Predzgodovina Badjurovih nagrad sega v 60. leta preteklega stoletja, ko je Dragan Jankovič organiziral prvi Mednarodni festival športnega in turističnega filma v Kranju. K sodelovanju je povabil Metoda in Milko Badjura ter njun znani etnografski/ športni film Bloški smučarji (1932), kije bil na tem festivalu nagrajen z nagrado CIDALC (Mednarodno združenje za širjenje umetnosti in kulture potom filma). Zakonca Badjura sta bila v Kranju redna gosta festivala, na katerem so se srečevali veterani dokumentarnega, zlasti športnega in turističnega filma vse Evrope.
Metodu Badjuri {* 1896, Litija, 11971, Ljubljana) v spomin je Dragan Jankovič (* 1918, Požarevac, Srbija, 11981, Ljubljana, Slovenija, pokopan v Vrtojbi) na kranjskem festivalu športnih in turističnih filmov ustanovil Badjurovo nagrado za najboljše filme festivala. Ko smo v Društvu slovenskih filmskih delavcev konec leta 1973 skupaj s prizadevnimi Celjani, med katerimi je potrebno izpostaviti Jožeta Volfanda, takratnega urednika Novega tednika in Radia Celje, s celotnim osebjem uredništva in Kino podjetjem Celje z direktorjem Horvatom snovali Teden domačega filma, je Jankovič prišel pred upravni odbor DSFD z
idejo, da se domače filmske nagrade v Celju imenujejo po pionirju slovenskega filma Metodu Badjuri. No, filmskih pionirjev je bilo več, od ljubiteljskega snemalca dr. Karola Grossmanna preko ustvarjalcev filmov V kraljestvu Zlatoroga (1931, Janko Ravnik) in Triglavske strmine (1932, Ferdo Delak) do Božidarja Jakca, Rudija Omote, Milana Khama in drugih. A Badjura seje vcepil v spomin morda prav z Bloškimi smučarji, poleg tega pa je bil med pionirji povojnega filma, član stanovskega društva in smo mu pripisovali pomembnost, ki jo je bil morda po smrti bolj deležen kot za čas življenja.
Avtor in motor te nagrade je bil Dragan Jankovič. Nagrade so bile plakete in diplome, na katerih je bil vtisnjen lik Metoda Badjure ter opis zaslug za nagrado. Kovinska priznanja so bila izdelana v Trstu, saj so imeli tamkajšnji graverji sodobnejšo tehnologijo in so Badjurov lik skenirali ter prenesli na kovinsko podlago. Kasneje so drage, iz Trsta uvožene gravirane nagrade zamenjale cenejše izvedbe z Badjurovim likom, odtisnjenim na papir. Preko Badjurovega lika je bila odtisnjena obrazložitev nagrade. Priznanje iz leta 1975, ki sem ga dobil za prvenec kot mladi režiser filma Čudoviti prah, je bilo v celoti papirnato.
Dragan Jankovič je iz spoštovanja do Metoda Badjure uvedel neke vrste pravilo, da je bila Milka Badjura častna članica vsakoletne žirije za Badjurove nagrade, ki jih je tudi podelila. Po Jankovičevi nenadni smrti leta 1981 je pravzaprav izgini! moralni skrbnik te nagrade, katere tradicijo je prevzelo DSFD. V času predsedovanja Jožeta Pogačnika so v pripravah na Teden domačega filma spregledali Milko Badjura, ki tako nt bila več častna članica žirije; priprave so potekale mimo nje in brez njene navzočnosti. Ko je postavila vprašanje, kakšne so njene obveznosti upoštevajoč prakso preteklih let, seje začelo nerodno mencanje. Predsednik DSFD Jože Pogačnik se je odpravil k njej na obisk z velikim šopkom cvetja ter z opravičilom, ki ga jegospa visoko v letih vljudno sprejela, a očitno ta gentleman-ska poteza ni odpravila grenkega priokusa, ki ga je zapustila tiha izločitev iz žirije in iz festivalskega protokola. Nikoli več je ni bilo v Celje, ker pa je z delom pri filmu že prenehala, ni več prihajala na Vibo niti na kavo. Do smrti je živela v krogu svojcev ter z ljubeznijo do edinega vnuka.
