J. PAHOR: 0 reloii itva. (Konec.) Usodna napaka našega šolstva je naposled njegova razrednost. Pojavlja se že v nižjih letnikih Ijudske šole v obliki zasebnih poučevanj, v višjih nastopijo potem pravcata prebiranja: otroci premožnejših stanov odhajajo v nadaljne šole. Največkrat ne odločajo pri tem niti dejanske poti'ebe, niti nagnenja in zmožnosti, temveč zgolj sredstva. Nasprotno pa je z ljudsko šolo v glavnem končana naobrazba nadarjenih siromakov, ki bi morda še veliko koristili družbi, z vso nesebično silo svojih darov, ki pa ostanejo za vslej le mrtvi kapital. Tako se na eni strani kalijo že v mladih srcih osti soc. nasprotstev, na drugi strani pa prihajajo na važna mesta višjih poklicev nezmožni, necivilizatornih predsodkov prežeti ljudje, izmozgana deca šolskih klopi. In vendar bi morali doseči ona mesta pravzaprav sinovi trde življenske borbe, nele duševno, ampak tudi telesno pravi .vzor — ljudje, ker le taki zmagujejo v življenju! Goli nacionalizem tega ni razumel. Sicer se tudi pri nas skuša tupatam pomagati z ustanovami, podporami in slicnim, toda to je daleč nezadostno za ohranitev proletarskih talentov, zraven vsega pa še razdeljevano čisto brez načel, kar je konečno istovetno s korupcijo. Naloga demokracije bo, da gre tudi v tem po vzore na zapad. Naj ponovim, kar sem že leta 1914. zapisal o Angleški: Nešteto občin daje vsako leto štipendije otrokom, ki nimajo sredstev za nadaljevanje studij. Koncem leta se vršijo v javnih elementarnih šolah tekme; onim, ki izidejo kot zmagovalci, poskrbijo občine za 2—51etno naobrazbo, v katerem času dobe dijaki razun vsega potrebnega tudi dovolj obleke. Najepše je razvilo ta sistem mesto London, ki podeljuje ubožnim letno 3000 štipendij v znesku cd 140 do 350 K; razun tega se pa podeljujejo še nagrade do zneska 2100 K letno, da se omogci talentom, ki jih starši ne morejo podpirati, obiskovanje vseučilišč. Vsako Jeto izda London nad 5 milijonov kron za revne dijake, izdatki pa še vedno narašcajo . . . K temu naj pripomninvše, da se dajejo nagrade nele najbolj nadarjenim, temveč posebno onim, ki so najbolj izvirni, najbolj samostojni in podjetni. Pri nas je ravno nasprotno. Podpor (ne nagrad!) so deležni prepogostokrat najmanj vredni, najponiž- nejši in zato največkrat najbolj hinavski in predrzni. Zlo je še veeje, ker se dele kot miloščina. Bil bi že Sas, da taka oblika sočutja z revščino izgine, da stopi na nje mesto sistem nagrad, ki je tudi na Francoskem doma. Učencem je podeliti nagrado za najboljše prestano skušnjo, za najboljše prestano skušnjo, za najboljšo nalogo ali slično delo. S tem se jim ne izkaže le priznanje, temvec se jim tudi plačata pridnost in trud, a obenem dostojno omogoči nadaljevanje študij. Dosledno bi se moralo uveljaviti načelo, da nadaljuje vsak nadarjeni učenec ubožnih štaršev svoje nauke izrednim potoni, torej z javnimi sredstvi, ki pa naj jih tudi sam nekoliko dosega. Tudi precej nadarjeni naj se vzdržuje z nagradami, mora pa dopolniti zmožnosti s pridnostjo. Nagrade so sicer lahko zasebne, javnih korporacij i dr., toda ker ostanejo take vsekalcor le slučajne, naj občine prevzamejo sistematično ureditev tega vprašanja kot svojo dolžnost. Preden končam članek, moram še pribiti, da so vse zveneče besede o vzgoji votle fraze, da .e vse šolstvo zgradba na pesku, če ni že predšolska doba oskrbela otroku zdravih razvojnih pogojev, če ni rodovina kot vogelni kamen družbe tudi nosilec prave prihodnosti rodu. V prvi nezavedni mladosti, morda že v prvih letih se odloči usoda človeka. Preden še stori otrok prvi korak v življenje, preden je prišel v šolo, padejo navadno kocke. V prvih šestih, sedmih lettfi otroka je v pretežni večini slučajev že odločeno, kaj bo novi občan nravstveno pomenjal v življenju in vsa šolska vzgoja, ves pouk ne bosta več tega bistveno spremenila. Rodovina je vir in od staršev, od njih nravstvenih in umstvenih vrlin je odvisna sreča otroka. Gospodarske razmere so sekundarnega in malokdaj odločilnega pomena. Le če starši že iz najzgodnejše mladosti z železno dosled. vzgajajo otroka v s araodejavnosti, skromnosti.resnico" ljubnosti in ubogljivosti in to predvsem z zgledom, bodo ustvarili podlago, da se na njej razvije nravno vrl človek, zdrav, plemenit član družbe. Dosledno, pravim. Mati, ki ne ve, da mora otrok nositi že iz prve mladosti preprosto obleko, uživati skromno hrano, spati na trdi postelji. taka mati ne ve, da drami in podžiga najbolj zle nagone človeškega srca in oče, ki smatra za svojo dolžnost, da oskrbi sinu cim lažje, 6im udobnejše življenje, ki brez miru zbira sredstev v ta namen, se ne zaveda, kako zavaja s tem otrokovo eticno čuvstvovanje v zgrešeno smer, proti kateri bo kedaj tudi vsa borba družbe brczvspešna. In vendar ni treba nasilja v vzgoji. Intuicija matere iu autoriteta očetova vodita mlado bitje, da samo izbira, čebo otrok dosegel ono nujno prvo nravstvenost, sicer jo utegne skaliti laž. Rrez resnice pa ni vesti in brez vesti ni zdravega razvoja družbe. To vidimo vedno bolj. Čim več je dvomov in varljivih naukov v svetu, tera bolj se izpodkopujejo nravstveni temelji, s katerimi družba stoji in pade, tem težje je življenje o ozračju brezvestnosti, tem manj individualne sreče med posamičniki. Rodovina je prvo, je glavna celica v organizmu d-iužbe. A brez vesti tudi rodovina ne more vspevati. Kakor hitro pa izgubi z izpodbitim etičnim tlom svoj idealizem, svojo svetost, izgubi tudi svojo samostalnost in nad njo se zgrne sila državne samovolje. is propadora idealizma in samostalnosti je pa onemogočena dobra vzgoja in zrušena prihodnost otrok. Kdor lioče tedaj prave ljudske vzgoje, mora iskati predvsem sredstev, ki ohranjajo rodovino na etični višini. Kakor hitro pr«*vzame učiteljstvo to veliko nalogo, si mora biti tudi v sveti vse silne odgovornosti, mora jasno videti stebre, na katerih sloni zdrav družbeni razvoj. sicerlahso tira svoj lastni narod na visečo ravnino. Čas, ki ga preživljamo, je vnovič napisal vzgojitelju s plamenečimi črkami na steno dvoje resnic: da ni vesti brez pravega krščanstva v kulturi in da ni sreče izvcn nravnosti.