dolgo nič ne pišeš, da bridko izgubo v navadni vojaški opravi prebolim, ker tako nimam druge izbire. Zdravstvuj!
Zaupajoč nate Tvoj te ljubeči brat Kamilo.
Ce boš mogla zame kaj	storiti, naj	bo	še tako	malo,	naslovi pismo
name, da ne dojde v napačne	roke.	^
G. Kamilo Maschek, glasbenik.
Vsi Tvoji znanci: Maier, Stewar, Gillich, Krombholz itd. Te prisrčno pozdravljajo.
Naslov: Gospodični Antoniji Maschkovi, vzgojiteljici pri e baronu De Gracia.
Romans-Medea pri Gorici.
II. pismo. Dunaj 25. febr. 1851.
Ljuba mala sestrica, podomače Serečaner!
Tvoje zadnje pismo mi je zopet prineslo nekaj veselih trenotkov v življenju in bi me še bolj razveselilo, ko bi me ne; žalostila misel, da si se samo oropala in se zatajevala. Ljuba Toni. verjemi mi, da ni bila moja volja, da bi ti iztisnil zadnjo imovino, zakaj prosil sem Te le- če bi Ti bilo lahko mogoče, da kaj zame storiš. Pisala bi mi lahko, da si sama v zadregi in jaz bi nikakor ne stavil indiskretmih zahtev ali prošenj.
Sprejmi torej za sedaj mojo na j toplejšo zahvalo, dokler ne bom mogel zadostno poplačati Tvoje požrtvovalnosti. Oprostiti se moram tudi, da Ti tako dolgo nisem odgovoril. Ko bi mi Ti ne bila zopet v rožah pisala in in ko bi si sam ne delal vesti, da Te radi naše dobre tete puščam v skrbeh, bi Ti pred koncem meseca ne pisal, ker sem Te mislil malo presenetiti in Ti prej ne odgovoriti, dokler Ti ne pošljem overture.
Presenečenja sedaj seveda ne bo več, dobila pa boš muzikali je kmalu in mi dovolila, da Te s tem malim darom nekoliko odškodujem. V juliju dobim dopust. Tedaj upam, napravim izlet v Ljubljano — precej, ko mi dovolijo predujem, o čemer pa niti ne dvomim. Ko- bom v Ljubljani, pa ni daleč do Gorice, kjer bi Te mogel videti, objeti in se Ti osebno zahvaliti za dobrote, ki si mi jih izkazala, če morda Ti sama ne prideš prej na Dunaj, kar nas bo še bolj razveselilo.
Teti se godi sedaj, hvala Bogu, dosti dobro; polagoma okreva, toda svoje živahnosti in svojih prejšnjih čutnic ne bo več dosegla. Tudi svak Marschal in svak Stiasny sta obolela za hripo, za katero tu 60.000 ljudi boleha; vendar sta se že dokaj popravila.
Zelo me žalosti, da na maršu nisem naslova prav zapisal. Skušal bom, da ga vsaj na klavirskem izpisku prav zapišem.
Moja Matilda Te najlepše pozdravlja in pravi, da Te pozna. Ko si bila nekoč pri Silvi, si jo na povratku srečala in si z njo skupaj šla domov.
Če me hočeš prav razveseliti, piši ji par vrstic na naslov
Mademoiselle Matilda Gregoritsch, Virantova hiša na Šentjakobskem trgu. Še bolje pa, če pismo mojemu priložiš in ga ji jaz izročim.
III. nedatirano pismo iz 1. 1852.
Ljuba sestra! Roza je bila tako prijazna, da Ti je mojo novo službo, ki res ni najnepripravnejša, naznanila in me tako oropala ene novice, ki
2
sem Ti jo hotel v veliko iznenadenje sam sporočati. Ošteti jo pa moram, da mi je to veselje pokvarila.
Sedaj pa h glavni stvari! Pišeš mi, naj Ti poročam o svoijem sedanjem stanju in poizvedujem o službi za vzgojiteljico itd.
Da bi Ti mogel odgovoriti na vsa ta vprašanja, bi moralo biti moje pismo štirikrat daljše, kakor moja potrpežljivost in Ti veš, da imam, kakor vsi Maschki, mržnjo do pisanja dolgih pisem. Zato mi moje kratko pismo odpusti. Grof in grofica Straclnvitz sta moravskega rodu in do nekih malih napak prav ljubezniva, ki me kot umetnika prav cenita in sta tudi prav-pozorna name. Bilo bi mi torej čestitati, ko bi ne prihaijal za tem šepajoči kozel — dolgi čas. Moj Bog, dolgočasim se strašno*, do obupa.
Poučevati moram dve mali kontesi in eno 18 letno poleg enega dečka, Zadnji je, tako se mi dozdeva,, rojen za muko vseli svojih učiteljev. Vse to pa dela življenje še vedno znosno. Moje življenje je, če ne briljantno, pa vsaj confortaible.
Pišeš mi o grofu Strachvvitzu, ki išče italijansko guvernanto. Ta je daljni sorodnik našega grofa in živi na Dunaju. Tukajšnji ima vzgojiteljico Francozinjo z obročno pogodbo (Terminkomtrakt).
Škoda* da je neizvedljiv načrt, da bi v eni hiši skupaj bivala. Zelo bi me veselilo, ko bi mogla stanovati pod eno in isto streho. Življenje na kmetih bi gotovo ne bilo tako dolgočasno^ ko bi se mogel pogovarjati s svojo ljubo miško.
Kar mi pišeš o zahtevi Maleja, me je osupnilo, ker sem mislil, da si dolg že zdavnaj poravnala in da sem torej tvoj dolžnik. Vendar zahtevku ne morem takoj, kakor bi želel, ustreči, ker prejemam svojo plačo četrtletno in sem šele en mesec v hiši. Precej, ko dobim svojo plačo, pa Ti pošljem onih 15 gold., da uvidiš, da tudi brez rečenice:	Bila bi sramota, ko ne
bi plačal,« ravnam kot poštenjak. Odpuščam Ti to prenagljenost, ker vem, da tega neizbranega izraza nisi rabila iz hudobnega srca. Torej do avgusta plačam, če me g. Mali prej ne zapre.
Z obžalovanjem čujem. da si bila tako hudo bolna; bodi uverjena, da se odkritosrčno veselim, da' si zopet zdrava, saj je človeku najboljše blago vendar le zdravje. Ohrani Ti ga Bog, ljuba miška, tako dolgo, da boš mogla za enako dobroto prositi za svoje vnuke, kar za gotovo, upam, ako je Baronetti pošteno misleč človek.
Odpusti, da Ti več ne pišem, k dr me grof že čaka za sprehodno ježo in so konji že osedlani. Srečna bodi in misli večkrat na svojega Te resnično ljubečega brata; Kamiila.
Naslovi pisma s kuverto na Rozo, ki jih bo dalje do mene sprovodila.
Pozdravljam in poljubljam mnogokrat Silvo. — Z Bogom!
IV.	pismo ujca Karla Hornega Kamilu. Sternberg 28. 5. 1854.
Dragi nečak!
Slučajno sem iz Brnskih novin 27. maja 1854 str. 863 povzel, da se kot glasbeni učitelj nahajaš pri grofu Strachwitzu v šesbetovem na Moravskem.
Ker poznam izmed otrok svoje rajne sestre Amalije le Rozo in Mal-vino, ki sta bili tedaj stari 12 ozir. 3 leta;, sicer pa nobenega, da celo ne vem, koliko dečkov je zapustila in kje se nahajajo, ali Tvoj oče še živi in kje domuje, uporabljam to priliko, da kaj več po Tebi izvem.
Bodi tako dober in mi piši kmalu kaj več, da se iznebim negotovosti.
Moj sin Evald, ki je s tabo in Rozo na Dunaju govoril in je sedaj kadet narednik pri 3. kompaniji nadvojvode Karla Ludovika infant. polka
3
v Milanu, mi je pač marsikaj o Vaju pripovedoval, toda vse v motnih negotovih obrisih, ker sam ni dosti vedel.
Kako se Ti godi? Ali še nimaš izgleda na stalno službo? Mislim, da bi jo po svojem bratrancu Prochu že lahko dobil, če nimaš pri svojem grofu že kakega zagotovila.
Šebetovo stoji blizu brnske-praške železnice in lesoviške-olomuške ter je 17 milj od Sternberga oddaljeno kar je mogoče v nekaj urah prevoziti. Od Olomuca do Sternberga je le 2 milji.
Zelo bi nas veselilo, če nas utegneš za nekaj dni obiskati, da Te moremo spoznati, seveda moraš naznaniti dan in vlak, kdaj dospeš v Olomuc, da Te tam moj voz počaka in Te v 1y4: ure semkaj pripelje.
S svojo prvo ženo imam tri še žive otroke, z drugo pa štiri, ki Ti jih predstavljam:
1. Gustav, je uradnik (Amtsschreiber) v Ogrski Ostravi in še samec.
2. Ida je poročena s knežjim oskrbnikom (Wirtscha!tsbereiter) Edvardom Chmelom v Hubu poleg Ogrskega Hradišta in ima 2 otroka Marijo in Oskarja.
