Da naša vas in naia mesta bila bi v*eh krivic oteta, naj »loga trdna, sloga zve-»ta poveže delavca In kmeta I
Slovenska vas
Kmet bodi svoj! No svoji zemlji, v svojem domu, v svoji vasi, koderkoli slišijo se tvoji glasi, odločaj sam: takrat nastanejo ti boljši časi I
Glasi	o slovenske kmečk	e in delavske po	1 i t i k e
Letnik II.	Izhaja dvakrat na me»ec — Uredništvo in uprava v Ljubljani. Trnovski pristan 14/1. — Rokopisov ne vračamo — Naročnina za en mesec din 21—, za četrt leta din 5‘—, za po' leta din 10-—, za vse leto din 20—za zamejstvo letno 1'— dolar Oglasi »e »prejemajo — Čekovni račun štev. 17.493		Š t e v. 10
Dr. Dragotin Lončar:
P
o »ve
tu s Irekuli
om za
Icrult
OKI
Kje, domovina, si? Ali na poljih teh?
Se pod Triglavom, okrog Karavank?
Ali po plavžih si, ali po rudnikih?
Tu? Preko mdr ja? In ni ti mejd?
Oton Župančič.
Tako je spraševal pesnik 1908. leta. Danes po tridesetih letih ugotavljamo, da je poldrugi milijon slovenskega naroda, ki živi na svojem narodnem ozemlju sklenjeno, razdeljen na štiri države, a nad pol milijona naših rojakov je razkropljenih po vsem svetu. Za mali narod je to huda ugotovitev.
Že zdavnaj pred svetovno vojno se je naše ljudstva izseljevalo v prvi vrsti v Severno Ameriko1, v avstrijske alpske pokrajine in v Nemčijo, ker ga domača zemlja ni mogla preživljati zadostno. Mnogi so si v tujini tudi opomogli in nekateri prišli nazaj; mnogi so pa izginili med1 drugimi narodi. Slovenec je težko delal v rudnikih, tovarnah in na velikih Posestvih za tuje koristi; sam zase je imel navadno malo in v nekaj rodovih je bil izgubljen za slovensko skupnost.
Ljubo doma, kdor ga ima — pravi slovenski pregovor. Našemu delovnemu človeku primanjkuje zemlje; zat6 se tudi seli v svet največ iz tistih krajev, kjer prevladuje majhna posest in se malo prideluje. Profesor Anton Melik je v spisu «Slovenija» ugotovil glede naših posestnih razmer tole:
V Sloveniji ima dobra tretjina kmečkih domov, 35'8%, po manj kot 2 ha zemlje, kar je že pravo kočar-stvo; petina, 21 ‘5%\ je male posesti od 2 do 5 ha; srednja posest od 5 do 10 ha obsega 18%'; večjim kmetijam od io do 20 ha zemljišča pripada 15'3%-j trdnih kmetij od 20 do 50 ha je 7‘8%'; nad 50 ha zemlje šteje 1-1%, nad 100ha pa 0-5% posestnikov. V celoti vzeto ima skoraj tri Petine ali natančno 57-3% naših kmečkih domačij manj kot 5 ha zemlje. Te številke so sicer iz 1902. leta, ko se je izvršilo zadnje podrobno štetje poljedelskih obratov; vendar ie bistvo veljavno še dandanes (Prekmurje in Beneška Slovenila takrat nista bili upoštevani, ker sta spadali k Ogrski, oziroma k Italiji).
Poljedelski obrati z manj kot 2 ha zemlje se nikakor ne morejo preživljati; tudi domačije z le 2 do 5 ha zemlje so donosne samo tedaj, ako imajo izredno ugodno lego in izredno dobro zemljišče, sicer so po veliki večini kočarji. Šele posestva od 10 do 50 ha moremo priševati k trdnim kmetijam, a teh je samo 23i %. Veleposestva so pri nas zemljišče nad 50 ha, ki jih je 1-6%. Med kmetijami od 5 do 10 ha so trdne samo tiste, ki imajo prav ugodno lego' in primerno posetev; nasprotno pa gre hudo tudi domačijam od 10 do 20 ha, ako leže v hribovitem, oddaljenem ali kraškem svetu. Splošno je v Sloveniji komaj1 četrtina domačij, ki se preživljajo samo s kmetijstvom (njive, travniki, pašniki, gozd). Pripomniti je treba, da obstaja pri nas samo dobra petina celotne površine iz njiv; za travnike in pašnike je odmerjenega razmeroma malo zemljišča, ker obsega gozd nad dve petini površine. Gozd pomaga kmetom iz zadrege; vendar je preceji nad tretjino kmetij brez vsake gozdne posesti.
Po letu 1918. se slovensko izseljevanje ni ustavilo, ampak je dobilo drugo smer. Razen v južne pokrajine Jugoslavije so se začeli naši ljudje izseljevati posebno v zapadnoevrop-ske države in v Južno Ameriko, ker so Združene države Severne Amerike zaprle svoji trg. Lani se je izselilo iz Slovenije 9.500, iz Hrvatske 10.500, a iz vseh drugih delov naše države samo 1000 ljudi. V desetletju od 1921. do 1931. je znašal prirastek prebivalstva v Sloveniji samo 7’97%’, v Srbiji 19'19%, v Macedoniji 19-50%', v za pa cini Bosni 21'68%, v vzhodni Bosni 25-09%; državni po-vpreček je znašal 16*24 %. Edino Vojvodina je nekoliko zaostajala za nami. Izseljevanje je bilo glavno kri-j vo temu nezadovoljivemu razmerju. (Posneto po Meliku.)
