DE CRISTO
JJ S/JU3L&?
EL TESTAMENTO
Discurso del Papa Paulo VI a los dirigentes de las Obras Misionales Pontificias y a los obispos presidentes de las Comisiones episcopales de Misiones
Queridos hermanos y queridos hijos:
Hoy, antevispera de Pentecostes, resulta particularmente grato y con-fortador recibiros, a vosctros que desempenais la importante funciön de dirigentes de las Obras Misionales Pontificias, como miembros de su con-sejo superior en Roma o, en vuestros respectivcs paises, como presidentes de las comisiones episcopales de Misiones.
Gon este encuentro deseamos sobre todo ccntribuir a reafirmar vuestras convicciones y a, renovar vuestro ardor apostolico.
El testamente de Cristo es sagrado: “Id, pucs, ensenad a todas las gentes...” (Mt 28, 19).
Este testamente no puede ser restringido o manipulado, del mismo modo que no lo pueden ser otras consignas evangelicas, como la de la parabola del Buen Pastor: “Tengo otras ovejas que no son de este aprisco, y es pre-ciso que yo las traiga, y oirän mi voz, y habra un solo rebano y un solo pastor” (Jn 10, 16).
Si el pueblo de la Antigua Al'ianza fue escogido y destinado para preparat' la venida del Salvador universal, el Pueblo de la Nueva Alianza es verdaderamente el de los dos brazos abiertos de par en par, como los de Cristo, que llaman incesanteiniente a toda la humanidad hacia El, para co-nocimiento del verdadero Dios y de la vida sobreabundante (cf. Jn 17, 3
y 10, 10).
I Como respondemos y nos comportamos ante este testamente de Cristo, ante este geste de Cristo crucificado ? i Como responde y se comporta el pueblo cristiano ?
Ciertamente, la evangelizacion excluye, es preciso repetirlo, toda coac-cion que pueda forzar a los no cristianos o a los no creyentes a adoptar decisiones ficticias de fe (cf. Dignitatis humanac, 10). Pero, en nuestra epoca de relativismo y de indiferentismo, la actitud opuesta de la pura y simple espera, sin compromiso alguno, cquivaldria a traicionar a Cristo Salvador, a olvider sus brazos clavados en la cruz y abiertos a toda la humanidad.
j No sc espera a los hombres sentado ti ariquilamente en la propia casa, cuando estä en juego su salvacion!
Lo hemos dicho y repetido: ;la evangelizacion no se puede confundir con el mero desarrollo de los bienes terrenos de la persona humana o la mejora de las estructuras sociales! Es cierto que los cristianos deben estar muy presentes en la interpelaciön de las situaciones y mutaciones del mundo de su tiempo, pero con el Evangelio, el Evangelio integral, y no con ideologias pasajeras, a veces pemiciosas.
Los valores que una epoca o una cultura ponen en primer plano pueden comportar amenazas de nueva alienaeiön.
(Sigue.)
Naslovna stran: Obiskovalcu se smehljajo štirje misijonarji: brat Vidmar S.J., brat Udovč S.J., o. Jože Cukale S.J., in br. Ivan Kešpret S.D.IJijJjNui strehi zavoda sv. Ksaverifa v Kalkuti.

TAKO MISLI CERKEV...
Zakaj misijoni?
K narodom je Bog poslal Cerkev, da bi bila „vesoljni zakrament odrešenja“. Pokorna zapovedi svojega ustanovitelja (prim. Mr 16, 16) se zaradi notranjega zakona lastne vesoljnosti trudi, da bi oznanila evangelij vsem ljudem. Tudi apostoli, na katerih je Cerkev sezidana, so po Kristusovem zgledu „oznanjevali besedo resnice in rodili Cerkve“. Dolžnost njihovih naslednikov je, da temu delu dajo trajnost brez konca, da ,,bi se beseda Gospodova razširjala in proslavljala“ (2 Tes 3, 1) in da bi se po vsej zemlji oznanjevalo božje kraljestvo.
V današnjem redu pa, iz katerega nastaja za človeštvo novo stanje, je Cerkev, ki je sol zemlje in luč sveta (prim. Mt. 5, 13-14), še bolj nujno poklicana, naj zveličuje in prenavlja vsako stvar, da se vse obnovi v Kristusu in da se v njem vsi ljudje združijo v eno družino in v eno božje ljudsto.
Zato ta sveti zbor, ko se Bogu zahvaljuje zaradi preslavnih del, ki jih je izvršila velikodušna prizadevnost vse Cerkve, želi začrtati načela misijonske dejavnosti in zbrati moči vseh vernikov, da bi božje ljudstvo, potujoče po ozki poti križa, povsod širilo kraljestvo Kristusa, Gospoda in nadzornika vekov (prim. Sir 36, 19), ter pripravilo pota za njegov prihod.
Potujoča Cerkev je po svoji naravi misijonska, ker izhaja iz poslanstva božjega Sina in iz poslanstva Svetega Duha po načrtu Boga Očeta.
Ta načrt pa izhaja iz „vira vse ljubezni“, tj. iz ljubezni Boga Očeta, počela brez začetka, iz katerega se rodi Sin in po Sinu iz njega izhaja •Sveti I)uh. On nas je v svoji preobilni in usmiljeni dobrohotnosti svobodno ustvaril in milostno poklical k deležu pri njegovem življenju in slavi. Božjo dobroto je bogato razlil in je ne neha razlivati, tako da bi tisti, ki je stvarnik vseh, končno postal „vse v vsem“ (1 Kor 15, 28), ko bi obenem sebi pridobil slavo, nam pa blaženost Sklenil pa je Bog, da ljudi ne bo poklical k deležu pri svojem življenju samo posamič, brez ozira na njihove medsebojne vezi, umpak tako, da jih ho združil v ljudstvo, v katerem naj se njegovi otroci, bi so bili razkropljeni, zberejo v eno (prim. Jan 11, 52).
Koncilski odlok o misijonski dejavnosti Cerkve
Celoletna razmišljanja o svetniškem kandidatu Janezu Gnidovcu niso drugega kot poizkus, za zgodovinskimi dogodki odkriti njegovo duhovno podobo. S tem se „Katoliški mis'joni“ na nek način žele oddolžiti za veliki dar, ki ga je Slovencem dal Bog sam. Velikemu možu s tem daje dolžno čast tudi Misijonska družba, v katero se je zatekel prav zato, ker je bil prežet misijonskega duha. Vsem, misijonskim prijateljem pa bo dana vsaj majhna prilika, da spoznajo Gnidovčevo veličino, se mu priporočajo in po svojih močeh sodelujejo pri procesu, ki že teče: da ga Cerkev postavi na oltar.
Bilo je 11. oktobra 1924. Na vratih provincialne hiše lazaristov na Taboru v Ljubljani ob cerkvi Jezusovega Srca se je pojavil ljubljanski škof Jeglič. Tedanjemu vizita tor ju Javšovcu je sporočil: dr. Janez Gnidovec je imenovan za skopljanskega škofa. Presenečenje ni bilo majhno. In takoj so tudi bili izraženi pomisleki: vzoren, pobožen duhovnik je Gnidovec, a premalo ima moči za škofa. Jeglič energično odvrne: „škofe postavlja Sveti Duh!“
Tudi v Rimu so imeli pomisleke. Vedeli so, da morajo najti izrednega moža, kajti Makedonija in Kosmet, skopljanska škofija je bila velika kot vsa Slovenija, pomešana z različnimi narodnostmi: Srbi, Makedonci, Albanci, že dolgo priseljenimi Hrvati in Turki pa tudi Slovenci. In nič manjša mešanica ver: pravoslavni, muslimani, katoličani, Ijaramani (na zunaj muslimani, na znotraj katoličani). Tedanji škof, Albanec Mieda, je v novi Jugoslaviji obupal in zaprosil, da ga odstavijo. Odšel je v Albanijo in postal škof v Skadru.
Koga poslati v Skoplje v to zmedo in vrh vsega v škofijo, ki je skoraj brez duhovnikov. Gnidovca? Ostal je le še en pomislek: novi škof mera znati poleg srbskega jezika tudi albansko, škof Jeglič je imel hiter odgovor. Prav to zmore Gnidovec, ki se je med vojno naučil madžarsko in romunsko (nemško in italijansko je že znal), da je v zavodu sv. Stanislava lahko spovedoval vojake.
Nihče ni bil nad novico tako presenečen kot Gnidovec sam. A on je poznal samo eno: izpolnjevanje božje volje. Da je bil nevreden in nesposoben, o tem je bil živo prepričan.
Sam nuncij dr. Hermenegild Pellegrinetti je prišel iz Beograda, da je s soposvečevavcema Jegličem in mariborskim Karlinom v cerkvi Srca Jezusovega Gnidovca posvetil v škofa.
Po posvečenju je bilo kosilo v dosti veliki obednici provincialne hiše lazaristov. Kot je to pač običaj, so sledile napitnice. Končno je spregovoril novoposvečeni škof sam,
In
Suha postava, srednje rasti, koščen obraz, žareče oči. Zadaj za njim velik križ, ob njem podoba sv. Vincencija in soustanoviteljice usmiljenk sv. Ludovike. Vsa obednica je prisluhnila. Sobratje so ga že poznali: govor ne bo imel nič baročnega na sebi, govoril bo tako tiho, da bodo pri zadnjih mizah napenjali ušesa. Bila je grobna tišina.
Gnidovec je spregovoril. Prvi njegov škofovski govor, ki pa zajema vse njegovo življenje. Pravzaprav en sam stavek, ki je jedro Gnidovca od mladosti do tiste strašne agonije, ko ga je Kristus privil k sebi na križ, da je izdihnil v zapuščenosti in ni imel niti te moči, da bi zakričal: Moj Bog, zakaj si me zapustil.
Bil je moto njegovega škofovstva in moto njegovega življenja: ,,Gredoč so našli moža iz Cirene, po imenu Simona; tega so prisilili, da je nesel njegov križ.“ (Mt 27, 32)
Začel se je Gnidovčev križev pot. Bolje rečeno: nadaljeval se je. Toda od tega dne posvečenja, na praznik sv. Andreja - 30. novembra 1924 leta, so postajale postaje njegovega križevega pota težje in težje.
Prerokovali so: prešibek za škofa. Niti slutili niso, kakšna moč je bila v tem človeku, že od otroških let je rastel v njem Simon iz Cirene. Oboje: očetova premočrtnost in materina milina sta se vklesala v njegov značaj, že v deški dobi je bilo pred njim dvoje: božja pričujočnost in božja volja. Ni bil rojen svetnik, boril se je s svojo trmo. A ta trma se je spremenila v moč, ob kateri so ostrmeli ne le katoličani, ob njej so zastali pravoslavni in muslimani, ob njej je zgubljal svojo resnično ali namišljeno veličino kralj Aleksander, pred silo njegove osebnosti so klonili generali Da so ga oboževali in okrog njega spletli vrsto legend preprosti ljudje, je po sebi razumljivo. In prav tako je razumljivo, da so se ga nekateri tako bali, da so se mu umikali in ga blatili.
Tak je bil dijak, tak je bil prvi ravnatelj prve slovenske gimnazije, tak je bil vzgojitelj v škofovih zavodih, tak je bil v noviciatu, tak je bil škof. Vedno samo Bog in njegova volja. In sta šla s Kristusom oba družno in prehodila vso pot do Kalvarije.
Eden najboljših Baragovcev, frančiškan o. Hugo Bren je ob Gni-dovčevi smrti zapisal: „Človek se čudi, če bere makedonska misijonska poročila. Prvi trenutek ima vtis, da bere Baragova misijonska poročila iz indijanske divjine. Vse pogoje za kako urejeno dušno pastirstvo je bilo treba šele ustvariti. Samo mož svetniške samoodpovedi, brezmejne požrtvovalnosti in apostolske gorečnosti se more v takem misijonskem vinogradu uveljaviti. Vse te lastnosti pa so v največji meri krasile škofa Gnidovca.“
In poleg vsega tega, za kar so v Rimu že vedeli, saj jim je o vsem pravil energični, pronicavi Jeglič, se je zgodilo še to, da je Gnidovec svoj prvi govor imel v albanskem jeziku. Torej je še s tem presenetil in izpodbil zadnji rimski pomislek.
Mnogi ga niso razumeli, ker je bil prevelik Ni pisal knjig, ni imel slavnostnih govorov, ni govoril o sebi. Pač pa je trpel. In kaj vse je prestal na svojih postajah križevega pota ta Simon iz Cirene, najbrž ne vedo niti njegovi najožji sodelavci, In prav v tem je Gnidovec velik.
F S
z
sedemnajst let
sem na tej postojanki.
P o skisaj te!
Piše
o. Vladimir.Kos S. J.
Tokio
To je duhovni intervju mied vsemi tistimi, ki bi me radi za nekaj trenutkov obiskali, pa ne morejo, in menoj, ki si bom vzel teh nekaj trenutkov sredi misijonarske zaposlenosti. Takšna oblika intervjuja mi je še posebno pri srcu, ker mi ni treba hoditi po ozkih, vijugastih ulicah našega obrobnega tokijskega okraja s svojimi 600.000 prebivalci. Ker smo takorekoč na koncu velemesta, prevozna sredstva tudi niso velikodušno na razpolago. Pred sto leti je bil ta okraj del gozdno-kme-tijskega predela severne tkzv. Kanto ravnine. Gozdovi so izginili tako brutalno, da bi naš okraj lahko imenovali cementno puščavo. Tu in tam se cementa še zmeraj dotikajo polja in njive, a zdi se, da ne za dolgo; cenene, nizke, nelepe hišice jih potiskajo h goram na obzorju. Tisti, ki v 10-milijonskem Tokiu kdaj govore o našem okraju s poudarkom na različnosti, ga opredeljujejo kot okraj revežev in včasih tudi kot rezidcnčni okraj gangsterjev.
Pred enaindvajset leti je to postojanko ustanovil nemški jezuit F. Ks. Meyer. Prvo poslopje in prvo zemljišče okoli njega mu je podarila japonska zavarovalna družba Daj-iči-sejmej po svojem) socialno čutečem predsedniku, poganu, a polnem občudovanja do socialno dinamičnih katoličanov (ki jih ni niti za en odstotek vseh Japoncev).
Paradoksno je to, da se je jezuit p. Meyer moral obvezati, da poslopja in zemljišča ne bo rabil v nesocialne namene. . . n.pr. za neposredno širjenje vere. še danes ni križa na tej postojanki, dasi v eni izmed naših sobic prebiva sam evharistični Jezus, ki Ga nič ne moti enaindvajset let stara pogodba. Patru so od vsega začetka pomagali Amerikanci tokijskih vojaških baz, ki so tudi nadeli postojanki ime Christmas Village, to je, Božična naselbina. Pred 21 leti je bil namreč ta del okraja prepleten z naselbinami pobiralcev cunj in papirja in drugih koristnih odpadkov, in ustanovitev krščanske postojanke naj bi vnesla nekoliko božične resnice in božičnega srca v prepletene mreže zla.
