UDK 808.63-5(091) Elisabeth Seitz Univerza v Tübingenu
GOVORNIŠKO STILNO SREDSTVO ALI POMOČ PREVAJANJU? Dvojično vezniško priredje v izbranih besedilih Primoža Trubarja, Martina
Lutra in njunih sodobnikov
Primož Trubarje objavil sploh prvo knjigo v slovenščini, svoj prvi katekizem, odtlej je prevajal biblijska besedila in teološka razpravljanja visokega ranga. Trubarje tudi pisal predgovore k svojim prevodom, ki niso bili prevodi, temveč izvirna besedila. Le kako je mogel najti pot za rabo svojega maternega jezika v besedilih, ki kažejo, da niso le zapisani govorjeni jezik, ampak imajo vse značilnosti knjižnega jezika. S to razpravo delamo poiskus raziskave tega vprašanja, upoštevajoč Trubarjevo rabo dvojične vezniške prirednosti, t. i. dvojne formule, primerjajoč ga z drugimi avtorji, predhodnimi in iz istega časa.
In 1550, Primus Trüber published the first book ever written in Slovene, his first catechism. From then onward, he translated texts from the Bible and high-level theological treatises. Truber also wrote prefaces to his own translations, which were themselves non-translated, original texts. How could he possibly find a way to use his mother-tongue in texts which prove to be not merely »written-down« spoken language, but carry all the characteristics of a literary language? In the present paper an attempt shall be made to investigate into this problem by having a look at Truber's use of the binary syndetical coordination, the so-called twin formula, and comparing it with other authors, previous and contemporary.
[...] beri in piši ta jezik, kakor sem jaz delal kar nekaj časa, pa boš ugotovil in prav kmalu videl in opazil, da se tudi ta naš jezik tako kot nemški lahko čedno lepo piše in bere.
1 Že v predgovoru svoje prve knjige v slovenščini, v katekizmu iz 1. 1550 seje Trubar obrnil s to besedo opogumljenja na svoje sodeželane, misleč pri tem pač na pravopisne težave, ki še niso bile rešene z utrjeno normo; tudi za to, kateri črkopis naj v bodoče uporablja za svoje slovensko pisanje, se v tem času še ni bil odločil. Medtem ko je svoja prva dela tiskal še z nemškimi črkami, se je na pobudo bivšega koprskega škofa Petra Pavla Vergerija kmalu odločil, da bo za slovenski tisk uporabljal samo še latinske črke.' Glavni cilj in pribežališče vseh Trubarjevih prizadevanj je bil, da bi v smislu reformacijskega pojmovanja jezika od vsega začetka svoja besedila jezikovno oblikoval tako, da bi vsi Slovenci in ne le govorci kakega posameznega narečja od njega izoblikovani knjižni jezik lahko
' Nemške črke (švabaška fraktura) pa so služile namenu, da so razločevale obrobnice od glavnega besedila.
razumeli. Ta mu je služil zato, da bi samo slovensko govorečemu prebivalstvu odprl pristop do razumevanja svetega pisma - ki bi mu drugače ostal zaprt. To poudarja v predgovoru k Prvemu delu nove zaveze 1557:
In prizadeval sem si pri tem prevajanju, da bi me glede besede in stila vsak Slovenec, naj bo Kranjec, Spodnji Štajerec, Korošec, Kraševec, Istran, Dolenjec ali Bezjak lahko razumel. [...] In zato sem ostal kar pri kmečkem slovenskem jeziku in kakor ga govorijo na Raščici, kjer sem rojen, in nenavadnih in hrvaških besed nisem hotel mednje mešati in si tudi novih ne izmišljati.
Tu imamo opraviti z dvema na videz protislovnima izjavama: po eni strani naj bi bil Trubar pisal za v s e Slovence razumljivo - torej omogočil sprejemanje svojih besedil vsem, po drugi strani pa naj bi bil ostal pri »kmečkem slovenskem jeziku« svojega rojstnega kraja Raščica. Vprašanje, kako dobesedno naj se jemlje ta njegova izjava, da bi ta krajevno vezani jezik vzel za osnovo nadpo-dročnega knjižnega jezika, je pripeljalo do v novejšem času spet vzplamtelega razpravljanja, kako je z narečno podstavo slovenskega knjižnega jezika: najbolj znana je v tej zvezi ovrgovalna teza Igorja Grdine (Grdina 1993, predvsem 93-109) glede postavke Jakoba Riglerja iz 60-ih let (Rigler 1968/1, 234), češ daje Trubar hotel pisati v ljubljanski mestni govorici.2 Do Grdinovih izvajanj je Jože Toporišič v sestavku Jakoba Riglerja teza o začetkih slovenskega knjižnega jezika (SR 41 (1993), 449-464) zavzel kritično stališče.
Trubarjeva izjava o jeziku preprostega ljudstva v miselni paradigmi onega časa ni osamljena, za pojmovanje jezika pri reformatorjih je celo značilna, o čemer priča pogled na Martina Lutra velikokrat navajeni nasvet vsem prevajalcem:
Treba je zato vprašati mater v hiši, otroke na ulicah, navadnega človeka na trgu, in mu gledati na usta, kako govorijo, in po tem prevajati, potem bodo to razumeli. (Luther 1972, 246).
Luter pa je gotovo pisal za »preprostega človeka«, nikakor pa ne kakor tain gotovo ne tako, kakor je ta go vor i 1. Pri reformatorjih razširjen topos nas ne more premotiti, da nobeden izmed njih tega ni storil - ne Martin Luter in ne Primož Trubar, ki ni mogel poseči na nobeno kakor že oblikovano knjižnojezik-ovno izročilo.3 Pri Trubarju je poleg tega treba pomisliti, da je sicer različna
"Prim, tudi rlgler 1968b, 78: »Kako naj sodimo o Trubarjevem razmerju do ljubljanskega narečja? Ali naj v njegovem jeziku vidimo samo vplive ljubljanščine, ali pa težnjo, da bi pisal v ljubljanščini? Po mojem mnenju po vsem, kar je bilo tukaj navedeno, ne moremo dvomiti o njegovem zavestnem prizadevanju.«
(V predgovoru k objavi Register vnd summarischer Innhalt 1561 omenja: »Die ander vnd fürnämist vrsach dies geduckten Registers ist die / seitmalen auß sonderm fürsehen / vnnd Vrordnen Gottes erst jetzundl / in disen bösen leisten Zeiten / die Heilige Biblische geschrillt / vnd andere Gottselige Bücher / auch in die Windisch vnd Crobatisch Sprach
slovenska narečja dobro poznal iz svojih popotovanj in s posameznih postaj svojega izobraževanja in poklicne poti, ali pa jih je obvladal, ni jasno. Prej bo treba domnevati, daje pokrajinske razlike poznal in da seje trudil, da bi za svoja slovenska pisanja našel jezikovno obliko, ki bi bila sprejemljiva ne le za prebivalce enega področja, ampak bi bila vsaj pasivno-sprejemalno identifikacijska ravnina za vse Slovence, ne da bi pri tem dejansko dajala prednost kakemu posameznemu narečju. Narečje njegove domače vasi Raščice je bilo tisti govor, ki ga je poznal iz svojega otroštva - njegov materni jezik4v pravem pomenu besede, namreč jezik, za katerega je upravičeno domneval, da ga ne le p o z n a, ampak tudi zna. Da Trubarjeva besedila na glasoslovni, oblikoslovni in besedi-jski ravnini prevevajo vplivi drugih narečij kot njegove domače vasi, se vidi, kajti Trubarjev poseg na »kmečki slovenski jezik [...], kakor se govori na Raščici« pomeni enako malo kakor Lutrov izrek, daje treba ljudstvu gledati na usta /kako govori/ in po tem prevajati«, da bi bilo treba morda le zapisati kar je »ljudstvo«, bilo na Raščici ali kje drugje dan za dnevu dajalo od sebe.5 Če se npr. malo ozremo na predluterske prevode svetega pisma, nam postane jasno, da novo pri Lutru niso bile samo določene glasoslovne in besedijske novote, temveč prevajanje in pisanje po novem načelu, pri katerem je skladnja latinskih predlog zgubila zgledovalno vlogo na ubesedovanje v nemščini. Kakšen je bil dejansko govorjeni občevalni jezik - izobraženih ali »ljudstva« v Ljubljani 16. stoletja, je pač treba šele pokazati, o tem v resnici še ne vemo prav dosti, in kulturnozgodovinske izjave, ki so narejene samo na podlagi nekaterih glasoslovnih pojavov, so na ilovnatih nogah. Trubar si je vsekakor celo s svojimi verskimi tovariši v Ljubljani, o katerih je znano, da so po svojih močeh podpirali slovensko cerkev in tudi pospeševali slovenski tisk, dopisoval v nemščini - saj doslej ni bilo najdeno niti eno slovensko pismo Primoža Trubarja. O jezikoslovnem vedenju svojih sodeželanov sam pravi v predgovoru k Prvemu delu Nove zaveze 1557:
verdolmetscht / vnd mit dreierley Buchstaben gedruckt werden / Wölliches seit die Welt gestanden / nie geschehen / dann die Windisch Sprach ist bißher nie ge schriben / vil w eniger getruckt worden.« (Sakrausky 1989, 82).