3. Viljemina je poročena z Viljemom Kaincem, c. kr. računovodjem sirotnega urada v Prostejovem, 2 milji od Olumuca. Ima sina Frica, prvi sin Oskar pa je lani umrl.
4. Emerik pa je dovršil šumarsko šolo v Mariabrunnu in je kot šumarski lovec nastavljen pri knežji graščini Plumenau, ki je 1 miljo oddaljena od Prostejovega.
5. Edvarda že; poznaš.
6. Edmund je ekonomski vežbenik na knežji graščini v Ždanicah.
7. Hermina ima 10 let in je doma. Vsi imajo, hvala Bogu, ravne ude.
Mi smo zdravi in Te, čeprav nepoznani, poljubljamo. V nadi- da mi
kmalu odgovoriš, sem Tvoj Te ljubeči ujec Karel Hornv, graščinski nadzornik suverenskega kneza Lichtensteina.
Dodajmo še dve pismi: eno knjigarnarja T. Haslingerja z Dunaja in eno Gašperja Maška svoji hčeri Emi.
Gospodu Gašperju Maschku v Ljubljani.
Dunaj, 24. II. 1828.
S cenjenim pismom z dne 30. m. m. mi izročenih 108 gold. 8 kr. sem resnično prejel in vpisal Vašemu računu v korist. Kakor Vi, tako sem tudi jaz opazil, da prodaja 1. 1827 ne stoji v nobenem razmerju s prometom prejšnjih let. Upam pa vse od Vaše znane delavnosti, ki bo gotovo dobila dovolj zanimive snovi po mojih polagoma izhajajočih važnih novostih.
Sprejmite zagotovilo prijateljskega spoštovanja, s katerim se podpisujem Vaš vdani in postrežni Tobija Haslinger.
Dunaj.
Gospodu G. Maschku, kapelniku Filharm. društva v Ljubljani.
Ljuba dobra Ema!	Ljubljana,	8.	jan.	1870.
JTvoja prisrčna voščila za novoi leto in za god sem prejel poleg priloženih 8 gold. Zahvaljujem Te za to. Od vseh mojih hčera si Ti najboljša in najjodkritosrčnejša. Kar pišeš, ni iskano, ampak izhajja iz Tvojega dobrega srca. Zato pa Bog blagoslavlja Tvoja dela in Te bo varoval tudi v prihodnje. Zaupaj v Boga. kakor doslej, in vedno boš srečna. Moje zdravstveno stanje je precej isto, kakršno je bilo ob Tvoji zadnji prisotnosti; napadi pa se ne ponavljajo tako pogostoma, kakor prej. O praznikih je mama vse očistila, se pri tem prehladila in povrhu šla še k
4
polnočnici; tako smo vsi bolni. Stara Blas je v hiši pomagala. Hvala Bogu, sedaj smo spet vsi zdravi, to se pravi, kolikor moreva biti jaz in Hani. Nani je boljša; ne dopuščam ji pa več, da bi pela, čeprav bi hotela, rajši pustim cerkev. Da Te jaz in drugi zelo pogrešamo, je samo ob sebi umljivo. Major je imel v Tebi dobro podporo. Odkar Te ni, sem bil le štirikrat na koru. Če ostanem živ, se jeseni preselim v bližino cerkve. Zahvalim se Ti za klobase. Ali naj se tudi gospej zahvalim?
Pomlad se bliža, morda bo to mene in Hani pozdravilo.
Nadaljevanje 9. januarja 1870.
Včeraj sem imel tako lahko noč in dober dan, da sem bil kar vesel; danes je zopet slabše. Mama opravlja že dalj časa zopet vsa opravila. V celoti je bila Blas tri dni nam v pomoč. Velike noči se zelo veselim, ne radi praznikov, ampak ker boš Ti nekaj dni pri nas. Ko bi le vedel, s čim bi Te mogel razveseliti. Dolgočasno Ti ne bo, kar me tolaži, saj boš imela dovolj prilike za obiske.
Želim Ti vse mogoče dobrine za novo leto in upam, da tudi v tem letu ne boš odvrnila svojega dobrega srca od odkritosrčno Te ljubečega očeta	G. Maschka.
Pripomba. Ta hči Ema Maschek poročena Čampa je bila rojena v Ljubljani 29. julija 1847 in je umrla v 80. letu dne 21. jan. 1927 v Trstu. Bila je nad 50 let učiteljica v Trstu, potem v pokoju. Bila je zadnja hči Gašperja Maschka in polsestra glasbenika Kamila Maschka. Bila je zavedna Slovenka, ki se je veselila slovenskega napredka in se je do zadnjega zanimala za svoje rodno mesto Ljubljano, katero je zelo ljubila.
Ambrozij Srakar:
Odlomek iz glasbene zgodovine na Primorskem.
Zgodovinarju bo prav prišlo pregledno poročilo o glasbenem gibanju na Primorskem. Ni mi bilo mogoče zbrati prav vsega gradiva, ker se veliko prireditev vrši v domačem krogu in niti objavljene niso redno v listih. Zato je bila absolutna natančnost nemogoča. Omenil pa bom vsa glasbena dela, ki so izšla od 1. 1924—1930 in vse glasbene priredtive v istih letih, za katere sem mogel kakorkoli izvedeti.'
Lelo 1924.
A) I z d a n j a :
1. Srečko Kumar: Otroške pesmi. Zbirka obsega eno-, dvo- in tro-glasne pesmi za otroški zbor. Zastopani so skladatelji: E. Adamič, Lajovic, Grbec, Šonc, Kogoj. Vodopivec, Pahor, Venturini, Premrl in Mirk. Založila Učiteljska zveza, Trst 1924.
2. Vasilij Mirk: Mladinski album za klavir. Samozaložba, 1924.
3. Vinko Vodopivec: Glasbene priloge v listu »Naš čolnič« 1924. (Prstan, Žalostna Marija, Kmečka pesem, Čevljarska vajenca, Sijaj lunica, Pevska koračnica — večinoma mešani zbori.)
B) Koncerti:
»Pevsko in glasbeno društvo v Gorici« je priredilo 19. marca 1924 »Vodopivčev večer«, na katerem so se izvajale izključno' Vodopivčeve
1 Prosimo vse one, ki bi znali kakšno dopolnilo k poročilu, da nam ga pošljejo. — Op. ur.
5
skladbe za moški, mešani in ženski zbor ter samospevi s klavirjem Solist je bil g. Jožko Bratuž, pevovodja g. E. Komel.
»Pevsko in glasbeno društvo v Gorici«. Koncert 25. junija 1924. Skladatelji: 0. Dev, Jenko, Vodopivec, Škerjanc, Bruckner, Lajovic, E. Komel (Psalm na višini — solist g. Ciril Bratuž).
»Pevsko in glasbeno društvo v Gorici«. Koncert 4. oktobra 1924. Solisti: ga, Pavla Lovšetova (sopran), g. R. Lipizer (gosli) in g. Ciril Eržen (klavir). Skladatelji: Puccini, Škerjanc, Lajovic, Krek, Grieg, Foerster, Pavčič, Dev, E. Adamič, Kreisler, Grečaninov, Musorgskij.
Pevski odsek pevskega in godbenega društva v Idriji. Koncert dne 22. in 24. decembra 1924, pri katerem se je izvajala poleg drugega tudi: P. H. Sattner: Ruškine sanje in P. H. Sattner: Jeftejeva prisega z orkestrom.
Pevski zbor »Mladike« v Gorici. Koncert 26. oktobra 1924. Skladatelji: Lajovic, E. Adamič, Premrl, Hochreiter, Vodopivec, Grbec. Pevovodja: Lojze Bratuž.
Učiteljski pevski zbor pod vodstvom Srečka Kumarja je priredil par vzornih koncertov z modernim programom.
Razen tega so podeželski pevski zbori' skoraj v vsaki vasi skrbno gojili pevsko umetnost.
V	letu 1924. je bila tudi prva pevska tekma. Glasbenik Anton Sever je povabil zbore od blizu in daleč, naj se pridejo merit z njegovim domačim pevskim zborom v Rihembergu. Za sodnike so bili: Srečko Kumar, Marij Kogoj in Ivan Grbec. Najboljši vtis so naredila tri društva: rihemberško, barkovljanska »Adrija« in tomajski pevski zbor.
Glasbena šola, tako »Glasbene Matice« v Trstu kakor tudi glasbena šola 'Pevskega in glasbenega društva« v Gorici sta gojili 1. 1924. pouk v vokalni in instrumentalni glasbi. Tudi pevski umetniki iz Ljubljane so v tem letu pri nas gostovali ter priredili par koncertov v Gorici n. pr. Rijavec, Betetto, Lovšetova, Šfiligojeva, Šimenc.
Leto 1925.
A) Glasbena i z d a n j a :
1. D. Doktorič: Sedem Marijinih pesmi za mešani zbor. Gorica 1925. Samozaložba.
2. Emil Adamič: Šest pesmi za mešani zbor. Izdal in založil »Pevski oddelek« Prosvetne zveze v Gorici 1925. Te pesmi so izšle kot glasbena priloga lista »Naš čolnič« 1925.