Kako je mogoče govoriti o naselbinah v mestnem okraju? 'Na zunaj ni bilo posebnih zemljiških meja med to in ono skupino hiš; zidovi so vse poenostavili in strehe so pokrivale razliko. Nevidne meje in nevidne barikade so obstajale na ravni človeških odnosov. Ti pobiralci so živeli v blokih med seboj povezanih družin, ki jih je od ostalih, blizu ali daleč živečih družin in posameznikov ločilo to, kar tudi moderni japonski družbi dejansko pomeni manjvrednost, sumljivo drugačnost, naravno izločitev. Pravim „dejansko“ odnosno „čustveno“, ker japonska ustava ne pozna manjvrednih državljanov demokracije. Naj navedem nekaj vzrokov oznake socialne manjvrednosti, kolikor sem jih mogel odkriti na ozemlju, o katerem noče nihče govoriti. Najprej gre tukaj za potomce nekdanjega suženjskega sloja med Japonci; še
Naš misijonar o. Vladimir Kos S.J., pisec tega prikaza naselbine, v kateri, poleg proc*Tsorstva na dveh univerzah, ljubezensko deluje, na obisku pri družini japonskih dobrotnikov.
danes jih imenujemo Eta; baje so potomci prvotnih prebivalcev Japonske. Potem so tu nekdanji vojni ujetniki, ki so jih Japonci bili pripeljali z drugih dežel, n.pr. iz Koreje. Spet drugi spadajo k družinam, katerih član je bil zbolel za gobavostjo in ki so bile nekoč obsojene na izobčenje, če se ni še zdravemu članu posrečilo zbežati in začeti novo življenje pod novim imenom. Spet nekateri so potomci tistih družin, katerih član se je smrtno pregrešil proti japonskemu pravu. Nekateri so tukaj, ker so se poročili z najožjimi sorodniki, ki jih japonsko pravo ■označuje kot „neporočljive“. Spet drugi so se zatekli v te naselbine, ker so bili v normialni družbi na ta ali oni način propadli, n.pr. s pijančevanjem ali hazardnim igranjem.
Prvo poslopje in prvo drobno zemljišče sta bila dar, zdaj pa šteje postojanka še dve veliki poslopji in dve manjši z vrtom in majhnim otroškim igriščem: kupljeno in zgrajeno z nabranimi darovi. Prvotno prvo poslopje je še zmeraj dnevni dispanzer za najbolj revne in zapostavljene ljudi; drugo poslopje se uporablja za bivališče petih bolniških sester Japonk francoske Marijine Misijonske Družbe; tretje poslopje je zavetišče za otroke najbolj revnih družin z mnogimi otroki; četrto poslopje je pralnica, peto pa garaža, ki je tako zgrajena, da lahko nosi dvorano, ko bo dovolj dohodkov-darov za gradnjo.
Najbolj revni ljudje dobijo v naši kliniki-dispanzerju ne le zdravniško pomoč in pomoč v obliki zdravil, marveč tudi človeka vredno ravnanje. Najrevnejši so večinoma ljudje nekdanjih naselbin. Večino teh je država podrla za napeljavo nove avtoceste, za nekdanje „manj-vredneže“ pa je pozidala posebne stanovanjske bloke, nedaleč od naše postojanke. Kljub novemu načinu življenja zdravniki in bolnice našega okraja nočejo sprejemati takšnih bolnikov; zdravniki pravijo, da jim potem ubežijo normalni bolniki in normalni dohodki; bolnice pa tožijo, da pomeni sprejem takšnega bolnika sprejem dosmrtnega negovanja na račun bolnice. Naša klinika ne premore postelj; a kadar gre za nujno potreben sprejem v bolnico, eden izmed naših sedem zdravnikov - po rotacijskem sistemu - priporoči bolnika primerni bolnici, ki se ji tako ni treba bati izkoriščanja. Naši zdravniki niso po navadi kristjani; a od vsega začetka smo jim dali vedeti, da ima pri nas vsak človek pravico na človeka vredno ravnanje. Zanimivo je, da kljub določenemu odstotku takšnih bolnikov ne trpimo glede števila drugih bolnikov, ki plačujejo s socialnim zavarovanjem in tako omogočajo vzdrževanje dispanzerja; zdravnike moramo namreč plačevati ne glede na to, ali bolniki pridejo ali ne. Država nam plačuje le plače za bolničarke v zavetišču in določeno dnevno vsoto za vsakega otroka, vse ostalo, vključno dispanzer, je naša odgovornost, ker nismo državna ustanova. Največji problem našega dispanzerja so zdravniki; ker prihajajo od daleč, prihajajo pozno in odhajajo zgodaj; večina jih prihaja zaradi denarja, ne zaradi pomoči potrebnim. Vendar so tudi kot takšni občudovanja vredni, ker je med zdravniki v Tokiu razširjeno mnenje, da gredo „delat“ v naš okraj le tisti, ki so nezmožni, da si pridobe denar in ugled v sredini ali okoli sredine mesta. Seveda so tudi katoliški zdravniki v Tokiu, a polna služba pri tej ali oni katoliški bolnici jih enostavno izključuje iz našega delokroga.
*
Naše zavetišče je namenjeno bolehnim otrokom tistih družin, ki so številčno in po razmerah najbolj obremenjene. Otroke izbere socialno ministrstvo; starost najmlajših je dve leti; pri nas ostanejo vso dobo tja do konca obvezne šolske dobe, ki traja od 6. do 15. leta starosti. Skušamo jih napraviti telesno močne, s prvovrstno hrano in negovanjem; in duševno močne tako, da jim nudimo ljubezen in ljubeznivost, ki edini - tudi eksperimentalno — jamčita uspeh telesne vzgoje. Znano je, da more človek z zdravo pametjo spoznati, da je Bog. Otroke učimo, da se temu Bogu zahvalijo za dnevno jed. O Božiču in o Veliki noči jih razveselimo s posebnimi darovi; vsaj nekateri izmed otrok tako spoznajo, da sta Božič in Velika noč posebna praznika za „velike brate in sestre“, ki celo leto skrbijo zanje. Na ta način skušamo vzgojiti telesno in duševno krepke državljane; kar je, kot omenjeno, pozitivno verskega, je napotek k razvoju vsakega zdravega naravnega razuma; čim bolj se razvija, tem bolj je zmožen dojeti pravilnost že v zgodnjih letih versko povedanega in vzgojenega. V nekem smislu imajo naši otroci celo prednost pred drugimi otroci, ki takšne vzgoje niso deležni.
Takšno vzgojo premoremo, ker smo zasebna ustanova z le delno državno podporo Te vrste zasebna ustanova terja občutne žrtve; toda cilj je vreden teh žrtev; cilj je doprinos k zdravi rasti japonskega naroda, v čemer se kaže vpliv našega Gospoda Jezusa Zdravnika dur; in teles; ker cilj ni naše osebno obogatcnje v obliki denarnih dohodkov* se pri žrtvah lahko zanesemo na kar se da skrbno Božjo Previdnost, ki ima na Srcu posebno otroke. Uboge otroke. Na poganskih otokih, ki pa so bolj svobodni, kot pa kaka totalitarno kontrolirana „civilizacija“.
Po božji milosti sem že osemnajsto leto na tej postojanki. Od vsega začetka sem spoznal, da je dotok dohodkov v obliki darov življenjskega pomena za takšne vrste ustanovo. Skušal sem si najprej ustvariti zanesljive japonske sodelavce za vstop v japonsko družbo, potem pa mrežo - kolikor mogoče - stalnih podpornikov in prijateljev naše socialne postojanke. Naj na tem mestu izrečem javno zahvalo Božjemu Srcu našlega OdreSenika, ki mi je po svoji čudoviti pomoči pomagal uresničiti vse to in mi še pomaga. Naj se zahvalim na tem mestu tudi svojim japonskim dobrotnikom, kakor je pred Bogom prav, ker teh vrstic ne bodo mogli brati. Naj pa se zahvalim tudi vsem slovenskim dobrotnikom, ki že od nekdaj doprinašajo - predvsem po KM in MZA - k rasti te postojanke, ki jo poznajo le po Kristusovi in v Kristusovi iniciativi, a ki ni zato nič manj realna, nič manj uspešna, nič manj svetovna. Naj naš Gospod blagoslovi vsako srce, ki kakorkoli pomaga graditi, pa naj je kamen za gradnjo le molitev, le tiha žrtev, ali pa denar ali pa oboje, kot se tolikokrat dogaja s slovensko plemenitostjo. Pod tem vidikom je slovenski narod poln plemenitašev.
Na naši univerzi sredi Tokia učim tudi zato, da si zaslužim za dnevno hrano in prevoznino. Vsak dan prevozim predvsem dve uri na električni, da se zapeljem v mesto in nazaj. Ko opravim delo v zvezi z univerzo - pouk in osebni študij -, se napotim k tej in oni družini ali trgovski družbi ali pa k posamezniku, da poprosim za podporo za postojanko. Gre ali za stalne prijatelje ali pa za takšne, ki mi jih ti priporočijo. Kamorkoli grem, grem takorekoč priporočeno; osebno pri-
poročilo je silno važno posebno v mojem primeru, ker živijo Japonci pod vtisom, da imajo vsi tujci na Japonskem veliko denarja na razpolago in jim torej ni treba pomagati. . . In še iz enega razloga je osebno priporočilo japonskih prijateljev nadvse važno; od vsega začetka se je naša postojanka morala obvezati, da pri nabiranju denarja ne bo „nadlegovala“ že tako obremenjenih katoliških župnij, tako da moram prositi pri pretežno poganskih ljudeh.
Ne mislite, da je z zgornjim povedanim delo postojanke pri kraju. Kdorkoli se hoče poučiti o krščanstvu, je dobrodošel ob vsaki uri. Po božji volji je tako že dokaj ljudi prejelo sv. krst v teh 21 letih; tudi se je ta in ona bolničarka katoličanka bila odločila za samostan odnosno primerno kongregacijo sester. Ker se kljub novim stanovanjskim blokom socialno okolje še ni temeljito spremenilo, skušamo pomagati, kadar moremo, najbolj ubogim in pomoči potrebnim. Naše sestre imajo v tem pogledu lažji dostop v sobice in brloge, kjer životarijo posebno starejši reveži, za katere ni hiralnic.
Naj omenim pri tem opisu iniciativo sobrata, špansko rojenega jezuita Juana Andres-a, ki se mu je posrečilo dobiti japonsko državljanstvo in se zdaj imenuje (po japonsko) Isämu J. Ando. (Mimogrede: jaz sem še zmeraj D. P., to je, brez državljanstva, gost japonske demokracije.) P. Ando je povabil različne kongregacije sester, da se naselijo v našem ubogem okraju in pomagajo blažiti bedo posebno starih revežev, ki morajo skoraj ves dan prebiti na postelji. Pred tremi leti se je njegovem vabilu odzvalo sedem različnih sestrskih družb; po tri ali štiri so se naselile v okraju in zdaj skrbe za reveže po hišah; enkrat na mesec se zberemo v za to najeti hiši ob reki, da pretresemo največje probleme, ki smo jih spoznali, in skušamo najti rešitev. Po mnenju prevz. tokijskega nadškofa je takšno sodelovanje edinstveno vsaj za Japonsko, kjer so doslej kongregacije razvijale svojo dinamiko bolj v obliki delovanja kot pa sodelovanja. P. Ando in jaz sva prepričana, da se tudi v tem vidi blagodejni vpliv 2. Vat. Zbora. In seveda vpliv milosti našega Gospoda, ki se je pri tem poslužil tako nepopolne in nedovršene ustanove kot je naša socialna postojanka.Vesel sem, da sem bil pred leti pregovoril patra Andoja, da ostane na postojanki; zdelo se mu je namreč, da nudijo drugi tokijski okraji večjo možnost za duhovniško misijonstvo; bilo je v dobi pred 2. Vat. Zborom. . .
Odkar so Amerikanci imenovali postojanko Christmas Village, je pod tem imenom znana tujcem v Tokiu. Japonci, posebno v naši bližini, jo kličejo enostavno Ajdžikan: äj pomeni ljubezen, dži otroka, kan pa poslopje ali ustanovo; gre za japonsko-kitajsko zloženko, ki bi ji po naše rekli Otroke-Ljubeča-Ustanova ali pa Ustanova za ljube otroke. Ideogrami, ki to pomenijo, so prilepljeni na pročelje dispanzerja. V imeniku japonskih socialnih ustanov pa smo registrirani kot Jükokaj, po naše Družba prijateljskih rok ali Družba prijateljskih pomagačev. Ju pomeni prijatelj (ski), kö pomeni dvigniti s tal, pomagati kvišku, in kaj je beseda za družbo, društvo, i.p. Jü in ko je treba izgovoriti s podaljšanim zlogom; eno ali drugo ali pa oboje s kratkim zlogom pomeni lahko nekaj čisto drugega ali pa sploh nič; ju s kratkim u je n.pr. vroča voda, ko s kratkim o lahko pomeni moko, in celo kaj (z
enakim poudarkom na a) lahko pomeni v drugačni zvezi jedilno školjko - v trenutku se tako spremenimo v recept ali pa neke vrste javno kuhinjo. Ne mislite, da takšnih napak pri izgovorjavi nikdar ne delamo; menim, da se nam neJaponcem prilega križ učenja japonščine tja do smrti: naš Gospod ga dela razmeroma lahkega, a vendar ostane križ. Začutim ga posebno takrat, ko mi spodrsne v japonščini ob kakšni važni priliki in se japonske oči obrnejo vame, kot da ne morejo verjeti, da se po 22 letih življenja na teh otokih ne morem prav izraziti. In kolikokrat se ne morem prav izraziti!
Vesel sem tega intervjuja. Pravkar namreč nabiram darove za peto poslopje naše postojanke, kjer bi radi imeli - zmeraj bolj doraščajoče otroke zgornjih razredov ljudske šole. Trenutno žive v drugem nadstropju zavetišča, ki pa je preozko in premajhno. Vložili smo prošnjo pri socialnem ministrstvu in lepo prosim, priporočite zadevo Srcu našega Gospoda. Težava je v tem, da naša ustanova ni državna; kar je pa sicer še zasebnih japonskih socialnih ustanov, pa si skušajo zagotoviti prednost s svojimi političnimi predstavniki. Tudi če nam ministrstvo pomaga recimo z dvema tretjinama predvidenih stroškov v znesku kakih 50 milijonov jenov, bomo morali vsaj eno tretjino zbrati sami, za kar se iz srca priporočam v molitev za uspeh. In za kar se že vnaprej zahvaljujem v imenu naših Japončkov in Japonk. Pravzaprav tudi v Jezusovem imenu, če se spomnite na 25. poglavje v Matejevem časopisu.