Časnikar Albin Prepeluh je leta 1913. v mesečniku «Naši zapiski* pravilno poudarjal, da je izseljevanje glavna rana našega gospodarstva ter da obstaja praktično reševanje južnoslovanskega vprašanja v na-merem delu za napredek slovenstva
v omiki in v družbenem oziru. Danes ni prav nič drugače. Slovensko vprašanje ni samo vprašanje jezika in omike, čeprav spada oboje med pomembne prilastke narodnosti, ampak v prvi vrsti vprašanje gospodarstva in medsebojnega razmerja različnih plasti prebivalstva; zakaj mirovne pogodbe so nam zaprle okno v svet, ker smo odrezani od morja in je s tem razbita naša narodna celota, da je ostalo telo brez pljuč.
Slovensko delovno ljudstvo se mora zavedati, da v državi ne odloča ves narod, ampak neka njegova plast, ki daje potem značaj vsi družbi v gospodarstvu in omiki. V prejšnjih
časih so vladali na Slovenskem plemiči, ki so bili Nemci; zato je bila država po svojem ustrojstvu nemška, čeprav je bilo delovno ljudstvo slovensko. Pozneje je vladalo pri nas nemško meščanstvo, ki mu je. moralo služiti slovensko ljudstvo; polagoma smo se Slovenci osvobajali tega vpliva, da je namesto nemške gospode odločala vsaj ponekod in do neke mere slovenska. Tudi v Jugoslaviji vlada meščanska gospoda. Dokler ne dosežejo slovenski, hrvat-ski in srbski kmetje oblasti, ki jim pripada po številu in delu, dotlej se naše izseljevanje ne da zajeziti ali omejiti. Z izpremembo gospodarskih razmer v korist delovnemu ljudstvu se začne reševati ugodno tudi vprašanje slovenskih izseljencev.
«Bog ti zaplati uk, po tvoji volji bom pel: gosence kaj na repo var’je, kak prideluje se krompir najbolji, kako odpravljajo se ovcam garje, preganjajo ušivim glavam gnide, loviti miš’ učil bom gospodarje!«
Dr. France Prešeren v pesmi «Nova pisarija*.
Pol v tod
očitos
I
Spimo, kakor da bi hoteli, da se naše spanje kmalu spremeni v mrtvilo. Toda ne vsi. V globini ljudske zavesti je že začelo rasti novo življenje. Sicer je Še pod nezavedno, ne-izčiščeno in neurejeno, toda je. Zato je naša naloga, da to prebujajočo se ljudsko zavest pravilno usmerimo in ljudstvu pokažemo, kje so njegovi cilji.
Slovencem v Jugoslaviji in izven nie moramo ustvariti take življenjske pogoje* ki so vredni človeka in vredni naroda. Za ta namen je treba združiti vse demokratične Slovence v Jugoslaviji in jih povesti v skupni boj za popolno dosego slovenskih državljanskih, narodnih in gospodarskih pravic v Jugoslaviji. V tem velikem boju pa moramo imeti zaveznike; kajti pogumen je, kdor se sam bojuje, a kjer se boju-
jeta dva, tam je zmaga zagotovlje*-na. Naši naravni zavezniki so Hrvatje in srbski kmetje. Zato stopajmo z njimi skupaj, da se združeni otresemo vseh narodnih in gospodarskih zajedalcev.
V tem boju pa ne smemo pozabiti koročkih in primorskih Slovencev. Ne smemo pozabiti tudi vseh tistih stotisočev Slovencev, ki so danes razkropljeni po vseh svetovnih delih, daleč preko morja. Dajati jim moramo duhovne hrane in pobude. Ne smejo se izgubiti v širnem svetu.
To pa bo mogoče le tedaj, kadar sami dosežemo, kar nam pripada. Kadar dosežemo vse državljanske, narodne, kulturne in gospodarske pravice, tedaj postanemo tudi za Slovence v zamejstvu privlačna sila. To je naša naloga in pot v bodočnost.	Janez B.
O demokraciji in aristokraciji
Vsak je demokrat, kadar gre za koga višjega kakor je sam, a vsak je aristokrat poleg nižjega. Prava demokracija pa ni v tem, da bi bili enaki višjim, kar je lahko, ampak v tem, da bi se ne povzdigovali nad nižje kakor smo sami; vsak mora začeti z demokracijo sam pri sebi, pa to pojde.
Češki časnikar havliček (1821 - 1856) v listu „Slovan“
Zunanjepolitični pregled
Poleg sestanka med angleškimi in francoskimi državniki, o katerem smo poročali v prejšnji številki, Je bil te dni že dolgo napovedani in dobro pripravljeni sestanek med Muso-linijem in Hitlerjem v Rimu. Ob tej priložnosti je Italija pokazala nemškemu gostu vse, kar premore in prirejene so bile take slovesnosti, ki jih svet že dolgo ne pomni. Marsikdo se sprašuje, kaj je bilo bistvo tega sestanka in o čem sta se v glavnem menila Hitler in Musolini. Uradna poročila o teh razgovorih pa so zelo skopa, zato so bolj obširna poročila o velikih svečanostih, prirejenih Hitlerju na čast. Te svečanosti so veljale Italijo težke milijone.
Značilno za sestanek je dejstvo, da je bil v znamenju velikih vojaških parad. Italija je hotela pokazati Hitlerju in njegovemu številnemu spremstvu vso svojo vojaško moč.
f t r' ■>
t	*
n' r . Na sestanku so tudi razpravljati o vprašanju Ceško-Slovaške in Musolini se je ponudil za posredovalca med Nemčijo in češko-slo-vaško. Kakšen bo uspeh tega posredovanja, je danes težko prerokovati.