B) Koncerti:
»Mladika« v Gorici je priredila 14. junija 1925 koncert, pri katerem so se pele pesmi sledečih skladateljev: E. Adamiča, I. Ravnika, B. Ipavca, M. Kogoja, Premrla, Hatzeja, Vodopivca, Kimovca, Grobminga. Solist je bil g. Jožko Bratuž, pevovodja g. Lojze Bratuž.
Cerkveni pevski zbor v Idriji je priredil cerkven koncert- na katerem so bili zastopani poleg drugih nedomačih sledeči skladatelji: Hochreiter, Jobst, Sattner, Pavšič, Nedved in Premrl. Vodilna misel programa je bila: Cerkveno leto v pesmih. S samostojnimi točkami na orglah je nastopil g. skladatelj Jobst, ki je prednašal Brosigovo II. fantazijo in Elgarjev Večerni spev«.
Pevsko in glasbeno društvo v Gorici. Vokalni in instrumentalni koncert dne 27. junija 1925. Skladatelji: Premrl, Gounod, Ocvirk, E. Adamič, Sattner, Verdi, Dev, Schvvab (Zlata kanglica) 'in Dvorak.
6
Več koncertov so priredila tudi tržaška društva: barkovljanska . Adrija«, šentjakobska »Ilirija« in pevski zbor tržaške ; Glasbene Matice«.
Učite jski pevski zbor pod vodstvom Srečka Kumarja je priredil več lepo uspelih koncertov v Trstu, Opatiji, Gorici, Tolminu, Sv. Luciji, Ajdovščini. Vipavi in Solkanu. Raznesel je lepoto slovenske pesmi po vseh kotih naše dežele. Na programih so bile vedno najbolj moderne skladbe.
V	tem letu je osnoval »Pevski oddelek« Prosvetne zveze v Gorici štirinajstdnevni poučni tečaj za pevovodje in organiste.
Vodstvo tečaja je bilo poverjeno skladatelju in pedagogu Emilu Adamiču. Tečaj je obsegal: harmonijo in kontrapunkt (poučeval Rihard Orel), glasbeno teorijo po Battke-ju (E. Adamič), dirigiranje (Srečko Kumar), teorija petja in izobrazba glasu (Breda ščekova), glasbeno oblikoslovje (Ivan Grbec), zgodovinski razvoj slovenske glasbene umetnosti (A. Sever), liturgiika (F. Terčelj) in koral (D. Doktorič).
Podoben tečaj, le čisto drugače izveden, se je odprl v Trstu že leta 1924—1925 in potem še nekaj let zaporedoma z učnimi močmi »Glasbene Matice« v Trstu; vodil je tečaje ravnatelj Viktor Šonc, poučevali so še raz v en njega: Venturini, Malič, Vrabec in Lampetova.
Podeželski zbori so se v tem letu čvrsto razmahnili tako na Goriškem kakor na Tržaškem. Med najboljše podeželske pevske zbore na Goriškem smemo prištevati pevske zbore v Biljah, v Šturijah, pri Sv. Luciji, v Idriji in še par drugih.
Lelo 1926.
A) Glasbena izdan j a:
1. Vinko Vodopivec: »Kristusu Kralju, 16 evharističnih pesmi za mešani zbor, Gorica 1926. Samozaložba.
2. Vinko Vodopivec: Kraljici Svetogorski, 12 Marijinih pesmi za mešani zbor, Gorica 1926. Samozaložba.
3. Ivan Mercina: Slovenski pritrkovavec. Gorica 1926. Založila Katoliška knjigarna v Gorici.
4. Vinko Vodopivec: Poljske rože, 4 mešani zbori. Gorica 1926. Založila Katoliška; knjigarna v Gorici.
5. Vinko Vodopivec: Himna v čast sv. Frančišku. Gorica 1926. Založila Prosvetna zveza« v Gorici.
6. Vinko Vodopivec: Rožmarin, kitica narodnih napevov v prizorih. Gorica 1926. Založila »Prosvetna zveza« v Gorici.
7. Vinko Vodopivec: Pesem pri posvečevanju nove cerkve in pesem pri blagoslovijenju novih orgel. Gorica 1926. Samozaložba.
8. Vinko Vodopivec: Pesem pri posvečevanju novih zvonov za mešani zbor. Gorica 1926. Samozaložba.
B) Koncerti:
Pevsko in glasbeno društvo v Gorici je preredilo dne 6. marca 1926 vokalen in instrumentalen koncert. Zastopani skladatelji: Mozart, Klemenčič, Pavčič, Dev, Frontini, Premrl, Puccinis Kjuj, E. Adamič, Smetana, Ipavec, Mokranjac. Pevovodja: g. Emil Komel.
Koncert »Mladike« 24. julija 1926 v Gorici. Pele so se skladbe skladateljev: E. Adamiča, Hochreiterja, Vodopivca, F. S. Vilharja- Tostija, šče-kove, Deva, Ferjančiča, Hatzeja, Thomasa. Solisti: Jožko Bratuž, Oko Franko in Breda Ščekova. Pevovodja: g. Lojze Bratuž.
7
Pevsko društvo »Ilirija« v Trstu. Koncert 21. marca 1928. Izvajale so se pesmi skladateljev: E. Adamiča, Lajovica, Ravnika, Andjela, Kreka, Žganca in Mokranjca. Pevovodja: Milan Pertot.
»Pevsko in glasbeno društvo v Gorici je v tem letu uprizorilo s samo domačimi močmi Bloudekovo opero V vodnjaku« z orkestrom in Mozartovo opero Boštjan in Boštjana«, tudi z orkestrom; protagonista: Milica Erženova in Ciril Bratuž. Istega leta je »Pevsko in glasbeno društvo« v Gorici izvajalo P. H. Sattnerjevo kantato »V pepelnični noči« z orkestrom in parkrati na deželi, pa brez orkestra, samo s klavirjem. Dirigent je g. Emil Komel.
Glasbena akademija »Mladike« v Gorici 8. avgusta 1926. Zastopani skladatelji: E. Adamič, Chopin- Vodopivec, Vilhar, R. Strauss, Ravnik, Žganec, Kimovec. Solisti: Jožko Bratuž, Breda Ščekova; pevovodji: Srečko Kumar in Lojze Bratuž; klavir Ghita Bortolotti in E. Adamič. Priredili so še koncerte barkovljanska Adrija«, pevovodja Milan Pertot; šentjakobska Ilirija«, pevovodja Milan Pertot; društvo »Hajdrih« na Proseku, pevovodja Karol Cibic; pevski zbor Glasbene Matice v Trstu, pevovodja; Viktor Šonc. Učiteljski pevski zbor se je 1. 1926. razdražil, njegov pevovodja Srečko Kumar je odšel v Zagreb. Podeželski pevski zbori po Goriškem in Tržaškem so organizirani v Pevskih zvezah«. Leta 1926. so obstojale tri pevske zveze:
a) Pevski oddelek Prosvetne zveze v Gorici je imel včlanjenih 117 pevskih zborov; od teh 79 vzorno in redno delujočih.
b) Tržaška Prosveta je imela včlanjenih nekaj nad 50 pevskih društev.
c) Goriška zveza prosvetnih društev je imela včlanjenih tudi približno toliko pevskih društev.
Glasbeno življenje je bilo v tem letu v najčvrstejšem razmahu. Bilo je tudi nekaj tamburaških zborov in nekaj godbenih krožkov za godbo na pihala.
Leto 1927.
A) Glasbena izdan j a:
1. Vinko Vodopivec: Snubači, dramatični prizor na podlagi narodnih napevov. Besedilo je spisal F. Terčelj. Gorica 1927. Izdala Prosvetna zveza.
2. Vinko Vodopivec: Mala Terezika pred nebeškimi vrati. Dramatični prizor za 4 glasni ženski zbor. Besedilo spisal F. Terčelj. Izdala Prosvetna zveza, Gorica 1924.
3. Oskar Dev: Svatba na Poljani. Štirje zbori. Kat. knjigarna v Gorici 1927.
4. Oskar Dev: Aj, ljubica, zdaj je dan. — Dva zbora. Kat. knjigarna v Gorici 1927.
B) Koncerti:
_»Mladika« v Gorici je priredila 10. julija 1927 akademijo v čast sv. Cirilu in Metodu. Na sporedu je bilo par moških zborov s tenorskim samospevom. Vodopivčev dvospev za tenor in bas s klavirjem »Roža«; pela sta g. Jožko Bratuž in g. Oko Franko. Dramatska legenda : Luč«, spisal F. Terčelj, glasbene točke uglasbil Vinko Vodopivec.
Glasbena matica v Trstu se je razdražila 30. septembra 1927. Ravnatelj Ciktor Šonc je odšel v Sombor. Tudi pevsko in glasbeno društvo v Gorici je prenehalo delovati, odkar je izgubilo lastne prostore. (Dalie.)
8
M. B.
O slov. izreki.
(Dalje.)
U: Prav isto velja o M-ju: dolgopoudarjeni mora biti visok, ozek in jasen, n. pr. duh, htč, kijuč, muka, okušati. Pri izreki dvignemo zadnji del jezika proti nebu.