Da hodim prosit, sem rekel. V teh treh besedah je skrito življenje velemesta pod posebnim vidikom, še zdaj se spominjam prostorne hiše, kjer so mi pokazali številne pse in mačke, za katere da morajo skrbeti in zaradi česar da ne morejo dati niti enega jena za otroke. . . še zdaj se spominjam veže - dalje mi ni bilo dovoljeno vstopiti kot beraču -, kjer so s solzami v očeh omenili tri avtomobile v garaži, za katere da morajo plačevati tako visok davek, da si daru za otroke ne morejo privoščiti. . . še zdaj se spominjam slepe starke-kristjane, ki mi je zavila v papir - znak japonske vljudnosti - vse svoje prihranke. . .
Poslušajte do konca.
To je neke vrste drugi del tistega duhovnega intervjuja o naši socialni postojanki na robu Tokia in ki se imenuje Christmas Village in ki jo ljudje v okolici blizu in daleč kličejo Ajdžikan. Vsi, ki sodelujejo z molitvijo in žrtvijo, n.pr. v obliki denarnih darov, so delničarji naše Postojanke, ki se tudi pri pomoči bližnjemu ne more odtrgati od Kristusovih vezi. Zato naj z naslednjimi besedami izpopolnim v začetku podane poteze, ki so tako dale slutiti bolj fizično ogrodje, ki je skupno z japonsko -pravnim ustrojem in dejanskim vsakdanjim življenjem zamotani svet zase.
Zame je torej bistvenega pomena, da obdržim in, če je mogoče, na novo uvedem zveze z dobrotniki naše postojanke, predvsem v de-setmilijonskem Tokiu in drugod po Japonski. Številke, ki jih navajam, so velike, a meni so roke od vsega početka vezane s svilenimi nitkami osebnega priporočila. Osebno priporočilo je lahko površno, ker je pač zveza, na katero se nanaša, površna odnosno hoče ostati površna, da medsebojni odnosi ne utrpijo materialne škode s prihodom tretjega;
lahko pa je včasih resnično prijateljsko priporočilo z vsemi dobrimi posledicami med prijatelji, katerih krog se tako veča. Naj bo priporočilo formalno ali pa prijateljsko, skoraj zmeraj imam priliko, da pri srečanju z novimi ljudmi opišem socialno delo, ki je usmerjeno v pomoč japonskemu občestvu, kjer je najbolj ranljivo, a ki je Kristusova inspiracija. Nekajkrat že so me bili resno vprašali, ali res pričakujem pohvale odnosno plačilo od Njega. In to tem bolj, ker je ljudem lahko ugotoviti, da poučujem tudi zato, da financiram „sebe“, da nisem v breme postojanki. Včasih nanese tako neprisilna okoliščina srečanja -neprisilna, ker je namen prejem denarne pomoči-, da se zapletemo v pogovor o Kristusu in o veri, in pogovor se razpleta v okolju, v katerem se navadno besedi „Kristus“ ali „vera“ ne slišita, nekje na vrhu ekskluzivne trgovske hiše ali pa za enako ekskluzivno ograjo na domu ugledne osebnosti. Občudujem vse te vidne in nevidne poti, po katerih mie je naš Gospod privedel v stik z ljudmi, ki žive daleč proč od stika z vero in krščanstvom, vsaj na zunaj. Vsaj enemu izmed teh sem smel podeliti sv. krst - po enoletnem katekizmu sredi uradnih ur - na sedmem nadstropju ogromne stavbne kocke, z okni naravnost v vrtove in pročelje cesarske palače. - Na svojih obiskih sem se seznanil tudi s katoliškimi družinami in posamezniki tkzv. nižjih slojev. Če gre za starejše ljudi, ki ne morejo k maši in ki se ne upajo prositi „svojega“ župnika za sv. obhajilo, jim Ga skušam enkrat na mesec prinesti; ne vem, ali bi o tej priliki bolj občudoval njihovo veselje nad sv. Evharistijo, ali pa našega Evharističnega Gospoda, za Katerega ni ne prenizkih slojev ne prepoenosta vij enih okoliščin. Včasih lahko darujem celo sv. mašo, kjer starost ali bolezen ali pa boje, in še kaj več, na videz izključujejo Jezusov obisk. — Tu in tam ta ali oni katoličan noče več v cerkev — zaradi resničnega ali pa umišljenega napačnega župnikovega ravnanja. V takšnem slučaju sem kakor most čez reko na drugem mestu ali pa pomagam k pričakovanju takšnega možnega prehoda kdaj pozneje. V vsakem, slučaju si skušam zagotoviti vsaj molitev za našo postojanko.
Zavedam se, da bi ljudje lahko bolje spoznali Kristusa, ko bi ja* bil z Njim, tesneje združen. Menim, da je razlika med besedami, ki jih govori človek iz sebe, in med, besedami, ki jih govori človek združen s Kristusom tudi čez dan. Do smrti se moram učiti te naloge, še ena naloga me čaka tja do smrti: izpopolnjevanje v japonščini. Včasih ena sama beseda več pove kct pa še toliko medlih, netočnih, površnih izrazov. Poleg formalnega učenja se učim tudi iz svojih napak, ki jih registriram v dnevnem občevanju in kadar skušam brati, pa se mi prav ne posreči. Brez takšne samokritike se mi napredek v govorjenju japonščine ne zdi uresničljiv; Japonci so tako vljudni ljudje, da po nekaj mescih bivanja in govorjenja na Japonskem hvalijo tujca s pridevniki in prislovi „krasno“, „izredno“, „čudovito pravilno“ i.p. Še dandanes, po 22 letih na teh otokih, zaslišim tu in tam, ko se ne potrudim posebej, opazko: „Vaš tako razumljiv način govorjenja, gospod...“ Takoj priznam pomanjkljivost: „Kljub 22 letom tukaj ga še zmeraj polomim - oprostite!“ Nakar se mi dvoje rjavih ali črnih oči resnično prvikrat nasmehne — iz dna, ne na površini — in vrata so namah odprta za vstop v osebne kamrice, vsaj teoretično.
POBERKI Z RIŽEVEGA POLJA
Piše JANKO SLABE, Matanga, Madagaskar
Danes sem s pomočjo Marijinih družbenic in nekaj fantov prvič v življenju posadil riž. Ta doživeta podoba sejalca božje besede je posrečeno sovpadla s sklepno prošnjo večerne molitve: ,,Gospod, medtem, ko bomo mirno spali, daj rast semenu božjega kraljestva, ki smo ga posejali z delom današnjega dne!“ čisto drugače sem jo razumel danes. Kot da je poprej še nikoli nisem bral. Hvala, Gospod, za tvojo vzpodbudo!
V dolini na vznožju strmega hriba se sklanjam nad poganjajočim rižem in plevelom. Misli pohajajo iz enega konca polja v drugega. Srečujejo se z domačimi, s škofijskimi pastoralnimi sestanki, s prijatelji onstran morja» s potrebami v župniji... Po poti na grebenu hriba hodijo ljudje sem in tja. Na glavi riž, na hrbtu otrok, v rokah petelin, pod pazduho steklenica žganja, preko ramen pa rjuha. („Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi.“) Njihov pogovor se zasliši v dolino kot preblisk avtomobilskih žarometov ponoči, včasih pa krohot naravnost zaslepi ušesa. Kot vzpodbuden! konj, ki spet potegne, se misli zberejo: „Kaj se dogaja v glavah teh srečujočih se ljudi? Kakšne cilje in bodočnost imajo pred seboj?“ Samo riževo polje mi ponavlja Kristusove besede: „Žetev je velika, delavcev pa malo.“
Vsi ti me čakajo! Dolgo časa sem mislil, da je najvažnejše ljudem vero razumsko dokazati kot protiutež tistim, ki celo Kristusa poskušajo zanikati. Se tudi danes čutim, da je to potrebno. Po drugi strani pa uvidevam, da človek ne išče znanstvene gotovosti, dognane z elektronskimi računalniki, pač pa moralno gotovost, zanesljivo in neizpodbitno oporo svojemu življenju, svoji biti, svoji „aina“, bi rekli Malgaši. še tak pesimist mora priznati, da je v duhu vsakega človeka — pa naj ga vse hvali ali pa zaničuje, naj je brezveren ali pa goreč vernik — iskanje neke trdnosti, iskanje nečesa, čemur bi lahko rekel• „To je tisto, kar sem iskal!“ Vsi namreč nekaj iščemo, a nihče ne ve, kaj, dokler iskanega ne najde. Zdi se mi, da sem kot duhovnik že našel tisto iskano, toda preblizu mene je, preveč mi je pri roki, medtem, ko se oziram po obzorju in hrepenim po nečem, ka,r tiste, ki to že imajo, ne zadovoljuje dokončno. Vedo, da ni to tisto iskano.
Če se dovolj trudiš biti duhovnik, že čutiš, da si ljudje želijo tvoje bližine, tudi tisti posameznik, ki te pozdravi z zbadljivko. Še toliko bolj, če je poveličani lik duhovnika zginil izpred njih oči in stojiš pred njimi gol, ves mesen, v borbi s hudičem za lik pravega Kristusovega duhovnika — začutijo tvojo odpoved.
Ali me oni s hriba res tako sodijo ? Ali bom zmogel dovršiti svoje poslanstvo ? „O Bog, kje je meja miad teboj in menoj ? Kaj je moja dolžnost in kaj tvoja? Poglejva konkretno: Koliko je v meni čistega namena pomagati ljudem ali pa jim morda samo hočem vsiliti svoje misli in ideje! Kaj pa, če od mene pričakuješ samo odpoved in da kot duhovnik to prinesem na tvoj oltar skupaj s tolikimi trpečimi: bolniki, lačnimi, žejnimi, zaporniki, prezebajočimi, brez strehe, brez človeške ljubezni. .. Ali naj ti to darujem» ti pa boš reševal zadevo? Zdi se mi, da hočeš kaj več od tega, toda kaj?“
Prikazovanje Boga Malgašem je popolnoma nekaj drugega kot pri Evropejcih. Evropejcem ga je treba dokazati, Malgašem pa približati. Evropejci smo obdani z materijalizmom, Malgaši pa so med Bogom in materijalizmom. Zdi se mi, da je prav tu jedro misijonarjevega problema: gre za vsklaje-vanje razodetega Boga in napredka. Zagledani v Boga, pozabimo na bližnjega. (Spominjam se žene, ki je na dan celodnevnega češčenja bila pri štirih mašah, češ da „moli namesto pohabljenega brata, ki doma orje, ker revež težko hodi in ne more v cerkev“, kot je rekla ona.) Žeja po napredku, ki naj bi bila v bistvu posledica ljubezni do bližnjega, pa nas zaslepi, da ne vidimo Boga. (Med drugim so mi pred očmi mnogi v razvitih deželah, ki ob nedeljah zidajo svoje vikende, pridigajo o napredku in socijalni pravičnosti ter o človečanskih pravicah, svoje starše pa puščajo same nekje v hribih ter jih morda vsako jesen obiščejo ali pa v „sinovski skrbi“ plačujejo dom onemoglih, ker bi mladima doma preveč sitnarila, tako pa je sedaj „lepo preskrbljena“). Veliko lažje je pisati o tem razprave, kot pa uresničiti v vsakodnevnih malenkostih. „Gospod, kdaj bom skupaj z Malgaši zadihal njihovo življenje tako, da bodo lahko v meni občutili tebe ?“ Morda ima že marsikdo od njih več vere kot jaz. Ni se lahko posloviti od lastnega otroka s tako pretresljivo vero kot se je katehist: „Andreja, ti si že pri Bogu. Pridi mi naproti, ko bom šel s tega sveta za teboj.“
Kaj vse bi človek rad napravil, a ne more. Vse je treba vzeti za dobro in dovršiti svoje delo. Ali naj se z glavo v zid tolčemo, če se srečujemo s težavami ? Tudi Kristus ni uspel v svojem zemeljskem življenju. Šele vstajenje je prineslo njegovo zmago in osmislilo njegov poraz. Pa bi potem, jaz hotel doseči, da gre vse po moji volji ? Šele vstali Kristus lahko iz mene Simona-Savla napravi Petra-Pavla.
Vsi vrabci so se že poskrili po grmovju, da se izognejo pripekajočemu soncu. Čas je, da se vrnem domov. „Poglejte ptice pod nebom, ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice in vaš nebeški oče jih živi. Ali niste vi veliko več vredni ko one?“ (Mt 6, 26).
Morda se vam bodo ta razmišljanja zdela kot mlačenje prazne slame. Poskušal jo bom malo razgrniti, morda pa pod njo le najdem kakšno zrelo zrno.
Že prej sem/ čutil, da denarna pomoč še zdaleč ne sme biti na prvem mestu v misijonih, pač pa samo sredstvo pri vzgoji k samozavesti in preko te k samostojnosti, še bolj pa se tega zavedam, odkar sem prebral očitek nekega afriškega pisca, ki pravi, da so jim belci veliko dali, le najvažnejšega ne: vzgoje in poguma, da bi lahko sami napredovali brez drugih.
Opisal vam bom, kako skušam vsaj delno uresničiti to nalogo. Kristjani bi poleg nove cerkve radi imeli še večji zvon. Njihova želja je opravičena, toda druga dela na slovenskem področju ali celo že samo na mojem so nujnejša od potrebe zvona. Kristjanom/ sem to razložil: „Veste, da Slovenci delamo ekipno tudi v denarnem pogledu. Mi v Matangi smo v tem oziru že veliko dobili z novo cerkvijo in delno pomočjo za nove klopi, ker so stare že prešle in še teh je premalo, kot že sami veste. Morda nam bo odobrena pomoč za Mahavelo, našo novorojeno podružnico. Treba pa bo popraviti tudi staro cerkev, kjer naj bi bila začasna šola in pozneje župnijska dvorana. To-
Na mladinskih sestankih na Madagaskarju je vedno tudi delo po skupinah.
rej vsaj štiri dela nas čakajo in sedaj izberite najnujnejše med njimi.“ Odločili so se za popravilo stare cerkve, saj se šola čez dva meseca že začne.