Cehi stoje namreč na stališču, da se mora vprašanje narodnih manjšin reševati mirno in v okviru češkoslovaške države. To stališče je zastopal tudi češko-slovaški zunanji minister dr. Krofta na zadnjem zasedanju Male Antante, ki je bilo dne 4. t. m. v Sinaji v Romuniji. Na tej konferenci so zunanji ministri razpravljali predvsem tudi o svojih od-
Smrt bivšega slovenskega ministra. Dne 6. t. m. je umrl v Krčevini pri Mariboru minister v pokoju, banovinski svetovalec in župan gospod Ivan Vesenjak. Pokojnik je bil po svojem poklicu profesor, ki se je najprej udeleževal političnega življenja kot časnikar pri štajerskih listih, katerih namen je bil, da so pobijali nemškutarsko strujo «štajerči-
nosih do Madjarske in o gospodarskih vprašanjih Podonavja sploh..
Veliko pozornost je po vsem svetu zbudila odločnost Združenih držav severne Amerike, ki hočejo razveljaviti zakon, po katerem je bilo prepovedano izvažati orožje v republikansko Španijo. V Ameriki namreč vedno bolj prevladuje naziranje, da morajo demokratične države pokazati več odločnosti v svoji obrambi.
Vojna v Španiji traja dalje. Fran-covci so zopet bombardirali več republikanskih mest, a posebnih sprememb na posameznih bojiščih ni bilo. Nekateri mislijo, da se sedaj, ko je republikanska Španija razdeljena na dvoje, bliža konec španske vojne. UilAjJjfa-*
ur-	/.-v'-./// ■
f v >
Na daljnjem vzhodu je vojna sreča še vedno na strani Kitajcev in kljub novim divizijam, ki so jih Japonci poslali na bojišče, Kitajci napredujejo. Po zadnjih poročilih ogrožajo Kitajci že Peking in Nanking, to sta dve glavni mesti, kjer so Japonci postavili sebi prijazne vlade. Seveda je zaradi neuspehov na bojiščih nastalo veliko razburjenje na Japonskem, kajti vojna požira težke milijone, a uspeha ni. Kako resen je položaj za Japonce, spoznamo tudi po tem, ker so morali razglasiti splošno mobilizacijo. Ako se bo vojna razvijala v sedanji smeri, se lahko zgodi, da bodo Japonci hudo poraženi in s tern poplačani za svoj nenasitni imperializem. Japonci so v tej vojni izgubili že 400.000 vojakov in več ko 600 letal.
janstva». Pozneje se je pridružil «Slovenski ljudski stranki» ter postal njen poslanec in minister. Bil je miren in dostojen človek. Njegova prezgodna smrt, ki ga je zadela v starosti 57 let, je udarec za rodbino, ki ji izrekamo svoje sožalje.
O	Izseljeniškem vprašanju, ki ga obravnavamo v uvodniku, je priobčila sestavek «Slovenija» z dne 6.
1	maja, v katerem je predlagala, naj bi se reševalo to vprašanje načrtno, da bi se slovensko izseljevanje, kolikor se mora vršiti, naravnavalo strnjeno v takšna ozemlja, ki so redko ali pa nenaseljena. Slovenci potrebujemo po mnenju člankarja nove zemlje, novega življenjskega prostora, da ohranimo svoj rod gospodarsko in narodno.
Ali smo v skupni državi? Na Hr-vatskem in v srbskih krajih se vrše shodi vladne stranke in opozicijskih skupin. Kako je pa pri nas v tem oziru, vemo. Ali nimamo vsi istih zakonov za zborovanja?
Cerkvene doklade za katoličane so uvedene — kakor jih imajo druge cerkve — po finančnem zakonu za leto 1938./1939. Doklade se bodo pobirale od direktnih davkov po davčnih uradih, razpisovale jih pa bodo cerkvene oblasti. Doklade naj bi bile župne ali pa tudi škofijske. Vse podrobnosti še niso določene.
Višina uradniških plač. Uradniki nimajo vsi enake plače. Razdeljeni so po položajnih skupinah. Uradnik v prvi položajni skupini prejema 7500 din mesečo, uradnik v drugi položajni skupini 6200 do 6850 din, v tretji 4940 do 5470, v četrti 3130 do 4010, v peti 2770, v šesti 2380, v sedmi 2050, v osmi 1810, v deveti 1555, v deseti 1355. Zvaničnik prejema 960 do 1280 din, služitelj pa 765 do 945 din. To velja za uradnike brez otrok v I. draginjskemu razredu. Uradniki z otroki prejemajo nekaj več. Ministri, bani, poslanci, škofje prejemajo večinoma še več kot uradniki prve kategorije. Hrvatski poslanci, ki niso šli v belgrajski parlament, seveda nič ne prejemajo.
«De!avska pravica«, glasilo krščanskega delovnega ljudstva, je objavila dne 5. maja sestavek, ki je vreden, da z njim v glavnem seznanimo svoje bralce in bralke:
«Jugoslovanska strokovna zveza» (J. S. Z.) je izdala znak kot svoj program: kladivo in križ.
Kladivo predstavlja delo. S kladivom smo hoteli poudariti naše načelno stališče, da imej v družbi prvenstveno pravico — delo. Delo je tista sila, iz katere se kot v velikih potokih razlivajo razne dobrine med človeško družbo in ustvarjajo bogastva držav, da se izrazimo z besedami velikega Leona XIII.
S kladivom smo pa hoteli poudariti tudi, da zahtevamo za delo prvenstveno mesto v človeški družbi, da se morajo ne le dolžnosti, prav tako tudi pravice razdeljevati na podlagi donosa k zgradbi človeške družbe. Čim več kdo zanjo doprinaša, tem več pravic mora imeti. Brez tega ni niti socialne pravičnosti niti socialnega reda.
Ko bi imelo v družbi to merilo občo veljavo, bi izginila sedanja velika beda delovnega ljudstva — prav tako bi pa izginil usodepolni prepad med tistimi, ki imajo vsega preveč, in tistimi, ki nimajo niti najpotrebnejšega za človeka dostojno življenje.