Kratkopoudarjeni u izrekamo temnejše, bliža se skoraj polglasnemu e-ju. Spusti jezik navzdol in reci temno, kratko: kruh, skup, pa boš našel velik razloček med obema samoglasnikoma. Tako temno kot kratkopoudarjeni u izrekamo tudi vse nepoudarjene u-je, n. pr. hudo, Bog u, rumen.
Pri srednjih samoglasnikih e-ju, a-ju, o-ju pa ni takega razločka. Pri teh imajo lahko prav tako ozki (jasni), kakor široki (temni) oba poudara, ne da bi se pod njegovim vplivom samoglasnik bistveno izpremenil. Opozoriti pa moram prav posebej na naš polglasni e ali kratko polglasnik, ker ga imamo v vsaki tretji besedi in grešimo največkrat proti njemu. Tega včasih označimo s črko e, včasih ga pa sploh več ne pišemo, n. pr.: tema, megla, lehek, krotek; vrt, srce, smrt, grd, rja, rdeč. V zadnjih besedah prevzema nalogo polglasnika glasnik r, ki ga imenujemo vsled tega zlogo-tvorni ali polglasniški r. Polglasnik izrekamo zelo temno, nekako pokrito, malo skozi nos. Njegova kračina pevca ne briga, kajti peti ga moremo poljubno dolgo, kakor želi skladatelj in nanese glasbena črta; bistveno je le, da ga pojemo temno, pokrito. Ljudstvo ga v prostem govoru pravilno izreka, zato naj posluša pevec izreko ljudstva, ne pa šole. V šoli ga izrekamo večkrat napačno, svetlo in dolgo kot ozki ali celo široki e, to pa zato, ker se otrok sicer ne bi nikdar naučil pravopisa, pa mu ostane ta napaka tudi pozneje v ušesu, toda le za šolo in knjigo, v življenju ga večinoma pravilno izreka. Veliko so naši izreki škodili tudi tujci, ki niso ločili naših e-jev in so zlasti v obmejnih krajih vplivali na napačno izreko. Pravila, kdaj je korenski e polglasnik, ne moremo dati, vseh besed ne našteti, treba je poslušati za vsako besedo ljudstvo. Na koncu besed pa so polglasni vsi oni e-ji, ki jih vrivamo zaradi lažje izreke, ki pa takoj izginejo, če jih več ne potrebujemo, n. pr.: jase'n (jasna), krepek (krepka), jarek (jarka), bratec (bratca) itd. Ta polglasnik pišemo bolj za oko kot za uho, ker v pravilni izreki v resnici komaj slišimo pravi e. Kadar stoji pred r-om, tedaj ga ne izrekamo na ta način, da r delj časa zveni, temveč polglasnik zveni samostojno pred r-om in je r le zaključek zloga. Peli bi torej besedo smrt tako, da izpolnimo trajnost note z glasniki sm(e) in zaključimo ton z rt. Grdo pačenje je petje, ki noče poznati polglasnika, temveč spoje vse pisane e-je s polnimi glasniki, pa naj bo že z ozkimi ali širokimi e-ji. Zelo neprijetno nas bije po ušesu, če pojemo: Slovenec sem ... Iz stolpa sem . .. vse e-je enako odprto, ozko ali široko. Treba je paziti, da je e v končnici -nec in v besedi sem polglasen in ga moramo peti temno. O tem podrobneje še pozneje.
Na strani 21 smo omenili med soglasniki neme in zveneče. Dober posluh nas kmalu prepriča, da Slovenci ne izrekamo vedno vseh nemih glasnikov nemo in tudi ne vseh zvenečih zveneče. Spremembe se vrše v besedah vedno na onih mestih, kjer stikamo (spredaj) predlog z deblom ali (zadaj) deblo s končnicami. Tam se kaj rada izvrše mehčanja, zlivanja, prilikovanja in druge izpremembe glasnikov, ki jih slovnica po čisto določenih pravil ih prizna in, kolikor mora, tudi piše. Naša pisava pa ni fonetiška, to se pravi, ne pišemo po izreki, temveč je slovniška, ohrani, kolikor pač more, pisavo razvoja. Ljudstvo se pa v svoji živi besedi
9
ne briga za slovnico, temveč gre v izreki svojo pot in slovnica mora za njim, kakor je že Kopitar pravilno omenil, da slovničar ne sme biti učitelj, temveč le pisec jezika, ki registrira ljudsko slovnico. Naša knjiga še piše glasba, ljudstvo pa govori glasba, pišemo izpiti, svatba, izrekamo ispiti, svadba. Ljudstvo si ugladi izreko, kjer le more. Korenov in debel mu ne gre preminjati, lepo priliko pa ima pri tvorbi oblik, in sicer ondot, koder stika člene za nove tvorbe, to je izven korena (debla). Ta gladitev besed se vrši po načelu, da vpliva naslednji glasnik na prednjega in postane nemi (p, t, k, c, č, s, š) pred zvenečim (b, d, g, dz, dž, z, ž) zveneč in narobe: zveneči pred nemim nem. Torej pišemo: pro-roA-ba, sva/ba, risba, določba, ne/idaj itd., a izrekamo proro</ba, svadba, risba, dolodšba, ker nastane iz nemega mehkobnega k zveneči mehkonemi g. iz nemega zolnika t zveneči zobnik d, iz nemega sičnika s zveneči sičnik s, iz nemega šumevca č zveneči dž, za katerega nimamo pravega znaka.
(Dalje.)
M. B.:
Zakon o zaščiti avtorskih pravic.
Nekateri zbori še vedno nočejo verjeti, da je zakon o zaščiti avtorskih pravic že v veljavi in da se morajo nanj ozirati. Svetujemo in pozivamo še enkrat vse zbore, naj članke v lanskem letniku dobro predelajo in se po nasvetih ravnajo, sicer jih bo k temu prisilila moč zakona s primerno kaznijo.
Treba pa odvreči sedaj vsakršno mržnjo do zakoqa, ki nam je v svoji izvedbi po obzirnosti naših skladateljev in prizadevanju nekaterih odbornikov naložil tako lahke obveznosti, da se ne more nihče več pritoževati. Po odbor oveni sklepu »Udruženja Južnoslovanskih Muzičkih avtora v Zagrebu stoji zadeva sedaj tako, da plačajo: 1. vsa podeželska pevska društva za vsak koncert 25 Din pavšalno, brez ozira na število pesmi in avtorjev; 2. vsa večja društva po mestih (Ljubljani, Mariboru...) plačajo od vsake vstopnice po 50 par. (Primeri »Zbore« št. 1. 1931. str. 3!) To so gotovo kar naj večje olajšave, ki jim nihče ne more oporekati.
Pevska zveza pa je naprosila več skladateljev, naj oproste v njej včlanjene zbore sploh vseh tantiem. Mnogi so nam ustregli, njih imena smo navedli v Pevcu« 1930, št. 7/8. Z ozirom na to in na osebni dogovor med našim odborom in zastopnikom UJMA velja za zbore, ki so včlanjen i • v Pevski zvezi in so poravnali članarino za tekoče leto, sledeče:
1. Če so na sporedu samo skladbe onih skladateljev, ki soi nas oprostili tantiem, ali so že vsled davne smrti njih skladbe proste, ni treba plačati nič tantiem, pač pa pravočasno poslati v dveh izvodih Pevski zvezi program koncerta, da moremo urediti zadevo z zastopnikom UJMA.
2. Če je na sporedu pa le ena pesem enega skladatelja, ki ni oprostil zborov tantiem, mora poslati zbor vsaj nekaj dni pred koncertom spored v dveh izvodih in 25 Din za tantieme. S tem si jei pridobil pravico do izvajanja, ker bo odbor Pevske zveze poskrbel vse drugo.
3. Kdor teh pogojev ne izpolni, zapade kazni in stroškom in ne bo odbor nikakor mogel ničesar storiti in nič pomagati.
4. Priložnostni drobni nastopi, n. pr. podoknice, pozdravi, pogrebi, sodelovanje pri predstavah itd. so prosti vseh tantiem.
1 Primeri letnik X. (1930), str. 18, 26, 47.
10
5.	Ce je s koncertom združena veselica z godbo, je treba plačati v vsakem slučaju 50 par od vsake vstopnice. Ta davek se more prenesti na občinstvo.
Odbor se bo obrnil še na nekatere skladatelje s prošnjo, da oproste zbore tantiem. Več pa ni mogoče storiti in več obzirnosti ne zahtevati. Dolžni pa smo hvaležnost in priznanje odboru UJMA v Zagrebu, zlasti g. Prelovcu, ki se je potegnil za naše koristi, in zastopniku UJMA g. Cirilu Tavčarju, ki je pokazal globoko umevanje naših težav.
Pozivamo ponovno vse zbore, naj se omenjenih navodil točno drže in v vseh nejasnostih obračajo po pojasnila na odbor Pevske zveze, Komenskega ulica 12.
Vestnik PeusJce Z.vesze.
Pisarna se je preselila v Rokodelski dom, Komenskega ulica 12 v I. nadstropje, kjer bo tajnik dnevno med 3 in 4 na razpolago. Tja je treba odslej pošiljati tudi vse dopise, ki se tičejo uprave »Pevca«, med tem ko je uredništvo še vedno na Dunajski cesti št. 17/1. (prof. Marko Bajuk).