„Ne samo, da imajo misijonarjevi žepi dno, do katerega pridemo, ko zmanjka denarja, pač pa moramo kristjani prvi stremeti za resnično neodvisnostjo, ki ste jo uradno dosegli 1960 leta. Za velika dela, kot so nove cerkve, morajo tudi po svetu iskati pomoč od drugod. Za redna dela, kot so vzdrževanje in popravila, pa se mora vsak sam znajti kot ve in zna. In to moramo mi napraviti, če hočemo biti neodvisni ne samo na papirju, ampak tudi v resnici.“
Iz naslednjega pogovora sem začutil, da so me razumeli:
„Če je tako, fantje, potem je samo od nas odvisno, ali bo stara cerkev popravljena ali ne. Zavihajmo rokave!“
„Prav imaš. Moški samo govorimo, ženske pa komandirajo. Kar poglejte Marijine družbenice, kako se one znajdejo.“
„Kar one rečejo, moramo napraviti, ker imajo denar, ki so ga pridobile za družbo z zbranim in prodanim rižem, če jih ne ubogamo, nam ničesar ne dajo!“
„Ustanovimo Zvezo katoliških mož!“
„Tako je! Samo zveza katoliških mož nas bo rešila. Vsak bo nekaj prispeval. Sedaj še lahko, ko prodamo kavo.“
Takoj so ustanovili odbor. Vsak mi je prišel v drugo sobo povedat, koga si želi v tem odboru. Tako so bile volitve čisto demokratične.
Seveda to ni šlo tako lahko kot zgleda po mojem pripovedovanju. Poleg tega je to le prvo navdušenje. Obračam se na vas, bralce tega pisma, da darujete Bogu vaše žrtve za nas misijonarje: skrbi za otroke, nerazumevanje v družinah, osebne notranje stiske, napor pri delu, posebno pa vi, bolniki, lahko največ prispevate. Le tako bomo misijonarji uspevali. „Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz med njimi“, pravi Jezus. Daleč smo drug od drugega, toda zato smo kljub temu lahko zbrani v Jezusovem imenu prav s tem, da mislite, ne na nas, ampak na naše misijonsko delo: Mi sadimo, vi zalivate, rast pa daje Bog!
Sedaj pa naj vam pokažem še večji mernik riža, ki so ga drugi sadili in zalivali, mi pa bomo uživali sadove.
V	Farafanganslci škofiji smo po šestnajstih letih imeli novomašniško posvečenje. (Duhovnik, ki je bil posvečen 1973 leta, je samo po rodu od tu, dela pa v drugi škofiji). Radost je toliko večja, ker tu nismo navajeni na duhovno razkošje, da bi imeli kar po več novomašnikov hkrati. Podobni smo ženi, ki je našla izgubljeno drahmo. Novemu duhovniku je ime Tata Germain. Doma je iz Farafangane.
V	petek sedmega julija se je v njegovi mestni četrti Mahafasa zbralo vse njegovo pleme, da opravi pogrebne obrede za njim. Ne bodo ga namreč pokopali v domači grobnici, kadar bo umrl, ampak na duhovniškem pokopališču. Zato so vse običaje ob smrti opiavili že sedaj. V tem je tudi bistvena ovira duhovniškega poklica tu na Madagaskarju. Vsakdo bi namreč raje bil ob vse imetje, kot da bi ne bil pokopan v domači grobnici. Sicer je oh smrti itak vsakdo ob vse imetje, toda, da se živ odpove domači grobnici, pa je nekaj nezaslišanega.
Tu iz Matange je šlo čez trideset kristjanov peš do Vangaindrana (30 km), naprej pa z avtom. Iz Vangaindrana samega pa je šlo čez sto ljudi. Kljub deževju v Farafangani ni bilo ljudi nič manj kot na škofovem posvečenju pred letom in pol, morda celo več. V soboto zvečer so že po tradiciji peli Zafindraony (prirejene svetopisemske zgodbe) in razne nabožne pesmi.
V	nedeljo smo bili ves čas v strahu, da bo vsak trenutek začelo deževati. Obredi so bili namreč na prostem. Toda vse se je srečno izteklo. Za Evropejce je bil posebno značilen blagoslov plemenskega kralja, ki daje proste roke svojemu potomcu pri izbiri poklica in ga izroča Bogu in prednikom ter prosi zanj varstva. Domačinom pa je to samo po sebi razumljivo, saj ob nobenem važnejšem dogodku ne sme manjkati blagodejne besede —blago-slo-vo — staršev. Spomni se na Izaka in Jakoba ter na staro zavezo sploh.
Naslednjo nedeljo, 16. julija je ime! novo mašo v Matangi, od koder 'izvira njegov rod. Prišel je že v petek popoldne. Ljudje so ga navdušeno sprejeli. Niti sam ni pričakoval kaj takega. Tu v Matangi še nikoli ni bil, zato je bil od začetka kar malo zmeden od presenečenja.
V	soboto zjutraj je pridigal Marijinim družbenicam. Potem je bil še sprejem v vasi. Prejšnji dan so ga namreč sprejeli samo kristjani kot duhovnika, sedaj pa še vas kot rojaka. Kljub formalnostim, ki so srce narodnih običajev, je sprejem potekel v toplem družinskem vzdušju.
Popoldne je bila neposredna priprava na krst novorojenčkov. Ker nekateri starši še niso spolnili pogojev za sprejem, so morali vsak posebej ob-
ljubiti pred župnijskim svetom, da bodo še po končanem krstu dopolnili krščanski nauk. Nastala je cela sodna porota, tako so kristjani vse vzeli zares.
Zvečer je bilo sveto bedenje do polnoči. Tudi sam sem pri tem poskušal malo zaplesati njihov domači ples. Drugi dan sem slišal opazko: „Nova maša je pa zares velik praznik, saj je še mompera plesal, ko do sedaj še nikoli ni, čeprav je že toliko časa med nami.“
Drugi dan, v nedeljo ob desetih, pa je bila slovesna maša in krst 22 otrok ter enega starčka. Opoldne je bilo slovesno kosilo skupaj z novoma-šnikom za vse „Katoliške može“, „Marijine družbenice“ ter „Mladinski pevski zbcr“. Popoldne je bila nogometna tekma v čast novomašniku, ki je tudi igral. Zvečer so spet nadaljevali z raznimi pesmimi in prizorčki.
Že kristjani v Farafangani so posvečenje vzeli zares in so za vse sami skrbeli. Prvi sad njihovega truda je bil, da so tudi v Matangi skočili na noge: „Ha, nova maša pa ni tako mala stvar. Moramo se dobro odrezati!“ Prav gotovo je bil to močan duhovni sunek za vso škofijo. Predvsem je razveseljive, da so ljudje začutili, da je to nekaj njihovega, da so oni odgovorni za to. Na primer tu v Matangi so se pogovarjali: „Čeprav je mompera pridelal veliko riža, moramo za praznik mj poskrbeti za riž in meso, saj smo novo-mašnika mi povabili in naš je.“
Tudi dogodek v soboto zvečer veliko pove. Pri petju so sc izmenjavali odrasli z Zafindraony (pesmi), mladinski zbor z najnovejšimi pesmimi in vsa cerkev z ljudskim petjem. Navzoča je bila tudi skupina mladih fantov, ki nikoli ne sodelujejo pri cerkvenih obredih. Začutili so, da je to vendarle nekaj velikega, in so se čutili prizadete, da nimajo svojega deleža v cerkvi ob tako veliki priliki kot je ta. Zato so tudi nastopili s pesmimi, ki jih pač poznajo. Naslov skupini pa so dali „Neopredeljeni“. S katehistom sva se zmenila, da odslej dobijo vsako nedeljo svoj delež pri petju.
Neko mlado dekle je reklo katehistu: „Ta praznik me je preveč prizadel. Kaj misliš, ali sem res dobila redovniški poklic, da bi postala sestra?“ Tudi neko drugo dekle že bolj resno in dalj časa misli na sestrsko družbo, pa se ji starši nekoliko postavljajo po robu.
VELIKO MOLITE ZA NAŠE MISIJONSKO DELO, KER PREVEČ ČUTIMO POTREBO SV. DUHA!!!
Diagi naročniki!
2e v prejšnjih dveh številkah smo oznanili, da je za leto 1979 naročnina na naš list v deželah izven Argentine 7 dolarjev, letalska pa 14 dolarjev.
V Argentini stane prvo polletje 3.000 pesov, naročnino drugega polletja pravočasno objavimo!
Prosimo za skorajšnje vplačilo naročnine!
„KATOLIŠKI MISIJONI"
GRADITELJ
CERKVE
V
ANKARANI
Laični misijonar Fredi Žitnik piše z Madagaskarja domačim
v Slovenski vasi 2. X. 1978.
Dolgo je že, kar sem Vam zadnjič pisal Veliko vzroka sem imel, da sem odlašal, in upam, da mi ne boste zamerili. V glavnem je vse v zvezi z gradnjo cerkve v Ankarani.
Posebne težave mi je povzročila streha: prevoz železnega strešnega ■ogrodja. Najprej sem najel kamion, ki ga pa ni bilo; potem sem najel drugega, a tudi tega ni bilo ob dogovorjenem času; tretjemu sem plačal polovico že vnaprej, pa ni mogel priti, ker je na dogovorjeni dan zelo lilo in je rekel, da v takem ne gre. Drugega nam ni preostalo, kot da smo pregovorili Jankota Glinška, da je šel z menoj proti severu z našim pol tovornjakom znamke Peugeot 404. Vozila sva kar v redu, čeprav z raznimi malimi problemi in sva srečno prišla do Tianarantsua. Tam sva popravila avto, pa najela nek velik kamion, s katerim sva šla iskat v Antirabejo 12 m dolge železne trame, ki so nas tam čakali že 9 mesecev. V Fianarantsuji smo trame spravili na železniški vagon in jih po železnici spravili do kraja Manakaro. Že preje sem bil dogovorjen z nekim belcem, da mi bo s svojim malim tovornim Mercedesom pripeljal iz Manakare do Ankarane te 12 metrske trame. Z njegovo pomočjo smo jih, sicer ne brez težav, spravili do Ankarane. Ves ta proces pa je trajal celih 14 dni živčne vojne in napora.
Ko smo končno prišli v Ankarano, me je škof povabil na razgovor. Misijonar Kosmač bi namreč rad imel posvečenje cerkve v mesecu oktobru. Imeli smo torej točno 60 dni časa, da skončamo vsa dela pri cerkvi, vključno nedelje in praznike. . . Delali smo včasih tudi po 14 ur na dan.
Tako smo dosegli, da je bila cerkev točno do dneva, določenega za posvečenje, končana, še na soboto pred posvečenjem smo delali... Nekaj, kar je posebno lepo v cerkvi, je oltar, delo Toneta Jemca. Ne bi ga zamenjal za oltar, ki ga imamo v Slovenski vasi. Je narejen v istem stilu, a veliko lepše. Ko bodo slike narejene, Vam jih bom poslal, če se bodo posrečile.
Posvečenje cerkve je bilo zelo lepo. Seveda so meni peli slavo in kadili kar tri dni.. . škofu sem pa že preje priporočil, naj pri pohvalah ne pozabi na delavce in kristjane, ki so pomagali, češ, uspeh je sad truda vseh. Dobro se mu je zdelo, da sem se tako izrazil. Med pridigo je torej vse lepo pohvalil. Posebej je pohvalil splošno naše triletno delo vseh treh laikov. Popoldne je bila cela prireditev s petjem in drugim v proslavo tega dogodka.
Upam, da sedaj razumete, zakaj se Vam tako dolgo nisem oglasil.
Zdaj se poslavljamo. V ponedeljek 6. novembra gremo malo po Madagaskarju, na zahodno obalo v Tulear. Po povratku se bomo poslovili od vseh postojank, kjer smo kaj delali (in to so prav za prav vse), V torek 27. novembra se pa uradno poslovimo od vseh duhovnikov cele škofije in škofa samega. V sredo 28. novembra se začnemo pomikati proti Tananarive; spremljal nas bo Peter Opeka. Kdaj točno odpotujemo iz Tananarive, točno ne morem povedati, ker bomo šele tam videli, kdaj odletimo in če gremo ali na Rim ali na Pariz.
Na srečno svidenje!
Ankarana, 22.10.78
Črrež cerkve v Ankarani, ki jo je zgradil laični misijonar Fredi Žitnik.
V	IRANU JE HUDO
Poroča s. CECILIA RODE, Tabriz
V Iranu vlada nemir.
Vsakih 40 dni je žalovanje zaradi žrtev prejšnjega nemira, a to žalovanje se prevrže v nove nemire, ki terjajo nove žrtve.
Skoraj po vseh mestih so požigali javne prostore: kine, banke, oblastvena poslopja. Posebno hudo je bilo v Abadanu, Perzijski zaliv, kjer so sežgali več kot 400 ljudi. Kaj je bil vzrok in potek tega atentata, ne vemo natančno. Neka gobavka tu pri nas, ki je doma iz tistega kraja, nam je pravila, da so se v glavnem kinu mesta zbrali nasprotniki vlade in začeli po stenah pisati gesla proti kralju. Kraljeva tajna policija da je prišla, zaprla vse izhode in spustila pline. Nekdo je prižgal cigareto in naenkrat je bilo vse v ognju in dimu. Vsa množica se je zadušila, še preden jih je ogenj požgal. Ne vem, ali je v tej razlagi žalostnega dogodka resnica ali ne.
3. septembra je bila v Teheranu velika demonstracija proti kralju. Tisti dan sedaj imenujejo „črni petek“. Moški, ki so se vsuli iz mošeje, so začfcli demonstrirati, povezani med seboj kot členi verige. Prihitelo je vojaštvo in začelo streljati vanje ter jih je okrog 2.000 pobilo. Pravijo, da je bilo med ubitimi manifestanti tudi precej blondincev, menda so bili to Rusi. . .
Muslimanski svečeniki, mollah imenovani so prosili z neba kazen.
V	soboto 16 septembra, ko je bil ravno lunin mrk, je vzhodni del Irana doživel strašen potres, ki je povzročil 18.000 mrtvih.
Mollah so sklepali, da je to tista kazen božja, ki so jo prosili za maščevanje radi pobijanja „črnega petka“. In so tesno vezali lunin mrk s to katastrofo in božjo kaznijo. . . Tudi pri nas v gobavskem nagelj u so ljudje zelo fanatično verni. Ko se je začel mrk, so začeli z vsem mogočim delati hrup in klicali k molitvi v mošejo, da prepode zmaja, ki da hoče požreti mesec. . .
Mrk je po njih verovanju vedno združen z nesrečami - in tokrat je bil istočasno potres. . .
Kaj je z vladanjem dežele v teh težkih časih? Kralj in kraljica sta menda le še lutki. Premenjali so vse ministre in prejšnje so obsodili, a nekateri so pravočasno zbežali. Tri dni je bila po televiziji javna kritika, se pravi, da je vsak lahko povedal, kar je slabega opazil pri prejšnjih oblastnikih.
Naše gobavsko naselje je bilo doslej naravnost podrejeno kraljici, zdaj pa bo spadalo pod zdravstveno ministerstvo. Zaenkrat se v naselju ni zgodila še nobena sprememba, a čas bo kaj kmalu prinesel kako novost.
Muslimanski svečeniki hočejo prevzeti oblast ali vsaj biti odločilno udeleženi pri njej. Hočejo, da se odpravi vse, kar je bilo po letu
Sestra Cecilija Rode med gobavci naselbine pri Tabrizu v severnem Iranu.
