SREČANJA
BEAT   GENERACIJA   IN  NJENO  MESTO V  AMERIŠKI   SEDANJ O S T 1   IN   L I T E R A T U R I
Zgodovina zadnjih let je podoba vsemogočne zarote, katere cilj je vsiliti človeštvu določeno raven mehanične zavesti in uničiti sleherno manifestacijo tiste edinstvene in posebne zmožnosti človeškega občutenja stvarnosti, ki je lastna vsem ljudem. V tem smislu je zadušitev razmišljajoče individualnosti že skoraj popolna. Edina resnična in neposredna dejstva, ki jih moremo spoznati in se ravnati po njih. so namreč vsiljena našim občutkom skozi sisteme množič-nih komunikativnih sredstev in prav ti centri posredovanja realnosti so kraji. na katerih so najgloblja in najbolj osebna občutenja in izpovedi najstrože prepovedana, najhuje zasmehovana in zatirana.
Hkrati obstaja v množični zavesti Amerike vrsta razpok — z nenadnimi prodori vpogleda v prostrane najgloblje plasti človeške podzavesti, napolnjene z živčnimi plini, grožnjo vesoljnih smrtonosnih bomb. sovražne in zasovražene birokracije, tajnih policijskih sistemov, nepoznanih kemičnih grozot in mo-rečih sanj.
Ker pa morejo režimi množičnih komunikativnih sredstev posredovati samo uradno sprejemljiva merila in ocene stvarnosti, nihče ne pozna — obsežnosti in moči skrivnega nezavestnega življenja. Nihče v Ameriki ne more vedeti, katere konvencije množičnih posrednikov strahujejo in prepovedujejo resničen vpogled. Policija, časniki, radio, televizija in filmi določajo norme življenja in narekujejo mnenja, diktirajo  naše misli.
Pesniki in vsi listi, ki delijo njihovo mišljenje, ki z njimi sodelujejo, so javno  zasramovaiii.   Velikanska   množica  sadistične  policijske  birokracije  se je
1183
dvignila, da bi zaščitena od nlade preganjala razsvetljene, slepila javnost z uradnimi lažmi in ustrahovala in uničila tiste med nami. ki jih je duhovno poglabljanje in razsvetljeno videnje realnosti, kakršna je. napravilo bolne.
Kakšna je v današnji Ameriki usoda tistih, ki odstopajo od splošnih spolnih konvencij, kvietistoo. oseh, ki jim je zoprno brezobzirno pehanje za denarjem. Iti jim je odvratna laž. ki sovražijo vojne in se nočejo pridružiti vojski, da bi morili in ogrožali druge ljudi. oseh. ki želijo svobodno hoditi po svetu, razmišljati, delovati v lastnem iskanju lepote, govoriti resnico javno in glasno, navdihnjeni ob demokraciji? V Ameriki, ki je s pretežnim delom svojega gospodarstva zaprežena v razumske in mehanske priprave na vojno'
Književnost, ki hoče izpričevati resnične vidike ameriške stvarnosti, blatijo, zasmehujejo in tlačijo tolpe polčlovečkov. katerim strahopetna vdanost, ki jih veže z organizacijo množičnih konvencionalnih posrednikov, brani razumeti in sočustvovati ne samo z lastno notranjo in prvobitno naravo, ampak tudi z vsako manifestacijo nepogojene individualnosti. Pri tem mislim na večino novinarjev, komercialnih založnikov, književnih kritikov in vrsto profesorjev literature itd. Tako so odgovorili na gibanje za preporod pesniškega izraza v San Franciscu z umazanijo, srdom, zavistjo, vitriolom in sovražnimi postopki s strani oblasti.
In z nasiljem. 7. nasiljem policije, carine, poštnih uradnikov in trustov velikih univerz. 7. nasiljem s strani vseh. ki jih je ljubezen do oblasti postavila na položaje, s katerih morejo ukazovati in zatirati druge ljudi. vse. ki se z njimi ne strinjajo.
Stave so namreč strašno visoke — pri tem gre za Ameriko, ki je ponorela v svojem brezobzirnem materialističnem tempu, za Ameriko pod oblastjo policijskega režima, za brezspolno in brezdušno Ameriko, ki se je pripravljena vsak hip bojevati z vsem svetom, da bi obranila zlagano podobo svoje avtoritete.