Odborova seja se je vršila dne 8. aprila ob 10 v Rokod. domu. Udeležili so se je vsi odborniki in zastopniki kamniškega, kranjskega, krškopoljskega, ljubljanskega, mariborskega, novomeškega in radovljiškega okrožja. Skupaj navzočih 22.
Sklenjeno je, da se vrši o počitnicah zopet pev. tečaj za pevovodje. Kdor bi se tega nameraval udeležiti, se lahko že sedaj priglasi, da bo mogel dobiti okrožnico s podrobnimi pojasnili o tečaju in pev. zboru org. in pevovodij.
Iz številnih dopisov smo mogli ugotoviti, da se zbori in okrožja kaj živahno gibljejo in obračajo na odbor po nasvete v vsemogočih zadevah. Veliko zborov ni plačalo članarine 25 Din. Tem seveda ne bomo mogli priznati oproščenja tantiem in si naj pripišejo posledice sami. Vabimo jih pa prav iskreno, naj izpolnijo svoje obveznosti čim-prej.
KAMNIŠKO OKROŽJE.
Kamniško okrožje je imelo prelepo prireditev dne 19. aprila v kamniškem domu v Kamniku. Sodelovali so zbori iz Doba, Homca, Kamnika, Mengša, Moravč, Nevelj in Radomelj. Kot gosta sta nastopila še moška zbora »Solidarnost« in »Lira- iz Kamnika. Na sporedu so bile same narodne (ljudske) pesmi. Koncert je ob nepričakovani udeležbi krasno uspel. Poročilo prihodnjič.
Pevski zbor iz šmartna pri Kranju je imel 22. marca pevsko prireditev in je vzrizoril tudi Lavtižarjevo »Mlado Bredo«. Podrobnega sporeda in sporočila nismo prejeli.
Dne 19. aprila se je vršila v Ljudskem domu v Kranju tekma 9 cerkvenih zborov. Poročilo o koncertu v prihodnji številki.
Tržič. Prosvetno društvo v Tržiču vsako leto proslavi praznik sv. Jožefa prav posebno slovesno. Letos je dobil pevski odsek istega društva nalogo, naj ta dan napravi koncert. Misel je bila dobra; saj se zdi, da ie v zadnjem času gospodarska kriza segla tudi na pevsko polje; vedno redkeje namreč beremo in slišimo o večjih koncertih. Tržičani so pa hoteli pokazati, da pri njih pevsko življenje še ni zamrlo. Sestavili so tudi za glasbenika zanimiv, precej težak program in ga tudi nad vse dobro izvedli. V začetku koncerta je nekoliko lažja Jerebova Jutranja napravila razpoloženje v polno zasedeni dvorani. Lajovčev Medved z medom tudi tipot ni zgrešil cilja; solistinji sta svojo nalogo dobro rešili. Ferjančičeva Vzdihljaji slepega za oko ne nudi kaj posebnega, uho pa kar preseneti, tako polno doni. Dirigent je s tem, da je nekatera na videz brezpomembna mesta v glasovih ostreje podčrtal, dal pesmi čisto nov obraz. Zbor je solista zelo diskretno spremljal. Mešani zbor je še odpel Hubadovo Moje jutro, nakar je nastopil moški zbor s štirimi pesmimi. Posebno Nedvedova Popotnikova pe-s e m zahteva dobrega zbora. Užgal je pa najbolj Adamičev Luci peter ban, ki so ga morali ponavljati. Lažjega značaja sta bili Jenkovo Vabilo in Vodopivčeva Zdravica na svatbi. Po odmoru je zopet zapel mešani zbor tri pesmi, moški istotako tri. Ves program je torej obsegal 14 točk. V tem delu koncerta smo slišali najprej Schwabov Vlak, ki ima v srednjem delu nekaj težjih modulacij, katere je pa zbor z lahkoto zmogel, Hochreiterjeva Uspavank a pa zahteva kar najboljšega zbora. Tržičani so jo brez težave odpeli. Dirigent jo je tudi sicer zanimivo interpretiral. Opomnil bi pa k tej pesmi, da, modulacija v zadnjem delu pri besedah »niti krilo niti veslo-ni posebno logična. Neštevilni višaji, vračaji itd. morajo zbegati pevca. Pevovodja, ki bi to pesem učil, naj si dotične štiri takte enharmončno prepiše tako, da stojijo v as-molu; s tem akordom je pevec dejansko tudi nehal pred držajem in je v lem tonovem
11
načinu tudi že prej vsaj sedem taktov pel, zato mu ne bo delal nobene težave. Na ta način postane 1o mesto veliko enostavnejše, pa tudi muzikalično pravilno. Tudi Sclr.va-bov Potrkan ples je moral zbor ponavljati. Pri Juvančevem Pastirju je zopet meški zbor pokazal svoje zmožnosti, pa tudi solista zaslužita vse priznanje. Vodopivčevo O večerni uri je moški zbor istotako občuteno zapel. Na koncu smo slišali še Planinškov venček najbolj znanih narodnih pesmi raznih slovanskih narodov. Venček tvori lepo celoto, ni pretežak, le pri prehodih med posameznimi pesmimi mora pevec paziti, da pravilno modulira. Na koncu koncerta je g. župnik Vovk spregovoril toplo besedo za naše zatirane brate v Italiji. Nato je moški zbor zapel Adrijansko mor-j e in se tako oddolžil onim onstran meje. Lep uspeh koncerta lahko vknjiži na svoj račun dirigent g. Martin Planinšek, ki je s tenkim sluhom izvabil iz zbora vse, kar je bilo mogoče izvabiti. Zbor se mu je pa tudi enotno pokoril kot voljan instrument in pel z največjo lahkoto, v njem ni bilo nič težkega, okornega; enotnost se je kazala tudi v neki strogi ritmiki. Disciplina zbora nam daje upanje, da se bo vzpenjal vedno više.
M. Tomc LJUBLJANSKO OKROŽJE.
Koncert cerkvenega pevskega zbora v št. Vidu nad Ljubljano. 15. marca 1931 je bil v Št. Vidu nad Ljubljano menda prvi kon cert domačega zbora. Sicer je bilo v št. Vidu že več sličnih prireditev, tudi Glasb. Matica je že nastopila, vendar domači zbor še ai nastopil s samostojnim koncertom. Prav zalo so biii poslušalci radovedni, kako se bodo v Št. Vidu odrezali. Zdaj po koncertu moramo reči, da smo bili prijetno presenečeni. Že število sodelujočih je imponiralo: 44 lih je bilo; moški glasovi so imeli na prvi pogled celo večino. Pa tudi ves način izvajanja je pokazal, da se je zbor resno lotil svoje naloge, da se je za nastop dobro pripravil in da vzbuja najlepše upe za bodočnost. Uvodno besedo h koncertu je spregovoril podpisani. Poudaril je zlasti pomen lepega petja za pevca pa tudi za poslušalca. Nato je zapel mešani zbor mojo Majevo, ki je krepko donela, in si je zbor takoj pridobil simpatije udeležencev. Sledila je Foersterjeva Ljubica, tudi za izšolane zbore trd oreh. Zbor jo je odpel zelo povoljno brez velikega napora. Adamičeva Barčica je zaplavala je redko na koncertih, čeprav je za izvajanje na moč hvaležna. Zbor se je ob njej posebno razživel in tudi v največjih pesimistih utrdil zavest, da je uspeh koncerta že zagotovljen. Sledile so štiri Devove harmonizacije narodnih pesmi:	Veseli letni časi, Po
zimi pa rožce ne cveto, Gozdič je že zelen in Prelepa je Selška dolina. Kot vedno ob narodnih, tako so se tudi tukaj poslušalci posebno ogreli. Za kratkim odmorom je mešani zbor zapel dve Vodopivčevi cerkveni pesmi: Imma-
c u I ata, ki vsaj podpisanemu še ni bila znana, a je napravila ugoden utis, ter Mati božja, a v e, nekoliko preprostejšo, a hvaležno skladbo. Ženski zbor je pa zapel Premrlovo Č u j, premila s spremlje-vanjem harmonija, Mihelčičevo Tri tiči-c e in Adamičevo J ur jevan je. Zbor je donel jasno, prepričevalno. Po kratkem odmoru je nastopil moški zbor s Kimovčevo Morski zvezdi in Adamičevo Zdravico; svojo nalogo so prav dobro rešili, imponirali so zlasti fundamentalni basi pri Zdravici. Od mešanega zbora smo še culi Adamičevo Nekje v Franciji, ki se tudi skoraj ne sliši na koncertih, pa je zeio priporočljiva skladba z nekoliko težjim srednjim delom. Vrstile so se še Pirnatova harmonizacija narodne Na Gorenjskem je f 1 e t n o, Adamičeva Kaj pa delajo ptičke, ki je posebno svetlo donela, in na koncu šentviška himna, ki jo je za koncert priredil organist in pevovodja Franc Bricelj. Koncert je zaključila himna Pravde Bog, ki smo jo stoje poslušali. Koncem koncev moramo reči: zbor je svojo nalogo bolje rešil kot bi to mogli pričakovati od pevcev, ki prvič nastopijo z javnim koncertom. V teku časa bo treba še marsikaj obrusiti, izenačiti, a zbor naj ima zavest, da so najhujše težave že za njim. Pri tem zboru je posebno ugajala sveža neizčr-panost glasov in pa navdušenje, s katerim so izvajali svoj precej obširen program. Da je koncert uspel, gre predvsem zasluga požrtvovalnemu pevovodji Briclju, ki je skoraj iz nič v kratkem času ustvaril mogočen zbor, kakršnih je malo po deželi. Naj bi ga tudi zanaprej vodil do čim večjih uspehov! Za eventuelne prihodnje nastope naj se ne pojeta več kot dve kitici ene pesmi, kvečjemu pri krajših pesmi tri. So tudi izjeme, kjer bo treba peti vse kitice, redno pa naj velja gornje pravilo. Poslušalcu nadaljnje kitice glasbeno ne povejo več kaj posebno novega, pa tudi pri pevcih se opaža, da s številom kitic pada zbranost in pazljivost. Je pa tudi škoda glasu, s katerim mora pevec posebno na koncertu verčevati. Kritik v »Slovencu« (g. Bajuk) je omenil, da je bil spored nekoliko neenotno sestavljen, brez enotne razvojne črte. Sploh se pri sestavi sporedov vedno pokažejo težkoče. Kolikor je podpisanemu znano, so se pri sestavljanju sporeda za šentviški koncert držali tega, naj bodo težje pesmi primemo porazdeljene, da zbor preveč ne trpi. Ker je bilo na sporedu več mešanih, moških in ženskih zborov, je bilo treba tudi rešiti vprašanje čim enostavnejšega odhajanja in prihajanja pevcev na oder, da ne nastane preveč nepotrebnih odmorov, ki jih poslušalci ne ljubijo. Zato je bil spored res nekoliko neenotno sestavljen in so bile večkrat pomešane svetne pesmi s cerkvenimi, z drugega ozira pa je bil čisto opravičljiv. Morda bo koga zanimalo tudi to, da so napravili pred zastorom poseben prostoren oder za pevce. To priporočam vsem zbo-
12
rom pri koncertnih nastopih, ker na ta način ne gre noben glas v izgubo. Ponekod napravijo tudi tako, da pevci pojejo v zadnjem koncu dvorane, poslušalci pa sedijo na odru. 8 tem se pridobi precej prostora, pa tudi stroški za oder odpadejo.	M.	Tomc.
