122
Na planinah se mora in se da veliko zboljšati.
Po denarni podpori, ktero ponuja ministerstvo kmetijstva tudi za zboljšanje gospodarstva na planinali, je stopilo planinarstvo in sirarstvo dandanes tudi pri nas na dnevni red. Treba je tedaj , da tudi „No-vice" spodbadajo slovenske gospodarje k napredku kmetijstva na planinah.
Resnica je, da na planinah se dd veliko veliko zb olj sati.
Prvo so poti. Tako piše gosp. Zelen po Trien-telnovi knjigi. Brez dobrih potov se planina ne dd nikakor umno obdelovati. Le po dobrih potih je mogoče planino umno obdelovati in gnojiti; po dobrih potih se z veliko manjim trudom k stanarijam pripelje in od stanarij odpelje vse, česar potrebujejo; po dobrih potih se tudi živina lahko in brez vse nevarnosti na pašo in s paše goni. Brez dobrih potov se pa vse to nikakor ne da popolnoma doseči. In ravno pri nas se po planinah in dolinah še toliko slabih potov nahaja, da je le čuda, da se še več nesreč ne zgodi pri živini, nego se to pogostoma čuje.
Napravljajte in popravljajte si tedaj , dragi plani-narji in dolinci, kolikor vam je le mogoče, dobra pota in ceste, kajti drugače ni mogoče, ne planine ne ravnine umno obdelovati.
Posebno vozovi naj bodo lahki, pripravni in vi-sokokolesnati, a ne tako okorni, kakor je vidimo navadijo; to pa zarad strmin, ker planinski potje ne morejo biti nikakor zmiraj in povsod ravni enako lepim cestam. Krupe, okorne in lesene dude, s skoraj 4 voglatimi, komaj 2 čevlja visokimi kolesi, ki škripljejo in cvilijo, kakor bi žive prešiče drl, so vsakemu umnemu planinarju  in  dolincu gotovo na  veliko sramoto.
Včasih   bi se na  planini  dale  rabiti  tudi  kake   lahke^ neokovane sani (smeči).
Za vožnjo gnojnice je treba pripravnih kosklad (trug)^ za gnoj pa lesenih košev, ktere po Krasu gre-tune imenujejo. Umnemu planinarju ne sme nikoli manjkati krampov, sekir, kos, grabelj, vil, lopdt, plugov, motik, samokolnic (tačk ali kar-jolov) niti ničesar, kar bi umno obdelovanje planin lajšalo. „Orodje dela!^^ — pravi naš slovenski pregovor,  in:   se svedrom se ne more krava odreti!
Naj omenim tukaj, da je za vprego, kar se je potrebuje, na planini ravno tako kakor po druzih krajih, le komat (kakor pri konjih) edino prava in umna vprega. Vsaka druga vprega je več ali manj trpinčenj e živine.
Umni planinar naj skrbi dalje tudi za zdravo in čisto vodo ljudem in živini, kjer in kolikor je je potreba. Uiste vode ne sme ne ljudem ne živini nikoli primanjkovati. Ako se ne dobi drugače, mora se napeljati po vodotočih, ceveh ali žlebih na take kraje, kjer se kaže potreba.
Posebno naj bi planinarji skrbeli tudi za priprav-niše stanarij e; kajti žalibog so stanarije po slovenskih planinah večidel take, da si ne moremo misliti bornejših prebivališč. Da take bajte ne morejo nikakor pripravne biti za umno izdelovanje sira in masla, to je tako gotovo, kakor noč brez solnca. A ravno v siru in maslu je glavni in največi dobiček planinstva. Zarad tega napraviti si je treba primerne stanarije, ako želite tako stanariti, kakor vam veči dobiček kaže.
Ena, pa ne majhna napaka v planinstvu, je tudi izvaževanje send s planin. Planino r o p a t i se pravi, če kdo sen6 s planine vozi. Gnojd, ki se naredi iz takega send, menda nihče ne vozi zopet nazaj na planine, kar bi ga gotovo tudi predrago stalo. Gnoj in sen6 je lastnina planine, zato naj tudi planinam ostane.