4Za pojem 'materni jezik' glej Ahlzweig 1994.
s V tej zvezi bi rada rav posebno opozorila na prispevek J. Raeckeja ( 1995) s Trubarju posvečenega meddisciplinarnega simpozija v Tübingenu, ki med drugim ugotavlja: »Kajti če se veda tudi ne vemo, kako so slovenski duhovniki svoj čas govorili slovensko, natančneje: pridigali, je vendar izrečno neverjetno, da bi bili božjo besedo oznanjali v enaki slovenščini, v kakršni so se pogovarjali kmetje o vremenu, svojih ženah in Turkih.« Na tem mestu bi se prof. Raeckeju rada tudi zahvalila za številna dragocena opozorila glede vprašanj knjižnojezikovnosti pri Slovencih; opozorila so me na posebnost jezikovnega položaja v slovenskih deželah.
In gornjih slovenskih dežel, deželnih oblastev, grofje, svobodnjaki, vitezi, in tisti iz plemstva, znajo dobro nemško, in veliko njih latinsko in laško. Podobno veliko meščanov, duhovnikov in menihov govori nemško. Ampak preprosti doma živeči človek sploh govori le slovenski jezik. (Sakrausky 1989, 210-211)6
Kopitarjeva izjava o ljubljanščini njegovega časa je tudi zgovorna:
V Ljubljani se govori bolj dolensko, vendar brez zatezanja, ker je glavno mesto prav na ločnici obeh glavnih narečij, in ker je razred služabnikov, od katerih se potem kranjščine učijo mladi gospodje, v daleč pretežni meri z Dolenjske: pisci so pač mislili, da mora jezik glavnega mesta biti knjižni jezik (ta stavek pa lahko pri Slovanih toliko manj velja, ker so meščani večinoma Neslovani. (Kopitar 1808, XXXVII).
Če prva knjižnojezikovna slovenska besedila gledamo »od blizu«, postane jasno, da niso oblikovana tako, kakor govori kdor koli, pa naj bo v kranjskem deželnem glavnem mestu Ljubljani ali v vasici Raščica - temveč ravno tako, kakor se p i š e. Ta besedila namreč ne zbujejo vtisa, da bi bil Trubar tukaj obdeloval »surovo lesovino«, nasprotno, že njegova najzgodnejša besedila delajo vtis besedilne zaokroženosti. Trubar ni imel slovenskih vzornikov, ki bi mu bili lahko pokazali, kako se piše slovensko - »knjižnojezikovni obrat« je moral izvršiti on sam. Zgodovina slovenščine se deli na čas pred Trubarjem - neknjižnojezikovni čas (iz tega imamo le posamezna besedila) in na čas od Trubarja, ki razpolaga -čeprav obdobno zelo zreducirano književnojezikovno izročilo. Z drugimi besedami: »Do Trubarja se je slovenščina zapisovala, od Trubarja se je pisala.« (Grdina 1993, 86; razprto E. S.). Ta kratki in pregnantn i stavek zarisuje neverjetno težko pojmljiv sklop vprašanj, ki ima svoj vrh v vprašanju, v čem torej pravzaprav obstaja ta prehod od zapisovanja k pisanju in kako gaje mogoče zajeti v jezikoslovni razčlembi. Na tem mestu dobiva dvo- ali večjezičnost izobražencev (in ne le velikih humanistov, ampak Judi »povprečno« izobraženih) večji pomen: vsakdo, kije bil udeležen šolske izobrazbe, kakor jo je užival Trubarje znal pisati najmanj nemško in latinsko. To pomeni, daje bil Trubar povsem sposoben ustvarjati besedila po slovničnih predpisih, in kar je za njegovo nadaljno pisateljsko in prevodno kariero važnejše, t,udi po stilnih običajih svojega časa. Kaj bi bilo bližjega, kakor da je Trubar pravila pisanja, ki si jih je prisvojil med svojim šolanjem ob latinščini in nemščini pretežno v Salzburgu in pozneje na Bonomovem dvoru v Trstu, uporabil tudi ob svojem slovenskem pisanju, da se je torej ravnal po že poznani tehniki besedilnega snovanja? Slovenski reformator pa gotovo ni bil humanist visokega ra nga (Grdina 1993, 94), saj sam priznava slabosti v obvladanju starih jezikov: »Hebrejske črke nobene ne poznam, grško ne morem prav brati«,7 in v deloma nemško, deloma
6K temu BRODFÖHRER 1922. ' Trubar 1557 (Sakrausky 1989,210-211).
latinsko pisanem pismu Heinrichu Bullingerju (13. marca 1557) prostodušno prizna:
Vobis et huiusmodi eruditissimis viris Latine haud libenter scribo, nisi necessitate compulsus, sicuti d. Vergerio semper latine scribere cogor, postquam Germanicam linguam non intelligit, nam vereor in scribendo latine ne comittam aliquem soloecismum et ne peccem in Priscianum.8
Ta izjava je dvojno znamenita: V besedah pove, da se je Trubar pri rabi latinščine čutil negotovega (kar je na drugem mestu trdil tudi za nemščino),9 dokazuje pa tudi - implicitno - da je Prisciana poznal in da je moral prejeti osnovno izobrazbo v latinski slovnici in klasičnem govorništvu - vsekakor dovolj, da seje bal soloecizmov in prekrškov proti pravilom poznoantičnega slovničarja v Bizancu cesarja Anastazija, ki je humanistom s svojo Institutio grammatica veljal kot velika avtoriteta (Grdina 1993, 99). Zapleteno teoretično oblikovanje zelo zgodnjega Trubarjevega besedila podaja Sajovic v svoji razpravi Retoričnost in Besedilnost Trubarjeve Pridige v Katekizmu iz leta 1550 (Sajovic 1986).
1.1 Pri vsej - prav gotovo v veliki meri toposno razumljeni - Trubarjevi skromnosti, kar se tiče poznanje jezikov in jezikovne spretnosti, ti primeri kažejo, da razen na površno glasoslovni ravnini Trubarjevega slovenskega knjižnega jezika ni mogoče vezati na eno kakor že izoblikovano narečje ali mestni govor. Tudi če slovenski reformator ni bil bleščeč retorik, je vendarle jasno, da si je bil zavedal zahtev slovnice in retorike, saj retorika ni pomenila le polnila ali floskule, »praznega okrasja«, ampak so jo imeli za tvorilno sestavino dobrega - in po načelu apt u m - tudi pravilnega pisanja. Tako nas ne more presenetiti, daje Trubar že v prav prvih besedilih v svoji materinščini poskušal uporabiti načela sodobnih pisnih običajnosti, usus izobraženih. To ugotavlja Breda Pogorelec v razpravi Trubarjev stavek, v njej s Kidričem 1919, Ruplom 1962 in Pogačnikom 1968 izrecno poudarja, da ima Trubar zelo rad pleonazme in opozarja na prevladovanje že v antični retoriki znane »dvojne« in »trojne formule« pri Trubarju in stilističnih načel nominalizma, med drugim predvsem sopomenskosti. V tej zvezi se doslej ni postavljalo vprašanje, ali se Trubarjeva slovenska besedila glede teh pleonastičnih zgradb ločijo od njegovih nemških, ali gre torej za značilnost slovenskega pisanja ali ne, ali Trubar ne p i še tako načeloma; tudi vprašanje, ali se Trubar glede uporabe teh govorniških likov oddaljuje od stila svoje dobe, bi bilo treba raziskati. V pričujoči razpravi bo napravljen poskus to vprašanje začeti.
"Rajhman 1962,27.
'»Nu disc lang crzelung / vnd in der Teutschen sprach (die ich nicht sonderlich wol kan)...« Trüber 1557, Sakrausky 1989, 100.