Okrožje je imelo dne 8. aprila sejo. ki so se je udeležili skoro vsi zastopniki, izvoljen je bil za predsednika L. Hafner (Preska), za blagajnika Učakar (1). M. v Polju), za pevovodjo dr. (i. Ploj (Vič). Koncert se bo vršil v jeseni s cerkvenim sporedom. Več izvedo zbori po okrožnicah.
Iz Doba pri Domžalah smo prejeli sledeče poročilo: Dovolite mi nekaj poročila o delu našega zbora v preteklem letu. Zbor je še mlad in obstoji šele poldrugo leto: šteje 6 sopranov, 6 altov, 6 tenorjev in 10 basov, torej skupaj 28 glasov. V prošlem letu se je pridno vadil v rednih vajah, dva- ali trikrat na teden in jih je imel skupaj 312. Dasi je zbor cerkven in mora skrbeti za dostojno cerkveno petje, mu je vendar pri teh vajah cstalo časa. da je mogel peti ludi svetne pesmi in nastopiti izven cerkvenega kora. Tako je 2. marca priredil svoj prvi koncert svetnih pesmi v proslavo 10 letnice ^Pevske zveze . V juliju pa smo imeli koncert na vrtu g. Kovača v Krtini. Tretji nastop smo imeli pa v septembru, in sicer v radiju. Prvi del koncerta je obsegal cerkvene, drugi pa svetne pesmi. Vsi koncerti so nam dobro uspeli in podžgali pevce za nadaljnje delo, ki ga bomo, upamo, vršili še z večjo vnemo, kajti za naše delo raste med ljudmi vedno večje zanimanje.
Med letom smo, žal, izgubili vnetega člana basista Aumana, ki smo ga z žalostinko spremili na zadnji poti. Dva člana pa smo z veselo pesmijo spremili k oltarju, kjer sta sklenila zvezo sv. zakona; to sta altistka Novakova in tenorist Breznik, ki sta slejkoprej zvesta in navdušena člana naše pevske družine.
Še nekaj naj omenim; za božič smo dobili prav lepo darilo; naš tesni stari kor se je povečal tako, da nam bo sedaj dosti prostoren in nam bo mogoče, prav se zbrati k petju, kar nam do sedaj ni bilo mogoče. Kaj se pravi imeti na koru za zbor dovolj prostora, ve vsakdo, ki je kdaj tiščal se v tesnobi z zborom, raztresenim okrog orgel.
Nočemo se pa bahati, vendar naj povem, da imamo »Pevca« in za vsakega pevca, oziroma za vsako pevko posebej prilogo. Ko pridejo priloge, začnemo kar poskušati in ne morem vam povedati, kako je to prijetno in koliko si prihranimo časa. Zato priporočam vsem zborom, ki še niso naročeni na priloge, naj se v novem letu na vsak način na-roče. Saj imajo tudi pevci s tem več veselja.	Mazovnik	Tone.
MARIBORSKO OKROŽJE
Mariborsko okrožje. Pevski zbor »Maribor« je priredil v proslavo našega častnega člana p. H. Sattuerja koncert v Mariboru,
Celju, Ljubljani in Dravogradu. Izvajal je njegovo največje delo, oratorij »Vnebovzetje?. Zbor je star komaj nekaj let, ima večinoma mlade pevske moči, veliko med njimi jih poje šele dobro leto, a je zbor čudovito napredoval. Takoj v prvem zaletu obstoja je pel Haydnov oratorij »Stvarjenje«, poleg tega nekaj drugih daljših enotnih koncertnih del svetovnega imena. Imel je pod zavednim vodstvom dirigenta Gašpariča tudi pogum, lotiti se našega največjega dela. Ne ustraši se truda, a ne niti izrednih denarnih žrtev. Voziti na daljavo Maribor—Celje—Ljubljana ves aparat: krog 80 pevcev in pevk, tri solistke in ves orkestralni aparat, to pomeni pogum, ki izsili vsakonur brezpogojno priznanje in občudovanje. Če tudi pevci niso homogeni, pripadajo menda prav vsem stanovom Maribora, so se vendar ožarjeni s svetim navdušenjem zlili v lako lepo zaokroženo pevsko družino, da so bili težki nalogi popolnoma kos. Ce je orkester v začetku bil morda premalo uglajen, se je po introduk-ciji brž ogrel in izvršil svojo nalogo prav dobro.
Glasovnih vrlin »Mariboru ne manjka. Soprani so zmagali vse višine, ki jih v delu ne manjka, alti so bili tudi deljeni v ženskem večglasnem zboru zvočni in gibki. Tenorji so se prav lepo povzpenjaii na vsako višino, niso silili v ospredje, kar se tolikokrat dogodi, in basi so opravili svojo nalogo ločno v soglasju z vsem aparatom. Ne bi se hotel spuščati v podrobnosti, reči pa moram,
so peli tako samozavestno, tako polni prepričanja, da se ne more nič ponesrečiti, tako naravnost drzno, da je bil užitek gledati jih in poslušati. Vzorna je disciplina, vsi gledajo na dirigenta in mu na vsak mig točno slede. Saj vedo, da je vsak korak za tako zavestnim, mirnim vodjem varen. Samospeve so krasno odpeli ga. Lovšetova, gg. Živko in Neralič.
Dvorana ni bila prepolna, a je bilo občinstvo izredno navdušeno. Po koncertu je priredila mestna občina zboru slavnosten banket, pri katerem je med drugimi pozdravila svoj največji in najboljši, najagilnejši zbor tudi Pevska zveza po svojem pevovodju in mu čestitala k izrednemu uspehu. In iskrene čestitke ponovimo tudi na tem mestu in želimo navdušenemu zboru najlepšega procvita.	]{.
NOVOMEŠKO OKROŽJE.
Koncert »Gorjancev« v Novem mestu.
Po daljšem času so naši vrli »Gorjanci dne 1. marca t. 1. ob 8 zvečer zopet enkrat priredili samostojen koncert v dvorani tukajšnjega »Rokodelskega doma«. Dočim so pri prejšnjih koncertih — osobito še pri cerkvenem koncertu — segli tudi po zelo modernih skladbah, so se to pot omejili izključno le na skladbe iz obeh zvezkov Aljaževe »Slovenske pesmarice«:, ki jih je izdala »Družba sv. Mohorja . S tem seveda ni rečeno, da je bil koncert manjše vredno-
13
sti, kajti tudi v Aljaževih »Pesmaricah« je skritih veliko zakladov, ki jih pač mnogi naši pevski zbori še niso docela dvignili. Ako se tudi posreči moderni glasbi, da si sčasoma pribori širših tal med ljudstvom, bodo vendar pevovodje in pevci še vedno radi segali po skladbah, kakršne nam nudi Aljaž v svojih dveh »Pesmaricah«. Neki pevovodja mi je rekel, da se pevci kar oddahnejo, ako dobe v roke kako tako skladbo starejšega kova. In navadno občinstvo, ki vobče še nima pravega zmisla za moderno glasbo, bo rado poslušalo in pozdravljalo take starejše skladbe.