Križ pomeni temelj, ogelni kamen. S tem smo izpovedali svojo vero. Obenem pa nakazali, da delo ne bo nikoli rodilo blagoslova, če ne bo oplojeno in poduhovljeno po križu.
Izpremembe žele vsi tisti, ki stradajo in ne morejo več živeti niti navadnega živalskega življenja, kaj šele človeka vrednega življenja. Proti iz-premembi so vsi tisti, ki so ali skvarjeni po kapitalistični miselnosti ali pa
že pravi duševni slabiči. Program tej izpremembi je socialna pravičnost.
Toda ta program ni nov. Za ta program so se bojevali in ga pričeli tudi uveljavljati prvi kristjani (n. pr. odprava suženjstva) ob razsulu kapitalističnega rimskega cesarstva pa tja noter v zgodnji srednji vek.
Temelj je bilo delo in križ. Delo je bilo tako visoko dvignjeno, da je bil trgovski stan zaničevan in preziran in da so mu stavljali vse mogoče ovire samo zaradi tega, ker se je zdelo, da si pridobiva dohodke brez telesnega dela in da le prevečkrat zahteva prekomerni zaslužek. Tako visoko ni bilo dvignjeno delo ne prej ne poslej, pa tudi delovnim slojem se ni tako dobro godilo ne prej ne poslej.
Te misli so veljale za vse kristjane dotlej, dokler ni bila krščanska družba pomeščanjena.
Torej te misli niso zrasle1 na kakem tujem zelniku. Zaradi tega ni kladivo komunistična, ampak krščanska zamisel. Če so danes prevzeli komunisti v svoj znak tudi kladivo in če se danes zgleduje nad kladivom del kristjanov, je to le znak, da smo se kristjani izneverili svoji nalogi, da smo se oddaljili od prvotne črte in da je moral priti nekdo drugi, ki je postavil v svoj program krščansko zahtevo.
S kladivom je isto ko z rdečo barvo. Čeprav je Cerkev postavila rdečo barvo na najvidnejše mesto, tako da je tvorila tako rekoč program, in sicer borbeni, mučenlški program, jo del kristjanov zaničuje, češ to je marksistični znak. Pa vendar tudi to dokazuje, da so imeli prvi kristjani le prevečkrat slabe dediče, ki so zapravili njihovo dediščino in se je sedaj celo sramujejo.
Za nas je jasno, da ne moremo in tudi ne poidemo s pomeščanjenimi kristjani. Naša naloga je, da nadaljujemo že započeto delo prvih borcev, da zopet pomoremo do zmage delu in križu. Tako delo je težko. Veliko bo nasprotovanja in veliko trpljenja. Ta program bodo zmogli le močni značaji, taki značaji, ki so pripravljeni iti zaradi tega programa, če treba, tudi na Golgoto; toda rešitev zatiranih je le v tem.
Samo močni in utrjeni se ne bodo sramovali svojega programa, ampak pojdejo navdušeno in brezobzirno — za kladivom in križem.
O načelih In taktiki je objavila «Delavska politika* dne 10. maja umesten sestavek, kjer je dejala: Načelo v pravem pomenu besedfe pomeni zvestobo do neke misli, do nekega programa. Kdor se hoče po načelih ravnati, ne sme ničesar napraviti, kar bi jim škodovalo ali oviralo njih razvoj. Tak človek, ki ostaja dosleden v svojem spoznanju, ?e načelen. Toda načela sama še niso vse, Če jih ne skušamo uveljaviti v življenju. Zanje je treba boja, ker brez njega ne zmagajo.
Način boja za načela imenujemo taktiko. Od nje je odvisno, kako zmagujejo načela. Dobra ali slaba taktika pospešuje ali poslabšuje razvoj, kakor si ga želimo. Taktika ni prazna stvar. Vprašati se moramo dvoje: Ali naša taktika koristi pospeševanju naših načel? In ali morda ne bo škodovalo, ako z njo popuščamo od svojih načel? Vse, kar Izpodkopava naša načela, je slabo, ker misli in načela se ne smejo nikdar ponižati, ampak vedho braniti in krepiti. Načelna taktika je torej tista, ki bra-
Iz domače politike
ni svetost načel, ki pretehta vse okolnosti, s katerimi podpira in koristi načelom. Druga taktika je pa nedosledna ali neznačajna, ki popušča v načelih, se prodaja za trenutne dobrine ter s tem razkraja misel, oziroma načelo. Vsako gibanje mora imeti načela in taktiko: načela zato, da ve, kaj hoče, taktiko pa zato, da koristno uravnava boje zanje.
Nikjer se toliko ne govori o bratov-stvu in cdinstvu kakor pri nas, a dejansko se ravno pri nas najbolj greši proti tem velikim načelom.
Prava državljaska svoboda je taka svoboda, kadar vsi državljani občutijo-, da je država res njihova država, v kateri se lahko narodno, kulturno in gospodarsko zadovolje.
Tujo svobodo moramo spoštovati, a za lastno se moramo bojevati in kadar si jo pribojujemo', si jo moramo znati tudi ohraniti.
Danes mora delovno ljudstvo pozabiti na vse, kar ga je doslej raz-
dvajalo in zavedati se mora, da je ena sama družina, ki ima pred seboj en in isti cilj — vsakdanji kruh.
Brez žrtev ni svobode in v žrtvah se spoznajo veliki ljudje in duhovi.
Samo pravica in poštenje moreta ohraniti našo državo. Njena moč je v prostovoljni in zadovoljni skupnosti vseh treh narodov.