1906 vpeljano modernega, ženska naj bi bila vnovič brezpravna ob možu. Vse, kar je drugega novega uvedel kralj, je bilo zahodni vpliv, posebno emancipacija žene, ki muslimanskim duhovnom sploh ne gre v račun.
Gotovo so pri vseh teh nemirih vmes tudi komunistični vplivi, kajti oni ribarijo v kalnem, in zato jim nemiri pridejo prav.
Poglavar mollahov je bil že 18 let v Iraku; imenuje se Humajun; ves čas se že bori proti šahovemu režimu in proti zapadnemu vplivu. Iz Iraka je pošiljal navodila in vodil vso borbo. A sredi nemirov se je umaknil v Pariz s svojo družino.
8. oktobra je bila razglašena generalna stavka; kaj takega v vseh osmih letih, kar sem tu, nisem doživela. Pošta je pa štrajkala skoraj mesec dni. . . šole so že ves čas zaprte. Naše sestre v Tabrizu, ki imajo največjo šolo, dobivajo letake pri vratih: Če odprete šolo, vam jo takoj zažgemo! Vse trgovine so tudi zaprte že 14 dni in več. . .
Me tu v gobavski naselbini, kakih 10 km stran od Tabriza, ki je na severozapadu dežele, v pustem hribovitem področju, še ne čutimo nobenih problemov in nam dosedaj še ni ničesar manjkalo. Me delamo kot po navadi. Le bolniki postajajo vedno bolj zahtevni. Vedno poslušajo radio in televizijo.
V eni besedi: vlada in kralj hočeta na vsak način ostati na vladi, a mase orientirajo muslimanski duhovniki, katerim so neomajno podvrženi. Kaj bo jutri, ne vemo.
AZIJSKE MISIJONARJE SEM OBISKAL
L. L. C.M.
ŠE V MADRASU — MISIJONU br. KEŠPRETA SDB
(Nadaljevanje.)
Naslednje jutro, v ponedeljek sem šel po maši najprej k sestram, da sioi mi prevezale rano. Nato mi je brat Kc-špret razkazal tiskarno, kar je bilo zame kot voditelja tiskarne Baraga še posebno zanimivo. Kajpada se naša tiskarniea ne da primerjat' s to, ne le po prostorih, ki so številni in obsežni, ampak tudi po tiskarskem materijalu, zlasti po tiskarskih strojih, in pa po številu osebja; ta je veliko bolj popolna. Razumljivo, saj tu ne le tiskajo, kar se jim naroči, ampak se morajo desetine učencev učiti, vaditi...! Zato je na primer v oddelku ročnega stavljenja vsaj 30 miz in pri vsaki mizi en učenec, ki sestavlja iz črk besede in stavke... Poleg tipografskega sistema imajo zadnje čase tudi najmodernejši offset sistem tiskanja. Ta oddelek je v prvem nadstropju in ga je organiziral ter ga zdaj vodi naš rojak br. Ivan Kešpret SDB, ki «e je razvil v pravega zadevnega strokovnjaka. Kajpada učenci ne le prakticirajo, ampak imajo vsako dopoldne tudi teorijo tiskarske umetelnosti in marsikaj v dopolnitev splošne izobrazbe. Niso vsi katoličani, še daleč ne, a vsi spoštujejo prizadevanje salezijancev za njih napredek.
Popoldne me je brat Kešpret s pomočjo njih šoferja peljal malo po mestu na ogled. Prav za prav je Madras še kar čedno mesto, seveda ne morda p;o merilih evropskih mest. A tu in tam človek še vedno naleti na razsežna nai-j selja ubožcev, tesno skupaj postavljene kolibe, narejene iz palmovih vej, riževe slame in bambusovih palic: takozvani slumsi. Tam okrog naletiš na številne reveže.. Občina ali država se očividno zelo trudi, da bi slumse odpravila. Sistematično uničuje ta naselja bede in na njih mestu gradi zidane dvonadstropne stanovanjske hiše, ki so morale biti v začetku kar čedne, a pb nekaj letih. . .! S Kešpretom sva se nekaterim takim stanovanjskim blokom približala, pa sva videla, da se ljudje, navajeni primitivnosti in zanemarjenosti, zlepa ne morejo privaditi urejenemu načinu življenja: že na zunaj in še bolj znotraj so ta poslopja tako umazana in, kjer se da, pokvarjena, ljudje, zlasti otroci okrog njih tako zamazani, da se človeku milo stori. Spomnil sem se argentinskega primera pred 30 leti: Državni predsednik Peron je vabil iz notranjosti dežele in celo iz sosednjih držav primitivnega življenja vajeno prebivalstvo v Veliki Buenos Aires in jim dajal na razpolago stanovanja s parketom, pa so nekateri parketne deščice porabljali za kurjavo... Tu v Madrasu sem pa videl, kako so iz slumsov v zidane hiše preseljeni reveži ta zidana poslopja kar brž spremenili v slumse z isto revščino in zanemarjenostjo, iz katere so prišli; razlika je le v tem, da njih luknje niso več slamnate, ampak zidane... A tako je le v slumsih. Sicer sem pa videl, da je večina prebivalstva v tem mestu kar urejena. Moški se tu nosijo že skoraj izključno po evropsko, a tudi že mnogo žena in deklet se oblači po evropski modi, ne več v šari jih. Sploh v noši prebivalstva ni toliko različnosti kot sem je bil opazil v Delhiju, kjer je bil skoraj vsak človek drugače oblečen. V Madrasu je pač prebivalstvo bolj enovito.
Pred madraško stolnico, v kateri kažejo grob apostola Tomaža.
Voznik naju je pripeljal pred madraško katedralo. Stavba z gotskim zvonikom je na zunaj vsa svetla, a v notranjosti zelo temna. Pod glavnim oltarjem je kripta, v kateri, tako pravi napisna tabla, je grob apostola Tomaža. Tabla pove, da je apostol dospel leta 52. po Kristusovem rojstvu v Indijo in da je bil 20 let kasneje tu mučen in pokopan. Daši me napis ni prepričal, da stojim res pred zemeljskimi ostanki apostola, ki naj bi se tu hranili že 1900 let..., sem vendar pomolil k sv. Tomažu v nebesih in ga poprosil, naj utrjuje vero novospieobrnjencem, kakor jo je njemu utrdil sam Kristus.
Precej daleč stran smo dospeli do najznamenitejšega hinduističnega templja v Madrasu. Visoka stavba, ki je na vse štiri strani sveta natrpana s samimi skulpturami iz indijskega bajeslovja; nje slika, kakor jo je obiskovalec že v mraku povzel za diapozitiv, je bila na naslovni strani prejšnje številke. Vsa ta dekoracija templja sestoji iz tisočev kipov in kipcev, katerih vsak je drugačna stvaritev in predstavlja kaj drugega. Pred templjem je velikanski bajar, kakih 150 x 150 metrov velik; do vode v njem, ki je je bilo pa v tistem času bolj malo, vodijo okrog in okrog stopnice, kakor v kakem stadionu; po njih stopajo verniki k obrednemu umivanju, a midva sva jih le kakih deset videla. Življenje okrog templja, v katerega notranjost nisva vstopila, ker je bilo že pozno, je zelo živahno. Kakor je bilo včasih po božjih poteh pri nas, je tudi tu vse polno prosjakov, zlasti otrok, ki se jih je silno; težko otresti, a če daš kaj enemu, jih od vseh koncev in krajev pride cela množica... Naletela sva tudi na moža z velikansko kačo, ki je na najino povabilo kači zasviral, da je zaplesala, čeprav bolj revno; morda je bila „trudna“;
mrž je kajpada prejel pričakovani zaslužek. Blizu tam sva videla tudi ogromno, kakih 8 metrov visoko vozilo iz lesa z velikanskimi kolesi v premeru kaka dva metra in pol: to je obredni voz. ki ga lepo okrašenega in z božanstvom na njem vozijo v procesijah; tedaj so voz ravno nekaj popravljali.
Pot nas je vodila spet 5: morju. Ob obalah se vije široka asfaltirana cesta. Od nje do vode so obsežni lepo gojeni parki, sredi med nasadi pa polno spomenikov raznih indijskih osebnosti. Kajpada je najodličnejše mesto, kot po drugih mestih, tudi tu za kip osvoboditelja Indije Mahatma Gandija. Naprej od parkov pa sega v morje peščena obala, polna ribiških čolnov 'in mrež. Vozilo je radoznalim očem nudilo še mnogo pestrega: stari del mesta z mogočnimi angleškimi palačami, starinske ulice, polne živžava, veliko tržišče z najrazličnejšimi pridelki, zlasti sadeži, med katerimi sem opazil celo jabolka, najbrže uvožena. Vozili smo mimo univerze s številnimi poslopji za razne fakultete, videvali mnogo krščanskih šolskih zavodov, ki smo jih razpoznali po znamenju križa ali kipu kakega svetnika ali po napisu. Vmes pa tu in tam mali tempeljčki, v katerih sedi hindujski svečenik in sprejema v imenu božanstva poklone in darove pobožnih hindujcev...
V torek dopoldne sva po maši ogledala še drug, manjši, a novejši tempelj blizu cerkve, kjer brat ob koncu tedna pomaga pri službi božji in kate-hezi. Tudi tu vse v kipih in živih barvah. Pomignila sva hinduističnemu svečeniku, da se bi nama postavil za slikanje, 'in je kar rad ustregel, ne da bi kaj pričakoval od naju. Od tam me je brat peljal še na ogled nekaterih načinov misijonskega prizadevanja v tem kraju, že na nedeljski prireditvi je vzbujal mojo pozornost bradati evropski salezijanec, ki je z duhovitimi pripombami spremljal program, na veliko odobravanje navzočih; videl sem, da mora biti zelo priljubljen in poznan med katoličani. Brat Kešpret mi je že tedaj povedal, da je ta njihov sobrat Holandec Schooz, ki da je s pomočjo družbe in številnih evropskih dobrotnikov ustvaril v predmestju veliko hiralnico, še bolj na deželi pa gobavsko naselje, ki ga je dal v vodstvo indijskim sestram. Ti dve misijonski ustanovi sva šia pogledat. Najprej hiralnico. V dolgih pritličnih poslopjih leži na stotino starčkov, ki jim tu nudijo vse oskrbo in zdravniško pomoč. Misijonarja sva srečala, ko je ravno spremijal skupino evropskih dobrotnikov, ki so prišli na ogled te ustanove, katero pomagajo vzdrževati. Jasno, da se je moral držati teh važnih obiskovalcev in sva, ga midva megla le mimogrede pozdraviti. Opazila sva, da je v gradnji še več paviljonov, saj je gotovo prosilcev za vstop v to zavetišče nebroj, spričo revščine, ki vlada v gotovih slojih velike Indije. . A treba je bilo iti naprej, ker sva želela v istem dopoldnevu obiskati še gobavsko zavetišče. Med lepo zelenečimi rižnimi polji in po drevoredih visokih palm smo po kaki enourni vožnji dospeli v gobavsko naselbino. Takoj sva opazila, kako je bilo vse očiščeno in okrašeno. Ko smo privozili v sredo naselbine, nas je pozdravila indijska prednica, ki nam je razložila, da popoldne pričakujejo cbisk ma-draškega guvernerja, ki naj bi odprl novi električni generator v naselbini, dar Marijinih družbenic čudodelne svetinje iz Francije. A kljub temu pričakovanju izredno visokega gosta je dobra sestra posvetila lep čas tudi bolj navadnim obiskovalcem, kot smo bili m!i, in nam je celo postregla z okrepčilom. Potem nas je peljala ogledat naselbino in gobavec pri delu. 'L razliko z ono naselbino, ki sem jo ogledal v Iranu in kjer deluje naša sestra Kode, tu ne žive cele družine, ampak le posamezni bolniki. Tu pa so le-ti še bolj zaposleni kot
v Iranu. Sestra nam je razkazala velike delavnice, v katerih so na statvah, kakor je pač kdo mogel, bolniki tudi z že odpadlimi okončinami, delali. V drugi delavnici so izdelovali — sveče, spet drugje druge stvari. ..
Lahko rečem, da sva tudi to popoldne lepo izrabila in da sem sploh v času bivanja v Madrasu doživel kaj različne načine misijonskega delovanja v teh krajih. Kakor mi je bilo po eni strani težko, da sva se že peti dan za%-drževala na enem in istem mestu, kar ni bilo v mojem/ potovalnem načrtu, sem bil vendar po drugi strani vesel in sila zadovoljen, da sem tako od blizu mogel videti vsaj delček raznolikega misijonskega delovanja.
Medtem je brat Kešpret končno, tudi s pomočjo sekretarja gospoda Ore-lla, dobil v roke vse potrebne papirje 'in vozne listke za nadaljnje potovanje z menoj po Aziji. Naslednji dan, v sredo, 22. februarja bova mogla iti oba spet na pot, ki naj bi naju povedla bolj na sever k našim živim in pokojnim bengalskim misijonarjem okrog Kalkute, pa pod Himalajo v Darjeeling in v Shillong že na skrajnem koncu severne Indije. Brat Kešpret je telegrafiral misijonarju Cukaletu, ki živi blizu Kalkute, in ga prosil, naj naju pride čakat na letališče, ko prideva tja. Jaz sem bil nameraval telegrafirati v ta namen o. Janezu Ehrlichu, ki je bival v sredi tega velemesta, a je malo pred mojim prihodom v Indijo — umrl. Ali bo bolj v predmestju živeči O'. Cukale prejel pravočasno telegram... ?
Vesel sem bil, da bo moje obiskovanje slovenskih azijskih misijonarjev spet malo napredovalo, posebno pa tudi, da bo tam gori malo bolj hladno, saj mi je bilo v Madrasu pošteno vroče.
V BENGALSKEM MISIJONU
Popoldne v sredo, 22. februarja, naju je avtomobil Kešpretove postojanke v Madrasu odpeljal na letališče, potem ko sva se poslovila od dobrih gospodov salezijancev.
Spremljevalec br. Kešpret gre malo na okrog po letališčnih prostorih, jaz po se zleknem v čakalnici na dokaj udobni sedež. Prihajajo še drugi potniki, večinoma Indijci. Eden od belcev mi zbudi pozornost, kajti prijazno me pozdravi in sede poleg mene. Mož z malo bradico ima na suknjiču mal križec. Predstavi se mi: P. Pecaro, Italijan, duhovnik-misijonar iz Pariške družbe za zunanje misijone. Za njim se približajo še štirje drugi mladi možje, povsem civilno, turistično oblečeni, vsi Francozi. Predstavi mi jih kot svoje mlade sodelavce-duhovnike, s katerimi gre na misijonsko delo v Indonezijo, na jug otoka Sumatre. On sam, — po videzu je imel kakih 55 let — je deloval najprej 5 let v Tibetu, od koder so ga izgnali rdeči, ko so deželo zasedli. Nato je šel na otok Formozo, kjer je deloval 15 let: dobro pozna našega dr. Janeža, kajti operiral ga je v Lotungu. A tudi s Formoze se je moral umakniti, ker da je s sodelavci preveč spreobračal, saj je dosegel, da je bilo ob njegovem odhodu že 95 % prebivalcev katoliških. Misijonar je poznal tudi našega Petra Opeka, ko je le-ta študiral v Parizu; vedel je tudi, da zdaj dela na Madagaskarju.