Pri tem koncertu je bilo na sporedu 15 skladb, deloma za moški deloma za mešan zbor. Tri so bile p. Hugolin Sattner-j e v e (»Opomin k petju«, »Studenčku« in »Po zimi iz šole«); dve Aljaževi (»Zaostali ptič« in »Slovenska zemlja«); dve La-harnarjevi (»Mladosti ni« in »Kadar mlado leto«); ena Foerster jeva (»Pevec«), ena Hajdrihova (»Sirota« za moški zbor z altovskim samospevom), ena B e n j. Ipavčeva (»Domovini« za moški zbor z baritonskim in tenorskim samospevom), na Nedvedova (»Nazaj v planinski raj«), ena F. S. Vilharjeva (»Bledi mesec«) ena Volaričeva (»Slovenski svet«), ena p. Angelik Hribarjeva (»Mlatiči«) in ena Flajšman — Foerster jeva (»V gorenjsko oziram«).
Vreme je bilo tiste dni zelo neugodno, kar je zakrivilo nekoliko indispozicije pri nekaterih glasovih vendar se je vobče pevski zbor dobro držal in je častno rešil svojo nalogo.
Zanimivo je, da so pevci naštudirali ta koncert brez vsakega instrumenta. Odkar so se preselili v novi lokal starega gimnazijskega poslopja, so ostali za enkrat brez instrumenta. Zato pa sme marljivi g. pevovodja Ludovik Puš biti zadovoljen z lepim uspehom tega koncerta. Čisti dohodek tega večera je namenjen za nabavo neob-hodno potrebnega harmonija. Kakor je bilo slišati, se bodo v ta namen nabirali tudi prostovoljni prispevki. Želeti je le, da bi nabiratelji pri tem neprijetnem poslu imeli kolikor moč veliko uspeha!
Fr. Ferjančič.
SAVSKO OKROŽJE.
Koncert pevskega odseka Prosvetnega društva v Šmartnem pri Litiji se je vršil na Jožefovo dne 19. marca v društveni dvorani z naslednjim sporedom: 1. Zrelo žito (E. Adamič, mešani zbor). 2. Slanica (J. Klemenčič, ženski zbor). 3. Domovini (A. Ned-ved, moški zbor). 4. Na platani (V. Vodopivec, mešani zbor), 5. Slava delu (Z. Pre-lovec, moški zbor). 6. Ves dan pri oknu (V. Vodopivec, mešani zbor). 7. Starček (St. Premrl, ženski zbor). 8. Čej so tiste stezice (kor. narodna). 9. Jezus je majhen (St. Premrl, ženski zbor). 10. Br, br, cvik (A. Železnik, mešani zbor). 11. Prepelica (P. Jereb, mešani zbor).
Brez trobentanja v svet, le Slovenec je menda nekaj dni prej omenil, da se bo vršil koncert, ki je te vrste prav potreben na deželi. Ne bom pisal kritike, samo svoja opazovanja in dojme hočem omeniti.
S koncertom so bili na splošno vsi zadovoljni. Treba je pač upoštevati razmere, ki so v zboru. Sedaj šteje zbor 11 sopranov, 8 altov, 9 tenorjev, 14 basov, a je nad polovico pevcev povsem novih. Vsled tega se je koncertu določeni čas precej odmaknil. Težava leži tudi v tem, da tvarino poprej premalo preštudirajo in med študiranjem vedno preminjajo.
Predavanje pred koncertom je za te vrste koncerte prav potrebno. Kajti koncert je takorekoč ilustracija k predavanju, predavanje pa komentar k pevskim točkam. Treba je namreč ljudem vzbuditi zanimanje in odkriti lepoto moderne pesmi. Tudi posamezne pesnil so bile razložene in poslušalci so slišali prej tudi besedilo.
Zbor je vodil društveni pevovodja Jožko Cajhen, ki je svojo nalogo še precej dobro dovršil. Premala rutina in samolastna interpretacija ni sicer vsakomur ugajala. To je bilo videti po utisu, ki ga je dobila publika ob posameznih pesmih; posebno pri štev. 1, 2., 7. in 9., ki bi morale biti najlepše točke. Tudi so bile premalo naštudirane. Ni prav in ni dovoljeno menjati brzine in dati pesmi preveč subjektivno razlago, tudi ne brez izredne utemeljitve dajati peti partije, katerim drugim glasovom, kakor jih skladatelj sam predpiše (št. 5). Posrečeno je bilo menjavanje zborov (mešani, moški, ženski). Najboljši utis je napravila 11. pesem, ker je bila najbolje naučena, št. 3 in 8 pa bi bili s pridom izostali. Za premembo med novo in staro pesmijo bi bilo treba že kako drugo izbrati, za zastopnico narodnih tudi kaj boljšega. »Slava delu« je sicer zelo efektna in dobro zapeta užge, spada pa bolj k prireditvam, katerim je namenjena, kakor na spored koncerta. Poleg tega slavi preveč vero v lastno moč in pest, je pač boljševiško navdahnjena in revolucionarna. Škoda, da se sosednji zbori bolj ne zanimajo za take koncerte, od katerih nima koristi samo občinstvo, ampak tudi pevci sami, ker se ob njih navdušijo tudi omahljivci in neredneži, da prihajajo redno k vajam. Žrtev in truda je bilo dovolj, to treba priznati, te meje pripombe ne pomenijo graje, temveč samo blagohotne nasvete, kajti še vedno drži: Errando discimus, to je: Napake nas uče!
Vinko Lovšin.
Koncert Hubadove župe. Dne 8. marca se je vršila v Ljubljani prva redna skupščina »Hubadove župe«, popoldne pa koncert, pri katerem je nastopilo kar 13 zborov: Gl. Matica, Zvon, Ljubljana, Slavec, Krakovo-Trnovo, Sava in Cankar iz Ljubljane, dalje zbor iz Hrastnika, Čitalnica iz šiške, Zvezda iz Most, Zvon iz Trbovelj, Domžale in celjsko pevsko društvo. Spored je obsegal kar najrazličnejše skladbe od težkih, modernih
14
preko srednjih do najlažjih. Petje je bilo povprečno kaj dobro in so se zbori mogli od Gl. Matice in Ljublj. Zvona dosti dobrega naučiti. Pevovodja, ki ni presliSal krasne enotnosti, zvočnosti, jasne izreke in elegantnega fraziranja Gl. Matice, bo imel za eno leto dosti dela in zbor bo prenovljen. Kdor ni pustil mimo zlite enote »Ljublj. Zvona« v najkrepkejšem sf, tisti ne bo več zadovoljen z običajnim, razglašenim kričanjem. Prav lepo so odpeli svoj spored pevci iz Hrastnika (s svojim orkestrom!), iz Trbovelj in Celja. Prav lepo je zvenel posebno pomlajeni zbor Krakovo-Trnovo. Ostali zbori so seveda storili svojo dolžnost, kakor so pač mogli. Koncert, ki je bil dobro obiskan, je vobče dobro uspel. Pri sporedu pa bi se treba trenotek pomuditi. Obsegal je namreč preveč stalih, prepetih in premalo novih pesmi naših dni. Brez. ovinkov omenim to-le:
V	Ljubljani izhajata z velikimi žrtvami dva glasbena lista, ki prinašata glasbene priloge. To sta »Zbori« in »Pevec«. Pa če pregle-
dam spored, moram priznati, da je snov znesena večkrat iz neznanih strani, tudi iz neznanih privatnih miznic, medtem ko sta bili iz »Pevca« dve na sporedu in iz »Zborov« ne veliko več. Ko bi zbori to upoštevali, bi bil tak koncert vsaj revija novih skladb, imel bi torej vsaj eno enotno smiselno nit, tako pa nima prav nobene in ne nudijo skladbe same za se potrebne zanimivosti, ker so preveč namešane iz davnine in sedanjosti, s severa in skrajnega juga, z leve in desne. Če zbori naše glasbene liste namenoma prezirajo, zaslužijo oster očitek; če pa je to slučaj, naj mi oproste, da jih na to opozorim.
H koncertu se je zbralo prav impozantno število pevcev ih je škoda, da niso zapeli nič v skupnem zboru. Morda je ovirala skupno vajo skupščina. Vendar je skupno petje zelo poučno in koristno za pevce brez ozira na to, da tvori impozanten zaključek in simbolično gesto.
Nove skladbe.
V. Vodopivec:	Postne in velikonočne
pesmi za moški zbor. (Cantate Domnio!) mino!) Uredil —. 13 jih je vseh skupaj, in sicer 6 postnih, 6 velikonočnih, ki so vse vredne sestrice Vodopivčevih obhajilnih, ki smo jih omenili v zadnji številki lanskega »Pevca«. Vse so zložene v gladkem, prozornem slogu deloma na nove, deloma na stare pesmi. 5 je Vodopivčevih, 4 so Bratuževe, 4 pa Komelove. Zbirko je odobril knezonad-škofijski ordinarijat v Gorici in jo zborom toplo priporočamo,.