Koliko hinavcev šteje prebivalstvo Amerike? Koliko trepetajočih jagnjet. ki se bojijo, da bi jih odkrili in razgalili pred svetom? Kakšna je avtoriteta, ki smo jo postavili nad sebe in zaradi katere si ne upamo biti. kar smo? Kdo je. ki sme prepovedati objavljanje in širjenje umetnosti? Kdo in kateri so zarotniki, ki imajo moč določati podobo naših zavesti, omejevati naše seksualne užitke, določati podobo našega dela in naših ljubezni? Kdo so zločinci, ki določajo naše vojne?                                         .      ...        „.    ,      ,     n      ..          ...
(Iz članka Al lena (iinsberga. 1 oe/.ija. nasilje,
in trepetajoča jagnjefa. ki je izšel o San Franciscu 26. julija 1959, v časopisu iChronicle .)
O beut generaciji, o gibanju, ki se je pojavilo v družbeni stvarnosti Združenih držav Amerike kmalu po koneu druge svetovne vojne. se je zlasti v Ameriki sami marsikaj pisalo. Kljub temu je minilo precej časa. preden je bila književnost najpomembnejših avtorjev, ki so bili ustvarili mit beat generacije in ki so še nadalje bili ujeno jedro, deležna resnično objektivne presoje.
Pri nas smo pojav tega gibanja, njegovo razširitev in vrednost posameznih literarnih del dokaj skromno komentirali, čeprav so posebno prvine, kakor jih najdemo pri pesnikih beat generacije, močno vplivale na nekatere ustvarjalce našega najmlajšega pesniškega rodu.
Želel bi omeniti predvsem tri primere, ko je bila poezija beat generacije predstavljena slovenski  javnosti. Pravzaprav gre le za dva primera, od katerih
1184
je bil eden — izpod peresa nekega avtorja — objavljen \ dveh, skoraj identičnih inačicah. Sicer pa sta oba oziroina vsi trije primeri dovolj značilni za stališča določene skupine ljudi, ki se poleg drugih prištevajo k našim poznavalcem in ljubiteljem  kulture.
V maju leta 1%3 je bila na sporedu ljubljanske televizije oddaja / naslovom Poezija ameriške sedanjosti . v kateri so bile med ostalim predstavljene tudi pesmi Allena Ginsberga in Jacka Kerouaca, tl\eli najvidnejših avtorjev gibanja beai generacije. Pričakovati je bilo. da bodo mnogi gledalci sprejeli to izredno udarno, brezobzirno in divjo poezijo / osuplostjo, nekateri verjetno celo / zgražanjem. Bržkone pa nihče med tistimi, ki so oddajo pripravili, tli bil pripravljen na tako ostro reakcijo, kakršna je sledila s strani vplivne osebnosti. ki je skrbela za ideološko urav uovešenost naše kulturne ravni. Dan po oddaji je izrazila željo, da bi se sestala z vsemi ljudmi, ki so odgovorni za televizijski program naše postaje. Ko so njeni želji ugodili, je nič hudega slutečim zbranim napravila čedno pridigo o tem. kakšno poezijo bi smeli in kakšne poezije ne bi smeli uvrščati v televizijski spored. Z ogorčenim prepričanjem je ugotovila, da poezija, kakršna je bila na programu prejšnji večer, nikakor ni primerna. Da je bila oddaja v celoti nespodobna in prava sramota za našo kulturo. Da so bile pesmi, ki so jih posredovali našemu socialističnemu človeku, primeri dekadence in nemorale v najhujši obliki. Da je bila režija oddaje polna opolzkih namigov. Da je bil komentar povsem neustrezen, pregrešen in idejno nepravilen. saj si je komentator v njem drznil celo trditi, da je predstavljena poezija izredno kvalitetna, napredna in borbena, itd., itd. Zal, javnost tedaj in \se doslej ni bila seznanjena s to afero . pa tudi kakšnih hujših posledic zadeva za nikogar od krivcev ni imela. Vendar so urednika, ki je oddajo sprejel jo odobril in tudi režiral, resno opomnili, naj podobnih    poizkusov    ne dela več. sicer...
