—•¦< 127 >¦•—
Otroka v gozdu.
f^^^va °troka, brat in sestra, šla sta v šolo. Pot ju je peljala mimo krasnega,
J5|Psen(:natega gozda.  Na cesti je bilo vroče in prašno, a v gozdu hladno in
veselo.   ,,Znaš li kaj," reče bratec sestrici  ,,v šolo vže še prideva.   V šoli
je zdaj še  tako tesno  in pusto,  a v gozdu mora  biti vse  zelo veselo.   Poslušaj,
kako  pojo  tam  ptičice;   kako  veselo  skače  veverica  po  vejah:   Idiva  tedaj  tja,
sestrica!"
Sestrici ugaja bratcev svet. Otroka vržeta knjige v travo, primeta se za roki iu se zgubita mej zelenira grraovjem. V gozdu je bilo res prav veselo in prijetno. Ptički so skakali z veje na vejo, peli in ščebetali; drobni žužki so se svetili v travi.   Videla sta tudi zlatega hrosta.
,,Poigraj se z nama," rekla sta mu.
,,Prav rad," odgovori jima hrost, ,,a nimam easa, moram si skrbeti za kosilee."
,,Poigraj se z nama," rekla sta otroka rumeoej bučelici.
nNe morera," odgovori jima bučelica, ,,moram si nabirati medii."
,,Ali se ne poigraš z nama," vprašala sta otroka mravljo.
A mravlja ni imela niti časa poslušati ju. Dobila je nekje slamico iu hitela domov, da si popravi svoje domovanje.
Otroka se obrneta k veverici in jo prosita, naj bi se poigrala z njima. Ali veverica je mahnila z repom in dejala, da si mora nabirati lešnikov in orehov za zimo. Golobček je rekel, da si dela gnezdice za mladiče. Sivi zajček je zbežal k potočku, da si umije gobček.
Tudi malinci ni bilo časa igrati se z otrokoma. Okoristila se je z lepim vre-menom, da si naredi sočno in ukusno jagodo.
Otrokoraa je postalo tesno, ker je vse delalo, a nihče se ni hotol igrati z ujima.   Tekla sta k potoku.  Žuboreč po kamenji hitel je potok dalje.
,,Ti gotovo nimaš nikakeršnega dela," rekla sta mu otroka, poigraj se z nama!"
nKak6, jaz nimam nič dela," zagromel je srdito potok; oj, vidva, leniiha! Poglejta me! Jaz delam po dnevi in po noči ter ne poznam nobenega počitka. Ali ne napajam jaz Ijudij in živalij? Kdo nmiva perilo, kdo vrti mlinska kolesa, nosi eolničke in gasi ogenj? 0 jaz iraam toliko dela, da se nikoli ne oddahnem." Tako je govoril potok in žuborel dalje.
Otrokoma je postalo še tesneje pri srci in spoznala sta, da bi bilo bolje iti takoj v šolo in še le po šoli zaviti jo nekoliko v gozd.
Nu v tem zapazi deček na zelenej vejici krasnega ptieka. Sedel je, kakor se je videlo, prav mirno in pel veselo pesenco.
nBj, ti veseli pevček," zaklical je deček ptičku," izvestno nimaš nič dela. Poigraj se z nama!"
nKaj?" odgovori razžaljeni ptiček, ,,nič dela?" Po ves dan moram loviti žužke, da nakrmim svoje mladiče. Jedva sem vstal. in ker ne morem še razpro-streti svojih perotij, zabavam s pesencarai mladičke svoje. A kaj delata vidva danes,
—+< 128 >~—
mlada postopača? V šolo nista šla, ničesar se naučila. Bdgata po gozdu, da še druge motita pri delu. Idita rajo tja, kamor so vaju poslali stariši vaši, ker le tisti se sme igrati, kdor je storil vse, kar mu je bila dolžnost storiti."
Otroka sta se sramovala, šla v šolo, in 5e sta tudi prišla prepozno. ueila sta se pridno, prav pridno.                                                                                  Z. Ž.    .