C. Mav: Mati objokanih. 12 Marijinih za mešani zbor. Vpletena so mesta za enoglasno petje z orglami in štiriglasni mešani zbor. Vse pesmi so globoko zajete, imajo deloma zelo samosvoje invencije, slikovito harmonijo, in so v ritmu zelo razgibane, kakor Mavove sploh. Zbirka nosi odobrenje cerkvene oblasti. Jo toplo priporočamo, ker so pesmi vse vprek, d asi za oko večinoma preproste, za uho prijetne in efektne.
Vasilij Mirk: Deset pesmi za en glas in klavir. Izdala Glasb. Matica v Mariboru. Agilna mariborska Matica je pričela z izdajanjem glasbenih del in je, menda za prvo, izdala omenjeno zbirko. Pesmi so vse zložene v lepi deklamaciji, ki je oprta in opremljena a barvito spremljavo. Vse so skoro današnjega kova, dasi je prva, ponatisnjena iz Novih akordov, že stara nekaj let. Zahtevajo pa dobro šolanega pevca in spretnega klavirista. Brez dvoma pa pomeni zbirka našega lirika Mirka dobro obogatitev naše glasbe. Zbirko toplo priporočamo i za študiranje i za petje.
Isti je zložil tudi pevske točke trem dra-matskim slikam, ki jih je spisala G. Poljanec, in sicer Mati pri zibeli, Mati in bolno
dete ter Mati in otroci pri igri. Ves glasbeni stavek, petje in spremljava, je priprost, umerjen mladim igralcem, ki jim je vse delo namenjeno. Petje je ponajveč enoglasno za samospev ali zbor, le tupatam se razcepi v prijetno soglasje, ki bo dalo tu več dela, tam manj. V napevih zaveje zdaj tu zdaj tam kar znan motiv ali kar cela melodija olajša spev. Raznim šolskim, o, tudi odraslim odrom bo zbirka zlasti za materinski dan zelo prav prišla. Zato jo toplo priporočamo. Za uprizoritev je treba skladateljevega dovoljenja.
Slovenske pesmi za orkester. Gosp. kapelnik dr. Josip Čerin je priredil novo serijo slovenskih nar. pesmi za orkester. Pesmi pod naslovom »Solnčni dnevi, pesmi za dobro voljo« so prirejene za orkester na lok, za orkester na pihala in za salonski orkester. Oceno te zbirke prinesemo prihodnjič.
Dva slovenska marša. Originalni marš »Naša vojska« in marš po nar. pesmi »Š k r j a n č e k poj e«, zložil kapelnik dr. Jos. Čerin, sta izšla v lični izdaji tiskarne Čemažar in drug. Oceno prinesemo prihodnjič.
Iz vrela ljubavi, suito veselih in otožnih dekliških pesmi je priredil kapelnik dr. Jos. Čerin za t r o g 1 a s n i ženski zbor. Spremlja se zbor lahko pri klavirju ali z orkestrom. Prepis ženskega zbora se dobi za nizko ceno pri kapelniku dr. Jos. Čerinu v Ljubljani.
St. Premrl : 65 orgelskih iger. Tretji zvezek. Izdala in založila Jugosl. knjigarna. Na vseh poljih zori plodno naše žito. Vendar so naši organisti, med tem ko so imeli pevci že dovolj izbire svetnih in cerkvenih pesmi,
15
bili prisiljeni segati po tujih orgelskih igrah, ki so bile različne, včasih tudi dvomljive vrednosti. Premrl je preskrbel že tretjo zbirko, polno lepih originalnih, nad vse jedrnatih iger. Obsegajo pa le tonske načine do 4 višajev in 4 nižajev, saj jih navadno niti pesmi nimajo več. Vsak kos za se kaže stvo-ritelja-umetnika. Logične imitacije, ki so tako umetniško prepetene skozi vso zbirko, kar islijo človeka k živi ilustraciji z raznimi registri. Teh sicer nikjer ne označuje, tudi
pedala ne, a struktura iger sama jih dosti jasno zahteva v različnih barvah. In če drugega ne bi imele te igre, jim daje ta plat izredno umetniško ceno. Izbiraš lahko med krajšimi in daljšimi, med zadnjimi pač ne bo nihče mogel preko »Pastorale« št. 56, ki je dovršeno koncertno delo. Naj bi se iz te zbirke učili lepega igranja tudi tisti organisti, ki s ponosom reko, da ne potrebujejo not. Tisk je zelo jasen in pregleden. Prav toplo priporočamo vsakemu koru.
Naše priloge.
Zbori so si že zdavnaj želeli lahkih daljših skladb. Naš neusahljivi sotrudnik V. Vodopivec, ki živi sam v najtesnejši živi zvezi z zborom, je to željo kmalu začutil in je zložil v slogu, ki ne bo dolgočasen in ne težak, Jenkovo balado »Knezov z e t«. Uredništvo si je v svesti, da bo pesem zborom kaj dobrodošla, ker je dramatika pesmi prozorna in vsakomur dostopna. Posamezni glasovi dobe v pesmi primernega oddiha, ker si glasovi menjaje podajajo nalogo, tako da pesem ne bo utrudila zbora in bodo brez truda vzdržali lahko vsi do konca.
Naši zbori so res po večini mešani. Pa je ženski zbor povsod že tako krepek, da za spremembo kaj rad zapoje tudi sam. Manjka pa nam primernih pesmi za žen. zbor. Zato bo nežna Premrlova »Mati« brez dvoma zajela na mah naše pevke, saj je tako nežna, pa tako globoka kot je ljubezen matere.
Pušev Mak« zahteva že nekaj elegance, da izčrpa vso naivno šalo, ki je zajeta v pesmi. Dialog med solučecem in makom je lepo zadet, treba ga je le primerno plastično zapeti. V Jobstovi »Na vrtu cvel je nagelček« bodo imeli zopet moški zbori lepo, mehko, zelo hvaležno pesem, ki se razgiblje in razmaje, da je kaj. Za domorodne prilike bodo segli zbori radi po Ocvirkovi »Bog i Slovenija!« Ocvirka odlikuje gladka melodija in prozorna harmonija. Je včasih morda že prav priprosta, toda ujema se z njegovim stilom, in če ne bi bila taka, ne bi bila njegova. Pesem bo tudi šolskim zborom dobrodošla za razne šolske proslave. Čisto v ljudskem tonu je pa zložil Doktorič »svojo bol« po »izgubljenih« goricah in vasicah. Pesem bo prevzelo ljudstvo za svojo. Je torej tudi jako primerna in vredna.
fe uredništva in upravnišlva.
Opozarjamo vse zbore prav nujno na članek »Zakon o zaščiti avtorskih pravic« v današnji številki. Ravnajte se točno po njem! Zbore pozivamo, naj nam pošiljajo poročila o vseh prieditvah, tudi če samo pomagajo s sodelovanjem. Za zgodovino našega dela je vse važno.
Današnjo številko je zadržalo več stvari: i selitev, i 'težave v tiskarni (finančna stran), i zakon o avtor, pravicah. Da dohitimo zamudo, smo izdali dve dvojni številki ob enem in s tem dohiteli zamudo. Ce bodo odslej naročniki vršili svojo dolžnost, bo »Pevec« reden.
Iz uprave: Med selitvijo smo dobili več naročil, ki jim ni bilo mogoče ustreči, dokler nismo uredili arhiva. Naj nam to malo zamudo zaenkrat oproste. ilmamo namreč neizmerne težave s tem, ker še vedno nimamo svoje pisarne, temveč le gostujemo.
Pesmarice letnih 1930 so broširane na razpolago po 12 Din, pri skupnem naročilu dobe zbori primeren popust.
V	zalogi je še nekaj pesmaric prejšnjih letnikov po 12 Din in Bajukova knjiga: Mera v slovenski narodni pesmi, ki velja broširana 25 Din.
Priloge bomo tudi letos oddajali zborom po znižani ceni po 10 Din za vse leto. Posameznih prilog pa tudi letos ne bomo prodajali. Opozarjamo na novi zakon, ki prepoveduje prepisovanje not. Pa se tudi ne izplača, saj stane sam papir več kot priloge; kje je pa trud in zamuda časa?
Vse reklamacije in dopise na novi naslov: Komenskega ulica 12.
»Pevca« ne pozna glasbeni referent »Doma in sveta«, ker ga niti v svojem pregledu glasbenega življenja za leto 1929, niti za leto 1930 ne omenja, dasi omenja »Cerkveni glasbenik« in »Zbore«. Ker isti gospod tudi v »Slovencu« nikdar ničesar ne omenja o »Pevcu«, moramo sklepati, da v resnici ne ve zanj. Zato mu bo uprava poslala en izvod »gratis« na ogled.
Izdajatelj: Pevska Zveza Vinko Lavrič v Ljubljani. — Urednik: prof. M. Bajuk v Ljubljani.
Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Ceč.