«Gospodarska Sloga» v Zagrebu je v nedeljo dne 8. t. m. vzidala temeljni kamen svojemu domu. Slavnosti se je udeležil tudi predsednik «Hrvat-ske kmečke stranke* g. dr. Maček.
V	svojem govoru je dejal: Človek more živeti samo v skupnosti, ker potrebuje pomoči drugih, zato so si hrvatski kmetje, delavci in meščani skupno sezidali ta dom v korist svojih otrok in vnukov. Hrvati si hočejo urediti svojo domovino, da bo ureditev kulturna in gospodarska organizacija, J r ,	‘	‘
te* <,t. a isrvasa&tfr-
Doma in po svetu
Za nova šolska poslopja je v letošnjem državnem preračunu določeno tri milijone dinarjev. Na Slovenijo odpade 200.000 din ali nekaj čez 6 % skupnega zneska. Kakor je znano, plačujemo Slovenci nad 12 %< vseh davkov in bomo torej tudi tu prikrajšani za četrt milijona.
«Nemčija bo branila slovensko omiko®, je z debelimi črkami zapisal «Domoljub» v svoji 16. številki.
«Politška», znani bel grajski list, poroča, da ima Belgrad z Zemunom danes že 370.000 prebivalcev. V prvih letih po vojni je bil le enkrat večji od Ljubljane, danes pa ima sam brez Zemuna štirikrat več prebivalcev kakor Ljubljana.
Češko-slo vaška viada je izdala za Veliko noč amnestijo (pomilostitev), ki se nanaša predvsem na politične Prestopke.
Sto;ad itiovič-Korošč eva vlada je zvišala prejemke orožniškim pripravnikom. Te zvišane plače se bodo izplačevale tudi za nazaj od 1. aprila dalje. »Domoljub« pravi, da so orožniki to dobili za velikonočne pirhe.
PariSki! nadškof, kardinal Verdier, se je pred kratkim razgovarjal s tujimi časnikarji in jih naprosil, naj v svojih listih širijo razumevanje za Francijo in njeno demokratično vladavino. Med drugim je dejal: «Mi živimo pod vlado svobode.*
'''/J!:
Čehoslovaki skrbe za svojo vas.
Ob 201etnici republike je bila v Pragi velika razstava pod imenom «Voda in zemlja*. Tu bodo ljudje lahko videli, kako skrbi država za regulacijo hudournikov in rek, za zidanje vodnjakov, izsuševanje močvirij, izboljševanje zemlje, zdravstvene naprave itd. Na razstavo so povabili tudi nas Slovence, da si ogledamo delo in skrb njihove države za vas.
Pri nas pa reke in hudourniki še zmerom uničujejo kmetovo delo in odnašajo plodno zemljo. Sami ne upravljamo s svojim denarjem, a državi se ne zdi potrebno, da bi tako stanje zboljšala.
Kruh in moka sta se podražila. u°bičkaželjni prekupci
*	.	.	...	..v
L- -i.	\	SO	po-
Kl,Pili od kmetov letošnjo žetev po
prejšnjih nizkih cenah. Veletrgovci so tudi že zaključili nakupovanje žita in so zdaj občutno povišali ceno žitu in moki. Zato se je tudi kruh po^ dražil in kmečko ljudstvo mora drago plačevati svojo pšenico, ki jo je prej za nizko ceno prodalo, kajti spomladi mora slovensko kmečka ljudstvo že kupovati kruh.
Umetna gnojila. Kmetje dobro vedo, kako koristno je za zemljo in pridelek, če uporabljajo umetna gnojila. Danes pa nima naš kmet denarja niti za najpotrebnejše, kaj šele za umetna gnojila. O tem nam govore tudi številke, ki jih navajajo zadevne statistike. Slovensko poljedelstvo je porabilo namreč v 1929. letu 800 vagonov umetnih gnojil, 1937. leta pa samo 220 vagonov (in še od tega odpade največji del na veleposestnike). Na naši zemlji bi morali pridelati 10 do 20kratno seme, pa prihajajo vedno pogosteje leta, ko pridelamo v nekaterih predelih komaj 5 do 6kratno semei. Slovenski kmet nima denarja, da bi izboljševal svojo zemljo. Po drugih naprednih državah podpira kmeta pri tem država. Češkoslovaška je dala n. pr. okoli 300 milijonov dinarjev podpore za cenejšo nabavo umetnih gnojil.
Državna trgovska iz v oz niška centrala «Prizad» je določila 240.000 dinarjev za raziskovanje o prehrani našega kmeta..'. Mislimo pa, da je ravno «Prizadu» najbolj znano, kaj slovenskemu kmetu ostane doma in kol'ko dobi za svoje pridelke. Samo s preučevanjem ne bo pomagano!
V	Slovenili je bil protituberkulozni teden, v katerem se je razmišljalo, kako naj se obranimo jetike. Tudi za kmete je to pomembno vprašanje. Zdravniki so dognali, da so zdravstvene prilike najslabše na vasi. Nalezljive bolezni se najbolj Sirijo na vasi in zahtevajo tam največ smrtnih žrtev. Dojenčkov umira največ na vasi. Jetika je na vasi bolj razširjena kakor v industrijskih krajih. Vzroki za to so v preslabi hrani, v prenapornem delu, v slabih in premajhnih stanovanjskih hišah, v neurejenih vodnjakih, straniščih, močvirjih itd. Naša dolžnost je, da se začnemo braniti proti lastnemu prepadu. Zahtevati moramo od države, da stori svojo dolžnost in da nas z zdravniki, babicami, z zaščito mater,
z bolnicami, z zdravilišči in z zdravstvenimi napravami na vasi podpre in z izboljšanjem socialnih prilik obvaruje. Iz skušenj pa vemo, da nekaj dosežemo, če bomo slovenski kmetje organizirani in složni.