V razgovoru (po italijansko sva se sporazumevala) s prijaznim in razgledanim misijonarjem mi je čas hitro potekal in tudi br. Kešpret se nam je bil že pridružil. Kar treba jo bilo vstopiti v letalo za Kalkuto.
Leteli smo kaki dve uri in medtem se je povsem znočilo. Ko pristanemo,
se razgledujeva, če naju kdo čaka, kajti bv. Kešpret je bil telegrafiral, kdaj prideva. A ni bilo nikogar. Tudi onih pet misijonarjev ni nihče prišel čakat. Ura je že pozna, skoraj 23. Vsi skupaj skušamo dobiti telefonsko zvezo z jezuitskim zavodom, da bi se tam najavila, a telefoni ne funkcionirajo. V tej pozni uri kajpada nisva mogla kar tako nadlegovati z najinim prihodom in sva se odločila., da prebijeva noč kar na letališču, pa da se zjutraj navsezgodaj s taksijem zapeljeva v St. Xavier’s College. Tudi p. Pecaro s svojimi je ostal na letališču. V velikanski čakalnici je bilo stolov več kot preveč in mi smo bili domala edini čakajoči. A stoli so bili vsi iz plastičnega materiala in take vrste, da se nanje nisi mogel zlakniti. Podprl sem glavo z roko in skušal zadremati, a kaj, ko je okrog mene kar brenčalo komarjev; ni bilo mogoče zaspati. V koncu čakalnice je bil nekak bar, ki pa ni premogel prav nič drugega kot dokaj nedolžno kavico, ki smo se je od časa do časa poslužili, da smo lažje prenašali nespečnost; veliko smo se tudi sprehajali po vseh dostopnih prostorih, ki so bili skoraj brez žive duše...
Težko smo dočakali jutro. Ko se je malce zdanilo, nekako ob petih zjutraj, sva se s Kešpretom opogumila, se pogodila s taksistom za ceno prevoza do Zavoda sv. Ksaverija in se podala na pot. Mesto je bilo še vse speče, le tu in tam so vstajali reveži, ki so počivali po cestah in trgih, a še ti so bili bolj redki. Po dokaj urejenih cestah sva v dobre pol ure prišla do St. Xavier’s College, precej v sredini mesta.
Ta zavod je Slovencem znan že kar 50 let. Tu so deloma študirali deloma delovali ali se vsaj pogosto ustavljali vsi slovenski misijonarji takozvanega slovenskega Bengalskega misijona. S tem imenom so slovenski jezuiti poimenovali lepo zasnovano svojo misijonsko akcijo v Indiji, v nje severnem delu, ki se imenuje Bengalija, v območju Gangesove delte. Glavno mesto Bern galije je Kalkuta, kjer sva se pojavila. Slovenski jezuiti so imeli načrt, prevzeti v tem izredno gosto naseljenem delu Indije vsaj malo področje, ki bi jim pa bilo zaupano v misijonsko obdelavo od strani sobratov Belgijcev, ki so tedaj predvsem tamkaj delovali; naši bi delali skupaj s hrvaškimi jezuiti, ki so celo prvi prišli tja, kot na primer brata Vizjaka in o. Mesarič. Od Slovencev so prvi odšli tja trije skupaj, in sicer leta 1929, skoraj pred 50 leti. Bili so to, tedaj še klerik Stanko Poderžaj in brata France Drobnič in Janez Udovč. Za njimi je odšlo še več drugih: Duhovniki Sedej, Demšar, Ehrlich in nazadnje Cukale, pa bratje Ribaš, Vidmar 'in Lukan. Žal, načrt samostojnega misijonskega področja se sicer ni pravno realiziral, a slovenski in hrvaški jezuiti so tako dobro zaoreli v tamkajšnjo misijonsko ledino, da so dosegli izredne uspehe, ki so v čast njihovemu prizadevanju, kar priznavajo tako družbeni kot škofijski krogi. Eden vzrokov, da ni prišlo do samostojnega področja slovenskih in hrvaških jezuitov, je bila osamosvojitev Indije izpod angleške kolonijalne oblasti, kar je pospešilo tudi prehajanje misijonskega vodstva v roke domačinov. Slovenski jezuiti so nehali odhajati v Indijo; zadnji je prišel nekaj let po vojni, o. Jože Cukale. Novi jezuitski misijonski poklici so se obrnili drugam: v afriško Zambijo.
Danes sta od slovenskih jezuitov v Indiji živa in na delu samo še dva: o. Jože Cukale in br. Leopold Vidmar; slednji je odšel v Indijo skupaj s klerikom Demšarjem, leta, 1935. A ko sva s Kešpretom prišla v Kalkuto, so bili živi še trije, poleg Cukaleta in Vidmarja tudi br. Janez Udovč, dočim je nekaj tednov preje umrl v Kalkuti delujoči o. Janez Ehrlich.
Torej te tri misijonarje nekdanjega Bengalskega misijona, ki je bil slovenskim misijonskim sodelavcem tako drago misijonsko področje, sem hotel v Kalkuti najprej doseči Res sem jih še tisti dan veselo doživel v zavodu sv. Ksaverije, kamor naju je taksist srečno pripeljal malo pred šesto uro zjutraj.
(Sledi.)
Misijonar br. Marcel Kerševan CM, doma 'iz Trsta, je odpotoval v Zaire 12. septembra 1933 in bil nato le enkrat na dopustu leta 1949. Kot smo že poročali, je po 45 letih dela v tej afriški deželi spet prišel v Belgijo, a radi prepotrebne operacije. Ni se pa vedelo, bo li šel še nazaj v afriški misijon ali ne. Zrjaj je jasno: Operacijo je dobro prestal in se okrepil, odšel domov v Trst, a kmalu se vrne v Zaire, kjer je dela toliko, delavcev — misijonskih — pa tako malo. Bivši zairski misijonar, njegov brat Karel Kerševan CM, ki tudi živi zdaj v Belgiji, ga je nameraval kljub visoki starosti (je starejši od Marcela) spremljati k domačim v Trst, a je tako zelo zbolel, da so mu komaj še rešili življenje, zato kajpada ni mogel več na pot. Marcelu želimo srečen povratek v misijon, njegovemu bratu Karlu pa povrnitev zdravja in še lep čas življenja tu!
Kdo ve, koliko je še več misijonarjev ali misijonark v Afriki in Aziji, ki so po krvi povsem ali le delno Slovenci, podobno kot Keefe v Ugandi, Rink v Libiji ali Čuk v Tanzaniji, ki pa so se vzgajali za misijonarje v neslovenskem okolju in zato večinoma niti jezika ne znajo! Po „Misijonskih srečanjih in pomenkih“, ki jih v petkovih Ameriških domovinah piše Karl Wolbang CM, smo že pred časom zvedeli za misijonarja Leona Dečmana, delujočega v Južni Koreji; pošiljati smo mu začeli naš misijonski list 'in tudi pisali smo mu, a brez vsakega odziva. . . Zdaj pa po isti poti zvemo za drugeva misijonarja, ki je po rodu najbrže povsem Slovenec, a ki ne zna slovenščine, to je sorodnik znanega pokojnega slovenskega izseljenskega duhovnika Omana; piše se Daniel Ohmann in spada v misijonsko družbo maryknolcev (kot Rebol Franci). Deluje v Tanzaniji. Skušali bomo poizvedeti, ali so njegovi starši povsem Slovenci, ali je to le oče.
Izredno lep primer ljubezni do misijonov pri mladem slovenskem izseljenskem inteligentu je arhitekt Ilija Lovrenc. Po našem misijonskem sodelavcu v Venezueli je daroval za misijone celoten svoj prvi zaslužek kot arhitekt. S tem se je pač hotel nekake zahvaliti Bogu za blagoslov pri študiju, za srečno dosego profesionalnega naslova in prvega dela, nehote pa je pokazal tudi svoje katoliško čutenje in svojo ljubezen do slovenskih misijonarjev, katerim je ta dar namenil. Hvalevredno!
Včasih tu v Argentini stokamo nad našo študentovsko mladino, da ji manjka idealov, čutenja z velikimi problemi Cerkve, med katerimi je pač eden največjih prav misijonski problem: kako po vsem svetu graditi Cerkev. Morda pa premalo pazimo, kdo vzgaja našo srednješolsko mladino...! Če je res to, kar smo od več strani čuli, da je eden od profesorjev srednješolskega tečaja med slovenskimi dijaki v Slovenski hiši kritiziral pošiljanje slovenskih misijonarjev v svet in se je iz tega od Cerkve tako priporočenega dela celo norčeval, češ, kdo bo skrbel za mojo dušo, ko pa hodijo mladi duhovniki drugam, zamorčke spreobračat, on pa da bo ostal brez dušnega pomočnika. .., če je res to, potem se ne čudimo, da se v mladih srcih ubija smisel za idealno sodelovanje s Cerkvijo in idealizem sploh.
AUSUdSSKBM
SVKTII
V	VIETNAMU so zaprli invalida, ki je bil čudežno ozdravljen v cerkvi Fa-timske Marije v Hošiminhu. Z njim vred je bil zaprt tudi tamkajšnji župnik. Čudež je namreč zbudil veliko pozornost med ljudmi, zato je bilo treba „napraviti red“ in izpred oči sta morala izginiti „krivca“.
V	INDIJI je na vseindijski škofovski konferenci spregovoril kardinal L. Picachy. Konferenca je zborovala v Mangalore, južnozapadnem delu Indije. Predvsem so na željo kardinala hoteli dati odgovor na vprašanje: ali je indijska Cerkev Cerkev ubogih ? Zato je prišlo na vrsto vprašanje pa-rijcev, kast, nezavarovanih delavcev, ki so odvisni od brezsrčnih delodajalcev, korupcije, izžemanja. — kratko težka socialna vprašanja, ki pretresajo tudi in predvsem Indijo. Cerkev naj bi bila sodobnemu svetu res avtentična, da bodo tudi mladi spoznali njeno poslanstvo. Kardinal je citiral belgijskega kardinala Suennensa: „Mladi se danes opredelujejo za Kristusa, za evangelij, ne pa za Cerkev“. Zato mora Cerkev z vsemi svojimi ustanovami prepričati moderni svet, da je resnično tista ustanova, ki jo je dal svetu Kristus kot „vesoljni zakrament“.
V	SUDANU sc je zgodilo nekaj edinstvenega. Katoliški škof v Kartumu
mons. Baroni je priklical v življenje organizacijo, ki jo sestavljajo muslimani in kristjani. Zedinjeni so v konkretnih nalogah, da dvignejo nivo življenja v enem zanemarjenih predelov Kartuma. Muslimani pomagajo zidati katoliško cerkev, katoličani pomagajo pri zidavi mošeje, vsi pa sodelujejo pri izboljšanju ekonomgko-socialnih razmer. Dr. Khalil, musliman, je rekel: Ta organizacija je prva te vrste v naši deželi in verjetno v vsej Afriki. Imam občutek, da smo eno v namenu, da storimo nekaj dobrega“. Ko se v mnogih krajih od časa do časa zaostrujejo razmere med kristjani in muslimani, je to lepo sodelovanje in sožitje obeh verskih skupin v Sudanu dragocen prispevek k zbližanju dveh svetov, ki sta si bila do nedavnega tuja in sovražna.
V KENIJI nastaja vedno večje pomanjkanje duhovnikov. Porast domačih duhovnikov ne gre sorazmerno z rastjo števila katoličanov. Dočirn so sosednje dežele kot Uganda in Tanzanija bogate na duhovniškem naraščaju, v Keniji delo ne gre naprej. Do zdaj ima Kenija samo 143 domačih duhovnikov in letni prirastek komaj doseže ali preseže številko deset. Iščejo razloge za ta pojav, a pravih razlogov odkriti ni mogoče, dasi jih naštevajo celo vrsto: mentaliteta klana, tradicija, „tuja“ Cerkev in podobno.
KAMBODŽA — ali Kampučea je še vedno prizorišče neusmiljenega terorizma. Vlada ji komunistični klan. Skoro vsi glavni voditelji so si v sorodstvu. Inteligenca, ki vodi, se ni vzgajala v Moskvi, ampak v Parizu. Sicer pa razen redkih vladujočih skoraj ni izobraženca, ki bi bil še pri življenju. Smrt je kosila vse tja do sedmega ali celo četrtega razreda osnovne šole, da bi z njihovo smrtjo ja zamrla „imperialistična miselnost“. Če gledamo samo dejstvo, da je izginilo dva milijona ljudi in da jih je ostalo pri življenju komaj štiri milijone, je potemtakem tretjina naroda šla v smrt. In izjava vodilnega komunista, da zadostuje en milijon, da bo v Kambodži zrasla nova generacija, napoveduje, da sta na vrsti za smrt še dva milijona. Pri vsem tem pa je načrt Vietnama, da obnovi nekdanjo Indokino, torej osvoji Kambodžo, potem pa seže še po Laosu in Tajski.
ŠKOFJE V ANGOLI so pogumni. Letos so izdali pastirsko pismo, kjer odkrito govore o revoluciji, marksistični ideologiji, o tem, kako naj verniki pogumno in javno izpovedujejo svojo vero. Kratko: pismo razodeva, da so škofje brez strahu, in žele, da bi bili brez strahu tudi verniki. Uradno časopisje je pismo škofov seveda napadlo, češ da so izdali „izzivajoč, žaljiv, lažnjiv in reakcionaren dokument“. Podpisanih je enajst škofov, devet Angolcev in dva Portugalca. Vsekakor se Cerkev v Angoli - podobno kot na Poljskem — zaveda, da ima za seboj močno zaslombo v laikih. Pri vsem tem pa politični režim ni tako trden, kot je naprimer v Mozambiku.
