Pregledno o gledališču enega
(Matjaž Šekoianja: Gledališče enega: analiza pojavov v sedemdesetih letih v srednjeevropskem prostoru, Ljubljana 1981, 199 str., Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega 85)
Pričujoče delo je nastalo ob avtorjevem študiju na Institutu za gledališko znanost Filozofske fakultete na Dunaju. Tako je sam zorni kot pisanja res bolj srednjeevropski kot slovenski, kar je v tem primeru (glej podnaslov) študiji lahko le v prid. Pojav, nakazan v naslovu, raziskuje pisec z več vidikov: zgodovinskega, teoretičnega in praktičnega (dejanske uprizoritve). Kot že naslov določno pove, razprava ni usmerjena k lite-
rarni strani (npr. k monodrami), ampak h gledališki manifestaciji z enim (edinim) igralcem (le-ta pa izvaja lahko monodramo, poezijo, prozo, razne lepljenke itd.). Slednje dejstvo (poudarek na gledališki strani) pa še ostreje opredeljuje raziskavo: avtor je odvisen od lastnega gledanja predstav ali pa od kritičnih poročil o raznih predstavah. Ker v večjem mednarodnem prostoru en sam človek težko sledi razsežnemu tovrstnemu gledališkemu dogajanju, je jasno, da je avtor predvsem odvisen od kritičnih poročil (ta so seveda subjektivna, pristranska, pomanjkljiva itd.). Šekoranja poudarja, da v študiji ne gre za katalogiziranje v smislu bibliografije, ampak za izbor, ki naj omogoči bistveno analizo obravnavanega pojava.
V zgodovinskem pregledu prikaže pisec okvirni razvoj gledališča enega od antike do 20. stoletja.
V teoretičnem delu vzpostavlja zvezo med gle-dahščem enega in predavanjem, gledahščem enega in Uteraturo, gledališčem enega in televizijsko dramaturgijo. V nadaljnjem pokaže avtor krizo gledališča kot institucije in na gledališče enega kot enega od izhodov iz tovrstne krize. Zanimiva je tudi omemba o psihološkem (psiho-patološkem) viru gledaUšča enega Ob široki možnosti za individualno ustvarjanje v gledaU-šču enega je le-to razložljivo morda tudi z neke vrste »ekshibicionizmom«. Avtor si zadaja takole vprašanje: »Ali se ustvarjalni nagon ne pojavlja kot ekshibicionistični izbruh zaradi potrebe samopotrditve in iskanja ljubezni?« (str. 64)
Glavnino študije obsega obdelava gledališča enega v Jugoslaviji (ločeno na slovensko in srbo-hrvatsko govorno področje) in na nemškem govornem področju. Pri slednjem se zadrži avtor najbolj v avstrijski sferi, manj pri Zahodni Nemčiji. Glede na naslov ne spada v obravnavo gledališče enega v Franciji, Holandiji in ItaUji, kot informacija pa seveda ni odveč. SVojo študijo končuje Šekoranja z obdelavo multimedialnih pojavov. V Zaključku izvemo za zanimiv podatek, da je večina ustvarjalcev gledališča enega moškega spola (76 % izvajalcev, 24 % izvajalk).
Gledahšče enega, naj je že odziv na gledališko institucionalno krizo, na položaj posameznika v tehnizirsmem svetu, na prevlado televizije ipd., je danes svež in čest pojav, ki potrjuje, da gledališče vedno z različnimi obUkami dokazuje svojo življenjskost Le-ta pa izhaja iz »neposredne konfrontacije z gledalci«. V tem pa vidi pisec, da je gledahšče enega »poskus vračanja k izvornim oblikam človeške komunikacije« (str. 192).
Kot lahko štejemo Šekoranjevo študijo za vsebinsko obogatitev naše gledahške literature, pa je obUkovna stran precej slaba. Predvsem kar
168
mrgoli tiskovnih napak, kar kaže, da korektorjev naše založbe in tiskarne ne poznajo več. V tekstu najdemo celo vrsto napačnih črk, zlogov, narobe rabljenih vejic itd. Med napačnimi rabami omenjam le naslednje: Šerbedžijin, Krležin (večkrat) - prav Šerbedžijev, Krležev (Krležin le v primeru citiranja hrvatskega teksta: Krležin obračun s nama). M. Dimitrijevič ni gost, ampak gostja (str. 105). Stalno se pojavlja nek - prav: neki. Tudi pri nas prevajani angleški pisatelj ni Stillitoe, ampak Sillitoe (str. 123). Pri Hemingwa-yu kaže pisati Ernesta in ne Ernsta (str. 130), saj ni Nemec. Na str. 156 najdemo Lalja, Rex Imperatorja in Ponüfex maximusa - vsekakor: Laja, Rexa Imperatorja in Pontifexa maximusa. Da je
narobe težavni Nietzsche, se ni čuditi (Nietsche-ja, str. 158). Na str. 161 sploh nekaj manjka; Že skoraj pozabljeni teksti... Na str. 163 je takale cvetka: warsavskih - prav: varšavskih. Zmeniti se bomo morali, kako bomo pisali ruskega režiserja Mejerholda (na str. 168 beremo Mayerhold). Na str. 175 se pojavi: Carnacheve podobe -verjetno pa gre za Cranachove... Pa še napake pri japonskem avtorju (str. 105) - namesto: Riu-nozuke Akatagave - prav: Rlunosukeja (2. skl.) Akutagave itd., itd. Skratka: stvari v naši tiskani besedi postajajo že prav zoprne.
A n d r i j a n   Lah Slovanska knjižnica v Ljubljani