V naslednjem naj posežem po »dvojni formuli« dvojični formuli kot primeru sorazmerno lahko pojmljivega in s tem tudi razčlembi dostopnega stilnega sredstva, ne da bi se hoteli potegovati za to, da bi bila knjižnojezikovna besedila odvisna od pojavljanja tega stilnega sredstva. To samoumevno ne drži, toda obrnjeno se da reči, da gre pri tem za govorniško obarvano sredstvo, ki v neknjižnojezikovnih besedilih ne bi bilo našlo obširne rabe. Uvrstili ga bomo najprej v sestav klasičnega govorništva; na dalje bomo raziskovali, koliko in katere dvojične prirednosti so nastale v Trubarjevih izbranih besedilih in pri sodobnih tvorcih. Da bi izključili vpliv neposrednih vnašanj iz jezika vzorčnega besedila, so na naslednjo raziskavo vzeta ne prevodna, ampak samo izvirno slovenska, nemška ali latinska besedila. Prvotna dolžina raziskovanih besedilnih odrezkov je 2500 besed, pri čemer se »beseda« določa kot skupina črk med dvema presledkoma. Za Trubarja prihajajo kot prvotno slovenska besedila v poštev predgovori, ker so edina enotna daljna in besedilno izvirna neprevedena besedila; mimo teh obstajajo niti slovensko pisana pisma (Trubar si je dopisoval v nemščini in redko v latinščini).
Besedilno snov torej tvorijo slovenski predgovori k Prvi polovici nove zaveze 1557 (Dolga Predguvor, TRUDP), k Drugi polovici nove zaveze 1577 (TRU77) kakor tudi k Pismu Galačanom (TRUGAL) in nemški predgovor k prav tisti Prvi polovici nove zaveze 1557 (TRU57). Najdaljše Trubarjevo pismo, nemško pismo Kranjskemu deželnemu glavarju iz 1. 1579 (TRULHM) je za nadaljno podlago primerjanja. Obsega samo 2140 besed, zato je to besedilo treba vrednosti preračunavati na število 2500. Pogrebni govor Jakoba Andreaeja (ANDRLEI) ob Trubarjevem pogrebu 1586 in priprošnje pismo Hansa Ungnada (UNGBITT) na nemške kneze in mesta (1561) naj bosta primerjalni vrednosti za besedila tedanjih sodobnih tvorcev - Jurija Dalmatina nemški" in slovenski predgovor k Bibliji 1584 (DAL_D in DAL_S) razširjata primerjalni okvir za nadaljnjega slovensko pišočega tvorca. Samo za nasprotje naj bodo pri naši raziskavi besedila iz časa Martina Lutra: njegovi predgovori h knjigi Danijel (LUTHDAN) in k Pismu Rimljanom (LUTHRÖM), Poziv krščanskemu pleilistvu nemškega naroda 1520 (LUADEL), kakor tudi latinsko besedilo De servo arbitrio 1525, (LUSERV). Temu ob strani naj stojita latinski besedili Loci comumunes Filipa Melanchthona 1521 (MELANLOC) ter Paraclesis Erazma Roterdamskega 1516 (ERPARA).
1.2 »Dvojna formula« (dvojčič),10 »vezniško soredno kopičenje«, »hen-diadyoin« in »vezniško dvojično priredje« so štirje pojmi, ki kažejo na eno stvar: pristavek sledečega stavčnega člena, ki je danemu v govorjenju postavljenomu stavčnemu členu pomensko in skladenjsko prirejen. V vsakem teh pojmov se
10Prim. Stolt 1969.
izraža nekaj bistvenega o stvari: »Dvojna formula«, dvojčic, pove, koliko sestavin je v liku; »vezniško priredno kopičenje« govori o razmerju medsebojno udeleženih sestavin, medtem ko »hendiadyoin«, torej »eno po dvojem« pravzaprav pomeni poseben primer, pri čemer se z dvema formalno prirejenima pojmoma izraža logično podrejevalno razmerje. Spričo različnih možnosti označevanja se zdi smiselno delati predvsem s pojmom »vezniška dvojična prirednost«, ker so tu prisotne vse tri pomenske sestavine. Položaj teh likov v sestavu klasičnega govorništva, kar je Trubar moral upoštevati pri uporabi tega lika, je pojasnjen v naslednjem; pri tem se bom držala predvsem del Heinricha Lausberga (Lausberg 1960) in Leonida Arbusowa (Arbusow 1963).
Po Kvintilijanu (Institutio oratoria 1,4,1 ) je slovnica (grammatica) prva izmed artes liberales; je umetnost pravilnega govorjenja (recte loquendi, tudi ratio lo-quendi imenovana), ki deluje metodično (methodice, Quint, n. d. 1,9,1), tj. po pragmatičnih pravilih v ustni in pisni jezikovni rabi. Hkrati je tudi enaracija pesnikov (ennarratio poetarum), ki je izjema sicer veljavnih pravil in velja zgodovinsko (historice), ker ugotavlja in razlaga že obstoječe (Quint, n. d. 1,8,5). Tudi govorniška umetnost (rhetorica) spada med proste umetnosti in obstaja iz petih delov, tj. iznajdbe (inventio), razpolaganja (dispositio), ubeseditve (elocu-tio), spomina (memoria) in izgovorjenosti (pronuntiatio). Ubeseditev prestavi v iznajdbi najdene in v razpolaganju urejene misli v jezik. V govoru (oratio) se srečujeta beseda (verba, elocutio) in stvar (res, inventio), ubeseditev nudi »jezikovno obleko misli«, tiče se jezikovne formulacije in je s tem sorodna slovnici. Razlika je v krepostih (virtutes), h katerim stremita: slovnica meri na pravilno govorjenje (s pravili določene korektnosti), govorništvo, in z njim ubeseditev, na dobro govorjenje (govorništvu ustrezajoča višja popolnost).
Predpisi ubeseditve se delijo na dvoje področij: na tista, ki se nanašajo na posamezne besede (verba singula, Quint, n. d. 1,5,2 in 8,1,1) in na tista, ki se nanašajo na povezane (verba coniuncta. Quint, n. d. 8,1,1) oz. mnoge besede (verba plura. Quint, n. d. 1,5,2). Štiri kreposti ubeseditve sestojijo iz slovnične kreposti (latinskost latinitas oz. korektnost jezika po pravilih slovnice) in iz teh govorniških kreposti (jasnost perspicuitas, okrasje ornatus in primernost aptum). V okviru kreposti okrasja se uporabljajo liki posameznih in povezanih besed, ki naj zagotavljajo okrasno zunanjost - pač glede na to, za katero potrebo gre, da ostanemo v okviru podobe o obleki. Take krasitve se dogajajo po štirih kategorijah spreminjanja: pridevanja (adiectio), odvzemanja (detractio), premena (trans-mutatio) in vmena (immutatio) (Quint, n. d. 1,5,38-41). To so možnosti za spremembe, in za te tudi gre v primeru »krasilnih postopkov«. Na področju govorniških likov ločujemo like besed (figurae verborum —» СЈСТЦКХта teÇéwç —>fîgu-rae elocutionis) in like povedi (jigurae sententiarum —» а%гцштос ôicxvolaç —> pravzaprav inventio). Te liki se oblikujejo po 4 spremenjevalnih kategorijah. V tej
razpravi obravnavane dvojične prirednosti spadajo k likom po dodajanju (figurae per adiectionem - ката 7r^£ovoca|ióv); k njim spada tudi sopomenskost, ponovitev besednega pomena s spremembo besednega telesa. Služi perseveraciji izjavne volje (voluntas) v smislu razširitve (amplificatio). Sopomenskost uporabljenih besed sploh ne kaže popolnega (pomensko odvečnega) prekrivanja besednih vsebin, temveč vključuje pomenske razlike.
1.2.1 V nasprotju s sopomenskostjo nastopa dodajanje s kopičenjem kot pridruževanje pomensko dodatnih besed. Kopičenje je lahko priredno ali po-dredno. Priredno kopičenje je v dodajanju stavčnih členov, ki so prirejeni pomensko in skladenjsko. Prehod od prav tako priredne sopomenskosti k prirednemu kopičenju je zabrisan: če se sopomenskost (pomenska istovetnost) sopomenskih členov razrahlja ne le v drobnih odtenkih, temveč v tolikšni meri, da se stremi k pomenski istovetnosti, iz sopomenskosti nastane priredno kopičenje. Sopomenskost se z različnimi besedami nanaša na isto stvar {res, лрауцата), medtem ko priredno kopičenje z različnimi besedami meri tudi na različne (pomensko priredne) stvari. Priredno kopičenje označujoči izrazje auvaGpoia^tôç ali congeries. Pojavlja se kakor ponovitev in sopomenskost v stični in razdaljni obliki in je v obeh oblikah vezijska, pogosto kot mnogovezje (polysyndeton).
Vrednost kopičenja v stiku (enumeratio, naštevanje) se načeloma nanaša tako na pomensko kakor na skladenjsko področje. Popolna pomenska istovetnost predpostavlja popolnost naštetja vseh delov, ki se lahko okrajša s postavitvijo značilno nasprotnih delov (—> polarni način izražanja, posebna vrsta naštevanja brez imenovanja skupnega pojma). Priredno kopičenje namesto podrednega je hendiadjoin (Serv. Verg. georg. 2, 192): pateris libamus et auro (= pateris aureis).