Privilegirana agrarna banka (kamor plačujemo svoje obroke) dovoljuje kmetom menična posojila do 2000 din s 5%no obrestno mero za nakup poljedelskega orodja. Banka bo plačevala denar naravnost trgovcem, da ga kmetje sploh ne bodo videli. Tu zdaj ponujajo plug in brano, po drugi strani pa jemljejo vsakodnevno prehrano, njive in živino. Niti denarja ne upajo dati v roke, kakor tistim, ki so pod kuratelo.
Na zagrebškem delavskem kongresu so povedali delavci zlasti za skandinavske države (severne države), da so podpore brezposelnim tam večje kakor pri nas dnine najboljše plačanih delavcev.
Francoske demokratične vlade zelo podpirajo kmečko zadružništvo, tako da je število žitnih zadrug v zadnjih treh letih naraslo od 780 na 1200 zadrug.
Pomemben dogodek za vse, ki hočejo mir in demokracijo, so kitajske zmage. Japonci so v zadnjem času preživeli celo vrsto hudih porazov. Kitajsko ljudstvo žrtvuje vse, da postane na svoji zemlji svoj gospod. Kitajska vlada izjavlja, da šteje njena armada dva milijona dobro pripravljenih mož in da se vadi še osem milijonov vojakov. Rusija je obljubila Kitajski vso pomoč s pošiljanjem orožja.
Na drugi strani pa poročajo vsi časopisi o velikih nemirih na Japonskem. Japonsko delavsko in kmečko ljudstvo se noče bojevati proti kitajskemu. Delavcii štrajkajo. Lakota in davki so na Japonskem vsak dan večji, vlada jemlje ljudem živila in denar, da lahko nadaljuje vojno.
V	Mehiki so bili vsi petrolejski vrelci v rokah 16 inozemskih petro-
lejskih družb. Te družbe so bile s svojim velikanskim bogastvom država v državi in so lahko po mili volji izkoriščali mehiško zemljo in mehiško delovno ljudstvo. Če jim je; hotela kdaj vlada stopiti na prste, so jo takoj s podkupovanjem vrgli, pred svetom pa so se kazali, da branijo samo katoliško cerkev. Sedanja demokratična vlada s predsednikom Carde-nasom, ki ima vso zaslombo v mehiškem ljudstvu, je napravila temu konec. Vlada je izdala moderne socialne zakone in zahtevala povišanje delavskih mezd, petrolejski mogotci pa so se hoteli temu upreti. Cardenas je kratko z njimi obračunal; vlada je izdala zakon, s katerim je razlastila vse tuje kapitaliste in petrolejski vrelci so postali državna l^ist. Pozvala je ljudstvo, naj pomaga izvoje-vati bitko za petrolej. Tuji kapitalisti se ne smejo več bogatiti in rediti na račun mehiškega delovnega ljudstva. Doslej so bili ti gospodarji, mehiško delovno ljudstvo pa njihovi sužnji. Zdaj pa naj ljudstvo samo odloča o svojem narodnem bogastvu, ki naj služi izključno ljudstvu samemu. Predsednik Cardenas je zaključil svojo objavo z besedami: »Demokracije vsega sveta lahko vedno računajo z mehiško nafto, kadar bodo koristi delovnega ljudstva to zahtevale.*
Nekaj številk iz svetovne vojne
V	svetovni vojni v letih od 1914. do 1918. je bilo poklicanih pod orožje 70 milijonov mož. Na bojiščih je obležalo 13 milijonov, a 20 milijonov je bilo ranjenih. Od teh 20 milijonov ranjenih je bilo 10 milijonov invalidov. Po eno nogo je izgubilo 44.000 vojakov, a 1300 jih je izgubilo obe nogi. Za jetiko je zbolelo 41.000 vojakov. Eno roko je izgubilo 20.000 vojakov, obe roki 135 vojakov. Težko ranjenih je bilo 120.000 mož, zblaznelo je 5499 vojakov, oslepelo 2999 vojakov. To so strašne številke, ki nam povedo, kaj Čaka človeštvo, ki se zaplete v vojno.
Dopisi
Dopis iz Fare ob Kolpi
Kakor vam je mogoče zano, so pri nas v Fari že lansko leto začeli1 delati novo cesto v dolžini treh kilometrov.	4« S-.
'J&jr
-j	■Otgmri**-
•	.<	■ C, V
delo so bili sprejeti potrebni in res sposobni ljudje in tako je prav. Lansko leto je podjetje plačevalo po din 2.50 na uro, a boljše delavce po din 3.—, letos pa plačujejo po dvajset par manj, tako da ubogemu delavcu sploh nič ne ostane za obleko in obutev. Nekaj mu odbijejo za bolniško zavarovanje, nekaj za davek, nekaj vzame slabo vreme, tako da si ne more kupiti niti čevljev.
Naš gospod pa si bodo precej pomagali v tem času, ko se dela cesta.
V	bližini imajo namreč trgovino, seveda pod drugim imenom, ki so jo odprli takoj po občinskih volitvah. Sedaj seveda znosijo delavci ves zaslužek v to trgovino, a ostali trgovci stoje brez dela v svojih trgovinah. Mi ubogi kmetje in delavci pa si ne moremo privoščiti niti svojega lista «Slovenske vasi*, ki velja letno samo din 20.—. Sreča je še, da pride vsaj nekaj izvodov v našo vas, ki romajo
potem od rok do rok, tako da jo vsi prečitamo. Hudo pa nam je, ker zaradi svoje revščine ne moremo lista tako podpreti, kakor bi bila naša dolžnost.
Zato pa pozivam vse kmete, delavce in obrtnike, da se pridružijo našemu skupnemu boju za človeške in državljanske pravice, da nas v bodoče ne bodo več vodili za nos taki gospodje, ampak da bomo sami odločali o svojih življenjskih pogojih.
