MILAN  DEKLEVA, DOPISOVANJA
Druga pesniška zbirka, Dopisovanja*, Milana Dekleve, potem ko je leta 1971 izdal edino pesniško zbirko značilne japonske haiku poezije Mushi Mushi, aktualizira eno samo in večno temo poezije-ljubezen. Dopisovanja so notranji dialog med ljubimcema, kajpada ne epistolarni, čeprav je v posameznih tekstih vsebinski nastavek blizu pisemskega komuniciranja, so medsebojno sporočanje v zavezujočem odnosu in o njem; od tod izmenjava moške in ženske perspektive, tipike moške in ženske narave in njunih čutno-čustve-nih prepletanj, kot odzvanjajo na nivoju pesniškega jezika. Od tu Deklevova skrb za jezik kot najbolj ustrezni in najobčutljivejši instrument opisa ljubezenskega dvogovora med moškim in žensko, ali kot pravi pesnik: »Kako bi s tvojim telesom vadil jezik. Da bi verz s pravim imenom naslavljal stvari, ne v samoto tvojega staranja, marveč v brezbrižnost bivanja ...« ali pa »To ni ljubezenska pesem: ni posvečena, in ali veš, kako beseda ljubi? Slečena zlu in dobroti leži v komaj zgrajenem domu.«
• Milan Dekleva, Dopisovanja, DZS Ljubljana 1978, opremila Meta Šubic, fotografije Žare Veselic)
578
Marijan Zlobec
Dopisovanja Milana Dekleva razpadajo v ljubezenskem dialogu na moški in ženski pol, na dvoje antagonističnih, a medsebojno zavezujočih se perspektiv. Ženska, neposrednejša v svojem iz-zivajočem vabljenju: »Ne vem, kaj bi hotel s pisanjem, v mnogih trenutkih sem ti dokazovala premoč stvari, ekstazo podobe, prekipele z njihovim mesom; nemogoče se je umakniti polnjenju: pošumevanje, vetrovanje gozda nima nič z jezikom papirja: niti otrok, ki rase ob fižolu, niti obletnice in praznovanja druščin, ki zaklepajo gostilno. Mogoče sem te žigosala v molk... in si galerija moje navezanosti...« ali »Privlači naju ista nestrpnost, vendar v drugih pokrajinah, prijatelj. Nevihta z vsem nebeškim ropotom poganja škripčevje mojih misli. Ti pišeš. Udomačen si, prijazen in sprijaznjen. Zato ves divji ko te prime, drezajoč v dokaze prisostvovanja, ko da lahko presahneš v sebi in si drugod. In moja pot: razumevanje, ni morda težnja? ...« V vseh svojih izpovedih, grafično ločenih na svoje strani, oblikovno enokitičnih, v primerjavi z moškimi po štirimi dvo-vrstičnicami (ločitev ni dosledna), ostaja obvladovalka »nomadske selitve besed«; z refleksijami o odnosu, skrbnim miselnim nadzorom sicer odkritega predajanja, daje kljub metaforični nadgradnji vtis zanesljivejšega, samozavest-nejšega, močnejšega, moškega obvlada-jočega partnerja. Ženski pol v Dopisovanjih ni preobložen niti z metaforično in simbolno alegoriko, niti ni v izpovednih navezovanjih odnosov z moškim preprostih poenostavljanj, ki bi se zatekla po pomoč k deklarativnosti. Težnja k ravnovesju estetske in izpovedne funkcije poezije dobiva v Dopisovanjih ubrano razmerje.
Moški pol Deklevovih Dopisovanj jemlje simboliko kot neke vrste ilustracijo, vendar ne v pejorativnem pomenu, prej v pomenu primerjave, doživljanja ljubezenskih vezi z žensko širše, iz samostojnih podob iz narave in celo pri-
spodobnih opisov (zgodb — npr. o »sinovih vode«). Njegova vsebinska teža je zlasti porazdeljena v niansah elementarnih izsekov iz dogajanj v naravi-zem-lji, rastlinju, živalstvu. Ti se v vseh verzih prepletajo z nagovori ženskemu polu, zdaj neposredno, zdaj v prispodobi. Posamezne podobe v štirih dvovrstični-cah nimajo enotnega vsebinskega in logičnega razvojnega loka; nasprotno, postavljene so druga ob drugo; iz sploš-nosti prehajajo v konkretno, antropocentrično; iz prispodobe iz narave v metaforo ljubezenskega razmerja: »Nihati kakor graditelji morja in risarji obrežij, ki se potikajo med koreninami mravljišč, pripravljeni streči lastniku dežja. / Ne le, da si bila gola večja kot senik, s slezavo hrapavostjo hlevskih sten, bila si tenek pisk, ki dviga vlago v gobce srnjadi.«
Izmenična moška in ženska perspektiva v »nomadskem dopisovanju« nima neposredne dialoške funkcije, vsaj ne v celoti in v eksplicitni obliki vzročno-po-sledičnih zvez. Preveč je v Dopisovanjih alegorične panerotike, brez razvidnih družbenih in moralnih okvirov ljubezenske teme, pravzaprav se ljubezenski odnos dogaja zunaj njiju, v odnosu simbolov: »Gradbišče sonetov, zdravilišče duš, ki so izbrale led in trstiko drsečega bistvovanja, polni žepi okroglih avantur in fantovščine. Gotovost biti, kakor nedelje. Votkaste tehtnice nosilnih grozdov, ki se jim pritika pomen izumiteljev, klinopiscev in navadnih očetov. Grašnato jedro naslonjala tvojih ramen, opečna graditeljica črk v prispodobi vedeževalcev, ki se ne utrudijo težnosti tolažništva. Gotovo si že bila, v eni svojih preoblek, povzdigovalka srečnega dvomljivca, šepetajočega tvojim prsim zanke erotičnih umetni]'.«
Ljubezenska dopisovanja med moškim in žensko tudi ne zasledujejo odnosa v njegovi razvojni liniji, od začetka do mnogovrstnih pojavnih različic, nihanj, stopnjevanj; slej ko prej je De-klevova ljubezen »selitev besed«, pa če-
579
prav se ob koncu zbirke pojavlja refleksija ljubezenske odtujitve: »Jasno sem začutil stisko in skrivnost najinega prijateljevanja, tvojo dvojnost v meni, skupnost lahkovernega prepevanja popevk« ali »Je ljubljenje sortna virtuoz-nost čutov, ki gravitirajo k uglašeni misli?«
Marijan Zlobec