Zdravje, naša miselnost in še kaj
Ker je bil referemt za mladinske delovne brigade odsoten, je tajnica vezala razburjen telefonskd posriv k menl.        ' '
»Moj sin se je prijavil za mladinsfco brigado in me skrbi, kaj bo z njim«, pravi nekoliko živdna ma-ma.
¦ »Kako, v kakšnem smi-slu, kaj bo z njim?«
»Zdravstveno,         veste,
predvsem zdravstveno. Ne-koč je imel hudo zlatenico in je moral več let živeti ob dieti. Bes. da zadnje čase to ni več potrebno, pač pa še vedno ni krep-kega zdravja in se resno bojim zanj. Poleg tega je zelo svojeglav, pomi-slite, sploh mi ni povedal, da se je prijavrl v brigado in sem to zvedela od nje-govih sošolcev.«
»Dobro, samo vi veste, da so vsi bodoči brigadir-ji temeljito pregledani pred odhodom na delo in da zdravnik iz šolske poli-klinike s podpisom jamči, če je mladi človek sposo-ben ali ne za delo na ak-ciji.«
»Že, že, veste, ti zdrav-niki zadnje čase stalno tr-dijo, da je zdrav, ampaik jaz vem, da so težave, da fant ni zdrav in res sebo-jim, da še bodo ponovile muke izpred časa, ko sem morala dneve in noči pre-
biti ob njegovi postelji.« * Dogovorila sva se, da se z mladim možakarjem po-govorimo in da na nobem način ne bomo omenjali tejefonskega posega njego-ve matere.
Pa ga sploh ni bilo tre-ba omenjati. Brž ko se je na brigadni konferenci ko-mandant začel s fantom pogovarjati o njegovem zdravstvenem stanju, je mladenič debelo pogiledal in zatrdil, da se po njego-vem osemnajstem letu, tel ga je dopolniil že pred ča-som, ne bi bilo potrebno ozirati se na mnenje ma-tere, ker je že 12 let popol-noma zdrav. Mama tudi si-cer preveč skrbi zanj in bi rad končno postal vsaj delno samostojen.
Menili smo, naj to v dm-žini sami uredijo, ker je bilo na zdravniškem pre-gledu ugotovljeno, da je popolnoma zdrav in sposo-ben za delovno akcijo.
Praksa je to kasneje vse potrdila. Brigadir je bfl ves 5as akcije zdrav kot dren in se ga niti običajnd prehlad ni lotil. Nobenih .težav ni imel s prehrano ali s čim drugim.
Skratka, dostikrat civili-airani meščani mislimo, da so naselja za brigadirje nekakšna ujetniška tabori-šča, kjer so mladi ljudje izpostavljeni   vsem   nevar-
nosbim, ki jih je moderna hlgi&na preprečila in po možnosti še čemu. Naše meščansko mišljenje si je torej na tak način ustva-rilo sliko o manj razvitih bbmočjih — »divjina, brez hrane, če pa je že, je dfomljiva; brez vode, če pa je že, je skoraj zaneslji-vo infioirana; tja si mla-dinška organizacija drzne pošiljati našo mladino, ki srho jo mukoma spravili k zdravju in še tole fizično garanje bo mladince sko-raj zanesljivo uničilo. Naj gre raje sin ali hčerka kam delat, da si zaslužd kak di-nar, ne pa da tam doli ža-stonj gara kot črna živina. Bo vsaj videl ali videla, kako se služi denar (ki je sveta vladar)!«
Tole bo kar držalo in upam, da bo tistemu, ki Bo gornje besede spoznal kot svoje mnenje, ki ga je iz-razil kolegu v pogovoru o čudnih željah svojih po-tomcev, vsaj tnalo nerod-no. Nerodno tudi zaradi tega, ker je v mladinskih delovnih brigadah iz Ljub-ljane praktično manj kot polovica sinov in hčera lju-bljanskih staršev; večina brigadirjev je namreč iz vseh krajev Slovendje in Jugoslavije, ker se pač šo-lajo ali imajo službo v Ljubljani.
Gorazd Marinček