Vaščan iz Fare.
DOPIS IZ STUDENCA PRI SEVNICI
Tudi v našo gorsko občino si je «Slovenska vas» utrla pot. Danes nas je že okrog deset naročnikov. Seveda smo tako obubožani, da ne moremo ničesar zbrati za tiskovni sklad, čeravno bi prav radi, ker se dobro zavedamo, kakšen velik pomen ima list, ki zastopa kmečke in delavske koristi. Prebujanje ljudstva je zelo težko, ker je zaradi nedoslednosti in omahljivosti dosedanjih političnih strank ljudstvo izgubilo vsako zaupanje.
V	nedeljo dne 13. marca sem pričel z agitacijo za naši list in pridobil osem naročnikov. Težko je šlo, ker so mi ljudje očitali, da delam zato, da bi kaj zaslužil itd. Toda povedal
sem jim, da ne iščem lastne koristi in da delam zato, ker se zavedam, do bo bolje tudi meni, če bo dobro kmečkodelavski skupnosti. Neki posestnik me je nagnal, češ da sem komunist in duševni pokvarjenec, ker agitiram za «Slovensko vas». Toda povem mu, da naj rajši pometa pred svojim pragom, saj pravi sv. pismo: «V očesu brata vidiš pezdir, a v svojem ne vidiš niti bruna.* Kaj pa je komunizem, niti ne vem in bi ga samo prosil, da mi to razloži. 1 6c
\-t-d. l/ti Oj	■ . J j
J	/' -	•
tfckr? 4* :rs '	'-"i-tfrfSK
Karol Zorko, posestnikov sin.
DOPIS IZ PREV OR J A
Za soboto dne 30. aprila je nekdanji naš poslanec dr. Dobovišek sklical sestanek na Lopaco, in sicer v gostilno Mačka Franceta. Mislil je gotovo, da je med ljudstvom v šmarskem okraju razpoloženje zanj isto, kakršno je bilo ob volitvah dne 5. maja 1935. leta. Toda zmotil se je hudo. Na omenjeni sestanek je namreč prišel samo eden in še ta iz radovednosti. Gospod poslanec je začel nastavljati vabo in to v obliki koruze, ker se mu je sol iz Belgrada že v Šmarju raztopila. Povedal je, da namerava razdeliti en vagon koruze med tiste, katerim je toča potolkla pridelke, a drugi vagon bo razdelil ob prvih volitvah. Na dolgo in na široko je razvijal svoje velikopotezne načrte in pripovedoval, da ga bodo ministri že podprli s koruze. » -./t
'■?&	<&>	V«	.	.
«■*»•* ’	(' Gospod poslanec pa
tudi menda ni tako radodaren, da bi nam iz svojega žepa dajal. , w
iieU S&gTž
*nrrS r‘4 1 Ali res še misli, da je ljudstvo slepo in neumno, saj gre še osel samo enkrat na led. Mi kmetje dobro vemo, da je pot do zmage trnova, dolga in strma, a do cilja pridemo, ker smo v pravičnem boju in pravica vedno zmaguje. Sam pa si je izbral široko, gladko *
-.«•«»1)1» nas*, ‘u/im lahko doleti usoda tistega, ki je nazadnje zalučal srebmjake po templju.
Žalosten in potrt se je moral vračati gospod poslanec v Celje in se spominjati tistih dni, ko se je ob vsakem njegovem prihodu zbralo toliko ljudstva, ,u	»K&totiu
iS	w	srt*«&*&*■■
•,( a cjanes je jmei samo enega poslušalca. General brez armade!
F. L.
DOPIS IZ SLIVNCE PRI CELJU.
Naš kraj j|e že po naravi precej zapuščen, a še hujše je, ker nam gospodarijo ljudje, ki jim je obuboža-nost prebivalstva deveta briga. Zato se oglašamo v «Slovenski vasi», da od časa do časa povemo, kaj nas teži.
V	drugi polovici aprila je občina dobila en vagon koruze po din 1.18 za kilogram. Ne da bi jo g. župan Jagodic prevzel in porazdelil med lastne občane, jo ie odstopil pol vagona občini Kalobje. Zato so se 26. aprila domači občani žalostni vračali domov in spraševali, kaj naj bi bilo temu krivo, da niti proti plačilu ne dobe koruze, a sosedni občini se odstopi kar pol vagona?
Spoznali smo, da je edini izhod iz takega ravnanja, če se bomo priprav-
ljali in pripravljeni čakali dogodkov, ki pridejo, kajti le s slogo in zavednostjo se bomo lahko rešili podobnih krivičnih postopkov. Vemo dobro, da pravica vedno zmaguje jn zmagali bomo' tudi mi in v svoji občini gospodarili tako, da bo v prid delovnemu ljudstvu.	A.
DOPIS IZ DOBJA PRI PLANINI
V	«Slovenski vasi* ste že večkrat povedali, kako malo pravic je kmečko ljudstvo deležno, pa naj jih išče kjerkoli. Pri nas smo doživeli primer, ko je hudo zbolel neki posestnik. Napravil je prošnjo na šolskega upravitelja, da bi za mesec dni oprostil njegovega sina pouka, da bi lahko na domu pomagal. Hodil je od Poncija do
Pilata in nazadnje se je moral obrniti celo na okrajno glavarstvo. Tu so mu povedali, da mora v takem primeru šolski upravitelj otroka oprostiti pouka in mu svetovali, naj napravi prošnjo. Ker pa je treba prošnjo kolkovati, a mož je revež, je šel na občino po ubožni list. Župan mu seveda noče dati ubožnega lista in zadeva Še do danes ni rešena.