V Celju so poleg Badjurovih nagrad podeljevali še nagrado občinstva - celjskega viteza - nagrado revije Stop za najboljšo igralko in najboljšega igralca, nagrado filmskih kritikov in morda še katero. Konec Tedna domačega filma je sovpadel z razpadom Jugoslavije, a bolj kot to je Celjane prizadela velika poplava, kije povzročila tako gmotno škodo, da občina ni več zmogla istočasno skrbeti za odpravo posledic poplave in za financiranje prireditev.
Prizadevni predsednik DSFD Marcel Buh, kije društvu predsedoval ravno v času razpada bivše države, seje aktivno vključil v nova dogajanja. Člani društva smo se iz delavcev prelevili v ustvarjalce, napisan je bil novi statut in Buh je pripravljal Zakon o kinematografiji, iz katerega žal ni bilo nič, sledi! je poskus Zakona o filmski proizvodnji, da bi se zadeva končala pri Zakonu o Filmskem skladu, edinem zakonskem aktu, ki smo ga imeli doslej na področju kinematografije. Buhova zagnanost je pregledno prireditev slovenskega filma pripeljala v portoroški Avditorij in zaradi skromnih financ seje prireditev prelevila v Slovenski filmski maraton: prikazati čim več filmov v čim krajšem času. Tradicija Badjurovih nagrad se je nadaljevala do leta 1997. Tedaj je predsednik Nadzornega sveta Filmskega sklada Toni Tršar predlagal, da naj bi bila Badjurova nagrada samo ena - za življenjsko delo - ostale nagrade za najboljše dosežke pa naj bodo vesne - po istoimenskem filmu Františka Capa iz leta 1953.
Ugledni cineasti prejemajo Badjurovo nagrado za življenjsko delo že šestnajsto leto. Badjurova nagrada je sramežljivo prišla celo v Zakon o Filmskem skladu, resda v oklepaju (v 7. členu), a tam je. Iz društvene je prerasla v ugledno državno nagrado, kije po 107. členu Zakona o dohodnini neobdavčena, kar velja za vse državne nagrade.
Zadnje čase je zaznati očitke, da je Filmski sklad »ukradel« Badjurovo nagrado DSFU, kar pa ne drži. Člani društva na čelu
z Marcelom Buhom smo oblikovali, dopolnjevali in soustvarjali Zakon o Filmskem skladu RS, v katerem je zapisano, da Filmski sklad omogoča izvedbo letnega pregleda slovenske filmske ustvarjalnosti. Festival slovenskega filma, na katerem se podeljujejo nagrade, je zrasel iz nekdanjih društvenih prireditev - filmskih maratonov - in s festivalom so rasle tudi Badjurove nagrade.
Festival je torej iz društvene akcije prerasel v uradno ustanovo, Badjurova nagrada za življenjsko delo je uzakonjena, ta zakon pa je med drugim tudi delo filmskih ustvarjalcev. Torej smo sami prenesli nagrado na višjo raven, na Filmski sklad. Opozoriti pa bi kazalo tako DSFU kot zakonodajalca, kije Zakon o Filmskem skladu sprejel, da ne eden ne drugi nista pridobila nobenega soglasja Badjurovih dedičev o poimenovanju nagrade. Kazalo bi enkratza vselej urediti tudi to vprašanje in odpraviti vse dvome, ki se pojavljajo.
(,Zapisal Milan Ljubic, dobitnik Badjurovega priznanja 197S in Badjurove nagrade za življenjsko delo 2008.)
Dosedanji prejemniki Badjurovih nagrad
1995	Ivan Marinček in Dušan Povh
1996	Jože Babič
1997	Berta Meglic
1998	Rudi Omota
1999	Boštjan Hladnik
2000	Jane Kavčič
2001	Matjaž Ktopčič
2002	Jože Gale
2003	Rudi Vaupotič
2004	Vojko Duletič
2005	Jože Pogačnik
2006	Peter Zobec
2007	Mirjana Borčič
2008	Milan Ljubic
2009	Mako Sajko
2010	Filip RobarDorin