uvodnik
OD BOLLYWOODA
uvodni nagovor ob veliki retrospektivi indijskega klasičnega in popularnega filma
DO RAYA
Odprimo indijsko retrospektivo z Rajem Kapoorjem (beri: Radž Kapur), ki se v uvodnem prizoru svojega filma Gospod 420 znajde sam na zaprašeni makadamski cesti. Kot bi porejeni in zagoreli Chaplin padci v indijsko krajino, da za najštevilčnejše filmsko občinstvo na svetu odigra svojega Potepuha. Pa ni Charlie Chaplin, to je indijski potepuh Raj Kapoor, prvi zvezdnik nastajajoče največje filmske industrije na svetu, igralec in režiser, skratka v vsem pravi indijski Chaplin.
Kot Chaplin nosi Črn okrogel klobuk, pod njim brčice, ponosen suknjič, preširoke hlače, prevelike in navzgor zavihane čevlje, prek rame pa ima oprtano culo. Vendar pa ima Raj nekaj, česar Charlie nima. Ima glas, s katerim pri priči veselo zapoje indijskemu gledalcu, da je njegov klobuk res japonski, suknjič angleški, hlače ruske, toda njegovo srce je indijsko. Raj je Charlie, ki ima glas in z njim (nacionalno) samozavest.
Sledi potepuška narodobuditeljska melodrama epskih razsežnosti, v kateri se znajdejo na hudih preizkušnjah značaj nacionalnega junaka, ljubezenska zgodba z indijsko veliko materjo, prvo med bollywoodskimi zvezdnicami, nedosegljivo Nargis, ter predvsem usoda zatrtega indijskega naroda in njegove zasužnjene dežele. Na koncu te neskončne prašne ceste stojita mladoporočenca Raj in Nargis, pod njima pa leži veličastni Bombay (danes izvirno indijsko Mumbai), ki se zdi, kot bi vstajal v novi luči samozavesti, pred očmi dveh mladih zaljubljenih ljudi, očeta in matere naroda, da se končno osvobodi kolonialnega jarma.
Samo nekaj let pozneje je pripravljen veliki nacionalni ep Mati Indija iVIehbooba Khana in z barvami, kakršnih indijske oči še niso videle, zapoje spektakularno himno osvobojenemu narodu, ki mu poveljuje velika indijska Mati, v njeni vlogi pa seveda spet Nargis. Rodila se je Indija in rodila se je njena najmočnejša identifikacijska točka, filmski spektakel Bollywooda. Na drugem koncu indijskega podkontinenta, na skrajnem vzhodu, v Zahodni Bengaliji, v tem času - smo namreč v petdesetih -, stopi na filmsko pot bodoči velikan svetovnega filma in eden največjih sinov bengalskega naroda, duhovni naslednik nobelovca Rabindranatha Tagore-ja (ali bengalsko Thakurja), mojster Satyajit Ray. Njegov nadimek je bil preprosto - Bog. 2e z uvodno trilogijo o Apuju - Pesem ceste, Nepremagani, Apitjev svet - je osu-pil svetovno filmsko sceno ter skupaj z Mizoguchijem in Kurosawom Zahodnjakom naenkrat odkril nove obale filmske umetnosti. Prvenec so mu nagradili v Cannesu, Nepremagani pa je osvojil Benetke, toda še veliko bolj kot v oči strokovnjakov je segel v srca slehernega filmskega gledalca, tako v domaČi Kalkuti (danes Kolkati) kot širom "tretjega" sveta.
Za enega takšnih slehernikov se je imel Akira Kurosawa, ki ga je Rayeva umetnost ganila do te mere, da jo je primerjal z luno in soncem. Ko je Ray dokaj nepričakovano
in v solidni avtorski kondiciji umrl, je ob srečanju s filmi Abbasa Kiarostamija stari Kurosawa potegnil vizionar-sko črto: "Ko je umrl Satyajit Ray, sem bil zelo potrt. Ko pa sem videl Kiarostamijeve filme, sem se zahvalil Bogu, ker nam je naklonil ravno pravo osebo, da zavzame njegovo mesto." Zanimivo pri tem je, da sta tako Kiarostami kot Ray k filmu prišla po enaki poti, najprej kot grafična oblikovalca in potem kot režiserja reklam. Vpliv Satyajita Raya na svetovni film je primerljiv z Vittoriom De Sico, katerega Tatovi koles so še danes najbolj gledan film vseh časov v deželah "tretjega" sveta. Rayev pristen humanizem in umetniška odgovornost, ki se ne uklanja nareku okusa, ampak vztraja pri globokem intelektualnem premisleku, v celoti korespondirata s Thakurjevitn naukom, ki ga je sprejemal na njegovi univerzi. Nasploh se bengalski avtorji nikoli niso ustrašili intelektualizma, saj so lahko računali na visoko izobraženo in dovzetno publiko. O tem se lahko prepričamo tudi v delu drugega bengalskega velikana, Ritwika Ghataka, pionirja indijskega filmskega modernizma. Njegova filmska tkanja še danes predstavljajo enega poetičnih vrhuncev filmske umetnosti in večno učno uro.
Ghatak in Ray, ki v Indiji zunaj Bengalije nista bila posebej znana (monopol v kinih je imel popularni hindujski film), sta v oddaljeni Kerali, državici na skrajnem jugu Indije, v sedemdesetih letih zaplodila nov rod avtorskega filma. Bengalija in Kerala sta zemljepisno vsaksebi, da bolj ne bi mogli biti, po duhu in družbenem ustroju pa sta si neverjetno podobni. Obe slovita po veliki pismenosti svojega prebivalstva, nagnjenosti k pesništvu in tavanju, tudi lahkotnemu preziru utilitarnega življenja. In obe sta tako ponosni na svoj jezik, da ga ne pretapljata zlahka v donosno hindijščino. Avtorji, ki so v Kerali zrasli na teh temeljih, so Adoor Gopaiakrishnan, po mojem prepričanju največji živeči cineast ob Kiarostamiju, žal že pokojni Govindan Aravindan, pri katerem je svojo filmsko vizijo v vlogi direktorja fotografije brusil Shaji Narayan Karun, ki prihaja v Slovenijo kot gost retrospektive in festivala Isola Cinema - Kino Otok, v zadnjem času pa navdušuje Murali Nair, čigar Prestol smrti smo videli na Liffu. Kerala je v zadnjih tridesetih letih, podobno kot Iran, eno središč sodobnega avtorskega filma in bi si zaslužila svojo veliko retrospektivo. V prvi predstavitvi največje kinematografije na svetu se bomo morali zadovoljiti s tremi mojstrovinami v malajalščini, Past za podgane Adoorja Go-palakrishnana ter Rojstvo in Moje Shajija Karuna, Retrospektiva in festival prinašata še enega dragocenega gosta, kanareškega filmskega mojstra Girisha Kasaravallija; njegov film Otok bo prikazan v tekmovalnem programu prvega festivala Isola Cinema - Kino Otok konec maja v Izoli.
Čaka nas indijska pomlad, polna močnih barv in globoko človeškega..
vlado škafar