Prejšnji šolski uparvitelj g. Miloš Kocovan je bil v tem oziru vse drugačen mož. Rad je ljudem pomagal iz zadrege in bil je res vzoren šolnik. To se je pokazalo tudi ob njegovem odhodu iz Dobja. Ta bi tudi temu siromaku gotovo takoj ustregel, brez kolkov, prošenj in sitnarenja.
O ljubezni do domovine
Domoljubje, ljubezen do domovine je ogenj: samo nekateri so oglje, drva, ki gore; drugi pa se pri tem ognju samo grejejo ali si z njim svetijo ali si pri njem kuhajo svojo kašo ali tudi prižigajo svoje pipe in cigare — je dejal tisti neznameniti modrec, a mnogi niso razumeli njegovih besed.
Češki časnikar Havliček (1821 - 1856) v listu ,Češka Včela'.
Kč.:
Razgovor z dopisniki
V	zadnjih mesecih je nase gibanje prebilo težko preskušnjo. Od gibanja je odpadel dr. Dobovišek, v gibanje so se hoteli vtihotapiti razni politikanti, ki so svojo srečo skušali že marsikje in ki so se hoteli zateči k nam, ker postaja vedno jasneje, da ima naše gibanje bodočnost. Upali so, da bodo mogli tudi v tem gibanju kakor so to drugod, zlesti na hrbte ljudstvu in se okoriščati z ljudskim zaupanjem. Med nekaterimi našimi somišljeniki se je pojavila stara in najhujša slabost slovenskega ljudstva, to je lahkovernost in pa velikodušno odpuščanje. Bilo je tudi nekaj takih, ki so v svoji hlapčevski ponižnosti in lahkovernosti uklonili tilnike pred tem ali drugim gospodom, ki jih je s svojim dobrikanjem hotel pridobiti za svoje osebne namene, jih prepričati, da hoče delati za koristi ljudstva istočasno, ko je reševal svoje zavoženo gospodarstvo.
Naši somišljeniki so se imeli odločiti, ali za morebitne dobrine, katere so jim obljubljali, in za to, da
danes odpuste včerajšnje grehe in bodo jutri lahko čutili nove grehe in krivice storjene tistim, ki iz lahkovernosti preveč zaupajo. Odločiti so se imeli med tem, da verjamejo komurkoli, ki je včeraj obljubljal večno zvestobo ljudstvu, a je danes svoje obljube zatajil, da je mogel napolniti svoj žep, in med tem, da verujejo le sebi, v moč, ki jo imajo, a niso vedeli o njej in je niso porabili, da bi si vsi skupaj uredili boljše življenje. Odločiti so se morali, ali se zvežejo s komerkoli, kr jim nekaj obljublja in drve za njim čez drn in stm tudi v svojo pogubo, ali pa se družijo drug z drugim v istem težkem, krivic in goljufije polnem življenju za boljše čase ter pomandrajo vse, kar se jim stavi na pot, — ter vse one, ki so v besedah za ljudstvo, vidijo pa le svoje osebne koristi.
Naši somišljeniki so se odločili znova in znova, da verujejo le sebi in misli, ki jih je združila v gibanje, to je, misel o pravem samoodločanju o sebi.
Tako nastaja v našem gibanju nekaj, česar do zdaj nismo poznali: Ljudstvo druži skupna misel, skupna volja, skupno delo k skupnim ciljem za boljše življenje. Kdor se oddalji od tega, odpade in je kakor suha veja. Kdor je prišel v naše gibanje z nameni, da napolni svoje žepe, da se prebije do poslanskih dnevnic in do ugodnega življenja, medtem ko bo ljudstvo stradalo in trpelo tisoče krivic, vsak tak slej ko prej odpade od našega gibanja. Ali razočaran v svojih skritih osebnih željah pojde sam. ali ga izloči gibanje.
Vse to je bilo potrebno poudariti posebej sedaj, ko so se v zadnjih mesecih somišljeniki odločili proti tistemu, ki je obljubljal drobtine istočasno, ko je vedel sam, da hoče pomagati le sebi.
Enako je treba poudariti, da ne moremo objavljati hvalnic nikomur, najmanj pa plačanih hvalnic. Tak primer smo pred kratkim doživeli. Pri drugih listih so taki načini politike morebiti izvedljivi, mi pa pravimo: Vsi tisti, ki delajo za ljudstvo, naj bodo prepričani, da jih ljudstvo ne pozabi. Ljudstvo pa ne pozabi tudi tistih, ki delajo proti njemu. Lastna dela širijo o človeku dober ali slab glas po zasluženju. Nihče pri nas ne more sedeti na dveh stoleh.
TISKOVNI SKLAD.
Kmetje in delavci v Ljubnem pri Gornjem gradu so zbrali za tiskovni sklad ^Slovenske vasi* din 80.—, za kar se jim uprava lista najlepše zahvaljuje z željo, da bi našli še mnogo posnemalcev.
Naš somišljenik, trafikant, ki v svoji skromnosti neče biti imenovan, nam piše:	Pošiljam	vam znesek
din 68.— za 68 izvodov «Slovenske vasi*. Provizije si nisem zaračunal in jo porabite za tiskovni sklad lista. — Čast, komur čast!
ss
Kalijo zanesljivo, zato jih zahtevajte pri Vašem trgovcu.
Pridobivajte nove naročnike!
Skrbite, da pride Slovenska vas
a
tr
v vsako slovensko vasico!
Izdaja konzorcij, ki ga predstavlja Dovč
Ivan, kmetovalec iz Šmartnega ob Savi. — Urejuje in za uredništvo odgovarja Kreutzer Pavel, Ljubljana, Trnovski pristan 14/1. Tisk Delniške tiskarne, d. d„ v Ljubljani, predstavnik Ovsenik Ivan.