Po Arbusowu je hendiadyoin postal v 12. in 13. stoletju »slabost časa« (Ar-busovv 1963, 30sl.). Tako v latinskih kakor ttldi nemških besedilih (npr. pri Gottfriedu StraBburškem) se ta govorniški lik uporablja na široko. Pri tem gre večinoma za vezniško povezane samostalnike; na to kaže tudi običajna definicija hendijada, čeprav ga ne bi bilo treba pojmovati tako ozko, ker v resnici ni omejen samo na samostalniško prirednost, ampak je lahko tudi glagolski (parere et obe-dire), pridevniški (mores impii ingratique) ali še drugačen (Arbusow 1963, 328sl.). Stavčni hendijad se srečuje sicer tudi pri antičnih (Stolz-Schmalz 1910, 669), pogosteje pa pri vulgarno- in poznolatinskih avtorjih. Za tiste, ki hendijad pojmujejo širše, so to vse vezniške zveze, v katerih sta po dve besedi v kakršnem koli drugem razmerju kakor dva drug od drugega neodvisna pojma. V tem pomenu ustreza hendjiad vezniško povezani dvojični prirednosti. Meja med na eni strani hendijadom in vezniško povezanima sopomenkama na drugi strani ni čisto preprosta, ker so čisto sopomenski pojmi redki, tako da bi se v zgoraj navedenem pomenu povsem (pomensko odvečno) prekrivali; včasih nastane vtis popolne sopomenskosti šele pri poizkusu, da bi pojmovni par prenesli v kak drug
jezik, v katerem po možnosti ravno za to pojmovno razliko ne obstaja posebna beseda, tako da nastane videz, da gre za eno in isto stvar.
1.2.2 Na področju prevajalske problematike je Birgit Stolt opozorila na to, da je raba dvojične prirednosti priljubljena tehnika za opis nenatančno prevedljivih pojmov, kakor se vidi iz raziskave nemške in latinske verzije traktata o svobodi Martina Lutra (Stolt 1969, 16):
a sede tua	von deynem stuel und gericht
autoritatis et nominis tui maiestate	mit der hohe und große deynes namens und gewalt
ob impietatem	umb yhrer unchristlichen lere und schutzs wilen
Romanae infamiae	des Romischen stuels schand und schmach
arma	fanhen und gantzes here
iudicanlium throni	alle kunig und richter thron
regnum peccati	eyn heubt und reych aller sund
Občasno se pojavlja dvojična prirednost z in tudi za latinski samostalnik z rodilniškim prilastkom:
in ea vehementia zeli	ynn solcher emßickeyt und sc her pff1
sollicitudinis officio	auß ... sorge und pflicht
Tudi glagolske prirednosti se najdejo v obeh verzijah:
qui tibi optima velim contingere in aeternum der dyr wünsche und gahn das aller beste
ludi Christum populum	das arm volck ... betrog und beschedigt
quibus consult a me oportet	myr gepüret yhn zu radlen und warnen
omnia se ausurum	alle dingk wagen und außfuren
componendae causae	die sache zu schlichten und schweygen
qui te ...fîngunt	die dyr liegen und heuclilen, du seyst
Možnost za prevod enega pojma z dvojično prirednostjo obstaja tudi pri pridevniških besedah in prislovih (Stolt 1969, 17):
aures ita delicatas reddidit	seyn unßer oren so gar tzart und weych worden
aperte confitear	frey und öffentlich das bekennen
corruptiorem esse	das er sey erger und schendlicher
Primer, koje v predlogi v prevodu vezniška dvojična prirejenost, je prav tako potrjen: revocare et servare - warnen und erhalten (Stolt 1969, 56). B. Stolt dokazuje, da take prirednosti sploh ne obstajajo samo v prevedenih besedilih, temveč se to sredstvo rado rabi tudi sicer (Stolt 1969, 15). To povzeto torej pomeni: Dvojične prirednosti so rado rabljeni pripomočki pri prevajanju pojmov, o katerih je prevajalec menil, da jih v drugem jeziku ni mogoče podati z eno samo besedo, kar nas pa ne sme zapeljati k sklepu, da bi v dvojičnih prerednostih iskali
11V naslednjem stavku pa: pro zelo suo - auß scharffer cmßigkeit.
samo vprašanje prevajanja - nahajamo jih lahko tudi v neprevedenih besedilih: v njih v smislu klasične retorike delujejo kot stilna sredstva. Za prozna besedila Martina Lutra je ugotovil že Riickert, da večina tam pojavljajočih se obrazcev sestoji iz dveh samostalnikov, na drugem mestu so take pridevniške in šele nato glagolske zveze. Po njegovih opažanjah daleč prevladujejo take z in prirejene variacije, v Magnificatu je naštel poleg 405 mnogovezijskih zvez samo 79 brez-vezijskih (Riickert 1875, 133ss.)12
2 V besedilni razčlembi smo raziskovali dvojične prirednosti z in (tj. v nemških besedilih vse pravopisne variante besede und, v slovenskih pa inu, v latinskih et, ac, atque, -que itd.) in z ali (po naliki: pravopisne variante od, oder, ali, aut, vel itd.), pri čemer se je pokazalo, da se zadnje - v skladu z omenjenimi Rückertovimi raziskavami Lutrovih besedil - pomembno redkeje pojavljajo, čeprav je tudi dvojične prirednosti z ali mogoče najti pri Trubarju (npr. Brume oli Prauyce (TRUGAL), sazhel oli ratal (TRU77)). Vsekakor nastopajo dvojične prirednosti z oli pri Trubarju pogosteje kot pri drugih tvorcih, prevladujejo pa one z in: v nemškem predgovoru k NT 1577 je razmerje med ali in in 21 : 94, v slovenski Dolgi predguvori k istemu prevodu celo 5 : 149. Ungnad in Andreae dvojične pirednosti z oder v raziskovanih besedilih sploh ne uporabljata, Luter le zelo zadržano. Pri Trubarju obstaja še tretja vrsta dvojičnih prirednosti: s tar. Je zelo redka, samo 5 smo jih našli v svoji razčlembi: gouor ienu tar pissanu (TRUDP); nuza tar goriiemlena (TRUDP); pissali tar pridigali (TRU77); prou tar sastopnu (TRUDP); sem tar tam (TRU77). V naslednjem se bomo ukvarjali z veliko pogostejšo dvojično prirednostjo z in, najprej glede pogostosti in nato glede pomenskosti.
2.1 Dvojične prirednosti so krepkeje zastopane v Trubarjevih besedilih, v manjši meri pri njegovih sodobnikih, in razločno redkeje v besedilih Lutra in njegovih sodobnikov. V raziskovanem odlomku Dolge predguvori je dvojičnih prirednosti 149, v slovenskem predgovoru k NT 1577 100, v nemškem predgovoru k NT 1557 94, v nemškem pismu na deželnega glavarja 74 in v predgovoru Galačanom 69. Pri vrednostih tesno nad 70 so besedila Jurija Dalmatina in Hansa Ungnada. Še nižje vrednosti so v Lutrovih besedilih (okoli 50), latinska besedila Erazma in Melanchthona so celo še nižje (24 in 23). Torej enoumno lahko ugotovimo, daje obširna raba dvojičnih prirednosti dejansko značilnost Primoža Trubarja, četudi nasprotje do njegovih sodobnikov ni tako jasno kakor do besedil Lutrovega časa. Obrnjeno se da reči: pri dvojični prirednosti gre za stilno sred-
l2Prim. tudi: wellmer 1954; k dvojičenju pri prevajanju: borovitz 1914, 44; Schulte-Kemminghausen 1927.
stvo, ki so ga pred Trubarjem in za njim rabili tudi drugi avtorji, ki pa je Trubar po njem segal posebno rad. Nadalje se je pokazalo, da dvojična prirednost ni omejena na Trubarjeva slovenska besedila, ampak jo je prav tako najti v njegovih nemških predgovorih in v pismu na deželnega glavarja.
2.1.1 V nadaljnjem bomo statistične podatke podajali le v odstotkih, da bi se bolj videla relativna razvrstitev besednih vrst v skupnem številu dvojičnih prirednosti. V pregledu lahko rečemo, da imajo zgodnja Trubarjeva besedila manjšo mero dvojičnih prirednosti kot poznejša. Da pri tem ne gre za splošni razvoj, kaže dejstvo, da podobnega ne najdemo ne pri Ungnadu (predstavniku južnonem-škega, avstrijsko-bavarskega jezikovnega področja), ne pri Andreaeju (švabsko-zgornjenemško izročilo) ali pri Dalmatinu (ki ima jezikovno gotovo vmesno mesto, saj je svojo šolsko izobrazbo užival v latinski šoli v Bebenhausnu pri Tübingenu). Poziv krščanskemu plemstvu nemškega naroda Martina Lutra je pri samostalniških dvojičnih prirednostih (78 %) odločno pred drugimi besedili, sledi Trubarjevo pismo deželnemu glavarju Kranjske (60 %) in dve besedili s po 57 % (DAL_S in LUTHRÖM). Druga Trubarjeva besedila: TRU57 (40 %), nižjo vrednost ima samo še Erazmova Paraclesis (26 %).