Skoraj hkrati je v reviji Perspektive i/šel članek pesnika in prevajalca Nika Grafenauerja o poeziji Lavvrencea Ferlighettija. v katerem avtor poleg omenjenega pesnika obravnava tudi druge predstavnike beat generacije. Sestavek označuje v rsta nelogičnosti, nesmislov in nedoslednih pripomb ter je po svojem tonu nov. značilen napad na poezijo beat generacije, o kateri pisec trdi. da izhaja iz nihilistične duhovne osnove in da pomeni beg v primitivnost in stihijo. Povsem iste besede uporablja prevajalec tudi v predgovoru k dvema prevedenima pesmima Allena Ginsberga. ki ju je objavil leto dni kasneje, in sicer v Šesti številki trinajstega letnika Naših razgledov, dne "51. marca 1964. Iste besede in isti odklonilni, napadalni in omalovažujoči ton. ki izpričuje zagrizen odpor in pomanjkanje vsakršnega razumevanja za poezijo beat generacije sploh in za pesmi Allena Ginsberga posebej, to sta značilnost obeh sestavkov. Temu se ni čuditi, saj je mnenje, ki ga je Niko Grafenauer zapisal, očitno povzeto po drugih, pristranskih kritikih, medtem ko je vsakomur, ki pozna izvirnika pesmi in njuna prevoda, jasno, da prevajalec poezije, katero je slovenil. sploh ni razumel, kajti kako bi bilo sicer mogoče, da je v skopih 88 verzih zagrešil več kot dvajset hudih jezikov no-poinenskih napak, ki pogosto povsem spremenijo smisel verzov. V podrobnosti se tokrat ne boni spuščal, tudi dejstvo, da je tovariš prevajalec iz s^ originalnih verzov pričaral 101 verz. me ta hip ne moti. Zato pa sem tem bolj začuden nad dejstvom, da si nekdo, ki tako slabo razume neki tuj jezik, drzne tako suvereno razpravljati o poeziji, ustvarjeni \ tem. njemu očitno slabo poznanem jeziku. Iz tega bi zloben kritik lahko sklepal na marsikaj, vendar za  tokrat  in  na  tem mestu  bodi o tej stvari dovolj    Dovolj  tudi  uvodnih
1185
besedi. Čas je. da spregovorim o bistvenih vzrokih in značilnostih nastanka. razvoja in pomena gibanja, ki je postalo znano pod imenom beat generacija.
Prvi utripi beatniške zavesti so se jeli pojavljati že v obdobju med zadnjo svetovno vojno, pojavili so se s prvimi seznami ubitih na bojiščih Evrope, Afrike. Azije in Oceanije, zaznati jih je bilo mogoče v vzdušju splošnega samozadovoljnega optimizma, ki so ga razglašali zvočniki sirom po Ameriki, pritajeno so udarjali sredi družbene stvarnosti Amerike, ki se je vojna neposredno ni dotaknila, zakaj dotaknila se je samo posameznikov. In vendar tedaj. sredi odmevov z bojišč in sredi bobnenja zvočnikov še ni bilo mogoče vedeti, kdaj in v kakšni podobi in proti komu bo izbruhnila lava. ki se je nabirala. Ko pa je bila vojna končana in je Amerika s truščem in slavo sprejela in pozdravila s\oje heroje — toda toliko mož se ni vrnilo, toliko sijajnih mož je ostalo med mrtvimi v tujih deželah, ves blišč in vsi zmagoslavni govori niso mogli zatemniti njihove smrti — tedaj se je sredi ameriške družbe, ki je obogatela z vojno in ki je priznavala samo svojo, vedno mogočnejšo ekonomsko in politično vplivno, brezobzirno moč. ki se je ravnala po enem samem dokumentu — po dolarskem bankovcu, rodilo gibanje, katerega cilj je bilo spodkopavanje samozavestne mogočnosti take ameriške družbe. In kakor je bila ta samoza-gledana vsemogočnost dobičkarske družbe velikanskih razmerij, kakor je ta sila. ki so ji bila na razpolago vsa sredstva, težila k zatiranju vsega, kar ni direktno koristilo njej. kakor je bila brez usmiljenja do posameznikov in nepremagljiva v svoji množični hipnotični zagnanosti, tako je morala tudi književnost poiskati nove. bolj prepričljive in bolj udarne načine in sredstva, če se je hotela boriti proti njej. Lava upornega individualizma, lava zatirane človečnosti je izbruhnila. Vsi. ki so se zavedali, da brezskrbno življenje iz dneva v dan. ne glede na to. kako živijo drugi, ni dovolj. \si. ki so poznali, kakšne laži pomenijo posamezne parole, ki so spoznali lažnost navidezne ameriške demokracije, laž-ttosi gesel o obrambi domovine in za to potrebnega oboroževanja in vojskovanja, vsi. ki so spoznali dvomljivo vrednost zakonov, vsi ti so se združili \ protestu. Njihov cilj je bilo odpreti oči drugim, njihov namen je bil zrušiti vsemogočno oblast družbe, katere bog je dolar in katere smisel je uničenje človečnosti.