ČAD je ena najrevnejših afriških držav. Od severa pritiska saharska puščava in kadarkoli nastopi dolgotrajna suša, je vedno zelo prizadet tudi Čad. Kultivirati je mogoče le 1.000 km
dolgo obalo. Država ima na veliki površini le nekaj nad štiri milijone prebivalcev. Ti pa so sestavljeni iz najrazličnejših rodov. Cerkev je v čadu zelo mlada. Letos praznujejo 50-let-nico, ko so prvi misijonarji prišli na to zemljo, ki je še do danes slabo raziskana in še slabše obdelana. Zato je razumljivo, da je komaj 5% katoličanov med muslimansko večino. Misijonsko delo vodijo: štirje škofi (od katerih še ni noben domačin), 164 duhovnikov, 40 bratov in 220 sester. Tudi od duhovnikov je domačinov le šest in sester 20. Torej je delo komaj na začetku,
ADIS ABEBA, glavno mesto Abesini-je, ima milijon in pol prebivalcev. Po poročilih jih je 10% zaprtih ali na prisilnem delu. Pri vsem tem so seveda prizadeti tudi katoliški misijonarji.
KRAJ MOLITVE, to hoče biti „Aš-ram“ — katoliški samostan po indijskem vzoru. Ustanovil ga je angleški benediktinec P. Griffiths. Njegovo mnenje je: Cerkev je opravila v Indiji veliko socialnega in izobraževalnega dela in ga še opravlja. Vse to je dobro, a vse to še ne more približati Cerkve indijski duši, ki je zelo k duhovnemu usmerjena. Potrebni so molitveni centri, oaze miru in niedi-tacije. To šele bo napravilo Indijcem Cerkev avtentično. Njegov samostan južno od Madrasa je res „šantiva-nam" - kraj miru. Samostan ni zaprt, ampak po indijskem običaju odprt in dostopen vsem, ki iščejo notranjega miru. Zato postaja duhovni center ne le za duhovnike in redovnike ali za katoliške laike, ampak tudi za hinduiste. Tako se v tem samostanu neprestano nadaljuje dialog med hinduisti in kristjani, istočasno pa obnavlja svoje duhovno življenje vsakdo, ki se za en dan ali več dni približa „ašramu“.
ilasi misijonarji
• •
• m/
pišejo
AFRIKA
V začetku oktobra nam piše iz Filadelfije v ZDA s. SILVA ŽUŽEK iz družbe medicinskih sester in pravi:
„Verjetno ste prejeli moje zadnje pismo, v katerem sporočam o mojem odhodu v ZDA in o prihodu v Argentino. Kot kaže, bom prišla k Vam proti koncu novembra. Ostala bom tam do konca leta in potem nazaj v Ghano.
Naša obnova, katere se udeležujem, lepo poteka in sem Bogu iz srca hvaležna za to lepo priliko. Vsak prosti čas pa izrabim in obiščem ali rojake, ki so v bližini Filadelfiji., ali pa misijonske skupine ameriških žena, ki že leta in leta delajo za misijone. Na misijonsko nedeljo grem med rojake v New York, kjer se bomo po petih letih spet srečali.“
Pisala nam je tudi njena sestra dr. JANJA ŽUŽEK, ki deluje v Etiopiji, in sicer sredi septembra:
„Me smo v Addis Abebi najele malo hišo, kamor trenutno še ne dobivamo časnikov, zato res ne vem, ali so tu pisali ob smrti papeža. Drugi so rekli, da so nekaj pisali in da je državni predsednik poslal sožalno brzojavko ob smrti Pavla VI.
Preje smo bivale v nekem samostanu, kjer smo imele najete tri sobe. A tiste sestre so dobile toliko postu-lantk in novink, da ni bilo več prostora za nas, pa smo si morale drugače pomagati. V tej hišici mislimo počasi odpreti tudi me postulantat,
saj imamo tri kandidatinje Etiopke. Molite v ta namen! Bodočnost redov-ništva je v domačinkah.
Včeraj in predvčerajšnjim so bile tu parade mladine in vojaštva; udeležil se jih je tudi Fidel Castro ob strani etiopskega predsednika. Vsa Addis Abeba je menda okrašena z rdečimi in etiopskimi zastavami. Tudi na katedrali vihrata obe, prav tako na naši najeti hiši, kajti to je strogo obvezno.
Govori se, da bodo vse šole podržavljene, kar pa bi se izvedlo šele v začetku etiopskega novega leta, 1. septembra."
Imamo pismo tudi od tretje misijonarke iz iste žužkove družine, s. dr. TEREZIJE ŽUŽEK, ki je tudi članica družbe medicinskih sester, pa deluje v Yemenu v Arabiji. Piše v začetku septembra:
„Tu smo praznovali mesec Ramadan, čas muslimanskega posta. Čez dva dni bo, hvala Bogu, vsega konec. V tem mesecu se spremeni dnevni red, kajti spijo podnevi, jedo in delajo ponoči. Vsi uradi in trgovine so zaprti, le najnujnejše se opravi. Posta prav za prav ni, ker številke kažejo, da se v tem mesecu največ zavžije, seveda v ponočnem času. Iz mošej se čujejo klici k molitvi in mnogi se teh skupnih molitev tudi udeleže. Koran in njegov nauk se ohranja po ustnem izročilu; berejo in dobro poznajo ga le malokateri, zato je pa dosti različnih razlag in zmede. A vsak povprečen mohamedanec v Yemenu je trdno
prepričan, da je nujno potrebno za njegovo dušo, vsako leto se vsaj za nekaj tednov odmakniti navadnemu delu in se poglobiti v duhovnost preroka, pa v svoje pomanjkljivosti in napraviti načrte za izboljšanje v bodočnosti; tako tudi najde notranji mir.
Razmere tu so bolj zamotane. Dva državna udara v osmih mesecih sta imela očividno namen oslabiti mlado republiko, ki pod predsedstvom Al Hanidija dosega neko stabilnost in se relativno hitro razvija. Ves problem se suče okrog Rdečega morja. Združeni Arabski narodi zagotavljajo, da pripada njim. Zato tolika pomoč Južne Arabije Severnemu Yemenu. Rusija in ZDA sta drugi sili, ki ju to morje zanima. Južni Yemen je edina arabska država, ki ne priznava Južne Arabije in je ni v Arabski ligi. Zato menijo, da se je nekaj držav združilo in sodelovalo pri državnih udarih.
Naše poletje je bilo bolj milo. Doživeli smo izredno veliko padavin, ki so po 16 letih povzročile poplave. — Bolnica ima velike probleme, zlasti korupcijo. Prav zato je krščanska prisotnost še bolj potrebna, čeprav je v takih okoliščinah kar težko pričati in vztrajati.“
Iz Libije nam je pisal pred časom misijonar FRANC RINK. Zahvaljuje sc za poslano mu pomoč, potem pa poroča:
„Preteklo leto nisem imel veliko sreče: Bil sem bolan, 'imel sem neke vrste malarijo. Proti koncu leta sem šel v ZDA in tam preživel najhujšo zimo, kar se je spomnim. Po 20 letih v tropski Afriki je bila zame zima še hujša. Tako ni čudno, da sem spet zbolel, to pot na gripi... Vrnil sem se meseca januarja 'in se od tedaj naprej kar dobro počutim.
V Liberiji je zaposlenih zelo veliko Evropcev: Holandcev, Belgijcev, Nemcev in Francozov. A vsi hodijo na počitnice v Jugoslavijo. Tudi jaz mislim
iti spet enkrat tja pogledat; bom videl, če se še spominjam vseh krajev, ki sem jih bil obiskal, in če še znam kako besedo po slovensko. Prepričan sem, da bi po enem tednu poslušanja slovenščine znal tudi jaz malo govoriti. Ko sem bil mlad, sem govoril, kot vsi domači, slovensko.“
Še drug misijonar, ki zdaj ne govori slovensko, a je bila njegova mati Slo*-venka, nam je pisal: KEEFE, ki deluje v Ugandi, deželi Idi Amina... Tole piše:
„Ko sem se vrnil iz ZDA, sem na misijonu našel bolnega sobrata, ki se je moral podati v ZDA na zdravljenje, a ni mogel sam, ampak ga je moral spremljati drug sobrat. Tako sem moral nadomeščati naenkrat kar dva odsotna. Celo na učiteljišču sem moral poučevati.
Zdaj se pripravljamo na stoletnico obstoja Cerkve v Ugandi. Povsod je veliko teženja v duhovno obnovitev. Praznovanje bo trajalo do konca februarja. V tej župniji Butiti, kjer delam, imamo 91 kapel in menda nad 50.000 vernikov.
Ko sem se vračal nazaj na misijon, sem preživel šest tednov v Sveti Deželi. Tam sem se sam preživljal, ker sem vodil nekaj duhovnih vaj in sem bil vodja tečaja za duhovnike Tretjega sveta.
Tu se dobro počutim. Kar zadeva našo prehrano, si jo sami preskrbimo in s pomočjo letošnjega deževja naši vrtovi kar lepo uspevajo. Ko sem bil doma, sem nabral stare obleke, ki zdaj tukajšnjim ljudem prav pride.
Nameravamo zidati kapelico, in sicer na čast enega ugandskih mučencev, ki je bil doma iz naše župnije. Za stoletnico bi radi vsaj začeli z gradnjo. Zato bi mi Vaša pomoč prišla zelo prav. Upamo, da bomo tamkaj tudi ustanovili novo župnijo.
V župniji Butiti imamo 19 osnovnih šol, dispanzer in skoraj 100 katehi-
stav. Naše edino upanje za razvoj vere v tej deželi so katoliška elita in katehisti. Mi moramo veliko potovati iz kraja v kraj, a zadnje čase mnogo peš, ker je treba varčevati z nafto.“
IRAN
Iz časa, ko še ni bilo težkih zadnjih nemirov, imamo pismo naše s. CECILIJE RODE z dne 11. avgusta.
„Pri nas gre kar po starem naprej. Sestra Avstrijka je šla na dvomesečen dopust. Sta pa pri nas dve sestri iz Teherana, tudi na počitnicah. Dospeli sta s svojim avtom. To nam omogoča, da moremo večkrat kam na okrog. Napravile smo tudi en daljši izlet in prišle do Kaspijskega jezera. To je bila dolga vožnja po precej prašnih cestah. Eno noč smo prenočile v mestu, ki je 270 km oddaljeno od Tabriza. Pred odhodom na pot nas je obiskal nek zdravnik-Iranec, ki je doma iz mesta, kamor smo bile namenjene. Takoj nam je napisal pismo za prijatelja v tem mestu. Tako smo imele tam kam iti. Zdravnikov prijatelj nas je zelo lepo sprejel, poiskal za nas hotel in ga plačal, potem nas pa še obdaril z dvema škatljama keksov. In cel dan nam je bil na razpolago, kot da ne bi imel drugega dela. Dal nam je tudi veliko nasvetov za nadaljno pot.
Ko smo dospele z naših planot do jezera, smo šele tedaj ugotovile, da živimo na visokem: cesta se je vila po hudih ovinkih navzdol. Čim bolj smo se bližale jezeru, bolj se je spreminjala narava. Gore zelene, riževa polja, podnebje vlažno. Dolgo smo se vozile ob ruski meji. Od daleč je videti opazovalne stolpe in dvojno žično ograjo. Kaspijsko morje je videti sivo, voda topla. Valovi kar naprej nanašajo šlcolke, da jih lahko nabereš cele vreče. Zanimivost: Nekaj žena se je v morju kopalo, pa so bile v vodi oblečene kot na cesti, še s
pajčolanom na glavi — nerazumljivo!
Veliko smo videle v teh dveh dneh in srečavale samo dobre ljudi, hvala Bogu!“
JAPONSKA
Misijonar VLADIMIR KOS S. J. nam pogosto piše in pošilja dragocene razprave in poročila ter za vsako številko kako pesem, ki sicer niso vsem docela razumljive, a so pesniški dokument misijonarjevega doživljanja japonske duše in dežele. V tej številki je objavljen misijonarjev popis njegovega karitativnega dela na postojanki ob robu velemesta Tokija, v eni prihodnjih številk pa bomo objavili njegovo razpravo o vrenjih sodobne japonske mladine.
Iz Maiko se nam je s pismom z dne 5. novembra oglasila usmiljenka s. JOŽEFA ZUPANČIČ, ki se zahvaljuje za dar iz sklada KM za vse slovenske misijonarje; porabila ga bo ob obiskih bolnikov po domovih. Obi-skovavcu Azije, ki je osebno ni doživel drugače kot po telefonu iz Tokija, pa še posebej tole pripominja:
„Res škoda, da niste malo pokukali v naš lepi kraj Maiko. Prav gotovo bi Vas osvežil prelepi pogled na morje, sredi katerega se razprostira lepo otočje Amaji, ki je zelo zanimivo in je na njem tudi cerkvica in okrog nje precej novokrščencev. Pase jih misijonar iz družbe Pariških misijonarjev, naš največji dobrotnik, saj nas je on pripeljal sem in nam mnogo pomagal v začetku. Naši otroci gredo na to otočje ob počitnicah, v gozdove ali na morsko obalo.
Vam, ki nam pošiljate dolarje naših dobrotnikov, povem, da se je vrednost dolarja tu, hvala Bogu, polagoma začela dvigati.
11. XI. bom začela delati letne duhovne vaje in Vam zagotovim, da se Vas bom skupaj z vsemi dobrotniki veliko spominjala."
FORMOZA
Naš misijonski zdravnik dr. JANEZ JANEŽ nam veliko piše, a vedno pri-pominj'a, da njegova pisma niso za javnost. A iz njih le moremo vsaj nekaj povedati tudi njegovim številnim prijateljem po svetu:
Predvsem je silno razveseljivo, da je doktor povsem premagal bolezen, ki ga je lep čas mučila sredi nezmanjšanega vsakdanjega zdravniško -kirurškega dela. Povemo naj tudi, da kamilijanci, katerim s svojim izrednim sodelovanjem toliko pomaga ne le v njih veliki bolnišnici, ampak tudi, čeprav indirektno, pri njih uspešnem
misijonskem pastoralnem delu na otoku, zdaj zelo skrbe, da njihov zaslužni kirurg in sodelavec ne bo ostal brez vsega, kadar bi ostarel in bi moral spreči... Naš zdravnik za svoje lepo delo namreč ne prejema nobenega honorarja, kot že vemo, vzame le nekaj takozvane „žepnine“, da mu je zu vsakdanje male potrebščine, čeprav bi imel lahko milijone dolarjev, s čudeži svojega kirurškega dela, je reven kot cerkvena miš. Še za tiste dolarje, ki mu jih nekaj vsako leto pošiljamo, cn nabavi kitajske posebnosti in nam jih pošilja za tombolo, ki ima predvsem po njegovi zaslugi tako misijonski značaj že po misijonskih do-
le lej sliki je sam dr. Janež tole napisal: „Letos julija sem dobil tale televizijski rentgen za operacijsko sobo; v glavnem za operiranje prelomov. Bolnika položimo no ležišče aparata (glej levo!) in na TV vidimo, kaj delamo, če kosti prav stoje al: ne. Aparat je stal kakih 25.000 ameriških dolarjev, prost carine.
bitkih; s tem misijonar dr. Janež sodeluje pri uspehu vsake tombole, v pomoč vsem slovenskim misijonarjem.