Pri samostalniških dvojičnih prirednostih je opaziti, da je velika večina besed z bogoslovnega področja, veliko bolj kot pri dvojičnih prirednostih iz drugih besednih vrst. To velja posebno tudi za slovenska besedila. Okrepljena uporaba dvojičnih prirednosti na bogoslužnem področju se čuti še danes, v molitvah, bo-goslužno ritmiziranih proznih besedilih enako kot pri cerkvenih pesmih starejšega oblikovanja. Prav mogoče je, da je bil ravno na področju samo-stalniškega tudi pri nebogoslužnih proznih besedilih z bogoslovno vsebino ta govorniški lik prevzet iz bogoslužne prakse. Ker je Trubar že 17 let pridigoval slovensko, preden je v nemškem begunstvu zasnoval prva knjižnojezikovna besedila v slovenščini, sije mogoče predstavljati, daje dvojično prirednost dobro poznal iz bogoslužne rabe in je že imel pri roki slovenske vzorce.
Nemščina
Ercund vnd bekannten (TRU57) gclarten, vnnd Rabincr (DAL_D) Glaub vnnd Religion (ANDRLEl)
Fürsten vnd Herren (TRU57) Gesang vń Reimen (TRU57) Gnad vnd Geist (TRU57)
gedult vnd crcutz (LUTHDAN) gfahr vnnd hindernuß (TRU57) Gnad vnd Geist (TRU57)
guet vnd büecher (TRULHM) Itulff vnnd gnadenn (UNGBITT) schreiben vnd beklianlnus (TRULHM)
hab vnd guet (TRULHM)
hert/en vnd gwissen (TRULHM) Land vnd Leute (LUTHDAN)
kampff vnd Sieg (LUTHDAN) schreiben vnd lesen (TRU57)
scuchcn vnd kranckhcitcn (DAL_D) thür vnd angel (LUTHDAN)
Sprach vnd Schrillt (TRU57) tuck vnd boszheit (LUADEL)
Sprachen vnd Schrifften (TRU57) wesens vnd willens (TRU57)
Latinščina
assertionibus (et) rixis (LUSERV) castilatcm et puritatem (MELANLOC) contentio (et) lurbatio (LUSERV) lidcin et anmrem (MELANLOC)	indignalione (et) contcmptu (t.UTSER) qucrcus cl ornos (ERPARA)
religioncm ac piclatcm (LUSERV) studio (et) îudicio (LUSERV)	vultu atque oculis (ERI'ARA)
Slovenščina
cil inu mero (DAL_S) dellu inu Kraleustuu (TRUDP) Glas inu Marin (TRUDP) gnado inu muzh (DAL_S) Kreg inu ardria (DAL_S) lubesni inu periasni (TRU77) marlre inu straifinge (TRUDP) Nauukou inu Troshtou (TRUDP) Pissarieu inu Fariserou (TRUGAL) Prauizo inu brumo (TRUDP) resdilene inu lozhene (TRUGAL) Shaz inu Isuelizhane (TRU77) sposnanje inu vero (DAL_S) Svetniki inu Svetnice (DAL_S) vuk inu pismu (TRUDP)
dar inu muzh (DAL_S) Dusho inu blagu (TRU77) Gnada inu Risniza (TRUDP) larem inu slushbo (TRUGAL) Kreg inu Voiskouane (TRU77) Marin inu Perpouuid (TRU77) milosti inu pomuzhi (TRU77) Oblube inu Nauuki (TRU77) poslushane inu branje (DAL_S) Preroki inu vuzheniki (TRU77) rizhi inu Vrshahou (TRUDP) Shenkige inu daruue (TRU77) stan inu leben (TRUGAL) szaihni inu sbessedami (TRU77) Vuzhenike inu Pridigarie (TRUDP)
Buqvah inu Pismih (DAL_S) delli inu slushbami (TRUGAL) Exempli inu Perglihami (TRUDP) Gnade inu Milosti (TRUDP) krafft inu muzh (DAL_S) Kurbaria inu Kezaria (DAL_S) Martre inu saslushene (TRUGAL) Naredbo inu sauesso (TRUDP) pisma inu Pridige (TRU77) Prauice inu vrednusti (TRUGAL) pridiga inu postaua (TRUDP) sdusho inu stelessom (TRUDP) shiher inu Myr (TRUDP) stan inu poshtenu rounane (TRUDP) Veri inu Nauuku (TRU77) zhast inu huala (TRUGAL)
2.1.2 Glagolske dvojične prirednosti so v nemških besedilih vseh avtorjev najmanj, v slovenskih Trubarjevih nasprotno najbolj rabljena. Trubarjeva Dolga Predguvor, predgovor k pismu Galačanom in predgovor k NT 1577 se odlikujejo z nadpovprečnim številom glagolskih dvojičnih prirednosti: TRUDP 35 %, TRU77 34 %, TRUGAL 31 %. Dalmatinova besedila imajo tu znatno nižje vrednosti (DAL_S: 20 %, DAL_D: 16 %). S tem se postavljajo v vrsto drugih nemških besedil (najmanj: UNGBITT 16 %, največ: TRULHM in LUTHDAN 24 %). Izredno nizka je vrednost pri Andreaejevi pogrebni pridigi Primožu Trubarju (4 %), kar ustreza absolutnim vrednostim 2 : 46.
Nemščina
begegnen vnd ablancn (TRULHM) ersähe vnd vermerckte (TRU57) geredt vnd geschriben (TRULHM) gestorben vnd aufferstandcn (LRÖM) hören vnd reden (LUTHROM) rauhen vnd helfen (TRULHM) sein vnnd bleiben (TRULHM) versteen vnd wissen (TRU57) würget vnd wütet (LUTHDAN)
adhercrem (et) asserercm (LUSERV) credunt (et) confitentur (LUSERV) nosse ac uidere (LUSERV) tueri gignereque (MEl.ANLOC)
doio inu poshilaio (TRU77) dopado inu so pryelna (TRUDP) iskati inu naiti (TRUDP) molio inu prossio (TRUDP) naredil inu sturil (TRUDP) obstoy inu vela (TRUGAL) pilheio inu gouore (TRU77) pissanu inu drukanu (TRUDP) poslushati inu sluhati (TRU77)
bckhcnnen vnd bezeugen (TRULHM) findet vnd deutet (LUTHDAN) geschriben vnd gelesen (TRU57) glauben vnd predigen (TRULHM) hören vnnd lernen (DAL_D) reget vnd weget (LUTHRÖM) « teilet vnd stücket (LUTHROM) wandelt vnd new gebirt (LUTHRÖM)
Latinščina
capta occaecataque (MELANLOC) diligendos oc fovendos (ERPARA) passum (et) regnaturum (LUSERV) vides et oudis (ERPARA)
Slovenščina
dershal inu dopcrnashal (TRUGAL) leisti inu l'yti (TRUDP) Martrati inu vmoriti (TRUDP) nsiti inu dobiti (TRUDP) nehale inu doli postaulcnc (TRUGAL) odlozhil inu postautl (TRUGAL) pisheo inu vuzhe (DA1-_S) pissheio inu gouore (TRUDP) praui inu pridiguie ( TRUDP)
beschützt vnd erhalten (TRULHM) fürhell vnd lerct (DAL_D) gesetzt vnd gesagt (LUADEL) hören vnd lernen (DAL_D) lebet vnd wircket (LUTHRÖM) schad vnnd verfuerlich (UNGBTTT) transferirt vnnd verfertiget (UNGBITT) wölle vnd könne (LUTHDAN)
cerni et audiri (ERPARA) docuit et exhibuit (ERPARA) querulari (et) exaggerate (LUSERV)
dobil inu saslushil (TRUDP) isdaie inu ferdamnuie (TRUDP) martrati inu vmoriti (DAL S) naprei neslu inu postauilu (TRU77) obesseli inu potroshta (TRUDP) pi the lnu druka (TRUDP) pissali inu vuzhili (TRUDP) ponuie inu naprei daie (TRUDP) praui inu vuzhi (TRUDP)
prauil inu prerokoual (TRU77) pridiguie inu vuzhi (TRUDP) shazan inu dershan (TRUGAL) sna inu sastopi (TRUDP) vei inu prou sastopi (TRUDP) vej inu v'prizho vidi (DAL_S) vuzhiti inu opominati (TRUDP)
prauio inu Prerokuio (TRU77) rezhi inu dati (TRUDP) shenkana inu persoiena (TRUGAL) tolmazhene inu isloshene (TRU77) vei inu prou sastopi (TRUDP) vidimo inu sastopimo (TRUGAL) vuzhiti inu Verouati (TRUGAL)
pridiguie inu pisshe (TRUDP) saterli inu pod se perprauili (TRU77) sna inu more (TRUDP) vei inu more (...) ratati (TRUDP) veiditi inu prou sastopiti (TRUGAL) vidimo inu slishimo (TRU77)
2.1.3.0dstotkovni delež pridevniških dvojičnih prirednosti pri nemških besedilih omahuje med 4 % (TRU57) in 43 % (ERPARA).