In vendar val kritičnega pisanja, ki se je rodil iz te zavesti resničnega spoznanja družbenih slabosti in katerega del je postalo tudi gibanje beat generacije s svojo osnovno noto protesta in zahtevo po drugačnih človeških odnosih, ne pomeni česa povsem izvirnega v tradiciji ameriške literature. Kritika ustaljenih, cesto zastarelih in nestrpnih konvencij je navzoča v veliki množici del številnih pisateljev in pesnikov iz večine obdobij ameriške kulture, v največji meri pa velja to zlasti za pisatelje dvajsetega stoletja, katerih dela je ameriška javnost sicer sprva sprejela odklonilno, ki pa danes uživajo svetovni sloves in so dosegli priznanje tudi na domačih tleh. V to vrsto sodijo mnoga slavna imena, ki jih poznamo tudi pri nas in med katerimi naj omenim le najbolj značilna: Theodor Dreiser. Eugene (JNeill. Francis Scott Fitzgerald. Dos Passos, Arthur Miller. Salinger. Vidah Ilenrv Miller in še vrsta drugih, med pesniki dvajsetega stoletja, ki so še pred drugo svetovno vojno z grenko ironijo in trpko prizadetostjo spoznavali in slikali propad človečnosti v ameriški družbi, pa sta bila zlasti hudo kritizirana in vendar navsezadnje priznana tudi pesnika F. E. Cum-mings in Hnrt Crane.
Morda najbolj značilen predstavnik takšnega družbeno kritičnega pisanja pa  je bil tudi  velikan ameriškega humorja, očka Mark Tvvain. značilen tudi po
1186
tem, kako so bila njegova prva dela ob izidu sprejeta med ameriško javnostjo. Izjava, ki se je nanašala na njegovo mojstrovino Pustolovščine Hucklebcrrvja Pinna in ki je ob prvem natisu knjige izšla v časniku Boston Transcript, močno spominja na ocene beatniške književnosti. Avtor članka namreč pravi o knjigi, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu, da je delo grobo, primitivno in neelegantno . da opisuje vrsto dogodkov, ki ponižaj oče vplivajo na človeškega dului in da je knjiga v celoti bolj primerna za bralce zanikrnih predmestij kot za inteligentne, častivredne ljudi . Toliko, kar zadeva objektivnost in razumevanje s strani nekaterih kritikov, ki so očitni eksponenti tistega sovražnika vseh naprednih gibanj, ki se skriva v sleherni družbeni stvarnosti in ki ga označujejo propad človečnosti, prenapete konvencije, hinav-ščina, sebičnost, strah in sentimentalnost, predvsem strah, ki ga takšna družba čuti  pred  individualno in  ustvarjalno izvirnostjo posameznikov.
Povezanost s takšno napredno, v očeh družbe destruktivno tradicijo pa ni bila edini zaveznik piscev beat generacije. Svojo oblikovno sproščenost in brezkompromisno udarnost je gibanje črpalo tudi iz dognanj in dosežkov avtorjev, ki so hkrati s pojavom beat generacije pričeli delovati v okviru drugih gibanj za prenovitev pesniškega izraza in renesanso proze. Med temi velja zlasti omeniti tri skupine, ki so stopile v življenje ameriške kulture skoraj hkrati z beat generacijo in se trudile najti vsaka svoj formalni in vsebinski koncept v uporu zoper utesnjenost družbenih in literarnih norm. Prva med njimi je bila vsekakor skupina zbrana okoli revije Black Mountain Revievv . ki jo je izdajala univerza Black Mountain Colege v severni Čarobni. Osnovni vsebinski koncept te skupine je disciplinirano intelektualno in fiziološko obravnavanje sveta, bolj sinteza kot analiza življenja in dogajanja, intenzivna, vendar čustveno neprizadeta. Najvidnejši predstavnik te poezije je dolgoletni urednik revije Black Mountain Revievv Charles Olson. ki je v svojem eseju, katerega je pod naslovom »NAČRTNI, gonilni, udarni, perspektivni VERZ proti NEnačrtnemu v reviji Poelrij Nem York št 3 objavil že leta 1930. postavil nove zakonitosti tako imenovane poezije v prostorti  .