že ko je bil obiskovalec na, obisku pri njem, mu je doktor z veseljem pravil, da mu bodo očetje kamiljanci za njegov oddelek kupili najmodernejši operacijski rentgen, opremljen s televizijskim aparatom, ki bo doktorju omogočal videti in opazovati v pacientu vse več, kakor pa more opaziti in dognati s prostim očesom. Tu objavljamo sliko tega najmodernejšega kirurškega aparata, ob njem pa stoji sam naš doktor. Ta najnovejša pridobitev za večjo uspešnost operacij nam je zgovoren dokaz, da dr. Janež še zlepa ne misli „spreči“ ali se podati na kak odmor ali bolezenski dopust, čeprav si ga mi po svetu zelo želimo imeti vsaj nekaj časa v naši sredi. Pa kaže, da iz te moke ne bo kruha. ..
Bolnica v Lotungu je, kot znano, v lasti in pod vodstvom očetov kami-
lijancev, ki so domala vsi italijanske narodnosti. Njim na čelu je provin-cial p. Giotti, zelo podjeten človek, ljubezniva osebnost, ki živi v glavnem mestu Fcrmoze, Tajpeju. Kajpada se pogosto poda v Lotung, saj je tam najvažnejša njihova postojanka. Z dr. Janežem delujeta že dolgo vrsto let skupaj. No, zdaj ga je pa naš kirurg dobil za nekaj tednov pod svojo oblast. Kajti dobri mož je padel s strehe njihove hiše v Tajpeju in se precej poškodoval. Kajpada ga je dr. Janež tako popravil, da, je že šel na ncvo potovanje, menda v Rim na družbene sestanke. Slika nam ga kaže, kako so ga, že pozdravljenega, pozdravili na letališču v Manili na, Filipinih njegovi sobratje, ker je tudi njihov provincial.
Najbolj pridna za pisanje je na For-mozi s. ANICA MIKLAVČIČ iz Chun-glija. Od nje imamo pismo z dne 19.
X. in drugo z dne 20. XI. lanskega leta. Iz obeh objavimo tele vesti o njenem življenju in delovanju:
„Danes Vam pišem tukaj iz San Min, kjer učim krščanski nauk po šoli. Potem grem pa okrog po hišah obiskovat starše ter jih vzpodbujat, naj pridno pošiljajo otroke v šolo in v cerkev za krščanski nauk. Vsi so me veseli, ker govorim japonsko, kajti tem je japonščina drag jezik, tudi meni...
Vsak teden grem za tri dni med prvotne prebivalce, pristne Formoža-ne. V sredah prihiti velika skupina otrok h krščanskemu nauku in vsa-
Redovnica z naočniki tu v ospredju je naša s. Brilej, slikano v Belgiji.
kokrat tudi nekaj novih z njimi, čeprav še niso katoličani. Vseh je že okrog 100. Lepo že znajo vsi skupaj moliti in prepevati. Zvečer pa grem molit rožni venec po hišah, v tisti strašni temi po nerazsvetljenih potih. Hiše so raztresene po hribih, zelo daleč stran od cerkve.
Pred nekaj dnevi sem srečala s. Brilej v cerkvi pri sveti maši zaduš-nici za sv. očetom, ki se je obhajala v Shin chu.“
Po daljšem času se nam je oglasila tudi s. ROZALIJA BRILEJ, iz družbe Pomočnic vernih duš, ki nam piše po povratku s počitnic, in sicer 1. oktobra:
„Naj Vam malo popišem, kako sem preživela štiri mesece oddiha v Evropi. V Hong Kong sem prišla 16. marca. Čez dva dni sem odletela naprej v Francijo, kamor sem prišla na praznik sv. Jožefa. Za velikonoč sem ostala v Franciji in tako sem doživela, kako v Evropi sedaj praznujejo.
Šestega aprila sem šla v Belgijo na tridesetdnevne duhovne vaje, ki so bile zame zelo koristne, ne le v duhovnem pogledu, ampak tudi, ker sem se telesno odpočila. Desetega maja sem prišla nazaj v Francijo, 15 maja pa naprej v domovino, kjer sem obiskala moje tri sestre in vse druge domače. Obiskat sem šla tudi dve sestri gospoda Andreja Majcena, ki deluje tu na Formozi, pa tudi sestro gospoda salezijanca Stankota Pavlina, katera bi me rada popeljala z avtom po Sloveniji, pa nisem imela časa, da bi to doživela.
Lepo je bilo v Sloveniji, zelo sem se osvežila duhovno v Belgiji in v Franciji, a še lepši je moj misijonski poklic, ki mi ga je Bog dal, zato sem se z velikim veseljem vrnila nazaj v misijone. 14. julija sem že bila spet na Formozi, kjer so me scsestre že z veseljem čakale.“
PRAZNOVANJE MISIJONSKE NEDELJE MED SLOVENCI
Kako smo vsakoletni svetovni misijonski dan praznovali v Argentini, smo poročali kratko že v prejšnji številki.
Iz Trsta smo prejeli vsaj kratko poročilo o misijonski nedelji pri Marijini družbi na Via Risorta 3. Poverjenica „Katoliških misijonov“ piše: „Ker smo imeli na letošnjo misijonsko nedeljo pri nas igro „Puščava bo cvetela“, se je proslave udeležilo poleg družbenic tudi zelo veliko rojakov zlasti iz mesta. Med igro smo imele srečolov. Z darežljivostjo vseh navzočih smo nabrale za slovenske misijonarje 376.050 Lir.“ Naša poverjenica nato navaja tudi misijonsko nabirko v cerkvi pri Novem sv. Antonu, ki je znesla 202.000 Lir, in pri sv. Jakobu: 118.000 Lir. Tako so samo na misijonsko nedeljo tržaški Slovenci darovali za misijone skoraj 700.000 Lir, kar je vsekakor lepa vsota, posebno če pomislimo, da zlasti članice Marijine družbe tudi sicer rade darujejo v sklad slovenskih misijonarjev. Pripomniti je treba, da je bilo gotovo praznovanje misijonske nedelje tudi v fari v Rojanu, kjer deluje kot župnik gospod Zorko 'in kateremu pri slovenskem misijonskem delu zelo pomaga tamkajšnja Marijina družba.
Tudi v Angliji tradicionalna misijonska sodelavka Gabrijela Rehberger vsako leto organizira eno ali več misijonskih prireditev, bodisi v Bedfordu, kjer ona živi, bodisi v Londonu samem ali pa na obeh krajih. Letos so imeli na misijonsko nedeljo 21. oktobra misijonsko tombolo v Bedfordu, še preje, ob šestih popoldne pa je bila sveta maša, ki jo' je s somaševalcem Jožetom Dolencem, ki se je tedaj nahajal v Angliji, daroval tamkajšnji slovenski dušni pastir Ludvik Rot. Tombola sama je prinesla za slovenske misijonarje 21 - 10 -78 funtov, sicer so pa darovali v isti namen številni rojaki skoraj 100 funtov. Opažamo, da je vsakoletnih darovalcev vedno več in častitamo misijonskemu krožku pod vodstvom ge. Rehberger, da pri misijonskem delu napredujejo, ne nazadujejo, kar se tako rado dogaja,.
V	prihodnji številki našega lista mislimo objaviti čim več podrobnosti, kako so v letu 1978 lepo praznovali misijonsko nedeljo v Sloveniji sami, zlasti ob okoliščini, da je bilo prav tedaj navzočih doma precej slovenskih misijonarjev in misijonark, katerim rojaki v domovini posvečajo veliko pozornost.
V	Združenih državah, Kanadi in v Argentini pa je bila v času okrog misijonske nedelje navzoča druga slovenska misijonarka, s. Silva žužek iz Družbe misijonskih zdravstevnih sester, ena od treh rodnih sester in redovnih sosester žužkovih. O vsem tem bomo poročali vsaj kratko tudi v februarski številki, ko bo sestra že dopolnila svoj program med rojaki v Argentini, kjer bo ostala pri svoji 82 letni mami do konca decembra, nakar odide spet nazaj na delo v Ghano, kjer vodi v misijonski bolnišnici v Berekumu lekarno, v kateri postrežejo dnevno do 800 pomoči potrebnim domačinom.
Čujcmo, da doživimo v Argentini obisk drugega slovenskega misijonarja,
ki je iz nas tu izšel in M ima med nami svoje domače: p. Lovro Tomazin S. J. Njegovega obiska se še posebno veselimo', saj je bil še kot fant zelo priljubljen.
Doživeli bomo pa v Argentini tudi vrnitev treh laikov, misijonskih „junakov“, ki so šli pred tremi leti iz Slovenske vasi na Madagaskar in tam izpolnili do kraja in nad vse uspešno svojo misijonsko daritev najlepših let svojega mladega življenja: Janko Glinšek, Tone Jemec in Kredi Žitnik. Pričakujemo jih za vsakoletno misijonsko tombolo v začetku januarja.
MISIJONSKI DAROVI
V	SKLAD KM ZA VSE MISIJONARJE
Francija (v frankih): Terezija Balažič, 300; N. N., Tucquegneux, 200; družina Hitte, 10; Hitte Marcela. 10.
Trst, po Marijini družbi na Via Risorta 3 (v lirah): Marijina družba na Via Risorta, 376.050; pri Novem sv. Antonu, 202.000; pri sv. Ani v cerkvi žalostne Matere božje, 35.000; pri Sv. Jakobu, 118.000; pri Sv. Ivanu, 10.000; Grmek Fani, 10.000; N. N., 12.000; Janežič Josipina, 30.000; Vodopivec Feli-cita, 70.000; Sv. Jakob, 50.000; Janežič Josipina, 20.000; Buda Valerija, 5.000; Gorenje Roza, 10.000; N. N., 10.000; Vascotto Viktorija, 10.000; Šuligoj Gi-zcla, 50.000; N. N., 12.000; Simčič Bojana, 10.000; Baučar Olga, 5.000; N. N., 3.000; za lačne, v spomin fPavle Gerolami, Furlan Fani, 5.000; ista v spomin fFani Delost, 5.000; za lačne, Tomšič Marija, 10.000; Coceani Ana, 15.000; N. N., 10.000; Šajn Emilija, 60.000; Glavič Frančiška, 2.000; Janežič Josipina, 10.000; za gobavce, N. N., 13.500.
Anglija, po ge. Gabrijeli Rehberger (v funtih): Misijonska tombola v Bed-fordu, 56.01; A. Žle, 10; J. Gričar, 10; S. Žbogar, 10; P. Selak, 10; J. šabec, 10; F. Lapajna, 8; M. Grkman, 5; J. Škapar, 5.50; N. N., London, 5; duhovnik L. Rot, 5; F. Vidmar, 5; M. Fras, 3; M. Klemenčič, 2.50 J. Prevc, 2.50; T. Tivadar, 2; S. Pevec, 2; J. Kenk, 2; ga. Rešek, 1; ga. Kravos, 1.
Kanada: Družina Boh iz Lethbridgeia, 20 dolarjev.
U. S. A.: Albin Šega, Chicago, 153.90 dolarjev.
Argentina (v pesih): Jože Rupnik, 1.000; Tončka Košene, 3.000; Soler Elizabeta, 1.000.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Trst, po Marijini družbi na Via Risorta 3 (v lirah): Kosmaču na Madagaskarju, v pomoč pri zidavi svetišča, Emilija Šajn, 20.000; Pavlu Berniku, za študij bogoslovca, Emilija Šajn, 20.000; za s. Miklavčič: Antonija Šinigoj, 5.000; v pomoč za nakup avtobusa, N. N., 10.000; za s. Kosovel: N. N., 200.000; Cigoj Marija, 20.000; M. E., 30.000; Šinigoj Antonija, 5.000.
Argentina: Marija Urbanija (star.) 10.000, za s. Rode in njene gobavce.
V	TISKOVNI SKLAD KM
Po Marijini družbi Via Risorta v TRSTU (v lirah): K. M., 20.000; Ivančič Vida, 2.500; Šuligoj Gizela, 100.000; Kenda Marija, 10.000; N. N., 10.000; Grča Kristina, 10.000; Žerjal Marija, 5.000; N. N., 10.000; Ana Silič, 10.000; Blanka Fortuna, 50.000; Šinigoj Antonija, 10.000.
Z. D. A. (v dolarjih): Lojzka Šega, 15; N. N., Chicago, 7 dol.; Seškar Marija, 10 dol.; Jožefina Tominc, 13.
Argentina (v pesih): Marija Urbanija, st., 10.000; Jože Mehle, 5.000; Majda Kelc, 5.000; dosmrtni naročnik iz Carapachaja, 10.000.
Kanada: Pavel K/veder, 15 dolarjev.
VSEM ZA VSE TISOČKRAT BOG POVRNI!
“KATOLIŠKI MISIJONI“ sö sp.oien m.sijon.<i mesečnik, glasilo papeŠk.h misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja go "Baragovo misijonišče". Urejuje in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga del Centro Misional Baraga", Colon 2544, Remedios de Escalada, prov. Bs. Aires. S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA ZA LETO 1979: V Argentini: I. polletje 3.000 pesov. Celotna izven Argentine 7 dolarjev oziroma odgovarjajoča vrednost v drugih valutah.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Baragovo misijonišče, El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Rarnon L. Falcčn 4158, Buenos Aires.
ZDA: Rev. Charles A. Wolbang CM, 131 Birchmount Road, SCARBOROUGH, Olhi., Canada MIN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 44119. Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, III. 60608 U.S.A.
Kanado: Župnija Marije Pomagaj: 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont.; župnija Marije Brezmadežne: rev. Ivan Jan CM, 739 Brown's Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Quebec: rev. Jeretina Janez CM, 405 Marie Anne East, Montreal, P.Q.; za Winnipeg in okolico, rev. Ivan Plazar CM, 95 Macdonald Ave. Winnipeg, Man. R3B 0J3.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia.
Tisi: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorto 3 Francija: s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris Vi.
Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101.
Vsem „letalskim“ naročnikom!
Vsi, ki prejemate ali želite prejemati list z letalsko pošto, prosimo, da upoštevate in poravnate letalsko naročnino, ki je letos 14 dolarjev.
Prosimo tudi naše druge dosmrtne ,,letalske“ naročnike, da za vsako leto prejemanja po letalski pošti doplačate po 7 dolarjev!
Vse z zaostalo naročnino lepo prosimo, da čimpreje poravnate svojo obveznost. Tudi s tem sodelujete pri misijonskem delu!
Registro de Prop. Int. No. 1150563 Director responsable, Lenček Ladislav Domicilio legal, Cochabamba 1467 Buenos Aires
n C K »SO	FRANQUEO PAGADO
	Concesidn N9 3143
5|i	TARIFA REDUCIDA Concesiön N’ 5612