Slovenska besedila imajo vrednosti 4 % (TRU77) oz. 17 % pri Dalmatinovem slovenskem predgovoru k Bibliji 1584, nemška med 10 % (LUTHRÖM) in (LUTHDAN) in 27 % (UNGBITT). Pri Trubarju so vrednosti zgornje (TRU57 25 %), srednje (TRUGAL 14 %) in spodnje (TRU77 4 %, TRULHM 5 %). Tudi Lu-trova besedila se gibljajo med 6 % (LUADEL) in 20 % (LUSERV).
Nemščina
alten vnd jetzigen (TRULHM) besser vnd frilmmer (DAL_D) einfeltigen vnnd jungen (TRU57) falsche vnd vnreine (ANDRLEl) groben vfl wischpelten (TRU57) hoher vnd schwärer (TRU57) nutzlich vnnd dienstlich (LUADEL) sicher vnd Irölich (LUTHDAN)
certiores (el) firmiores (ERPARA)
alten vnd newen (DAL_D) ehrlichen vn fromen (ANDRLEl) erbärmlich vnd grosse (TRU57) frhomme vnnd erleuchte (UNGBITT) heilsamen vnfi tröstlichen (TRU57) Lateinisch vnd Wälsch (TRU57) offenbar vnnd wissend (UNGBITT) Sontäglichen vnd gewonlichen (TR57)
Latinščina
bekant vnd gemein (DAL_D) Ehrwirdig vii Hochgelert (TRU57) erschröcklich vnd abscheulich (DALD) geistlich vnd weltlich (LUADEL) hoch vnd nider (DAL_D) nötiger vnd heilsamer (TRU57) pöstn vnd grösten (TRU57) Trewhertzigen vnd Gastfreien (TRU57)
communis et expositus (ERPARA) integer (et) Candidus (LUSERV) inutilibus ac non neccssarijs (LUSERV) Magna et incomprehensibilis (MELOC) obscura (et) abslrusa (LUSERV) puram ac germanam (ERPARA)
sapienlibus (et) insipientibus (LUSERV) vivos et efficaces (ERPARA)
Slovenščina
brumen inu Prauizhin (TRUDP) dobriga inu svetiga (DAL_S) modrih inu sastopnih (TRU77) shirsho inu vegsho (TRU77) svety inu isvclizhani (DAL_S)
brumen inu Prauizhin (TRUGAL) huda inu dobra (TRU77) posemelska inu zhloueska (TRUGAL) srezhe inu isuelizha (TRUDP) vesseli inu troshtliui (TRUDP)
Deshelske inu Hishne (DAL_S) lubi inu Isuelizhani (TRUGAL) prestrashena inu shalostna (TRUDP) Stariga inu Noviga (DAL_S)
2.1.4 Pri prislovnih dvojičnih prirednostih tudi ni enotne podobe, ki bi dovoljevala določene skupine glede tega merila: vrednosti se gibljajo med 0 % (LUADEL in LUSERV, ERPARA, TRUGAL) in 23 % (ANDRLEl). Zdi se, kot da bi starejša besedila imela manj prislovnih dvojičnih prirednosti kot mlajša, slovenska (in latinska) besedila manj kot nemška, katerih vrednosti so porazdeljene med 0 % in 23 %.
Nemščina
änderst vnd vngleich (TRU57) falsch vnd vnrecht (ANDRLEl) gantz und gar (ANDRLEl) gantz vnd gewiß (TRU57) gchorsamblich vnd treulich (TRLHM) offendlich vnd trutzlich (TRULHM) wol vnd recht (TRU57)
änderst vnnd vbel (ANDRLEl)	bißher vnd hinfUr (TRULHM)
frai vnd offendlich (TRULHM)	frey vnd sicher (TRULHM)
gantz vnd gar (LUTHRÖM)	gantz vnd gar (TRU57)
gantz vnnd gar (ANDRLEl)	gantz vnnd gar (ANDRLEl) gchorsamlich vnnd gutwillig (ANDLEI) inwendig vnd auswendig (LUTHRÖM)
weitler vnd bösser (TRU57)	wol vnd grundllich (TRU57) zeitlich vnd ewig (DAL_D)
Latinščina
aequo ac bono (MELANLOC)
dolgu inu smyrom (TRUDP) lashei inu bule (TRUDP) zheslu inu sflissom (TRUDP)
foede ac impie (MELANLOC)
Slovenščina
grosovilu inu nevsmilenu (DAL_S) sdai inu vekoma (TRUDP)
liberaliler el candide (MELANLOC)
guishnu inu risnizhnu (TRUDP) vselej inu povsod (DAL S)
2.1.5 O vrednostih zaimenskih dvojičnih prirednosti je mogoče povedati pravzaprav le dvoje: ali se ne pojavljajo ali le z najmanjšo pogostnostjo. Zadnje velja za vsa Trubarjeva besedila in za Dalmatinov nemški predgovor Bibliji 1584; vrednosti: od 1 % pri Trubarjevi Dolgi Predguvori, njegovem pismu deželnemu glavarju in Dalmatinovem nemškem predgovoru Bibliji do 5 % pri Trubarjevem predgovoru Galačanom. Pri slovenskih besedilih Trubarja se pri tem pojavljajo samo vprašalni zaimki (npr. koku inu kai v T RU77, kuliku inu kakoue v TRUGAL), v nemških besedilih pa so tudi druge vrste zaimkov: kazalni v prilastkovnem položaju (disen vnd dergleichen v Trubarjevem pismu deželnemu glavarju) in svojilni (vnser vnd sein v TRU57). Pri Dalmatinu najdemo le eno dvojično prirednost (v prilastkovni rabi): allen vnd jeden.
Nemščina
allen vnd jeden (DAL_D) Wie vnd was (TRUNT57)
disen vnd dergleichen (TRULHM)
Latinščina 0
Slovenščina
Du inu kakou (TRUNT77)
koku inu kei (TRUDP)
Sakai inu sa zhes volo (TRUGAL)
vnser vnd sein (TRUNT57)
Du inu od kol (TRUGAL) Kuliku inu kakoue (TRUGAL) skusi kai inu koku (TRUNT77)
du inu kadai (TRUNT77) koku inu kai (TRUNT77) kuliku inu kakoue (TRUGAL) szhim inu koku (TRUDP)	,
2.2 Pomensko dvojične prirednosti tvorijo štiri skupine: sopomenske, protipomenske, med seboj neodvisne in dopolnjevalne (komplementarne). Najpogostejši tip je zadnji, ker gre pri raziskovanih besedilih pretežno za bogoslovne vsebine, se pogosto predpostavlja skupno predvednost pri tvorcu in naslovniku, kar odpira smisel pri pojmovih parov. Tako je to npr. pri paru brumen inu prauizhin (kar dobimo pri Trubarju večkrat, npr. (TRUGAL) in (TRUDP) - kar se razvezuje in s tem motivira in dela razumljiv o prek skupne vednosti o tem, da veljata pobožnost in pravičnost kot temeljni sestavini krščanske kreposti. Nadaljnje dvojične prirednosti, ki se med seboj dopolnjujeta, so: Erbsiind vnnd Rechtfertigung (TRUNT57), gedult vnd creutz (LUTHDAN), Gesang vn Reimen (TRUNT57), Gnad vnd Geist (TRUNT57), hulffvnnd gnadenn (UNGBITT), Sprach vnd Schrifft (TRUNT57); cil inu mero (DAL_S); dar inu muzh (DAL_S); Kurbaria inu Kezaria (DAL_S); lubesni inu periasni (TRUNT77); Nauukou inu Tros htou (TRUDP); Ohranene inu Isuelizhane (TRUDP); Pissarieu inu Farise-
rou (TRUGAL); pridiga inu postaua (TRUDP); anzufeinden vnd zuueruolgen (TRULHM) ; findet vnd deutet (LUTHDAN); geredt vnd geschriben (TRULHM); geschriben vnd gelesen (TRUNT57); gestorben vnd aufferstanden (LUTHRÖM); glauben vnd predigen (TRULHM); ratthen vnd helfen (TRULHM); wandelt vnd new gebirt (LUTHRÖM); isdaie inu ferdamnuie (TRUDP); martrati inu vmoriti (DAL_S); pishe inu druka (TRUDP); prauil inu prerokoual (TRUNT77); tol-mazhene inu isloshene (TRUNT77); vidimo inu slishimo (TRUNT77).