Nemški pisatelj med drugim tudi to pravi, naj bi stanarji bolj zmerno živeli; vživajo naj sicer dobro in tečno hrano, a venaar ni potreba, da bi v m a s 1 u p 1 a-vali. Nekteri stanarji so tudi preveč postrežljivi in prepotratni, kedar jih kdo obišče. — No, kar se tega tiče, so naši slovenski planinarji sploh, kakor vsi drugi Slavjani, že iz starodavnih časov gostoljubni, kar jim je tako rekoč prirojeno, a kolikor je meni znano, živ6 vendar zmerno, večidel borno pa pošteno. Resnica pa je in ostane, da, kar je preveč, je nezdravo.
Tudi planinstvo mora imeti v vsem svoj pravi red, natančen račun in vesten zapisnik ali protokol. Dosihmal se je v tem obziru še vse premalo ali se ni celo nič storilo. V tem obziru pa ne greše le planinski gospodarji, ampak tudi cele soseske. Red, natančen račun ali preraj to vanje ali pa zapisniki bi planinstvu gotovo veliko koristili. — Račun pokaže gospodarju vsak dobiček in vsako zgubo, ter ga varuje škode in ga spodbada k vsemu, kar mu kak dobiček vrže.
V izboljšanje planinstva je dalje neobhodno potrebno, da se nikoli preveč živine ne žene na planino, ktere bi planina ne mogla dostojno prerediti in bi tako bila živina primorana stradati. Pomniti je treba, da prva polovica hrane, ki jo živinČe povžije, da se nasiti, služi le v ohranjenje njegovega življenja, in šele druga polovica služi v napravo mleka, mesa, kosti itd.
To se namreč tako-le razume: Ako potrebuje kako ŽivinČe 70 funtov trave, da se trikrat na dan nasiti, pa je ne dobi več kakor le polovico, to je 35 funtov na dan, bo živinče sicer še živelo, toda redilo se ti nebo; in če je živinče krava, ne bo ti dala ne kapljice mleka. Vrh tega ti pa tudi planina ne bo dona-sala nobenega dobička. Tvoj trud bode zastonj , imel bos škodo in nepotrebne stroške,  in če znabiti se
kaj nase držiš — vrh vsega tega se sramoto. Kolikor več pa živinče, ki potrebuje 70 funtov trave, da 86 trikrat na dan dobiva, toliko lepše in boljše se ti bo redilo; in če je krava, dajala ti bode tudi obilnišega in boljšega mleka. Tedaj le takrat, ako ima živinče zadostne hrane in ne trpi lakote, smeš pričakovati popolen dobiček,  ki ga živinče pri umnem glestanji dati more.
Ako tedaj želimo od planine vživati največi dobiček, ki ga planina dati more, ne smemo na-njo goniti več živine, nego se je na njej dobro napasti, to je, rediti more. — O slabih letinah, ki nastopijo večidel zarad spomladanskih mrazov, treba je število živine zmanjšati; namesti po 5, naj vsaki srenjčan le po 4 ali še manj repov na planinsko pašo žene. Posamezni gospodarje planin, se ve, lože in brez prepira tako ravnajo.
Da pa planine tudi več živine dobro rediti morejo, to je, da obilnišo in boljšo pašo dajejo, treba jih je umno obdelovati in gnojiti. Preračunjeno je, da 8 centov težka krava porabi v 116 dneh 29 centov dobrega sena ali pa 87 centov trave. To seno ali trava izraste, ako navprek rajtamo, na 3 oralih prostora. Gotovo so pa tudi planine, ki na vsacih 5 ali še več oralov pašnika ne morejo še ene krave dobro in dostojno napasti, a na dobro obdelanih in pognojenih pašnikih redi vsaki oral prostora — eno kravo. To je menda zadosti jasen dokaz, za koliko se dad6 planine zboljšati.
123