Druga skupina, znana pod imenom San 1'rancisco Renaissance. je v svojem sublimiranem odnosu do poetične vsebine podobna prvi. le da so njeni avtorji bolj čustveno kot zgolj fiziološko prizadeti in je njihov izraz visoko estetski in melodično ubran.
Skupina pesnikov, katere središče je Nevv > ork. pomeni tretje tako sorodno gibanje. Njihova dela so izrazita podoba civilizacije in s tem upor proti pretirani mehanizaciji življenja.
Spoznave in načini izpričevanja protestov, porojenih iz teh spoznanj, kakor so le-ti našli svoj izraz v poeziji vseh teh gibanj, so pomenili močno oporo ustvarjalcem beat generacije, katerih torišče delovanja je bil sprva Nevv Vork. ki pa so se kasneje, zvečine okrog leta 1934. preselile v okolico San Francisca. kjer so ob že obstoječih oblikah novih gibanj našli ugodno ozračje za svoje ustvarjanje. In vendar, medtem ko so ostale skupine ohranile še dovolj umirjeno izražanje svojih protestov, se avtorji gibanja beat niso zadovoljili s tako nenevarno obliko izpovedovanja svojih opažanj in kritik, kajti v skoraj obupni situaciji, v kateri se je znašla individualna človečnost Amerike, kakor jo v svojem članku Poezija, nasilje in trepetajoča jugu jota opisuje Allen Ginsberg, vse to ni bilo dovolj. Najti je bilo torej treba nov. silovitejši in. čeprav za ceno manjše  estetske   vrednosti,   bolj   divji,   bolj   surov   in   napadalni   izraz,   če   naj
1187
poezija v resnici pomaga spreminjati nečloveški ustroj ameriške družbene stvarnosti, če naj strga masko samozadovoljne bebavosti z. obraza zlagane ameriške samozavesti. Zatorej izpričuje poezija piscei beat generacije tako strastno zavzetost, zato je tako brezkompromisna v izbiri izrazov in načinov svojega izpovedovanja, odtod prav brutalni realizem vsebinske neposrednosti. Dekadenca' Nemogoče je kaj takega trditi o poeziji, ki se skoraj dobesedno z zobmi in kremplji bojuje proti dekadentnosti družbe. Vulgarnost? Da, vendar, kako naj bi sicer razburila javnost in opozorila ne samo nase. marveč tudi na izprijenost okolja, iz. katerega izhaja. In ne samo to. Kljub občasni banalnosti in neestetski izbiri besede ohranja ta poezija edinstveno moč resnično angažirane umetniške i/povedi, epsko širino, kakor jo je prevzela iz dediščine velikega pesnika ameriške človečnosti in ljubezni do prostosti. \Valta \\hitmana. \ njej pa so tudi prav čudoviti elementi liričnih prvin, ki dokazujejo globoko potrtost zavestno prebujenega pesnika, ki spoznava vso gnilnst lepih gesel, s katerimi slepi aparat \ službi velikih dobičkarskih trnstov ameriško ljudstvo, v njej so elementi tiste osebne zavzetosti in notranje razdvojenosti, ki jo včasih občuti vsak človek in ki je prav zato našla svoj odsev tudi v poeziji beat generacije. Vse to so kvalitete, ki močno odtehtajo nekatere malenkostne pomanjkljivosti stvaritev avtorjev beat generacije in zaradi katerih zavzema gibanje že danes pomembno mesto \ svetovni literaturi. Prepričan sem. da bo književnost tako sijajnih umetnikov, kot so Allen Ginsberg. Philip \\ halen. John \Vieners in Jack keronac. tudi v prihodnje ohranila svojo vrednost in pomen v zgodovini človeške kulture. S tem bo upravičila svoj obstoj in svojo vlogo.
Mart   O g e n
1188