Praktično sopomenske pojmovne pare je predvsem, pa ne le pri glagolskih dvojičnih prirednostih najti: TRUDP - da inu possodi, dershimo inu ohranimo, dopado inu so pryetna, gouori inu praui, molio inu prossio, naiti inu dobiti, naredil inu sturil, obesseli inu potroshta, ponuie inu naprei daie, sastopite inu samerkate, smishlenih inu gori perpraulenih, sturiti dileshni inu na se perprauiti, vei inu prou sastopi, voszhiti inu dopustiti, vsameio inu primeio, dianem inu rou-nanem, Exempli inu Perglihami, Glas inu Marin, lemene inu blagu, kriue Vere inu Malikoue slushbe, shiher inu Myr ; TRUGAL - dal inu gori postauil, dana inu shenkana, della inu opraula, nehale inu doli postaulene, obstoy inu vela, odlozhil inu postauil, Deite inu Erbuzh, delii inu slushbami, Gna de inu Milosti, larem inu slushbo, resdilene inu lozhene, Vuzheniki inu Mlaishr, TRUNT77 - modrih inu sastopnih, Arnoshom inu panceriem, penami inu shlagi, sapuuidi inu Postaue, Shenkige inu daruue, naprei neslu inu postauilu, narediti inu perprauiti, obiszhe inu shtraifa, poslushati inu sluhati, saterli inu pod se perprauili.
Na tem mestu bodi dovoljeno dotakniti se prav na kratko misli, da bi bil Trubar dvojične prirednosti kot govorniški lik uporabil zavestno, da bi bil kombiniral kak germanizem, ki bi bil navaden pri servernejših Slovencih, in »pristno« slovansko besedo, ki bi jo poznali prej ob hrvaški meji prebivajoči, saj je bil njegov cilj, da bi bil razumljiv vsem Slovencem. To bi bilo mogoče potrditi na podlagi raziskovanega gradiva za nekaj samostalniških dvojičnih prirednosti, pri katerih se povezujeta po polnoma sopomenski besedi. Za glagolske dvojične prirednosti se to ne da tako potrditi, vsekakor so tu opazni kalkirani prevodi iz nemščine, ki bi lahko imeli podobno vlogo, gori perprauiti ali pod se perprauiti. Sicer enako velja tudi za Dalmatina, pri katerem se pojavljajo tvorbe kot: gvishnu inu risnizhnu, gnade inu milosti, krajft inu muzh, Kreg inu ardria, mèrmranje inu punt, dèrshane inu gori vsete, dèrshimo inu gori vsamemo, gori vseti inu spos-nani, isvira inu semkaj pride\ vsekakor poleg drugih primerov. Kolikor se te besede sploh še čutilo kot germanizmi, oz. kolikor so na določenih področjih samo te - in ne tudi etimološko »bolj« slovanski uzstrezniki - bili razumljeni, ni jasno; številni primeri, ki nikakor ne dopuščajo kakršen koli drugojezični izvor ustreznih besed, kažejo, da tako ozadje lahko domnevamo pri marsikaterih dvojičnih prirednostih; njihova poraba, kar se tiče tu raziskovanih besedil, ne more biti načelno ali za večino primerov motivirano s tem.
Protipomenski pojmi so veliko redkejši, toda tudi ti se pojavljajo pri vseh besedilih, npr. geistlich vnd weltlich (LUTHADEL), huda inu dobra (TRU77). Tu oba pojma rabita vedno kot tvorbna dela celote, kar lahko označimo ne kot celoto, temveč z imenovanjem prav teh sestavin (tipično za to: Stariga inu Noviga Testamenta namesto Biblije ali Sv. pisma kot poimenovanja za celoto). To ustreza uvodoma omenjenemu polarnemu izražanja, posebne vrste naštevanju ob izpustitvi skupnega pojma. Nadaljnji primeri iz Trubarjevih besedil so: TRUNT77 - te noterne inu te vunane, sdusho inu stelessom, Vdoleh inu Vgosdeh, iskati inu naiti.
Povsem neodvisni pojmi so v raziskovanih besedilih pretežno kombinacije iz imen in iz imen izpeljani pridevniki, npr. Windischen vnnd crabatischen (UNG-BITT), Dalmatinisch vnd Bosnarisch (TRU57), Sceptici et Academici (LUSERV), Is Bosne inu is Constantinopola (TRUDP). Zadnji primer je eden tistih, v katerih dvojična prirednost ni strogo omejena na priredje dveh besed, temveč imata besedi vsakokrat še predlog. Taki primeri pa so redki. Nadaljnji primeri pri Trubarju so v TRUDP: to lesuseuo inu to Moiseseuo, dellu inu Kraleustuu, nas inu vsakiga zhloueka, od ludi inu od starih bab, pismu inu Tol-mazhenu, Primosha inu Feliciana, Slovenci inv brati, Veri inu cesti, rezhi inu dati; v TRUGAL: Esterraiske inu Slouenske, Boshye slushbe inu druge rizhi, Nembceu inu Galaterieu, redle voiskouane inu sueiste sluslibe, Tyranni inu Anticristouimi hlapci, shazati inu imeiti, vuzhiti inu Verouati; v TRU77: Bashi inu Turki, Bogu inu ludem, Cristusu inu S. Paulu, Dusho inu blagu, Eno h inu Elias, Gedeona inu Sams ona, Mahometa inu Papeshe, Noe inu Lota, Oblube inu Nauuki, Papesh-nikih inu Turkih, Prerok inu Anticrisht, Shaz inu Isuelizhane, tu Sonce inu ta Luna, Vukum inu hynauszhino, zaihnom inu lashom, misliti inu vprashati, vstaieti inu regirati.
3 Preglednici in grafija
3.1 Vezniške dvojične prirednosti z in (v odstotkih)
Besedilo	Sam.	Glag.	Prid.	Prisl.	Zaim.	Skupaj
TRU57	38	16	24	14	2	94
TRUDP	73	53	13	8	2	149
TRUGAL	33	22	10	0	4	69
TRU77	55	34	4	3	4	100
TRULHM	45	18	4	6	1	74
DAL_D	37	13	19	9	1	79
DAL_S	42	15	13	3	0	73
UNGBITT	36	13	21	6	0	76
ANDRLEl	22	2	U	11	0	46
LUTROM	33	13	6	5	0	57
"LUTADE	36	7	3	0	0	46
LUTDAN	32	14	6	5	0	57
LUSER	29	18	14	0	0	61
MELLOC	11	7	3	3	0	24
ERPARA	6	7	10	0	0	23
160 140 120 100 80 60 40 20 O
■ Sam	■ Glag	■ Prid	a Prisl	a Zaim	□ Skup.
Ve/.niške Dvojične Prirednosti /. IN
	n								
	1								
	II								
n		n							
t	__fl	II	ü	i_I	1________				
Л	-te	-JUL	-J	M	11		n	1	
	L II	nrir	fi	Г1	L ti		i L	L	
	41 111 P Ш		МП!	'J	1	1| ■ i	1 Ц	i	ГС!И!
TR TR TR TR TR DA DA UN AN Ш tU UU ULI ME ER UN UD UG UN UL LB LB GB DR TR TA TD TS LL AP T5 P AL T7 H IB IB IT LEI Ö DE AN ER OC AR
3.2 Vezniške dvojične prirednosti z in (v odstotkih)13
Besedilo	Sam. 13 (%)	Glag. (%)	Prid. (%)	Prisl. (%)	Zaim. (%)
TRU57	40	17	25	14	2
TRUDP	48	35	8	5	1
TRUGAL	47	31	14	0	5
TRLJ77	55	34	4	3	
TRIJLIIM	60	24	5	8	1
DAL_D	46	16	24	11	1
t)AL_S	57	20	17	4	0
UNGBITT	46	16	27	7	0
ANDRLEI	47	4	23	23	0
LUTROM	57	22	10	8	0
LUTADE	78	15	6	0	
LUTDAN	56	24	10	8	0
LUSER	47	29	22	0	0
MELLOC	45	29	12	12	0
ERPARA	26	30	43	0	0
Ve/.ni.ške Dvojične Prirednosti /, IN (besedni dele/, v %)
80 70 60 50 40 30 20 10 0
■ Sam ■ Glag	■ Priti	□ Prist	a/aim
1 'Ti odstotkovni podatki se nanašajo na celotno število dvojičnih vezniških prirednosti v ustreznem besedilu.
										
<										
1				1 _ 1			1		1	
11		u	■	1 1			U	U	II.	
LI« n ■ 11 i 71	■ 1 r	Ћ ■ ■ •	■ 1 ЋП l', fi	II 1 ■ 11 1 ,4	■ n 1 il	■ m il i	la ■ î iii		Ћ ■ 11	i m 1 1 ц 1 1 1 1
TR TR TR TR TR D D UN A LU LU LU LU M ER UN UD UG UN UL AL AL GB ND TR T TD TS EL A TS P AL T7 II BI BI IT Rt Ö A A ER L O P
4 Za konec še enkrat najvažnejši izsledki razčlembe. Potrdilo seje, daje stil Primoža Trubarja v slovenščini in nemščini zaznamovan z naklonjenostjo pleo-nastičnim zgradbam, posebno dvojičnim vezniškim zvezam z in. V njegovih slovenskih besedilih je večji delež glagolskih dvojnih prirednosti kot v nemških -kar za Dalmatina že ne velja več -, in celotnostno lahko ugotovimo, da se težišče v raziskovanih Trubarjevih delih s časom premešča z pridevniških in prislovnih k samostalniškim in glagolskim dvojnim prirednostim: v TRU57 je bilo vseh dvojičnih prirednosti samo 57 % samostalniških ali glagolskih (ta vrednost ustreza približno vrednostim v Ungnadovih in Andreaejevih besedilih), medtem ko je njihov delež v Pismu Kranjskemu deželnemu glavarju že 84 %, podobno kot v slovenskih besedilih, kjer je že na začetku 80 %. Tudi Lutrova besedila imajo vrednosti okrog 80 %. Predvsem samostalniške prirednosti imajo pri Trubarju skupaj zelo velik delež besed, ki se med seboj pom ensko dopolnjujejo, in sicer posebno pogosto na bogoslovnem pomenskem polju. V nasprotju z drugimi avtorji Trubar širi rabo dvojičnih prirednosti v raziskovanih besedilih celo vse do zaimkov.
Literatura
ahlzweig, C., 1994: Muttersprache - Vaterland: Die deutsche Nation und ihre Sprache. Opladen.
Andreae, J., 1586: Christliche Leichpredig, Bey der Begräbnus des Ehrwürdigen vnd
Hochgelehrten Herrn Primus Trubern. Tübingen. arbusow, L., 1963: Colores rhetorici. Eine Auswahl rhetorischer Figuren und Gemeinplätze als Hilfsmittel für akademische Übungen an mittelalterlichen Texten. Göttingen, 2. izd.
Borvitz, W., 1914: Die Übersetzungstechnik Heinrich Steinhöwels. Halle/Saale (=Her-maea 12).
Brodführer, E., 1922: Untersuchungen zur vorlutherischen Bibelübersetzung. Eine
syntaktische Studie. Halle/Saale (=Hermaea 14). erasmus von Rotterdam, 1516/1967 : In novum testamentum praefationes. Ausgewählte Schriften, Bd.III, prev., izd. Gerhard B. Winkler. Darmstadt. Grdina, I., 1993: Začetki slovenske književnosti, Slavistična revija 41 (1993). 77-129. kidrič, f., 1919: Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrhundert.
Eine litcrarisch-kulturhistorisch-philologische Untersuchung, Heidelberg. kopitar, b., 1808/1970: Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Stey-
ermark. Ljubljana (ponatis Trofenik - München). Lausberg, H., I960: Handbuch der literarischen Rhetorik. München. LUTHER, M., 1972: Sendbrief vom Dolmetschen. V: D. Martin Luther: Biblia. Das ist: Die gantze Heilige SchrilTt/Deudsch/Auffs new zugericht. Wittenberg 1545. Izd. H. Volz, sodeloval H. Blanke. Darmstadt. MELANCHTHON, Ph., 1521/1993: Loci communes rerum theologicarum, seu Hypotyposes
theologicae. Wittenberg. Prev., izd. Horst Georg Pöhlmann, Gütersloh.
POGAČNIK, J., 1968: Stilprobleme im slowenischen Reformationsschrifttum. Abhandlungen über die slowenische Reformation. Literatur - Geschichte - Sprache - Stilart -Musik - Leksikographie [sie!] - Theologie - Bibliographie. Ur. Branko Berčič. München. 90-110.
POGORELEC, B., 1972: Trubarjev stavek, v: Seminar slovenskega jezika, literature in kul-ture VIII (1972). 305-321.
Raecke, J., 1995: Er sich des schwären Wercks/nämlich die Haußpostill D. Martini Luth-eri/in die Windische Sprach zu vbersetzen vnderfangen - 'Windisches' in der 'Windischen Sprach' der Truberschen Hishna Postilla. Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen - Primus Trüber und seine Zeit. Intentionen, Verlauf und Folgen der Reformation in Württenberg und Innerösterreich. Ur. Rolf-Dieter Kluge. München. 382-413.
Rajhman, J., 1986: Pisma Primoža Trubarja. Ljubljana.
Rigler, J., 1968a: Začetki slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana.
—	1968b: Über die Sprache der slowenischen protestantischen Schriftsteller des 16. Ja-
hrhunderts. Abhandlungen über die slowenische Reformation. Literatur -Geschichte - Sprache - Stilart - Musik - Leksikographie [sie!] - Theologie - Bibliographie. Ur. Branko Berčič. München. 65-89.
rückert, H„ 1875: Geschichte der neuhochdeutschen Schriftsprache. Bd. 2. Leipzig.
RUPEL, M., 1962: Primož Trubar. Življenje in delo. Ljubljana.
Sajovic, T., 1986: Retoričnost in besedilnost Trubarjeve pridige. 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. (=Obdobja 6). Ljubljana. 499-513.
SCHULTE-KemminGHAUSEN, K., 1927: Die Synonyme Jakob Schöppers. Studien zur Sprach-geschichte Dortmunds.
Stolt, B., 1969: Studien zu Luthers Freiheitstraktat mit besonderer Rücksicht auf das Verhältnis der lateinischen und der deutschen Fassung zueinander und die Stilmittel der Rhetorik. Stockholm.
stolz-schmalz, 1910: Lateinische Grammatik. Laut- und Formenlehre; Syntax und Stilistik. München.
TOPORIŠIČ, J., 1993: Jakoba Riglerja teza o začetkih slovenskega knjižnega jezika. Slavistična Revija 41 ( 1993). 449-464.
TRÜBER, P., 1989: Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformationswerk. Ur. Oskar Sakrausky. Wien-Ljubljana.
—	1577: Noviga testamenta pusledni dejl. Tübingen.
—	1561 : Svetiga Pavla ta dva listy htim Corintariem inu ta htim Galatariem. Tübingen.
—	1557: Ta prvi dejl tiga noviga testamenta z Eno dolgo predguvorjo. Tübingen.
WELLMER, R (1954): Sprache und Stil in Luthers reformatorischen Schriften. Disertacija.
Berlin.
Summary
In this paper, a comparative analysis of the binary syndetical coordination or twin formula has been made on the basis of texts by Primus Truber, Martin Luther and some of their contemporaries. Since binary coordinations with OR are very rare, the analysis is focused on constructions with AND. The results show, that the twin formula is not a rhetorical technique applied by Truber only, although he does use it much more extensively than other authors (there are 149 cases of the twin formula in the analysed part of Ena dolga predguvor, whereas in a part of Luther's preface to the Epistle to the Romans of the same size, there are only 57). It is interesting to note, that this is the case independent of the language, in which a text is written - binary coordinations can be found in Truber's German texts as well as in his Slovene ones. Consequently, we are not dealing with a means of stylistic expression that is limited to one historical language. It can be noted that in Truber's Slo vene text there is a higher percentage of verbal twin formulae (which cannot be said for the texts written by Dalmatin), whereas his German texts excel by an ever higher percentage of nominal ones. Earlier on, adjectival and adverbial coordinations can be found to a higher degree than later, when nominal and verbal constructions are generally preferred (In Truber's preface to the first part of the New Testament (1557), merely 57% of all twin formulae are verbal or nominal, whereas they comprise 84% in the last of the analysed Truber text s, the letter of 1579). It can be said, that the twin formula is used much more often by Truber and his contemporaries than by Luther, Erasmus and Melanchthon. Notably these two authors hardly ever use this rhetorical figure, whereas Luther uses it in all of his texts, German as well as Latin (not only in translations from Latin). It seems that the use of the binary coordination depends to a large degree on the writing habit at the time. As far as semantic content is concerned, the following groups can be i solated: synonymical, antonymical, complementary, additive and independent coordinative constructions. With Truber, especially nominal twin formulae arc predominantly semantically additive or complementary, verbal coordinations tend to be synonymical. As opposed to the other texts, in those by Primus Truber there arc even pronominal twin formulae to be found. There is no reason to concludc, that Truber might have used the twin formula in his Slovene texts solely in order to make unknown terms comprehensible to speakers of various dialects; this may apply to some cases, but not to all: since the twin formula is used also in non-Slovene texts by the same author, it can be concluded that he used it with rhetorical and stylistic intentions, as did other authors at the same time.